Njen krik je pretresel dvorano. Zadnji klavir je vi zvoki so jeknili; smrtna tišina je zavladala v salonu, le tam daleč v kotu se je par deklet zahihitalo, ko je spoznalo položaj. Kot kreda bled je stal Malgaj pred Ilonko, ki je trepetala po vsem životu. Prijel jo je za roko ter stopil korak naprej, da se je otresel gospe. »Čemu siliš za menoj!« je siknil skozi zobe, ko se je zavedel. »To je tvoje delo. Čemu ti bo škandal pred vsemi!« »Ne, nisem kriva jaz!« mu je proseče vdano pogledala v oči. Smrtna bolečina je bila v njenem pogledu. »Nisem jaz, nisem jaz!«
»Oprostite, gospoda, dragi gostje!« je dejala starka, ki se je ovedela. »Oprostite, oprostite, jaz ne morem drugače, jaz ne morem drugače. Kdo se je že od Vas vozil po kočevskih gozdovih!« je planila zmedeno z besedo. »Ilonka, da, Ilonka; Ali ni tam takšna groza, kakor nocoj tu pri nas? Še kovača Jereba manjka, pa je groza polna. Kovača Jereba in one smrtne stene; o, kako je mene groza v dno srca!« je vzklikala sredi dvorane preplašena in zmedena kakor brez uma. »Kje je duša in smrt! Ali je že komu potrkalo na okno, o?« Gospod Blahna je držal svojo mater za roko ter ves preplašen miril: »Mama, kdo bi na to mislil, tak lep večer je nocoj in ne misli na to. Ali ne bi šla malo ven ali spat? In nikar ne misli nocoj na to! Oprostite, oprostite, ne dajte se motiti!« Klavir je molčal. Z nemo grozo so zrli gostje prizor.
»Zmerom moraš misliti na smrt! Zmerom! Morda bo kdo še prej umrl, še pred menoj, še prej nego v šestih mesecih. Ali vedo topoli, tam zunaj topoli, kdaj trešči vanje, kdaj pride nevihta? Nihče ne ve!« Njen glas je hreščeče odmeval v dvorani; razgrevala se je, prijemala se za glavo ter se v čudnem strahu majala na mestu. »Nihče ne razume! Samo Ilonka, samo Ilonka, prijateljica moja preljuba, me razume. Ona ve, kaj je groza, kaj je ono tajno znamenje! Pridi sem, pridi sem, deklica, da te blagoslovim! Da ti položim, prijateljica moja, roko na glavo za to težko pot, ki te še čaka. Tebe in gospoda sodnika! Oba blagoslavljam! In Ilonka moja, Ilonka moja, pozabi na ono steno in kočevske gozdove!«
»Hahaha!« se je izvilo učitelju Malgaju,
ki se mu je v pijanosti zdelo vse tako
smešno.   Gostje  so   se  prestrašeno   ozrli
vanj. Ilonki je s strašno bolestjo obvisel
pogled na njegovem licu.
Starka je razžaljeno dvignila roko proti
njemu:  »Mislite na smrt! Da, mislite na
smrt! Tudi Vam bo potrkala na okno!«
In pristopila je k Ilonki, jo poljubila na
čelo ter nato omahovaje odšla iz dvorane.
Ilonki se je meglilo pred očmi. Kakor da
gleda skozi čudno kopreno ter da se nje
prav nič ne tiče, je slonela ob steni ter
zrla brezizrazno predse.
Med družbo je zavladala strašna zadrega.
Gospa glavarjeva je iskala svojo hčerko,
da odide domov. Samo pijani davkar se
je gugal sredi dvorane, tiščal v roki od-
rezek salame ter kimal Malgaju:
»He, le mislite na smrt, mladi gospod.
Le mislite na smrt!«
Od hipa do hipa se je vihar zaganjal v
visoke topole. V treh premih vrstah so
se gnali proti širokemu dvorišču. Na to
stran — proti zahodu — je zavijal pes,
na ono stran — proti vzhodu — je planila
bela   senca.
Učiteljico   Ilonko   so   našli   drugo   jutro
mrtvo ob cesti.
Stara gospa tava brez uma po sobah ter
prisluškuje neslišnemu trkanju v steni.
MOJA MATI.
SREČKO KOSOVEL. I.
Od laži ne znam več govoriti.
V večeru sem s teboj
na vrtu; vrt dehti;
v najinih dušah ni strahu,
pokoj, pokoj . . .
Poletni zrak nad polji drhti,
a glej: ni ene besede--------
motrim tvoje poglede: daleč, daleč si.
Od laži ne znam več govoriti, sem na cestah brezpokojnih. Kaj mi mar je rož opojnih? 274 K tebi, k tebi ne morem priti.
II.
Moj greh bi ti zatemnil oči, od tesnobe bi zastalo srce, v duši zvezda ugasila bi, ker ne pozna moje ceste ...
Drug moj, ob cesti topol visok, z mojo dušo bo vzdrhtel, ko bo črn ptič iz gnezda vzletel pod nočni obok —
Ko boš zrla iz skrivnostnih dalj, kod sem svojih poti iskal, bo molitev vzšla iz tvojega srca.
NOČ.
KSAVER MEŠKO.
Ne vem, je li pri drugih tudi tako, a meni se lepota življenja in sveta kakor tudi življenja gorje in bolest v vsi svoji velikosti in neizmernosti razodeva šele v mraku, v tmini, v noči. Bodisi v tišini noči, ki zagrne človeka od vseh strani kakor mehke, skrivnostne zavese, izza katerih prihajajo kakor na pozornici junaki pred strmeče gledalce spomini izza davnine in izza včerajšnjega dne; bodisi v nočeh, razbičanih od zbes-nelih viharjev, tulečih čez svet v besnosti in obupu Dantejevih večnih obsojencev. Dan je živobarven kalejdoskop; kalej-doskop, oblaten in onečaščen po obilici brezmiselnih, glupih gledalcev. Kaj je človeku, vase zamišljenemu, v izključujoči oddaljenosti in ponosni osamelosti stoječemu, lepota, ki jo sme otipati in omadeževati vsak bebec in razuzdanec s svojimi lačnimi, blatnimi očmi? A ponoči uživa človek lepoto sam. Vidi jo le moje oko, uživa jo le moja misel, boža le moja duša, moli le moje srce. Cvet je, samo meni cvetoč; nevesta, le meni živeča v bajnem rajskem vrtu, z neprodirnim, nepreplez-ljivim obzidjem zavarovanem, s stoterimi plamenečimi očmi in meči vedno zvesto čuječih kerubov zastraženem. Kalejdoskop je dan. Še več — neprepros-ljiv brisalec in uničevalec lastnih slik je. Za dne beže slike, da jih oko komaj komaj ujema in zajema. Zastrmimo ob kateri, obdržati jo hočemo verno in živo v pun-čici očesa, v mislih, v srcu — pa se pri-
podi že druga ter zagrne in zatemni zdaj v tanjšo, zdaj močnejšo senco prvo. Povsem zabriše jo čestokrat. Vidimo na svojih potih krasoto božjo: sladko, nedotaknjeno deklico, najlepši odsev večne lepote Stvarnikove; cvetje v najsladkejšem dehtenju; pokrajino pre-čudežne lepote. Stali bi, strmeli, v žejnih požirkih pili ta kras. Pa se nam oko, misli, duša morajo v hipu odvrniti, vrniti se v težke, meglenopuste, poznojesensko hladne razmere in skrbi vsakdanjega življenja in borenja. Kakor bi pokril nepro-diren oblak solnce in bi padla na pokrajino v hipu pepelnata senca, zastro in zatro te skrbi na mah vso krasoto božjo in otroško čisto radost, ki smo jo bili še pravkar čutili in uživali. Toda noč je miren pripovedovalec, čudovit slikar. Kakor preudarna, počasna babica strmečim, z očmi in usti poslušaj očim vnukom nam pripoveduje dogodke včerajšnjega dne, zgodbe davnih let: ». . . Ali še veš? . . . Ali še pomniš!« . . . Dogodke, lepe in solnčne, da je noč kakor en sam sladek sen; dogodke, polne mračnih očitkov, padajočih na srce in na dušo kakor ščemeči, žgoči udarci, da se nam misli zvijajo v silni bolesti kakor telo umirajočega ranjenca. Slišimo podnevi lepo besedo, ki nam pade v srce kakor svetlo razodenje, kakor sladka pesem, polna božajoče miline5 osrečujočega blagoslova polna. Ves dan bi radi nosili s seboj nje pojočo lepoto, uživali jo na vseh svojih potih, upajali se z njo. Pa slišimo čez hip drugo, sovražno in grdo, da zbeži pred njo prva kakor plaha deklica pred pijanim, hlepečim raz-uzdancem. Zakaj najhujši sovražniki lepote in poezije so ljudje. Teh se je treba pred vsem bati, teh se ogibati. Zakaj z eno besedo, lažnivo in sirovo, z dvoumnim, zaničljivim smehljajem, s sovražnim pogledom nam uničijo svet poezije, nebes krasoto.
A ponoči smo sami. Ne vidimo ljudi, ne slišimo njih bedastega govorjenja, ki nas draži in vznemirja, ranja in nam zadaja bol. Le noč govori z nami, tiho in mehko kdaj kakor ljubeča deklica ob prvem sestanku v sanjavem pomladanskem večeru, kdaj mogočno in pretresujoče, kakor bi 275 prihajal sam večni Sodnik s trumo apo-