Moj zivljenjski cilj je opera...
Predstavljamo našega občana, mladega operaega pevca Ignaca Junkarja. Vemo, da sodi pokiic opemega umetnika v tisto smer glas-bene umetnosti ki je težka, zahtevna, naporna. No, na to naporno pot se je podal mladi Ljubljančan Ignac Junkar.
— Kdaj si se odločil za študij solo petja?
Začetki študija solo petja se-gajo v sedemnajsto leto moje starosti. Tedaj sem bil dijak dru-gega razreda poljanske gimnazi-je. Že takrat in nekaj let prej sem redno zahajal v Ijubljansko operno hišo. V gimnazijskih Ietih sem videl skoraj vse predstave v njej. Včasih so me sošolci slišali, kako sem prepeval odlomke iz različnih oper. In prav oni so me spodbudili, da sem se na srednji glasbeni šoli prijavil za študij solo petja. V Mostah sem prej seveda končal nižjo glasbeno šolo — učil setn se harmoniko. Na srednji glasbeni šoli pa sem imel možnost spoznati našega priznanega pianista prof. An-dreja Jarca. velikega poznavalca operne umetnosti. Zapel sem mu znano arijo Germonta iz Travia-te. Nad mojim petjem je bil izredno navdušen in mi priporo-
čil študij solo petja. Predstavil me je sopranistki Ksenije Vidali, svetovno znani opemi primadoni — mentuiici mnogih pevcev v ljubljanski operi. Sprejela me je med svoje učence.
— Kakšen je študij solo petja in koliko časa traja?
Sam študij je priznan kot pre-cej zahteven. Predvsem naporna so prva leta, ko poješ le tehnične vaje, katerih posebna težava je dihanje pri petju. Ko to osvojiS, pričneš s pravilnim postavlja-njem glasu. Nadvse vesel sem bil, ko tni je prof. Vidali izročila gradivo za prvo arijo. Bila je to Cavatina Figara iz Mozar-tove opere Figarova svadba. Ob tej ariji sva domala leto dni oblikovala moj mladi bariton. Glas se mi je od takrat do danes močno spremenil, in se še vedno spreminja. Sedaj študiram že peto leto.
—  Kakšne    so    perspektive opernih pevcev pri nas? Predv-sem mislim na mlade pevce, za-četnike.
Ljubljanska opera bi jabila zelo veliko pevcev solistov. Žal pa je obetavnih malo, pa tudi njih afirmacija je zelo težka in dolgo-trajna. Cesto mora mlad operni pevec iskati zaposlitve v drugih opernih hišah.
—  S katero vlogo si debitiral v Ijubljanski operi in kako v operi gle-dajo nate starejši kolegi?
V Ijubljansko opero sem prišel na povabilo takratnega direktorja prof. Cirila Cvetka', ki me je spoznal na tekmovanju v naši operni hiši. Dogo-vorila sva se, da bom za začetek leto dni sodeloval v zboru naše operne hiše. Tako je tudi bilo. Potem sem postal pogodbeni solist. Že po pol leta sodelovanja v zboru sem debiti-ral kot solist. Pel sem vlogo Fiorella v Rossinijevem Seviljskem brivcu. Decembra 1979 pa sem brez karkš-nekoli vaje na odru z orkestrom vskoeil ko't grof Ceprano v Verdije-vem Rigolettu. Pri tem so mi veliko pomagali kolegi, solisti Ijubljanske opere. Hvaležen sem jim za njihovo pomoč.
—  Ali imaš kot začetnik veliko težav? V različnih vlogah je treba razen petja pokazati tudi igralske sposobnosti.   Kako  je   umetnostjo giba?
Vsak začetek je težak. Vse tisto, kar dobiš pri študiju, se v praksi raz-blini in postane le osnova za kreacije na odru. Poleg pevskega podajanja vloge nastopi še igralski moment, ki ga dokončno oblikuje režiser pred-stave. Seveda pa moram ogromno napraviti sam.
—  Koliko ur dnevno vadiš v gle-dališču?
Kadar nastaja nova premiera, je v teatru veliko zgoščenih vaj in dela, sicer pa moram vsak dan vaditi teh-niko petja — tako kot mora npr. športnik trenirati, da obdrži kondici-jo.
—  Ali ima operni pevec možnost, da si sam izbere vlogo, oziroma izrazi željo, s katero opero bi naj nastopil v neki operi?
Običajno umetniški kolegij opere določi zasedbo vlog v nekem novem delu. Če pevec ugotovi, da mu vloga »ne leži«, to pevsko kreacijo prev-zame nekdo drug.
—  Poleg tega, da si postal operni pevec, si tudi absolvent na pedagoški akademiji v Ljubljani. Kako to uskla-juješ?
Ko sem pričel delati v operi, so šla predavanja. na pedagoški akademiji k srcči že proti koncu. Kol absolvent pa sem imel nekaj več časa tudi za delo v operi. Priznam, da je bilo oboje zelo težko uskladiti in često je irael dan premalo ur.
— Za teboj je tudi veliko solistič-nih koncertnih nastopov. Sodeloval si tudi na več tekmovanjih. Kje vse si nastopil?
Naj začnem s tekmovanji. Leta 1977, tj. po dveh letih študija solo
Na sliki: Ignac Junkar
petja, sem se udeležil tekmovanja v ljubljanski operi in prejel drugo na-grado. Istega leta sem odšel na med-narodno pevsko tekmovanje mladih pevcev Toti del monte v Trevico. Prejel sem diplomo in kot želo na-darjen pevec štipendijo za nadaljnji študij. Pomembni javni nastopi? Koncerti in druge oblike nastopov zunaj operne hiše predstavljajo več kot polovico mojega  umetniškega
delovanja. Domala ni proslave dr-žavnega ali republiškega praznika, da ne bi nastopil. V treh letih sem prepotoval vso Slovenijo, pa tudi po drugih republikah nisem popolnoma nepoznan, saj sem imel nekaj samo-stojnih koncertov v Zagrebu, na Reki, v Splitu idr. Seveda setn nasto-pil tudi na Radiu Ljubljana. Moj prvi nastop je bil radijska oddaja Prvi aplavz. Sledila je oddaja Odskočna deska ter posnetki slovenskih samo-spevov opernih arih. Moj prvi posne-tek z orkestrom RTV Ljubljana je bila vloga Kračmana v slovenski operi Kri v plamenih Radovana Gobca. Odlomek Rigoletta pa sem snemal z Ijubljanskim opernim an-samblom.
— Ti ostane sploh še kaj prostega časa in kako ga preživljaš?
Tudi v prostem času se veliko po-svečam glasbi. Doma često ob parti-turah poslušam velika operna dela. V velik užitek mi je branje slovenskih klasikov, poglabljam se tudi v manj znana dela naših znanih literatov. Končno je to tudi del mojega študija, ki ga končujem.
— In načrti?
Trenutno posebnih načrtov nimam — služim namreč vojaški rok v Aj-dovščini. Vsekakor pa nameravam potem študirati na drugi stopnji filo-zofske fakultete.
Besedilo
ZDRAVKO ERJAVEC,
slika
LOJZE KERŠTAN