NA OBISKU V KS SMLEDNIK
Daleč od občine, daleč od mesta
V krajevnih skupnostih je cekinov vsako leto manj. Letos jih je bilo v smledniški krajevni skupnosti tako malo, da bi moral ostati njihov krajevni praznik takorekoč na psu, če ne bi imel Smlednik svojc mladine. Mladinci so letos prevzeli vajeti v svoje roke in na veliko zadovoljstvo starejših speljali vse kot je bilo treba in še boljše kot so pričakovali: od kulturaega programa do glasbe domačega ansambla na tovariškem srečanju, ki resnemu delu praznovanja navadno sledi.
Prav glasba - zanjo so v Smledniku kot kaže še poseb-no nadarjeni - naj bo iztočnica v vrsto problemov, ki pesti to 1.500-glavo krajevno skupnost s 500 hišami. Prav zdaj v Smled-niku najbolj vrši zaradi glasbe, čeprav to ni smledniški edini in ne najhujši problem. Po Ij6 letih je glasbena šola Franca Šturma ukinila glasbeni oddelek v Smledniku. Pred desetimi dne-vi so se krajani zbrali, da bi se z glasbeno šolo dogovorili, a skupnega jezika niso našli. Če-prav so oddelku ponujali zastonj kurjavo, prostor... Glasbena šola vztraja pri svojem (tev meto-de glasbene šole Franca Šturma so znane tudi z druge strani Šmarne gore) in tako kaže, da bodo Smledničani ostali brez po-membnega dela življenja v kraju. Za nameček je tudi osnovna šola ukinila svoj zbor. Peli in igrali v Smledniku ne bodo več tako zlepa, razen, če bo občinski ko-mite za družbene dejavnosti ukrenil kar je treba, kar pa iz izkušenj vemo, da ni zelo verjet-no. Tudi prešolanje mladih, glas-be željnih učencev, ne bo šlo ta-ko zlahka, Smlednik je namreč znan po problemih s cesto. Še mestni promet ne more do njih, ker občina ni uredila že davno obljubljenega popravila ceste do Vikrč. Zaradi te ceste ostaja Smlednik daleč od Ljubljane, pa tudi od svoje občine, kot kaže.
Po cesti do Vikrč naj bi se vozili živi ljudje, a se ne vozijo niti mrtvi. Teh niti pokopati ni več kje. In ker ni prostorskih načrtov, na pokopališču pa živi nimajo več nobene možnosti ku-piti groba, jih bodo morali Smledničani — mrtve namreč - pokopavati v Ljubljani. Kako bodo te grobove obiskovali naj-pogostejši obiskovalci pokopališ-ča - starejši občani - nihče ne ve. Grenki so občutki Smledni-čanov ob misli na smrt.
Grenke pa so tudi njihove mi-sli o vodi in vodovodu. Cela vr-sta više ležečih hiš je namreč brez vode. Tako računajo vsak zase, ko čakajo, da jim pricurlja iz kranjskega vodovoda: v petek in soboto bodo ženske spodaj v vasi prale, čistile, v nedeljo dopoldan se bodo skopali, po-tem, morda, če bo sreča, bo pri-curljalo v nedeljo popoldne iz pip. Potem polnijo vedra, škafe, sode, da bodo imeli zase in za živino. Res so jim kranjski vodo-vodarji obljubili urnik, a se ga ne držijo in voda priteče ali pa tudi ne. Delegatska vprašanja na ši-šenski občini sicer dobijo odgo-vor, vendar je ta - kot je v naši pisarn polni deželi v navadi - brez učinka. Vode ni.
Voda, zrak, svoboda - eno od zadnjih gesel Slovenije. Pa je od vsega Smledniku ostaia samo svoboda. Zrak imajo namreč v oblasti povišani dimniki Doni-ta in Colorja iz Medvod, ki so svoje pline usmerili pač malo da-lje: nad Smlednik. Od medvo-ških tovarn Smledničani niso imeli veliko dobrega. Bili so po-žari kemikalij in odpadkov, ki so jih kdo ve zakaj odlagali v tam-kajšnji gramoznici, na dnevnem redu. Zdaj kaže, da bosta Donit in Color vendarle zaprla sramot-no smetišče, ga zapolnila in oze--lenila. In k temu je treba dodati, da sta obe tovarni s cekini poma-gali, da je zadnji krajevni praz-nik imel dostojno podobo — za to pomoč se jim Smledničani tu-di toplo zahvaljujejo.   Lada Zei