Knjiga Slovenska XIX. veku. iRinaiiuel .Joief Kovat-io r. 5. avg. 1808 v Čateža (Malencah) pri Brežicnh. inašnik 1. 1836, služil v Trstu, Žminju; 1. 1847 postal dekan v Dolini, 1. 1851 nud-ornik ljudskih šol v Tr.stu, 1. 1854 kanonik, u. 23. jul. 1867. Dijak še se je oglasil nicj čbeličarji s praporcem E. J. K. najprej v a) Krajnski Čbelici II. Bukv. 1831: Modri pivic (Po Felingerjovi pesmi). — Bukv. IV. 1. 1833 po pesmi 22* Solnce. 1. 0, pridi, ljubo soluce, spet 3. Naturo celo oživiš, Iz jutrove dežele!S prezlato lučjo svojo, 0, pridi moje serce vnet;Kar spalo, zopet izbudiš, Brez tebe žalosten je svet,Vcselje novo mi deliš, Le v tebi moje žele.Ozdravljaš dušo mojo. 2. Jest sim in čutim, de sim res, 4. Te čaka vse, karkol' živi, Hitrej' mi serce bije,Vse bitje, vse zverine, In bližej mislim se nebes,Tvoj svit boluika zveseli, Olepša cvetje se dreves,Bolezen, misli, se vkroti, Kadar tvoj žark zasije.Kadar noč černa zgine. 5. Kdor vidi te, časti Boga, Z hvaležnim sercam hvali Usako bitje stvarnika; Tud jest ga hvalil bom 'z serca, Prid', pridi solnce kmali. Vraes je bil zložil umetno čestitko: b) Vivat Supan, ktero so dijaci bogoslovei poklonili svojemu profesorju: Visoke časti vrednimu Gospodu Gospodu Zupan Jakopu, Doktarju S. P. itd. itd. Duhovšna mladost perviga leta. V Ljubljani, natisnil Jožef Blaznik, 1832 (Gl. Jezičnik XV. 1877. str. 50. 72). — Deloval je vrli duhovnik v škofiji Tržaški jako vspešno; pisaril slovenski, nemški, laški itd. — Na slovensko književno polje ga je vnovič, kakor se zdi, privabila stoletnica Vodnikova, kajti c) Vodnikov Spomenik 1. 1859 irna str. 133—4 pesmi, zložil E. J. K ovačič, in sicer: Tožbadijaka (Z ženskinii asonancami: Toži šolar sedme šole, — Govori besede take: — Šent je v moje starše vdihnil, — De so v šole me neslane — Enkrat reveža poslali. — Šola ni za siromake Ampak za bogate sine, — Kmetič zvit doma ostane!) in: Nevesta (Po Vodnikovi meri: Sim sila vesela, — Bom eno zapela: — Nevesta sim kmal itd.). — Več njegovih čvrstih sostavkov, v vezani in nevezani besedi, priobčile so ljube d) Drobtinice; tako na pr. 1. 1858: Matevž Ravnikar, pervi TeržaškoKoperski škof. Zapisal Jož. Kovačič, njih nekdajni kaplan. Po geslu: nVedi pa, de je škof v cerkvi in cerkev v škofu, in de tisti, ki ni s škofotn, ni v cerkvi". Sv. Ciprian (str. 81 —107). Pesein: Sveti Ceno in sveta Justina. Mučenika Teržaškega mesta (str. 327 — 334). — L. 1859 — 1860 pesem: Maria Pomočnica (Poleg sv. Janeza Zlatousta f 407 str. 229—231). Zlati Perstan, ali potop pod Čatežkim gričom (str. 261 — 267). Na primer bodi izmed 19 prva kitica: Tamkaj, kder Kerka prebistri pridruži se Savi, V zavetje tovornik si ladjo postavi In pa okoli po verli slovenski planjavi Bog ljudstvu v obilnosti kruha deli, V goricah slovesno pa vince rodf, Tamkaj, kder vsaki spomladni naravi Ptičikov truma prepeva po listni gošavi, Se je zgodilo, ko pravijo stari možje, Kar vam zdaj pesem pove itd. V Drobtinicah 1. 1862 nahaja se pesein: Vitežki strunjar (Dolenska str. 257— 263). — L. 1863: Ivan Bajkard baron Valvazor, slavni krajopisec in zgodovinar kranjske vojvodine, je bil katoličan (str. 229 — 235). Pesem: Božja pot na Dobrovi (Ustno izročilo — str. 316 — 320). — L. 1864: Anton Klaj pobožni istrijanski grajan (str. 143 — 162). Slike iz mestnega življenja in na kmetih, ali Slovenski Diogen. Kratkočasnica. Popisal Jož. Kovačič (str. 248—264). — L. 1865— 1866: Jožef Walland, goriški viši škofin ilirski metropolit (str. 107—128). Pesem: Leseni križ (Amerikanska haitiškega otoka str. 290 — 294) itd. — Na primer o besedi in besedilu bodi iz spisanAnton Klaj" po geslu: Od kudasi? od koje li zemlje? — Od koga li roda i plemena (Andre Kačič) ? ,,Ako ravno predrage Drobtinice! tudi po Istrii vas ne le samo poznamo, nego kar je več, tudi prav radi prebiramo in to zavolj zlatih naukov, zavolj mičnih pesmic, ki nam jih od leta do leta zvesto prinašate, moramo vender le reči, da vaši životopisi nam posebno v serce segajo. Tu najdemo v vaši zakladnici ne le samo sloveče cerkvene kneze, vojskovode, zveste služebnike gospodove in pa skerbne pastirje keršanskih ovčic, nego tudi pobožne starše in otroke, izglednje šolarje, pridne kmete in kmetice, vestne gostilničarje in že lep venec bogaboječih in zvestih poslov, tako da s svetim Avguštinom zavpiti moremo: ,,Tudi neučeni se vzdigujejo in vhitajo nebesa". Blagovolite pa, da vam v vašo vredno zakladnico tudi iz našega polotoka pošlemo kaki slovanski biser, od kterega se nadjamo, da ker je bil svetla luč blage kristjanske duše v svojem živlenji, da tudi po svoji srečai smerti zasluži, da v bližje znanstvo verlih čitateljev ,,Drobtiničnih" pride in v njih spominu živi. Od kuda si ? od koje li zemlje? ... — Od koga li roda i plemena? — Od plemena slovanskega . . — Izvirni, nepokvarjeni istrijanski Slovan je kakor skoraj vsi Slovenci pohleven, dobrodušen, miren, poterpežljiv in kakor že pied dvema stoletjema slavni Valvazor piše, do tujih postrežljiv, zvest Bogu in svojemu vladarju, poln spoštljivosti do svojega duhovnega pastirja, ubogljiv in podložen deželski gosposki, malomarčen za zabavljivosti svojega laškega soseda in domačih laškutarjev in njih puhlo ošabnost. Zadovoljen z doneskom svoje dedinske zemlje se kar za zvunajni svet ne zmeni, protivnik vsake rovarije, pa zmiraj pripravljen, za sveto vero, drago domovino in svojega cesarja se kervi in življenja tvegati. Jezik irna kaj prijeten, saino še premalo opiljen, pa temu se ni čuditi, ker se brežni sužnik dosihmal kar ganiti ni srael, nego zaničevan in psovan hiral pred obličjem laškega in pa nemškutarskega osebstva, tcr le satno tisti, ki mu večna čast in slava bodi, je vselej milostljivo poslušal na mili slovanski glas tužne pa ognjene molitve. Nadjamo se pa, da ker je ravno našo dobo slovenskemu jeziku dolgo zaželjena zarja napočila, da bo kraalu svoj blagosloviti plod pognal, s svojiiu cvetom svet razveselil in svoj jederni sad serčno v tehtno torilo evropejskih bratov položil . . — Ljubimo se, i pomirimo se — Kao bratja i kristjani pravi. — Ako naše i pogine tilo, — Ne bi li nam duši bolje bilo (Drobt. 1864)." — nMi dopisujemo tako Novicam, kakor tudi Danici. Kakiga duha de snio, nas oba časnika prav dobro poznata . . Očito spoved storimo, de smo skoz in skoz Slovenec, ne de bi zato kaki drugi narod zaničevali" — piše Kovačič v Danici (1. 1861 str. 131) in vzlasti e) Zgodnja Danica hrani mnogo njegovih lepih in jako živih spisov; na pr. 1. 1860 št. 3: Sonetni venec za sedanjo dobo, kteremu Vir glasi: Veselja vbožne primi pesmi nove, In jih prebiraj, verna duša mila! Vem, tudi ti se v solzah boš topila, Ak stopiš v Vatikanove zidove. Tam mož sedi, poglej oči njegove Prijazne ko nebeška dva svetila; In te oči s solzami je zalila Utavenost politiške otrove. Sovražna moč čoln svet'ga Petra bije, Ncvihte strašne ga pode valovi, Ošabno ga na skrite skale vije. Nespamet vaša — vi sveta bogovi! Usmiljen' Bog: ,,zadosti je!" zavpije, Sovražni kar utihnejo vetrovi. E. J. K. Izmed drugih naj se nekteri tukaj ponatisnejo zarad notranje čvrstosti; tako na pr.: Od slovenskiga bitja v začetnih ljudskih šolah Teržaških, v kterih laški živelj kraljuje, nemški hira, od slovenskiga ni ne duha ne sluha. Pa od kod to izvira? Vzrokov je več; nad vsimi drugimi ti-le poglavitni: 3) Protivnost nekterih odbornikov mestne županije proti slovenščini, od strani takih, kterih dedi so bili Slovenci itd. — 2) Poinanjkanje pripravnih ali pristojnih šolskih osčb. A 1) Nemarnost in pa nespamet večiga dela tukajšnjih slovenskih staršev. Znano je iz mitologije, de so pagani nekiga malika iaieli, ki so ga Saturna zvali in od njega basnovali, de svoje lastne otroke požiral je. Kar je tam bilo basen, je pri teržaških Slovencih resnica; zakaj prav dostipot se tukaj zgodf, de se Slovenec s Slovenko poroči, ki pa toliko laškiga umeta, kolikor zajic na boben. ,,Njuni otroci bodo gotovo tako čivkali, kakor stare peti slišijo", bo si slehern mislil. Nič manj kot to! Z otroci se le laško lomi, in če se že drugač ne more dati umeti, pa kakor v gluho - mutiški šoli, jim rajši z znamnjem svojo voljo razodenejo, kakor pa de bi z njimi pošteni materni jezik govorili, in še v čast si štejejo, de ga revčiki ne umejo. Se li to ne pravi, lastno kerv izdajati. Culi smo na lastne ušesa neke starše svojo hčerko vprašati: MŽiža! ti že ščiava?" (Lojzika, si ti Slovenka?) In otroče prav tako toškansko - laško odgovorf. ,,Mi ne ščiava; papa e mama ščiava". (Jez nisim Slovenka; oča in mati sta Slovenka): K temu modrirau odgovoru so se pa presrečni starši na vse gerlo smejali. — In resnično hujših opic morebiti pod solncam dobiti ni, kakor so mnogi Slovani; soseski jezik ti bodo rajši lamali in dvečili, kakor pa materniga govorili, ki se tako sramujejo, ko tisti šolar, ki pripoveduje, de je na Dunaju na vprašanje, Bče je Slovenec?" osramoten odgovoril: ,,Jez — — —? kaj še? Nekdaj sim bil." — Ne le same Ijubljanske hišne in pa kuhinske živalice si očitajo: BSim te grisala, pa mi nisi dankala", temveč tudi tukaj pri nas smo čuli kdej gorenskiga kočijaša k dolenskimu vertnarju reči: BSior ortolan. odprite ta veliki porton, de bom karoco na kort potegnil". (Gospod vertnar, odprite velike vrata, de bom kočijo na dvoriše potegnil). Neki drugi pot pa v slovenski Istri kmeta, ki je svojiga soseda nekam nevtegama poslal: BCompare Štipa, studijajte žvelto ritornati." (Boter Štefan, pridite kmali nazaj.) In takih Slavov je čuda v Terstu. Zato pa tudi učeniki perviga reda ali klasa sploh tožijo, de otroci nižjiga stanii tako zmes govore, de jih kar ne umejo (Zg. Danic. 1861 str. 119)". L. 1864 je v Zg. Danici jako živo opisal BRomanje na Tersat" 1. 8 — 16 in 1.26—27: BIvan Bajkard baron Val vazor, slavni krajopisec in zgodovinar kranjske vojvodine, je bil katoličan" z nekterimi pristavki kakor v Drobtinicah. Na primer naj se pokažejo nektere vzorne slike s Tersata: . . BCe se na obličje raznih molivcev oziramo, so nam gotovo zerkalo njihovih notranjih serčnih nagibov. Kajti, tu klcči siv mož naslonjen na svojo romarsko palico in otožno gleda v čudodelno podobo. Ubogi stari oče! nehvalcžnost tvojih otrok ti serce tare, pritožil bi se čez nje, — pa misel: oh! pa so vender le moji otrocil ga prešine in — obmolkne. Globoko priklonjena zdibuje tu bleda žena, ustnice se lahno gibljejo. Mati je, ki iraa doma ali telesno boluega, ali pa na posvetneoa morju dušae nevarnosti plavajočega ottoka. Poleg nje neka druga ženska oseba z ogerbenčenim čelom, temnimi očmi, upadenim obrazom, S subima visoko sklenjenima rokaina v Marijo stermi: — uboga vdova je. — Prišli so vsi trije k BTolažnici žalostnih." — Tam v kotu, kot de bi se vsake človeške družbe bala, tiči vsa zgrudena podoba jeruzalemskega častnika v tempeljnu; — skeleča vest je prisilila v greb zabredenega se podati k ,,Pribežališu grešnikov." — Ves v molitev zamišljen moli na kolenih šibek mladeneč, hvali ,,Zgodnjo danico", ki niu je dosihmal na potu zemeljskega romanja svetila in se ji tudi za prihoilnjost priporočuje. Cveteča devica, ki ji hvaležne solze v očeh igrajo, vsa zaniaknjena v Mater Božjo gleda. nZdravje bolnikov" je obvarovalo njene ljube starše ali sestro — ali pa tudi lastno — človeško — serce nemile smerti. Izraed druzih steguje proti Marii svoji roki ogorel mornar; njegova molitev je na pol glasna iu ognjena. »Morska zvezda", ki se ji je bil zaobljubil, ga je čuvala, ko so njega z barko vred strašni valovi v morsko brezdno pogoltniti žugali. Še nekdo med množico kleči, usta se mu vetlno gibljcjo, pa blebeta, de sam ne ve kaj, ter okoli sebe zija: je neko navadno človeče, ki ga ni pobožnost, ampak le zgolj radovednost tje pripeljala, in ki torej ni na božjo pot, temuč Bogu na pot prišel (Dan. str. 103)." L. 1866 je še bolj živo in goreče spisal Jož. Kovačič v Zg. Danici 1. 1—7: BPo odhodu ljute ptujke. En dan v Ljubljani leta 1836" — pa: Misel dolenskega Slovenca o preseljevanji rojakov v ptuje dežele (str. 42 — 44). Strahotno je opisovanje ljute ptujke — trinoginje, ki jo zovejo azijatiško kolero ali tudi černo sraert (str, 11). — L. 1867 jel je priobčevati zgodovinski spis BJezuiti" — načert zastran preklica njihovega reda po papežu Klemenu XIV in njih dalnje osode do sedanje dobe —, a ostal je nedovršen — v 14 oddelkih (1. 18—27), kajti že v 1. 22 naznanja Danica prežalostno novico, da Je umerl preč. gosp. korar Jožef Kovačič, preblagi mož, ki ga je res škoda, nezraerno škoda v zemljo zakopovati. Velika, prav velika je ta zguba za slovensko, zlasti cerkveno slovstvo. Pisal je veliko in čversto, ker bil je kaj lepo olikan gospod, posebno pa znan zgodovinar že od davno in biscr katoličanstvn, zraven tega pa pošten domorodec itd. (str. 175). — In štr. 261 se piše Danici iz Tersta: Semeniška knjižnica v Terstu hrani rokopis: nZgodovina Teržaške škofije", ktero je spisal ranjki preč. g. E. Jožef Kovačič. Obsega to delo zgodovino nekdanje škofije Teržaške in pridjanih škofij Koperske, Novograške io Pičanske. Oblika ji je bolj kronografična, ima mnogo izvirnega, utegnila bi tudi biti natančniši kakor ostale naše zgodovine v italijanskera jeziku pisane. Nadjati se smemo, da se bo delo pregledovalo in za natis odobrilo, ker tako se želja ranjcega gospoda spolni; kajti zelo pogrešamo zgodovinskib knjig v slovenskem jeziku, ktere bi nam razgrinjale teinno meglo pretečenosti Istrijskega polotoka. Znamenite so besede, s kterimi Kovačič začenja svoj spis o Jezuitih, češ, da taki, ki pišejo zgodovino, po navadi dvojni namen iraajo: ,,Pervi je, da se zgodovinar čez vsakdanji svet povzdigne, in pa ne gleda in ne posluša tega, kaj in kako njegovi sočasniki po šegi svoje dobe zgodovino pišejo, temuč prost navadnih predsodkov prigodbo le tako, kakor je sama na sebi, vestno in resnično popisuje. Možje, ki se tako vedejo, se čislajo po vsi pravici zgodovinski knezi ali pervaki. Ti so človeškemu rodu prav to kar svetilnik s svojo lučjo mornarju, ki v temoti po nezvestem niorju jadra. Pa takih je malo. — Drugi pa imajo enostranski namen, in kteri se po njem ravnajo, ne vprašajo: kdo? kaj? zakaj? in kako? temuč so enaki trohljivemu štremlju, ki s svojo trohljenino v temni noči berli in tako s svojo berlavostjo pozeraeljske trape za nos vodi. Taki so ali puhli ali podmitljivi ali pa hudobni zgodovinski mazači, in njih število je neizrečeno. MožicelJDi takega kopita so bili večjidel zgodopisci oseranajstega stoletja, ali prav za prav rečeno, zanikarne orodbe ali mašine nekdanjih brezvestnih in pa učeniki sedanjih bornih sovražnikov jezuiškega reda, iu po tem takem vredni dediči tistega zarobljenega Atenca, ki je le zato Aristidovo ime na čiepino zapisat dal in s tem za njegovo izgnanstvo naganjal, ker se mu je kadilo, da so Aristida sploh ,,Pravičnega" zvali. Pa pravično in dobro ima to osodo, da se ravno iz tega cil in konca sovraži, ker je dobro. To nam spričujejo na priliko pridne čebelice . . . — Da so pa čebelice in njih smertni sovražniki zvesta podoba učenih in marnih jezuitov in njihovih raznih protivnikov, se bomo na dalje očitno prepiičali . . . Pripetiti se zna, da bi se koinur koli poljubilo nas zastran tih verstic tako ali tako spirati, pa gotovo druzega nič čerhnili ne bomo, kot sledeče tri besedice: Bog blagoslovi kopel!" — Razun teli je pošiljal Danici manjša poročila na pr. o cesarju Maksimilijanu, o njegovi sreči pa nesreči, kjer malo pred svojo srartjo kliče: Bog mu daj mir in pokoj in večna luč naj mu sveti! Navadni pristavek: ,,Bodi mu zemljica lahka", tuhni, brez zamere rečeno, preveč po poganstvu (str. 170)."