ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 ■ 2003 • 1 review UDK 32:17 316.35 prejeto: 2002-07-24 POLITIČNOST DISKURZOV O IDENTITETI Metka MENC1N ČEPLAK Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Sl-1000 Ljubljana, Kardeljeva ploščad 5 e-mail: metka.mencin-cep!ak<§!guest.arnes.si IZVLEČEK Namen prispevka je opozoriti na politične učinke in konceptualne meje tistih diskurzov o identiteti, ki izhajajo iz teze, da je v poznomodernih družbah oblikovanje identitete objekt svobodnih izbir. V analizi javnih disl nam na dosegu roke vse možnosti. Potrebni sta samo volja in disciplina, za drugo poskrbijo strokovnjaki, industrija tn trgovina. In bo;- kot posameznika in posameznico siljo, da svobodno dela na sebi, bolj ko se maje vera v stare avtoritete, bolj ko se upiramo avtoritetam, ki bi nam predpisovale življenjske stiie, bolj ko obsesivno iščemo svoj osebni slog, več pravil in instanc presojanja se ustanavlja, kot ob analizi usode Ojdipovega kompleksa pokaže Žižek (Žižek, 1999). KAJ NAS SILI V IDENTITETNE IZJAVE? Da identiteta rit stvar izbire, refleksivnega načrtovanja in oblikovanja, prepričljivo argumentira Močnik. Opozarja, da je izjavljanje identitete vezano na vse pogoje vsakega izjavljanja. Ni dovolj, da nekdo na primer izjavi, da je Anglež. Izpolnjen mora biti še neki drug temeljni pogoj - to je avtorizat ija. Tisti, ki izjavi: "jaz sem Anglež," mora imeti za to izjavo legitimacijo. Legitimacijo tej izjavi lahko z avtorizacijo podeli le občestvo, h kateremu se 'izjavljalec' prišteva. Sicer pa v vsakem primeru tudi samo sebe oziroma samega sebe vselej avtoriziramo preko drugega, prek občestva, h kateremu se z identitetno izjavo prištevamo (Močnik, 1996,21-2 2). To pravzaprav pomeni, da izjava, ki se z njo želim 'priključiti' občestvu, ki mi zanjo ne podeli avtorizacije, me torej izključuje iz 'skupnosti', ni identitetna izjava. Z njo lahko izzivam, se vsiljujem, skušam prikriti, vendar to ni identitetna izjava, lurek iz geta v Nemčiji skoraj gotovo ne bo dobil avtorizacije za izjavo "jaz sem Nemec" ne glede na to, da se mu je celo posrečilo pridobili nemško državljanstvo. V to izjavo verjetno niti sam ne verjame. Poleg tega si s tako izjavo lahko nakoplje težave znotraj občestva, ki 'izjavljalca' obravnava kot svojega člana oziroma pripadnika, o čemer bomt) več govorili v nadaljevanju. Prav nujnost avtorizacije implicira možnost terorja, ki ga občestvo izvaja nad posameznikom oziroma posameznico, opozarja Močnik - terorizem identitetnih izjav in identitetnih občestev, pravi, je dandanes normala vsakdanjega življenja in ne patologija, družbe se razlikujejo le v tem, da ga različno organizirajo (Močnik, 1996, 22). So pa neavtorizirane izjave lahko oblika političnega odpora in orodje političnega boja. Tak primer je izkušnja A. Silgramija (1992). Ko je na svojem potovanju po Indiji iskal prenočišče, ga je lastnik hotela v soseski, kjer je prevladovalo hindujsko prebivalstvo višjega srednjega razreda, sovražno do muslimanov, vprašal o religioznem prepričanju. Bilgrarni je presenečen nad samim seboj zaslišal svojo izjavo: "Sem musliman." Presenečen zato, ker je islamsko teološko doktrino pojmoval kot nekredibilno, poleg tega je odraščal v družini, kjer so prevladovala nereligiozna stališča njegovega očeta. Še več - za nekaj let je celo prevzel agresivno sekulari-zirano držo, običajno za ljudi, ki jim je blizu komunizem. Njegova izjava je bila reflektirano politična, in sam trdi, da je bil v tistih petih minutah musliman zato, ker je v tistih okoliščinah samo tako lahko izrazil oziroma ohrani! samospoštovanje. Sam ne pojasni zakaj, in za naš kontekst to niti ni pomembno. Predpostavimo, da je s tem izrazil 'zgolj' svoje politično stališče, torej nasprotovanje družbenim delitvam na osnovi religioznih prepričanj. Ce to drži, potem bi bila ta izjava za njegovo samospoštovanje enako pomembna tudi v primeru, če bi ne izhajal iz kulturnega okolja, ki bi ga lahko označili kot islamsko. Primerjamo jo lahko z izjavo nekoga, ki se sicer intimno opredeljuje kot heteroseksualen, vendar v okolju, kjer ga nihče ne pozna in je sovražno do isto-spolno usmerjenih, javno izjavi, da je gej. Ta dva primera seveda ne oporekata tezi, da je avtorizacija nujni pogoj identitene izjave. Izjavljalca avtorizacije namreč sploh ne potrebujeta, saj se k muslimanom oziroma gejem prištevata zgolj na simbolni, politični ravni. Njuni izjavi nista plod intimne želje po pripadnosti eni ali drugi skupini, z njima ne želita doseči, da bi ju skupini, kamor se z izjavo uvrščata, prepoznali kot muslimana oziroma geja, čeprav se na politični ravni vsaj v določenih kontekstih identificirala z muslimani oziroma geji (v takih okoliščinah sicer lahko pričakujeta, da bi občestvo, kamor se prištevata, njuni izjavi vsaj podprlo). Ta dva primera seveda ne potrjujeta teze o svobodni izbiri identitete, ampak zgolj opozarjata, da se z vladavino terorja identitenih izjav lahko spoprimemo tudi na njegovem terenu. S terorizmom identitetnih izjav, ki o njem govori Močnik, se lahko pojasni tudi vztrajnost vprašanja o identiteti. Predvsem tisto, kar Bilgrarni imenuje presežek fenomenologije identitete. Bilgrarni poudarja, da to, kar ANNALES • Ser. híst. socio!. • 13 * 2003 - 1 Mcika ME NON ČEPLAK: POLITIČNOST DISKURZOV O lOFNTIVí í), ¿9-30 pojmujemo kot temeljno pripadnost, temeljno zavezanost, ni posledica nekakšne prvobitne, vrojene, splošne človeške potrebe po občutku identitete, ki bi ne bila odvisna od materialnih in družbenih okoliščin. Naše temeljne pripadnosti in občutja identitete, ki ga te pripadnosti dajejo, so zgodovinsko določene in družbeno funkcionalne. Občutek identitete in dostojanstva, ki nam ga daje pripadnost neki ideji in/ali skupini, je sicer lahko odločilni pogoj naše zvestobe. Vendar je potrebno to vlogo samo razumeti kot funkcijo zgodovinskih, družbenih in materialnih okoliščin - predanosti religiji, etniji, ideji ne moremo razumeti kot zadovoljevanje ireduktibilne potrebe po občutju identitete. Res pa je priznava Bilgrami, da pripadnost lahko postane lastna gonilna sila - pogosto jo namreč ohranjamo in negujemo že potem, ko se zdi, da je njena funkcija že odpadla. To je presežna fenomenologija identitete in drsenje proti njej je oblika skupnostne iracionalnosti. Kot vsi iracionalni fenomeni se tudi ta zdi nefunkcionalen -vendar le z mesta, kjer ga identificirajo kot nefunkcionalnega. Podobno kot nevroze, ki so kot nevroze označene zato, ker se z mesta norme psihičnega zdravja zdijo nesmiselne. Po Bilgramiju predpostavka o nekakšni primarni potrebi po samoidentifikaciji vztraja prav zato, ker iracionalnih teženj v življenju kultur in skupnosti skorajda ne raziskujemo. Lahko bi dodali še, da je to tudi alibi za tiste analize političnih ekstre-rnizmov, ki ekstremizem v končni instanci obravnavajo kot posledico tndividualno-psiholoških patologij. Če bi sprejeli tezo, da zaradi trganja tradicionalnih vezi subjekt svobodno, poljubno izbira identitete, bi postale teorizacije izvorov družbenega razlikovanja odveč, 'utopistike' družbene enakosti pa zgolj usedlina totalitarnih ideologij. Zaradi strahov pred 'totalizira-jočimi posploševanji', kot bi rekla L. Segal, spol, spolna usmerjenost, razred, narodna, etnična, verska pripadnost, 'rasa' ne bodo prenehali obstajati kot poli, okoli katerih se po svetu oblikujejo "najpomembnejše in najobsežnejše osi kulturnega zatiranja in ekonomskega izkoriščanja" (Segal, 1993, 99).6 Skupinska identiteta (ki jo je od 'osebne' identitete, 'identitete jaza' mogoče ločiti zgolj za potrebe analize), ki se oblikuje na osnovi teh polov, ni preprosto pripadnost neki empirični skupini, ki bi jo lahko bolj ali manj enostavno zamenjali in s tem zamenjali tudi svoji identiteto, ampak je funkcionalni element družbene strukture. In zato preho- de, izstope in prestope otežuje cela vrsta institucionaliziranih ovir. Ker so specifična družbena pričakovanja in družbene reprezentacije njen integralni del, skupinska identiteta ni 'tehnični' pojem, ampak vrednostni. Rominja se sicer lahko razglasi za Slovenca, ampak posledica tega bo zgolj to, da bo dobila še eno, celo bolj stigmatizirajočo oznako - da je 'nora'. S to oznako pa bo na hierarhični družbeni lestvici padla še niže in njene možnosti se bodo še bistveno bolj zožile. Tisti oziroma tista, ki ga/jo umeščajo v marginalizirano skupino, se sicer 'lahko' upre stigmi, se ne pusti stig-matizirati in se zaradi lastnosti, ki je predmet stigma-tizacije, ne počuti ne manj- ne več vrednega. S tem bo res ohranil/a pozitivno samopodobo, vendar to samo po sebi ne odpravlja družbenih praks, ki diskriminirajo. Na centru za socialno defo bo na primer istos polni par, ki zaprosi za posvojitev otroka, redko naletel na enako obravnavo kot heteroseksualni zakonski par. Pri tem diskrirniniranemu paru pozitivna samopodoba, samospoštovanje, uspešno identiteno načrtovanje ne bodo kaj dosti pomagali - diskriminacija pač ni posledica napačnih osebnih izbirali individualne patologije. SKLEP Konceptuatlzacije identitete ponavljajo stare dileme o razmerju med individualnim in družbenim, odpirajo vprašanja o možnostih političnih sprememb a!i se jim preprosto izognejo. Boji za pravice etničnih, seksualnih manjšin, za raznolikost življenjskih slogov so v dobi multinacionalnega kapitalizma, ko se zdi govor o razrednem boju politični romantizem, nostalgija, postali privilegirana oblika družbene emancipacije. Lahko pritrdimo Haliu, Grossbergu, W. Brown in drugim, da so pogoji za oblikovanje večine emancipacijskih gibanj hkrati tudi njihova meja (sklicevanje na skupne korenine, skupne izkušnje). Še bolj prepričljiva pa se zdi teza, da gre meje teh bojev iskati tudi v demokraciji sami, ker oziroma kadar "...šteje telesa - kolikor več, toliko bolje" (Chakravorty Spivak, 1992, 781). In v vladajočem prepričanju, da kapitalizem nima alternative, ki vlada tudi znotraj družbenih ved -takoj ko nekdo orneni kapitalizem kot svetovni sistem, opozarja Žižek, tvega, da ga bodo obtožili esencializma, fundarnen-talizma itn. (Žižek, 1997, 116). 6 Empirično raziskovanje, ki kot neodvisne spremenljivke obravnava spol, starost, spolno usmerjenost, nacionalnost, izobraienost, versko pripadnost, socialni ekonomski status in celo vrsto drugih 'osebnih okoliščin', "osebnostnih' značilnosti, še ne zagotavlja, da so tudi interpretirane kot strukturni dejavniki, interpretacije namreč lahko hitro zdrsnejo na raven stereotipov in predsodkov - kadar jih zlorabljamo za napoved vedenja posameznika oziroma posameznice, analizo globalnih družbenih delitev pa prepuščamo drugim. Hkrati se take interpretacije mimogrede nenamerno iztečejo v stigmatiziranje in delujejo kot samoizpolnjujoče se napovedi, ko same proizvajajo učinke, ki jih izmerijo kol razlike - ko merijo lastne učinke. 36 ANNALES - Ser. hist. sociol. ■ 13 • 2003 • 1 Mdk¿ MENC1N ČtPlAK; POL ITICNOS7 OISMJRZOVO lOfNTütti. J9-3« POLITICALISM OF DISCOURSES ON IDENTITY Metka MENCIN ČEPLAK L diversity of Ljubljana, faculty of sociology, Si-1000 Ljubljana, Kardeljeva ploščad 5 e-mail: metka mencin-ceplak@gt.iest.arnes.si SUMMARY The treatise discusses the thesis that every speech on identity can be analysed as a political speech. The thesis is substantiated with the fact thai the identity formation is implicitly conditioned by distinctions and evaluation of these distinctions - while the evaluation itself is a symptom of social distinction. If a certa in group is labeled hostile, inferior, less civilised and less efficient, this h as some real, material effects in the social exclusion and material discrimination. The classification systems use the distinction principle as if the population and all its characteristics could be divided into at least two apposáe groups. Such classification is of course fatal when those labeled as other also see themselves as such. The author of the treatise calls our attention to the danger that the advocacy of localism, contextualitv and situadonism, so very characteristic of post-modern concepts, can be caught in the trap of radical relativism, by which the guilt for social inequality is in the last instance at least implicitly put on an individual, incapable of relevant theorisation of social marginality or marginalisation. The author thus analyses two levels of political conceptualisation of identity: the level of inadvertence of the dominant relations in discourses deriving from the thesis that in the world of free choice the traditional identity bases are no longer significant for the individual's social emplacement; and the level that is best summarised by Bhabh's question: 'What can identities do?" In this context she calls our attention to the fragility of the multicultural polic y, which overlooks the complex relations between an individual, his/her interests, needs and demands, and the community's expectations. But above all, this policy overlooks the fact that distinctions have been judged age s ago - and that these judgements are a basis of the everyday social exclusion practices. Keywords: identity, identification, identity statement, ideology, minority, relativism, ambivalence, essentia I ism, social representation, multiculturalism, social movements, postmodernism LITERATURA Appiah, A. K., Gates, H. L. (1992): Multiplying Identities. Critical Inquiry, Vol. 13, No. 4. Chicago, The University of Chicago, 625-629. Bhabha, H. (1997): Minority Maneuvers and Unsettled Negotiations (editor's introduction). Critical Inquiry Vol. 23, No. 3. Chicago, The University of Chicago, 431459. Bilgrami, A. (1992): What is a Muslim? Fundamental Commitment and Cultural Identitiy. Critical Inquiry, Vol. IB, No. 4. Chicago, The University of Chicago, 821842. Brown, W. (1995): Slates of Injury. Power and Freedom in Late Modernity. New York, Princeton. Canguilhem, G. (1987): Normalno in patološko. Ljubljana, ŠKUC, Filozofska fakulteta. Castells, M. (1997): The Power of Identity, The Information Age II. Oxford, Blackwell Publishers Inc. Chakravorty Spivak, G. (1992): Acting Bits/Identity Talk. Critical Inquiry Vol. 18, No. 4. Chicago, The University of Chicago, 770-803. Elster, J, (2000): Kislo grozdje: Studije o subverziji racionalnosti. Ljubljana, Krtina. Grossberg, L. (1997): Identity and Cultural Studies: is That Ail There Is? V: Hall, S„ de Guy, P. (eds.l: Cultural Identity. London, New Delhi, Thousand Oaks, SAGE, 87-107. Hall, S. (1997): Introduction: Who Needs 'Identity'? V: Hall, S,, de Guy, P. (eds.): Cultural Identity. London, New Delhi, Thousand Oaks, SAGE, 1-17. Laclau, E. (1983): Transformation of Advanced Industrial Societes and the Theory of the Subject. V: Rethinking Ideology. Berlin, Argument-Vertrieb, 39-44. Lather, P. (1992): Postmodernism and the Human Sciences. V: Kvale, S. (ed.): Psychology and F'ostmo-dernism. London, New Delhi, Thousand Oaks, SAGE, 88-109. 109 ANNALES • Ser. hist, socio!. • 13 ■ 2003 • 1 Mata MEUCIN ČEPLAK: POLITIČNOST DISKURZOV O IDENTITETI, 29-38 Močnik, R. (1996): identiteta v antropologiji, psihoanalizi in v teorijah komunikacijskih tehnologij. V: Zaje, M. (ed.): Avdio-vizualni mediji in identitete (7, mednarodni kolokvij filmske teorije in kritike), Jesenska filmska šola 1994. Ljubljana, Slovenska kinoteka, 17-36. Praprotnik, T. (1999): ideološki mehanizmi produkcije identitet. Ljubljana, ISH, ŠOLI. Richer, P. (1992): An Introduction to Deconstructionist Psychology, V: Kvale, S. (ed,): Psychology and Postmodernism. London, New Delhi, Thousand Oaks, SAGE, 110-118. Rose, N. (1996): Authority and the Genealogy of Subjectivity. V: Heelas, P. et af. (eds.): Detradfcio-nalization - Critical Reflection on Authority and Identity. Oxford, Blackwell Publishers. Štrajn, D. (1994): Ideologija identifikacije drugega. Časopis za kritiko znanosti, 164-165. Ljubljana, ŠOU, 185-199. Žižek, S. (1997): Multikulturaiizem aii kulturna logika multinadonalnega kapitalizma. Problemi 5-6/'97. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo, 95-124. Žižek, S. (1999): Realno kiberprostora. Problemi, 3-4/'99. Ljubljana, Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2140. Woodward, K. (1997): Concepts of identity and Difference. V: Woddward, K.: identitiy and Difference, London, New Delhi, Thousand Oaks, SAGE, 7-62. .110