452
VEČER
Ivan   Seničar
Neslišno briše z lahno kretnjo obrise najine jesenski mrak. besede so vse tišje in večer je s slednjim hipom bolj  mehak.
Že dolgo vem, kako si lepa,
a tebe je še vedno sram,
še vedno malo zadržiš mi roko
in si oči zakniješ — kakor prvi dan.