> SPOMIN Z ZAPEČKA
Jakob Škoda se spominja gorja prve svetovne vojne
Vsak dan skriva v sebi neskončno število usod, ki se jih posamezniki nehote niti ne zavedamo. Tudi tisti januarski dan, ki je bil podoben prejšnjemu, ni bil izjema. Pa ne sa-mo zaradi sonca, ki ga že nekaj dni v Javorju nad Besnico, kamor sem bil namenjen, resnično ni manjkalo, temveč tudi zaradi utečenega vsak-dana, ki ga v zimskih mesecih preživ-lja Jakob Škoda ali kar Blekarjev oče, kakor ga ldičejo vaščani. V stari kmečfei hiši, polni domačnosti, je na zapečku ob peči, ki je bila prijetno zakurjena, razpredal misli gospodar s častitljivimi leti. Imenovani je med najstarejšimi krajani v okolici, ven-dar spretno skriva svoja leta, saj je še vedno bistrega spomina, le zdrav-je mu zadnje čase ne služi več tako kot pred leti. Rojen je bil še v stari ranjki Avstro-Ogrski monarhiji in si-cer v letu 1896. Spomin, kot sem omenil, ima zelo dober in mu več-krat seže v daljno preteklost, predv-sero v čas I. svetovne vojne. Posa-mezne dogodke opisuje, kot bi jih imel napisane v knjigi, kot bi se stva-ri zgodiik pred dnevi. Prav o teh-dogodkih se je tudi najbolj razgovo-ril.
15. aprila 1915 se je kot vojaški obveznik moral odzvati glasu domovi-ne. V tfaboru je bil dodeljen v domo-branski pešpolk. Tedanji rekruti so imeli na Rakovniku »obuko«, ki pa ni bila prijetna, saj so imeli večkrat »Marsch iibunge«, to je pohode v ra-zlične smeri, največkrat v smeri proti Dolenjski ali pa čez Golovec, Orie skozi Sostro do Zaloga in še dalje. Po enomesečni pripravi so bili tako; po-
slani na fionto in sicer v Galicijo. Dodeljen je bil 27. domobranskemu pešpolku, v kateri sestavi so bili veči-noma slovenski fantje. Vcčkrat so jih premeSčali s fronte na fronto,kamor pač je trcnutni polozaj zahteval. Prav njihov polk se je v bojih najbolj izka-zal, saj so bili vedno v najhujšem boj-nem metežu. Iz teh krajcv se najbolj spominja, ko je prišel v letu 1917 v zaledje cesar Karel I. v inspekcijo.
Jakob Škoda
Vojaki so bili iz posameznih kompanij postrojcni, Karel pa je v spremstvu visokih oficirjev naredil obhod in pre-gled moštva. Zanimal se je za počutjc vojakov, o morali, seveda pa so morali vojaki odgovarjati po poprejšnjih uka-zih in navodilih oficirjev v pozitivnem smislu. Spominja se bojev na ruski fronti, ki so bili hudi, take pa so bi!c
tudi izgube, saj so slovenski fantje krvaveli daleč od doma. Spominja se trobistov, ki so vcdno znova trobili znake za juriše in napade. Psihični pritiski so bili tako veliki in hudi, da marsikdo ni vzdržal. V spominu mu je ostal hauptman Strošek, Čeh po rodu, ki je v boju znorel. Hrano so jim v času bojcv dovažali ponoči - tedaj je bil to tudi edini topli obrok. Čez dan so se morali zadovoljiti z hlebom kru-ha, ki je prišel na šest mož in včasih s kakšno konzervo. V bojih v Galiciji je za hrabrost dobil srebrno medaljo tcr žclczni križec, ko se je izkazal v juriših na mitralješka in topniška gnczda. Za prejcto mcdaljo je preje-mal sedem kron mesečno nagrade, si-cer pa so bili zneski odvisni od stopnje medalje. Disciplina je bila ostra, saj je poveljeval večinoma nemški kader. Domov je pisal le malo - največ dopis-nice z že naiiskanim bcsedilom v de-vetih jezikih z vsebino: »Jaz sem zdrav in se mi dobro godi«, kajti s fronte same niso dovoljevali drugih dopisnic ali pošte.
V sredini leta 1917 je bil premeščen na soško fronto. Tu je bil tudi ranjen v levo nogo, ko je v rov priietela gra-nata. Za tri tedne je bil poslan v bol-nišnico nekje v Zgornjo Stajersko, od tam pa za nekaj tednov v Brno (Če-ško) na okrcvanjc. Po enem mesecu je moral zopet na fronto. Ob prodiranju Avstrijcev na italijanske položaje čez Tirolsko, so tudi sami v letu 1918 prodirati globoko na italijansko ozem-lje. Tudi tu sc spominja hudih bojev, posebno Deberdoba, ki je postal slo-venskih fantov grob. Nekaj tednov pred konrem vojne, ko so se vgnczdili
pri reki Piavi, je bil poslan z preskrbo-valno cnoto v Dorenberg. Tam je tudi zvedel, da je vojne konec. Se isti dan je sklenil, da bo odšel domov. Bilo je konec oktobra 1918, ko je ponoči šel peš proti Vipavi ter nato dalje proti Postojni. Tu ga je ustavila patrola, pri tem so mu odvzeli tudi puško, ki jo je imel pri sebi. Mcd potjo je našel dru-go, vendar so mu jo ponovno odvzeli na Vrhniki. Ob tej priliki mu je bilo ukazano, da mora kot prostovoljec oditi v Maribor zaradi severne meje, vendar jc zaradi kmetije, ki je bila brez moške roke, to odklonil.Kljub temu je bil doma samo dva meseca, saj je na podlagi mobilizacije moral oditi na Koroško v Velikovec. Tam je ostal vse do plebiscita, to je do septembra 1919, ko se je nato vrnil domov.
Kmetija, na kateri živi, meri 26ha, od tega je štiri hektare obdelovalne zemlje. Gospodinji mu hčerka.Kljub starosti še marsikaj postori na kmetiji, ob težjih kmečkih opravilih pa radi priskočijo na pomoč tudi sorodniki. Kmetije ni moderniziral s stroji, saj sam pravi, da je za te novotarije pre-star, hčerKa pa tudi nima pravega ve-selja, zato orje še vedno s konjem, v hievu pa ima poleg konja tudi še tri krave.
Življenje mu je bilo eno samo delo ter skrb za preživetje, taka je tudi jesen njegovega življenja. Bolezen mu zadnje čase ne prizanaša, zato sem mu je ob odhodu zaželel čimmanj. Z že-ljo, da dočaka 100-letnico, sem se po-slovil, on pa mi jc šegavo odvrnil, da mi tega zagotovo ne more obljubiti.
BOJAN JERLAH