Zgodovina pedagogije. (Dalje.) Kakor smo že omenili, brigala se je za šolo v srednjem veku največ cerkev. Veliko zasluge pridobil si je papež Gregor Veliki. On je v šestem stoletji ustanovil tako zvane pevske šole. V njih so se učili dečki ne samo cerkvenega petja, ampak tudi čitanja, pisanja in nekoliko tudi latinskega jezika. V pevski šoli v Rimu poučeval je še sam papež Gregor Veliki. Razširile so se pevske šole tako, da je bila skoro pri vsaki stolni cerkvi ena. V srednjem veku slavili so Gregorja Velikega kakor šolskega pokrovitelja in so navadno na dan njegovega godii (12. marca) obhajali šolske svečanosti. Cerkveni zbori so se tudi brigali za šolski razvitek. Šesti občni zbor v Carigradu (1. 681.) določil je, da ima vsaki duhovnik v kraji, kjer izvršuje duhovno službo, osnovati šolo ter deco svojih vernikov poučevati v potrebnem znanji. To so priporočali tudi provincijski cerkveni zbori. Za šolstvo v Srbiji pridobil si je v srednjem veku največ zaslug sv. Sava (umrl 1. 1237.). On je poleg vsake nove ustanovljene škofije osnoval tudi šolo. Tudi posvetne oblasti so tu in tam delovale za šolski napredek in podpirale cerkev in njene organe. Najvee je v tej točki storil Karol Veliki (1. 768. do 814.). On je naložil duhovnikom, da naj imajo po selih in mestih šole, in da otroke, katere jim verniki zaupajo, vzgojajo v ljubezni in s skrbjo. Roditeljem je pa naložil, da svoje otroke pošiljajo v šolo. Na vse to so imeli paziti ne samo škofje, ampak tudi njihovi poslanci, ki so po deželi potovali in nepokorne kaznovali z izvanrednim postora in drugimi kaznimi. Tudi sam Karol Veliki hodil je v šolo, kjer je marljive hvalil in obdaroval, nemarneže pa ostro grajal. Samostane in škofe je tudi opominjal, naj marljivo delajo za izobraženje mladine. Zavoljo tega so se za njegove vlade zelo razvile samostanske in katedralne šole. II. JMestne šole. V srednjem veku razvilo se je meščanstvo, ki se je s pomočjo nekaterih vladarjev povzdignilo do močf in do veljave ne samo v društvenem, ampak tudi v politiškem življenji. Tudi ono je hrepenelo po dobrem izobraženji, katerega pa ni moglo najti v tedanjih cerkvenih šolah, ki niso bile uravnane po posebnih potrebah meščanstva. Zavoljo tega so si mesta po dovoljenji škofa ali opata osnovala posebne šole. S početka so bile mestne (meščanske) šole edino le šole za pisanje. V njih so se u&ili otroci razen veronauka, čitanja in računstva posebno pisraenih sestavkov, ki so v trgovskem in obrtnijskein življenji potrebni. Kasneje so med učne predmete uvrstili tudi latinski jezik, ki je takrat vladal v politiškem, a nekoliko tudi v društvenem življenji. Učila se je na dalje tudi muzika, osobito cerkveno petje. S posebnim dovoljenjera cerkvenih oblasti uvedena je bila v nekaterih meščanskih šolah retorika, dialektika in viša aritmetika. Poleg takih višjih ali latinskih mestnih šol bile so še nižje šole za pisanje. V mnogo mestnih šol so obilo hodile tudi dekleta, a nekatera mesta so imela tudi posebne dekliške šole. V mestnih šolah je sicer vladal isti duh, kakor v tedanjih cerkvenih šolah. Učilo se je največ na pamet. Zavoljo tega se je dogodilo, da je mnogi učenec hodil v šolo do svojega tridesetega leta, predno se je naučil nekaj moliti, peti in latinske gramatike. Red je bil strog. Šiba je pela, postili so se in zapirali vsak tlan. Pri vsem tem pa je bila mladina razuzdana, in učitelju je bilo težko, pridobiti in ohraniti si potrebno veljavo in pokorščino. 8* Mestne šole je oskrbovalo mestno poglavarstvo, a nadzorovalo jih je večinoma duhovništvo, in to v manjših mestih župnik, v veejih pa, kjer je bil stolni ali zborni kapitelj, predsednik katedralne ali zborne šole. Imenoval se je kanonik školastik. On je nadzoroval šole, opominjeval in kaznjeval nemarne učitelje, in je često zahteval tudi neki del šolnine. V mnogih slučajih se je duhovenstvo upiralo ustanovljenju posebnih mestnih šol. Ali papež Aleksander III. (1. 1158. — 1180.) je pisal v enem takem slučaji škofu v Rheimsu, naj naroči tamkajšnjemu opatu, naj se v to ne meša, kajti ,,znanost je dar božji, a talenti so svobodni". Učitelji mestnih šol so bili največ duhovniki. V manjših mestih izročili so šolo običajno župniku, a on si je najel še pomočnika, ki je deco učil in cerkvene posle kot orglavec in cerkvenik opravljal. V večjih mestih je bil šolam na čelu rektor ali magister. Njega, a včasih tudi najbližega pomočnika (cantora) postavljalo je mestno poglavarstvo, in to po dogovoru za eno leto s trimesečno odpovedjo od ene ali druge strani. Ostale pomočnike, ki so se zvali lokati (najemniki), provizori, stampuales (stampospisme) i. dr., nastavljal je rektor sam. Sposobnost in nravstveuost teh učiteljev je bila zelo slaba, in tako tudi njihova plača. Rektor je imel razen stana in šolnine komaj po dvajset do štirdeset gld. letne plače, a pomočniki navadno niso imeli stalne plače, ampak so dobivali samo nekaj učnine, in razen tega še obed pri imovitejših meščanih. Ker učitelji mestnih šol niso bili stalno nameščeni, zato so se večkrat selili iz enega mesta v drugo. Mnogim se je dopadalo to preseljevanje, taki so vedno potovaje svet slepili s prodajanjem krivih relikvij, z zaklinjevanjem duhov i. t. d. Naposled so morali sami cerkveni koncili zabranjevati to potovanje. Za učitelji začeli so potovati še učenci. Cele čete siromašnih ueencev so potovale od mesta do mesta, od samostana do samostana; prosjačili so in včasih celo kradli. V mnogih mestih in samostanih so jih radi vzprejemali, ker so menili, da se s tem odlikujejo njihove šole. Zaradi tega so jim prirejali stan v šolskem poslopji in bolnici. Več manjših učencev, ki so se navadno zvali abc-strelci (Abcschiitzen), zbiralo se je okoli starejšega učenca, katerega so zvali bakant. On jih je branil pred. vsako nezgodo in poučeval jih je v prvih temeljih znanja; a oni so morali zanj hrano beračiti, ali v najhujšem slučaji tudi krasti. Takovo življenje je bilo kaj neprilično za šolski red. Kadar je taka četa divjih potepinov priletela v šolo, ni ga bilo reda, marveč se je surovost in razuzdanost poprijela tudi še nepokvarjene mladine. Cerkev je sicer zabranjevala take nespodobnosti, a največ brez uspeha. III. Visofce šole. S poganstvom so nehale tudi visoke poganske šole. Ravno tako so prenehale tudi krščanske katehetske šole zavoljo slabega obiskovanja. Židovske rabinske šole obdržale so se dolgo tudi po narodnem razpršenji, namreč po razsipu Jeruzalema, ter so se v srednjem veku pretvorile v neko vrsto znanstvenih akademij, v katerih se je razen zakonarstva učila matematika, filozofija, jezikoslovje, prirodne znanosti in zdravilstvo. Takove šole so postale v Bagdadu, Sori, Nehardeji in dr. Karol Veliki poudarjal in pospeševal je ne samo ljudsko omiko, marveč tudi to, da se je razširila znanost v njegovi državi. Radi tega je pozval na svoj dvor več učenih niož. Med drugimi je bfl glasoviti Anglež Alkuin, ki je osnoval prvo in najodličnejšo šolo v frankovski državi, namreč dvorsko šolo (schola palatina). V njej so se učile vse znanosti one dobe. Razen sinov in hčera Karola Velikega hodili so v to šolo tudi njegovi svetniki, dvorski duhovniki in mnogi odlični plemiči in plemkinje. Tudi arabski kalifi so bili prijatelji znanosti. Abasid Harum al Rašid (1. 787. — 809.) utemeljil je v Bagdadu, Basori, Kufi in Bohari akademije, osnoval knjižnice, namestil literate, zbiral okoli sebe astronome, astrologe in pesnike ter na svoje stroške odpravil na žnanstveno potovanje tristo učenjakov. Tudi njegovi nasledniki so pazno negovali znanosti in umetnosti tei* ustanovili akademije v Damasku, Emezi, Kahiri in dr. V teh akademijah so se poučevali ne samo Mohamedovci, ampak tudi judje in kristijani; prihajali so iz različnih dežel učenci. Tudi na Španskem je za Mavrov cvetla znanost in umetnost. Osobito so za to skrbeli Abderahman III. (1. 912. — 961.) in njegov sin Hakem II. (961. — 976.) Znanstvena učilišča so bila v Kordovi, Toledu, Sevili in Salamanki. Ta učilišfia so bila tako na glasu, da so jih obiskovali tudi kršeanski učenjaki, med njimi znameniti matematik Gerbert, poznejši papež Silvester II. V Kordovi je bilo tudi više žensko učilišče, kjer so same žene poučevale v vseh panogah tedanjih znanosti. Učni predmeti arabskih viših učilišč bili so teologija in pravoslovje na temelji korana, potem gramatika, iilozofija, raatematika, astronomija, medicina in dr. Najznamenitejši napredek srednjega veka so vsekako vseučilišča. Ti zavodi so se v dvanajstem stoletji razvili sami od sebe. Na pojedinih šolah pridobili so si namreč stanovitni učitelji toliki glas, da so k njim prihajali od vseh stranf vsi oni, ki so hrepeneli po znanji. To je bilo v oni dobi tudi potrebno, ker ni bilo knjig, in je vsak, ki je hotel preučiti nauke kakega učenjaka, raoral ravno k njem iti in poslušati njegova predavanja. Na ta način so postale šole, na katerih so delovali odlični učitelji, same po sebi središče znanstvenega delovanja; pa se niso na enkrat zvale vseučilišča' ali universitete, ampak samo ,,scholae". Prva takova šola je bila medicinska šola v Salermu. Za njo je došla juridiška Sola v B o 1 o g n i in naposled bogoslovna šola v P a r i z u. Pozneje so vpeljali v Parizu poleg teologije tudi svobodne umetnosti kot pripravne predmete. Naposled se je ta šola pretvorila v popolno vseučilišče s štirimi fakultetami, si pridobila znamenit glas ter bila stekališe skoro vseh evropskih narodov. Po njenem vzgledu ustanovila so se potem tudi druga vseučilišča. Učni predmeti vseučilišč so se delili v ,,artes" (umetnosti) in ,,scientiae" (znanosti). Za ,,artes" je bila posebna fakulteta, ki se je zvala radi tega artistiška fakulteta. V šestnajstem stoletji so to fakulteto zvali filozofsko. Umetnosti niso bile zmerom tiste, katere so bile običajne v grških ali rimskih ter v samostanskih in katedralnih šolah. Namesto muzike učila se je fizika; geometrijo, aritmetiko in astronomijo združili so v skupno materaatiko. K temu so še dodali moralo in metafiziko. Znanosti so delili v teologijo, jus, in medicino. Za vsako teh znanosti bila je posebna fakulteta, Teologija je bila središče vsem znanostim. Učilo se je v oni dobi vse drugače nego dan danes. Slušatelji so bili večinoma ljudje v letih, pa v visokih službah (kanoniki, uradniki itd). Tiskanih knjig ni bilo. Zavoljo tega so učitelji tekste učnih knjig kakor tudi svoje opazke in tolraačenje diktovali. Razen tega so bile navadne tudi tako zvane disputacije ali prepirke o znanstvenih predmetih. Te disputacije so trajale čestokrat po celi dan, a zapovedane so bile redno vsako soboto. S početka niso imeli učitelji nikakoršne plače; pozneje so dobivali šolnino od slušateljev. Življenje vseučiliščinih slušateljev je bilo s početka dosta razposajeno. Da se je tenni opomoglo, osnovali so se pri ranogih vseucilišcih tako zvana kolegija, t. j. zavodi, v katerih so stanovali slušatelji ter za primerno ceno dobivali stan, hrano in obleko. Najznamenitejši kolegij te vrste je bil Sorboane v Parizu. V Neinškem so postale tako zvane burze, t. j. privatni zayodi. V njili so pod nadzorstvoin posebnega rektora vseučiliščini slušatelji sknpno stanovali, jeli in učili se. Na Angleškem so postala kolegija obligatna, ter je vsak akademijski meščan moral biti člen kateri koli konviktni zadrugi. (Dalje prih.)