Dopisi. Iz Rečice v Savinjski dolini. (Šolsko društvo.) Dne 4. t. m. imeli smo občni zbor podružnice sv. Cirila in Metoda na Rečici v kegljišcini dvorani gospoda Cuježa, koja je bila med drugim tudi s krasno podobo sv. Cirila in Metoda okinčana. Točno ob 4. uri popoldne otvori g. prvomestnik A. Turnšek zborovanje, ter pozdravi došle ude najprisrčnejše, izražujoč veliko veaelje nad tako mDOgobrojno vdeležitvijo Kmalu za tem povzame c. g. kaplan Jože Majcen besedo in nagovori zbrane blizo tako-le: ,,Slavni zbor! V solzni dolini ae nahajamo; ker britko vo.jskovanje je naše življenje! Vojskujemo se namreč vedno in vedno zoper znotranje in zunanje svoje aovražnike. Znotranji naš sovražnik so akušnjave in greb, zoper katerega se z vero vojskujemo; zunanjh naaih sovražnikov pa je veliko, zoper katere pa se z ljubeznijo vojskujemo; pogum pri tej vojski pa uam daje zlato upanje, da jih premagali bodemo. Zunanjib naših aovražnikov, rekel sem, je torej veliko, —• eni nam naše posvetno blage in premoženje poškodujejo; drugi nam zopet naše dobro ime in poštenje onečaatujejo! Pa kaj! Da bi še drugib sovražnikov ne bilo! Toda najnevarnejši naši sovražniki so tiati, ki nam ljubezen do svojega maternega jezika, do svojega naroda iz srca iztrgati, ki nam našo narodno proatoat, naae narodne pravice odvzeti, ki nas v ptuje aužnje prestvariti hočejo. In takih naših sovražnikov je žalibog ogromno število! Slov. Korošce, nas Štajarce in Kranjce lioče nenasitljivo žrelo ostudnih nemčurjev, Slovence po Istri, v Trstu in na Goriškem pa boče žrelo Lahov in Lahonov neusmiljeno požreti! V naših pokrajinah so nam nemčurji nevarni! Oni že akorej povsod svoje nemške šulvereine ustanavljajo. Kaj pa ti nameravajo? Nemški šulverein in ž njim vsi nemčurji tako-le mislijo: Vzamemo slov. otroku materni jezik, se ne bode več učiti zamogel z uspebom; ostal bo neveden; zgubil bo ljubezen do njega, do naroda, do domovine svoje; on bode moral na duhu in telesu, nearečen zapuščen in reven Slovenec, ali pa izdajalec avojega naroda poatati! In tako bi v resnici naš mili in dobrotljivi slovenski narod iz političnega sveta po času izginil. — Toda Slovenec ni zaspana atvar! Slovenec se neče potujčiti dati! Vatal je, ter je groznemu šulvereinti in njegovim pristašem nemčurjem boj napovedal s pomoejo družbe sv. Cirila in Metoda! In taka družba se je bvala Bogu tudi pri nas ustanovila! Pa li bodemo zmagali ? — Gotovo! Našemu društvn življenje so dali Rimski papež sami, ki so nas s svojo okrožnico 1. 1880 očetovsko opomnili, da svojib največjih dobrotnikov svojega naroda, sv. bratov Cirila in Hetoda nikar ne pozabimo. (Konec prib.) Od Kapele pri Radgoni. (Nekaj za naše učitelje.) Imam v roki knjižico ,,Heimatskunde des Bezirkes Ober-Radkersburg", od dveb g. učiteljev, ki službujeta na šoli pri sv. Petru v Zgornji Radgoni; prvi se piše Simon Erschenjak, drugi pa Vikt, Scbetina. To svoje delce sta pisatelja poklonila visokočastitemu g. J. A. Rožeku, c. kr. dež. šol. nadzorniku. Mislil sem, da sta g. učitelja izdala omenjeno knjižico, ktera je ovače z velikim trudom sestavljena, ter ima veliko zanimivega v sebi, iz lastnega nagiba, da bi pokazala avetu sliko našega okraja. A stvar je drugačnja. Od g. učiteljev sem namreč zvedel, da je že pred dvema letoma sklenila okrajna konferenca našega glavarstva, izdati za oba okraja, zgornje-radgonski in ljutomerski, domovinoslovje za šolako in domačo porabo. V ta namen sta bila postavljena od konference dva odseka, en za naš, drugi pa za ljutomerski okraj. Naš odsek je svojo nalogo izvršil s tem, da je izdal ,,Heimatskunde" za našo slovensko deco; češ ,,der Windiscbe aoll deutscb lernen und es aucb. werden" (Slovenec se mora nemški učiti in tudi Nemec postati) ako boče od uaju dveb izvedeti, kakošna je njegova domovina. Ne vem, komu sta g. izdajatelja s to knjižico bolj ustregla, ali unemu goapodu, katei*emu ata jo poklouila, ali naši slovenski deci, za katero po namenu učit. kon ference je bila taista prav za prav namenjena? Ali mari sta botelastem doaeči nasprotni smoter, namreč Slovenec naj ničesa ne izve o svoji ožji domovini, sicer bi se nam Nemcem več ne uklanjal, ne podpiaal več naše velikonemške ideje? No bodita g. pisatelja prepričana, da v našem okraju, kateri šteje 12.350 duš z 250 Nemci in polunemci vred, ne bode se poprijela velikonemška ideja, če tudi oba goap. učitelja, Ersclienjak in Šetina, se poatavita kot sti'ežaja za našim gradom na Hercogovšak, kamor po njijnem mnenju slovanski valovi od juga bijejo. Za danes zadosta, drugikrat več o naših razmerab. Iz Celjskega okraja. (Brez naslova.) Kmečko ljudstvo iz slov. Stajarja posebno rado roma k sv. Jožefu pri Celju, da ai ondi v krasni, okusno ozaljšani hiši božji pri oo. Laza- ristih nemirno srce potolaži in dušne boleati ozdravi. Razven tega ai lahko romar tudi ogleda razne znamenitosti v mestu in romantični okolici. Tudi mene je srce vleklo zopet k sv. Jožefu, pa ta pot nisem bil preveč zadovoljen. Doapevši v Celje sem tu pa tam opazil kako ,,nerodnost", ki je sicer po človeški postavi dovoljena, nikakor pa ne po božji. Jako nespodobno in nedostojno se mi je zdelo, da so otroci kopljejo ravno pri ,,kapucinskem mostu" v Savinji, kjer najveo ljudstva memo pribaja. Se ve, da popačen svet se za to ne zmeni, ker itak večjidel v u čistosti plava; pa kdor ima vaaj nekoliko še nravnega čuta v aebi, mora oči pobesiti in obžalovati, da so ljudje skoraj čisto sramožljivost zgubili. Gotovo bi bilo prav, da bi se za otroke posebno kopališče napravilo, ali pa vaaj se jiin prepovedalo na otitnem meatu se kopati. Potem sem prenočil v romarski hiši, kjer so sobe za prenočišče zastonj pripravljene, pa nisem nikakor mogel do polunoči zaspati. Bil je namreč ,,pod gradom" blizu cerkve sv. Jožefa (menda kakor nalašč,) neki ,,som_erfeat" ia tu je bilo tako strašno ,,drenje in tuljenje", da menda v peklu ni hujšega vreš6a. Res čtidna ,,novošegna omika", s ktero se izobražen svet toliko ponaša; gotovp bolj surova in ostudna, kakor pri divjakih. Še-le, ko se je meaec skril za gore, je nastala blagodejna tibota. Zjutraj sem bil pri božji službi, katero je lepa barmonija svetega petja poveličevala. Gotovo so ai romarji labko mislili: koliki razloček je med tem svetim krajem in pa Celjakim meatom — akoraj bi rekel, kakor med nebesom in peklom. Konečno še dostavim, da, kar sem kje cerkvenega petja slišal. se mi pri sv. Jožefu najbolj dopade, ker pojejo narodno cerkvene in ceciljanske peami, in sicer dobro čveteroglasuo ubrane, s čisto donečimi glasovi, — umetno, po aekiricab. Nasproti pa v nekaterili cerkvah ena pevka vleče ^prim" drugih 5 ali 6 pa enoglaano ,,sekundirajo" in to je neprijetno poalušati. Obžalovati je, da nimajo vsi voditelji cerkvene glasbe ne veselja pa tudi ne gmotne podpore za povzdigo cerkv, petja Na mnogih krajib ae pa tudi pevke nikakor nočejo učiti, ter nimajo ne pojma ne okusa za umetno petje, ker menijo, da le to je lepo, kar je labko in ,,okroglo". Pa upamo, da sčasoma se bodo ovire premagale, da si bomo ustvarili taksno cerkv. glasbo, ki 1)0 primerna za najsvetejšo daritev in dostojna za čast in slavo Božjo. J. Iz Manjšberga. Dolgoletua vroča želja spolnila se nam je 21. do 31. julija. V tem času obbajali smo namreč sv. misijon. Naš velezaslužai in občespoštovani goapod župnik Martin Sattler naprosili so bili velečestite gg. oo. Lazariste od sv. Jožefa v Celji, da pridejo tudi k nam vodit sv. misijon; in ti za čast Božjo in blagor katoliškega Ijudstva vedno vneti in neumorno delujoči gospodje prišli so blage volje. Vodili so sv. miaijon veleč. gosp. superior o. Jakob Horvat, zlatomešnik in knezoškof. duh.. svetovalec, č. g. o. Antoa Geršak in č. g. o. Franc Janšovec. Učili so nas z lepimi govori na prižnici in v spovednici; ia njihove svete nauke ohraniti hočemo v srci vse žive dni. Na tiaoče vernega ljudstva udeležilo se je sv. misijona; pri sklepni proceaiji dne 31. julija, pri kateri je noailo sv. misijonski križ, krasno, lepo, mojstersko delo, 24 mož, bilo je 6000 do 7000 Ijudij. Take velikanake procesije še pri naa nikdar ni bilo. V imenu hvaležnih farmanov in vseh udeležencev sv. misijona naj bo torej omenjenim veleč. gospodom misijonarjem, preč. g. župniku in vaem, ki so kaj pripomogli, da se je ta cerkvena slovesnost tako aijajno vršiia, tukaj javno izrečena najtoplejša in najprisrenejša zahvala. Bog povrni stotisočkrat!