-----    45    -----
151. Izleti.
V Waldecks — Plantu 1884.
Sedaj pa še kaj o mojih izletih. Septembra lanskega leta sem se spustil na pot. Najpreje sem prešel novo republiko Stello. Glavno mesto jej je Vrieburg. Do sedaj ima samo nekaj kolib in barak. Od tu sem potoval čez Taung. Mamuso, Lichtenburg in Zeerust. Prišel sem do gor dvarskih. Pokojni Petermann v Goti je priobčil v svojih listih n Geographische Mittheilungen", da so v gorah dvarskih osledili zlate žile. Koj se je oglasil Forster, član zemljepisne družbe v Londonu, in pobijal to trditev. Forster dobro pozna južnoafriški svet, vsega vkup je preživel 25 let v teh krajih. Bil sem radoveden, kateri ima prav. Prehodil sem te gore, ali o zlatih žilah tu ni vedel nobeden. Potem sem se spustil k Pretoriji.
Znano Vam je gotovo, da angleški dobičkolovci uže dve leti obračajo pozornost na transvaalske gore, zlasti v lydenburškem okraju, kjer so tu in tam kremenni
Podučne stvari
Zemljepisni in narodopisni obrazi
zlatonosni rifi. Angleži imajo mnogo denarja in ne vedo kam ž njim. Kakor je navada v takih zadevah, ustanovili so družbo in izdali delnic za mnogo tisoč liber šterlingov. Tuje novine so razglasile vse to za vrtoglavo početje, kazaje na veliko sleparijo, ki se je prigodila nedavno v Indiji. Tam so tudi objavili zlato polje. Zato so sedaj mnogi glavničarji pazljivejši in ne gredo koj na limance.
Angleški dobičkolovci so pokupili več farm v lvdenburškem okraju. Bil sem v teh končinah 1875. in 1876. 1. v družbi nekaterih avstralijskih diggerjev. Slabo smo naleteli. Delali smo zastonj, in po vrhu še doplačali.
Leta 1876 sem bil v Eerstelingu, kjer je delala neka angleška družba. Ravno tiste dni je došel z Angleške dozornik, ki mi je povedal, da je družba uže 25.000 liber šterlingov zakopala. Prinesel je novih 25.000 s pmtavkona, če ne bode še nič, ustavilo se bode delo.
Tudi na pokupljenih farmah v lvdenburškem okraju je družba uže postavila parne stroje. Ne v6 se čisto nič, ali bode kaj dobička. In vendar podkupljene novine v eno mer trobijo po svetu o bogastvu v transvaalskih rifih, da bi neskušene glavničarje ujeli.
Delal sem mnogo   let v Avstraliji in dobro poznam ondotne   rife.   Ko   sem toraj transvaalske rife primerjal z avstralijskimi, koj sem rekel, da tu ne bode toliko zlata, kakor   se   vpije.   Ko je londonska družba   poslala ljudij, da   se  prepričajo   o bogastvu rifov, nalomili so   ti  pre-brisanci   mnogo   ton   najlepšega   kremena  in   poslali  v London.   Ni čuda, da   so   se dali   premotiti v Londonu, kajti v poslanem   kremenu  je bilo   primeroma  še dosta zlata.   Vse  to   sem   dobro   vedel,   ko   sem bil 1875. in 1876. 1. v teh krajih.   Ali vendar sem se sedaj spustil s Pretorije še enkrat v te   kraje,   da bi se z novega prepričal, kako je. Nisem se motil. Ni tako, kakor sporočajo novine. Te gore   so   res   od prirode bogato obdarjene z zunanjo krasoto. Tu je plodna zemja, dosta prekrasnega lesa in vode. Zato je  severni kos Transvaala pravi raj, južni kosovi, država Oranjska,   zemlja Grikvov  in velik kos Kapske  pa so gola, peščena pustinja, brez visokega lesa, brez studencev.
Dalje na vzhod sem prišel do velikih gor limbobskih. Portugalski inženirji so merili železno cesto, ki bode spajala Pretorijo z zalivom delagojskim. Kedar bode dodelana, odprla se bode pot ne samo v Transvaal, temveč tudi v notranjo Afriko, in no bode treba truiiti se po neizmerno težavnem potu skozi suho južno Afriko. Lou-rengo Marques v zalivu delagojskem ima najlepše pristanišče na vzhodnem pobrežju afriškem. Tri dni sem ostal pri častitih inženirjih.
(Dalje prihodnjič.)
------    46    ------