IV., licejska knjižnica »
realna ^ImnaKija, tu
Ik,.
PavSalnl franko v državi SHS.
v Ljubljani, dne 24. marca 1921.
III. leto.
Gžasiio Osrednje Zveze javnih nameščencev in upokojencev za Slovenijo v Ljubljani. = posamezne štev. 2 K 50 vBn.
„NAS GLAS" izide vsak četrtek. Celoletna naročnina .... K lOO1—
Polletna naročnina........K 501—
Četrtletna naročnina .... K 25-— Za inozemstvo je dodati poštnino. Oglasi ..po ceniku.	^■■	----
Uredništvo: Ljubljana, Rimska eesta šiev. 20;II. Rokopisov ne vrača, ako se ne priloži znamk. Dopise v latinici in cirilici sprejema le podpisane in zadostno irankirane. Rokopise je pošiljati samo uredništvu v Ljubljani.
Upravništvo: Na naročila brez denarja se ne oziramo. Naročnina naj se pošilja po nakaznici oziroma položnici le v Ljubljano, Vodnikov trg št. 5/L Tja je pošiljati tudi zbirke za naš tiskovni sklad.
F F. (Slovenska Bistrica):
Organizacija!
Dosti sc je <e pisalo pod tem naslovom, a vedno brez uspeha. Vendar bo treba priti z ostrimi besedami, če hočemo rešiti to — kar se še rešiti da. Znano jc^ da organizacija le takrat lahko uspešno deluje, če je močna — trdna in če ima v svojih vrstah tovariše, ki so zanjo v istini vneti in jo vsestransko temeljito podpirajo. In kako je pri nas? Resnica je, da so žalibog celo stanovske organizacije de-l.icue, ena in ista skupina se hoče deliti In iti svoja pota. — tako ni čuda. da srno skoraj brez uspehov. Temu se lahko smeji samo vlada, če vidi, da se eni in isti tovariši med seboj ne razumejo in da ne vlada harmonija. Vendar tega organizacije danes ne uvidijo in ko bodo uvidele, da je moč le v skupnem, složnem delu. ho morda prepozno.
Ko sem bil na zadnjem občnem zboru našega stanovskega društva v Ljubljani, sem bil popolnoma presenečen nad slabim obiskom. Ne čudite se, če rečem, da jih je manjkalo .samo iz Ljubljane, torej na sedežu naše stanovske .organizacije, nič manj kot % članov. AH je to stanov-' ska zavednost in ponos vsacega tovariša na svojo organizg^ijo?? Gotovo ne in kako mora biti tistim, ki delajo in žrtvujejo vse, skoraj vsako prosto urico — si lahko sami predstavljate.
Ne, tovariši, če hočete biti organlzi-1 ani, morate imeti tudi srce za organizacijo. Ko ste čitali debato v ustavnem odboru — o pasivni volilni pravici uradni-štva (čl. 48.) — ste videli, kdo je za nas ^n kdo je proti nam. Žalibog, da nimamo vsaj lo dr. Žerjavov, dr. Kukovcev, dr. Kramarjev v Beogradu, potem bi bilo drugače. Zato, tovariši, delajmo in zopet delajmo, poprimimo sc skrbno in trdno naših skupnih in stanovskih organizacij!
Gledati moramo, da se v najkrajšem času osnuje udruženje vseh državnih nameščencev Jugoslavije. Podpirati mora-nio organizacije materijalno, in sicer znatno. Le organizacija, ki ima denarja na razpolago, se lahko giblje in skoči v važ-‘hh trenotkih na pomoč. Brez denarja ni n>č. In glejte, če odstopimo organizaciji ‘ccirno samo M>% naših skupnih meseč-n'h prejemkov, imamo v najkrajšem času stotisoče kron skupaj. In te kronce bo vsak tovariš, ki ima malo organizatorič-'^ega čuta, lahko pogrešal. Saj ste v huj-*ni m težkih časih odstopili celo 1% me-f a Prejemkov za »Kriegsfiirsorge-•ona«. In kako podpira navaden delavec gamzacijo, to Vam je itak znano. Po-'vm se ravnajte! Z zabavljanjem in kriti-r*injein ne bodemo nič dosegli; delati je
treba — in delati morate tudi Vi. omahljivci, ki ste na Skupnih sejah in na ob-j čnih zborih tako redkobesedni — zahrbt-, no pa napadate lastno organizacijo — j mesto, da bi jo branili in zagovarjali...
Stojimo pred ureditvijo naših službe-| nih prejemkov. Da se stvar tako zavla-I čuje, ste krivi sami. Ce so nekatere skupine državnih nameščencev, n. pr. učitelji, profesorji, kaj dosegli, se imajo zahvaliti lastni organizaciji, ki je tako trdna in 1 močna, da to vlada sama uvidi. Ne zavi-i dajmo jim, ker potrebujemo pri skupnem i delu vsako posamezno organizacijo!
In če doseže uradniška Skupina A — ; to je z visokošolsko izobrazbo — poseb-1 no doklado, privoščimo jim to, kar jim po dolgoletnem šolanju in po uporabi velikega kapitala — faktično gre.
Nisem akademik, a reči moram, da je ravno ta skupina (razven sodnikov) pri . urejanju draginjskih doklad najslabše odrezala. Gledati pa mora skupna organizacija in mi vsi, ki smo organizirani, da se ta krivica v doglednem času popravi. Bodimo odkritosrčni — delajmo roke v roko — osnujmo si močno, trdno organizacijo — podpirajmo in agitirajmo za na-I še skupno glasilo »Naš Glas« in zmaga bo naša.
•n----- 'i Ti m 11 um ■m i an « imim« i —imm« n__
Jovariši! Rešite poslane Vam položnice pozabljenosh in obnovite ž njimi -------------- naročnino: -------------------
--	-------------m-rriiirrTTT-iwnm-nr—riTiwi-r»-w——i ■—i ■ ■ rmaiiini-in
D. VIJAK (Kranj);
Uradniški pekel.
Ali se še spominjate onih mršavih, izmučenih, vsega pomilovanja vrednih kljuset, katera so, vprežena v težko natovorjene trenske vozove ali topove, gnali na bojišča? Vse je udrihalo po njih, vse jih pretepalo, bičalo in jim kričalo: »Hi. naprej!« Naprej v dežju sovražnih krogel! Bič za njimi — sovražnik, smrt pred njimi.
Tako nekako se mi dozdeva usoda davčnega uradnika, ki mu je sedaj poverjen oni osovraženi posel nalaganja dav-i kov, — uradnik davčnega oblastva. Vsak mesec parkrat zašvrkne bič nadrejenega oblastva po težko obremenjenih ramenih tega največjega trpina med državnimi uradniki. Karkoli stori, vse ie višjemu oblastvu premalo, obdačencu preveč. Zamera tu, zamera tam. Prvo mu preti s kaznimi, če ne izpolnjuje v še večji meri svojih neprijetnih dolžnosti, drugi mu ; grozi z družabnim bojkotom, da, s pobo-i jem, če ne odneha.
Lasje so se revežu ježili, ko je čital : finančni zakon za leto 1920./1921. s povišanimi davki, 7. določbami o'vojnem dav-
ku itd. Kot dober in preudaren državljan , ve, da so. taki davki v sanacijo državnih financ potrebni. Pozna pa tudi svoje so-; državljane, ki so vse radi darovali ma-! Čehi Avstriji, vse imetje, da, celo življe-
■	nje, a nimajo ničesar odveč za pravo ma-1 ter Jugoslavijo* Ljudje si kupujejo hiše, i žive kljub draginji bolje nego kdaj poprej,
; <oda za davek nimajo »nobenih dohodkov«. Le uradnik je bogataš, čeravno ko-
! maj diha. — Popolnoma si je v svesti, da ! bo on — davčni uradnik — kriv vseh i davkov, ki jih mora nalagati.
Revež tehta in ugiba, kako bi napra-j vil, da bi prejela država, kolikor nujno ! potrebuje, ne da bi preveč obdačenca bo-j lelo, kako bi uredil, da bi bil volk sit in
■	koza cela. Kaj pomaga, če še tako nizko ! ceni dohodke svojih someščanov, če pa : znaša vojni davek kar 40 do 75% od dohodkov!
Od ranega jutra do poznega popoldneva mora poslušati tarnanje, zabavlja-* nje, preklinjanje raznih strank, opetovano j tudi jok kake bolj nervozne »žrtve«. Vse 1 tolaži in jih mirno posluša. Nezadovolj-{ nost. kamor pogleda. Očitanje od vseh strani. Podaljšanje uradnih ur mu več ne i zadostuje. Ker v pisarni ne pride do no-! henega nemotenega dela. pograbi svoje akte, pa jih zanese domov, da dela še naprej v pozne večerne ure.
Da bi se malo razvedril, se poda morda po enkrat na mesec v kako gostilno, če se sploh še upa med ljudi. Prisede ‘ k mizi, k družbi starih znancev-somešča-; nov. Takoj utihne prej tako živahni po-j govor ali pa postanejo vsi zelo redkobe-! sedni. Nezaupni pogledi švigajo sem in tja. Nekateri že plačajo, vstanejo in odidejo. Le četrt ure in sam sedi za mizo. Od sosednih omizij vjaine kako besedico, k-ikor" »špijon« ali dr. Disgustiran jo popiha domov s trdnim sklepom, da je bil zadnjikrat v gostilni. Doma ga sprejme žena vsa zajokana, akoravno kaže kazalce šele na devet. »Kamor pridem, pov-sodi mi očitajo tiste tvoje nesrečne dav-‘ ke. Šivilja mi je kar direktno povedala: i obleka bo stala za 50 K več, ker si ji toliko davkov naložil. Ko grem plačat sta-; narino, rni hišni gospodar razodene, da ' nam poviša s prihodnjim mesecem, ker j mu nisi nič prizanesel pri davkih.« —
Prej je imel še kaj prijateljev. Vsi so se počasi poslovili od njega: »Oprosti, da i ne pridem več k tebi. vse me ima na su-; mu, da sem tvoj zaupnik.« Letos ga Iju-I dje ne pozdravljajo več, niti mu več ne ; odzdravljaju, se ga ogibljejo. Kaj mu še j preostane? Edina pot, ki jo še napravi,
1 j'.' od doma v pisarno in nazaj. Anonimnih pisem ne manjka. Zdaj pa zdaj mu kdo | obeta, da ga gre zatožit v Beograd, »da ga ubije«, da mu pisarno »podminira« itd.
Kaj za Boga je vendar storil hudega, da se ga tako preganja kakor steklega psa? Vest mu ničesar slabega ne očita, kakor kvečjemu to. da bo dobil ukor od višje oblasti, ker je še premalo davkov predpisal.
Ugiba, ali ne bi bilo pametno, da prosi za premestitev. Pa kaj bi mu pomagalo? Po vročitvi prvih plačilnih nalogov bo na novem službenem mestu ravnotako priljubljen, kakor je sedaj tu.
Pred toliko in toliko leti je vstopil kot nadebuden mladenič v davčno službo. V trajnem spominu mu ostanejo Dantejeve besede, ki mu jih je ob sprejemu citiral stari, nadušljivi davkar, njegov prvi šef: »Lasciate ogni speranca, voi ch’ en-trate«. O, da ga ni ubogal ter šel po njegovem dobrohotnem nasvetu raje »med cestne pometače«, kakor pa v davčno službo, ta »inferno«!
Sedaj, izbacnjen iz človeške družbe, osovražen vsepovsod, brez pravih prijateljev, se z resignacijo vdaja v svojo usodo. Polagoma postane ljudomržec...
Ena sladka tolažba, ena nada mu pa še vendar ostane, kakor svetla zvezda na temnem nebeškem svodu, bogato plačilo za ves njegov trud, za vso njegovo trpko usodo:
Krasna karijera! Dosedaj je v zadnjih dvajsetih letih avanziral že dvakrat. Morda bo še enkrat, če služi še nadalje trideset let. tudi dekoracijo prejme gotovo v priznanje zaslug za domovino: križ na grob!
M. (Celje):
Certifikatisti.
V »Našem Glasu« št. 10. se pritožuje dopisnik »Ć«, da so o priliki razpisa prostih mest pis. uradnikov pri delegaciji ministrstva financ v Ljubljani štiri mesta v XI. čin. razredu pridržana dosluženim podčastnikom-certifikatistom.
Svoj čas se je v prvi vrsti gledalo, da tisti, ki dosluži najmanj 12 let pri vojakih, mornarici in orožništvu. dobi primerno civilno državno službo (zakon iz 1. 1872.). Marsikateri mladenič si pri vstopu v vojaško službo ni mislil, da bo prostovoljno dalje služil. Po triletni vojaški službi se je dal ali od predpostavljenih pregovoriti, da naj ostane nadalje aktiven, ali pa st ni znal drugače pomagati, kajti dosti je bilo takih več ali pa manj inteligentnih mož, ki so takorekoč izgubili veselje do prejšnjega poklica po triletnem službovanju in so ostali pri vojakih.
Da vojaška služba res zahteva veliko odgovornost, dobrega vedenja in precej možganov, posebno pri pisarniških (računskih) podčastnikih, ne more nihče, ki pozna razmerje, oporekati. O orožnikih sploh ni potrebno govoriti, saj vsak odrasel državljan ve. da si zaslužijo »primemo« službo v civilni državni službi.
Po vojni in preobratu je prišlo razočaranje za marsikoga, ne izvzemši cer-tifikatiste. V službi zastareli podčastnikl-certifikatistt so doslužili 16 do 20 let in čakajo na nastavitev, medtem so pa n. pr. pri pošti ukinili poskušnjo prakso za cer-tifikatiste, pri sodniji in politični oblasti imenovali oficijante za pisarniške uradnike, le certifikatist čakaj še bogve kako dolgo, rešenja.
Poglejmo si. kakšne ugodnosti imajo sedaj necertifikatisti! Ce dosluži pisarniški oficijant 12 let v državnem uradu, sc ga imenuje kancelistom; pri nekaterih se ni gledalo na to, kakšno je bilo prej njihovo življenje. Tudi so bile imenovane po Šestmesečni poizkusni praksi za pisarniške uradnike osebe, ki prej sploh niso bile v državni službi. Ali je to vse v redu?
Certifikatist, ki čaka pri vojakih na i civilno službo, je, če ga zadene kruta ; usoda invaliditete — revež —, ali če i umrje, ni preskrbljena obitelj; medtem ko j dobivajo v tem slučaju organi (podurad- i niki) finančne straže odnosno družine po- | kojnino.
Ne bodimo zavidni drug drugemu! j Tisti podčastniki, ki so pred izbruhom | vojne, oziroma od stare Avstrije dobili certifikat, naj se nastavijo v prvi vrsti v državni službi, in sicer kakor je v zakonu iz leta 1872. določeno. Za vse one pa, ki so še mlajši — saj veliko jih ni — pa naj se eventualno napravi kako izenačenje, na pr. pridrži se jim naj vsako drugo mesto ! ali kaj sličnega.
Naša jugoslovanska država je precej 1 velika in bo potrebovala dosti podčastnl- I i kov. Vsi ne morejo postati oficirji in tudi ! j stanejo oficirji več kot podčastniki; -če se ;
jim ne zagotovi bodočnost, se vojska ne j j more zanašati na kvantiteto in kvaliteto ; i podčastnikov.
Torej vprašanje dosluženih podčast- j ’ nikov je vredno zanimanja na merodaj-i nem mestu. A.ko imamo dobre podčast- j ■ nike, imamo tudi dobre vojake, dobro vo- 1 j jaško upravo. In to je v korist državi.
---------|-T t—TI—ff—r i m rraim 01 BtTfTT mii iimh ■'hiiimu ■   
Ofic. (Celje):
Pisarniški oficijantje in pomočniki.
Pridno čitamo »Naš Glas«, toda pisarniškim oficijantom in pomočnikom je malokdaj namenjen kak stavek. Izostaja pač. ker so izgubili vero v izboljšanje svojega položaja in jim ni do dopisovanja. ! Deželna vlada je izdelala naredbo, po ka- i teri bi sc naj oficijante vsaj po 12 služ- I benih letih imenovalo za kancliste. Vča- i sih se to tudi zgodi. Toda o njih nadalj- i nem napredovanju nam ni ničesar zna- j nega. Vemo le toliko, da imajo kancelisti (bivši oficijanti) čez 20 in celo 30 službenih let plačo 1. stopinje XI. činovnega razreda. Pri plači si niso tedaj nič na boljšem. Vse drugo uradništvo napreduje avtomatično, le uboga oficijantska raja se I ne more povzpeti.
Pred par dnevi je tarnal neki tovariš, : da so mu prošnjo za imenovanje kance- i listom kratkomalo odbili, ker se mu ne j more všteti aktivne vojaške službe. Ko . je moral obleči vojaško suknjo, je revežu | manjkalo le 5 tednov do definitivnega na- j meščenja. Prošnjo za premestitev v nado- | mestno rezervo so mu rešili šele po 16 mesecih, mesto da bi bil služil le 8 tednov. Mož je po vsi krivici prikrajšan za to dobo. Saj se je že vendar tri leta pred vstopom v vojaško službo posvetil državnemu poklicu. Da ga je moral prekiniti, ni sam kriv, tem manje ko so ga pn vojakih neopravičeno dalje zadržali.
Zdi se mi naravnost socijalna krivica, ako se-hoče ljudem, ki so vse svoje življenje igrali ulogo najbednejšega proletarca, na ta način zavlačevati malenkostno izboljšanje njih gmotnega položaja. Kot razlog za odklonitev se je navedla neka naredba iz državnega zakonika. Pove- i dalo se mu je z matematično natančnostjo. ; koliko dni je zamudil pri vojakih. Prosil j me je, naj mu navedem naredbo, po ka- ! teri se je imenovalo osebe iz zasebnih pi- | saren za kanceliste in za druge ukazne • činovnike. Seveda mu je nisem mogel na- | vesti in bi mu bržkone g. urednik tudi Vi ne mogli dati infonnacij.
Svoječasno se je razpisalo pri obrtnem nadzorništvu v Celju mesto pisarniškega praktikanta s prejemki, ki presegajo one kakega nadoficijala. Ko sem či-tal dotični razpis, mi ni šlo v glavo, zakaj bi takega mesta ne podelili starejšim ofi-
cijantom (sedaj kancelistom). Bilo bi socijalno pravično, ako bi ljudi z 20 ali celo več službenimi leti pomaknili v X. odnosno IX. činovni razred. Ce kdo, ima gotovo pisarniški pomožni uradnik politične oblasti največ prakse v obrtnih zadevah. Znani so mu vsi tozadevni predpisi. Tudi materijalno bi država pridobila. Kajti ukazni činovnik XI. čina bi niti ne dosegel plače, ki je normirana za mesto praktikanta, tem manje činovnik X. ali XI. razreda. Je še mnogo sličnih mest, kamor bi ne bilo treba nameščati novince, ki dostikrat nimajo pravega veselja in sl iščejo potem zopet druge službe.
Moj tovariš Peter Mozolec se pogosto huduje nad zapostavljanjem pri dra-ginjskih dokladah. Ne more razumeti, zakaj se nam je prisodila dnevno za tri dinarje nižja doklada, kakor srečnim oficijantom in aspirantkam pri pošti ter pomožnemu osobju v drugih službah. Mozolec je vojni invalid, ima več kakor predpisano šolsko izobrazbo in trdi, da ni niti na nižji duševni stopinji niti ni njegovo delo manj važno kakor drugih. Toda nekaj druzega je: poštni uslužbenci se trdno drže svoje organizacije, o čemer pri nas ne moremo trditi. Zato je tudi njihov uspeh drugačen.
Upamo, da bode z novo službeno pra* gmatiko vsem pomagano. Delitev uslužbencev s približno enako izobrazbo v razne razrede, ene s povoljno, druge s sramotno plačo, je bila avstrijska birokratska hudobija. Kot oficijanta in pomočnika so te prezirali in smatrali za bitje, ki delaj in ne imej nikakih pravic. Usajal se Je nad tabo vsakdo, ki je bil le za zvezdico višji. Tako postopanje nam je vsikdar služilo kot merilo za njihovo izobrazbo. Krivica, ki se nam je godila pod pokojno Avstrijo, se mora popraviti. Ne gre, da bi imeli prednost samo kandidati gotove skupine.
JOŽEF ZAZULA (Prevalje):
Država po svetovni vojni.
(Dahe.)
IX.
Takega centralizma se ni treba nič bati. Ne govorite mi o Združenih državah s skoro avtonomnimi državicami!
Prvič ondi nimajo sovražnih sose-dov. temveč so sami zase, drugič imajo utrjenejšo in resnejšo upravo, tretjič je gospodarska pot taka, da vse stremi v Novi York, Washington, Čikago ali St. Frančiško. toda ta mesta imajo »razdeljene referate«: Washington upravo. Novi York trgovino. Cikago klavnice in St. Frančiško zvezo s Filipini.
Ako hočete posnemati VVilsona, prav; še v Jugoslaviji pridelite vsakemu mestu svoj primeren »referat«, pa ne bo samo Bosna mirna, temveč tudi Slovenija, banski Zagreb, Beograd, Banat, Kosovo m ostali kraji. Ampak: eden mora biti, ki vse drži v kleščah in mora stati na pripravnem kraju. Pripravni kraji v gospodarskem, finančnem, vojaškem, policijskem. trgovskem in prometnem oziru pa so le ona mesta, ki stoje v osredju kompleksa, odkoder se pride v najkrajšem času fn v enakih daljavah do meje.
Tak krai je po mojem prepričanju Sarajevo.	.
Boji za avtonomijo, federalizem, in kal vem kaj, bi se bili omilili, ako bi bili bratje Srbi to uvideli in bi bili dovolili rezidenco. četudi ne v Sarajevem, pa na pr- v Zagrebu. Kaj bi jim bilo škodilo? Nič-Banski Zagreb bi bil plaval veselja, p*0' venci tudi radi bližje gledamo svojeg* kralja in prestolonaslednika, od Nemc razdrti Beograd bi si bil opomogel, s P1'
sarnami in centralno upravo bi ne bilo križa, ker je v Zagrebu več prostora In pokazala bi se bila pristna bratska ljubezen, ki da bratu to, kar jej je najdražje.
Ali mi verujete, da bi bilo manj centralističnega in decentralističnega. avtonomističnega in separatističnega prepira pri taki šahovski potezi? In sanjači a la Radič, razdirači k la komunisti: teh bi ne imeli ali bi jih pohodili kakor črva.
Ker je Beograd oddaljen in razsut, je drag in ta draginja izžareva tudi okoli tja do meje; vrhu tega se Srbi drže krone, Hrvatje gledajo v bansko čast kakor v božji stolec, Slovenci pa sanjajo sanje, ka-koršne bi bile primerne v okviru Avstrije, da bi bilo mogoče povdarjati svoj »mentalitet«. v združeni Jugoslaviji so — pač sanje.
Zato nikakor ni primerno, kar šablonsko deliti deželo kakor velikonočni kolač, treba je strogo upoštevati vse posebnosti v političnem, gospodarskem in finančnem oziru.
Tega pa ne morejo storiti ljudje, živeči še danes v starih razmerah in izhajajoči, recimo, iz stare šole in stare pisarne!
Razim politične in gospodarske imamo tudi — upravno geografijo.
Marsikateri v javnosti delujočih gospodov je mislil ob prevratu, da bo samo nekaj prometnih in uradnih sprememb, pa bo zadeva v redu. Mesto cesarja na Dunaju bomo imeli kralja v Beogradu, mesto sitnih inštanc v Gradcu, na Dunaju ali v Pešti jih bomo imeli v Ljubljani, Zagrebu itd. Glavni vlaki ne bodo vozili več proti severu, temveč proti jugovzhodu: na Zidanem mostu se jih dirigira proti Zagrebu in — zadeva je končana.
Pa ni tako! Neglede na to, da se nam je odtujil Trst, kar je seveda njemu samemu v največjo škodo, spremenila se je tudi pot industrije. Angleškega in češkega premoga ne dobivamo več. gališkega Petroleja tudi ne. oziroma za kompenzacije in preko carinske meje; sto drugih surovin: železo itd. za naše tovarne je tudi izostalo in tako se je. povedano v svetovno-vojnem žargonu, vsa prometna in industrijska smer »pregrupirala« (slovničar naj pokašlja!) in tako se je pregru- ; Pirala tudi važnost naših mest.
Mariboru se ni sanjalo, da bo kdaj j imel tako bodočnost; oholi Celovec še Janes ni postal pameten, Ljubljana ni vedela. da bo gledala pri Logatcu mesto žgancev polento in isto se je pripetilo Reki, Splitu, Sarajevu, Zagrebu, Skoplju, doli 'do Soluna. Benetke in Trst sta izginila, oziroma ginevata; posebno Trstu so se Italijani slabo poklonili, kajti kot pomorsko mesto, ki je najbolj proti severu v kontinent postavljeno, je vedno tudi gledalo proti severu; Italijani pa so mu i °brnili obraz proti jugu, kjer je pač obilo ^ode, ni pa gospodarskega zaledja, brez «ojega taki kraji ne morejo živeti. Res! Sedaj, ko so ga Italijani vzeli, bodo zopet Prijazni in hoteli bodo Trstu pridobiti isto veljavo kakor nekdaj — pa ne pojde, kajti državne meje so tudi v mirnem času mko °virajoče, <la se trgovina le posredno more razvijati.
p . Zato pa ima Solun prosto pot: Iz ~gipta, Sprednje in Zadnje Indije prihaja-J°če ladije bodo pristajale ondi, promet pa 0 Soiuu-Sarajevo; Solun-Beograd; Za-mon n da^e protI severu- mesto Trst-Du-
.laga> kakor je bilo nekdaj. Posebno iezrvJeveniu se °^eta bodočnost, kajti že-J.j !Ca do Mitroviče je vendarle vpraša-,t .asaJ nianj Beogradu, ki ostane važna ra t°s:u'na točka, tudi gospodarska, ne ^-/fovsko prometna. Kot prestolica je ]ta Vlnske važnosti, kot upravna toč-
Hranilni in posojilni konzorcij.
Hranilni in (posojilni konzorcij v Ljubljani je regiistravanai zadruga z omejenim jamstvom. Namen mu je, da svojim članom s (prevzemanjem iglavničnili vlog (deležev, opravilnih deležev) nudi priliko iza plodonosno naložitev prihrankov, da jim, uporabljajoč vloge in skupni kredit, daje posojila pod kar najugodnejšimi pogoji, in da sploh pospešuje gospodarske interese zadružnikov.
Prometna sredstva konsorcija so deleža zadružnikov, na obresti naložene hranilne vloge, na kredit koosarclja vzeta posojila, tekom prometnega leta vplačane 'Obresti in drugi dohodki, v (tekoči račun prevzeti denarji in reservni zaklad za izgube in vsled sklepa konsorcija v zgornje namene ustanovljeni drugi zakladi.
Vsak delež znaša 100 K. Koliko deležev nai-več sme imeti en zadružnik, določi občni zbor.
Vplačujejo se ddeži ali enkratno ali v mesečnih obrokih po najmanj 10 kron, vendar vedno le v polnih kronah. Zapadli mesečni obroki se morajo vplačati najpozneje do 10. vsakega meseca.
Z enkrat pričetim vplačevanjem obrokov se i pri 'tvonitvi prvega deleža ne sme prekiniti, do-! voljena pa so vedno višja predplačila.
Zadružnik, ki je pri tvoritvi (prvega deleža ! tudi z vračunanimi višjimi v naprej plačanimi : zneski ostal več nego šest obrokov na dolgu, se : mora opozoriti, naj svoj delež popolni.
Če potem ne plača zaostalih Obrokov tekom | nadaljnega meseca, zapadejo že vplačam deleži ' na korist rezervnemu zakladu, Sn smatra se, da je i zadružnik izstopil. Vendar sme v posebno ozira : vrednih slučajih dovoliti načelnik podaljšanje roka. Šele po polnem vplačilu prvega deleža je mogoče pričeti z tvoritvijo novega.
Konsorciju morejo pristopiti predvsem javni i nameščenci pa tudi njih vdove in svojci, žene, j otroci in varovanci uradnikov ter take osebe, ki ; so jih vpeljali člani konsorcija. Svoj pristop morajo s pismeno izjavo naznaniti načelništvu, ki sklepa glede sprejema, ne da bi bil vezan navesti vzroke odklonitve.
(Proti odklenit vi je dovoljen priziv na občili zbor.
Iz konzorcija izstopi, kdor odpove vse deleže. | Odpoved pa je veljavna le tedaj, če je najmanj en delež polno vplačan, in če je (Odpoved došla najpozneje do zadnjega noverabra tekočega poslovnega leta pismeno zadružnemu načelništvu, ki ima o 'tem tedati potrdilo; kdor z dovolitvijo zadružnega načelništva prepusti deleže sozadruž-miku. Prejemnik postane pri tem deležen vseh pravic in dolžnosti cedenta napram konsorciju; kdor pristopi k drugemu konsorciju. Prestop pa se more Izvršiti le po dogovoru načelništev obeh ; konsorcijev; umrli; zadružnik, ki ne izpolnuje po pravilih določenih dolžnosti; zadružnik, ki je ustavil svoja plačila.
Pravice zadružnikov se prično s prvim vplačilom na delež. Te pravice so;
Pravica glasovanja, kakor tudi pravica na občnem zboru voliti in voljen biti; pod postavljenimi pogoji prositi za posojila, 'obrestonosno vlagati prihranke v zadružno blagajno dvigati dividende od dobička po statutaričnih pogojih; udeleževati se pri na podlagi § 3 osnovanih potseb-nih*zakladih po tozadevnih določilih; zahtevati ob razdiružbi konsorcija po dovršeni likvidaciji del splošnega zadružnega premoženja, odpadajočega nanje po razmerju neodpovedanih deležev in časa njifiove hranitve.
Dolžnosti zadružnikov so vplačati vsaj en delež in jamčiti za vse obveznosti konsorcija s svojimi deleži, naj so obstajale obveznosti že pred pristopom posameznika ali naj so naštele šele za časa njegovega članstva.
Vsak čJan mora jamčiti za zadružne obveznosti po predpisih III. pogl. zak. z dne 9. aprila 1973 d. z. 70 o pridobitnih in gospodarskih zadrugah, Vsak član jamči pa razen s predpisanim deležem še z enkratnim zneskom svojih deležev.
Ta odgovornost traja za Izstopivše zadružnike ali njihove pravne naslednike še vse leto po preteku poslovnega leta, v katerem je dodlčmk
izstopil, in obsega vse obveznosti konsorcija de zadružnikovega izstopa. (§§ 76, 77 in 78 zadr. zak.)
Posojila daje zadružno načelništvo le zadružnikom na podlagi pismene prijave hi po razmer,'« staleža blagajnice.
Do višine vplačanih Vlog more zahtevati posojilo ivatsk zadružnik brez posebne varščine.
Višja posojila se dado redno le proti zadostni varščini.
Prošnje za posojila se morejo zavrniti brez ohrazložbe in proti odklonitvi ni dopustna pritožba. Ako umakne prosilec svojo prošnjo že potem, ko se je posojilo dovolilo, je zavezan poravnati vse nastale stroške.
Posojila, ki segajo do višine vplačanih deležev, imajo pred vsemi drugimi prednost.
Posojila se izplačujejo proti menicam ali p* zadolžnicam.
Posojila se morejo vračati po dogovoru ali ob gotovem terminu ali v obrokih.
Obrestno mero za dana posojila določi občni zbor, ki pa more za eno leto dovoliti zadružnemu načdništvu, da gre ob posebnih slučajih tudi pod določeno obrestno mero.
Za pomnožitev prometnega zaklada se morejo prevzemati izposodila in hranilne vloge, in sicer od zadružnikov bi nezadružnikov. Listine o takih izposojilih in hranilnih vlogah se imajo glasiti na ime.
Višino obrestne mere za hranilne vloge, kakor tudi odmero rokov za odpoved določa v obsegu sklepov občnega zbora zadružno načelni-Stvo Ln se morajo tozadevne premembe naznaniti zadružnikom.
Vsak tak sklep se nanaša tako na že vpla-; čane, kakor tudi na hranilne vloge, ki se bodo šele i vplačale.
Obresti hranilnih vlog zapadejo polletno na-j zaj in sicer koncem junija in koncem decembra j vsakega leta, gotovo pa ob izplačilu vlog samih, j Ce se obresti ne dvignejo tekom enega meseca | po preteku teh terminov, se smatrajo za nove j vloge.
Za pokritje morebitnih prometnih izgub je določen rezervni zaklad za Izgube.
Tega tvorijo: vsakoletno rezerviranje naj-man 5% čistega dobička na podlagi sklepa' občnega zbora ter zapadle vloge.
Datiranje rezervnega zaklada za izgube se nadaljuje vsaj tako dolgo, da doseže 10 % deležev. Po dosegu tega zneska je občnemu zboru dano na voljo, da nadaljno dotiranje ustavi. Ce se konsorcij razdruži, sklepa zadnji občni zbor o porabi rezervnega zaklada za izgube.
Prej izstopivši zadružniki nimajo nobene pravice do rezervnega zaklada za Izgube ali do Ostalih prometnih sredstev.
Koncem poslovnega leta (31. decembra) se mora računski zaključek sestaviti in najpozneje do konca februarja predložiti nadzomištvu.
O uporabi čistega dobička odloča občni zbor.
Ko se je dotiral rezervni zaklad, in ko so se odštele ostale od občnega zbora sklenjene od-membe, se razdeli prebitek med zadružnike kot dividenda.
Razdelitev se vrši po razmerju na delež« plačanih zneskov in časa njih hranitve tekom dotične poslovne dobe. Dokler ni prvi delež ves vplačan, se nanj odpadajoča dividenda ne Izplača temveč pripiše. Tekom poslovnega leta nedvig-njene dividende se pripišejo reservnemu zakladu za Izgube.
V slučaju Izgube marajo z rezervnim zakladom in letnim dobičkom nepokriti primanjklaj plačati zadružniki po razmerju svojih vplačanih deležev. Ta primanjkljaj se od deležev odpiše, nakar se morajo te z dodatnimi plačili zopet popol-nitl. Dokler se ta zopetna popolnitev ni zgodila, se z reduciranimi deleži ravna kakor z onimi, Id niso še popolnoma plačani in se jih zatorej tudi ne sme odpovedati.
C e se tekom poslovne dobe vsled izg ub vplačani deleži obremene s polovico svojega skupnega zneska,m ara zadružno načelništvo takoj sklicati občni zbor, ki ima na podlagi podanega poslovnega poročila sklepati o nadaljnih korakih.
(Konec orihodnlič.)
Vestnik.
Pisarniški uradniki. Pišejo nam: Pisarniškim uradnikom se zapro duri napredovanja z IX. čin. razredom. So pa vendar še nekatera mesta, osobito pri raznih poverjeništvih in drugih večjih uradih, kjer je mogoče tcuy uradnikom dospeti v VIII. čin. razred. Mnogokrat je pa že pred izpraznitvijo takega mesta določen uradnik, ki ga zasede. So to navadno uradniki, ki že prej službujejo v dotičnih oddelkih, četudi so mnogo mlajši na službenih letih od druzega uradnika, ki služi na deželi. Podeželski uradnik mnogokrat iz raznih vzrokov neee ali ne more prositi za tako mesto, a vendar se čuti globoko prizadetega, če ga njegov mlajši tovariš preskoči. .le pa to tudi-zares krivica. kajti nam ne gre in nam ne pojde nikdar v glavo, kje in v kakšnem oziru naj bi pisarniški ravnatelj v VIII. čin. razredu pri kakem poverjeništvu opravljal važnejša dela, ali moral več znati, kakor na pr. kak vsestransko izvežban. izkušen in v službi osivel okrajni tajnik ali sodni nad-oficijal na deželi. Da bi se tej krivici napravil konec, predlagam:	Organizacije
naj izposlujejo čim večje število mest VIII. čin. razreda, (morda eno osmino celega staleža pisarniških uradnikov vsakega poverjeništva) in se naj ta mesta podeljujejo vsem 'onim, ki so po službenih letih na vrsti za imenovanje, ne glede na to, če služijo pri poverjeništvu ali na deželi.
P.
Iz užitninskih krogov. Deputacija uslužbencev je osebno vložila, pri delegaciji ministrstva financ v Ljubljani, naslednjo prošnjo. Delegacija je obljubila, da bode naša zadeva v najkrajšem času ugodno rešena. Akti so bili v Beograd v rešitev odposlani: 26. 11. 1921, št. B lil 103/5; 5. III. št. B III 23/92. Prošnja se glasi :
Odredbo delegacije ministrstva financ za Slovenijo in Istro v Ljubljani z dne 29. jan. 1921, št. B III, 103, so vzeli užitnin-ski uslužbenci v Sloveniji z največjim zadovoljstvom na znanje. Podpisano društvo si šteje v dolžnost, da se imenom vseh uslužbencev v Sloveniji najudaneje zahvaljuje delegaciji ministrstva financ, ki je s citirano naredbo sprejel užitninske uslužbence v finančno kontrolo.
Zajedno si dovoljuje podpisano društvo na visoko delegacijo ministrstva financ staviti nastopno prošnjo:
Podpisanemu odboru društva užitnin-skih uslužbencev za Slovenijo prihajajo dan na dan pismeni obupni klici iz vse
Slovenije, glasom katerih živijo užitnln-I ski uslužbenci v skrajnem pomanjkanju in i bedi. S svojo borno plačo si ne morejo nabaviti niti najpotrebnejše obleke in obutve,. katere poslednje največ rabijo. Še manie na morejo pošiljati svoje otroke v šdro, ker revčki nimajo niti potrebne obleke in obuvala. Večina teli uslužbencev je zadolžena do skrajnosti, kar jako kvarno vpliva na užitninsko upravo in njen ugled. Kredit je pošel, in nihče več mu ne zaupa brez takojšnjega plačila; za to je nastalo obupno in skrajno pomanjkanje in se o tem že čujejo obupni klici po pomoči, ki je skrajno potrebna. Z ozirom na to si dovoljuje podpisana organizacija prositi, da bi slavnoista blagovolila kritični položaj upoštevati in priskočiti nam na pomoč s potrebnim predujmom ter vsaj pred Velikonočnimi prazniki nakazati, oz. da bi jim od 1. oktobra 1920 povišala plačo za vsaj 50 % sedanjih prejemkov. V nadi, da prošnja našega društva ne bode zavržena, se za eventualno ugoditev že vnaprej zahvaljuje — Društvo užitnln-skih paznikov. — V Ljubljani, dne 9. marca 1921. Ivan Žager, predsednik I. r., Fran Rupnik, podpredsednik, 1. r.. Ivan Kreči 1. r. tajnik.
NB. Cenjene tovariše opozarjamo, da rodno plačujejo članarino, in naj ne bo nikogar med nami, ki ne bi bil naročen na list />Naš -Glas«, ker le na ta način nam bo mogoče priti do zaželjenega cilja. Znan je pregovor, da sloga jači, nesloga tlači! —
Zgornji.
Iz užituinskih krogov. Vsak predstojnik urada skrbi za svoje podložne, da so dosedaj vedno in redno dobivali podipore in draginjske doklade, le nadzorništvo državne užitnine spi v miru krivičnih. Bivši deželni odbor je dal leta 1017. odlok. da naj predstojniki uradov povišajo onim uslužbencem, ki ne morejo več napredovati, letno 200 K. Takih uslužbencev je 27; dobil pa od teh ni niti eden vinarja. Pošteni, vestni in sposobni, od M—20 let službujoči so bili telesno in materijalno uničeni. V obupu so bili primorani, odpovedati se službi in si iskati drugje zavetišča, da obvarujejo sebe in svojo družino pred pretečo katastrofo. Narodni poslanci, v konstituanti, usmilite se klica ubogih trpinov!	Preganjani uslužbenec.
I. redni občni zbor »Samopomoči« v Ljubljani se tjc vršil 21. t. m. Obširnejše poročilo prinesemo prihodnjič. Sprejet je bil p red lov, da sc revizija zadruž. poslovanja poveri 4 .zadružnikom in se do izvršene revizije obč. zbor odgodi. Za predlog so glasovali tudi člani načelstva n nadzorstva, ker je bii dobrodošel ter se z revizijo končno ubije zlobno šušljanjc zahrbtnežev.
Izredni obč. zbor Krožka mag. uradnikov : e
vrši dne 29. t. m. ob 6. zvečer v mag. posveto-vatotoi. Dnevni red: sprememba § 4. krožlcovih pravil.
Abbau. Ker ima Avstrija preveč uradnikov in jih več tisoč sploh ne more nikjer nastaviti, pač pa jih mora več tisoč odsloviti, se ogromno število javnih nameščencev namerava izseliti v Argenti-nijo in druge amer. države. Event. pokojnine se jim nakažejo kasneje. Tako poroča »Beamten Ztg.«.
* .v_W_ M,	'	. '•». ,-i
USTNICA UREDNIŠTVA.
Vprašanja na uredništvo »N. G.« V
zadnjem času se množe dopisi na uredništvo z različnimi vprašanji. Prav- radi bi odgovarjali, toda urednik ni vseveden ter mora vprašati druge. To pa vpraševal ci sami lahko store, ker gotovostma vsakdo znancev med višjimi in nižjimi uradniki-strokovnjaki in gotovo je nam pot na vlado, glavarstvo, na stanovanjski urad ali k predsedstvu Osrednje zveze prav tako dolga in zamudna, kakor vpraševalcem. Urednik je itak vprežen preveč na raznih straneh, zato nikar ne zahtevajte, da leta okolf in potem še obširno odgovarja! V stanovskih zadevali se obračajte na Osrednjo zvezo in na svoje organizacije; v privatnih rečeh pa do kolegov v pisarni, ki vam bodo radi na uslugo. Ne zamerite! Toda urednik ne more vsega.
Razglas.
Za 13. marca 1921 sklicani redni občni zbor Samopomoči v Novem mestu je preložen na 3. aprila 1921 na istem kraju, ob istem času, z istim dnevnim rodom kateremu se doda še točka: Sklepanje o razdružitvi zadruge.
Načelstvo.
A.Mihdič, Ljubljana
■ Šelenburgova ulica 1. ■
15-3 ;
Trgovina s ščetinastimi iz- . deliti. Galanterija in par- jj fumerija. Edina zaloga jugoslovanskih KVAR T kakor tarok,
■ marijaš, w hist„ primorka4, š
A-
\h
Vzajemna posojilnica
r. z. z o. j. v Ljubljani.
Izvaja za javne uslužbence transakcije dolgov v Avstriji. — V letu 1920 je bilo uradništvu v korist že izvedenih 80 transakcij.
Za izvedbo transakcije je sedaj najugodnejša prilika, ker je kurz avstr, krone zelo nizek. Vsakdo lahko zniža svoj dolg na 2 tretjini in še več. Transakcijo izvede zadruga sama proti povrnitvi naraslih stroškov.
Zadruga dovoljuje javnim uslužbencem posojila na osebni kredit: proti poroštvu, zaznambi na službene prejemke in zastavi življ. polic na daljšo dobo in proti malim mesečnim odplačilom; obresti
Hranilne vloge se obrestujejo po 40|0.
Prošnje se rešujejo zelo hitro. Zahtevajte prospekt!
-1=
Naročajte in širite „Naš Glas!“
mmmmm
Modni salon
LJUBLJANA,
g Zidovska ul. 3,	Dvorska trg 1. jgj
Priporočamo veliko izbiro najnovejših svilenih klobukov, čepic In slamnikov za dame in deklice.
T/j Poplavila tožno In	- ■
ceno.
Žalni klobuki vedno v zalogi.
izdaja Osrednja Zveza javnih nameščencev in upokojencev za Slovenijo v Ljubljani. Odgovorni urednik Maks« Daeh*. -- Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani.