573
predavati svoj priljubljeni predmet — modroslovje. Dr. Pospišii je eden izmed najboljših katoliških mo-droslovcev. Spisal je mnogo modroslovnih del, katera je objavil v »Časopisu katol. duch. obzoru*. Njegovo največje delo »Filosofie podle zasad sv. Tomaše Akv." (1883) je pohvalil celo sam Masarvk v „Athaeneu." Vaclav Vladivoj Tomek. 12. junija je v Pragi brez bolečin, tiho umrl poleg Palackega najboljši češki zgodovinar, bivši profesor na praški univerzi, vladni svetovavec, V. V. Tomek. Porodil se je 1. 1818. v Kraljevem gradcu in od 1. 1837. do zadnjega tre-notka je neumorno deloval na polju češke zgodovine. O Tomku se misli, da je bil tih, skromen učenjak, ki se je najrajši pečal z znanstvenim delom. In vendar ni tako. Tomek je v svojem življenju preživel mnogo bojev, osobito v prvi polovici svojega življenja. Že prvi korak,   ki   ga   je  Tomek  storil na slovstvenem
polju, mala knjižica „Kratky všeobecny dejepis", mu je vzbudila veliko sovražnikov, celo preiskavo, v kateri se je govorilo o velikih političnih hudodelstvih. Na prigovarjanje svojega zavetnika grofa Lva Thuna je Tomek spisal knjižico „0 zakonskych dejinach", ki je imela biti učni pripomoček na vseh avstrijskih gimnazijah, toda zbok te knjižice je nastal tak boj, da je šlo za Tomkovo eksistenco. Še hujše je šlo v boju za metodiko avstrijske zgodovine, ali naj velja tudi v poučevanju zgodovine isto načelo, ki velja v politiki, namreč, da bi bil eden narod kladivo, drugi pa naklo, naj li velja znanstveno načelo ali načelo superiornosti. — Vseh Tomkovih zgodovinskih del tu ne moremo našteti, omenjamo samo, da je Palacky s svojim epohalnim delom odprl Cehom imeniten dom narodne zgodovine in je jasno
narisal nje poglavitni značaj, dočim je V. V. Tomek s posebno natančnostjo pojasnil mnoge važne periode češke zgodovine. Najimenitnejše delo Tomkovo je »Dejepis mesta Prahy"; v tem delu riše Tomek ne le preteklost mesta Prage v vseh smereh javnega in tudi zasebnega življenja, ampak pojasnjuje ž njim celo češko zgodovino sploh Najbolj zanimiva sta III. in IV. del, v katerih se natanko opisuje izvir husitske dobe in važnost mesta Prage v tedanji dobi. Delo je tako temeljito, da je bogat vir za romanopisce in leposlovce sploh, zakaj ponuja jim dovolj natančnega gradiva za opisovanje zasebnega in javnega življenja čeških prebivavcev v Pragi. Razen tega dela je Tomek izdal „Zaklady stareho mistopisu Pražskeho", kjer ima vsaka praška hiša in cerkev svojo zgodovino. Vsa dela Tomkova se odlikujejo po  strogi  objektivnosti;   Tomek  je  v  svojih   delih
gledal le na pozitivnost v zgodovini in na bistvene dokaze in vire; ni bil prijatelj negotovega domnevanja ali pa puhlih fraz: raditega je tudi njegov zlog kratek in jedrnat.
Dr. Servac Heller. Pred kratkim je tiho praznoval šestdesetletnico zaslužni publicist in češki romanopisec dr. Servac Heller. V svoji mladosti je bil dr. Heller vzgojitelj v neki bogati moskovski družini, sedaj je že od 1. 1870. urednik „NarodnIch Listu". Ker dobro pozna Rusko, je spisal za podlistek „Nar. Listu" neštevilno množino zanimivih črtic in člankov o Rusiji. Nekatere črtice je S. Heller zbral in izdal v knjigah pod naslovom »Moskva v obrazech", »Život na Rusi", »Petrohradske kalejdo-skopy". S. Heller je uradoval „Lumir", s Sv. Čechom je ustanovil list „Kvety", za katerega je  spisal  svoj
NEMŠKI CESAR X IN RUSKI CAR XX NA KROVU LADJE »HOHENZOLLERN".
574
roman ,,Kral stepi". Na leposlovnem polju se odlikuje še s temi-le romani: „Salomonida", „V boufi života",  »Roman na bojišti",   »Roman na mori" itd.
František X. Prusik. 8. junija je za zmirom zapustil vrsto slavistov na Češkem zaslužni profesor in pisatelj Fr. X. Prusik. Porodil se je 24. nov. 1845. v Virovu pri Plznu, in kot profesor je služboval v Plznju, Pfibramu in v Pragi. Umrli Prusik je poznal vse slovanske jezike, francoščino in angleščino; iz vseh teh jezikov je marljivo prevajal. Najbolj se je pa bavil s primerjalnim jezikoslovjem. Potoval je veliko po Avstriji, Rusiji, Nemškem, Holandskem, Danskem, Belgiji in Angleškem. Urejeval je list „Krok" in ustanovil „Jednoto čeških filologov". Njegovih spisov iz slavistike je neštevilna vrsta: nekateri so bili odlikovani od carske znanstvene akademije v Peterburgu.
Jan Wagner. Istega dne kakor Prusik je umrl tudi Jan Wagner, prelagatelj in češki pisatelj v Pragi „So mučeniki, — napisal je ,Maj' v njegovem ne-krologu — o katerih nihče ne ve!" In tak mučenik je bil J. Wagner. Skoraj celo svoje življenje je bil bolan in njegovo stanovanje je večkrat obiskala beda. Ako bi bile njegove gmotne razmere boljše, gotovo bi bil pri svoji nadarjenosti več podelil svojemu narodu nego je mogel storiti v svojem življenju, četudi je zmirom marljivo literarno deloval. J. Wagner (rojen 1. 1856.) je prevajal iz ruščine, francoščine, angleščine in bolgarščine. Iz teh jezikov je prevel več nego sto zvezkov. Pisal pa je tudi izvirne spise, zlasti potopise, ker je veliko potoval in bival v tujini (v Ameiiki, na Bolgarskem in na Ruskem).      Fr. Št.
Jan Bežo. V kratkem času so Slovaki izgubili tri osebe, ki imajo odlično mesto v najnovejši zgodovini slovaški in ki so bile zelo marljive na polju narodnega dela. Umrla jim je odkritosrčna in odlična soproga Hurbanova, nenadomestljivi Stefanovič in potem zadnji iz „treh sokolov" — Francisci. Koliko žalostnih spominov se veže na izgube le-teh umrših, zna le slovaško srce. Za temi zadnjimi grobovi vrsti se nov grob. Ne krije junaka, katerega bi se zgodovina spominjala, krije samo tihega delavca na pisateljskem in pedagoškem polju, Jana Bežo. — Bežo je bil rojen 31. marca lv42 v Nitranski Stredi. Učitelj je postal leta 1863. Leta 1867. je potoval po Nemškem, Švicarskem in Francoskem ter je proučeval način učenja v ljudski šoli. Zapustil je svojemu narodu učna sredstva in drobne knjižice, ki se gotovo nahajajo v vsaki slovaški koči. Izdajal je „Knižnicu zabavneho a užitočneho čitanja", od 1. 1900 je ure-eval in izdajal „Noviny Malych" za mladino.
Shod poljskega ženstva se bode vršil začetkom septembra v Krakovu. Na shodu se bodo razpravljala ta-le vprašanja: politične pravice ženskih; varstvo materinstva; vzgoja in varstvo otrok; navade in obramba ženske.
Kazimierz Krauz. Na Dunaju je umrl v 33. letu svoje starosti mlad, energičen in neumorno delaven poljski sociolog in publicist K. Keller-Krauz. Najprej je študiral doma, potem v Parizu. Četudi je bil še vseučiliščnik, je že predaval v »svobodnem kolegiju" sociologijo. Ta predavanja je ponovil na svobodni univerzi v Bruselju in je dobil naslov častnega doktorja sociologije. Poljski list „Prawda", „Glos", „Prze-gla.d Filozoficzny" in „Krytyka" so objavili njegove najboljše spise. Krauz ni imel pisateljske nadarjenosti; za vse, kar je spisal, mora biti hvaležen le svoji izredni marljivosti. Krauzove najboljše razprave so: „SocyoIogiczne prawo retrospekcvi", „Rzut oka na rozwoj socyIogii w XIX. wieku" in francoska knjižica „Les bases economiques des formes primitives de la famille".                                                          Fr. Št.
Rusija.
Po nesrečni bitki pri Cušimi se je pokazalo, da je oblast nad Japonskim morjem za Rusijo izgubljena. Glavni namen te vojske so torej Japonci dosegli — čemu bi še dalje prelivali kri? Na obeh straneh se je pokazalo nagnjenje k miru, saj vsaka vojska, bodisi tudi zmagoslavna, je strašno zlo, ki ga želi vsak narod čimprej končati. Zato sta se pa obe stranki takoj odzvali povabilu Rossevelta, predsednika Združenih držav ameriških, da naj pošljeta v Washington svoje pooblaščence, ki se naj pogajajo o miru. Rusija je poslala Witteja, Japonska barona Komura. A pogajanje napreduje počasi, ker so japonske zahteve seveda tako visoke, da jih Rusi ne morejo priznati drugače nego v skrajni sili. Zdi se,' da čakata obe stranki prihodnje bitke v Mandžuriji. Saj Vladivostok je še ruski in ruska armada v Mandžuriji še ni pre magana, temuč se hvali pod poveljstvom generala Linjeviča, da je zdaj dovolj krepka, da se meri z Ojamo. Zato pa v Rusiji mislijo, da je morda dobro, če se mirovno pogajanje zavleče do izida te zadnje odločilne bitke. Tačas se je pa v Rusiji sami izvršila velika izprememba. Ruski car se ni mogel več ustavljati splošni želji po ljudskem zastopstvu. Naša slika na str. 573. nam ga kaže na obisku pri nemškem carju Viljemu II Ta je na svoji ladji „Hohen-zollern" priplu! v rusko vodovje, in tam sta se sešla. Gotovo sta se posvetovala o važnem koraku, ki ga je storil kmalu nato Nikolaj II. Kajti dne 19. avgusta (po ruskem koledarju 6. avg.) je izdal car manifest na narod, v katerem proglasuje, da se skliče državni zbor — „gosudarstvennaja duma".
Duma je sestavljena sicer po vzorcu zapadnih parlamentov, a nima njihove oblasti. „Gosudarstven-naja duma" in „Gosudarstvennyj sovet" sta v podobnem razmerju kakor pri nas poslanska in gosposka zbornica. V notranjih gubernijah pride po en poslanec na 250.000, v obmejnih pa na 350.000 prebivavcev. V mestih pride en poslanec na 100.000 prebivavcev.