r,4
Razne vesti.
Razne vesti.
Kronika Društva „Pravnika". V društvu so predavali: priv. doc. dr. B a j i C St.: Delovno praTO in vojna (22. novembra 1939), uni v. prof. Maklecov A.: Krivda in nevarnost v modernem kazenskem pravu (13. decembra 1939). — V zadnjem času so pristopili društvu novi člani: dr. Bole Ivan, zavarovalnični ravnatelj v Ljubljani, dr. Hotzl Oton. notarski pripravnik v Ljubljani, dr. Orožen Janko, bančni podrav-natel j v Mariboru, dr. Zore Rudolf, odvetniški pripravnik v Ljubljani, dr. Lečnik Miloš, odvetniški pripravnik v Kamniku, Lazar Franc, sodnik v Slovenskih Konjicah, Jelene Gojmir, odvetnik v Kozjem.
Osebne vesti. Za izrednega profesorja na ljubljanski univerzi je postavljen dr. Kušej Corazd. — Za sodne pristave so postavljeni dr. Votič Edvard (Cerknica), dr. Žnidaršič Pavel (Lož), Fer-jan Karel (Rateče), dr. Lamp rei Maksimilijan in dr. Schiffrer /ivko (Maribor). Fortuna Stanislav in dr. Capuder Donata (Ljubljana). — Nadalje so postavljeni za banskega inšpektorja pri Danski upravi v Ljubljani Senekovič Miroslav, za finančna svetnika Ž i v k o \ i č Mihajlo in Jereb Vinko pri finančni direkciji v Ljubljani. — Y pokoj sta stopila finančni \ išji svetnik Die t z Ivan ili sreski načelnik Kaki Matija. — Umrli so: upok. javni notar Križan Ferdo, notarski namestnik dr. R a z b o r š e k Ivan. odvetnik dr. Mayer Ira ti. predsednik deželnega sodišča v pok. dr. Papež Oton.
Razne vesti.
55
Dr. Papež Oton. Dne 12. januarja t. 1. se je za večno poslovil od nas upokojeni predsednik deželnega sodišča v Ljubljani dr. Oton Papež, eden najvidnejših in najmarkantnejših zastopnikov slovenskega sodniškega stanu pred vojno in v prvih povojnih letih. Pokojnik se je iiarodil dne 16. aprila 1867 v prijaznem dolenjskem trgu Mokronogu, po dovršitvi pravnih študij na dunajskem vseučilišču pa vstopil dne 6. julija 1890 v služIlo pri okrajnem sodišču v Trebnjem. L. 1896. je prišel kot sodni pristav v Postojno. Že tu mu je pridobilo njegovo temeljito pravno znanje in vestno delo odlično oceno, ki jo je obdržal skozi vse nadaljnje službovanje in na podstavi katere je prišel 1. 1903. kot sodni tajnik k sodišču v Ljubljano. V časih sodnikovanja na deželi mu je postala priroda prava prijateljica, v njo je zahajal v prostih časih kot lovec, kot gobar in botanik, kot turist je iskal in našel še v zadnjih letih, dokler je zmogel, v prosti naravi največ oddiha in zadovoljstva. Intimna povezanost z naravo je okrepila v njem že prirojeni čut za red in mu izoblikovala ono pravičnost, >ki ga je di-čila skozi vse njegovo službovanje in ga napravila kot sodnika poznanega deleč na okrog. Svoj dobri sloves je obdržal Papež tudi v Ljubljani. Tu se je izkazal kot civilni in kazenski sodnik, predvsem pa kot izboren razpravljač in nad vse vešč predsednik pri porotnih razpravah. V Ljubljani je posegel tudi takoj v Pravnikovo društveno življenje, postal 1. 1907. odbornik ..Pravnika", 1. 1911. pa društveni podpredsednik. To mesto je obdržal tudi skozi vojno dobo in odstopil 1. 1920, češ da je treba, da se napravi mesto mlajšim močem. Med temi leti je bil parkrat v nadzorstvu društvenega glasila, prispeval v časopis vselej tehtne odločbe, 1. 1910 pa tudi kratek članek „Stroški ustavitvenega upora po § 37 i. r." Še prav posebno je deloval v predvojnih letih v krožku, ki je pripravljal in pregledoval prevod občega državljanskega zakonika. Leta predvojnega službovanja so bili časi najhujšega ger-manizatoričnega pritiska. Dr. Papež pa se je izkazal tudi v tem kretnenit značaj. Bil je med sodniki, ki se je pridružil Einspielerjevi borbi za pravice slovenskega jezika pri sodišču in med tistimi, ki so 1. 1908. zahtevali ob uvedbi disciplinske preiskave zoper Linspielerja disciplinski postopek zoper sebe. Sedaj tudi njega kot zadnjega izmed teh zavednih in neupogljivih branilcev narodovih pravic ni več. Zato ni čuda, da mu je po prevratu poverila Narodna vlada dne 21. oktobra 1918 najprej vodstvo, potem pa predsedništvo deželnega sodišča v Ljubljani, kar je obdržal do upokojitve v septembru 1925. Kot predsednik je imel mnogo posla, preden so bila urejena vsa sodišča, težave tudi pri sodiščih, njemu podrejenih, niso bile nič manjše kakor drugod. Zlasti na tem mestu je smatral za svojo prvo in najpoglavitejšo nalogo sodstvo. Par let je posloval tudi kot izpraševalni komisar pri pravosodnih državnih izpitih. Po upokojitvi je opravljal nekaj let odvetniške posle, pozneje pa se odtegnil skoro popolnoma javnemu delu in živel za svojo družino in vedno mu ljubo naravo. Čast in slava njeg-ovemu spominu! Dr. R. Sajovic.
Popravek k Spomenici Kongresa pravnikov iz leta 1939. V tej spomenici se naj besedilo resolucije, ki jo je predlagal referent g. dr. Luka K r a v i n a sir. 116 zadnja vrstica, ki se glasi „... tudi na ostale udeležence v takem odnosu" popravi pravilno takole:
„... tudi na ostale udeležence, ki niso do oškodovancev v takem odnosu."