Borba za šolo. Papež Leon XIII. je pri neki priliki izjavil, da je šola tisto bojišče, kjer se bo odločilo, ali bo v bodoče vladalo krščanstvo ali pa bo zmagalo protiverstvo in brezboštvo. Zavedni katoličani so si to važno besedo velikega papeža dobro zapomnili. Z vso odločnostjo so se ustavljali ter se ustvaljajo vsakemu razkristjanjenju šole. Tako borbo vodijo zdaj proti novemu šolskemu zakonu na Angleškem versko zavedni katoličani, katerim so se tudi pridružili tisti protestantje, ki jim vera in krščanstvo nista prazni besedi. Na javnih zborovanjih nastopajo jasno in odločno proti novemu zakonskemu načrtu. Katoličani zahtevajo, da naj v šolah poučujejo katoliške otroke samo takšni uči- telji, ki so praktični katoličani. Tako verni katoličani in protestant.ie v bratski slogi branijo največjo svetinjo mladinske vzgoje, versko misel, ki se mora oživotvarjati v življenju. Opozicija proti novemu šolskemu zakonu je velika in se dnevno veča. Spričo tega odpora bo vlada prisiljena, da umakne novi zakonski prelog. Ko bi se po vseh državah posnemal svetel primer angleških katoličanov, bi se povsod veliko bolj vpoštevalo katolištvo kot najvažnejši vzgojni činitelj in izginilo bi iz področja mladinske vzgoje ne samo nekrščanstvo, marveč tudi tista toliko škodIjiva mlačnost, raedlost, brezkrvnost ter brezbrižnost. Mladina proti brezbožcikom. V belgijskem mestu Antvverpen, čigar uprava je v socialističnih rokah, je nedavno imela Zveza brezbožnikov svoje zborovan.ie. Proti brezbožnikom je v velikem številu nastopila Katoliška delavska mladina, ki je hodila po ulicah ter nosiia table z napisi: »Kdo streže našim bolnikom«, »Kdo tolaži umirajoče«, »Kdo se žrtvuje za oboiele na kužnih boleznih«, »Spoštujte vse neznane junake.« Katoliška delavska mladina se je v velikem mnoštvu zbrala pred hišo, kjer so zborovali brezbožneži, ter je peia nabožne pesmi. Zaščiteni od mnogoštevilne policije so mogli brezbožniki zborovati. Ribič rib postal ribič duš. V šibeniku v Dalmaciji je bilo nedavno posveeenih 7 dijakonov za duhovnike. Med njimi je tudi mož, ki je že v višjih letih življenja. To je don Riko Fink. On je bil ribič in v svoji miadosti vrl Orel, saj je bil predsednik Orlovskega društva na Dolgem otoku. Ker je v sebi čutil poklic za duhovnika, je kljub vsem zaprekam in težavam študiral gimnazijo in bogoslovje in sedaj je postal duhovnik. Še ni dovolj brczboštva. Ob desetletnici borbenih brezbožnikov so bile v Rusiji na mnogih krajih proslave tega jubileja, ki dokazuje, kako globoko je padlo človeštvo in njegova kuitura. Saj je brezboštvo največji propad človeštva in njegove kulture. Na proslavi te obletnice v Moskvi je govoril Emil Jaroslavskij, predsednik brezbožnikov. Poudaril je, da ne more biti zadovoljen z dosedanjim delom brezbožnikov. Dosegli so namreč veliko manj, kot se je od njih pričakovalo. Pričakovalo se je od njih, da bodo v Rusiji popolnoma ubili vero v Boga in celo že sam pojm o Bogu, da bodo razrušili ali zaprli vse cerkve ter razkristjanili ne samo vse delavce, marveč tudi vse kmete. Od tega končnega cilja pa smo še daleč, tako je z velikim nezadovoljstvom izjavil brezbožniški papež. Med kmeti, ki so člani kolhozov (skupnih gospodarstev) je še najmanj 34% praktičnih vernikov, med kulaki (samostalnimi in premožnimi kmeti) pa še veliko več. V več kot 40.000 kmečkih občin so še vedno krščanske cerkve. Kako bi spričo tega ne bil nevoljen g. Jaroslavskij ? Zato zahteva brezbožniški papež od svojih vernikov, naj pomnožijo in ojačijo svojo delavnost, da bi kraalu izginila iz slednje človeške duše v Rusiji vera v Boga in z njo vse božje hiše, ki vplivajo na brezbožnike kot rdeča barva na gotove živali.