g 1 fP 15 PRIMORSKEGA DNE V N/K A Trst, 7. maja 1950 Št. 17 - Leto II. Organizacija za evropsko gospodarsko sodelovanje Miztra uMno irgovino i interesu gospoflarshe eksiaiziie ZDA u Evropi (Nadaljevanje in konec) Malone V istem času, ko je bila sklicana konferenca držav rit&luaca, so skušali predstavniki Velike Britanije, Švedske, "Orvežke in Danske lani sredi decembra v Stockholmu polo- * temelje nove regionalne ekonomske unije, ki je še nerojena °kila ime Uniskan. Velika Britanija, ki ie predlagala skandinavska državam ustanovitev regionalne ekonomske unije za ev*rno Evropo, je rnenila, da je tesna povezanost njihovih J^cianalnlt} valut s funt šterlingom ugoden pogoj za up ost a-‘tev taikine ekonomske grupacije. Predstavniki Švedske, Nor-Vežke jn Danske pa angleških predlogov niso sprejeli. »Manchester Guardian« je pisal, da ie treba neuspeh pripisati skan-j*!tl&vskim državam, ki niso hotele privoliti, da bi bil funt šter* 8 plačilno sredstvo v trgovini l Veliko Britanijo kakor tudi v njihovi medsebojni trgovini. Po mnenju zahodnih časopisnih a8«ncij je bila glavna ovira v. angleško-skandinavskih poganih zahteva Švedske, da bi lahko svoje velike šterlinške eriatve prenesla na Zahodno Nemčijo zaradi reguliranja svoje ^s>vne plačilne bilance. Velika Britanija bi lahko to zahtevo udi sprejela, toda samo s pogojem, da bi se Zahodna Nemčija Rezala, da ne bo zahtevala, naj »e te prenesene šterlinške i«tve spremene v dolarje. Čeprav na konferencah y Parizu in Stockholmu niso bili ^°®®i«ni nobeni konkretni rezultati, je očitno, da vprašanje ^Sionalnih ekonomskih unij ni odstranjeno z dnevnega reda. .“-"Podarstvo v kapitalističnem svetu je ubralo takšno smer, # *e Uprava za gospodarsko sodelovanje ne more ustaviti na f*1 Pota, niti dovoliti, da bi nasprotujoči sl interesi zahodno- dTŽav ogrožali uresničenje skrbno pripravljenih za-O tepi pričajo popolnoma določene izjave njenih funk- cionarjev in nedvoumno pisanje ameriškega tiska. Adminiatfa* tor Marshallovega navrta Paul Hoffman je že večkrat poudaril, da se mora Evropa brez slehernega odlašanja gospodarsko združiti. Njegov namestnik W*illiam Faster je državama, ki bi odstranile ovire y mednarodni trgovini, obljubljal, da jim bo dal na razpolago celo vseh 150 milijonov dolarjev iz posebnega fonda Uprave za gospodarsko sodelovanje, toda «šele potem, ko bomo videli pozitivna uresničenja*. Ameriški tisk pa kar naprej poudarja, da je Hoffman pripravljen povečati pritisk na evropske vlade, da bi zmanjšale trgovinske ovire, in da bi dosegli popolno konvertibilnost evropskih valut. Razen načrtov o ustanovitvi regionalnih ekonomskih unij je pripravljen tudi načrt za ustanovitev evropske monetarne unije. Posebna skupina Organizacije za evropsko gospodarsko sodelovanje je poslala letos, v začetku januarja državam Mar-shallovega načrta predlog o ustanovitvi nekakšne klirinške zveze, ki bi slonela na monetarni konvertibilnosti jn bilate> ralnih sporazumih, sklenjenih v Okviru Marshallovega načrta. Ta unija bi imela svoj centralni fond, katerega sredstva bi se porabila za reguliranje terjatev držav-upnic. Plačila v zlatu in dolarjih bi prišla na vrsto šele potem, kq bi ipiela kaka država, članica evropske unije, pasivno plačilno bilanco do vseh drugih držav. Ta predlog, ki ga zdaj proučujejo, predvideva celo upostavdtev posebne obračunske valute. Iniciativa posebne skupine in dosedanje delo za upostavi-tev regionalnih ekonomskih skupin pričata o velikanskih naporih ZDA. da bi z liberalizacijo mednarodlne trgovine olajšale svoboden promet blaga In kapitala. Kadar ocenjujemo pomen sklepov Organizacije za evropsko gospodarsko sodelovanji, ki jih bodo skušale ZDA brezpogojno uresničiti moramo upošte- — 129 — HINAaNd IHSHOIMIHd yatj dejstvo, da sej ti sklepi sajrio etapa k t»'iza'devanlj!u ZDA', da bi iz gospodarsko zaostalih kapitalističnih držav napravile privesek lastnega gospodarstva. V luči tega dejstva moramo presojati yse manifestacije ameriške gospodarske politike po drugi svetovni vojni, pri tem pa ne smemo pozabiti na politične olije, ki bi jih radi dosegli a takšno gospodarsko politiko. Ameriškemu finančnemu kapitalu je potreben premor, ln sicer brezpogojno. Takšni ((varnostni ventili« niso prazna fraza, marveč stvarnost, s katero je treba in s katero moramo računati. Razen velikanskih izdatkov zn oboroževanje, finansiranje lastne izvozne trgovine s pomočjo Marshallovega načrta in raznih ukrepov za razširjenje čedalje ožjega domačega tržišča, je eden izmed teh «vamostnih ventilov* nedvomno tudi prizadevanje ZDA, da ((liberalizirale« mednarodno trgovino x sfeladu s potrebami svojega -silno razvitega Industrijskega stroja. Gospodarske koristi, ki so jih imele države z devalvirano valuto iz devalvacije, dokazujejo prizadevanje ZDA, da bi Umetno ppživile mednarodno trgovino kapitalističnega sveta v pričakovanju, da se bodo ukrepi za liberalizacijo trgo-iviine uveljavili. Očitno je, da notranje tržišče mečnemu gospodarstvu ZDA ne zadostuje. Notranje tržišče ne more y celoti absorbirati proizvodnje njihovega Industrijskega stroja, ki se Je med vojno silno okrepil. Restriktivni ukrepi kapitalističnih držav pa na tesni tržišču svetovnega obsega ovirajo promet blaga in Kapitala, ovirajo ameriško industrijo, da presežkov svoje proizvodnje ne more spraviti x denar v najugodnejših konkurenčnih pogojih, otežkočajo ameriškemu finančnemu kapitalu investiranje v nacionalna gospodarstva marshalliziramih držav in njihovi!) odvisnih področij, ovirajo ameriške monopole, da se ne; morejo dokopati do virov surovin. Zato zahteva politika gospodarske nadvlade nad kapitalističnim svetom ((liberalne oblike mednarodne trgovine«, ker so te obliike edine, ki lahko dokončno razbijejo odpor nerazvitega gospodarstva proti ekonomskemu in političnemu prodiranju ZDA. Marshallov načrt s svojo Upravo za ekonomsko sodelovanje in Organizacijo *a evropsko gospodarsko sodelovanje Je sredstvo za uresničenje teh načel. Nesporno je, da se lahko finančni kapital drugih marshalliziranih držav na posameznih točkah še vedno odločno upre in brani svoje ogrožene ekonomske pozicije v svetu. PraV tako nedvomno pa je, da ameriško stališče glede liberalizacije mednarodne trgovine od enega do drugega zasedanja Organizacije za evropsko gospodarsko sodelovanje Čedalje bolj prodira. Popolna liberalizacija mednarodne trgovine pa pomeni za udeležence Marshallovega načrta, da se bo njihovo gospodarstvo spremenilo v ogromno področje ameriškega gospodarstva z fBernti jz tega izvirajočimi posledicami. Priče breznačelne politihe «BURNA LETA, DIMA KAZASOVA V izložbah sofijskih knjigarn se je nedavno po javila knjiga Dima Kazasova enar». In tako se vrste dogodki W v njih vloga Kazasova tja do vrnitve 19. septembra 1944, V kateri ima zopet eno najvažnejših vlog. Toda tokrat vstopi v vlado kot meodvisni» intelektualec. Posreči se mu obdržal ministrski položaj kljub vsem velikim spremembam, ki so takrat pogosto nastajale v bolgarskih vladah od leta 1944; namen tel1 — 130 — DS6t Bfeur »£ ^•"ehtemb je bil p začetku utrditi ljudsko demokracijo in Ijud-®fco oblast, pozneje pa je šlo za špekulativne kombinacije, da *i zagotovili poslušno vlado, ki bi vodila osovraženo in med ijudstvom nepriljubljeno (toda zdaj dozdevno rentabilno) proti-^OOslovanško politiko in hegemonistično linijo sovjetskih voditeljev, Sele nedavno je Kazasov zapustil ministrski stolček n Postal eden najvplivnejših pwž vrhovnega vodstva Domovin-,ke fronte. Kazasovu, ki se je vse življenje tnilagojaval konjunkturi ^duha časa«, tudi zdaj ni bilo težko, da je zlasti v svoji knjigi Prtspeval svoj delež k sedanjemu režimskemu, protijugoslovanskemu informbirojevskemu duhu. Ta delež je — popolnoma na mformbirojeVski, to se pravi na najbolj nepošten, falzifikator-®ki. judtnovski način — prispeM ta še včeraj (to se pravi, dokler je to neslo) kričavi «borec» za bolgarsko-jugoslovansko °ratstvo. V sedanji mračni stvarnosti Cervenkove Bolgarije se še da razumeti, da posveča Kazasov na desetine strani izlivom ™°jega umazanega prilizovanja ZSSR, glorificiranja njenih «od °9a danih» voditeljev in «genialne nezmotljivosti» njihove pc-‘ttfce in podobno, ali da skuša v vseh poglavjih dokazati »dogledno st čvrste boljševiške linije BKP«, pri čemer mojstrsko ^tvidno konča svojo knjigo s poglavji, ki govore samo o do-oodfcjfi do 9. septembra 1944. Celo za Dima Kazasov a pa je hempralno, da tako pišejo o naši državi, njeni zgodovini, o borbah ^°®ih narodov, o bratstvu in enotnosti narodov Bolgarije in riRj, kakor je storil v »Burnih* letih«. Tako govori malodane vsakokrat, kadar omenja v knjigi dgoslavijo, samo o «velikosrbskih hegemonlstih in šovinistih«, 9r Kazasova prav nič ne moti, da v duhu injormbircjevske 'nije govori o kralju Aleksandru kot «o žrtvi fašizma«, kate-T®0a smrt je ljudstvo ((objokovalo», ker jo je razumelo kot «na-n0 svoj obstanek kot samostojne države«. Kazasov, ki uporablja vsa informbirojevska merila za vso m*nU£ost in sedanjost naše države, nikjer niti z besedico ne 01,1enja obstanka, borbe in zmage KPJ, čeprav je zelo mnogo Vrani posvečenih Jugoslaviji. Zato opisuje 27. marec 1941 ta-*°le: «27, marca je prišlo v Beogradu do vojaškega prevrata z aeneraiom Simovičem na čelu. Sestavljena je oila vlada naeio. JJalne koncentracije, v kateri so sodelovale malodane vse stian-** izvztmši skupine Cvetkoviča, Dragoljuba Jovanov'ča, Laze drkoviča in Zike Topaloviča«. Kazasova so očitno izpodbudili «nauki» komedij z Rajkom Kostovom, da je napisal tudi tole; «25. novembra 1941 se sestala v Berlinu konferenca zunanjih ministrov Nemčije, talije, Japonske, Mandžukua Jugoslavijeft?), Hrvaitske... na Meri je bilo razglašeno sodelovanje v boju proti boljševiz-niu-» (stran 681). Da ni v vsej knjigi dosledno uveljavljeno ■blišče umazanega obrekovanja naše države, bi se dalo to vple-Mhj* Jugoslavije v konferiranje osi Berlin—Rim—Tokio pojasni s slučajno tiskarsko napako. V vsej svoji knjigi Kazasov ni napisal nobene besede o USeJ narodnoosvobodilni borbi naših narodov, ki je — zlasti od e*a 1943 dalje — odločilno vplivala na razvoj odporniškega gi-ania v Bolgariji, razen tega pa neposredno moralno in gmotno P^hagaia formirati in utrjevati glavne bolgarske partizanske °frede. Samo na strani 739 piše: «Odporniško gibanje je zajelo okmrang dežele, v katerih so operirale bolgarske, jugoslovan-in grške čete zdaj skupaj, zdaj vsaka zase«. Ta pasus je vfe in edino mesto, kjer pisec na svojih 780 straneh omenja (in 3lCer na opisani način) borbo naših narodov, Odporniškemu gibanju v Bolgariji, posebej pa partizanskim °^redom je posvetil Kazasov malodane dve sto strani, na fca-ftih so tudi mesta ki «dokazujejo vseljudski značaj paftlzan-0 borbe o Bolgariji«. opisuje, kako so se širile akcije bolgarskih partizanov, pravi Kazasov na strani 738, da je celo nemška brzojavna agencija poročala; «Na Balkanu se vkljub atmosfernim pogojem nadaljuje srdita borba proti komunističnim četam, v krvavih bitkah so izgubile čete v aprilu 1943 leta 11.380 »padlih in 3780 ujetnikov«. Da bi to podprl, govori Kazasov »a isti strani, da so posamezne bolgarske «partizanske čete... operirale... tudi s po 2000 borci. Ker v Bolgariji ni nikogar, ki ne bi bil slišal o narodnoosvobodilni borbi Jugoslavije, je bil pisec vendarle primoran omeniti nekakšno »borbo« v naši državi, vsaj za kraje, ki jih je bila okupirala Borisova vojska. Njene vzroke in značaj pa pojasnjuje takole: ((Uveljavljenje bolgarskih zakonov, zlasti socialnih zakonov, v okupiranih deželah je zadelo na odpor on-dotnih buržoaznih krogov, Romunija, Jugoslavija in Grčija so bile glede socialne zakonodaje daleč za Bolgarijo in zainteresirani krogi so se upirali uporabi teh bolgarskih socialnih zakonov«. Ko govori dalje o okupaciji jugoslovanskega ozemlja, Kazasov takole gnusno prikriva zločinsko okupatorsko politiko bolgarskih in fašističnih hitlerjevskih hlapcev: «19. aprila 1941 je stopila bolgarska vojska na grško in jugoslovansko ozemlje, da bi rr- kakor je bilo rečeno v uradnem poročilu — vzdrževala red in mir prebivalstva«. — lp niti besede več! Dalje: Vlada je leta 1942 uveljavila v noVopriključenih krajih vrsto zakonov«. Da Pa bi to je bolje osvetlil, govori v nadaljevanju o ((Zlatu, ki je začelo teči v okupirane dežele», o «dvakratnem zvišanju državnega proračuna«. «Razllka v proračunu je bila določena za čisto upravne stroške, kakor tudi za graditev novih šol, bolnišnic, pristanišč, za melioracijo, kanale in podobno...« V knjigi je zelo pogosto, celo v posebnih poglavjih, beseda o Makedoniji. Tu je vedno vsaka beseda popolnoma na liniji najbolj odkritega in najbolj grobega velikobolgarskega šovinizma, kakršnega v tako predrzni obliki redko nahajamo celo pri znanih ((strokovnjakih« BKP «za makedonsko linijo«, kakor sta Pop torno v ali Kristo Kalajdžijev. Citirali bomo 'samo tole mest(f: »Deta 1912 je imela Makedonija 2,300.000 prebivalcev, med njimi 1,100.000 Bolgarov, 540,000 Turkov...« malo dalje pa je rečeno: Cez nekaj let je v Makedoniji na bolgarski element najbrž odpadla tretjina prebivalcev, drugi dve tretjini na Turke, Grke in Zide, nekaj pa je bilo Srbov«. Ker operira s takšnimi številkami, je pač razumljivo, da kar naprej govori o vbolgarskem poreklu Makedoncev«, «o Bolgarih iz Makedonije« itd. Da pa je prebivalstvo «Pirinskega kraja« — «čisto bolgarsko«, to se Kazasovu niti ne zdi vredno dokazovati, ker je to zanj «splošno znana stvar!« Vse kaže, da je ta, po kdnonih Informbiroja dosledni in pravoverni protijugoslovanski značaj knjige, ki je razen tega polna otipljivo nakopičenih in celo okornih hvalnic na naslov ZSSR in voditeljev VKP(b) zadržal rdeči svinčnik cenzorja iz CK BKP in da je le-ta odobril vrsto strani, na katerih so navedena mnoga zgodovinska dejstva o početju «inozemskega» CK KPB ali njegovih posameznih vodilnih predstavnikov v državi v najburnejših dneh teh ((burnih let«, Kei pa poznamo žalostno stvarnost bolgarske sedanjosti, je celo verjetneje, da je dovoljenje za tiskanje knjige ki ga je dal eden izmed mnogih sovjetskih činiteljev v Bolgariji, intimen prijatelj iznajdljivega Kazasova, onemogočilo sleherno vmešavanje Cervenkova ali Georgi Damjanova. Naposled, način, kako pisec navaja ta dejstva, ki jih je BKP prej tako skrbno prikrivala in potvarjala, zdaj popolnoma ustreza trenutnim špekulativnim kombinacijam glavnih bolgarskih politikov, ki podrejajo Bolgarijo in uzakonjujejo njeno neenakopravnost v odnosih z ZSSR. Način, kako Kazasov navaja ta obtožilna dejstva, lahko razni Cervenkovi, Damjanovi, Poptomovi in njim podobni popolnoma v duhu informbirojevske logike izkoristijo in ko so zadnje dni res začeli delati v kllkaški borbi proti dolgoletnim prvim borcem bolgarske kompartije; Teipeševu, Jugovu, Dra- gojčevu itd. Ti »e zdaj tikajo na prsi s svojo *neomadc£evano dosledno zvestobo BKP, ki so jo dokazali, ko so vvodili« to partijo iz toplo kurjenih pisarn Moskve — pozneje pa iz Kujbiševa — ali ko so imeli med vojno «načelne» govore preko sovjetskih radijskih postaj, celo takšne govore, v katerih so pozivali bolgarski narod, maj se pripravi na borbo«. Predaleč bi zašli, če b{ hoteli našteti vsa ta številna dejstva, ki govore o nepravilni, oportunistični in škodljivi yx>litiki "inozemskega vodstva« BKP. Dotaknili se bomo samo nekaterih iz zadnjih dni nemške okupacije in koburškega vladanja v Bolgariji. Ko pojasnjuje dogodke pred sestavo vlade Bagrjanova (1. junija 1944), kakor tudi njeno z navidezno demagogijo prikrito fašistično politiko, navaja Kazasov tudi tele zanimive podrobnosti: «Hiter razvoj dogodkov je Komunistični partiji nalagal, da je skušala vplivati tudi na 1. Bagrjanova. V ta namen sta se v prvih dneh nove vlade predstavnika Delavske partije (kakor se je takrat in do V. kongresa Imenovala BKP) dr. Minko Nejčev in dr. Ivan Pašnv sestala z ministrskim predsednikom Na tem sestanku je Bagrjanov izjavil, da je popolnoma pripravljen delati skupaj z RP in naglašal nujnost partizanskega gibanja, češ da je treba za njegovo vzdrževanje in prehrano poskrbeti, ker je to gibanje nujno potrebna rezerva za Bolgarijo. Bagrjanov je šel še dalje in zahteval od RP, naj mu da svojega človeka, ki bi postal policijski ravnatelj. Obljubil je, da bo razpustil koncentracijska taborišča. Na tem sestanku pa sta predstavnika RP izjavila Ba-grjanovu, da bi ga Domovinska fronta sprejela za svojega ministrskega predsednika«. Tu je treba pojasniti eno izmed dejstev, ki ga Kazasov po Zgledu svojih uradnih tolmačev zgodovine BKP niti ne omeni. Od dneva likvidacije tako imenovanega «levosektaškega» vodstva je bolgarsko kompartijo vodilo «inozemsko vodstvo« s sedežem v Moskvi. To ninozemsko vodstvo«, to se pravi vodstvo, k.: so ga postavili voditelji VKP(b), je pošiljalo v domovino ali imenovalo v njej swje pooblaščence, preko katerih je uveljavljalo uradno — po njenem oportunizmu, ki je šel celo do likvi-datorstva, — dobro znano linijo BKP. V tem vodstvu so bili: Viko Cervenkov, Vasilij Kolarov, Georgi Damjanov in Marek — ■nekaj časa tvdi Poptomov. Izmed teh so zdaj živi in seveda glavni voditelji Politbiroja CK, t. j. glavni izvrševalci informbi-rojevske politike, Cervenkov. G. Damjanov in Poftomov. Tista «predstavnika BKP» Nejčev in Pašov, o katerih govori Kazasov, pa sta zdaj — pač ne po naključju — člana Politbiroja BKP, čeprav do 9. septembra 1944 nista bila organizirana člana Fartije. Vlado 1. Bagrjanova, s katero so bili med njenim kratkotrajnim vladanjem predstavniki «inozemskega» CK v stikih, se z njo pogajali in celo diskutirali o tem, kako naj ta vlada zagotovi prehrano in preskrbo partizanskih odredov (!) in v kateri so imenovali svojega kandidata za policijskega ravnatelja, to vlado Bagrjanova so pičle tri mesece pozneje (septembra 1.944) aretirali in postavili pred ljudsko sodišče, vse njene člane, predvsem predsednika Bagrjanova, pa obsodili na smrt kot velike vojne zločince. Bagrjanov in njegova vlada sta prati takrat ko sta imela najtesnejše stike s predstavniki BKP (6. junija — julija 1944), vzbudila zgražanje vsega sveta s svojimi neštetimi zverinstvi, zlasti v okupirani Makedoniji in delu Srbije, kakor tudi v sami Bolgariji. Celo londonski radio je takrat razglasil to vlado za vojnozločinsko. Pred bolgarskim ljudskim sodiščem je defiliralo mnogo črno oblečenih mater, ki so jim pod to v.lado na najbolj zverinski način pobili otroke. Sodišče je Imelo pred seboj kup plamtečih naredb in ukazov, ki so jih podpisali ali odoW^* Bagrjanov in njegovi ministri. Citirali bomo samo eno izmed njih, ki se je ohranila v korespondenci načelnika IV. divizijske obtasti in ki je izšla 21. junija, prav tistega dne, ko sta se Nejčev in Pašov v imenu CK pogajala o Bagrjanovi npomočin Par' tizanom. Naredba se glasi: «Pri zasledovanju partizanskih odredov v starih PrC' delih (naredba torej ne velja za «nove predele«, to je z® okupirano Makedonijo in del Srbije, kjer ostane vse Pr* starem), je treba ob likvidaciji ujetih banditov ravnati tako, da prebivalstvo ne bo razburjeno in da se ne zgražalo. Zato ni treba požigati hiš partizanov in njiho-vih pomagačev, nitj glav ubitih izobešati na javnih mestih. Zive ujete partizane je treba temeljito zaslišati-in šele potem jih je treba daleč od naselja likvidirati-Nikakor ni dovoljeno likvidirati bandite v navzočnosti žene in otrok. Najbolje je trupla likvidiranih sežgati, ne pa plitvo zakopati, tako da jih vaški prašiči ali družine ubitih kmalu najdejo...« Prav v tem času je bilo v Bolgariji formiranih ueč močnih partizanskih odredov in bolgarski komunisti kot zvesti sinovi svojega naroda se niso zmenili za direktive usvojega« «inozert’ skega vodstva», ki so prihajale preko sovjetskih radijskih postaj in naročale, naj se «pripravljajo, zbirajo sile» itd. Isto vodstvo p'i je dajalo hkrati druge šifrirane direktive svojim pooblaščen' ceni, naj se pogajajo s fašistično vlado; nekaj teh pooblaščencev smo zgoraj o menili. In vse to se it godilo takrat, ko so so v mnogih krajih, zlasti ob meji. — kjer je bil neposredni vpliv i” pomoč našega narodnoosvobodilnega gibanja največji — že bil> oboroženi boji, ko se je dim zažganih partizanslcih hiš, ki so j V1 bili maščevalno zažgali žandarji in vojska Bagrjanova, valil čc-dalje bolj na bolgarsko ozemlje in ko si lahko, že po vaseh » neposredni oknlici Sofije videl na kole nataknjene odsekane partizanske glave in razmesarjena trupla herojskih sinov Bolgarija ležeča pred kmeti, ki so jih nagnali skupaj žandarji z nasajenimi bajonet!. Vse to so pač vedeli tudi predstavniki BKP. prav za prav poslušni izvrševalci direktiv moskovskega «inozemskega» vod’ stva. To je vedelo tudi samo vodstvo, ki ie imelo, kakor je Oti° pozneje doicazano iz vrste dokumentov, v sak dan radijsko zvezo s svojimi zaupniki v domovini. Kazasov pokaže v svoji knjig'1 ne le, da so za vse to vedeli, marveč razlaga tudi, kako so si ti predstavniki «borili« proti vsemu temu. «Ko so spričo teh dejstev presenečeni predstavnik* RP zahtevali od Bagrjanova pojasnila za vse, kar se ie zgodilo tzakaj je bil znani zločinec in fašist polkovnik Kučarov imenovan za policijskega ravnatelja namesto nekega komunista, zakaj je notranji minister Stanišev zaukazal «neusmiljeno in brutalno likvidirati partiz*' ne«, zakaj je izdala vlada nove ukrepe glede množlčneg* interniranja v koncentracijskih taboriščih itd.) se )e začel Bagrjanov opravičevati, da ne pozna Kučarova-naredba ministra Staniševa in mnoge internacije, pa d* so — nesporazum. Temu opravičevanju je Bagrjanov dodal prošnjo, naj ne pohite, marveč naj mu dovoli)0 nekaj časa, da bo premagal težave, na katere zadev* pri regentih in vojski«. (Stran 750). To sramotno mešetarjenje in barantanje predstavnikov & oziroma «inozemskega vodstva« s fašistično vlado, te nerazumljive kupčije na račun partizanskega gibanja in sploh narodnega odpora v Bolgariji (nnozemsko vodstvo» j? vedno imelo *a narodni odpor za menjalni drobiž, s katerim je operiralo v tvojih ši>ekulantskih pogajanjih s fašističnimi vladami, da je ix&‘ h«"° is njih, kar je hotelo, ali pa, kar je bito ob drugi pri-h:n°sti pripravljeno izročiti to gibanje na milost in nemilost vladi, ki so jo dirigirali Nemci) — tise te mračne po-e Georgi Dimitrov ni odobraval. Da se G. Dimitrov ni stri-2 mnogimi ukrepi tega vodstva, sc je najlepše pokazalo i.av v oceni vlade Bagrjanova. Dimitrov je napisal takrat oster Sj nefc o Zgrešeni oceni in iluzijah unekaterih tovarišev iz vod-a KPJ3» v zvezi s to vlado in sploh s položajem v Bolgariji. jj. 'r,L je treba poudariti še eno dejstvo, ki ga sedanje vodstvo bo; 9fcrbno prikriva, in sicer da so bolgarsko gibanje (t. j. partizanske odrede) formirali komunisti — ki so jih - — da so formirali celo posamezna nitja partijska vod- fn sicer pod neposrednim vplivom in ob vsestranski pomoči ^ e narodnoosvobodilne borbe in popolnoma ločeno od °icfusfeega vodstvan in njegovih predstavnUcov v demo-0 In ne le ločeno, marveč tudi proti liniji in direkti-tjni. ki jih je dajalo to vodstvo iz Moskve. Tako so se skozi Pa ob koncu leta 194.3 in v letu 1944, formirale Rezane — razen z zavestjo in željo po borbi z ničimer dru-združene — skupine, čete in odredi, ki so operirali pod svo-^ l°kalnim vodstvo m samostojno, neodvisno drug od drugega. c ® do prvih dni septembra 1944 malone nobena teh skupin ali 0 odredov ni bila povezana s centralnim vodstvom, ni dobila nobene direktive ali napotka, da o kaki pomoči sploh ne Orimo Na drugi strani pa je «inozemsko vodstvon izdajalo prokla-. ciie in pozive (v glavnem preko sovjetskih radijskih postaj), v j.„. j. _at^nh do 7. septembra 1944 nikoli ni bilo neposrednega po-1 £la 71(1 oboroženo vstajo. Hkrati pa je preko svojih popolnoma predstavnikov sodelovalo v različnih kombinacijah, ^0aianjih in celo pri regentskih posvetovanjih o sestavi vlade. i„avn° delo teh predstavnikov je bilo: pogajanja in pretenta-ijuJe s takratno dvorno opozicijo, ki so ji načelovali Nikola q *anov, Pastuhov, Dimitar Gičev, Nikola Petkov, Simon ite0rWev, A. Grigonov, A. Muravijev, Pet ko Stajnov, Kazasov «u *e t‘ 50 bili prav lofco ,caf:or Predstavniki «inozemskega vod-a>) Popolnoma ločeni od bolgarskega naroda, ki so ga sra-n^)h° izdali in PreP115^ divjanju hitlerjevskega terorja v teh >ico hujših dnevih bolgarske zgodovine ter dušili in otežkočali ,^k° njegovo borbo. Ta pogajanja in to pretentavanje je ime- u, 5a7no en cilj; dokopati se do mandata za sestavo vlade ali zlesti v vlado. n Knjiga D. Kazasova je zlasti v zadnjem delu polna doku-,,en(arnih dejstev, ki razgaljajo to in takšno politifco moskov-e°a vodstva BKP. (.. .,^a^o Kazasov na strani 752 citira «svarilo», ki so ga vodi-j.te legalne opozicije (med katere sodita tudi predstavnika ^0rnUnistične partije Bolgarije Minčo Nejčev in t. Pašo v 12. izročila regentom In ministrskemu predsedniku. Bistvo H?°a natančnih direktivah «inozemskega vodstvan sestavljeno* **taTi!a® ie *,il° v tem' *na^ se f°rmira narodna ustavna a‘ ki bo uživala zaupanje bolgarskega naroda*, in datje: «Romunija je 23. avgusta kapitulirala in sprejela pogoje premirja z ZSSR. Nacionalni odbor Domovinske fronte se je sestal in sklenil takoj zahtevati sestanek s vlado, na katerem bo vztrajal, da se oblast prepusti Fronti...# — ((Naslednjega dne, 24. avgusta je Nacionalni odbor Domovinske fronte odšel k ministrskemu pred. sedniku in mu izjavi), da so dogodki prehiteli počasne in neodkritosrčne ukrepe vladne politike in da zdaj lahko reši Bolgarijo samo Domovinska fronta, ker bo samo DF, ki predstavlja narod, uživala zaupanje velesil, ki zdaj kroje usodo sveta in od katerih je odvisen obstanek Bolgarije«. Na to prepričljivo tirado je Bagrjanov velikodušno izjavil, da je pripravljen odstopiti, in predlagal, naj se Nacionalni odbor Domovinske fronte takoj sestane z regenti — knezom Ki-rHom, Filovom in generalom Mihovom, ki so se mudili v sosednji .vili, Kazasov opisuje {a prizor dobesedno takole: cBagrjanov je odgovoril: Dogodki so usodni. Časa ne smemo izgubljati. Takoj odhitim k regentom, ‘sjei bom prosil, naj vas sprejmejo. — Bagrjanov je odšel. Mj smo čakali. Bagrjanov se je vrnil Sele čez pol ure in nam sporočil, da nas regenti ne morejo sprejeti, ker formalno ni razglašena kriza vlade...« Rdeča armada se je 31. avgusta približala mejam Bolgarije. To je primoralo regente, da so sestavo vlade poverili legalni opoziciji. Tedaj je bila 3. septembra sestavljena vlada Muravijev-Marinov (slednji je bi) v donwvinskofrontovski Bolgariji vrhovni poveljnik vse vojake, drugače pa ~ čeprav naš in grški vojni zločinec — leta 1947-48 opolnomočeni minister Ljudske republike Bolgarije v Parizu). Ministrstva za prosveto, trgovino, industrijo in delo, penite In železnice niso bila zasedena, da bi jih predložili Domovinski fronti... 2e drugi dan je DF to ponudbo odklonila« — ker je Rdeča armad« že vkorakala v Bolgarijo«. Ko bereš ta in podobna dejstva, kako se je «inozemsko vodstvov pripravljalo, da bi s pogajanji o sprejemu ministrskih stolčkov v regentskih Kirilo-Filovih vladah prevzelo oblast v Bolgariji in če ti ie razen tega znan razvoj dogodkov (ko je to vodstvo s sovjetskimi letali prispelo v že davno osvobojeno Sofijo), ti postane v marsičem razumljivejša sedanja protibol-garska, protijugoslovanska in protisocialistična politika, ki jo uveljavljajo zdaj v Bolgariji predstavniki linije ainozemcev» Vlko^ervenkov, Poptomov, Georgi Damjanov, Nejčev in njim pod. Ta politika slepe pokorščine in najponižnejšega udinjanja hegemonistlčnim sovjetskim gospodarjem je politika teptanja koristi in podrejanja lastne države, politika sankcioniranja najbolj odkritega izžemanja in spreminjanja Bolgarije v vzado-vavsko gubernijo». To je Unija ljudi, ki so s; s špekuliranjem in petolizništvom ob teptanju vseh načel vedno samo prizadevali dokopati se do oblasti, to je politika neskončno ambicioznih birokratov, z dekretom CK VK(b) razglašenih za «voditeljev, politika ljudi, udinjanih ciljem in skominam svojih sovjetskih pokroviteljev, ki so si vedno prizadevali iz borbe, sil in poleta in neomejenih' sil ljudskih množic zadovoljiti svoje špekulativne kombinacije. ctBurna leta« Kazasova pa proti avtorjevim željam in namenom to očitno pokažejo s svojimi številnimi dejstvi in v knjigi navedenimi dokumenti. A. K. Hilli C sv se Iri velesile a< *y med drugo svetovno vojno pogajale o ustanovitvi Varnostnega sveta V knjigi ameriškega državnika in intimnega Roose-veltovega sodelavca Eduarda Stettiniusa «Roosevelt in Rusio (Eduard P. Stettinius: »Roosevelt in Rusi — Konferenca v Jaltin. Izd Dubeldau & Co, New Yfyrk 1949) je precej beležk o medvojnih pogajanjih treh velesil glede povojne ustanovitve svetovne organizacije za ohranitev miru, zlasti pa o delovanju Varnostnega sveta, o glasovanju v njem in o vprašanju veta. Objavljamo v prevodu glav.ne odlomke iz, knjige, ki se nanašajo na to. POGAJANJA V DUMBARTON OAXU fVesident Roosevelt mo je aprila 1944 poslal v posebni misiji v Veliko Britanijo. V skupini, ki me je spremljala) je bil tudi dr. Baumen, moj svetovalec v mnogih vprašanjih, med katerimi so bila tudi vprašanja mednarodne organizacije. Z Antony, Edenom sem se sporazumel, de bosta obe državi sodelovali v pogajanjih poleti tistega leta v Združenih državah Amerike o vprašanju svetovne varnostne organizacije. Pred svojim odhodom sem o tem sporazumu obvestil ruskega veleposlanika v Londonu Guseva. Ko sem se vrnil v Washington, ral Je S- H. Hull naročil, naj pripravim vse potrebno za bližnjo konferenco. Iz mojih pogajanj v Londonu je bilo videti, da so vsi pričakovali, da bodo Združene države Amerike prevzele iniciativo o vpraianju svetovne organizacije. Prepričan sem, da ob koncu vojne ne bi bilo Združenih narodov, ko bi ne bile Združene države kar naprej snovale načrtov o njihovi ustanovitvi. Rezultat naše iniciative so bila začetna, poskusna pogajanja z Angleži in Rusi o svetovni organizaciji v Dumbarton Oaxu od 21. avgusta do 28. septembra 1944 ter z Angleži in Kitajci od 29. septembra do 7. oktobra. (Na tej konferenci je bil dosežen sporazum o načelih in nalogah organizacije v Generalni skupščini, o Varnostnem svetu, o Sekretariatu, o mednarodnem sodišču in o Socialno-ekonomskem svetu. Sporazum je bil pozneje podlaga » za diskusijo v San Franciscu. Odprto je ostalo samo vprašanje glasovanja v Varnostnem sv.etu, razen tega pa je Sovjetska zveza zahtevala glasove za svojih šestnajst republik■ Eduard Stetti-nius «Roosevelt in Rušit). New York 1949. Str. 119). V vprašanjih procedure so bili Angleži za dvetretjinsko večino, medtem ko so se Rusi bolj zavzemali za navadno večino. V začetku smo bili tudi mi za navadno večino. Toda pripravljeni smo bili sprejeti angleški predlog, ie bj se Rusi s tem strinjali. Toda v tem vprašanju se nismo sporazumeli. Prezident je na sestanku v Beli hiši 8. septembra 1944 izjavil Gromiku, da bomo za vprašanje procedure sprejeli navadno večino 11 članov Varnostnega sveta. V Dumbarton Qaxu smo predlagali 7 glasov, kar ■Je prezident pozneje vključil y svojo brzojavko Stalinu 5. ^ cembra in kar je bilo pozneje sprejeto v Jalti. Najostrejši sporazum o vprašanju glasovanja v Varnost*1*1!! svetu se je nanašal na glasovanje pri odločanju o substanci^ Vprašanjih. Potrebno je bilo, da bi Velika Britanija, Sovj«** zvezaj Kitajska in ZDA odločile, ali bodo sprejele kot obV«^ vse sklepe večine Sveta ali ne. Navadna večina glasov o šanju procedure, kakor tudi q substancialnem vprašanju bi ^ menila, da bi lahko uporabili oborožene sile velikih naro^0* brez njihove privolitve, morda kot rezultat glasovanja veČi” tistih narodov, ki bi dali relativno šibke oborožene sile. V Dumbarton Oaxu nobena izmed štirih velesil ni bila pravljena sprejeti takšno resolucijo- Vse štiri države bo se >V\ njale v tem, da bi se lahko zaščitile edinole, če bi zahteval«! vsaka večina Varnostnega sveta obsega tudi glasov« vseh st*^ članov Sveta, ali drugače povedano, če bi imela vsaka vel«*1, pravico izjaviti proti sklepom svoj veto. (Prav. tam str. JZ"", Dosežen je bil sporazum v tem, naj bodo stalni člani Sve' soglasni v vsaki akciji, ki vključuje sankcije, odprto pa je o*10!, v Dumbarton Oaxu vprašanje, kakšna bodi procedura o substancialnih vprašanjih v primeru, če je eden izmed članov Sveta ena izmed sprtih strank in če je ta spor predli Varnostnemu svetu z naročilom, naj ga v smislu našega pre^ ga miroljubno reši. Sovjetska vlada je vztrajala na tem, naj v tem primeru velja pravica veta, mi pa Se s takšnim stali#*;, nismo strinjali. Namesto tega smo priporočali posebno Pr<,C, duro za obravnavanje primerov, ko je eden izmed stalnih ^ noy ena izmed sprtih strank, (Prav tam str. 19). Gromiko (Ob njegovem obisku pri prezidentu Roosevelt L septembra 1944) sploh ni bil videti potrt zaradi tega, kar mu .1 r^kel prezident. Hvaležno je sprejel njegove pripombe, nekaj vprašanj in govoril o načinu, kako bi bilo treba naše 5 llšče pojasniti v Moskvi, da bi ga tam razumeli. Tedaj sem vprašal Gromika, ali bi mu kaj pomagalo# & Jj. prezident Roosevelt poslal o tem vprašanju maršalu Stalini • slanico. Prezident je pripomnil, da bi poslal takšno poslanico J mo, če bi mu s tem dejansko pomagal. Gromiko jo odgovorili ( prepušča to naši presoji. Tedaj sem izročil prezidentu Jcoo®*^ ki ga je bil že pripravil Bollen. Tu so bile pojasnjene teŽ»vj ki smo jih imeli v vprašanju glasovanja. Sklicevali smo se 0 staro ameriško naziranje, da sprte stranke nikoli ne glasuje)0 svojem sporu, in rekli smo, da ameriško javno mnenje nikoli bi moglo razumeti, niti podpreti načrta o mednarodni zaciji, ki tega načela ne bi- uspoštevala. Poudarili smo tudi* menimo, da mislijo tako, kakor ml, tudi drugi narodi, zlasti n)aC j ši. Na koncu ie bilo izraženo upanje, da bo Stalin poslal &° ''iu^rpri* navodila; kt bodo zbližala naše nazore 6 tem; vprasa-St.^ Stettinius: «Roosevelt in Rusi» — str. 21). tlvno *** Je 14. septembra odgovoril v splošnih potezah nega-Veles.| znova poudaril svoje prepričanje, da mora biti soglasje bQ ‘ branjeno v vseh vprašanjih. Vendar pa je rekel, 'da »e l*tia Protoval Poskusu. da bi za spore, v katere; bi bila zaple-hodo®?8 lz*«» velesil, sestavili posebno formulo, v katero ne sit; t Sključene sankcije. Tako so ostala vrata odprta in Pasvol-Sosj n3egoy štab so sestavili formulo, ki smo jo 5. decembra JjUl ®talinu in Churchillu, in ki je bila pozneje sprejeta v (Prav tam str. 22.). dol-. .ani na$ega States departementa so imeli v Marakešu dve ‘V*tu ltUSi3i 0 vPra^anju procedure glasovanja v Varnostnem ^ je bilo ostalo v Dumbarton Oaxu odprto. Na vprašanje ^111 c*e®artementa je Roosevelt 5. decembra 1.944 poslal Chur-Slt0 Stalinu osebni spomenici, v katerih je pojasnil ameri-za odstranitev zastoja glede glasovanja V Vamost-Bilo pa je še nekaj več kakor zgolj ameriško-ruski Prejeli smo namreč obvestilo, da je zdaj tudi angleški v predsednik za soglasnost stalnih članov to sicer celo st^^erih, ko je eden izmed stalnih članov ena izmed sprtih ti^j. bistvu je ameriška formula, kar je bilo pozneje sprejeto ^ Jalti, predvidevala, da se mora vsak član Sveta, ki je " tudi ena izmed sprtih strank, vzdržati glasovanja o tem če se sklep tega glasovanja nanaša na miroljubno rešitev ysj ® »U na miroljubno poravnavo. Na drugi strani pa naj bi ,QVit4lni Slani soglasno sprejemali sklepe, nanašajoče se na ugo-da je mir ogrožen ali kršen, in sklepe, ki zahtevajo upo-^ilnih ukrepov- To formulo smo poslali šele po temeljiti diskusiji z voditelji republikanske in demokrat-i^e":*ranke v Kongresu. Besedilo formule, ki jo je poslal pre-> • decejnbra Stalinu, se glasi: “Predlog za sekcijo C poglavja p Varnostnem svetu. • Glasovanje. • Vsak član Varnostnega sveta ima en glas. ]&,».' Sklepi Varnostnega sveta o vprašanjih procedure se spre-a pritrdilnim glasovanjem sedmih članov. t4j ‘Sklepi Varnostnega sveta o vseh stalnih vprašanjih mo-tv! "U sprejeti s pritrdilnim glasom sedmih članov, med kate-steA?0 Všteti vsi glasovi stalnih članov, s pogojem, da se sprta 4, ■ Vzdrži glasovanja o sklepih v poglavju VIII. razdelka Paragrafa 1. poglavja VIII. razdelka C, boste, da zahteva ta predlog soglasnosti vseh stalnih V vseh sklepih Sveta, ki se nanašajo na ugotovitev, da je Pi>J?Sr°*en> in akcijo za odstranitev te nevarnosti ali da se agresija ali druge kršitve miru. Jaz dejansko uvidevatn, ^ to Potrebno, če naj bo akcija v tem smislu izvedljiva, in !ila **ttl Pripravljen glede tega sprejeti stališče, ki ga je izra-afa Vlada v svoji spomenici o mednarodni varnostni orga-bQo Predloženi v Dumbarton Oaxu. To očitno pomeni, da if^*ePih takšne narave vsak stalni član vedno glasoval. Vjjj Krati predvidevajo predlogi iz Dumbarton Qaxa v poglavju Doto.rasdelka A tudi sodni ali drugačen ukrep z značajem pri-^ Sa lahko Varnostni svet uporabi, da bi prostovoljno ‘Miroljubno rešitev spora. Prav tako vem, da bodo pripo. Vs{ st .^arn°stnega sveta mnogo večjega pomena, če soglašajo 'lU(u a ,i člani. Sem pa tudi prepričan, da bo imela taka procesni Sv°i učinek samo, če bodo velesile na takšni moraln; vi-t^n da bodo pokazale svojo zvestobo načelom pravice in %*r^le določbo, po kateri se bodo glede na takšno proce-/držale glasovanja, ker so same sprte stranke. Trdno sem va[ k n> da bo dobra volja stalnega člana, da zase ne bo zahte-^iM^knega položaja glede tega, zelo povečala njegov moralni iri okrepila njegovo lastno stališče zaščitnika bodočega ’ne da bi kakor koli izpostavil nevarnosti svoje življenjske Koristi ali bslabil 6snov©j načel<3, p’o Katefefti naj SWea8e KKs lajo soglasno v vseh sklepih Sveta, ki bi mogli škodovati trafl koristim. Ves načrt, ki naj vsekakor priskrbi v vprašanju utrditve miru velesilam poseben položaj, bo tako nedvomno za vse narode mnogo bolj sprejemljiv. (Prap. tam str. i5—M), KONFERENCA V JALTI Prezident je predlagal, naj bi zaželi proučevati formulo Združenih narodov o glasovanju v Varnostnem svetu. Rekel je, dq vsi narodi enaiko žele preprečiti vojno najmanj Za petdeset let. Pripomnil' je, da ni tako velik optimist, da bi mogel verjeti, da je že mogoče doseči večni mir, pač pa veruje, da je mogoče doseči mir za petdeset let s pogojem, da bo ustanovljena svetov* na organizacija. Potejn se je obrnil k meni in me prosil, naj V njegovem imenu izročim predlog Združenih držav glede glasoi vanja v Varnostnem svetu. (Prav. tam str. 139). Nadaljeval sem in analiziral ameriški predlog takole: a) Prepričani smo, da je naš predlog popolnoma v skladu • posebnimi odgovornostmi velesil za ohranitev miru v svetu. Gle. de tega zahteva naš predlog nekvalificirano soglasje stalnih čla* nov Sveta za vse važnejše sklepe, ki se nanašajo na ohranitev miru, vštevšl vse gospodarske in prisilne vojaške ukTepe. b) Hkrati naš predlog priznava, da je potrebno, da stalni Člani odkrito izjavijo, da je miroljubna rešitev slehernega spora, ki bi utegnil nastati, vprašanje splošne svetovne koriati, v katerem naj ima vsaka zapletna suverena država-članjca pravico predložiti svoj primer. Ce ne bomo dovolili svobode takšne diskusije v Svetu, bo po našem mnenju ogrožena ustanovitev svetovne organizacije, ki jo vsi tako želimo, da bi obvarovali svet tragedije nove vojne. Brez popolne in svobodne diskusije v Svetu bi se organizacija povserrr razlikovala od tiste, ki smo si Jo zamišljali, če bi jo sploh mogli ustanoviti. (Na konferenci v San Franciscu so Rusi dolgo vztrajali na tem, da Varnostni svet ne more obravnavati kakšnega vprašanja, če ga ni soglasno sprejelo pet stalnih članov, razen če je eden izmed njih sprta stranka. Pisci uvodnikov In nekateri novinarji so takrat obtožili States Departement, da sploh ni hotel sprožiti vprašanja svobodne diskusije v Svetu, ko so v Jalti obravnavali problem glasovanja. Kakor je videti iz dokumentov, smo mi v Jalti to vprašanje n« le sprožili, marveč so to načelo sprejeli tudi Rusi). V listinah, ki sino jih izročili drugima dvema organizacija-« ma, j<» bilo besedilo, v katerem sem naštel posebej tiste sklepe Sveta, za katere se bo po našem predlogu zahtevala predvidena nekvalificirana soglasnost, ločeno pa tista vprašanja glede diskusije miroljubne ureditve, v katerih naj se sprta stranka vzdrži glasovanja. Potem ko je bila formula predložena in analizirana njena vsebina, sem začel razlagati ameriško stališče: «S stališča vlade ZDA sta v vprašanju glasovalne procedure dva važna elementa. Prvo je potreba soglasnosti stalnih članov za ohranitev miru v svetu. Drugo je za narode Združenih držav zlasti važno, da imamo določbo, da morajo biti pošteno zaslišani ysi člani organizacije, veliki in mali. Prepričani smo, da pomenijo predlogi, ki jih je prezident lani 5. decembra poslal .maršalu Stalinu in ministrskemu predsedniku Churchillu, pametno in pravično rešitev, da na zadovoljiv način združujejo obe glavni stališči«. Izrazil sem upanje, da bosta naša dva velika zaveznika menila, da je mogoče sprejeti prezidentov predlog. Preden bi ministrski predsednik in maršal začela splošno diskusijo o ameriški formuli, me je prezident prosil, naj pojasnim po-sledice predloga o sklepih Varnostnega sveta. Na to sem dal tole izjavo: «Na podlagi gornje formule se bo za te-le sklepe zalite- 135 }iiNA3Na rasaomaa vala pritrditev sedmih članov Varnostnega »vet«, vštevši glasove stalnih planov: I. Priporočila Generalni skupščini o vpraianju; 1. sprejemanja novih članov, 2. začasnega odpusta enega člana, 3. izključitve enega člana, 4. izvolitve generalnega tajnika. II. Obnovitev pravic in privilegijev začasno odpuščenega člana. III. Odstranitev ogrožanja miru In preprečitev kršenja miru, vštevši tal? vprašanja: 1. ali je neuspeh ene sprte stranke, da bi do3egla poravnavo z lastnimi zbranimi sredstvi ali v skladu s priporočili Varnostnega sveta, dejansko ogrožanje miru; 2. ali je vsaka druga akcij* katere koli države ogrožanje miru ali kršitev miru; 3. kaj naj Svet ukrene, da ohrani ali obnovi mir, in kako naj te ukrepe uveljavi; 4. ali je treba kako regionalno agencijo pooblastiti, da stori nasilne ukrepe. IV. Odobritev posebnega sporazuma ali več sporazumov ali olajšav za preskrbovanje z oboroženimi silami. V. Formulacije načrtov za splošni sistem reguliranja oborožitve in predlaganje takšnih načrtov državam članicam. VI. Sklepanje, ali sta narava in aktivnost kake regionalne agencije ali aranžma za ohranitev miru in varnosti v skladu ■ cilji in načeli splošnp organizacije. Po tej razlagi sem izjayil: «Za te-le sklepe, ki se nanašajo na miroljubno rešitev spora, bp prav tako potrebna soglasnost sedmih glasov članov Varnostnega sveta, vštevši vse glasove stalnih članov, razen da en član Sveta ne bo glasoval o odobritvi sklepov, ki se nanašajo na spore, kjer je ta član sprt udeleženec; I. Ce sta Svetu y obravnavanje predloženi spor ali situacija takšna, da bi lahko njuno nadaljevanje ogrožalo mir; II. če naj Svet pozove sprti stranki, da se pobotata ali prilagodita spor ali situacijo sredstvom, ki jih bosta satni izbrali; III. če naj Svet priporoča sprtima strankama metode in ukrepe, kako 'doseči poravnavo; IV. če pravna stran stvari zahteva, da se vpraša Svet mednarodnega sodišča pravice, preden pride stvar pred Varnostni svet; V. če je treba zahtevati, da se regionalna agencija sama ukvarja s sporom, kolikor bi bila takšna agencija za miroljubno poravnavo lokalnih sporov«. Ko sem končal svojo dolgo razlago, sta Stalin in Molotov pojasnila, da pripisuje Sovjetska zveza vpraianju glasovanja v Varnostnem svetu veliko važnost, da zato želi proučiti predlog Združenih držav in da bo lahko potem o tem vprašanju razpravljala na prihodnjem plenarnem sestanku. Ministrski predsednik je izjavil, da se že ne strinja z originalnim predlogom lz Dumborton Oaxa, ker je menil, da je treba zelo pazljivo proučiti realnost situacije, kolikor se to tiše velesil. Ko pa je zdaj slišal popolno razlago, ki je odstranila njegovo bojazen, izjavlja v imenu Britanske skupnosti narodov, imperija, veruje pa, da lahko to stori tudi y imenu aVto1*^ nih dominiono.v, da so ameriški predlogi popolnoma z voljivi. Navsezadnje, je pripomnil, je mir odvisen od prijatelj8^! in sodelovanja treh velesil, tod* angleška vlada meni, da ■, voditelji treh velesil storili krivico malim državam, če ne bila predvidena možnost, da le-te odkrito predlože svoje Ž. tožbe. Opozoril je na to, da bi kazalo, če tega ne bi stot‘i( da hočejo tri države vladati svetu, medtem ko je njii1°v dejanska želja obvarovati svet novih vojnih strahot. Rekel J' da čuti, da bi morale tri velesile storiti tisto, kar je i®'1^ val »ponosno podreditev pravicam malih narodov*. Vso stvar, je nadaljeval, presoja s stališča angleških ^ risti in misli, da ameriški predlog angleškim koristim ne ^ duje. Na primer, je rekel, če ba Kitajska sprožila vprašaj naj ji vrnejo Hongkong, bi bili obe državi, Kitajska in ja, izključeni iz glasovanja o metodah reševanja spora. Vel*1 Britanija pa bi bila y dokončni analizi zavarovana pred mi sklepi, ki nasprotujejo njenim koristim, ker bi imela P(* vico veta po členu III. (odstranitev ogrožanja miru in prečitev kršitve miru), analize, ki jo je dal državni taj*1', Stalin mu je segel v besedo in vprašal, kaj bi se zgodil0, . bi Egipt sprožil vprašanje, naj mu vrnejo Sueški prekop. nistrski predsednik ga je prosil, naj mu dovoli najprej ko1*"*] ti svojo razlago. Na podlagi člena III. bo imela Velika %tl ‘ nija pravico z vetom ustaviti vse akcije Varnostnega sv£ proti Veliki Britaniji. Velika Britanija ne bo primorana ^ niti Hongkong, razen če bi sama v to privolila. Kitajska . imela in mora imeti pravico govoriti, isto pa velja za . glede Sueškega prekopa. Po njegovem mnenju velja istD 1 primer, če bi se Argentina pritožila čez Združene drž8' (Prav tam.' str. 141—146). ( Ministrski predsednik je poudaril, da je srečen, da s, lahko tudi angleška vlada pridruži ameriškemu predlogu, ne vidi v njem vzroka za bojazen. Pripomnil je, da naj *u ■ drugim narodom dovolimo pravico povedati pred nami, ^ jih teži, ker jo velika moč treh držav zaščitena tudi z vetol"( Stalin je izjavil, da bi rad proučil dokument, ker iz n*01, razlage ne more dojeti vseh implikaciji. Čuti, da je pr»v j prav že predlog iz Dumbarton Oaxa za vsak narod predvidi, diskusijo v Skupščini, in ne more verjeti, da bi bil kak *>«r zadovoljen samo s tem, da lahko pove svoje mnenje. Ce A Churchill n. pr, misli, da bo Kitajska zadovoljna s tem, lahko povedala svoje mnenje o Hongkongu, tedaj se g. Ch" chill moti. Kitajska bi zahtevala sklep y’ svojo korist, is pa velja tudi za Egipt glede Sueškega prekopa. J Tu ne gre za vprašanj^ ene države ali treh držav, hi rade vladale svetu, je izjavil maršal, ker je že predl°ž ‘ Dumbarton Oaxa to zavrl. Maršal je potem zahteval nad9 nja pojasnila, katero državo je mislil Churchill, ko je željo po vladanju sveta. Stalin je rekel, da je prepričan, . niti Velika Britanija, niti Združene države ne goje