Mož f slvl suhnfl. Rotnan iz Napoleonove dobe. — Angleški splsala B. Orczy. — Prevedel Paulus. (Dalje.) »Vem vse to, prav dobro vem, vi osel!« je vzkliknil mož v sivi suknji. Prvič kar so ga poenali v Alen^onu, ga je minila njegova običajna ravnodušnost in hladnokrvnost, nemirno kakor ujeta žival je stopal po sobi gorindol. »In tudi to .vem,« je pravil, »da je izginila vsaka sled za vlomilci v de Kerbelayevo vilo. Zelo težko bo, jih jSe najti. Če bo vobče §e mogoče —. Sredi dela bi |ih bili morali zajeti, žida, prstan in Španjolca, 8redi med pogajanji bi bili morali vdreti —. Seflaj pa —.« Mož v sivi suknji se je na mah ustavil kakor Ukopan, nevolja in nepotrpežljivost sta mu izginila iz obraza, spet je bil brezizrazen in bled kakor običajno. Pa Lefevru, ki ga je skrbno in bojfeče, pa bistro opazoval, se je zdelo, da je za drobec sekunde šinil čuden sijaj v njcgove oči. »V božjcm imenu!« je vzkliknil po kratkem molku. »Pojdiva! Takoj! Sicer bi vam utegnil povedati, kako sodim o vaših policijskih sposobnostih!« Le prerad je ubogal komisar, saj mu je bilo kakor okreganemu potepenemu šolarju in ves v strahu si je bil za posledice svo-je polomije. V par urah je bil Že spet v sedlu. Poklical je narednika Crosniera, si izbral tucat najboljših mož in odšli so na stanovanje tajnega detektiva. Malo po peti uri tistega hldanega, meglenega jutra je bilo, ko je maloštevilna četa razjahala pred gostilno »Pri nadvojvodi«. Vsi so bili izmučeni od nočnega pohoda, nič niso spali in dobro se jim je prilegla črna kava, ki jo je v naglici pripravil gostilničar. Le mož v sivi suknji ni kazal nobene utrujenosti. Zavit do nosu v dolg, temen površnik je ves čas jezdil ob komisarjevi strani in ga neumorno popraševal. Kos za kosom je izvlekel iz njcga vso zgodovino njogovega ponesrečenega pohoda, popis fatrme, njene lege, podrobnosti o zidovih, oknih in vratih hiše in o Ch.ronovi družini. In ^co je hlastno srebal vročo kavo, si je dal od Lefevra še to.no popisati pot k farmi. Deset minut pozneje je odšel — sam. »Za kakih pet minut pridite za menoj!« je še naročil komisarju. »Skrijte se med drevje in ko čujete strel pištole, planite v hišo ter primite, kogarkoli najdete, moške, ženske ali otroke. Če se bodo upirali, streljajte! Pustite narednika 3 par možmi zunaj, nekja jih postavite pred hišo, "druge na dvorišče. Vsakega naj ustrelijo, ki bi 'škušal uiti.« Kakih dvajset korakov je napravil ven v temo, tam pa je vrgel od sebe površnik in si sezul ^evlje. Da ga je tedaj videl policijski komisar, Jjelo bi se bil zavzel nad njegovo zunanjostjo. Vblečen je bil v raztrgane hlače, umazano in pohošeno suknjo je imel na sebi, njegovi lasje so bili razmrščeni in bos je bil, pa golih nog do ikolen. »Sedaj pa — Bog mi daj vsaj malo sreče!« e pomrmral in se spustil v tek. Bose noge so se m\x vdirale v vlažno zemljo, kmalu je bil od glaŁye do pete ves blaten, pot mu je tekel po obrazu $a se mešal s prstjo. Zdelo se je, kot da hoče biti sa vsako ceno izmučen in zdelan in si dati po- t dobo zanemarjenega reveža in cestnega postopača. Med vrbjem ob potočiču je obstal. Po popisu, ki mu ga je dal Lefevre, je vedel, da mora biti že čisto blizu farme. Med drevjem je opazil slabotno luč. Legel je na trebuh in nagnil uho trdo k tlom, vajeno je bilo najrahlejšega glasu. Res je čul pol kilometra za seboj umerjene korake Lefevrovih ljudi. Zadovoljen je vstal in se gibčno kakor mačka plazil k hiši. Slabotni žarek luči mu je kazal pot in ko je prišel bliže, so mu udarili na uho razposajeni glasovi. Ljudje so bili še po koncu, luč je prihajala skozi odprto okno v pritličju, od tam so prihajali tudi glasovi, smeh in kričanje. Detektiv si je zadovoljno oddahnil. Hvalabogu, — ptički še niso zleteli iz gnezda! Neslišno je lezel k vratom, ki so, razbita in polomljena, pričala o Lefevrovi gorečnosti. Skozi odprta sobna vrata na levi je prihajal širok pas lu_i in razsvetljeval del veže, drugo je bilo v temi. Previdno je stopil detektiv črez hišni prag. ,: , Koj ga je ustavil osoren glas: »Kdo si?« Bolj čutil ko videl je puškino cev, namerjeno na njegovo čelo. »Prijatelj!« je odgovoril boječe. V tistem hipu je ugasnila luč v sobi in smrtna tihota je sledila hrupnemu veseljačenju. »Kaj hočeš?« Preden je mogel odgovoriti mož v sivi suknji, so zaropotali stoli v sobi in neki drugi glas, robat in zapovedovalen, je vprašal: »Kaj je, Pierre?« Žarek slepice je šinil po temi, blodil za trenutek po veži in polno posvetil po blatni, zanemarjeni postavi moža v sivi suknji. »Kaj hočeš?« je vprašal zapovedovalni glas iz sobe. »Govori, če ne, dobiš kroglo!« »Prijatelj sem!« je ponovil mož v sivi suknji plaho. »Kako ti je ime?« »Nicaise, gospod! Z Maugerjeve farme sem, 8 ceste v Mayene. Spal sem v kupu sena, pa je nckdo prišel in me strcsel za ramo. ,Brž! Teci!' mi je naročil. ,K Cheeronovi farmi teci, tam ob costi v Chartres! Teci, kar te noge nesejo! Brez strahu vstopi, vrata bodo odprta. Našel boš ljudi v hi§i. Povej jim, da se policija vrača in da pri- haja s pomnoženimi močmi. Dobil boš srebrn frank za tvoj trud, če prideš o pravem času.' Vzel sem pot med noge in tekel.« Med njegovim pripovedovanjem sta vstopila mož in ženska. Nejasno ju je videl mož v sivi suknji v poltemi. Slepica je še vedno polno obsevala njegovo vsega pomilovanja vredno postavo. Iz gruče v sobi se je čulo polglasno govorjenje. »Policija —!« »Tujec praviš da te je poslal?« je vprašal spet zapovedovalni glas. »Kak je bil?« »Tega bi ne mogel povedati«, je odgovoril mož v sivi suknji ponižno. »Temno je bilo. Pa dejal je, da dobim srebrn frank za svoj trud. In jaz sem revež! Izprva sem mislil, da me ima za norca. Pa ko sem šel sem črez travnik, sem videl ljudi, ki so se skrivali v vrbju.« Tisti z zapovedovalnim glasom je zaklel in se obrnil k tovarišem. »0 da bi dobil tistega enookega izdajalca v pest —!« Spet je grdo zaklel. »Si govoril s policijo!« je vprašal ženski glas iz teme, »Ne, gospa!« je odgovoril detektiv. »Niso me videli. Plazil sem se po rokah in nogah. Pa krog ln krog farme stojijo in čul sem narednika naročevati, naj pazijo na vrata in na okna, da nihče ne bo ušel.« Molk je legel na gručo, tisti, ki je stal pri vratih na straži, se je pridružil tovarišem, vsi so Bli v sobo in se posvetovali. »Druge rešitve ni,« je pravil eden, »ko da se preoblečemo spet v Cheronovo družino in se obnašamo kolikor mogoče naravno.« »Na sumu nas imajo!« je ugovarjal drugi. »Sicer bi se ne bili tako naglo vrnili!« »Gotovo! Pa kaj morejo Cheronovi družini —? Kvečjemu, da nas vzamejo s seboj na komisarijat. Konce mkoncev pa nas morajo izpustitl. Ničesar nam ne morejo dokazati!« Nekdo je prižgal Iu5. Iz sobe je bild čuti letanjo, prerivanje stolov, premetavanje in šuštenje obleke. Mož v sivi obleki je po prstih zlezel k vratom, da bi videl, kaj se godi. In videl je v sobi prav tiste in prav take ljudi, kakor mu jih je Lef.vre opisal: starca, žensko in dvoje mladih doklet. Starec si je še naglo popravljal pred ogledalom osivele kodre, edlno, kar je bilo starega na njem. Očividno so po odhodu Lefevra pometali Obleko v stran in si io naglo spet nadeli, ko je pretila nevarnost. Mož v sivi suknji je z zadovoljstvom ugotovil, da je bilo njegovo domnevanje pravilno. Pa »Cheronova družina« ga je manj zanimala. Vso njegovo pozornost je vzela v zakup ženska, ki je prišla zadnja v sobo. Stala je na stolu, s hrbtom obrnjena k njemu, in si dala opravka nekje za pečjo. »Tule bo čisto varno!« je dejala. Videti je bilo, kot da zapira težka železna vratica. Z lahnim treskom so skočila v zapah. Počasi je zlezla s stola in se obrnila k tovarišem. »Ko bo nevarnost mimo,« je pravila, »se vrnemo in si vzamemo plen. Cheronu se nitl eanja ne, kaj skrivamo v njegovi hiši. Plen je varen, policija vsckakor nikdar ne bo našla tega imenitnega skrivališča!« Nizke rasti je bila, krepkih pleč in temnega, zagorelega obraza. Ostre, črne oči je imela, nobenih trepalnic in pa čisto malo obrvi. Ustnice so bile pzke in stroge, odločne, zapovedovalno poteze s6 ležaie krog usten. Brada je bila majhna, pa oglata, čelo nizko. Ko oglje črni lasje so bili kratko porezani.