Porabje TEDNIK SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 22. decembra 2022 - Leto XXXII, št. 51-52 BLajŽene božične svetke vam želejmo! 2 Mehka zvezdnata noč nas pozdravlja Pred petnajstimi leti nas je na praznik Jezusovega rojstva papež Benedikt XVI. takole učil: »Božič je – zgodovinski dogodek in skrivnost ljubezni, ki nagovarja ljudi že več kot dva tisoč let. V tišini noči v Betlehemu se je rodil Jezus, ki so ga sprejele skrbne roke. Danes, ob našem božiču, ko še naprej odmeva vesela novica o rojstvu Odrešenika, le kdo je pred njim pripravljen odpreti vrata svojega srca? Ljudje našega časa! Kristus prihaja tudi k nam, da prinese luč, da nam podari svoj mir. Kdo čaka na zarjo novega dne, medtem ko čuva droben plamen vere? Kdo ima čas poslušati njegov glas in pustiti, da ga spremeni privlačnost njegove ljubezni?« Pripravljamo se na ta lepi in veličastni praznik. Marsikdo v današnjem svetu morda ne vidi njegovega pravega bistva. Nemalo je ljudi, ki kot bistvene značilnosti praznika vidijo le v samemu sebi namenjenemu blišču, okusni hrani in velikih srečanjih s sorodniki in prijatelji. Obstajajo taki, ki želijo brez Jezusa praznovati njegov rojstni dan in s praznino v sebi ter prisiljenim nasmehom vzkliknejo: Happy Holiday! Nekateri se bodo zaradi jaslic, postavljenih v javnih prostorih, javnih uradih in šolah, jezili in razmišljali o vstopu Deteta v svet, ki je Pot, Resnica in Življenje (Jn 14,6), saj ne tolerirajo praznovanja tega zgodovinskega dogodka. Če bi lahko, bi morda celo spremenili letnico, ki se nanaša na čas, ki je minil od njegovega rojstva, ali pa bi spremenili vrstni red dnevov v tednu, ko prvi dan tedna, nedelja, vabi k praznovanju njegovega vstajenja. Mi bi radi drugače praznovali ta dan, posebej pa božično noč. Pesem, ki jo prepevajo mladi na Madžarskem, se mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Tako skrivno sporočilo ljubezni doživlja tisti mladenič, ki na svojo iz- Zornica v monoštrski cerkvi (Foto: Mark Lang) glasi: »V mehki zvezdnati noči nam tišina skrivnost šepeta, na ustnicah zbora angelov zveni aleluja.« (Csillagpuha éjben titkot súg a csend, angyalkórus ajkán alleluja zeng.) To kaže na pravo lepoto, dostojanstvo in sporočilnost praznika. Velike stvari se v našem življenju rodijo v skrivnosti tišine. Tako skrivnosten in lep bo božič za tistega, ki bo na ta praznik prvič objel svojega otroka, rojenega v minulih mesecih. Tako skrivno sporočilo ljubezni doživlja otrok, ki mu starši ob praznovanju Jezusovega rojstnega dne podarijo darilo: »Kar koli ste storili enemu izmed teh branko gleda z ljubečim pogledom, pogosto ob iskanju besed, ali pa tisti, ki ta dan prvič praznuje s svojim mladim možem ali ženo v nedavno sklenjenem zakonu. Kdor ob tem prazniku poskrbi za bolnega družinskega člana ali pomaga beraču na ulici, bo ob pogledu na Dete doživel skrivno sporočilo ljubezni... Tako skrivno sporočilo ljubezni doživljajo tisti, ki praznujejo skupaj s starejšimi člani svoje družine in držijo za roke od obilice dela utrujene in nagubane starejše. Tako skrivno sporočilo ljubezni doživljajo tisti, ki so letos izgubili svoje najdražje in upajo, da jih bodo srečali tudi med na videz težkimi prazniki. V takih situacijah je možno resnično odkriti betlehemsko Dete. Z dragimi bralci bi delil tudi dve osebni izkušnji. Kot otroka me je vedno presenetila pesem, ki je privrela z otroških ust: »Če na podstrešju ni klobase, je božič brez vrednosti.« Še dobro, da sicer ta okusna jed ni najpomembnejša značilnost praznika. Kako neumen se mi zdi ta stavek ... Tudi svojim otrokom in družinskim članom pomagajmo razumeti bolj natančno, zaradi koga praznujemo ta dan, to noč. Druga osebna posebnost praznika je, da že skoraj tri desetletja ne praznujem božiča s starši ali sorodniki. Kot semeniščniki smo božični večer preživljali skupaj s škofom in drugimi mladimi, ki so se pripravljali na duhovništvo v škofovski palači v Sombotelu; kasneje kot duhovnik v Zalaegerszegu, na Jánosházi, zdaj pa tukaj v Monoštru v župnijskem občestvu doživljam veselje božičnega večera. Z veliko vernikov, v majhni vaški cerkvi ali v veličastni »baziliki« v Monoštru se lahko začudim nad veseljem praznika. Vedno me globoko gane eden od stavkov polnočne maše: »To noč je Bog prišel na Zemljo«. Upam, da bom tako skrivno sporočilo ljubezni doživel skupaj s tukaj živečimi Slovenci, Nemci in tudi z madžarsko govorečimi verniki. In morda je največ, kar lahko zaželim tudi vam: Blagoslovljen, zvezdnat, skrivnosten božič, veselo srečanje z Božjim sinom! Imre Bodorkós častni dekan, župnik v Monoštru Porabje, 22. decembra 2022 Csill XVI. Benedek pápa tizenöt évvel ezelőtt, Jézus születésének ünnepén így tanított: „Ez a Karácsony: történelmi esemény és a szeretet misztériuma, amely több, mint kétezer éve megszólítja az embereket, A betlehemi éjszaka csendjében megszületett Jézus, és gondoskodó kezek fogadták. Ma, a mi Karácsonyunkkor, amikor tovább visszhangzik az ő megváltó születésének örömhíre, vajon ki az, aki kész, hogy megnyissa előtte szívének ajtaját? Korunk emberei! Krisztus hozzánk is jön, hogy elhozza a világosságot, hogy megajándékozzon az ő békéjével. Ki várja az új nap hajnalát, miközben őrzi a hit aprócska lángját? Kinek van ideje hallgatni az ő szavát és hagyni, hogy szeretetének vonzása átalakítsa?” Szép és felemelő ünnepre készülünk. Sokan talán nem látják meg az igazi lényeget a mai világban. Nem kevesen vannak, akik csak az öncélú csillogást, a finom ételeket, nagy rokoni és baráti összejöveteleket látják meg az ünnep lényeges vonásaként. Vannak, akik Jézus nélkül akarják megünnepelni az ő születésnapját, és kiüresedve fásultan, magukra erőltett mosolygással hangoztatják: Happy Holiday! Vannak, akik ingerültek lesznek a köztereken, állami hivatalokban, iskolákban felállított betlehemtől, intoleránsnak tartják a Gyermeknek, aki Útnak, Igazságnak és Életnek (Jn 14,6) világba való lépését, és e történelmi esemény megünneplését. Ha tehetnék, talán meg is változtatnák az évszámot, mely az Ő születése óta eltelt időre utal, vagy talán megváltoztatnák a hét rendjét, amikor a hét első napja, a vasárnap az Ő feltámadásának megünneplésére hív. 3 llagpuha éj köszönt ránk Mi másként szeretnénk e napot, s különösen karácsony éjszakáját megünnepelni. Egy, a magyar fiatalok ajkán felcsendülő ének így szól: „csillagpuha éjben titkot súg a csend, angyalkórus ajkán alleluja zeng”. Ez mutat rá az ünnep igazi szépségére, családtagot ápol, vagy az utcán kéregető koldust is megsegíti a Gyermekre tekintve… Ilyen titkos szeretet-üzenetet tapasztal meg, aki családja idős tagjaival együtt ünnepel, s megfogja az idősek megfáradt, sokat munkában ráncossá vált kezét. Ilyen titkos szeretet- az ünnepnek, hogy már közel három évtizede nem szüleimmel, családtagjaimmal ünneplem a karácsonyt. Szeminaristaként a püspökkel, a többi papságra készülő fiatallal a Szombathelyi Püspöki Palotában töltöttük együtt a szentestét; papként Zalaegersze- Dobrota Na božični večer sta se Maša in Luka odpravila na sprehod po mestu. Pričakala ju je prava zimska idila – okrašene ulice v soju božičnih lučk, božični sejem z vabljivimi stojnicami in prikupnimi prodajalci. Po zraku je dišalo po kuhanem vinu in prazničnih jedeh. Ko sta korakala po ulicah in uživala v čarobnem razpoloženju, sta bila priča številnim ganljivim prizorom. Na enem od vogalov sta zagledala, kako se je skrivnostna oseba nagnila nad spečega brezdomca, ga pokrila s toplo odejo ter ob njem pustila vrečko, polno hrane in drugih dobrot. Podobno vrečko sta opazila ob vsakem klošarju, mimo katerih sta šla. Nekaj minut po tem prizoru sta spet opazila skrivnostno osebo, ko je ravnokar pomagala neki starki pobrati stvari s pločnika, ker ji je torba padla iz rok. Slava Bogu na višavah méltóságára és üzenetére. Életünkben a nagy dolgok a csend titokzatosságában születnek meg. Ilyen titkos, szép lesz annak a karácsonya, aki először öleli az elmúlt hónapokban született gyermekét magához ezen az ünnepen. Ilyen titkos szeretet-üzenetet tapasztal meg az a kisgyermek, akit szülei Jézus születénapját ünnepelve megajándékoznak: „amit a legkisebbek közül eggyel tettetek, velem tettétek.” Ilyen titkos szeretet-üzenetet tapasztal meg a fiatal, aki szerelmes pillantással, sokszor szavakat keresve tekint választottjára, vagy aki először ünnepli a közelmúltban megkötött házassága révén ifjú férjével, vagy feleségével e napot. Ilyen titkos szeretetüzenetet tapasztal meg, aki ezen az ünnepen is beteg üzenetet tapasztal meg az, aki az idei évben veszítette el szerettét, és nehéznek tűnő ünnepnapokban is reménykedik a találkozásban. Ilyen helyzetekben igazán felfedezhető a betlehemi Gyermek. Személyes élményeim közül is megosztok kettőt a kedves olvasóval. Gyermekként mindig csodálkoztam azon a gyerekek ajkáról felszálló éneknek: „ha nincs kolbász a padláson, semmit sem ér a Karácsony.” Milyen jó, hogy nem ez az egyébként finom étel az ünnep legfontosabb vonása. Milyen butaság szerintem ez mondat… Gyermekeinket, családtagjainkat is vezessük el annak meglátására, hogy mit, pontosabban szólva Kit ünneplünk e napon, éjszakán. A másik személyes vonása gen, Jánosházán, és most itt Szentgotthárdon plébániai közösségben éltem át Szenteste, Karácsony örömét. Sok hívővel, kis falusi templomban, vagy a fenséges szentgotthárdi „bazilikában” csodálkozhattam/ csodálkozhatok rá az ünnep örömére. Mindig mélyen megrendít az éjféli szentmise egyik mondata: „ezen az éjszakán földre szállt az Isten.” Ilyen titkos szeretet-üzenetet tapasztalok meg reményeim szerint az itt élő szlovén, német és magyarajkú hívekkel is. S talán ez a legtöbb, amit kívánhatok Önöknek is: Áldott, csillagpuha, titokzatos karácsonyt, örömteli találkozást Isten Fiával! Bodorkós Imre érd. esperes, szentgotthárdi plébános Nekaj ulic stran od prejšnjega prizora je po ulici blodil pes, ki očitno ni imel ne doma ne gospodarja. Spet se je pojavila skrivnostna neznana oseba, pobožala je psa in mu rekla: »Pridi z mano, greva domov.« Mladi par je postal radoveden – le kdo je ta oseba, ki je tako dobrosrčna? Odločila sta se, da jo bosta vprašala, zato sta začela slediti njenim korakom. Ko sta jo dohitela, sta jo vprašala: »Kdo si pa ti in kaj te žene k temu, da pomagaš vsem pomoči potrebnim bitjem?« »Jaz sem Dobrota,« je odgovorila. »Dobrota?« sta zbegano ponovila. »Škoda, da se ne srečujemo pogosteje! Kdaj pa te lahko spet vidimo?« »Najbrž čez eno leto, naslednji božič …« je skrivnostna oseba nežno odgovorila in nenadoma izginila. Maša in Luka sta si globoko pogledala v oči, saj se je obema motalo po glavi isto vprašanje: »Mar res je treba čakati eno leto, da se Dobrota vrne med nas?!« Dragica Gašpar Porabje, 22. decembra 2022 4 Kak so svetili inda svejta na Vogrskom Den narodjenja Jezoša Kristoša svetimo 25. decembra, od toga datuma oprvim pišejo v 4. stoletji. Pápa Julij I. je zapovödo, ka morejo svetek držati v Romi, kisnej pa so ga prejkvzeli v drügi provincaj ranč tak. Na začetki 5. stoletja so božič pripoznali posvejtni voditeli rimskoga rosaga tö, sledik so casarge več nej dopüstili, ka bi tisti den cirkuške špile držali. Tistoga reda se je končalo svajüvanje kauli datuma: v starom kalendari je biu 25. december rojstni den Sunca, poganskoga bogá, šteroga so v cejlom imperiji (birodalom) čéstili. Krščeniki so tau tak obrnauli, ka je prej božič rojstni den Jezoša, vökivečnoga Sunca, Bože svekline. V katoličanjskoj liturgiji je zapovödano: kak pred vüzmom držimo post, tak moremo pred božičom tö držati sveti post. Ljudske šege, štere so povezane z božičnimi dnevi, majo svoje korenjé v poganski navadaj kauli zimskoga sunčnoga obrata (napforduló) ali v magični čalarijaj na začetki nauvoga leta. V preminauči lejtaj smo v naši novinaj že večkrat pisali o božični šegaj na Slovenskom, zatok zdaj poglednimo malo, kakše navade so meli Madžari na najvekši držinski svetek. Porabski Slovenci ranč tak v vogrskom rosagi živémo, zavolo toga te vidli, ka so ništerne naše šege skor gnake kak madžarske. Sveti post je biu začetek svetešnjoga cajta, na den pred božičom so na njivaj več nika nej delali. Ženske so čistile, pekle in küjale, moški so pa vküpzameli dvoriške, vöspucali štalo, nalekli drva vertinji in polagali maro. V söverni krajinaj Vogrske so pastérge vküpzvezali šibe (»drauvno deco«) in ž njimi ojdli od iže do iže. Poklonili so se domanjim, vertinja pa je vöpotegnila edno šibo, s šterov je malo zmlatila pastére, te jim pa dala dare. Ta šega je skor takša kak naše friškanje za nauvo leto, vej so pa z mlatenjom Madžari tö želejli, ka bi bili pastérge bole friški, mara pa se bole plaudila. 24. decembra je živejla navada, ka so tazošpilali, kak sta Adam in Eva v grej spadnila. Igra se je začnila v Paradiži, končala z goristanenjom, in tak nutpokazala cejlo pripovejst odrešenja. Takše igre so zvekšoga zašpilali rudarge (bányászok) na sövernom Vogrskom, tau pa v nem- jov so prej leko vidli, što mrgé, s pečenimi tikvimi in médom pa so tazagnali betege gutanje. Na sveti post je bila v več krajinaj šega, ka je škonik s šaularami vsakšoj držini poslo edno hoštijo, domanji pa so ma nazaj poslali melo, gra, djajca, klobase ali hurke. Na dosta mejstaj so hoštijo namočili v med, ž ski narodi, so Madžari tö dali valati, ka med paunaučnicov mara začne gučati in povej, ka brodi od svoje gazde. Tista dekla pa, štera je med zvonenjom pokukivala v stüdenec, je zaglednila svojoga mladoženca. Naši vogrski sausadge so ranč tak poznali »lükov kalendar« kak mi, porabski Slovenci:  »Prosimo Blajženo Devico, / aj moli za nas svetoga Sina, / aj nas obrani bojne, / aj nam neprijatel ne škaudi. / Lejpo znaménje, / lejpa betlehemska zvejzda, / lejpi den baude, / lejpi den baude!« - so meli šegau spejvati vogrski betlehemeške škoj, madžarskoj in slovaškoj rejči. Katoličanjske držine so se inda svejta cejli den pred božičom postile, svetešnja večerdja se je začnila eške samo po večernom zvonenji. Sledik je Cerkev dopistila, ka so se vörnicke bar gnauk na den fajn nageli, od tistoga mau so začnili držati božične oböde. Svetešnji sto so lepau prestréli, na njega je niške nej smo gordjati lakét, vej bi pa tak prej mózeu daubo. Ženske so med božičnim obödom ali večerdjov nej smele gorstaniti, ovak bi drügo leto kvoke nej kvočile. Geli so takšo gesti, štero je magično mauč mejlo, na priliko gra pa lečo za bogastvo. Z makovoga testá so šatrivali lübezen, mak pa so dali mari tö, ka bi bole zdrava pa plaudna bila. Živina je dobila kolač in krü ranč tak. S pomočjauv djabk in ore- njauv so začnili božično večerdjo. Živejla je šega, ka so na stoli vküppobrali »božične drtinje«, štere so v nauvom leti zakürili in ž njimi pokadili lidi pa živino, ka bi zdravi ostali. Indrik so drtinje strausili pod sadne drejve, ka bi bole rodile. Den pred božičom so sploj nastrgavali, kak se držinski člani ponašajo, vej so pa brodili, ka de se prišešnjo leto vsikši tak ponašo kak na svetoga posta den. Na božič je mogla cejla držina doma biti, ranč tak pa cejlo njino imanje, zatok so na sveti post vse povrnauli, ka so prva od indrik na pausado vzeli. Vogrsko lüstvo je dosta vse kaj vörvalo o paunaučnici. Kak mi v Porabji, so uni tö poznali »Licijin stolec«: če ga je štoj s trinajset fajt lesa, v trinajset dnevaj naredo in na njega pri paunaučnici gorpoklekno, je leko vüdo, što je čalarica v vesi. Kak drügi evrop- vrazmo so pobrali edno glavau lüka, in v dvanajset listov djali manjckino soli. Če je list moker grato, je tisti mejsec – šteroga je simbolizéro – deževen biu. Če je Vogrinka na kakši gesenski svetek vejko edne sadne drejve v vodau djala in se je tista do božiča razcvela, se je dekla drügo leto oženila. Na božič so dekle in ženske nej smele k drügomi rami titi, vej bi pa prinesle nesrečo. Sekelji na Erdeljskom so brodili, ka če v ižo oprvim pojbiček staupi, de krava biká, če dekla, te pa telico skotila. V söverni krajinaj so za božič maro tö malo ovak napajali: vert je naprej vzeu hoštijo, štera je ostala od božične večerdje, na njau djau liste zelene petrože in falat redeče djabke, vse vküper djau v kopanjo in tak napojiu živino. V ništerni vesnicaj so eške eden srebrni penez tö cujdjali, ka bi bila mara Porabje, 22. decembra 2022 vrnau telko vrejdna kak srebro. Ranč tak kak pri nas v Porabji, so v drügi krajinaj vogrskoga rosaga tö ojdli betlehemeške. Tau je bila najbole prilüblena paverska dramatična igra, v šteroj so se pogučavali in spejvali betlehemski pastérge v vözobrnjeni bekečaj. Nosili so betleheme z lesá, štere so doma narédili sami. Med vogrskimi betlehemešami je dostakrat biu eden glüpi, stari pastér, šteri je vse naaupek čüu, drügi so se ma pa zavolo toga smedjali. Pastérge so nej razmili, ka jim je angeu latinski gučo, de so pa bili dobroga srcá in radi dare davali – in prosili tö. Stara madžarska božična šega je bilau takzvano »kantanje« (kántálás) ranč tak: podje so ojdli po vesi od iže do iže in spejvali pesmi, povezane s svetkom. Cuj so pa eške gučali verše tö, šteri so zvün krščanjski misli leko meli v sebi poganske, mistične šatringe ranč tak. Podnék so s spejvanjom začnili mlajši, po večerdji je kaulivrat ojdla mladina, v devetoj vöri so se pa napautili oženjeni moški. Večer so pastérge v cejlom rosagi paukali z biči, zvonili s kravdjimi zvonci in trpejtali po poštiji, ništerni verti pa so jim dare davali. Kak pri vsej narodaj srejdnje Evrope, so bile zvekšoga vse madžarske božične navade tö povezane s tejm, ka bi prišešnjo leto bogato in srečno bilau. Krispange so inda svejta ranč tak v vsakšoj iži, okinčano stali, v dar pa so si davali takše, ka je nej mejlo veuko materialno vrejdnost. Nika je daubo vsakši, šteri je na svetek pokloncko na dveri: eden ori, djabko ali figico ... Stare šege aj nas zatok spomnijo na tau, ka če rejsan so naši starci sploj srmačko živeli, je Bože Dejte v njine iže na vsakši božič prikradnilo sveklino lübezni, pri šteroj so se v tistoj mrzloj zimskoj nauči donk leko malo segreli. -dmilustracija: Szilveszter Bartkó 5 Podelili nagrade in priznanja literarnega natečaja Porabske litere Pod Srebrnim brejgom … Tek na dolge proge »Že na začetku smo se zavedali, da gre za tek na dolge proge in moramo stopati z majhnimi koraki ter vztrajno. Veseli pa smo, da so bile že prvič pokrite vse šol je žirijo najbolj navdušila Vanesa Šulič z zgodbo Karče in čaralice, napisano v pristni porabščini, v kateri gre za zaokroženo kratko pripoved, za katero je avtorica našla Nagrajenci literarnega natečaja »Porabske litere« tri kategorije,« je v Monoštru na slavnostni podelitvi nagrad in priznanj literarnega natečaja Porabske litere povedal Franci Just iz Slavističnega društva Prekmurja, Prlekije in Porabja, ki je skupaj z Zvezo Slovencev na Madžarskem (ZSM) in ob podpori slovenskega generalnega konzulata v Monoštru ter urada vlada za Slovence v zamejstvu in po svetu omenjeni natečaj pripravilo. Zbrane v Slovenskem domu sta pozdravili tudi predsednica ZSM Andrea Kovács in generalna konzulka Slovenije v Monoštru Metka Lajnšček, potem pa so si ogledali še dokumentarni film o Milanu Vincetiču z naslovom Jaz sem mravljišče drobnih smrti, ki ga je po scenariju Štefana Kardoša režiral in posnel Jože Glažar. Na literarnem natečaju, na katerega se je odzvalo sedem avtorjev, so prve nagrade prejeli: Dušan Mukič za sonetni cikel Vse pride pa vse mine, Noemi Illeš za zgodbo Spominčice in Vanesa Šulič za kratko zgodbo Karče in čaralice. Nagrado za mentorja je žirija namenila učiteljici Dvojezične osnovne šole Jožefa Košiča Gornji Senik Beati Bajzek Šafar. V kategoriji Učenci osnovnih navdih v porabskem etnografskem izročilu. Drugo nagrado so namenili Vandi Krajcar za spis z naslovom Gesen, tretjo pa Dori je bralcem. Poleg ilustracij bogatijo zgodbo še interference med madžarščino in porabščino, ki dajejo besedilu pečat jezikovne živosti in pristnosti,« so zapisali člani žirije. V kategoriji Odrasli je žirija obravnavala tri prispela dela. Prvonagrajeno delo Vse pride pa vse mine obsega štiri sonete in povzemalni sklepni sonet. »Dušan Mukič variira sonetno formo na verzno-ritmični ravni in hkrati umetelno učinkovito sledi oblikovni ideji sonetnega venca, tako da prvi verzi posamičnih sonetov tvorijo prvo kvartino zaključnega soneta. Vsebina njegove pesniške izpovedi, pisane v porabskem narečju, je skoncentrirana v misli, da je človekovo življenje minljivo, narava pa je v svojem cikličnem menjavanju večna. To misel avtor Predsednica ZSM Andrea Kovács in osmošolka Vanesa Šulič, ki si je s svojo kratko zgodbo zaslužila prvo nagrado med učenci Grebenar za spis Potovanje mojega pradedka. V kategoriji Srednješolci in študentje je žirija obravnavala pripoved Noemi Illeš Spominčice in ji soglasno prisodila prvo nagrado. »Zgodba je zaokrožena in vsebinsko bogata pripoved o srečevanju sedanjosti in preteklosti v zavesti mlade pripovedovalke. Pet kratkih poglavij je hkrati tudi pet korakov do pomenljivega življenjskega sporočila, ki ga pozorna pripovedovalka razbira iz besed prednikov in posredu- izrazi ob podobah porabskih kmečkih opravil v štirih letnih časih,« je zapisala žirija, ki je drugo mesto namenila Iluš Dončec. Napisala je kratko zgodbo Bila sta mlada pa sta nej brodila, ka se njino skupno življenje tak začne, tretjo nagrado pa je prejel Akoš Dončec za priredbe ljudskih pravljic Desetere pripovejsti. Nagrajena dela bomo v našem časopisu podrobneje predstavili po novem letu. Silva Eöry ... se je slovenskomi filmi oprvin zgodilo, ka je najvekšo nagrado v Evropi daubo. Depa, lepau pomalek demo. Velki režiser Ingmar Bergman je na tau gorprišo, ka Evropa tö svojo akademijo za film mora meti. Neka takšnoga kak v Merki že dugo majo pa tam vsikšo leto najbaukši filmi oskare dobijo. Evropska filmska akademija je leta 1988 s svojim delom začnila. Vsikšo leto filme vöodabere, stere za najbaukše v svojoj konkurenci razglasi. Tau nagrado zvün toga eške režiseri, igralci pa eške drugi, steri na filmi delajo, dobijo. Ta nagrada je pomalek ime »evropski oskar« dobila. Kak povejdano, spod Srebrnoga brejga se velko veseljde leko čüti, pravi »evropski oskar« je domau prišo. Njeni kratki film s tau najvekšo nagrado v Evropi se zove Babičino seksualno življenje. Ja, od stare matere seksualno živlenje bi tau bole po naše prajli. Kak povejdano, v kategoriji kratki filmov so ga za najbaukšoga vözglasili. Ka tau za režiserko Urško znamenüje? Od pejnez nemo pripovejdali, njoj pa so se dveri za delo po cejloj Evropi na šörko gorodprle. Tau dosta znamenüje, če vejmo, kakši kilavi pejnezi se v Sloveniji za filme dobijo. Urški na velko gratulejramo pa njoj želejmo, aj njena paut na filmi samo tak tadale dé. Depa, eške neka drugoga na taum mesti trbej prajti. Nazadnje smo v vaši pa naši novinaj Porabje od ene druge režiserke pisali, od stere filmi po svejti tö velke nagrade pobejrajo. Ema Kugler režiserka malo satrejše genracije gé. Ka škemo povedati? Tau, ka v Sloveniji v zadnji lejtaj ženske režiserke »cügle« v rokaj držijo. Ja, v toj branži so se karte dobro zmejšale. Dugo, dugo je trbelo, ka je kakša slovenska režiserka vcejlak svoj film naredila. Ja, moški so nej samo tak dopistili »posel prejkdati«. Zaprav, tau se ne godi samo pri filmi, na srečo Režiserka Urška Djukić se je leta 1986 so ženske vse več v »moško« delo narodila. Za svoje filme je kaulak 20 nut prišle. S tejm se že skur enjadomanji pa internacionalni nagrad lo na »moško« pa »žensko« delo dobila. Slejgen je ranč té »evropski oskar« v njene roke prišo. Urška rada broditi. povej, ka neje una nagrade dobila, V tej dnejvaj se od velke lübezni film jo je daubo. Obauje istina gé, med moškim pa žensko pripodepa, brezi človeka filma nega vejda. Na velko se od té velke lübezni piše, se leko čüje. Prvi je biu slovenski pesnik pa partizan Karel Destovnik-Kajuh, »una« se je Silva Ponikvar zvala. Kajuha so pri 22 lejtaj v bitji nemški okupatori bujli. Silva je dugo v vauzo zaprejta bila. Od njiva kratka, depa krepka lübezen je znauva žjva gratala. 13. decembra je 100 lejt minaulo, ak se je Karel Destovnik naraudo. Kajuh je menje v partizanaj daubo. Zavolo té kraugli stau lejt se po Sloveniji dosta od njegvi pesmi guči, že pri 16. lejtaj je kak vözraščeni pesnik pesmi piso. Naprej so pisma tö prišla, stera sta si s Silvo pisala. Karel njoj je v vauzo piso. Velko vüpanje sta mela, ka po bojni ta v lübezni srečno živela. Kak povedano, nejsta se toga včakala. Pri vsejm tom trbej prajti, ka se vse takše ne bi godilo, če bi eške naprej od Janše politična garnitura na vreji ostanola. Od partizanov so nikanej škeli čüti. Zaprav, njivo bitje prauti okupatorom je za nji nika nej vrejdno bilau. Kajuh pa je od lübezni piso, od sveta brezi bojn pa trplenja ranč tak. Leto 2023 de v Sloveniji za Kajuhovo leto vözglašeno. Naš Srebrni brejg pomalek dneve odšteva. Kuman čaka, ka nauvo leto vövdari. Njemi se nut v vüjaj ena nauta glasi. Tak una povej: »Vej po nauvom leti, nauvom leti baukše bau.« Gvüšno mora biti, eške vsigdar je bilau. Miki Roš Porabje, 22. decembra 2022 6 Stari dobri tanači V Dober Pajdaš Kalendariumi so naši starci pred 120-imi lejtami (1903) leko prešteli: Dobri tanači so dragši od zláta. Prvi kalendar v našoj domanjoj rejči je v Monoštri druknivo Béla Wellisch (o njama so pisale naše novine letos 17. januara in 20. oktaubra), urednik (szerkesztő) pa je biu martjanski škonik in kantor Jožef Pusztai (Pozderec). Kalendar je biu oprvim vödani 1899-oga leta, na konci tistoga letopisa leko štemo imena lidi, šteri so ga naprejplačali. Z naši vesnic: z Gorenjoga Sinika 75, z Dolenjoga Sinika 15, z Ritkarovec 6 in s Sakalauvec eden. Leta 1903 je v kalendari »dobre tanače« davo škonik z vesi Gederovci Nándor Hunyadi, šteri je biu eričen fčelar in sadjar tö. S te tanačov leko zvejmo, kak so na začetki 20. stoletja lidge živeli v našoj krajini. Vöodebrali smo en par tanačov o čistauči pa nevarnosti. Leko pa spoznamo ništerne šatringe tö. čer skoupaj i z čistim tejlom spat deni. Zamazano tejlo i zamazani gvant ne dá sladko počivati. Šteromi deteti zobje začajo rasti, ne daj njemi z figovim Čistauča »Düšo i tejlo tvoje čisto drži, tak tüdi gvant, stanjé, pohižtvo i vse ka maš: ár je čistauča pau zdravdja. Velka okna daj delati i skrbno lüftaj vsaki den hižo. Vsako nedelo si čisti plateni gvant oblejči i kak največkrat se koupaj, posebno pa vleti. V mlakaj, posebno pa gde so pijajce (pióca), se ne koupaj. Stari človek pa naj nejde v mrzlo vodou, ar ga boži žlak (agyvérzés) vdari.« korenom čelüsti ribati. Bole večkrat piščečo ali kokošečo čonto, na šteroj naj tüdi malo mesa bode. Graj i drüga dugovanja naj deca si vu nous ali vüha ne tiskajo, eden ovomi vu vüha ne pihajo ali ne dregajo, ár je jako nevarno. Na spice pazi, naj deca do njih ne pridejo. Preveč dosta nesreče se že zgodilo po tom, ka so starišje malo deco v hižo zaklenoli i z doumi odišli. Pred decov se z ženov ne krejgaj, ne navolivaj, ne preklinjaj, nesramno in nedostojno ne guči, ne laži! Ovači je školnikov i dühovnikov trüd zobstonjski.« Gesti »Zdrav človek naj vsako hrano jej, samo pokvarjeno nej. Krüj naj bode dobro omeseni, dobro genjeni i dobro pečeni. Ne jej gobe, štere ne poznaš!« Deca »Nous deteti čisto drži, ovači de frkalo. Štero dejte pa že po štiraj hodi, tisto vsaki ve- betegov shaja, če se prehladimo, če si žalodec pokvarimo i če čisto ne držimo tejlo, gvant i stanjé. Če si namrzno, ne idi k toploj peči. Niti z mrzlim gvantom i rokami se k ma- to je sühi beteg ali heptiko (tüdőbaj) i dosta zgrablivij betegov se tak dale dava i plodi, ka lüdje vu oštarijaj z svoje kupice drügim piti davajo. Naj sneha na gostüvanji lüdi tüdi ne küšüje. Trobino obslüžavati, kak nedostojno i nevarno navadilo tüdi trbej tanehati. Če te ognja ali povodna nesreča dosegne, pašči se rešiti tisto, ka ti je najdragše i potrebnejše, to je: tvojo familio, pejneze, pisma, gvant, postelino i živino i za silo storšek. Če se ti mast vužge, vrži notri melo ali pepeo ali jo pokrij. Če se pa v rauri saje vužgejo, namoči edno ponjavo ali koco ali poplon ali gousko i nad rour je doli püsti.« Šatrivanje »Če si betežen, idi k doktori i nej k kuružlojskoj babi, štere káčecovo mlejko, rastove gobe, žabje kouže i küščarove belice so že dosta lüdi vmourila. Povej doktori tvoj beteg po pravici i vrastvo pouleg reda nücaj, ovači sebi kvar Nevarnosti in beteg »Če ti je vrauče, ne pij naglo mrzlo pitvine, vu cug nejdi, na hladno zemlo si ne sedi, ne leži, vu mrzlo vodo nejdi, ár so smrtne nevarnosti. Največ lomi deteti ne približavaj, ne primaj je, ne küšüj i v mrzle ali vlažne cotice (plenice) je ne deni. Če si jako trüden, opešani, koupaj se ali si pou vöre vu mlačnoj vodi nogé močaj. Cuker i sladkouče zobe i žalodec kvarijo. Če se gvant na tebi vužge, friško si doli leži i po srteli se valaj i tak za pomoč kriči. Ne bejži, ovači zgoriš. Gda djagode bereš kre grmouvja, pazi, naj te kača ne vgrizne. Niti po glavi, niti v hrbet ali v červou ne vdari nikoga, ar ali na tejlo, ali na düšo gledouč zna koudiš gratati ali mrejti. Blüzi k mašinom, k mlinskim potačom idti, na železnici nad okno glavou vö potisniti, tak tüdi z mačkami, z psi, konji i živinov se špajsati je nevarno. Ausceronga (n. Auszehrung), včiniš. Compernije, vörkanje, obranje i sküšnjave nega i to čeden človek ne vörje. Če si večer preveč žalodec obteršimo, te si mrzle cape gori denmo i si vsikdar na pravi kraj ležmo. Ovači če se žalodec nemre dobro gibati i krv redno tečti, te tejlo malo cajta oddrevenej i šatrinski lüdje te tak pravijo, ka nje sküšnjava phala. Ne pozabi, ka kratka večerja dá dugo živlenje!« Škonik Nándor Hunyadi med svojimi dobrimi tanači je nej pozabo reklamo delati za vertivanje pa štenjé: »Pouvajte kak največ trsja, sadovnega drevja, ribizl, egres, lešnjeke. Po Goričkom oreje, gostanje. Kre vodé pa patovec. Roje pa naj vsaki vert pouva! Skrbno čti dobre knige i cajtunge, z šterij se dosta dobroga i hasnovitoga navčiš, ar tak z čednostjov boš dosta leži živo.« Ništerni staulejtni tanači so eške gnesneden valani! Marija Kozar NIKA ZA SMEJ iz staroga kalendara Račun Vučitel: Povej, Miškec, če šest svejč gori i dvej odpihnem, keliko ostane? Miškec: Štiri. Vučitel: Ti si tele. Štiri svejče zgorijo i dvej, štere sem vgasno, ostanejo. Somarge Vu edni med pečinami bodoče toplicaj so se navekše velika gospoda radi kopali. I da je onim pejški nevarno bilo doli idti, na somaraj so jezdili doli. Zato so tü vsigdar z več somari čakali gospodo. Ednok je eden pojbar ravno sam stao tam s svojim somarom, gda se je eden gospod tapripelo. No, jeli mamo dosta somarov? – pitao ga je gospod ete. Pojbár: Če se dosta gospodé pripela, te dosta somarov mamo. V krčmi Edno kupico stare slivojce sem si zapovedo. Zakaj je ne prinesete že? Taki prosim… S kem duže se njim vidi čakati, tejm zdavnejša de. Dober Pajdaš Kalendarium 1903 Porabje, 22. decembra 2022 7 Če kaj delaš, te redno pa pošteno Tibor Geček v Varaši živejo, po com, z mojim padašom. Te sva tecom domau pripelala v turbi, iži so se doma v Števanovci, müva tü na biciklin vsela pa ozark na biciklin gorazvezano. gde so se naraudili, so se Ercani sva se domau pripelala, ranč Gda smo domau prišli, te na tretji zvali. Depa tau že samo domanji prvoga novembra na vsejsveco- den smo te plače začnili vötalati, vejo, zato ka oni so tak kak je na papiri pisalo.« rano kraj od dauma - Gda ste si najšli redno delo? odišli. Gda so osnovno »Leta 1958 se je Nyírő Rudi ženo šaulo vözopodli, te so töj v Števanovca. Moja mati je od v gimnazijo steli titi, njegve žene botra bejla. Rudina depa tau so oča nej brat je paulak mene sejdo, steropistili, velka gazdija je ma sem tapravo, ka dja neškem bila pa velke gošče, gde so doma na gazdiji delati. Te je on stariške pomauč nücali. mena včasin pravo, če me briČe bi še več mlajšov biga, te aj dem na Révfülöp, tam lau doma, te bi se eden je eden rudnik, kama vsigdar leko včijo, depa samo iščejo delavce. Dja sem te že emo dva brata sta bila, njija vozniško, tak ka sem delo isko je pa trbelo na gazdijo. kak šofer za tovornjak.« - Tibor, tau ste prajli, - Kak je bilau v rudniki, gda ka v Števanovci ste ste na Révfülöp prišli? se naraudili, tam ste »Sprvoga sem nika sreče nej gorrasli, depa tau ne emo. Oktobra sem se s Csepel Tibor Geček nikak nej sto doma na gazdiji vejm, gde je bejo vaš motorbiciklinom tapripelo, steostati, dapa oče so ma nej pistili, ka bi v rojstni ram? roga mi je oča tjöjpo, zato ka gimnazijo išo, zatok si je pa rano delo isko »Tam kak je nogomesem ma doma pomago na gaztno igrišče, tam spodkar pri pa- vo sva domau prišla. Kak sva se diji. V ednom kufri sem emo vse, uti na lejvo pod Šalakom je moj pelala pri Rábafüzesa pri meji, ka mi je trbelo, doma na stauli rojstni ram, zdaj Énaštja živejo tam so nam že audalič kričali, sem njau eden papir, kama sem tam, zato ka oni so ga dolatjöjpili.« - Vas je kelko bilau mlajšov doma? »Müva sva samo dva bila, Pišti pa dja.« - Kak je bilau doma v Števanovca, lejpa lejta pa spomine mate iz tisti časov? »Dočas ka sem doma bejo, je dobro bilau, depa gda sem šaulo vözopodo, te sem dja odišo z dauma, zato ka sem nej sto doma ostati. Mati je v fabriko odišla, oča je sam bejo doma na velki Tibor pa Erži sta se rada veselila, na veselice pa kulturne programe ojdla gazdiji, on je tau sto, aj dja tö doma ostanem. Depa dja sem ka pojta prejk vogrski padaši, tau napiso: »Odišo sem, ne iščite nej sto, dja sem v gimnazijo sto čakamo vas. Depa müva sva se me, nej sem v tujino üšo, sledkar titi se včit, depa oča tau nej do- samo pelala, dja sem nikan nej se oglasim.« Depa gda sem se v püsto. Kak sem vözopodo šaulo, sto titi, tašo mena ranč napamet Révfülöp v rudnik pripelo, tam te sem dja tak nagnauk delat nej prišlo. Depa če bi sto, bi nej so me z bejlim gledali, ka tam üšo v Varaš, te se je zido dom mogo, zato ka v turbi sem plačo iščem, vej pa v zimi nej ka bi za ostarele pa te tam pri zidaraj emo, nej samo svojo, liki za tisti goravzeli lüstvo, bola tapošilajo. sem delo kak culager. Te sem dja petnajset delavcov, steri so iz te Tak ka redno sem se naklepo, še samo petnajset lejt star bejo. krajine valaun bili.« ka aj zdaj delam, sem si zmišlaGda je tau delo dolapreteklo, te - Zaka so njigvo plačo vam vo. Tistoga reda je največ dela v sem tak sezonsko sprtulejt pa dali? Budimpešti bilau, tak ka zraven djesen na repo odo. Leta 1956, »Zato, ka oni so že prvin domau sem se tapelo. V Csepel fabriki gda je revolucija bejla, te sem odišli, v tistoj sekundi, ka so čüli, sem si najšo delo, gde so tovordja ranč v Martonvásári delo, ka vövdarila revolucija. Tak ka te njake, motorbicikline pa trakcejlak dočas sem tam bejo, ka zavolo toga sva cejli vse valaun tore redli. Par mejsecov sem tü sva že samo dva ostala s Svete- delavcov plačo müvadva s Sve- delo pa te sem si še baukšo delo najšo, v tisto fabriko sem üšo delat, gde z betona soje redijo za elektriko. Nej je krepko delo bilau zato, ka skur vse so mašini delali, depa itak sem telko pejnaz slüžo kak nikdar v življenji več po tistim. Tistoga reda, leta 1958-59 sem 2500-3000 forintov slüžo, ka je lejpi pejnaz bejo. Vejš, kak smo žejvali? Kak krali, v restavracijo smo odli djejst, vsik- avtone sem vozo, mali pa velki tovornjak pa osebni avto tü. Osemdesetdevetoga leta je KTSZ raznokspadno, te sem na TÜZÉP üšo delat, zato ka moj zet ga je prejkvzejo, depa te se je že tak zvau, ka Tér és Forma.« - Kelko mlajšov mate? »Edno deklo pa enga sina, pojep je v Budimpešti, dekla pa töj v Traušča.« Z ženo Erži pa z dvöma detetoma šo soboto smo v bal šli, v nedelo pa na meč. Vejn dvej leta nam je tak dobro šlau, potistim sem za sodaka üšo.« - Kak dougo ste ostali v Budimpešti? »Gda sem dolazaslüžo sodaško, potistim so me te odrügim že goravzeli v rudnik za šofera. Oča mi je tam kak je Ábrahámhegy sledkar tjüpo gorice z ednim starejšim ramom. En čas sem tam bejo, tam sem žejvo, depa nej dugo, zato ka mi delavci smo dobili stanovanje. Sledkar, par lejt, gda je mati v penzijo odišla, v tom rami so stariške žejvali.« - Zaka ste dobili te gorice pa ram? »Zato, ka oča je name te s tejm iz števanovskoga gröjnta vöplačo.« - Dugo ste delali v rudniki? »Nej, zato ka te sem nazaj v Varaš prejšo k firmi TEFU za šofera.« - Gda ste se z ženov spoznali? »Tečas, ka sem pri TEFU-na delo, zato ka ona je ranč tam delala, samo v pisarni. Nej dosta sva odla, leta 1963, decembra sva se že zdala, 1967 sva začnila zidati. Potejm sem prejk v KTSZ üšo delat, ranč tak za šofera, depa nej samo na tovornjak, vse Porabje, 22. decembra 2022 - Dougo paut ste zopojdli, depa na konci ste zato itak nazajprišli. »Mena je oča tau pravo, prvo je delo, včenjé je drügo. Dja sem te že znau, ka doma dosta prilike nemo emo, če doma na gazdiji ostanem, tam dennauč samo delo name čaka. Zavolo toga sem dja svoje mlajše že ovak rano, leko so se odlaučili, ka škejo delati. Depa name je delo pa življenje že navčilo, če kaj delaš te samo tak leko naprej deš, če tisto redno, pošteno pa tak delaš kak trbej. Moj sin Tibor je kladivo meto, njega vsikši dobro pozna. On je sprvoga tö sto malo vujati, padaške so ga dostakrat dol steli zgučati, aj nede na trening, aj dé bola z njimi na veselico. Te sem ma dja tau pravo, leko kadiš pa odiš z njimi po veselicaj, depa te prvin svojomi treneri napiši, ka hvala lejpa možak Pali, dja veča nemo odo na trening. Tašo nega, ka gnauk dem, gnauk nej, če o tejm zmišlavaš, te bola dolapovej. Na tejm si je moj sin fejst zmišlavo pa več nikdar ma je nej trbelo prajti, aj dé trenirat.« Karči Holec 8 PREKMURJE 2022 Ške samo par dni nas lauči od toga, ka mo skočili v nauvo leto 2023. Po dvej kovidnih letaj je bilau letošnje malo bole normalno, pa čiglij nauvi koronavirus ške furt dela nevole, samo, vala Baugi, malo menše kak jih je v preminauči dvej lejtaj. Ob konci leta se ponavadi pitamo, ka je dobroga ali lagvoga prineslo leto 2022. Za Prekmurje mi prvo na pamet pride, pa brodim ka nej samo meni, svetovno balonarsko prvenstvo, stero je bilau od 17. do 23. septembra v Murski Soboti in njeni okolici. Organizatori so rejsan meli srečo z vremenom. Istina gé, ka je na otvoritveni den bilau vreme bole lagvo, samo po tistom so bili trnok lepi dnevi, tak ka je 103 balonarov iz 32 rosagov rejsan uživalo, pa nej samo oni, liki vsi mi, steri smo zrankoma in prauti večeri gledali v pisano prekmursko nebau. Na konci je največ znanja pokazo toplozračni pilautar Stefan Zeberli iz Švice, drügi je biu Japonec Yudai Fujita, tretji pa Francoz Nicolas Schwarz. Najbaukši med Slovencov je biu, in tau na trnok dobrom šestom mesti, Vito Rome. Fejst se mi je povidlo tüdi tau, ka je po konci tekmovanja belgijski pilautar Steven Vlegels s svojo ekipo v Ženvaljaj poleto nad spomenikom, steri je postavleni na mesti, gé sta se leta 1934 s svojim stratosferskim balonom zasilno dojspistila belgijski pilautar Max Cosyns in njegov asistent Nere Van Der Elst. Tau svetovno prvenstvo je bilau rejsan prava paša za oči. Za vse tiste, steri so že malo pozabili kak je bilau, so zdaj poskrbeli člani Fotokluba Murska Sobota, steri so ob pomauči Roto balon kluba pripravili razstavo kejpov, napravlenih na tom svetovnom prvenstvi. Kejpi so na ogled na glavni soboški, Slovenski, vilici. Silva Eöry iz naše künje SIROVE PALČKE BOVLA Za mene nega lepšoga, gda se s pajdašami zgučimo, ka mo meli filmski večer. Tau tak vögleda, ka se dobimo pri enom doma, keri zbere film in pripravi neka za grickati. Ali film neje glavna stvar takšoga drüženja, ka bi samo sedeli na fotelaj pa gledali v televizijo. Važno je, ka se vidimo pa ka si vzememo cajt v tej časaj, gda vsi samo bežimo na vse kraje. Vsakši, pri kerom se dobimo pa premišlavle cejli keden tüdi, ka de nam dau na sto. Ges sam gnaka. Premišlavlen pa koplem po Gnes mo vam napisala neka o najbaukši pijači na svejti. Gučim o bovli po recepti moje mame, štera se tradicionalno pripravla pri naši kuči za vsakšo silvestrovo. Naša bovla je sladka kak sok, pa vseeno požene krv v lica, štera lepau rdeča gratajo po dobri kupici. Najbole važno je, ka bovle ne delati isti den kak jo ščete poniditi, zatao ka nüca kakši den ali dva, ka počivle na mrzlom. Zdrži pa tüdi dva ali tri kedne, če je fajn na mrzlom. Če nemate vsega pri kuči, ka nücate za bovlo, je zdaj še cajt, ka nabavite vse, ka trbej, pa te meli neka ekstra dobroga za silvestrski večer. knigaj pa iščem po interneti. Ka bi samo kokice bile, je več nej moderno, ali fajn pa je vseeno, ka malo grickaš med gučom pa filmom. Te sam pa na eni hrvaški internet strani najšla fajni recept za sirove palčke, kere so dobre še par dni. Notri je preci putra (žmaučau), zatau ostanejo friške kak prvi den. Na Hrvaškom jim pravijo »štanglice«, mi Prekmurci pa palčke. Za te palčke nücate: - 1 kg ostre mele - 1 kocko kvasa (42 g) - 180 g kisle smetane (vrnjoga mlejka) - 3 djajca - 500 g putra ali pa margarine - 2 žlički soli - 1 djajco, s kero se premažejo palčke - Sir za ribati (edamec, gauda, leko trapist, glavno, ka se fajn raztopi) Kak napravimo palčke: V kislo smetano nadrobimo kvas pa damo cuj djajce pa puter, keri je naj zadosta raztopleni, ka mo ga leko mejsili, dodamo še sau pa melo. Napravimo fajn gladko testau, kero pa nej trbej pistiti, ka bi vzhajalo (bi se genilo). Kak je gotovo, ga že leko razvalekamo na 1 cm kusto pa narejžemo palčke, kere so leko tak velke, kak se vam vidijo. Sklademo jih v masen plej pa premažemo z razžvrklano djajcov, pa te gor potrausimo sir. Pečemo je nindri 10 minut na 200 stopinjaj. Te palčke so fajn tüdi zatao, ka leko z njimi eksperimentejramo (kisérletezünk). Namesto sira je leko potrausimo s sezamom, makom, künom, k siri cuj malo šunke naseckamo, pa še kaj bi se najšlo. No, zdaj ste pripravleni na filmski večer, samo še kupico dobre pijače trbej cuj najti. Ka se napravi ta tekauča dobrauta, nücate: - 4 pomaranče - 1 velko konzervo ananasa - 1 velko konzervo breskev - 2 limoni (citrom), - 3-4 žlice cukra - 1 glaž bejloga Martinija (Martini bianco, Vermouth) Najprle olüjpate pomaranče pa vsakšo kriško razrejžete na 3-4 falajčke. Paziti morete edino, ka joj rejsan lepau dojspucate cejlo bejlo kaužo. Te na isto velke falajčke razrejžete ananas (leko küpite tüdi takšoga, ka je na falajčke narezani, samo so falajčki iz takše konzerve bole velki kak bi bilau dobro). Te pa narejžete še breskve. Malo več dela de z limonama, štere trbej narezati na čista tenke kolobare (karikára), tak tenke, ka se skoraj skaus nje vidi. Lupino cuj narejžete, zatao bi bilau lepau, ka najdete bio limone. Lupina pa more biti zatao, ka dá dober žmaj. Narejzano sadje date v vekšo posaudo pa gor nalijete tüdi cejli sok iz konzerv, te pa še Martini. Pijačo pocukrate, trifrtale limon notri zmejšate, ostale limone pa fajn na vrh zložite, ka lepau vövidi, gda gor plavajo. Te pa trbej pijačo fajn počivat dati, ka se sadje fajn napije Martinija, pa ka Martini potegne žmaj iz sadja. Gda ponidite pijačo, jo date v kupico pa cuj malo žličko, te pa samo še gledate, komi de najprle v lica vdarila. Pa nej pretiravati z bovlo, ka preveč alkohola škaudi vašomi tejli. Pa na zdravje iz naše v vašo künjo! Porabje, 22. decembra 2022 Simona Rituper 9 Zdenko se šké dojstrliti Nejsam eške šaule zgotovo, gda je tau bilau. Od tiste prve šaule pripovejdam v stero mladi človek mora iti. Depa, že sam ribo vedo zgrabiti. Sam jo vedo zgrabiti, kak tau že vözraščeni ribiči vejo delati. Vse tau me je od očo brat Zdenko navčo. Dosta sam z njim skrak vode ojdo, ribe loviu, od stari ribičov štorije na vüje vlejko. Čas je tak prineso, ka sam ge v Murski Soboti živo, Zdenko skrak reke Drave, tam malo vö iz Maribora je držino emo. Ranč Drava je moja prva voda bila, iz stere sam ribe vövlejko. Kak povejdano, eške sam v šaulo ojdo, rana sprtolejt je bila. Peti den v tedni doma večerdjo mamo. Telefon cinga. Zdenko zove. Zove mojga očo, njegvoga brata, aj kak najbole brž k njemi pridem, ka zranje zazrankoma na ribe va šla. Kuman si je zdijavo tak brž je gučo. Kak bi kakšo žmetno ribo na brejg vlejko. Oča me gleda, gleda moje nemile oči pa pravi: »Neka toploga si seuv vzemi, ideva!« Nin za eno vöro sva pri Zdenkoni bila. Un je že škerino za ribičijo krejdi meu, za mene tö. »Čüj, tam na drugom kraji Maribora podvüjsti kak naure vlečejo. Če si lačen, si zej, potem pa spat. Na štrto vöro auto že zmesta de.« Takše sam pri njem vsigdar poslüšo. Zaprav, kuman sam čako, ka takše povej. Moja stara mati je pri Zdenkoni živela, samo neka roke vüška obrača, kak bi škela prajti, ka nama kakši potač v glavej fali. Depa, kakoli že, eške nej pet vöra bila, v kmici skrak vode sva stala. Pa nej sama! Skur eden skrak drugoga smo črve, špek, žganike pa vse takše v vodau metali. Eni so velke ognje zakürili, ka eške zato mrzlo bilau. Ribe pa so vlekle, mi pa nji na süjo smo metali. Tak je šlau pa šalu pa samo šlau, dokejc je nej podne vdaro zvaun. »Zavole sva zgrabila, domau deva,« povej Zdenko, njegviva dva padaša pa neka vcejlak drugoga povejta. »Takšo dobro ribičijo trbej pošteno zalejati. V krčmau demo!« Pa je tak bilau tö. Tam zar za krčmo na parkplaci so se ribe vagale. Baug moj, telko sva eške nigdar nej zgrabila! Nut v krčmau pridemo, Zdenko najprva po telefauni staro mater zvau, aj nikšne brige nema, v krčmej neka pogejva. Pa je tak bilau tö. Moški so najprva pili, zmejs smo geli, moški so tadale pili, zmejs karte metali. Krčmar je pito, kak je ribičija vöspadnola. Vsi trge vözraščeni možakarge so se na velke začnili vömetati. Krčmar povej, ka un bi ribe djo tö. Nej njim trbelo dvakrat prajti, moški njemi ribe prinesejo. Krčmar povej, ka pidjete, un vöplača. Pa je tak tadale šlau. Zdenko je na vsikše pau vöre staro mater zvau, aj nikšne brige nema. Kmica je spadnola, moški bi eške pili, depa, dun je trbelo oditi. Z Zdenkom se nut v auto sedeva. Nejsva 200 mejterov prišla, policaj skrak poštije njemi z rdejčin posvejtom majüča, aj se stavi. Zdenko napravi, kak mora naprajti. Potejm se k meni obrne pa povej: »Poslüjšaj me, tau ka boš vido, kakoli de se godilo, vcejlak tiüma pa na mesti ostani.« Tau je vse bilau, čako je, ka policaj do njega pride. »Dober večer želejm! Dokumente, prosim!« Zdenko ga bauga, vse naredi kak trbej. Možakar v uniformi s patrijom v dokumente svejti, Zdenkona gleda pa znauva dokumente v rokaj obrača. »Ste kaj pili?« ga pita, kak bi vedo, ka se je takše rejsno godilo. Zdenko ga gleda, povej, ka neka malo si je gutno. »Dobro, alkotest mo delali,« policaj povej. »Bole mi pištolo dajte,« Zdenko vcejlak merno povej. »Ja, gospaud policaj, piu sam, depa, ge ne smejm fudati, ka meni prvico za auto pelati vkraj vzemete. Ge se raj dojstrlim. Lapau vas prosin, pištolo mi dajte!« Policaj ga gleda, kak bi z Marsa spadno: »Ne delajte se nauri, lepau es nut fudnite pa bau!« »Nika nede, žena me tanja, ge go pa tak rad mam. Dajte mi pištolo, ka se dojstrlim,« že dveri goropre, iz autona tavö odide pa policaja za pojas začne loviti, aj pištolo dobi. Drugi policaj je že tö skrak njiva biu. Zdenko njima tumači, zakoj se šké dojstrliti, ka brezi žene un ne more živeti, depa, če eden čas nede autona mogo voziti, brezi žene ostane. Policaja ga pod pazdjami zgrabrita, do policajskoga avtona ga vlečejta. Tam Zdenko že po kolenaj ojdi, najprva enomi pilicaji šké pištolo doj s pojasa vtrgnoti pa že drugomi tö. Tam od daleč je v moje mlade vüje djaukanje vözraščenoga možakara prišlo: »Vi mojo ženo ne poznate. Od mene odide, če mi tau pravico vzemete. Ja, piu sam, depa, ge mojo ženo tak lübim. Lepau vas prosim, aj mi eden pištolo da, ka se dojstrlim!« Ne vejm več, kak dugo je tau trpelo. Petnajst minutov? Pau vöre? Več kak eno vöro? Rejsan ne vejm. Eške kak dobro pa tau paunim, ka sta ga policaja skur kak kakšo mlašé nazaj prinesla. Na, nej ranč prinesla, tak je tau v moji mladi očaj vögledalo. Zdenko si nazaj za volan sede. Roke na njega dene, klüča eške ne obrne. Policaj ga gleda, drugi dokumente njemi nazaj davle: »Tau aj slejgnjo paut bau, se razmejmo?« Zdenko samo naraji kluma. »Pomlek domau pelajte, zdaj od straja že ste nazaj trejzni gratali, depa, aj se takše več ne zgodi.« Zdenko neka takšnoga kak hvala, povej. Drugi policaj pa eške povej: »Trno rad bi vašo ženo spozno. Una gvüšno kakšnoga vraga v sebi ma.« Vcejlak tiüma, brezi rejči se skur eno vöro domau pelava. Ge ga zmejs poglednem, samo poštijo gleda. Znauva se skrak Drave pelava, skur sva že prišla, samo eške gor na mali brejg trbej zavinauti. Skrak rama se staviva, stara mati vö nad dveri prileti, na Zdenkona se deré, ka takšo velko brigo je mejla. Un pa se smedjati začne. Tak se smedje, kak bi na lotoni velke pejneze daubo. Stara mati se kori, zdenko se smedje: »Ja, norca sam iz sebe napravo, depa, pravica za avto v mojoj žepki je ostanola. Ja, eške jo mam,« se eške itak smedje, gda sam ge že mujti pa v posteli ležim. Ka pa je z ribami bilau? Vörvlite mi, ge tau več ne paunim. Trno dobro pa eške vejm, kak so moje vögledale. Tak, kak leko na kejpi vidite. Porabje, 22. decembra 2022 ŽELEZNA ŽUPANIJA Pri nas je nej mujs V sredini decembra je nej samo bencin grato dragši, vrejmen se je tü spremenilo, od enga dneva do drügoga dneva je zima gratala. Tau se je najbola tak vidlo, ka zaranka vsikši avto puco, potejm ga segrejvo pa samo tak so štartali od dauma. Ranč v tej dnevaj se je največ lüstva oglasilo za menjavo letni guminov na zimske. Vsikši je tak, ka vöpočaka do konca, gda pa brž pride zima, te je pa gužva na servizaj. Proto taumi, ka se je fejst nevarno vzimi z letnimi guminami voziti, pri nas na Vogrskom je nej obvezno, samo priporočljivo meti zimske gumine. Dočas v drügi rosagaj fejst štrafajo, če po 15. novembri letne gumine mamo na avtoni. Leko ka je samo slučajno, depa v Železni županiji telko nesreč še nikdar nej bilau kak zdaj decembra, gda na drugi strani v novinaj Vas Népe vsikši den samo od tauga leko štemo. Z letnimi guminami se je pozimi voziti fejst nevarno, sploj pa po M80 pa po M86, gde avtonge hitro pa nevarno vozijo. Zavolo toga je sploj dosta nesreč, v šteri eden, depa je tak, ka več lüstva mrgé. Gda hitro vozimo pa naglo staviti škemo avto, še vleti je nej tak na leki, vzimi je pa še üše, sploj pa če letne gumine mamo. Zato ka letni guminge so s tašoga materiala naredjeni, steri, gda je menje kak sedem stopinj, te začne trdi gratüvlati pa te se že kolé ne lovijo tak k asfalti kak te, gda je bola toplo. Leko bi pitali zaka so te guminge nej bola meki, če se tak te bola lovijo. Tau je pa zato, ka te bi se tej meki zimski guminge vleta, gda je vrauče, tak nagnauk znücali. Tak ka bola se splača, če mamo letne pa zimske gume, sploj pa te, če se s tejm leko izognemo prometni nesreči. Miki Roš Karči Holec 10 OD SLOVENIJE... Kristjan Čeh, Urša Bogataj in mešana skakalna ekipa športniki leta 2022 V Cankarjevem domu v Ljubljani je Društvo športnih novinarjev Slovenije na tradicionalni prireditvi razglasilo najboljše športnike in športnice ter ekipo leta 2022. V letu zimskih olimpijskih iger je bila zaradi izjemnih uspehov konkurenca kandidatov za priznanja velika, zato so imeli športni novinarji – pri glasovanju jih je sodelovalo 109 – zahtevno delo. Kristjan Čeh, svetovni prvak, evropski podprvak in zmagovalec diamantne lige v metu diska, je dobil 174 točk in ugnal Tadeja Pogačarja (141), najboljšega na svetovni kolesarski lestvici. Tretji je bil alpski smučar Žan Kranjec (119), srebrni veleslalomist olimpijskih iger (OI) na Kitajskem. Smučarska skakalka Urša Bogataj je prejela 231 točk za dve zlati kolajni na OI v Pekingu, posamezno in na mešani ekipni tekmi, tretja je bila tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala. V glasovanju ji je sledila lanska zmagovalka Janja Garnbret (219), trikratna evropska prvakinja v športnem plezanju in skupna zmagovalka svetovnega pokala v težavnostnem plezanju. Tretja je bila še druga smučarska skakalka, Nika Križnar (85), ki je navdušila z bronom na OI med posameznicami in zlatom na mešani ekipni tekmi ter drugim mestom v skupnem seštevku svetovnega pokala. Na mešani ekipni tekmi sta na OI poleg Nike Križnar in Urše Bogataj skakala tudi Peter Prevc in Timi Zajc, z 61 glasovi pa je četverica postala ekipa leta. Za najbolj obetavno mlado športno osebnost je bila izbrana golfistka Pia Babnik. Nagrado za ferplej sta prejeli biatlonka Polona Klemenčič in fizioterapevtka Ula Hafner, ki sta našli manjkajoči del puške (merilno napravo) norveške tekmovalke Marte Olsbu Rejseland na olimpijskih igrah v Pekingu ter ga predali ekipi, da je Norveška lahko tekmovala in osvojila zlato kolajno na tekmi mešanih ekip. Peterloug v Markovcih – prostor druženja, sprostitve in nabiranja novih znanj Leto gre h koncu in tudi na Zavodu za turizem, šport in kulturo Šalovci se oziramo v minule mesece, da ocenimo, kaj vse smo postorili. Ker imamo v upravljanju Turistično-nastanitveni center Peterloug v Markovcih, slo- gostje počutijo prijetno, ves čas poskušamo zagotavljati tudi dodatno ponudbo. Tako smo letos kupili nove klubske mizice in tabureje, uredili smo kotiček za počitek in sproščanje, kjer so po novem tudi knjižna polica Mladi ob Evropskem tednu mobilnosti ni večji del našega dela na turizmu. V Peterlougu smo letos gostili veliko obiskovalcev, saj smo našteli čez tri tisoč nočitev. Naši gostje so večinoma skupine, študentov ali šolarjev, ki izvajajo različne programe, nekaj pa je tudi individualnih nočitev. K nam radi prihajajo predvsem gostje, ki želijo aktivno preživeti oddih, zato kolesarijo ali se podajo po naših pohodnih poteh. Letos smo na naš zemljevid dodali še eno pohodno pot, in sicer Pot po cvetličnih travnikih v Budincih, ki jo je izdelal Krajinski park Goričko. Letos smo v Peterlougu gostili veliko mladinskih skupin, ki so se udeleževale izmenjav Erasmus, prihajali so iz različnih delov Evrope in z drugih celin. Mladi so se pri nas dobro počutili, nekateri so na primer prvič doživeli sneg. Ker želimo, da se naši krepitev zdravja Murska Sobota ter več aktivnosti ob evropskem tednu mobilnosti, pozno jeseni pa smo gostili še predavanje o demenci. Za otroke smo jeseni med krompirjevimi počitnicami pripravili delavnice, nanje smo letos organizirali več dogodkov, najbolj odmevno je bilo polaganje tlakovcev spomina v Šalovcih v spomin na judovsko družino Schönauer, ki je bila žrtev nacističnih grozodejstev. Zlati tlakovci nas opominjajo V Peterlougu pogosto gostimo mladinske izmenjave programa Erasmus+ z besedili v slovenskem in angleškem jeziku ter družabne igre. Prav tako smo postavili nove stole za teraso in orodje za popravilo koles. Poleg gostov pa v Peterlougu radi gostimo tudi naše domačine in za njih organiziramo različne pa nismo pozabili niti na drugih dogodkih, ko smo vedno imeli tudi otroško animacijo. Ker imamo v okolici Peterlouga tudi športno infrastrukturo, smo pripravili druženje ob rekreaciji. Načrtov za prihodnje leto je veliko, nadejamo se, da bomo Tlakovci spomina dogodke. Letos smo imeli programe za starejše v obliki različnih predavanj. Med drugim smo pripravili delavnice v sodelovanju s Centrom za lahko dejavnost Peterlouga tudi širili. Za konec še nekaj o športu in kulturi – panogah, za kateri tudi skrbimo na zavodu. Na tem področju Porabje, 22. decembra 2022 na grozote, ki se ne smejo nikoli več ponoviti. Ker živimo tik ob meji s slovenskim Porabjem, si niti ne predstavljamo, da ne bi sodelovali s tamkajšnjimi organizacijami. Uspešno sodelujemo z Zvezo Slovencev na Madžarskem, generalnim konzulatom Slovenije v Monoštru in drugimi slovenskimi organizacijami. Tako smo sodelovali pri forumu, v okviru katerega smo predstavljali turistično ponudbo na obeh straneh meje, udeležencem pa smo predstavili Peterloug kot primer dobre prakse. Takšno sodelovanje si obetamo tudi v prihodnje. Kmalu bomo obrnili nov list in stopili v novo leto, ki nam ponuja nešteto priložnosti za ustvarjanje in razvijanje naših idej. Pa srečno! Mihaela Kalamar 11 KDOR IMA CVETLICE RAD/STO MA RAUŽE RAD... DOBRODOŠLI DOMA Nedavno sem ob sprehajanju na hiši opazila zanimiv napis, ki sem se ga spomnila bogu, da imamo naravo pri roki, kot pravijo, smrečje, storže različnih dreves, kot Božična zvezda je » evergrin« v veselem decembru. Najpomembneje si je pri nakupu zapomniti, da ob prevozu ne sme biti mraz. V nasprotnem primeru se lahko hitro dogodi, da bo kmalu po prihodu domov odvrgla liste in je prav primeren za ta čas: Svet je lep, a dom je svet. Veliko je bleščavosti po cestah, v mestih in trgovinah, vendar pravi okras najdemo v svojem domu in med svojimi domačimi. Na koncu leta delamo inventuro in vrsto povzetkov ter obračunov. Tako smo dobili najlepše drevo v Ljubljani – perzijsko bukev (Parrota persica), najosebnost, najknjigo, najprostovoljca, najbesedo in tako naprej Povzetke in preglede opravljamo pred božičem in novim letom tudi v svojem domu. Dom, ki nam je najdražji, najprej počistimo, odvržemo nepotrebne, neuporabne stvari in ga začnemo pripravljati za najlepše trenutke in doživetja v njem. Okrasitve vhodnih vrat, oken in hodnikov našega domovanja naj bodo čim bolj naravne. Hvala Vsako leto floristi poskrbijo za novosti. Klek s povešujočimi vejicami in nekaj zvezdami ponuja preddverju pravo pravljico Visoka dekoracija z debli bele breze so smrekovi, borovi, macesnovi. Meni najljubši so čugini, primerni predvsem za majhne dekoracije. Naše okrasitve pozdravljajo goste in mimoidoče že od daleč, ali Okenska polica, aranžirana v korito z naravnim materialom – rdeči plodovi ileksa, jabolka, različno zelenje in storži Pogrinjek v belo-rdeči barvi Pa še na darila ne pozabimo Porabje, 22. decembra 2022 jim vsaj sporočamo, da pri nas praznujemo. Aranžiranje iz zelenja, malo svetlikajočih se kroglic, plodov in sveč, ki jih postavimo v preddverje ali na okensko polico, ima največjo noto, če to naredimo sami. Poleg vsakodnevnih skrbi si naredimo svoj dom v decembru prijeten, naraven, naj zažari predvsem za nas. Naj vam, dragi ljubitelji cvetja, zaželim nadvse mirne, vesele in predvsem zdrave praznike ter rodovitno novo leto. Ne pozabite na cvetje. MORDA NISTE VEDELI … Poznate koralno jagodo? To je lončnica s temno zelenimi svetlečimi listi in živo koralnimi rdečimi jagodami, ki se ohranijo celo zimo. Besedilo: Olga Varga Fotografije: svetovni splet ... DO MADŽARSKE Preklicane regulirane cene naftnih derivatov Čeprav je bilo pričakovati, da bo vlada prej ali slej ukinila regulirane cene naftnih derivatov, je bilo precejšnje presenečenje 6. decembra zvečer, ko sta vodja kabineta minister Gergely Gulyás in generalni direktor Naftne družbe MOL Zsolt Hernádi najavila, da je konec ugodnih cen na bencinskih črpalkah in da od 23.00 veljajo tržne cene. Cena 95-oktanskega bencina je bila 480 forintov (1 evro 20 centov), po odločitvi vlade je trenutno okrog 640 forintov (1 evro 60 centov). Vlada je svojo hitro odločitev utemeljila s tem, da se je v zadnjem tednu, dveh začela panika med vozniki, ki so odkupili znatno več bencina in plinskega olja, kot je bilo pričakovati, zato je morala preprečiti večje pomanjkanja bencina. Ukinitve reguliranih cen naftnih derivatov pa državljani ne bomo čutili samo na črpalkah, temveč tudi na drugih področjih življenja, kjer bodo podražitve. Najhitreje so se znašli gostinjci, sploh tisti, ki hrano odvažajo na dom, in hitro dvignili svoje cene. Stanovske organizacije protestirajo zaradi sprememb zakona o zdravstvu Stanovske organizacije – med njimi zdravniška zbornica – niso zadovoljne z novelami zakona o zdravstvu, ki jih je parlament sprejel prejšnji teden. Med drugim so najbolj nezadovoljni s tem, da bodo – razen Budimpešte – dežurstva zvečer in konec tedna opravljali rešilci. Predstavniki zbornice pravijo, da je to skoraj nemogoče, saj reševalna služba nima dovolj reševalnih avtomobilov. Ob tem bi država ponovno razdelila okrožja domačih zdravnikov, plača zdravnikov bi bila odvisna od njihove učinkovitosti ali uspešnosti, uspešen zdravnik bi lahko dobil do 40 odstotkov višje plače, neuspešen pa do 20 odstotkov manj plače. Zdravnike pa lahko znotraj županije, v kateri so zaposleni, njihov šef prostovoljno razporeja. Zdravniška zbornica je pred tem vprašala člane in od približno 4500 zdravnikov dobila odgovor, da bodo, v kolikor sprejmejo novele zakona, dali odpoved. 12 Od inda v gnešnji čas Pripovejsti o slovenski krajinaj Sabotin je nin med Novo Gorico v Sloveniji pa Gorico na Talanskom je mesto, na sterom smo se nazadnje stavili. Reka Soča tam iz Slovenije prejk skrak Anhovoga tadale gor po Soči demo. Nej nam dugo trbej, do maloga varaša Kanal na Soči pridemo. Neje človek kanala naredo, na tom mesti Soška postrv (pisztráng) za lepotico iz Soče že dugo, dugo vala. Ta sorta rib samo v Soči pa potokaj, steri v njau tečejo, žive. 25 kil žmetno pa prejk 120 cm dugo ribo so že tö zgrabili. Gnes se jo samo eške za šport lovi, indasvejta so jo komercialno na velke lovili. Po cejli krajini so jo odavali. Ta doj do Trsta na maurdje so jo na konjaj »vozili«. Iz toga je menje za eno omako vöprišlo. Tržaška omaka njoj pravijo. Tau nika drugo nej, kak na drauvno zrejzani česnek s peteršilom vküper zmejšani. S tejm so soške postrvi nut naribali, ka so na dugoj pauti nej vonjati začnole. Iz praktičnoga je gastronomski recept vöprišo granice tadale teče. Mi se gor prouti Soči obrnemo, nemo z njau tadoj šli. Če mo lačni, si kakšo ribo zgrabimo, najraj s kakšno ribo iz Soče si črvau napunimo. Soča kak kakši kanal vauska vögleda, vauska pa globka tö. Zatoga volo so se lidge že davnik nazaj na njenom lejvom brgej naselili. Na tom mesti je najležej prejk na drugi brejg Lepau se leko vidi, kak so se terase naredle, na steri je človek leko živo. Leko povejmo, ka že 4000 lejt nazaj si je človek na nji daum najšo. Kaulak cerkve pa se lapau vidi, kak so inda zidine stale, štere so sveto Lucijo varvale. Že smo gnauk pripovejdali, kak je socialistična Jugoslavija vsikšo cerkveno ménje dojzapovejdala. Gnešnjo ménje je mlado, kuman od leta 1952 tadale od Kanala na Soči leko gučimo Naša riba je v tom tali Soče skur do kraja preminaula. Tau se je zavolo fabrike salonita Anhovo godilo. Na velke je grdo vodau, puno čemera nut v reko lejvala. Tak ka, brž priti. Od tisti časov pripovejdamo, gda je više vode eške mausta nej bilau. Po sv. Luciji so indasvejta Törki tö bisneli. Stejne so lidi vsigdar obranile, depa, vesnice tam kaulak so dosta lagvoga doživele. Na tom mesti se je Monarhija pa Beneška republika za zemlau pa hasek bojnale. Duga lejta so se bojne vlekle. Pomalek pa že do ene legende pridemo. V tisti čas smo se stavili, gda si je Napoleon skur cejlo Evropo pokauro. Njegva nauva politika je naprej prišla, province je naredo. Po legendi aj bi v sv. Lucijo prišo tö. Tam njemi je konj zgino, steroga je trno rad emo. Lejpo mesto je najšo, na sterom ga je pokopati zapovedo. Gvüšno, ka tau nej njegvi najbole poznani konj Marengo biu. Ta stvar je kuman leta 1831 zginola, gda je 38 lejt stara bila. Steri konj aj bi tau biu, se ne vej. Pri legendaj tau nej važno, samo, ka legenda živé. Pa ménje ranč tak živé. Tistomi mesti, na sterom aj bi od konja grob biu, gnes Na Konjevem pravijo. Vse te indešnje bojne pa bitja so nej nika prauti eni drugi bojni bili. V prvoj velkoj bojni je skrak Soče od 23. maja 1915 pa do 28. oktaubra 1917 fronta bila, gnes se njoj soška fronta pravi. Velka bitja so tau bila, 12 ji je bilau. Tö sv. Lucija ali Kanal na Soči je na velki trpo. Cejle krajine kaulak reke so skur na nikoj prišle. Štüki so preklejto daleč segali. Na polenje pauti iz Kanala do Mosta na Soči pa velka mistika živé. Babje jame se tau mesto trno staroga vörvanja zové. Depa, tau nej vse. Više toga »babdjoga kauta« brejg stodji. Kak bi doma bili, se Seniški breg čüje, ka nej? Depa, mi doj do Soče, v Babje jame staupimo. Dosta je bilau od toga napisanoga, kak aj bi pogange nut svoje »meše« meli, komi so se prosili, ka vse so delali. Vsikši svojo teorijo ma. Eni pravijo, ka slejgnja takše pogansko srejčanje aj bi se leta 1920 zgodilo. Od toga se tö ne vej, ka so tam nut delali. Eden sveti možakar aj bi vse tau prejk emo, dehnar ga zovejo. Un je tö pijačo delo, stera je v sebi mauč mejla. Mauč za zdrav- dje, za krepki moški onej, ka se ženskam seme bole prime, pa betege so te pijače zavračile tö. Kačec se ena takšna pijača zove. Neka s kačo ma, včasin žive. Živoga nut v krepko palinko dajo, un nekšne čemere vö iz sebe spisti, vse tisto leko v glavej kaj naaupek naredi. Zaprav, človek tisto vidi, ka nega. Tak je naš Kanal za časa fronte vögledo. Prejk 150 lejt stari maust je austrijska sodačija doj porüšila. Iz stari kamnov vküper z nauvimi so ga po bojni nazaj napravili. Skur cejli Kanal so mogli nazaj »vküper zakeliti«. Eške gnesden pa vsikšo leto granate iz tistoga časa vö iz Soče potegnejo v vüjo prde. Ja, od kače čemer, mejd pa puno nekšnoga biljda z mejdom se vküper zmejša. Depa, točnoga recepta niške drugi ne vej kak samo dehnar. Nin so recepte nej nut napisali. Dehnar je mlajšomi povedo, steri ga je vöminiu. Druga takša »čüdna pijača« se iz nauri gob dela. Tö té recept Kak povejdano, takše pijače so se v Babji jamaj pile. Ena bole romantična teorija nam pripovejda, ka aj bi za časa Törkov možakarge svoje žene, mlade dekle, stare ženske nut skrivali. Malo bole grdau povejdano: babe so tam nut čakale, aj Törki s svojim krvavim balom zgotovijo. Tau je ena od vnaugi Babji jam. Vcejlak druga teorija pravi, ka trno maudra ženska aj bi poganska dühovnica bila. »Baba« je gnauk svejta za trno poštüvano rejč valala. Ranč takša baba aj bi v tej jamaj lidam tejlo pa düšo vračila. Ja, od naši stari Slavov pripovejdamo, depa, arheologija nam pripovejda, ka že dosta, dosta nazaj so se lidge v nji držali samo v glavaj svetoga človeka leko ostane. Za tretjo pijačo pa v eni slovenski krajinaj recept je vsem poznani. Močeradovec se zové. Po močeradi ménje nosi. Močerad je tisti črno-žuti küjščar, steri zvekšoga v lesej Porabje, 22. decembra 2022 Tak dugo smo pri »babaj« bili, ka več mesta nega, ka bi gor po Soči tadale šli. Depa, vaše pa naše novine znauva vöpridejo. Nikšnoga straja nej trbej meti. Miki Roš 13 »Smrekovi prazniki« v naši polovici Evrope Decembra 1948 je madžarski komunistični dnevnik Szabad Nép poročal, da je možno božične smreke kupiti na več kot štiristo mestih v Budimpešti – v nasprotju s prejšnjim letom, ko so bila drevesca na voljo le pri osmih do desetih prodajalcih. Časopis je objavil tudi podatek, da so smreke prodajali »v ogromnih količinah«, in sicer za enotno ceno po celotni prestolnici (za 1 forint za vsakih deset centimetrov). To leto je bilo zadnje, ko so se v tisku pod budnim očesom generalnega sekretarja Mátyása Rákosija tako izčrpno posvetili božiču. Že leto poprej so namreč ideologi Madžarske delavske partije (MDP) razglabljali o decembrskem prazniku kot rojstnem dnevu demokracije, češ da so začasno narodno vlado v Debrecenu ustanovili prav 22. decembra 1944. Čez leto dni so »graditelje ljudske demokracije« že prikazovali kot dediče revolucionarjev iz leta 1848, v prihajajočih letih pa so načrtno odstranjevali ves verski pomen iz pojmovanja božiča. Rákosijev sistem je postopoma črtal cerkvene praznike iz koledarja, končno sta bila tako velika noč kakor božič omejena le na en dela prost dan. Namesto slednjega so po sovjetskem vzoru uvedli »smrekov praznik« (»fenyőünnep«). Oblast je želela s temi ukrepi podjarmiti »reakcionarne« cerkve z večstoletno tradicijo in tudi tako spremeniti do tedaj veljavno meščansko ureditev. Vsebinska preobrazba praznika je pomenila tudi uvod v nove čase, ki jih je zaznamoval totalitarni sistem. Prizadevali so si za »podružbljenje« praznikov, katerih prizorišče so postali parlament – z velikansko smreko in rdečo zvezdo na vrhu – ter šole in kulturni domovi. Ko se je kasneje sistem Jánosa Kádárja utrdil, je nastala delna odjuga: božič je ponovno postal dvodnevni praznik. V samem vrhu Madžarske socialistične delavske partije (MSZMP) pa so še sredi 60. let 20. stoletja pojasnjevali, v kakšni zadregi so bili pri vprašanju, ali je božič možno uskladiti s socializmom. Končno naj bi prišli do spoznanja, da morajo vernim ljudem dovoliti, da praznujejo rojstvo Božjega sina, Jezusa iz Nazareta, in s tem spoštovati njihovo prepričanje. Drugi pa naj le obdarjajo svoje otroke v imenu »Jezuščka iz pravljic«, četudi gre v njihovem primeru le za spoštovanje izročila. Pri »veliki sestri« Sovjetski zvezi so kot največji praznik obhajali novo leto. Ljudje so postavljali smreke, otroke pa je obiskal dedek Mraz (Djed Moroz). Čeprav so v carski Rusiji ob pravoslavnem božiču krasili gosto celo s kaviarjem in salamo, ki sta bila deficitarno blago. (Včasih so jim zapakirali tudi kakšno konzervo graška madžarske znamke Globus.) Praznične mize so bile podobne v vseh nekdanjih sovjetskih republikah: solata Olivier – ki jo v madžarskem prostoru poznamo kot »rusko mesno solato« – je bila na primer obvezna pri vsaki novoletni večerji, Družinsko idilo ob »smrekovem prazniku« so v časih komunizma prikazovale vsakovrstne razglednice – sistem je želel izkoreniniti »zmoto, da je božič praznik Jezusovega rojstva«. drevesca, se je želelo sovjetsko vodstvo popolnoma znebiti cerkvenih praznikov ter je kot čas postavljanja smrek in obdarovanja določilo novo leto. Po revoluciji leta 1917 in vse do leta 1929 je božič veljal za dela prost dan, takrat pa so ga razglasili za delavnik. Leta 1935 so ta decembrski datum sicer spet določili kot praznik, toda le za otroke. Končno je bil leta 1947 za dela prost dan razglašen »smrekov praznik« ob novem letu in tako je ostalo vse do konca sovjetske dobe. Vsi otroci v posameznih sovjetskih republikah so imeli zimske počitnice in so zelo pričakovali dedka Mraza, ki je vsakič prispel ob novem letu. Nosil je podobno obleko in brado kakor Miklavž, njegov lik je izviral iz ruske ljudske pravljice o Morozu Ivanoviču. Od konca 30. let 20. stoletja ga je spremljala »Snjeguročka« (Snežinka), glavna junakinja opere Nikolaja Rimskega-Korsakova. Smreko so okraševali otroci, ki so od staršev dobili knjige, v zameno pa jim kaj narisali. Delodajalci so svojim delavcem razdeljevali zavoje z živili, po- podobno kot penina. Družine so si po zaužitju praznične jedače skupaj ogledale silvestrsko televizijsko oddajo Modra svetlobica, ki jo vrtijo vse do danes. Verskih tradicij pa povsod niso uspeli izkoreniniti, celo na koncu 70. let 20. stoletja so v Leningradu verniki obiskovali ilegalne polnočnice. Vest o prizorišču slednjih je šla od ust do ust, kljub tajnosti pa se je bogoslužij udeleževalo znatno število ljudi. »Smrekov praznik« so lahko najuspešneje uvedli v republikah, v katerih je bila stalinistična rusifikacija najučinkovitejša. »Sovjetske navade« so z lahkoto ukoreninili med drugim v muslimanskih Kazahstanu in Kirgizistanu, v prestolnici slednjega (takrat Frunze) so na primer novo leto praznovali v operni hiši. Po praznični predstavi so otroci plesali okrog ogromne okrašene smreke, nato pa s prskalicami tekali po prostoru. Slovenske otroke v veselem decembru danes obiščejo trije dobri možje. Prvi med njimi je Miklavž, šego njegovega prihoda poznajo v vsem srednjeevropskem prostoru. Po drugi Porabje, 22. decembra 2022 svetovni vojni se je moral Miklavž s spremstvom – zaradi spremenjenih družbenih razmer in ideologije – tudi v Sloveniji umakniti iz javnosti v družinsko okolje. To se je zgodilo postopoma do začetka 50. let 20. stoletja, ko je popolnoma prevladoval dedek Mraz, miklavževanje pa je bilo prepovedano. Javni obiski dobrotljivega škofa so se vrnili z družbenimi spremembami ob koncu 80. let 20. stoletja. Kakor se je moral po drugi svetovni vojni umakniti Miklavž, je ista usoda doletela tudi Božička. Božič je bil v Sloveniji dela prost dan do leta 1952, nato pa ne vse do leta 1986, ko je ljubljanski metropolit nadškof Alojzij Šuštar po radiu in televiziji prvič lahko ljudem javno voščil za božič. Tri leta pozneje so na časopisnih naslovnicah spet objavljali voščila, saj je bil tega leta božič spet uveden kot praznik – četudi so proti temu v drugih delih tedanje Jugoslavije protestirali. Zadnji decembrski dobri mož slovenske otroke obišče v novoletnem obdobju. Dedek Mraz naj bi po drugi svetovni vojni postopoma nadomestil Miklavža in Božička, njegovi veliki sprevodi so se v Ljubljani začeli leta 1953. Ime je dobesedni prevod ruskega Djeda Moroza, porajale pa so se tudi ideje, da bi ga poimenovali Sneženi mož ali oča Triglav. In še celo, da bi ga spremenili v žensko in ga preimenovali v babico Zimo. Za njegovo podobo s polhovko je v Sloveniji poskrbel slikar Maksim Gaspari in še dandanes dedka Mraza poznamo kot dobrotnika, ki živi pod Triglavom in na koncu leta otrokom prinaša najrazličnejša darila. V letošnjem decembru je pridne otroke v Sloveniji že obiskal eden od dobrih mož, dva pa še lahko pričakujejo. Tudi naši porabski malčki in šolarji so se že srečali z dobrotljivim svetim Miklavžem in prav gotovo jim bo pod božično drevesce kaj položil tudi novorojeni Jezušček. Daril so se vsi otroci v vsakem režimu veselili. Naj zato tudi vsi decembrski prazniki ostanejo predvsem priložnost, da jih preživimo skupaj s svojimi najdražjimi. -dmilustracija: Szilveszter Bartkó 14 Delo in dogodki Zveze Slovenc Prižgali smo že četrto svečo na adventnem vencu, čez nekaj dni praznujemo božič in s tem je nastopil čas, ki nas opominja, da se že bliža konec leta 2022. V tem letu je Zveza Slovencev na Madžarskem (ZSM) ponudila pester izbor programov, ki so bili namenjeni vsem generacijam ne le v Porabju, ampak tudi zunaj državne meje. Prireditve z različnimi vsebinami smo imeli vse leto. Bogat repertoar programov se je začel že sredi januarja. V sodelovanju s Pokrajinsko in študijsko knjižnico Murska Sobota je ZSM pripravila predstavitev izsledkov raziskovalnega dela in otvoritev razstave Slovenske knjige tiskarne Wellisch v Slovenskem domu v Monoštru, nadaljevanje te serije pa smo imeli jeseni, ko smo predstavili izsledke raziskovalnega dela in otvoritev razstave Ljudje, ki so spreminjali Porabje: življenska zgodba tiskarja Bele Wellischa. ZSM je tudi v tem letu sodelovala z Državno slovensko samoupravo pri organiziranju proslave ob slovenskem kulturnem prazniku. V kulturnem programu z naslovom Črepinje srca, za katerega je scenarij napisala višja svetovalka za slovenski jezik Valentina Novak, so se 4. februarja predstavili učenci Dvojezične osnovne šole Števanovci, dijaki Gimnazije Monošter in Komorni zbor ZSM Monošter. Slavnostna govornica na prireditvi je bila Ibolya Dončec Merkli, glavna urednica televizijske oddaje Slovenski utrinki. Slovesnosti se je udeležila tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch in nagovorila navzoče. Spregovoril je tudi državni podsekretar za cerkvene in narodnostne zadeve pri uradu predsednika vlade dr. Zoltán Fürjes ter obenem predal štipendijo dijaku monoštrske gimnazije Áronu Jakabu Soósu. V preddverju dvorane je Dvojezična osnovna šola (DOŠ) Števanovci pripravila razstavo lončarskih izdelkov. Letošnji Porabski dan je potekal na Verici 11. junija v soorganizaciji Občine Verica - Ritkarovci. Program se učni poti travniških orhidej, gastronomsko delavnico pri novi peči ali ogledom razstave z naslovom Domači obrazi, Veriško-ritkarovski fotoarhiv. Po uradnem delu programa se je začela zabava z ansamblom Modrijani, ki je poskrbel za odlično razpoloženje. Ob tem so v septembru in oktobru v organizaciji kabineta zagovornice slovenske narodnosti v madžarskem parlamentu, Državne slovenske samouprave in ZSM potekala srečanja o popisu prebivalstva s tistimi, ki so se izselili v bolj oddaljne kraje, kot so Budimpešta, Moson- Novak pa so spoznali Porabje skozi šolski paket, torej kot ga vidijo mladi. Jeseni smo praznovali 30. obletnico odprtja mejnega prehoda Gornji Senik–Martinje na kraju samem, kjer so po kratkem kulturnem programu napovedovali zgodbe o odprtju mejnega prehoda in življenju za železno zaveso. 25. oktobra je v konferenčni dvorani Slovenskega kulturnega in informacijskega centra potekal Informacijski dan v soorganizaciji Generalnega konzulata Slovenije v Monoštru. Program (Javni razpis za spodbujanje gospodarskih naložb mikro, malih in srednje velikih podjetij, ki delujejo na območju, kjer živijo pripadniki avtohtone slovenske narodne skupnosti na Madžarskem 2021–2024) sta predstavila državni sekretar ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo mag. Dejan Židan ter direktor direktorata za regionalni razvoj na istem dr. Robert Drobnič. Kulturne skupine je začel s slovensko mašo v šotoru na dvorišču kulturnega doma. Sledila je slovesna predaja novozgrajene stavbe, ki se imenuje Iža s pečjauv in je bila zgrajena v okviru madžarskega razvojnega programa za Porabje. V kulturnem programu so nastopili pevska skupina Seniške sinice ter folklorni skupini z Gornjega Senika in iz Cerkvenjaka. Nato so podelili priznanja za Porabje, letos so jih prejeli Marijana Kovač, Attila Gyécsek in Jelka Pšajd. Dogodek je bil obogaten tudi z dodatnimi programi, udeleženci so lahko izbrali med pohodom po Z naslovom Šepet rože/Šaušnja rauže smo 23. junija praznovali dneva državnosti v organizaciji generalnega konzulata Slovenije v Monoštru in ZSM v Slovenskem domu v Monoštru. V kulturnem programu po scenariju višje svetovalke za narodnostno šolstvo Valentine Novak so nastopili učenci in dijaki porabskih osnovnih in srednjih šol ter Komorni pevski zbor ZSM Monošter. Letošnje leto je bilo pomembno za porabske Slovence tudi zato, ker smo imeli na Madžarskem ljudsko štetje, kjer smo lahko ponosno izpovedovali, da smo Slovenci. magyaróvár, Tatabánya in Sombotel. Srečanji so priredili tudi v Reniku in Čretniku, kjer prav tako živijo Slovenci. Mlada generacija je tudi lahko našla program zase, saj so se lahko jeseni udeležili dvodnevnega srečanja mladih zamejcev pod okriljem mreže Alpe- Jadran v Slovenskem domu v Monoštru. Okrog 50 mladih je prišlo iz zamejstva: Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Italije. V dvodnevnem programu so si mladi ogledali Muzej mejne straže v Števanovcih ter odkrivali Porabje, s pomočjo višje svetovalke Valentine Porabje, 22. decembra 2022 Pod okriljem ZSM delujejo kulturne skupine, ki prispevajo k ohranjanju identitete, jezika in kulture ter na nastopih zastopajo Porabje ne samo doma, ampak tudi v tujini. Leta 2022 so imele kulturne skupine 67 nastopov v Porabju, Sloveniji, na Madžarskem in Hrvaškem: Mešani pevski zbor Avgusta Pavla Gornji Senik 12, Folklorna skupina Gornji Senik 3, Sakalovska folklora 10, Komorni zbor ZSM Monošter 8, Folklorna skupina upokojenk 7, števanovski Veseli pajdaši 1, Porabski trio 13, števanovski Cerkveni zbor 8, otroška pevska skupina Seniške sinice 5. Folklorne in pevske skupine Zveze Slovencev so letos na- 15 cev na Madžarskem v letu 2022 stopale na naslednjih večjih prireditvah: - Folklorna skupina ZSM Gornji Senik se je 3. aprila udeležila Maroltovega območnega srečanja odraslih folklornih skupin v Cerkvenjaku. - Na povabilo Pevskega društva Ivana Cankarja Vrhnika je 7. maja Porabski trio ZSM sodeloval na IV. mednarodnem pevskem festivalu z naslovom Pod jasnim nebom rdeča roža na Vrhniki. - 30. aprila so na zborovskem koncertu z naslovom Pozdrav pomladi v monoštrskem Refektoriju nastopali domači pevci Komornega zbora ZSM Monošter, gostili so prijateljski zbor iz Logatca in Obrtniški mešani pevski zbor Notranjska. - 21. maja je Javni sklad za kulturne dejavnosti, območna enota Murska Sobota, organiziral območno revijo odraslih pevskih zborov in vokalnih skupin v Murski Soboti. Na reviji je sodelovalo 9 zasedb, med njimi dva zbora iz Porabja: Mešani pevski zbor (MePZ) Avgusta Pavla ZSM Gornji Senik in KZ ZSM Monošter. - Na povabilo Kulturno-umetniškega društva Cvetlinski zvon se je Folklorna skupina ZSM Sakalovci 28. maja udeležila folklornega srečanja v Cvetlinu na Hrvaškem. - Komorni pevski zbor ZSM iz Monoštra in Porabski trio sta 18. junija gostovala v Logatcu. Skupini sta vračali gostovanje Obrtniškega mešanega pevskega zbora Notranjska, ki je Monošter obiskal konec aprila. - Državni narodnostni in gastronomski festival z naslovom Kevefest je bil 18. junija v kraju Ráckeve. V kulturnem programu se je predstavila tudi slovenska skupnost, nastopila je FS ZSM Sakalovci s porabskimi plesi. - MePZ Avgusta Pavla ZSM Gornji Senik se je 19. junija udeležil 48. tabora slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Prireditev je potekala v poklon in spomin Stanetu Pečku, ki je več kot trideset let pripravljal scenarij šentvidskega tabora. Slavnostni govornik je bil Alojz Kovšca, predsednik državnega sveta Republike Slovenije. - V organizaciji ZSM so 11. septembra na zborovski koncertu z naslovom Pozdrav jeseni v Slovenskem domu v Monoštru sodelovali MePZ Slovenski dom Zagreb, MePZ Avgusta Pavla ZSM Gornji Senik, MePZ Ivana Cankarja Vrhnika in MePZ Andreja Maroše DU Beltinci. delovanje ter vsestransko predstavljanje slovenske narodnostne skupnosti na Madžarskem. Dušan Mukič je med drugim odgovorni urednik oddaje Slovenski utrinki na madžarski nacionalni televiziji in sodelavec časopisa Porabje, zbiralec slovenskih ljudskih pesmi ter pevec in Slovenije. Udeležbo porabske ekipe je na srečanju podprla ZSM. 21. septembra, ob dnevu slovenskega športa, smo v Slovenskem kulturnem in informacijskem centru odprli razstavo z naslovom Šport je praznik. Odprl jo je podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije – ZŠZ Janez Sodržnik. Šege in običaji - V Novem mestu je 2. julija potekala sklepna prireditev srečanja Slovencev iz zamejstva in sveta Dobrodošli doma, ki jo je letos organizirala Rafaelova družba. V programu zamejskih in izseljenskih skupin je nastopilo 13 skupin, med njimi tudi Komorni pevski zbor ZSM. - 21. avgusta je na litaniji pri kapelici v Otkovcih v soorganizaciji Društva za lepšo vas in ohranjanje izročila Števanovci sodeloval Cerkveni zbor ZSM iz Števanovcev. Dvojezično litanijo sta vodila gornjeseniški in markovski župnik Tibor Tóth in Dejan Horvat. - Televizija Slovenija je 1. oktobra v okviru projekta Kje so tiste stezice gostila štiri zamejske pevske zbore iz Avstrije, Hrvaške, Italije in Madžarske. Iz Porabja se je s svojimi zborovskimi pesmimi predstavil MePZ Avgusta Pavla ZSM Gornji Senik pod vodstvom Cirila Kozarja. Priznanja Slovesna podelitev priznanj pro cultura minoritatum Hungariae 2022 je bila 20. maja, ZSM je letos za priznanje predlagala Dušana Mukiča za njegovo uredniško, prevajalsko in literarno in inštrumentalist skupine ljudskih pevk in pevcev Sombotelske spominčice. Športni dogodki Aktivno delujemo tudi na športnem podroičju, nogometna ekipa Monoštra iz Porabja se je 17. in 18. junija udeležila 44. srečanja mladih slovenskih športnikov in športnic iz obmejnih dežel, ki je bilo letos v Kidričevem v organizaciji Olimpijskega komiteja Slovenije. Na tradicionalni prireditvi je sodelovalo blizu 120 mladih udeležencev, starih do 15 let, iz Italije, Avstrije, Madžarske Porabje, 22. decembra 2022 Ohranjanje porabskih šeg in običajev je ena najpomembnejših dejavnosti ZSM, zato večkrat v letu pripravimo programe, ki so povezane s starimi šegami. 7. aprila smo organizirali medgeneracijsko velikonočno delavnico v Kulturnem domu v Števanovcih, kjer smo najprej prisluhnili predavanju etnologinje Jelke Pšajd o velikonočnih šegah, nato smo pa izdelovali pirhe na stari način batik ob pomoči sodelavk Pomurskega muzeja Tamare in Marjete Andrejek. 29. septembra smo v okviru projekta Dnevi evropske kulturne dediščine organizirali rokodelsko delavnico, na kateri so udeleženci izdelovali papirnate rože z različnimi tehnikami pod vodstvom domačink iz Porabja (Iluška Doncsecz iz Otkovcev in Števanovcev, Marija Csato, Margit Korpics) in Milene Fridl - Zelenik iz Slovenije. Na delavnici so predstavili proces izdelovanja poročnega okrasja in različnih vrtnih rož. Rokodelke iz Porabja so se letos prvič udeležile 7. vseslovenske razstave rož iz krep papirja, ki je potekala 28. maja v organizaciji združenja Vranske rož’ce v športni dvorani Vransko. Na razstavi se je predstavilo več izdelovalk in izdelovalcev rož iz raznih krajev Slovenije. (se nadaljuje v naslednji številki) Lilla Bugán, sodelavka Zveze 16 PO STEKLENI POTI V KOROŠKEM POKRAJINSKEM MUZEJU Generalna skupščina Združenih narodov je leto 2022 razglasila za mednarodno leto stekla. Slovenija se v praznovanje vključuje s projektom Po stekleni poti. Steklo ima po- da je KPM varuh dediščine vseh dvanajstih občin koroške regije, v svojih zbirkah hrani steklene predmete različnih namembnosti in iz različnih časovnih obdobij. Lekarniške stekleničke membno vlogo v današnjem življenju, je izjemno pomemben medij v industriji, umetnosti in njegov zgodovinski razvoj je nedeljiv del napredka in razvoja človeštva. V Koroškem pokrajinskem muzeju (KPM) – kot tudi v nekaterih Na Koroškem muzejskem večeru v novembru je bila tako izpostavljena téma z naslovom Lekarniško steklo in lekarništvo vseh mestnih lekarn na Koroškem. Avtorica predstavitve je bila kustosinja etnologinja Andreja Šipek, ki Stara lekarna v Prevaljah drugih po Sloveniji – hranijo steklene predmete, med katerimi najbolj izstopata stekleno pivsko posodje iz Sokličeve zbirke ter lekarniško steklo oz. posode, ki je bilo nekoč v uporabi v stari Koroški lekarni. Namen praznovanja je v prvi vrsti opozoriti na pomembno vlogo stekla v vsakdanjem življenju ter posebej izpostaviti tehnološki, znanstveni, kulturni in gospodarski pomen tega materiala. Glede na to, je predstavljala uporabnost in raznolikost lekarniškega stekla skozi razvoj javnih mestnih lekarn na Koroškem. Kustosinja je povedala, da je v devetdesetih letih 20. stoletja KPM, Muzej Ravne na Koroškem, prejel v dar zbirko lekarniške opreme z javnega zavoda Koroška lekarna. Fond obsega približno 800 različnih lekarniških predmetov, od tega 265 steklenih. Steklene lekarniške stojnice so iz bruše- nega stekla in že industrijske izdelave. Lekarniške steklenice so različnih velikosti ter oblik, pri nekaterih je brušena tudi signatura. Steklo kot material je zlasti primerno za shranjevanje zdravilnih tekočin in praškov, saj je odporno proti kislinam in se ne navzame vonja ali okusa. Ohranjene lekarniške steklenice iz pohorskega stekla so različnih oblik in velikosti, večinoma pa so izdelane iz brezbarvnega prozornega stekla, kobaltno modrega ali rjavega stekla. Poznamo kvadratne, ovalne in okrogle z različno širokim ustjem. Dolgo časa so steklenice zapirali z lesenimi ali plutovinastimi zamaški, pozneje pa so se pojavili stekleni. Inventar lekarn je bil določen in se je skozi čas zelo malo spreminjal. V sodobnih lekarnah ni več lekarniških steklenic in stojnic z zdravili, ki so jim v preteklosti dajale poseben čar. Lekarniško steklo iz Koroške lekarne pa je shranjeno v depoju muzeja. Sokličevo zbirko, ki jo je osnoval župnik Jakob Soklič (1893–1972), je KPM, Muzej Slovenj Gradec, dobil v hrambo in upravljanje leta 2013. Zbirko sestavlja približno 2000 muzealij z različnih strokovnih področij. Med njimi je več kot 400 etnoloških predmetov, od teh je 48 kosov steklovine. Prevladuje pivsko posodje, predvsem kozarci in steklenice. Večina se uvršča v 19. stoletje, nekaj kosov je tudi iz 18. in 20. stoletja, po oblikah in načinu izdelave pa sodijo med pohorsko oziroma štajersko steklo. Del steklenih izdelkov iz Sokličeve zbirke je umeščen v stalno razstavo KPM. O zgodovini lekarn je znano, da so prve v Evropi nastale v 13. stoletju. Z zdravili so oskrbovale prebivalce v bližnji in daljni okolici. Seveda so bila to predvsem zdravila, pripravljena iz zdravilnih rastlin, pa tudi raznih mineralov in posu- šenih delov eksotičnih živali. lekarniška dejavnost na KoOb tem povzemam nekaj be- roškem postopoma razširila sed, ki jih je zapisala magistra in postajala njenim prebivalIrena Pušnik; omenja, da je Le- cem vse dostopnejša. Danes za karna Slovenj Gradec najsta- preskrbo z zdravili in z nasveti rejša lekarna na področju da- o pravilni ter varni uporabi našnje Koroške. Ustanovljena zdravil skrbi deset lekarn ter je bila leta 1706 z namenom, da se uredi lekarniška dejavnost na področju Mislinjske doline. Lekarna opravlja svojo dejavnost že več kot tristo let v istih prostorih, v centru Slovenj Gradca. V Dravski dolini so preskrbo z zdravili najprej prevzele nune iz dominikanskega samostana v Radljah, in to že v 17. stoletju, medtem ko je z ukinitvijo samostana leta 1782 prenehala Sv. Kozma in Damjan s steklenimi delovati tudi samolekarniškimi pripomočki stanska lekarna. Šele leta 1923 je magister Vladimir dve lekarniški podružnici. Tomič odprl lekarno v Radljah Očitno je, da večina lekarn ob Dravi in jo poimenoval nosi imena po svetnikih, kar Lekarna pri sv. Mihaelu. V bli- pa se zagotovo navezuje na prva arabska zdravnika in lekarnarja v zgodovini, dvojčka sv. Cirila in Metoda, ki sta hkrati zaščitnika vseh zdravstvenih delavcev. V rokah držita značilne prepoznavne lekarniške atribute, in sicer sv. Damjan najpogosteje drži uroskopsko bučko, sv. Kozma pa medicinsko škatlico in lopatico, včasih tudi oljčno vejico kot znak mučeništva. Včasih držita tudi medicinske inštrumente ali Merkurjevo palico Steklen pivski kozarec z dvema kačama, ki je bila že od nekdaj znamenje zdravžnjem Dravogradu pa segajo nikov in farmacevtov. Kot zazačetki lekarniške dejavnosti nimivost je dobro dodati, od v leto 1939, ko je magister Her- kod sploh prihaja ta zanimivi man Klobučar odprl Lekarno simbol. V stari Grčiji je deloval pri sv. Cirilu in Metodu. Prebi- zdravilec Askepij (njegov rimvalci Mežiške doline so se dol- ski dvojec Eskulap), ki se je vega leta z zdravili oskrbovali v liko ukvarjal z zdravjem ljudi lekarni v sosednjem Pliberku, in zaradi tega so ga celo uvrstiprvo lekarno pa so dobili leta li med polbogove. Po njegovi 1926 na Prevaljah. Ustanovil smrti so mu postavljali kipe in jo je magister Nikola Jordanič verjeli, da tudi prisotnost njein jo poimenoval Lekarna pri govega kipa lahko zdravi bolsv. Mariji. Po letu 1950 se je ne. Prepričani so bili, da lahko Porabje, 22. decembra 2022 17 Minilo je 400 let od njegovega rojstva MUZEJU človekova duša preide iz kipa v telo kače, zato so vzgajali različne vrste kač, jih ovijali okrog Eskulapovih kipov in jih prodajali kot posvečene. Zato je kača oziroma dve kači, oviti okrog palice, še danes simbol zdravstva. Kače pa so mitološko pomembne tudi zato, ker simbolizirajo strup. Zdravilo in strup pa sta si mnogokrat zelo blizu. Znane so tudi Galenske lekarne. Imenovane so po najpomembnejšem človeku z začetka našega stetja Galenu (130–200), ki se je prav tako ukvarjal z medicino. Njegova pravila sestavljanja in priprave zdravil so zahodni Evropi vladala kar 1.500 let. Eden izmed njegovih izumov je na primer hladilna krema, katere sestava je podobna še danes. Galenske lekarne lahko v današnjem času najdemo po mnogih mestih v Sloveniji. Ob okvirni zgodovini o koroških lekarnah pa je vsekakor smisel samega stekla v tem, da nas nagovarja s svojo čisto Ženitovanjska steklenica s čepom in kozarci prosojnostjo, transparentnostjo ter svojevrstno eleganco, še posebno, če je estetsko oblikovano. Sicer pa nam o steklu največ vedo povedati ustvarjalci in umetniki, ki ustvarjajo s tem materialom. Pravijo, da je prijateljevanje s steklom sicer nadvse zahtevno, a tistega, ki se je z njim enkrat »srečal«, ne mine vse življenje. Mojca Polona Vaupotič SKLADATELJ IN JEZUIT JANEZ KRSTNIK DOLAR (ok. 1622–1673) O slovenskem skladatelju hiši profesov kot regensa seali skladatelju na slovenskih minarja sv. Ignacija in Pantleh Janezu Krstniku Dolarju kracija. Tam, na Dunaju, je vemo to, da je bil glasbeni 13. feb. 1673 tudi umrl in je ustvarjalec v slogu visokega pokopan. baroka in da je pisal vokalno-instrumentalna in instrumentalna dela z živo, ljudski glasbi sorodno melodiko, s harmonsko učinkovitim stavkom in z razgibano ritmiko. Kot inventivni avtor in navkljub vplivom sočasnih italijanskih in francoskih zgledov je Dolar ustvaril izviren izraz. Bil je najpomembnej- J. V. Valvasor, Marijin steber pred jezuitsko cerkvijo ši skladatelj slov Ljubljani venskega rodu v 17. stoletju ali tudi »znameni- Bil je odličen skladatelj sloti Kamničan«. venskega glasbenega baroZ njegovim rojstnim datu- ka. Kot takega ga je poznal mom je še dandanes kar tudi J. V. Valvasor: sonate, nekaj križev in težav. Rojen balletti ter vrsta latinskih 24. /?/ 6. 1621 je končal gim- maš, bolj ali manj monunazijo pri jezuitih v Ljubljani, mentalno zasnovane psalmfilozofijo (1642) in teologijo ske maše. Med prvimi gre (posvečen 1652) pa na Du- npr. predvsem za več uglasnaju. V letih 1645–1647 in bitev psalma Miserere mei 1656–1658 je bil glasbeni Deus, pri drugih pa za dela, vodja jezuitske šole v Ljublja- kot je Missa sopra la Bergani, kjer je tudi poučeval: leta masca. Sloni na popularnem 1645 parviste, leta 1646 sin- severnoitalijanskem napevu taksiste in leta 1647 poetike. za 5 pevcev, 5-glasni zbor, 2 Med drugim bivanjem v Ljub- violini, 3 viole, 2 trombona, ljani je prevzel poleg pouka 2 klarina, violone in orgle. retorike tudi funkcijo glasbe- Missa villana (1672) pa je zanega vodje. To je bil tudi še voljo značilnosti napevov kot leta 1658. Na praznik Mariji- nekakšna »vaška maša« za 6 nega vnebovzetja (1658) se solistov, 6-glasni zbor, 2 vioje Dolar slovesno zaobljubil lini, 2 violi, violone in orgle. in prestopil v red profesor- Zvočne razsežnosti so najjev. Po redovniški zaobljubi večje pri Missi Viennensis. je moral v nemški Passau, Ta zahteva kar štiri 4-glasne nato v madžarski Györ in na zbore s 16 solističnimi pevci Dunaj. Tam je bil od leta ok. ter instrumentalni ansambel 1661 vodja glasbenega kora trobil in godal z ustreznimi in kapelnik v jezuitski cerkvi solisti 2 violin, 5 viol, 2 korAm Hof. V šestdesetih letih netov, 3 pozavn, fagota, vioga tako najdemo v matični lona in orgel z bassom con- tinuom. Razen v sonatah, ki so instrumentalne in v Benedictusu, ki je za solistični (pevski) bas, violino, violo da gamba, orgle in violone, nastopajo povsod drugod vsi izvajalci. Tako ta oblikovno čista skladba preseneča iz različnih zornih kotov. V svoji celovitosti je grajena preudarno in zvočno bleščeča, pompozna stvaritev. Skladatelj je dajal prednost vokalno-instrumentalnim delom. Bil je najpomembnejši skladatelj slovenskega rodu v 17. stol. Ker je bil vešč glasbenik, je morda pisal tudi glasbo za jezuitske šolske igre. K temu napeljujeta suite, saj jih sestavljajo zanjo značilni stavki, kot so: allemanda, courante, sarabanda, gigue in terza. Skladatelj jim dodaja še uvodne intrade in sklepne retirade; v primeru Ballettov à 5 pa še sonate. Dolarja zaznamuje vse prej kot zgolj humanistično ljubiteljsko ukvarjanje z »lepimi umetnostmi,«kamornedvomno sodi tudi glasba. Slogovno, s sredstvi in izrazom, kažejo Dolarjeve skladbe tipične poteze tedanjega razvojnega časa. V njih so sicer še nekateri elementi italijanskega sloga, ki je bil v sredini 17. stol. aktualen malone po vsej Evropi. Zaradi napred- Veduta madžarskega Győra danes (vir: splet, Wikipedija) Musicalia varia (1665) in Drammeta seu Miserere Mei Deus (1666). Koncertno bolj znane so Dolarjeve instrumentalne sonate in balletti. Medtem ko je Sonata à 10 zasnovana kot paassacaglia in sloni na izrazitem variacijskem principu, so odstavki v Sonati à 13 bolj dodelani in predvidevajo celo naslednje in tipične baročne kontraste v tempih. Balletti so namenjeni samo godalnim instrumentom, namenjeni pa niso le družabnim potrebam, ampak tudi kot vložki raznim odrskim predstavam. Tako so Dolarjevi Balletti à 4 in Balletti à 5 v bistvu plesne Porabje, 22. decembra 2022 nega idejnega koncepta se je uvrstil med značilne predstavnike visokega baroka evropske glasbe. Dolarjevo kompozicijsko delo se je začelo že v Ljubljani in vzpelo zlasti v tujini. Dolar je v svojem delovanju prispeval k razvoju slovenske glasbe tudi poustvarjalno, pedagoško in vzgojno. Ohranilo se je le štirinajst skladb. Vse, razen ene, ima Umetnostnozgodovinski muzej v Kromeržižu na Češkem/Moravskem, eno pa še knjižnica samostana v avstrijskem Kremsermünstru. Franc Križnar 18 Denis Tamaško – nauvi hodoški župan Najmlajši župan v rosagi Super volilno leto se je v Slove- gorraso tak z vogrskim kak tüdi niji končalo z lokalnimi volitva- s slovenskim gezikom, vej pa se mi, na sterih so volivci vöoda- je njegva mati Milena, stera se berali nauve župane in člane je prva pisala Tibola, iz Büdinec občinskih kotrig. Pisali smo že, priženila na Hodoš. »Doma pa ka je v Občini Hodoš, stera je tüdi s pajdaši se v glavnom ena najmenših v rosagi, Denis po vogrski pogučavlemo, z Tamaško dojoblado dozdajšnjoga župana Ludvika Orbana. 29-letni Tamaško, steri je zdaj najmlajši župan v Sloveniji, je daubo skor 58 procentov glasov. »Veseli sam, ka sam gvino, znam pa ka je tau tüdi ena velka odgovornost,« je prva pravo Denis Tamaško, o sterom zavolo toga, ka je zdaj najmlajši župan v rosagi, mediji zadnje cajte dosta pišejo in gučijo: »Tüdi Gda je ške biu zaposleni v Lendavi in so v Dugi na tau mo se mogo vesi pripravili tabor za mlajše, se je vseu tüdi navaditi pa mislim, na konja ka nede problemov.« Sogovornik pravi, ka so bila mamo pa slovenski. Leko ške njegva deteča leta lejpa. Mlajši tau povem, ka je mamina z vesnice so dostakrat vküper stara mati bila doma v Poprišli pa so se špilali na igrišči, rabji. Tak mama kak moja pauleg toga so vküper odili teta sta dosta ojdli prejk k tüdi v dvojezično šaulo v Pro- žlati na obisk v Števanovce, Denis in njegva Dora senjakovcaj. Zavolo toga ka je leranca betežna bila, je mogo sam že v drügom razredi titi v Prosenjakovce. Ovak pa je tak, ka na Hodoši mlajši pauleg vrtca v prviva dva razreda dejo v podružnično šaulo: »Z busom smo se vozili v šaulo. Tau je biu eden najbaukših talov šaulivanja.« Pravi ške, ka je tüdi v Monošter, samo zdaj v zadnji lejtaj je tej stikov že malo menje,« je povedo Denis Tamaško, steri gnesden žive vküper z starim očo in materjo pa starišoma, v rami pauleg njih pa žive ške od dejdeka sestra, tak ka so z držino fejst povezani: »Ge tak brodim, ka je držina fejst fontoška v našom žitki, vej pa je ona tista, stera ti pomaga, pa tüdi ti si tisti, steri ji leko pomagaš. Mam ške sestro Meliso, stera je eno leto mlajša od mene, ona pa se je pred dvema letoma odselila v Gornje Petrovce, samo dostakrat pride domau na obisk.« Sedem od osmih šaularov iz Denisovoga razreda se je odlaučilo, ka do vsi šli na soboško gimnazijo: »Tam smo te dale sošolci bili, tak ka nam je te leži bilau. V Mursko Soboto sam se največkrat pelo s cugom, dostakrat pa tüdi z očom, steri na Slovenskih železnicah dela, tak kak sam zadnji dvej leti tüdi ges.« Po zgotovleni gimnaziji je študero logistiko, in tau v Celji. Prva kak je na štrejki začno delati kak prometnik, in tau v kraji Pesnica pauleg Maribora, je en cajt delo tüdi na madžarski narodnostni skupnosti v Lendavi. »Delo prometnika je fejst odgovorno, vej pa odgovarjaš za lidi, za njihove žitke pa tüdi za same cuge. Če se kaj zgodi, je leko tüdi velka škoda. Bile so tüdi kakše nevole, gnauk je delovni stroj en cug tavdaro, ali, kak so tüdi preiskovalci ugotovili, sam ges nej za tau biu kriv,« je ške povedo sogovornik, steri se je odlaučo, ka de za štiri lejta zamrzno svojo delovno mesto in de poklicni župan na Hodoši. Tau pomeni, ka de se zdaj tüdi večkrat leko srečo s svojo deklino, stero je najšo pauleg Porabja: »Več kak leto pa pau sam nej več ledičen, vej pa sam vküper z Doro Vilics iz Rábafüzesa, stero sam spozno prejk enih kolegov. Mava se fajn. Več ali menje sva vküper, malo pri njoj, malo pa pri nas. Brodim, ka va se zdaj malo več vidla, vej pa se ges nemo več tak daleč vozo do slüžbe.« Denis Tamaško pravi, ka se je za tau, ka kandidera za župana, odlaučo zavolo toga ka je brodo, ka občina nüca spremembe. Najbole so ga podprli mladi. Veseli je, ka je prišlo na volišča skor trifrtale vsej volivcov. »Rejsan smo mala občina, vej pa je pauleg Hodoša tü ške Krplivnik, steri ma zaselek Domaföld. Dosta, sploj velke reči, so že napravlene, ali neka dela nas ške čaka, recimo se je včasi kak trener tüdi sam rad spravlo, pa tüdi sam je v domanjom klubi več kak deset let špilo fotbal. Zadnja lejta je za tau nej bilau cajta, mogauče ga pa zdaj kak župan pa najde, je ške cujdau Denis Tamaško, steri si želi, ka bi pauleg sodelovanja z občino Bajánsenye in Denis Tamaško je duga lejta špilo fotbal v domanjom klubi v Krplivniki trbej napraviti pločnike pa posvejte v vesnici, v Domaföldi obnoviti veški dom, na Hodoši pa pri vrtci oziroma šauli igrala za mlajše. Pri mladinskom daumi tüdi ške trbej kaj napraviti, ka de te ške več turistov prišlo k nam. Sploj bi rad drügimi sausednimi občinami navezali stike tüdi s porabskimi občinami. »Neka izkušenj v politiki sam že meu, vej pa sam od leta 2018 član občinske kotrige, pauleg toga pa sam pred tistim, ka sam začno delati na štrejki, biu neka cajta zaposleni tüdi v Trener in njegvi mladi fotbaleri biu, če bi napravili eden pokriti plac, ka nam te nej bi več trbelo za prireditve šatore postavlati,« je povedo nauvi hodoški župan, steri brodi, ka bi trbelo ške napraviti kakšno košarkarsko igrišče, pa mogauče ške fotbalsko z umetno travo, ka bi te leko ške bole privabili tüdi mlade fotbalere, s sterimi Porabje, 22. decembra 2022 Lendavi na madžarski narodnostni skupnosti, pa sam te dostakrat šau na kakši djileš v Ljubljano, tüdi v Budimpešto,« je na konci ške cujdau Denis Tamaško. Silva Eöry Vsi kejpi: osebni arhiv Denisa Tamaškoja 19 Dekličina s spicami Hans Christian Andersen (1805–1875) je biu danski pesnik in pisatel, šteri je s svojimi mlašečimi pripovejstami najbole eričen grato. V tej se z ednoga tala skrivata čalarija in radost, z drügoga tala pa nam pripovejdajo o trplenji in žalosti srmakov. Preštite zdaj njegvo venak najbole prilübleno silvestersko pravlico in si v svoji svetešnje okinčani ižaj malo zbrodite na vse tiste, šteri v tajoj mrzloj zimi zaman iškejo toplaučo. Biu je nesmileni mraz, kiklaum ednoga rama, in snejg je üšo in se je že spiš- svoje bause nogé potegničavala nauč; kalendar je la pod sé. Tam go je eške kazo slejdjen den v leti. V bole mrazilo, skor ka bi grauboj zimi je po kmični nej zmrznila, domau pa ulicaj stapala edna srmač- se je nej pokisila oditi, vej ka dekličina, gauloglava je pa cejli den en paučeni in bausa. Gda se je napau- graušli nej zaslüžila, oča tila z domi, je na nogaj bi go zavolo toga gvüšno eške mejla papuče, če rej- zlomato. Ovak pa bi doma san so dosta nej hasnili. tö nej baukše bilau, v iži Vej so pa bili veuki, preveč na paudi brije mraz, vöter veuki – nekda je je nosila kóle skaus lüknje na streji, eške njena mati –, in kak zaman so tiste vekše zadeje spred dvej kočüjov doj s lali s slamov in cotami. poštije skaučila, sta z njeni Mali prsti so ji že skor čisnaug na gnauk dojspadni- tak drveni gratali. Kak fajn la badva papuča. Prvoga je bi bila edna spica, samo zgrabo en frnanc in ž njim en falat! Če bi edno vö s odleto – špajso se je, ka škatüle vzela, go potegde ga prej po ženitvi nüco nila po stenej in tak vužkak zibeu –, drügoga pa je gala, pri ognji pa si segrela sirauta nikak nej najšla. rokau! Končno se je nakaTak se je zgaudilo, ka je po nila in vužgala edno spico. ulicaj ojdla bausa in stra- Kak veselo je siknila, kak šen mraz je njene nogé do je plajuto njeni plamén! sive-redeče zoškipo. Vküp Svejkeu je biu in topeu, je primlila svoj ronjavi kak svejčin odjen, dekličiförtok: v njem je rogato na je radostno držala roen küp žvepleni spic, v kau nad njim. rokej pa je stiskavala edno Biu je čüdoviten plamén! škatülo. Cejli mili den je Dekličina, štera je odavazaman ponüjala svojo bla- la spice, je čütila, kak liki go, ranč edno spico so nej bi sejdla pred železnimi küpili od nje in alamižno kalami z lejpim kufernim ji je tö niške nej dau. Lač- prkovačom in kufernov na je bila, trausila se je od cevjauv – tak dobro je mraza, tak se je dale vlači- bilau gledati odjen, tak la; če go je štoj vüdo, se ma dobro je spadnilo segrejje srcé paralo. Snežinke vati se pri njem! Že nogé so se blisketale, gda so se je tö vövtegnila, ka bi jim kelile na njene kondrave, bole toplo gratalo, depa v duge vlasé, una se pa je s tistom megnenji je spicin tejm nika nej spravlala. plamén dojvugasno, preZ auken je na ulico vösijala minaule so železne kale, sveklina in je lepau denelo in dekličina je pá sejdla v po pečenoj gausi, vej je mrzlom steninom kotej z pa biu svetek, silvestrovo. dojzgorejlov spicov v roMaloj sirauti je samo tau kej. kraužilo po glavej. Naprej je vzela edno drügo Skrila se je v en kaut, za spico in go vužgala. Svekli- na je spadnila na stenau, napravila svejklost v veličini prgiška, in na tistom mesti se je tak vidlo prejk stené, kak liki bi s čiste glažojne bila: dekličina s spicami je vidla nut f üžo. Znautra je stau eden veuki sto, pokriti s snejžno bejlim prčecom, na njem nauč v iži bogatoga bautoša, pri šterom je pokukivala nut na glažojnatne dveri. Kak liki bi zdaj sejdla pod drejvov in gledala stau pa stau svejč na vejkini vrejkaj, farbaste male kinče, štere je do tega mau samo v bautini auknaj vidla. Že je vövtegnila »Dekličina, štera je odavala spice, je čütila, kak liki bi sejdla pred železnimi kalami z lejpim kufernim prkovačom in kufernov cevjauv – tak dobro je bilau gledati odjen, tak dobro je spadnilo segrejvati se pri njem!« so se blisketali talejrge s fajnoga porcelana, na srejdi pa se je kadila pečena gaus, punjena s šajbami in klocami. In ka je bilau najbole čüdovitno: gnauk je samo ta pečena gaus skaučila vö s posaude, in z naužcom pa vilcov v rbti začnila leteti prauti dekličini. Liki, jaj, plamén spice je pá taflukno, in nika drügo je več nej vidla, samo gaulo, mrzlo stenau. Vužgala je edno nauvo spico: pri njenoj sveklini je vidla čüdoviten krispan, eške lepšoga kak na sveto rokau, ka bi ednoga dojvzela, de je pa pá vugasno drauven plamén, in vnauge božične svejče so se pomalek zdignile v visino, cejlak gor do nébe, in tam gratale same zvejzde blisketance. Gnauk je samo edna vöstaupila zmed nji in dojspadnila; s kmičnoga nebá je vövrezala en štráf svekline. – Nekak je mrau! – je saupnila dekličina; ponila je, ka ji je babica, edina, štera je bila dobra ž njauv, in štera je že davnik mrla, gnauk pravla: »Gda z nébe Porabje, 22. decembra 2022 edna zvejzda spadne, se edna düša postavi pred Bože lice.« Pá je potegnila edno spico po stenej, in na gnauk je kauli njé gratala veuka svejklost. V tajoj čistoj sveklini je stala njena že davnik pokojna babica, štera je nemili poglednila svojo vnükico in go zvala. – Babica! – je skričala dekličina. – Babica, s sebov me vzemi! Vejm, ka me tünjaš, če spica dojzgori, preminéš kak tople kale pa pečena gaus pa čüdovitno lejpi krispan! Ne njaj me tü, babica! In brž je vužgala na stenej edno cejlo škatülo spic, ka bi stavila libleno babico; vnauge so tak žarile, kak liki bi sunce sijalo. Babica je eške nikdar nej tak lejpa, tak krepka bila. Z rokami je primlila dekličino in se zdignila ž njauv; visiko, trnok visiko, gde nega mraza, gladi, straja, gde kralüjeta samo veseldje in sveklina. V mrzlom zranki so dekličino s spicami najšli v tistom ižinom kotej: njeni redeči obraz se je smedjau, de je pa živlenja več nej bilau v njej. Zmrznila je v zimskoj nauči, puni s čüdami. Tam je ležalo mrtvo dejte na zranek nauvoga leta, kauli njé so bile raztrausene prazne škatüle in vnaugo-vnaugo dojzgoreli spic. – Sirauta, stela se je malo segreti! – so gučali lidgé. Niške je nej znau, kelko čüd je vidla in kakša svejklost je gratala kauli njé, gda je med rokami svoje babice na vöke zapistila té kmičen svejt. v domanjo rejč obrno: Dušan Mukič ilustracija: Szilveszter Bartkó 20 Aleksander Ružič PREPOVEDANI BOŽIČ »Z of kraj Srebrnoga brejga je Porabje, s toga kraja pa je Goričko,« so nam naši stariši tolmačili, gda smo ešče deca bili. Mi smo tou nej bougzna razmili, ali smo pa znali, ka smo mi na Goričkom doma. Prek brega pa skouz gouščo smo v šoulo ojdli, zatou ka je v našoj vesi nej bilou šoule. Da smo na breg prišli, te se je od nas vidla srebrna krugla. Spitavali smo se, ka je tou leko ton, pa gé je tou. Gnesden znamo, ka se je od nas vido prek na Verico vodni tören, ali te je bila tou za nas skrivnost pa tüdi nišče od naši nam je nej znao tou raztolmačiti - zatou ka so tüdi oni nika o tom, ka se z ofkraj granice godi, nej znali, če glij so pravili, ka tam tak gučijo kak mi eti pri nas. Granica je bila zaprejta in nej človik, nej stvar je nej smejla svobodno se pa ta iti. V zimi je nej bilo naleki vsakši den iti v šoulo, zatou ka so se naše slouke noge, obüte v srmaške bočkore ali pa črevle, pogreznjavale v sneg do kolen. Je pa vseeno bilou lepou, najbole da je Božič vcuj šou. Te smo znali, ka do doma kekse in pogače pekli pa ka do pri nešterni ižaj Božič delali. V našoj vesi so ga delali samo pri eno par ižaj, zatou ka se je tou državi, tistoj trdoj oblasti, nikak nej vidlo. Pa smo vsigdar v straji bili, če nede iža ali pa štoj z držine kaj štrofani ali bi ga pa mogouče tüdi kama odpelali. Te je v našoj državi Božič nej biu svetek. Na Božič smo šli v šoulo, pa lidje, šteri so že te kama na delo ojdli, so mogli iti delat, če v pisarne ali pa v fabrike v varaš. Boute so bile odprejte pa pošta je šla, in vse drügo, če je ešče kaj takšoga bilou. Božiček je nej odo, liki je za nouvo leto odo dedek Mraz. Moj dejdek je znao praviti, ka so toga z Rusije k nam fudnili in je biu namesto Božiča vönajdeni. Zadnji den leta, na Silvestrovo, smo v šouli meli jelkovanje. Popejvali smo okouli djaliča, šteroga smo okinčali z vatov, ali so naše pesmi in deklamacije bile vse drügo, samo od Božiča je nej smeo nišče nika praviti, ali bi njemi pa smelo tou sploj na pamet priti. Tou je tak bilou vse do pred dobrimi trestimi lejti, gda so iz Vogrskoga Rusi odišli, pri nas pa je gratala Slovenija. Pri našoj iži smo vsigdar meli Božič. Mama je očo zagnala v gouščo in vsigdar je znao z lejpim djaličom domou priti. Mama je spekla trde kekse: mašinske, pa mejsece, zvejzde in ftice. Z iglouv ji je prepiknila, skouz napelala bejli cvören pa gor na drejvo obejsila. V srebrni paper, šteroga sam vsigdar v knige ravnat djao, gda sam kakšo čokoladico doubo prek leta, je zamotala oreje, pa tüdi lejpe djaboke je gor obejsila. Najbole so se svejtili srebrni pa zlati dugi cukri, šteri so na bejli cvörnaj doj z vejk visali, se vrteli in se veselo se pa ta zibali. Nazadnje je pod drejvo, štero je bilo piknjeno v kusti pen, okinčan s pijsanimi papejri za vence delati, ešče djala eden naranč. Tou, od kec ga je dobila, sam nikdar nej zvedo. Da sam že biu malo vekši, sam njej tüdi jaz pri tom pomago. Da je bilou božično drejvo okinčano, je cuj stoupila tüdi babica in zmolili smo Oča naš. Če glij sam te vsega toga nikanej razmo, sam vseeno nindri notri čüjto, ka ma vse tou svojo diko. In sam se tüdi držo reda: do Trej kralov se z drejva ne sme nika vzeti. Je pa mama vsigdar ešče malo več keksov spekla, kak ji je na drejvo bilou potrejbno gor djati. Do svečnice, da smo drejvo razmetali, je ešče samo tüj pa ton kaši cuker na vejaj migeto, zatou, ka je te slačec biu vžejli. Prvoga božičnoga drejva se spominam, gda sam v prvi razred v šoulo odo. Deca smo se po brejgi s sanami vozili tisti božičini večer fejst dugo, zatou ka se je že delalo kmejče. Začno je fudati mrzel vöter – tam z Rusoškoga, kak je dejdek vsigdar pravo, da je mrzel söver začno briti - in naednouk smo začüli, ka tam daleč nindri globoko pouka in bovnjari, zmes se je pa tü pa ton čülo grdo cvileče škripanje. Prestrašeni smo vsakši svoje friško vküppoubrali in da sam doma v vroučo künjo notri zleto, sam komaj kaj čednoga našim od toga raztolmačo. Ali je dedek vse razmo. Nej mi je znati, gé je kaj zvedo, ka se po svejti godi, zatou ka je te niti v Kmečkom glasi, šteroga je poštaš vsakši keden k iži prineso in ga je dejdek vsigdar cejloga dojprešto, nej nika takšoga pisalo. Sledkar mi je bilo že bole sveklo in si tak mislin, ka je dejdek znao šteti tüdi med vrstami. Te si je samo zgučo: »Rusi so na Vogrsko vdarili. Tou se od tam čüje. Boug zna, ka nas ešče vse čaka.« Te sam tou nika nej razmo. Eno par lejt sledi, da je v ves prišla elektrika, je dejdek na taligaj eden den z boute radio pripelo. Od tistoga časa je babica skoron vsakši večer, te da je nikoga nej pri nas bilou ali pa smo nej kama šli, da je frtou osem vöra na stejni kazala, künjsko okno s kocov dojpokrila. Dejdek je na kratki val napravo in da je zeleno oko v radiji na šürki kazalo, se je iz radia oglaso moški glas. Od te sam si samo zapoumno »sabad europa radio«, gnesden pa znam, ka je vse tou bilou. Dejdek je poslüšo tisto, ka je bilou pri nas prepovejdano, vogrski pa zatou, ka je vseeno nej vsakši vogrsko rejč razmo. Sledi mi je tou njegovo poznavanje svejta prav prišlo, pa tüdi dostakrat škoudilo, zatou, ka so do zdaj časi nej nikdar bili k pravici in resnici obrnjeni. Tisti večer, da smo se deca tak prestrašili, je v gongi na stouli že božično drejvo okinčano stalo. Malo za tistim se je pa v künjo naednouk postavo soused – sigdar sam njemi mogo praviti boter, če glij so moji botri drugi bili – se na sredi künje razkoračo in pravo: »A, pri vas je tüdi okinčano drejvo! Tou pa gnesden več se ne pasa. Boukše se je takšoga abati!« Toga človöka sam se do njegve smrti bojo. Tisti Porabje, 22. decembra 2022 njegov zeleni kolapoš pa tistiva dva srebrniva zoba, šteriva je vsigdar pokazo, da je komi kaj zapovejdo …, te se je pa oglasila mama: »Boter, s tem mi nikome ne škoudimo. Tou sam jaz za našoga pojba napravila.« Boter go je samo vö od kolapoša pogledno, se na petaj obrno in kak je friško prišo, je tüdi tak odišo. V künji je gratala tjuča, te se je pa oglaso dejdek: »On je oblast (hatalom). Zna se nam kaj slaboga zgoditi. Razmečimo ga!« »Nej,« je pravila mama. »Če se ma zgoditi, de se tüdi brez toga zgoudilo.« In tak je prvo božično drejvo, šteroga se spominan, ostalo. In te ešče dugo lejt po tistom, dokeč je nej moja rojstna iža začnila dojmejrati, je tak bilou. Smo pa bili zapisani, zatou ka mi je dejdek dosta sledi večkrat kaj od vsega tolmačo, pa tüdi kaj slaboga se nam je znalo goditi. Dostakrat se spitavlen, kak tou, ka je na Vogrskom Božič nej biu prepovejdani in je biu svejtek, če glij je tam bila glij tak trda oblast. Zdaj je že dobri tresti lejt tüdi pri nas Božič svejtek. Boute so pune cukrov pa kiča in že cejli december se na té račun na velko odavle. Ali je za tem samo pejnez, düše pa nega. Vsakši den nam ponüjajo Miklavža, Božička in Dedka Mraza, tri dobre može, šteri nam prinašajo darila. V šolaj je ešče itak jelkovanje, po radijaj in televizijaj pa čüjemo ameriške božične noute, ne ka bi sploj štoj ščeo znati, ka te popevlejo. Glavno, ka je veselo pa ka vsakši dobi vsega dosta. 21 »Te je niša skrivnost bila, naigri si biu...« Sto so bili v držini, ka je v dosti mejstaj tak, ka na sveznamanüvo advent v nji- ti post ali že en keden prvim gvi mlašeči lejtaj, sploj pa krispan gorokinčajo, pri nas njej? O tejm je nam pripo- taše nej bilau. Pa tau ge zdaj vejdala Jolika Pozvégh z Gorenjoga Senika. » Moja mamá je doma bila, áta je delo v banji (rudniki) v Tatabányi. Un tam biu dosta, če kaj za svetke domau prišo ali pa če kakšo vekšo delo bilau. Z nami je živala moja stara mati, mi smo nji tak zvali, ka mati, tau so uni tak prosili, Jolika Pozvégh z dvema hčerkama máma pa bila Martino in Barbaro mamá. Ge tak čütim, ka advent nika ščista eške tö tak čütim, ka tau aj ovak biu. Pri nas je advent bau 24. decembra vnoči, gda tau biu, gda sam dekličina kauli pride tista vöra« bila, ka kmica, čakali smo, - Ti si se fejs v vörnoj držigda svetlauba pride, gda se ni goraranila, kak dugo si Jezuš narodi. Tau bola naša leko tau zdržala, gda si že katoličanska vöra bila, mi na svoje paté stanila? smo düševno svetili. Zdaj za »Tak znaš, kak je mladina advent že vse gor okinčano, gé. Tau je te doma mujs bivse vöposvetnjeno, dačas pa lau pa gda na svoje prideš, ka pridemo do božiča, več se postavlaš. Nej, en cajt nika nema tisto ceno. Ojdli sam ge sploj nej, vejm, nej so k zordjenicam mamá lepau, depa tau je istina gé. pa moja stara mati, pa smo Tau lejta prinesejo, zdaj kak tak potüjma čakali doma, človik starejši grtüva, vse ka božič baude. Ge sam nir večkrat pa vse več tazmoli nej ojdla k zordjenicam pred pa že vsakši den. Zdaj sam šaulov, ne vejm, če so drugi že tak gé, če vöostane, ka tamlajši ojdli, mogauče dvor- zaspim ali kaj drugo je, té na nicke. Pri nas tau bila na- drugi zranjek tisto zmolim, vada vsakši mili večer cejlo aj vö ne ostane. Ne vejm, leto, vseeno, če svetek biu ali kak tau gé, depa dostakrat nej, trbölo dojsesti pa smo sam si tak mislila, ka gda vsi na glas raužni vénec mo- so kakšni problemi bili pa lili. Nej bilau taše, ka bi kaj človik en Oče naš tazmolo, nej vardjo ali če nas je več bi- sam se nikak pomirila. Vejš, lau, bi se smedjali. Ne vejm, ka ti tau tö moram priznati, če smo mi tak srmacke bili moje čeri so že dekle bile ali zakoj, ge se ranč adven- pa gnauk smo se en večer toga vénca ne spomnim, gda tö nika pripovejdale pa mosam ge dekličina bila. Zdaj je litev tö naprej prišla, kak sam ge sir mogla moliti, vi pa ne molite. Pa te moja menša čer Barbara djala: „Mama, kak leko taše povejš? Ge vsakši večer Boga molim”. Pa tisto namé nika tak presenetilo, una moli, ge pa nej. Pa té sam nin tak začnila pa sam sir več vcuj vzela, za pokojne, te zdaj že vnuka mam, sir en Oče naš vcuj zmolim, aj ga skrb ma pa pomaga Baug. Pa tak té sir več. Dostakrat se tak zgodi, ka si misliš, prej kak tau baude, kak tau naredimo, pa té se tisto nika rejsan tak enostavno rejši, na leki skaus dé. Ranč ne vejš, kak tau, ka si dosta bola na veuki mislo. Tau molitev zatok venak gvüšno pomaga.« - Gnesden na prvo adventno nedelo vužgemo svejčo na adventnom venci. »Ja, mi tö mamo adventne vence, depa ge ti tak vöpovejm, namé tau tak fejs ne gene, meni tak fejs nej gé pomembno, venak zatok, ka smo tak gorrasli, ka smo nej meli. Pri nas je tau bilau pa tau gé, čakamo, ka se narodi Jezuš. Kak v cerkvi tö zato majo kmico, ne vužgejo gor posvejte, zato so zordjenice, ka so v kmici ta šli pa v kmici domau šli. Te smo se rejsan radüvali, gda smo v paunauči šli k meši. Sprvoga smo eš֮ke ranč svejče nej meli na krispani, po mojem sam ge že vejn v štrti klas v šaulo ojdla, gda sam ge oprvim svejče dobila na krispani. Prvan samo tjeuko, ka krispan biu. Sledi smo mi zatok že meli saloncuker, tisti konzum, tisto nej melo gorik čokoladnoga namaza, no, tisto tak veuko bilau. Po mojom sam že v višje razrede ojdla v šaulo, gda smo meli najprvin želeš saloncuker. Pri nas so krispan na sveti večer goro- kinčali, meni trbelo spat titi pa té, gda so me gonili, ka v paunauči k meši demo, té biu tam krispan, do tačas mi pop bili pa sam ge nej znala vogrski Oče naš moliti. Zato, gda ge slovenski čüjem molitve pa spejvanje, meni je té gé božič.« -Tau tü kaže, ka ti na velko poštüješ, za istino čütiš svojo materno rejč. »Ja, ka tisto sam se navčila. Leko, ka ništerni tak držijo, ka človik zaostanjeni gé v tom. Eške gnesden „Angel čuvar”, ge tau samo slovenski znam moliti, če ge škem vogrski, te moram s Joli pred krispanom v Slovenskom daumi knjig šteti. Ranč sam se sploj nej ga Jezuš prineso. Tisto nika stejla navčiti, tau tö istina.« drugo bilau, tisti spomini, - Ka pa gda si že mlajše tisto vse tak lejpo se vidi ta- mejla? nazaj. Sir nikak tak čütim, »Gda so moji mlajši mali bili, aj bi tisti cajt nazaj prišo. Te tau sam ge sir držala, ka je niša skrivnost bila, naigri prva nigdar nej biu krispan, si biu. Ali tisto kak veuko bi- sir 24. vnoči. Znaš, kak so lau, ka smo šli v paunauči k mlajši, gda tiste posvejte vimeši pa si tü ali tam vüdo, dijo, te njim lampe oprejte ka krispan svejti. Snejg je ostaneu pa gledau. Ja, mlajši biu, vse škropitalo pod no- se radüjejo. Dačas, ka vördgami, depa tisto nikak tak jau, dačas je ščista nika drufajn bilau. Pa gda smo do- go gé. Pa ge gnesden tak drmau šli, puna puštija bila, žim, ka pri nas tisti dén post tjeuk lüdi šlau. Pau vöre so gé, pri nas nega ne vejm kasir prvim začnili paunauč- kšne veuke večerdje, namé nico zatoga volo, ka pevski so tak včili, pri nas bilau zbor je vse té božične pesmi tisto prausno gesti. Mesau spejvo. Kak smo se paščili, smo sploj nej geli, depa ribe tisto ne morem tapovödati! smo tö nej meli. Zdaj z mojiNej tak bilau kak zdaj, ka mi mlajšamé največkrat tak že en mejsec prva od radio- bilau pa tak gé, ali grbanjona do televizije vseposedik vo mlejčno župo küjam tisti samo tau dé, tau poslüšaš. den, ribe pa na oli krumple. Te so tam oprvim vnoči spej- Moj ata je pa prejk 25 lejt na vali, ka „Z neba je prišo...”, tihinskom delo pa živo, gda pa slovenski. Tisto meni či- un domau prišo, taši petek sto nika drugo pomeni, gda nej biu, ka bi un kaj meseno slovenski spejvajo. Ge sam zo. Pri tom sam ge eške fejs po mojom že 25-30 lejt stara daleč od njega.« bila, gda so pri nas vogrski Klara Fodor Porabje, 22. decembra 2022 22 Lončarska vasi Filovci Simboli božiča Božič je eden naših najpomembnejših in najlepših praznikov. Ob tem prazniku kupimo bor ali smreko in jo okrasimo, le malo ljudi pa ve, da imajo okraski tudi simbolni pomen. so večinoma iz stekla, zato so krhki, a so eden najpomembnejših elementov božičnega drevesca. Zvezde zgodbi o stvarjenju kot zapeljevalec. Bil je tisti, ki je ljudem dal znanje in jih spravil na spiralo življenja, zaradi njega sta bila Adam in Eva izgnana iz raja. Sveča Filovčani so bili znani po črnih lončarskih izdelkih Lončarska vas Filovci je muzej na prostem, kjer družina Bojnec ohranja tradicijo lončarstva, po katerem je bila ta vas nekoč znana daleč naokrog. Obiskovalcem od dnevih odprtih vrat, skupinam pa tudi po dogovoru, predstavljajo zgodovino lončarstva in ročno izdelovanje izdelkov na lončarskem vretenu. Grega Bojnec, ki je tretja generacija lončarjev v družini, je povedal, da sta izdelovala Božično drevo Obešanje Davidove zvezde na božično drevo postaja vse pogostejše, saj je zvezda takšne oblike vzhodnim modrecem prinesla novico o rojstvu Odrešenika. Vrhnji okras na božičnem drevesu simbolizira Jezusa, odrešenika, vnebovzetega človeka, ki je dosegel vrh. Začnimo z božično jelko – njena zelena barva simbolizira upanje v novo življenje, njena spiralna razporeditev vej pa se zgleduje po spirali življenja. Za praznike se splača izbrati bor tako, da je spiralna struktura, ki jo tvorijo njegove veje, proporcionalna, brez preskokov in izpustov, vrh sega proti nebu, poleg tega pa je ta del vitalen in zdrav. Okrogla oblika Jabolka in orehi Jabolko, privezano na božično drevo, nas spominja na izvirni greh, na pridobivanje znanja, oreh pa je znan kot simbol modrosti. Majhen oreh ima vzorec, ki je primerljiv s človeškimi možgani, v njegovem jedru pa se skriva potencial ogromnega drevesa – vendar to drevo potrebuje veliko časa, da zraste. Zato oreh simbolizira vero v prihodnji rod, zlati oreh in zlato jabolko pa bleščečo modrost. Sveča simbolizira prihod svetlobe, rojstvo Sina. Simbolna pa ni samo sveča, ampak tudi vrsta sveče. Božične lučke imajo tri ravnine – vosek, stenj in plamen, tako kot so na treh ravninah telo, duša in um. Prskalice Miniaturna imitacija betlehemske zvezde. Svetla zvezda, ki je pokazala Odrešenikovo rojstno mesto, je simbol, ki pooseblja upanje in dobre novice. Drobne zvezdice iskrice oživljajo to upanje in vedrino. Girlande na božičnem drevesu prepletajo drevo življenja, tako kot kača. Te girlande nas spominjajo na izvirni greh. Kača se pojavlja tudi na drevesu življenja v svetopisemski lončarske izdelke oče Alojz in dedek Alojz: »V lončarski vasi sta dve »cimprani«, s slamo kriti hiši. V eni je muzej lončarstva, kjer so na ogled izdelki filovskih lončarjev, ki jih je bilo po pisnih virih več kot osemdeset. V zgradbi je urejen bivanjski prostor s starim pohištvom, v njej je tudi črna kuhinja. Drugo »cimprano« hišo pa bomo obnovili in bo namenjena tradicionalni kulinariki. V njej je tudi krušna peč.« Muzej na prostem tako povezuje lončar- Sladkorna palica V muzeju na prostem sta dve »cimprani«, s slamo kriti hiši Girlande Kroglice na drevesu simbolizirajo popolnost, naša Zemlja in drugi planeti so tudi sferični (sfera je umišljena krogla, na kateri so nebesna telesa). Sferične oblike, obešene na božično drevo, prav tako predstavljajo nebesna telesa na spirali Rimske ceste. Okraski Grega Bojnec predstavlja, kako nastajajo lončarski izdelki na lončarskem kolovratu Božične sladkorne palice postajajo vse bolj priljubljene tudi pri nas. Ta poslastica je povezana s pastirsko palico. Rojstvo Jezusa, ki ga pogosto imenujejo dobri pastir, je pomenilo način, kako najti izgubljeno ovco. Rdeča črta predstavlja kri, Kristusovo daritev, bela pa njegovo čistost. Pripravila: Nikoletta Vajda-Nagy stvo s tradicionalno arhitekturo in kulinariko. V zgradbi ob »cimpračah« je prodajalna, v kateri so tako tradicionalni kot tudi sodobnejši lončarski izdelki. Na starem gumnu je na ogled kopasta peč, kakršno so nekoč uporabljali filovski lončarji za izdelavo značilnih črnih lončarskih izdelkov. Filovski lončarji so bili znani po kakovostnih izdelkih, narejenih tako, kot so jih izdelovale prejšnje generacije. Postopek izdelave črne lončevine je bil precej zahteven, potrebnega je bilo veliko znanja in izkušenj. Lončevina ni bila črna zaradi dima, kot bi mnogi pomislili, ampak zaradi kemijske reakcije, zaradi katere nastane črna barva. Filovski lončarji so izdelke prodajali doma, ali pa jih vozili na sejme. Nad njihovimi in izdelki lončarjev iz okolice je bil navdušen tudi arhitekt Jože Plečnik in jih je mojstrsko vključi v cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini. Besedilo in fotografiji Jože Gabor Porabje, 22. decembra 2022 23 SPORED SLOVENSKIH TELEVIZIJSKIH PROGRAMOV PETEK, 23.12.2022, I. spored TVS 6:20 Odmevi, 7:00 Dobro jutro, Poročila, 10:05 V vrtincu ljubezni, 11:00 Vem! 11:40 TV-izložba, 11:55 Tarča, 13:00 Prvi dnevnik, Šport, Vreme, 13:25 Raj – neukročeni planet: Galapaški otoki – začarano otočje, 14:30 Prisluhnimo tišini, 14:45 TV-izložba, 15:00 Mostovi – Hidak, 15:30 Mili in Moli, risanka, 15:45 Mulčki, risanka, 15:55 Osvežilna fronta, 16:20 Infodrom, 16:35 TV-izložba, 17:00 Poročila ob petih, Šport, Vreme, 17:20 Ah, ta leta! 17:50 Družina Jazbečjak, risanka, 18:05 Šef doma z Mašo in Petro, 18:20 Vem! 18:57 Dnevnik, Slovenska kronika, Šport, Kultura, Vreme, 20:00 Državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti, 21:00 V petek zvečer, 22:00 Odmevi, Šport, 22:45 Kinoteka: Stopnišče do raja, 0:30 Dnevnik Slovencev v Italiji, 0:55 Dnevnik, Slovenska kronika, Šport, Kultura, Vreme, 1:50 Napovedujemo PETEK, 23.12.2022, II. spored TVS 6:00 Napovedujemo, 9:45 Videotrak, 11:00 Dobro jutro, 13:50 Šef doma, 14:20 O živalih in ljudeh, 14:50 Na vrtu, 15:30 Ugriznimo znanost, 16:10 Med Muro in Rabo, 17:10 Znova uzreti zvezde, 19:00 Kako smo dobili Božička, 19:55 Panorama, 20:15 Gospodarstvo, 20:35 Magnet, 20:50 Posebni, 22:50 Cankar, 0:30 Videonoč SOBOTA, 24.12.2022, I. spored TVS 6:20 Odmevi, 7:00 Otroški program, 9:35 Male sive celice, 10:25 Infodrom, 10:40 Skoraj nikoli, 11:15 TV-izložba, 11:40 Ah, ta leta! 12:15 Duhovni utrip: Sveta noč, 12:30 Ozare, 12:35 Kaj govoriš? = So vakeres? 13:00 Prvi dnevnik, Šport, Vreme, 13:25 O živalih in ljudeh, 13:55 TV-izložba, 14:15 Podjetno naprej: Misija Mlada kohezija / Aleš Erman, izdelovalec glasbil, 14:50 Prisluhnimo tišini, 15:05 TV-izložba, 15:30 Rojaki, 15:55 Ambienti, 16:30 Na vrtu, 17:00 Poročila ob petih, Šport, Vreme, 17:20 Pujsa Pepa, risanka, 17:30 Sobotno popoldne, 18:57 Dnevnik, Slovenska kronika, Utrip, Šport, Vreme, 20:00 Božična noč, 22:00 Božič z Andréjem Rieujem, 23:30 Božična noč, 23:45 Polnočnica, prenos iz celjske stolnice, 1:10 Zamrznjeni v ljubezni, 2:35 Dnevnik Slovencev v Italiji, 3:00 Dnevnik, Slovenska kronika, Utrip, Šport, Vreme, 3:55 Napovedujemo SOBOTA, 24.12.2022, II. spored TVS 6:00 Napovedujemo, 7:00 Najboljše jutro, 9:00 Spomini: Karolina Zrim in Mercedes Vukan, 11:10 Sinovi burje – Zgodba o vrnitvi kraškega ovčarja na mejo med človeka in volka, 12:20 Avtomobilnost, 13:10 Nazaj k nedolžnosti, 14:00 Čarobna zima v Mumindolu, 15:20 Pozabljeni božič, 16:45 Radost ljubezni, 18:00 Festival narodno zabavne glasbe Števerjan 2022, 19:15 Dunajska božična peka: Sladka tradicija nekoč in danes, 20:05 Pravzaprav ljubezen, 22:25 Vatikan: kako so gradili sveto mesto, 23:25 Božična pogodba, 0:55 Videonoč NEDELJA, 25.12.2022, I. spored TVS 7:00 Otroški program, 10:00 Evangeličansko božično bogoslužje, 10:55 Angelov dotik, 11:20 Obzorja duha, 11:55 Urbi et orbi: Papeževa božična poslanica, 12:25 Božič v Plečnikovi cerkvi, 13:00 Prvi dnevnik, Šport, Vreme, 13:25 V petek zvečer, 14:30 Babettina gostija, 16:20 Kraljica miru, 17:00 Poročila ob petih, Šport, Vreme, 17:20 Obdarovanje izpod neba, 17:45 Božični koncert z Nušo Derenda in Simfoniki RTV Slovenija, 18:57 Dnevnik, Slovenska kronika, Zrcalo tedna, Šport, Vreme, 20:05 Heidi, 22:00 Poročila, Šport, Vreme, 22:30 Slovenija – utrip divjine, 23:20 Božični koncert Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, 0:00 Letni časi – Zima, Mate Bekavac, Nuška Drašček, jazz trio in go- dalni orkester (B. Manilow), 0:05 Dnevnik Slovencev v Italiji, 0:35 Dnevnik, Slovenska kronika, Zrcalo tedna, Šport, Vreme, 1:25 Napovedujemo NEDELJA, 25.12.2022, II. spored TVS 6:00 Napovedujemo, 7:00 Duhovni utrip, 7:15 Ugriznimo znanost, 7:40 Glasbena matineja: Božična nostalgija Slovenskih filharmonikov, 9:30 Čez planke: S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v Južni Ameriki, 10:50 Košarkar naj bo, 12:30 Ljudje in zemlja, 13:40 Ambienti, 14:10 Čarobni štirje - naši letni časi, 15:40 P. I. Čajkovski in Y. Vamos: Hrestač – Božična zgodba, 17:50 Dežurni zdravnik, 19:30 Človek, kam greš? 20:00 Morske duše, 21:00 Žrebanje Lota, 21:15 Jonas Kaufmann – božič je! 22:40 Biblija: Samson in Dalila, 0:10 Videonoč PONEDELJEK, 26.12.2022, I. spored TVS 6:25 Utrip, Zrcalo tedna, 7:00 Dobro jutro, 9:00 Otroški program, 11:20 Vem! 12:00 V vrtincu ljubezni, 13:00 Prvi dnevnik, Šport, Vreme, 13:25 Zeleni planet: Puščave, 14:25 S-prehodi: Kulturno društvo Planika iz Kanalske doline, 15:00 Koyaa - Lajf je čist odbit! 15:05 Zvitorepec, risanka, 15:15 Košarkar naj bo 2, 16:35 TV-izložba, 17:00 Poročila ob petih, Šport, Vreme, 17:20 Slovenski likovni simboli, 17:50 Zvit in Zaja: Božič, 18:05 Šef doma z Mašo in Petro, 18:20 Vem! 18:57 Dnevnik, Slovenska kronika, Šport, Kultura, Vreme, 20:00 Pot domov, 21:30 Ob 150-letnici rojstva Jožeta Plečnika: Slovenski oktet, 21:40 Poročila, Šport, Vreme, 22:15 Umetni raj, 22:50 Glasbeni večer: Carmen manet, Magnificat (K. A. Arnesen), 23:40 Dnevnik Slovencev v Italiji, 0:05 Dnevnik, Slovenska kronika, Šport, Kultura, Vreme, 1:00 Napovedujemo PONEDELJEK, 26.12.2022, II. spored TVS 6:00 Napovedujemo, 7:15 Videotrak, 8:30 Obzorja duha, 9:00 Prisluhnimo tišini, 9:15 Dobro jutro, 11:10 Šef doma, 11:45 Slovenija – utrip divjine, 12:30 Državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti, 13:45 Sobotno popoldne, 15:10 Ljudje in zemlja, 16:00 Državnik z nasmehom zgodovine, 17:10 Prodajalka, 19:00 Gozd bratov Grimm: kako se rodijo pravljice, 19:55 Panorama, 20:15 Črna kronika, 20:35 Magnet, 20:50 Slavnostna akademija ob 130. obletnici Hermana Potočnika Noordunga - Sporočila za Zemljo, 22:15 Biblija: Samson in Dalila, 23:45 Oblak, 23:55 Videonoč TOREK, 27.12.2022, I. spored 7:00 Dobro jutro, Poročila, 9:05 Otroški program, 10:00 Coppelia, 11:20 Vem! 12:00 V vrtincu ljubezni, 13:00 Prvi dnevnik, Šport, Vreme, 13:25 Snežne živali, 14:30 Duhovni utrip: Sveta noč, 14:45 TV-izložba, 15:00 Potepanja – Barangolások, 15:30 Mulčki, risanka, 15:35 Ribič Pepe rešuje božič, 16:05 Firbcologi: O Božičkih, oblekah in starih fotografijah, 16:35 TV-izložba, 17:00 Poročila ob petih, Šport, Vreme, 17:20 Alpe-Donava-Jadran, 17:50 Niki Vrum, risanka, 18:05 Šef doma z Mašo in Petro, 18:20 Vem! 18:57 Dnevnik, Slovenska kronika, Šport, Kultura, Vreme, 20:00 Vsa bitja, majhna in velika, 20:55 Stoletje Sovjetske zveze, 22:00 Odmevi, Šport, 22:45 Spomini: Karolina Zrim in Mercedes Vukan, 0:40 Dnevnik Slovencev v Italiji, 1:05 Dnevnik, Slovenska kronika, Šport, Kultura, Vreme, 2:00 Napovedujemo TOREK, 27.12.2022, II. spored 6:00 Napovedujemo, 8:00 Videotrak, 9:10 Šef doma, 9:50 Alpsko smučanje (Ž): Veleslalom, 1. vožnja, svetovni pokal, 11:00 Dobro jutro, 12:55 Alpsko smučanje (Ž): Veleslalom, 2. vožnja, svetovni pokal, 14:05 Čez planke: Rodos, 15:00 Umetni raj, 15:50 Avtomobilnost, Porabje, 22. decembra 2022 OD 23. DECEMBRA DO 29. DECEMBRA 16:30 Alpsko smučanje (Ž): Veleslalom, svetovni pokal, 17:55 Ob 100-letnici rojstva Uroša Kreka: Magna Vita, portret skladatelja Uroša Kreka, 18:55 Morske duše, 19:55 Panorama, 20:15 Koda, 20:35 Magnet, 20:50 Na begu, 22:40 Kaj govoriš? = So vakeres? 23:10 Kinoteka: Človečnost in papirnati baloni, 0:35 Videonoč SREDA, 28.12.2022, I. spored TVS 6:20 Odmevi, 7:00 Dobro jutro, Poročila, 9:40 Bog, velik bedak si, 11:20 Vem! 12:00 V vrtincu ljubezni, 13:00 Prvi dnevnik, Šport, Vreme, 13:25 Vsa bitja, majhna in velika, 14:20 Osmi dan, 14:55 Rojaki, 15:20 Mostovi – Hidak, 16:00 Male sive celice, 17:00 Poročila ob petih, Šport, Vreme, 17:20 Mestne promenade: Koper, 17:50 Kumijine živalske zgodbice, risanka, 17:55 Knjižni molj: Umetnost, 18:05 Šef doma z Mašo in Petro, 18:20 Vem! 18:57 Dnevnik, Slovenska kronika, Šport, Kultura, Vreme, 20:05 Film tedna: Izogibaj se očarljivcem, 22:00 Odmevi, Šport, 22:40 Profil, 23:30 Mestne promenade: Koper, 0:00 Dnevnik Slovencev v Italiji, 0:25 Dnevnik, Slovenska kronika, Šport, Kultura, Vreme, 1:20 Napovedujemo SREDA, 28.12.2022, II. spored TVS 6:00 Napovedujemo, 8:00 Videotrak, 9:10 Šef doma, 9:50 Alpsko smučanje (Ž): Veleslalom, 1. vožnja, svetovni pokal, 11:25 Alpsko smučanje (M): Smuk, svetovni pokal, 12:50 Alpsko smučanje (Ž): Veleslalom, 2. vožnja, svetovni pokal, 14:05 Nordijsko smučanje (Ž): Silvestrska skakalna turneja, svetovni pokal, 16:20 Nordijsko smučanje (M): Novoletna skakalna turneja, kvalifikacije, svetovni pokal, 18:10 Božična nostalgija s Škofijsko klasično gimnazijo: Sv. Hildegarda iz Bingna, Ljubezen preplavlja vse, 19:20 Ambienti, 19:55 Panorama, 20:15 Zdravje, 20:35 Magnet, 20:50 Žrebanje Lota, 21:00 Živalski karneval, skladba pripoveduje, 22:00 Zločin brez krivde: primer Collini, 0:00 Videonoč ČETRTEK, 29.12.2022, I. spored TVS 6:20 Odmevi, 7:00 Dobro jutro, Poročila, 9:05 Otroški program, 11:20 Vem! 12:00 V vrtincu ljubezni, 13:00 Prvi dnevnik, Šport, Vreme, 13:25 Gozd bratov Grimm: kako se rodijo pravljice, 14:30 TV-izložba, 14:45 Slovenski utrinki, 15:10 Pod drobnogledom - Nagyító alatt, 15:40 Mulčki, risanka, 15:50 Pravljica o zlati uri, 16:30 Športniki, 16:35 TV-izložba, 17:00 Poročila ob petih, Šport, Vreme, 17:20 Ugriznimo znanost, 17:50 Niki Vrum, risanka, 18:05 Šef doma z Mašo in Petro, 18:20 Vem! 18:57 Dnevnik, Slovenska kronika, Šport, Kultura, Vreme, 20:00 Pogovor s predsednico države, 21:00 Zeleni planet: Puščave, 22:00 Odmevi, Šport, 22:40 Osmi dan, 23:20 Dediščina Evrope: Osebna zgodovina Davida Copperfielda, 1:15 Ugriznimo znanost, 1:40 Dnevnik Slovencev v Italiji, 2:05 Dnevnik, Slovenska kronika, Šport, Kultura, Vreme, 3:00 Napovedujemo ČETRTEK, 29.12.2022, II. spored TVS 6:00 Napovedujemo, 7:30 Videotrak, 8:30 Mestne promenade: Koper, 9:10 Dobro jutro, 11:00 Šef doma, 11:25 Alpsko smučanje (M): Superveleslalom, svetovni pokal, 12:50 Nordijsko smučanje (Ž): Silvestrska skakalna turneja, svetovni pokal, 14:50 Alpsko smučanje (Ž): Slalom, 1. vožnja, svetovni pokal, 16:20 Nordijsko smučanje (M): Novoletna skakalna turneja, svetovni pokal, 18:20 Alpsko smučanje (Ž): Slalom, 2. vožnja, svetovni pokal, 19:55 Panorama, 20:15 Znanost in tehnologija, 20:35 Magnet, 20:50 Avtomobilnost, 21:20 Ambienti, 21:50 Slovenska jazz scena: Koncert ob 50-letnici delovanja New Swing Quarteta, 22:45 Večeri v dvorani Monumental: Michael Olivera in Cuban Jazz Syndicate, 0:05 Videonoč 24 Državno nagrado »Za narodnosti« prejela Marijana Sukič Najvišjo državno nagrado, ki jo podeljuje vlada Madžarske za izjemne dosežke na narodnostnem področju, izročajo vsako leto okrog dneva narodnosti (18. december - leta 1992 je skupščina Združenih narodov na ta dan sprejela konvencijo o zaščiti pravic narodnih in etničnih manjšin). Letošnja podelitev je potekala 16. decembra v Bolgarskem kulturnem centru v Budimpešti, nagrade sta podelila državni sekretar za cerkvene in narodnostne zadeve Miklós Soltész in državni skretar, pristojen za socialne zadeve Attila Fülöp. Nekdanjo, dolgoletno urednico časopisa Porabje Marijano Sukič je za nagrado predlagala Državna slovenska samouprava. Na podelitev sta jo pospremila predsednik DSS Karel Holec in predsednica ZSM Andrea Kovács. Proslave sta se udeležila tudi veleposlanik RS v Budimpešti dr. Marjan Cencen in slovenska zagovornica Erika Köleš Kiss. (Več o tem v naši naslednji številki.) nvn SREČNO NOVO LETO! Skupina Drüštva porabski slovenski penzionistov Rozmarin dela že več lejt. Pevke in pevci so leta 2022 dobili nauvo obleko. Pri nabavi TEDNIK SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Založnik: Zveza Slovencev na Madžarskem Za založnika: Andrea Kovács Glavna in odgovorna urednica Nikoletta Vajda-Nagy Naslov založnika in uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1.; tel.: 94/380-767; e-mail: porabje@gmail.com ISSN 1218-7062 Tisk: Tiskarna digitalni tisk d.o.o. Lendavska 1; 9000 Murska Sobota; Slovenija Časopis podpirajo: Državna slovenska samouprava, Urad predsednika vlade, oddelek za narodnosti, Zveza Slovencev na Madžarskem in Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Naročnina: za Madžarsko letno 2.600 HUF, za Slovenijo 22 EUR. Za ostale države 52 EUR ali 52 USD. Številka bančnega računa: HU75 11747068 20019127 00000000, SWIFT koda: OTPVHUHB moški in ženski gvantov je finančno pomago vogrski rosag prejk Sklada Gábor Bethlen. Lepo se zavalimo za finančno pomauč. Marijana Fodor predsednica Drüštva Porabje, 22. decembra 2022