Cerkvene zadeve. Knezoškofn Jakobu v slovo! (Iz Ljubljane, koncem svečana). (Konec.) A v vseh takih slučajih se je pokazalo, da je vse verno kranjsko ljudstvo s svojim škofotn. Liberalci so sicer skušali s svojimi napadi Ijudstvo odtrgati od duhovščine in duhovščino od škofa. A ni šlo nikoli! Cim hujši so bili ti napadi, tem tesnejša vez se je med njimi sklepala. In danes, smem reči, je ta vez tako morna, tako trdna, da je nobena sila ne bi mogla več raztrgati. A žalibog, uprav sedaj, ko so se odnošaji toliko izpremenili in ublažili, da bi tudi za prevzvišenega gospoda knezoškofa po tolikihbridkostih nastopila boljsa, mirnejša doba, kliče ga glas božji od nas na Goriško. Kar čuti vse verno ljudstvo na Kranjskem ob tej bridki izgubi, to čuti tudi višji pastir sam. V zadnjem pastirskem listu pravi med drugim: «Ne morem vam povedati, kako čisto nepričakovano mi je to priSlo in kako bridko in milo se mi je storilo, da vas moram zapustiti. Še le tedaj sem čutil prav živo, kako ste mi prirastli k srcu ...» Koncem lista pa se ljubeznivo in ganljivo poslavlja: «In sedaj še par besedij! Prva rai bodi beseda zahvale. Da, predragi v Gospodu, duhovniki in posvetni, iz celega srca se vam vsem zahvaljujem za vso ljubezen in udanost, ki ste mi jo tako obilno skazovati v letih, katere mi je Bog dal preživeti med Yami. Posebno pa se vam zahvaljujem za vaše molitve; zakaj dobro vem, mnogo let ste molili za-me. Za vse te izkaze ljubezni, ki so mi res dajali v bridkih urah marsikako tolažbo in mi vedno vlivali v srce novega poguma, za vse to sprejmite mojo najiskrenejšo zahvalo ! Bog vam vse najobilnejše poplačaj, kar ste mi storili. Druga moja beseda pa je prav živa proSnja: Odpustite mi, če sem morebiti koga razžalil in ne pozabite rae v svojih molitvah tudi v prihodnje . . .!» To ljubeznivo poslovilo je vse dobro naše ljud.stvo užaljeno začulo; marsikako duhovsko oko je postalo rosno. A sedaj ne more drugače biti; Bog hoče tako, in božji volji se moramo ukloniti. Da bi nas prevzv. knez kdaj žalil, tega si niti misliti ne morerao; pač pa mora jeden ali drugi z isto prošnjo obrniti se nanj in ga prositi odpuščanja. Nehote mi prihaja v spomin, kako se je sv. apostol Pavel poslavljal iz Mileta. Tedaj je ta sv. mož govoril svoiim duhovnikom in ljudstvu: «Vi veste od prvega dne, ko sem prišel v Azijo, kako sem z vami ves čas bil služeč Gospodu z vso ponižnostjo in s solzamiin skušnjami,kateresosemi godilezaradi zalezovanja, kako nisem nič odtegnil koristnega, da bi vam ne bil oznanil in vas učil očitno in po hiSah. . . In zdaj, glejte, jaz zvezan v Duhu grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj se mi bo v njem zgodilo. . . Ali ni nič se tega ne bojim: tudi svojega življenja ne cenim dražjega nego sebe, da le dokončam svoj tek in službo besede, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da pričujem evangelij milosti božje . . . Nisem se uraaknil, da bi vam ne bil oznanil vse volje božje. . .» (In ko je bil to izgovoril, je pokleknil in molil z niimi vsemi. Velik jok pa je vstal med vsemi . . .») Z apostolom sv. Pavlom sme tudi prevzvišeni knezonadškof govoriti iste besede... Pojdi torej, ljubljeni naš višji pastir, kamor te kliče glas božji! Mi, tvoji zvesti sinovi se bomo solzni ozlrali za teboj odhajajočim, vedoč, da v Tebi izgubljamo najboljšega očeta, vzornega višjega pastirja. Bog Ti poplačaj tisočero, kar si storil dobrega naSi deželi, Bog ti poplačaj obilno vse trpljenje, katero si moral pretrpeti za nas in, žalibog, tolikrat tudi zaradi nas! Ločeni telesno, hočemo ohraniti onega duha, katerega smo se od Tebe navzeli. Naša srca ostanejo zvesta onim neminljivim, večnim vzorom, za katere si nas z apostolsko gorečnostjo užigal, in katere smo gledali najveličastnejše dejansko vresničene v Tvoji vzvišeni osebi. Poidi torej, apostolski mož, za klicem božjim! On, ki je tako obilno blagoslovil Tvoj prihod med nas, blagoslovi naj jednako radodarno tudi Tvoj odhod! Ohrani in vodi naj Te roka božja in blagoslavlja naj Tebe in Tvoja apostolska dela do skrajnih mej življenja v čast sv. cerkvi, v blagor vernikov!