P o g o v o r dveh včiteljev — Vohneta in Rohneta. Vohne. ,,iVo, prijatel, povej, kako se ti je kaj letošnja bira obnesla?" Rohne. BPrederto slabo; po pravici U povem, da, če bo tako še dalje terpelo, bomo učitelji šli raji, Bog ve, kam za kruhom, kakor da bi ga iskali pri šolstvu, ktero ga ima za nas le malo in še tega vsega plesnevega. Poglej! celo leto se morani ubijati z solo, z orglanjem, s petjeni, s cerkveno službo i. t. d. in na zadnje pa moram še zato iti od hiše do hiše beračit terdo zasluženo plačilo; vendar bi bil še zadovoljen , če bi dobil vse, kar služba tirja; ali huda se mi godi, ker dobim koinaj polovico tega, kar imam na popirji zapisanega. Če isčem pri gosposki poinoči, je večidel ravno taka: zapisnike pišejo , ljudi sklicujejo , žuga se jim z rubežengu i. t. d., — jaz pa vendar nimam nič od tega; če kaj dobim, pa dobim večidel že pozno, ko sem že ves v dolgeh, da revež sam ne vera, kam bi djal par soldov za toliko in toliko praznega prostora. Večkrat sem že djal, da bi popustil to beračijo in šel raji križem sve.t, toda, kam hočem z družino ? Bog se usmili!" Vohne. wVerjameni ti, prijatel, da se ti huda godi; tudi jaz sem že skušal enake dogodbe v učiteljskem stanu; toda sedaj sem, hvalaBogu! zadovoljen, in živim brez*posebne skerbf še precej mirno". Rohne. wSrečni človek! povej, kako si si vendar opomogel in pomagal, da si se resil hudih vsakdanjih skerbi' za nadležni želodec!" Vohne. ,,Poslušaj, ljubi moj, vse ti boni povedal! Ko sem pred desetimi leti nastopil tukajšnjo učiteljsko službo, se mi je ravno taka godila, kakor tebi. \ovih učiteljskih dohodkov se morajo ijudje le počasi, toda resno navaditi. Kar sem dobival žita, so mi ga Ijudje še precej radi dajali, posebno ker so gospod duhovni oče vselej popred v cerkvi mojo biro oznanili in spodobno priporočili. Če pa je vendar kdo kaj godernjal, sem bil tiho, in seni šel naprej; domu prišedši pa sem to potožil gospodu očetu, kteri so si vse take zanikerneže dobro zapomnili, in so jih potem o priložnem času, kakor je bilo treba, lepo, ali pa ojstro opominjali na njih dolžnost, — in tako sem potem večkrat ravno pri teh zanikernežih, ki so se poboljšali, več dobil, kakor pri drugih. Kar sem dobival za cerkvene opravila ali za wštolo", kakor pravimo, so gospod oče vselej sami pri ljudeh zahtevali in potem meni plačevali; od revnih merličev pa so mi celd iz ubožne denarnice povračevali , da nisem nič zgubil, ker rekli so: ,,Učitelju zasluženo plačilo vtergovati, je vnebovpijoči greh". Vidiš, Ijubi prijatel, tako so bili vsi dohodki kmali lepo vredjeni, in sedaj nimam zavoljo tega nikakoršne sile. Sčasoma pa, ko sem se oženil in mi je Bog dal, kakor sploh učiteljeni, precej obilno družinico, za tega voljo so mi bili pa navadni dohodki že zelo zelo preprepičli, tedaj sem bil jel misliti, kako bi si pošteno pomagal. Zasadil sem vert in povsod, kar sem imel sveta, s sadnim drevjem; drugo drevje pa sem pužlahtnil. Tudi murbe sem si preskerbel. Napravil sem si pozneje tudi čebelnjak, v kterem imam sedaj veliko rodovine. Sadno drevje je v 15. letih že precej zrastlo, in mi daje sedaj veliko dobička za dom in za prodaj. Tudi a svilorejo se sedaj vsako leto pečam, pri kteri mi moja žena veliko pomaga. Posebno so se mi letos čebele dobro obnesle. Ne boni se zlagal, če rečern, da mi sadje, sviloreja in čebele sedaj toliko ali še več dajo, kakor vsa učiteljska služba, — in tako tni ni treba meni in moji družini slin požirati, kedar drugi ljudje jedd in pijejo. Prijatel! stori tudi ti tako, in vidil boš, da boš kmali drugi niož, in ti ne bo Ireba namesti na knofih pa na lesenih klincih hlačnikov nositi; pa brez zamere!" Rohne. ,,Pri tebi je vse drugače, kakor pri meni. Vaš gospod fajmošter so mož, ki jim je mladina, šola in učitelj globoko pri sercu, in so prava podpora učiteljeva, brez ktere bi tudi ti ne bil tako oral, kakor orješ. Jaz pa nimam nikogar, da bi se zmenil za mojo žalostno reč; še celo zavire mi lete pod noge, kedar potrebujem pomoči. S sadjorejo, svilorejo i. t. d. ne morem kaj začeti, ker nimam za to pripravnega prostora, — in ako bi se pri nas učitelj kaj (akega lotil, bi se mu Ijudje smejali, ker je sploh znano, da pri lakih rečeh ^škric ne ve nič", — in po pravici ti povem, da jaz res nisera kaj izurjen v drugih rečeh, kakor kar ravno navadno podučujem v šoli. Terpin sem bil, terpin se bom vlegel na pare !" Vohne, ,,Xikar tako obupljivo ne govori, Ijubi Rohne; sej si še mlad ; lahko se še vse popravi. Lej ! jaz sem znan z vašim županom, ki je mož, da se laliko ž njim knj govori. Pojdiva k njemu, in jaz ga bom nagovoril, da bo dobil kaj zemlje za tvojo sadjorejo, svilorejo i. t. d. Vena, da najina prošnja ne bo zastonj. Potem bom o šolskih praznikih prišel jaz k tebi, če boš dovolil, in nasadila bova drevesic, da bo veselje. Cebel ti bom pa jaz dal en par naj boljših panjev za pleme. Lej ! začelo se bode brez vse težave, in ako boš svoji sreči dobro naprej kermil, ti ne more spodleteti. Kar pa vašega gospoda duhovnega očeta zadeva, ti bodo gotovo tudi raji kaj poniagali, če bodo vidili, da sam nimaš križem rok. Pregovor pravi: ,,Pomagaj si sam , in pomagal ti bo Bog". Rohne. ,,Ti si blaga duša; vsega se ti izročujem; vodi me, kakor svojega otroka! Vbogal te bom ua tanko, in nikdar ne bom pozabil, da si ti pervi posvetil raoji neuuini paineti". Vohne. wBog daj srečo! Xoč bo že. Jutri greva k vašemu zupanu, — sedaj pa počivat. Lahko noč!"