Slabi časi nekJaj in Janes Skozi stoletja hudih časov se je prebil naš slovenski narod od pojava v zgodovini do danes. S križeve in trnjeve poti Slovencev hočemo omeniti za boljšo in pravo presojo sedanjosti tri dobe. Iz teh odsevata kljub bridkostim junaštvo in samozavest našega naroda v trdnem zaupanju na boljšo bodočnost. Za sodbo o slabih časih nekdaj in sedaj so najbolj značilni kmečki upori, turški vpadi in svetovna vojna. Kmečki upori Vse revolucionarne poskuse naših kmetov v dobi gospodstva graščin so zakrivila preve- lika bremena, s katerimi je preobkladala grajska tuja gospoda kmeta in samovoljno ter nečloveško ravnanje s podložniki. Česar niso storili tuji posestniki grajsldh veleposestev hudega kmetu, je nadomestil grajskih upravitelj z valpti, katere je kmet upravičeno še huje sovražil kot gospodo. Kmečki upori leta 1515. in 1525., dasi niso rodili uspeha, so vendar močno dvignili stanovsko samozavest med kmečkim narodom. Iskra nezadovoljnosti je tlela naprej. Treba je bilo najmanjšega povoda, da se je obrnila kmečka sila Slovencev in Hrvatov proti tla- čiteljem. Iskra, ki je užgala leta 1573. največjo slovensko-hrvatsko kmečko vstajo, je bilo trinoško ravnanje graščaka Franca Taha in njegovih sinov na Susedgradu pri Zagrebu in v Stattenbergu pri Makolah. Za ta punt so si postavili kmetje tročlansko vlado z Matijem Gubcem na čelu. Ilja Gregorič je organiziral 16.000 mož broječo kmečko vojsko. Kmečka zveza, ki je bila temelj vstaje, si je stavila za cilj: rešiti podložnike iz oblasti plemiške gospode. Kmečki upor leta 1573. je hotel ošvoboditi slovenskega in hrvatskega kmeta. Odpraviti je nameraval vse uradnike, ki so pobirali davke in doklade, vse mitnice ter carinske postaje in doseči prosto trgovino svobodnemu prometu do morja. Zmagoviti kmetje bi naj bili osnovali za slovenske in hrvatske pokrajine v Zagrebu vlado. Sklenili so pobirati sami davke in doklade in skrbeti za varstvo. Pokoriti so se odločili le kralju in nikomur drugemu. Vsi ti lepi osvobodilni načrti so propadli, ker je bila kmečka vojska trikrat poražena: 5. februarja 1573 na Krškem polju, par dni pozneje na ravnici med Sv. Petrom pod Sv. gorami in Sotlo ter v glavni bitki 9. februarja 1573 pri Stubiških Toplicah v hrvatskem Zagorju. V tem največjem puntarskem gibanju so bili ob življenje vsi kolovodje, padlo je do 6000 ljudi, katerih moč je bila v tedanji dobi Bilno potrebna za obdelovanje zemlje ter obrambo proti Turkom. Kraje, kjer je bilo središče upora, so grajski krvoloki vse požgali, porušili in ljudi pobesili ter pokončali. Če pomislimo, da sta bila slovenski in hr/atski kmet v puntarskem gibanju leta 1573. ob vse vzore, kateri so jih podžgali, da sta se dvignila proti nasilnikom, lahko trdimo, da so bili tedaj res hudi časi. Pred upori tlaka in neznosne dajatve ter valpetov bič; po zatrti pobuni pa se je gorje od strani grajskih potrojilo in je bil naš kmet res v najslabših časih živeča uboga raja. Pri vsem tem groznem zlu pa slovenski kmet nikakor ni obupal, dasi ga je v tej dobi ob vsakem času ogrožal na žSvljenju in imetju še divji Turčin. Štajerska doživela 34 velikih turških vpadov Največ je pretrpela Slovenija od Turkov, kateri 80 opustošili na Štajerskem kraje od Gradca do Brežic s 34 velikimi vpadi. Kamor so pridivjala turška krdela, so oropala, požgala ter uničila vse. Pobila so starejše ljudi ter negodne otroke. Kar pa je bilo od obojega spola količkaj pri moči, so odgnali v sužnost, iz katere navadno ni bilo rešitve. Turški ogenj, meč in odgon so nekatere kraje po Slovenskem čisto razljudili. Pre- ostali so po večjih turških navalih v obsežnih naseljih le posamezniki. Po zginu Turkov so občutili še živeči strahote popolne osamelosti. Na visokih drevesih so zažigali daleč vidne ognje, s katerimi so opozarjali, da životari v tej in oni požgani vasi človeška duša, katera hrepeni po razgovoru s človeškim bitjem. Na ta način so se dogajale preselitve in združitve tujcev s tujci iz samega hrepenenja po človeški družbi. Ako bi hoteli opisati vseh 34 velikih turških razdejanj na Štajerskem, bi privedlo predaleč. Kratko se hočemo dotakniti samo leta 1532. Tedaj je bil Maribor oblegan drugič od turškega sultana Sulejmana II. Mesto je odbilo tri napade nad 100.000 mož broječe turške vojske. Nezaslišane, zares grozne reči nam pripovedujejo zgodovinarji o turških grozovitostih leta 1532. Srečen, kateremu je koj glava odletela, saj mu ni bilo treba še dalje gledati divjega razgrajanja v srdu do kristjanov znorelih Turčinov. Več nego zverine so zaznamovale tolovajske pohode s tem, da so nabadali odsekane glave na sulice in z njimi okrog skakale, drugod so zopet parali divjaki trupla umorjenih in v njih drobovini iskali cekine, katere so baje kristjani ob prihodu Turkov pogoltnili. S človeškimi črevesi so se opasovali in kakor ljudožrci v Afriki pekli in žr\i človeško meso. Otroke so butali z glavami ob plotove in zidovje, da so se razleteli možgani na vse strani. Materam so trgali otro.iče iz naročij, jih natikali na plotove, kjer so milo cvilili in capljali, medtem ko so matere osramočene in oskrunjene zraven njih umirale. Kratko označena doba turških vpadov ni trajala samo leta, ampak so bili to skozi stoletja se raztezajoči najhujši časi, v katerih so neusmiljeno gospodarili: smrt, meč ter ogenj. Leta svetovne vojne O res hudih časih imajo prave pojme vsi oni, kateri so preživeli svetovno vojno doma in na raznih frontah. Da je bilo tedaj res hudo v Sloveniji, o tem bodo pričali za stoletja nazaj padlim vojakom postavljeni spomeniki, katere vidimo povsod po podeželskih župnijah. V plošče teh žalostnih spominov na štiriletno svetovno klanje so vklesana tisočera in tisočera imena naših najboljših kmečkih fantov in mož. Kako veliko pa je število onih, ki so se vrnili z bojišč s kaljo bolezni ter deianezmožni h_ trajno pohabljeni! Zadnja leta svetovne vojne je moralo od Slovencev vse na bojišče, kar je imelo obe nogi in dve roki. Doma so ostali le starci ter slabotne ženske z deco. In še celo doma ostalim so neprestano ponavljajoče se rekvizicije trgale izpred ust zadnji griž- ljaj kruha in brezobzirno odganjale iz hlevov plemensko ter delovno živino. Prisilno odvzemanje prehrane je bilo že tako daleč, da niso stradala samo mesta, ampak tudi podeželja. Niti za drag denar ni bilo dobiti petroleja, obleke, obutve ter drugih najbolj nujnih potrebščin. Pri vsej osirotelosti in pomanjkanju so morali doma ostali molčati, sicer so odvedli vsakega godrnjača v ječo, kjer ga je čakala po kratkem sodnem postopanju smrt! Da sta doletela slovenskega človeka ječa in ustrelitev, za to ni bilo treba izpričanih dokazov. Kaj še! Zadostovalo je, da sta te kak zahrbten Nemec ali nemškutar ovadila, da si zaveden Slovenec, pa go ti naprtili, da si na strani sovražnikov Avstrije ter Nemčije in spadaš med štiri stene ali pa na vislice. Doba svetovne vojne so bili res hudi časi, skozi katere se je moral prebiti slovenski človek v upanju na osvoboditev ter boljšo bodočnost z molkom na frontah in doma. In danes ... Resnemu človeku, kateri visi z dušo in telesom na mladi Jugoslaviji, se stiska od bolesti srce, ako sliši, kako naši ljudje po nepotrebnem tožijo o hudih časih in neupravičeno zabavljajo na oblast. Današnji zabavljači in nezadovoljneži spadajo preko meje, kjer bi jih drugače poučili, da bi kmalu okusili, kaj so res hudi časi za kmeta, kateri v vsaki vojni največ trpi in žrtvuje. Tujci, kateri nas obiskujejo, se ne morejo načuditi, kako je pri nas še vsega in se nam v primeri z zunanjim svetom ugodno godi. Vodstvo naše države je v dno duše prepričano, da je najhujše zlo za narod vojna. Radi tega spoznanja se je uravnavala v Jugoslaviji že leta zunanja politika tako, da smo v sedanji evropski vojni lahko ostali nepristranski in upamo, da bomo tudi vzdržali na tem stališču. Ker nam je vojna vihra doslej prizanesla, bi morali biti hvaležni Bogu in vsem na najvišjih državnih mestih, ki zastavljajo vse moči, da bi šlo vojno gorje mimo nas. Kmet danes lahko in dobro prodaja. Svojega blaga niti ponujati ni treba, ker prihajajo kupci sami v hiše. Večina kmečkih ljudi, katerim varčevanje ni tujka, bo svojo posest v času dobre prodaje razdolžila in si še kaj prištedila. Pribiti še moramo dejstvo, da je vzrasla Jugoslavija ob prevratu iz preobilno prelite krvi naših najboljših in iz medvojnega gorja ter spoznanja, da spadajo Slovenec, Hrvat in Srb v skupno državo, katera je dahes po 20 letih ena najbolj urejenih v Evropi in se poteguje za njeno naklonjenost celotni zunanji svet! Vsak, kateri bo preletel te vrstice, bo moral priznati, da je bil slovenski kmet trpin v res hudih in najhujših časih kmečkih uporov, ko ga je moril in mu požigal Turek ter med svetovno vojno pod tujerodno gospodovalno peto. Sedaj pa, ko živimo nad 20 let v bogati in svobodni Jugoslaviji, bi tolkli sami sebe v obraz in bi izzivali "božjo pravičnost, ako bi godrnjali in tožili ter jadikovali že sedaj o hudih časih in zabavljali čez državno vodstvo, ki je in bo storilo vse, da nas obvaruje z modro zunanjo politiko vojnih zapletljajev.