Veseli rnajnik.
ftroci! zopet sije Cvetoči mesec maj, Ki zèmljo je predramil, Oživil v sladki mlaj.
Po drevji, po germovji Prepeva ptica spet; Po travi in po vejah Bučeia bere med.
Na lehi se zelenej Otročji zbor igrä, Kipi jim radost glasna Iz mladega sercä.
Zlati so žarki solnčni Po hribih, po doléh Očarali naravo V pomladnji sladki smeh.
In kamor se ozira Po svétu mi okó, Povsod je vse veselo, Povsod je vse novo.
Petir Gros.
Rózka.
(Povest. Spital V.—ž—.)
Fàliéarjeva Rozka, deklica o sedemnajstem letu, služila je v Kranji na Gorenjskem; doma se zaradi uboštva nij mogla hraniti. A poróéili so jej, ko je bila v Kranji, da je nje mati opasno izboléla. Rozka takój ostavi svojo gospodinjo ter odhiti domóv, kder je verlo dobro stregla siromašnej bolnici, z delom redèé mater in sebe.
Štev. 5.	V Ljubljani 1. maja 1875.	Leto V.
Naročnina naj se naprej plačuje in pošilja uredništva špi-talskih ulicah hž. št.
273 v Ljubljani. iLai-bach.)
Jednóé po vàsi prijezdi uže póstareu gospod in ugleda Eozko, perćčo pri vodi. Eaz njeno lice je sijala nedolžnost, in tako preprosto se je kretala, tako naravno, da si tujec nij mogel kaj. da bi se ne bil ustavil, konja razjahal ter je poprosil vode. Deklica vzame verč, nastreže ga in podà gospodu, a sama se zopet naglo poprime dela, katero potem sköraj okončd. Gospod je le stal z verčem v roci ter se delal, kakor bi hotel še piti.
Deklica ga spodobno opómni: „prosim, dajte mi verč. Mudi se mi zelò; mati domi potrebuje pomoči."
„„Ali tvoja mati še živi?""
„Dà, gospod, živi še, a bolna je, in zdaj sem jaz nje jedina podpora na vsem svetu."
„„Stanujete li daleč od tod?""
„Tamkaj doli, kder se vidi hižica pri ónej vélikej lipi."
„„To je kočica, dete moje.""
„Ta koča je naju dom."
„„Nu, ako se ne braniš, domóv te spremim in k tvojej materi pogledam. To hoče biti dobra žena, ka jo hči tako ljubi.""
„O, mater jaz res ljubim, samo da bi jej mogla poverniti konči nekaj dobrot, kar sem jih od nje užila."
Rozka zadene kebèl na glavo ter se odpóti; gospod se oberne tudi za njó po ozkej stezi, konja na berzdi vodeč.
K malu sta do hiže dospela.
Deklica perva stopi v sobo k materi in pove, da je z njo govoril nekakov tuj mož, gosposki oblečen. „Dala mu sem," reče, „verč vode ter mu povedala o vašej bolezni, a on sam je prišel zdaj k vam."
Nekako milo se je stvorilo gospodu, stopivšemu v siromašno kočo, in še bolj se mu je užalilo, ko je tam v kotu na slami videl ubogo ženico. S krotkim glasom je rekel: „ubožica, zelò se mi smilite!"
„Gospod moj dragi!" odgovori bolnica, „nijsem tako siromašna, kakor Vi mislite. Bog mi je dal zelò dobro hčer, ki z ljubeznijo lajša zadnje hipe mojih dnij. Ne verjeli bi, kako se muči okolo mene, samo da bi me otéla smerti! Šiva, prede, pere, — s kratka, ni po dnevi ni po noči ne počiva. Le njej se mi je zahvaliti, ka sem še na svetu. Bog jej samostotéro popläti, -kar je meni stvorila!" Ob teh besedah so starici solze prilile in glasno je zaplakala.
Gospod reče deklici: „dobra hči si! Bodi vedno taka, kakor zdaj, ter slušaj mater in pàzi glasu svoje vesti v persih! ■— Ali bi šla morebiti z menój v Ljubljano ? Denem te v samostan, da se čemu nau&š," dostavi po dolzem premolku.
Rozka ga Čudno pogleda in vpraša: „v Ljubljano? — V Ljubljano da bi šla z Vami?"
Modri oči je uperla v gospoda in stoperv zdaj opazila, da utegne biti duhovnik.
„„Dà, v ljubljanski samostan," čestni mož odgovori.
„Ne, gospod! Nikakor ne morem, če mi tudi poveste, da bodem takój za nuno ! Rada bi šla res, a kako se mi je razstati z ubogo bolno materjo ?" deklica terdno reče.
„„Morda se večjega mesta bojiš, ker še ne veš, kako je tam?"" vpraša gospod.
„O ne! odgovori Eozka, „služila sem uže v Kranji, a slabo sem živela."
„„Zakaj li?""
„Gospodinja mi je bila jako terdega serca in zato je nobedna dekla nij mogla nad teden dnij služiti. Dela je bilo do pozne noči, ter vsak teden je ukazala, vse prostorne sobe čisto izmiti. Zelò sem se bila prehladila, a ona se nij hotela niti moje bolezni usmiliti, in zmerjala me je, ko sem tedaj prosila, da me oprosti pretežkega posla. To me je zelò peklo, a molčala sem ter vse prebila zaradi Boga in matere. Tudi po ulicah je bilo sem ter tja tekati, da sem več raztergala na črevljih, nego li zaslužila plače. Ako jej kóliékaj nij bilo po godi, uže je näme kričala in me tudi pretepala. Imela je hčer in sina, ter oba sta z menoj delala, kakor mati. Kadar sem plakala, odgovarjalo se mi je: „zato plačujemo in redimo deklo!" Vendar sem voljno vse preterpéla do materine bolezni."
„„Bes je težko,"" izpregovori gospod, „„vsacemu ustreči, kakor bi mignil. Gospodinje naj bi ne pozabile, da so tudi posli stvari božje, ki imajo v nebesih očeta. Ako služabnica svoje delo pridno opravlja, to nikakor nij menj vredna od svoje gospé, katera jej ukazuje, dobro jé in pije, posečdva prijateljice ter prah pometa po drevoredih in ulicah vsem drugim ljudem, osobito bolnikom, na veliko preglävico in kvaro. — Ako bi ti bila z menoj hotela iti v Ljubljano, to bi jaz bil skerbel za tvojo mater, a ker se ti ne zdi, — nä to mošnico!"" okonöä prijazni gospod, deklici polno mošno ponujäje.
„O gospod, vidim, kako ste blažega serca!" odgovori Bozka vsa zarudéla; „a mati! kako bi jaz to vzela, česar nijsem zaslužila?"
Tuji mož jej besedo prekine: „„za to ne bodi v skerbéh; primi, kar ti dajem!""
Bozka vzame ponujano mošno ter od samega veselja vsklikne: „vse to je materino!" ob enem svojej materi novce izroeéje.
Bolnica je hotela vstati, pred gospoda poklekniti in mu na prevelikej dobrodéjnosti zahvaliti, a on je videl, kaj namérja, ter jo zopet na lähko potisnil k postelji, govoreč : „vi ste res potrebni pomoči ; a hvala je božja, ne moja ! Ti, blaga Bozka ! tudi po sedàj góji mater, kakor si jo do zdaj, in Bog te nikoli ne ostävif"
To izrekši naglo vsede na konja ter oddirja.
Nij bilo dolgo, in liže se je po vsej vasi raznesla govorica, da je neznani gospod bil sam ljubljanski vladika (škof) Anton Alojzij Wolf, id6č na Goričane. Bahia mati in Bozka sta se zelò preplašili, a verjeti iz početka vendar nijsta mogli, da-si je bila daleč znana uljudnost visocega gospoda, ki je često v navadnej obleki brez društva hodil ubožnih ljudij tolažit in jim pomagat. — Kar gospod župnik Bozko pokliče k sebi ter pové, da je vse res, kakor je svet govoril, in jej še verhu tega reče, naj vsak mesec pride k njemu po novce, katere je odménil vladika njej in materi.
Deklica se uže nij branila pomoči blažega gospoda.
Minolo je poldrugo leto. Stara mati se je v Gospodu prestavila na 6n svet, a deklica je prosila župnika, da bi jej pomogel zdaj v samostan priti
Nij zamän prosila ; njej želji je bilo skoraj ustreženo. Baš pred nekoliko
5*
leti je v Ljubljani pobožna nuna umerla na žalost vsaeemu, kdor jo je poznal.
Nje otročja ljubezen nij ostala brez povračila, in do konca svojih let je v serci nosila tolažeči glas, da je ona bolnej materi bila na stara leta j edina podpora!
Sirota.
(Spisala Lujiza Pesjakova.)
Živelo je ubogo dekletce. Bilo je sirota, samohrana v širocem svetu. Hižice nij imela, kder bi bila domà, ni posteljice, da bi na njej spala, niti ne sladkega naročaja, kateri bi jej bil v obrambo. Umejete li, mladi prijatelji, kaka nesreča je to? Premislite, kaj bi vi počeli brez očetine in materine ljubezni, — brez tiste ljubezni, ki vas neprestano in milo pazi, ki se za vas žertvuje, ki sama sebe pozabivši razven vas ničesar na zemlji ne vé! Tega božijega daru se sirota nikoli nij veselila. Ko je ona ugledala beli dan, tedàj je nje mati umirala; goreče je poljubila svojo hčerko ter se z njo razstala.
Bilo je zima. Pod milim nebom je vse zmerzovalo in sneg je Sel, da je cesto debelo zamétal. V tem hudem vremenu je sirota šla v gozd, sama nij vedela, kam. Slaba srajčica, staro krilce sta bili nje jedino oblačilo, in težke lesène črevlje je imela na nožicab. V roci je nesla košček suhega re-ženega kruha, milostinjo usmiljene žene. Merzlo je bilo v gozdu ! Ledni sever je bril skozi toge veje visokih dreves! In samota je bila tam, presamota! Le sem ter tja se je v debelem snegu videl boječi sled lehkonoge serne, katera je plaba smuknila v germovje, ako je v dàlji zavil gladni volk. Ko sirota hodi tako po temnem lesu, tresčč se od groze in mraza, sreča otroka, ki je prosi: „daj mi kruha! Uže davno nijsem nič jedel; lačen sem!" Sirota mu dà ves kruh; a dete izgine, rekši: „Bog ti poverni!" Dekletce dalje odpotuje ter k malu potem sreča, kakor je menila, drago dete, ki je bilo še slabéje oblečeno nego li ona sama. „Daj mi svoje krilce, ne morem se geniti od mraza!" Sirotka sleče jedino svoje krilce in và-nje obleče otročička. Tudi ta jej izgine izpred očij, rekši: „Bog ti poverni!" Jedva se napóti dalje, kar zagleda uže tretje dete, boso po snegu hodeče. „Ubožec!" misli sama v sebi ter se naglo sezuje in lesène črevljice ponudi otroku, kateri je vzame in reče: „Bog ti poverni!" ter izgine.
Zdaj je bila sirotka bosa in v samej srajčki sredi neizmerne šume. Mislila je, da je bode konec od mraza; ali evo! svetloba zašije okolo nje in velik gospod je stal pred njó. Krotko, neizrecno milo jo pogleda, in kadar mehko, blago roko položi sirotki na glavico, katere do zdaj nihče nij glädil in negoval, uže nij čutila ni mraza .ni samote ; ogrevala jo je nebeska radost. Minol je strah in groza; lepo se je ubožici zdelo tudi tam v divjej šumi, — zdaj uže nij bila sirota, kajti ljubezen se je nà-njo ozirala! Gospod reče: „ker si me trikrat usmiljeno obdarila, da-si gladna in premražena bivši, hočem tudi jaz tebe darovati. Preljuba moja hčerka, po sedàj ne bodeš nikoli terpela niti glàdi niti béde na zemlji; srečna in blagoslovljena imaš po njej
hoditi." Svetli gospod pobere nekaj pestij snega, mahtì in ilovice ter položi dekletcu v srajčico. Še se milostivo nagne k sirotki, še jo oblagoslovi njegova dobrodéjna roka, ter on potem izgine izpred njé!
Néma, stermćča si deklica oči mäne, kakor da se je prebudila iz sladkega spanja, — in kako lepe sanje so se jej sanjale ! — O ne ! — Okrog nje je še zdaj gozd in vsa njegova groza; v srajčki derži še, kar je dobila od svetlega gospoda. — Yse je bilo resnica! O, da bi mogla doiti gospoda! Tja je odšel; tam ga je zadnjič vidila! Hitro, hitro za njim! Zaman, — sama samcata je zopet v temnej šumi, zopet sirota, nesrečnejša nego li kedaj poprej ; kajti nekaj hipcev je tudi njej sreča sijäla. Ear ugleda lepo hižo. Tja gre in poterka premraženimi persti. Star, pobožen mož je v njej sè ženo prebival. Rada sta prijela dekletce. Ko sirota v gorko, razsvečeno izbo stopi, vidi se oblečeno v krasno svileno odélo, katero je bleščalo, kakor pomladnja zöra, in obuta je bila v najlepše vézene črevljice. A v naročaji je deržala namesto snega, mahü in ilovice, mnogo zlata, biserov in dragih kärnenov, svetlih, kakor migetajóée zvezdice. Sedàj je bila neizmerno bogata, in kar je še bolje, imela je domovino, kder je ljubeča skerb neprestano čula nad njó. Stari mož in žena sta se je radovala, kakor se radujeta ded in babica jedine svoje vnuke. Nikdar nij deklica pozabila svetlega gospoda, ter verhu vse sreče je nje serce ostalo usmiljeno in blago; zato jo je vse ljubilo in čislalo. Mirno je minevalo nje življenje, kakor čist potok beži mej cvetlicami : na siroti je bil blagoslov ljubezni.
«
Mreža in kožuh.
Bilo je po zimi baš o božiči. Hud mraz je pritiskal, da je drevje pókalo in po cestah sneg ležal na debelo.
Šel je kmetsk človek v bližnje mesto, kjer je bilo posla pri sodišči. Na potu sreča cigana, ki je namesto suknje imel na sebi mrežo, s kakoršno se lové ribe. čudno se zdi kmetskemu človeku, da cigana ne zebe, ko on, zavit v goräk kožuh, po vseh se udih trese od mraza. Stópi bliže ter povpraša cigana: „kako da v tacem mrazu nosiš mrežo namesto suknje ? Ali se ti v glavi meša, ka-li?" — „„Ne meša se mi v glavi,"" odgovori mu cigan, „„meša se vam, ki si kupujete kožuh, a ipak terpite mraz. Evo, moja mreža ima sto in sto skožnjic (luknjic); skozi to gre mraz viinjo, a skozi óno zopet iz njé. Pri vas je vse drugače. Ko se mraz zaleti pod vaš kožuh, ne more se verniti, in to je krivo, da vas zebe. Mi cigani smo modri in pametni ljudje."
Neumni kmet se zamisli v ciganovo modrovanje ter mu ponudi svoj gorki kožuh za mrežo. Zviti cigan je tega jedva čakal ter mu z veseljem podäl mrežo, oblékel kmetov kožuh ter odšel svojim potem.
Za nékaj časa vidi kmet, da ga je cigan gerdo preväril. Kliče in gleda na vse strani; ali o ciganu nij duha ni sluha. Bil bi zmerznil, da nij o pravem času prišel v mesto, kjer si je bil prisiljen kupiti nov kožuh.
Vernivši se domóv nij živej duši zinil besedice o tem, kar se mu je pripetilo na poti, in prav je stóril, ker vse bi se bilo smijalo njegovej neumnosti. To bi on bil tudi zaslužil.	st. G.
Pomladanjsko jutro na vodi.
Bega ob veslu
Čolniček legai, Yoda ga nese, Ko lästovko zräk.
Veter od juga Meglice topi, Solnce se zlato V valovih svetli.
Jàsno obnébje, Zeleno poljé, Čudes tisoč je Okolo vodé.
Novemu novi
Krasote se zbòr, Lepšemu lepši Umiče prizor.
Tu o bregovih
Vonjàva cvetóv, Daleč tam glave Planinskih verhóv.
Cerkvice bele
Tu niže od zäd Gledajo s hriba Na kočo, na grad.
Mesto prijazno
In gozd in vasi, Berzo gibanje Okretnih ljudij.
V čolnu otročje
Vriskanje glasno •— Mlado življenje, Ka^ó si lepó !
Liijiaa Pesjakova.
ti
Konjski tat.
Mäzur, bogat Beduvinec, imel je konja najboljše pasme (plemena).
Ko jednóc jezdi po puščavi k prijatelju, sliši blizu potoka slabotno jeéànje. Idóc za tem milim stokom najde sivobradega moža v pesku ležčč. Starec, ugledavši neznanega popotnika, poprosi v iménu božjem in prorokovem, da bi se ga usmilil.
„Usliši me," ogovori starec Beduvinca, „siromak sem, potujoč po puščavi. Truden dolge hoje sem si hotel žejo ugasiti na studenci; a slabost me prime in tako sem tukaj obležal. Pomozi mi zatorej po besedah prorokovih, ki govori: „za käpljico vode, katero žejnemu daš, v raji dobodeš obilo veselja."
M&zur, človek blažega serca, usmili se žejnega siromaka, ostavi konja pri njem ter takój odhiti k studencu po vode. Jedva dospéje do studenca, kar začuje za soboj nekov stropòt. Ozerši se zelò osupne, videč, da mu je iznemogli stari prosjäk v tem v'sédel na konja ter hitro mimo njega zdirjaL
M ä z u r j a nij toliko užalila konjeva izguba, kolikor gerda zvijača, s katero ga je tat preväriL Uže se misli sè samokresom maščevati prederznemu človeku, a potoläzi se ter za njim zavpije: „Stoj, samo za trenotje! Ne boj se, da bi te dohitel, ker znäm naglost svojega konja. Tudi vem, da si ne šteješ v greh, ka si me prevaril sè zvijačo in me okradel; a pómni, zlotvòr! da te zadene kazen prorokova. Kdo h bode po sedàj iznemoglim siromakom v puščavi pomagal za tako hvaležnost, kakoršna je tvoja? Vsak odjezdi gluh mimò ubozega popotnika, boječ se, da se mu ne bi pripetilo, kar se je meni. In vse nesreče iznemoglih ljudij, katere zadene žalosten konec v puščavi, kriv bodeš ti, zlosréènik. Idi!" — To izgovorivši hoče Màzur molcé oditi. A kaj stvori tat? Hipoma oberne konja ter dohitévsi Mäzurja, podà mu berzdo rekoč: „nä svoje živinče! Dobro si govoril! Dobiček, kar bi mi ga dal konj, bil bi premajhen proti nesreči, v katero bi jaz pehnil po puščavi potujoče in iznemogle ljudi. Nà ti svoje, a meni bodi prorok milostiv."
Danijel lUajarón.
Kovač skopuh.
Bogat koväö je stanoval v nečem mestu poleg morja. Bd je zelò skop in hudoben. Zbranih je imel premnogo novcev, s katerimi je napolnil star panj ter ga pred vsemi ljudmi postavil k ognjišču, da bi nikdo ne sümnel, kaj je v njem skrito. Nekedaj, ko so terdno spali, morje vzraste in zalije hižo tako zelò, da je panj vspläval. Kadar se je morje uléknilo, odneslo je tudi panj, ki je plaval mnogo milj daleč, dokler je prišel k nečemu mestu, kder je živel mož, ki je bil zelò gostoljubiv in darežljiv ubožcem in tujcem. Ta človek, zjutraj za rana vstavši, vidi plavajoči panj ter ga potegne k sebi na sóho, misleč, da je sama klada, katero je kdo vergei ali ostavil. Pripétilo se je potem, da je k njemu prišlo mnogo tujcev, in bil je zunaj velik mraz. Gostoljubivi domačin vzame sekiro, da bi panj razklal, in ko udari trikrat ali štirikrat, začuti zvenčanje. Panj razcepi ter novce najde in veselo spravi, da bi je povernil, ako se jim gospodar ogtósi. A koväö je hodil vse od mesta do mesta, novcev iskäje, ter je prišel tudi v to mesto k človeku, kateri je bil njegov panj ogrènil. Ko je začel govoriti o izgubljenem panji, domačin takój razuméje, da so novci njegovi, ter pomisli v sebi: „ogledatihočem, ali^je volja božja, da mu novce vernem, ali ne?" Ukaže speči tri hlebe kruha, in pervega napolniti persti, druzega mertväskih kostij a tretjega novcev, najdenih v pänji. To stvorivši veli kovaču: „pojesti hočeva tri hlebe kruha od najboljše moke, in katerega izmej njih si izbereš, dovolj ti ga bode." Koväö, vzdignivši hleb za hlebom, čuti, da je najtežji tist, v katerem je bila perst. Izbere si tega in reče gospodärju: „ta bodi moj, in ako bi še potreboval, vzamem tudi tega," roko položivši na hleb z mertväskimi kostmi. Domačin, to videč, misli sam v sebi: „zdaj veni; božja volja nij, da bi ta zlosrččnik imel novce." Takój skliče uboge in ned0žne, slepe in hrome ljudi ter pred kovdčem razlomi hleb, govoreč: „evo tvojih novcev, katere sem ti bil podal v roko; a ti si rajši izbral perst in mertväske kosti, in tako je tudi prav, ker nij Bog hotel, da\ bi ti novci bili tvoji." Domačin hitro vse novce pred njim razdeli mej ubožce, a koväö otide, zelò osramočen.
Gledališke igre za mladino.
Stav vojak: in njegova rejénka.
Gledališka igra v dveh dejanjih. — Poslovenila B a r b k a Höchtl-nova.
Sesti p ki zob.
Miško, Radovanček, Kätinka, Anička. Dečki in deklice. Prejšnja.
Miško. Meni se ne more nič zgoditi, ko imam toliko otrok v družino okolo sebe. (Ugleda Tinico. deržečo si zastor pred očmi.) Kaj ti je, Tinica, ka se jčkaš? Kdo ti je kaj stvoril? A ne Stépanek? —Stépanek povedi, kaj je Tinici? "
Stépanek. Oh, oča, Miško! Kedar ste bili odšli, prosil sem Tinice, da bi z menoj šla, pomagat nekaj prinesti. Takój sva se vernila, a v tem je nekdo vam nož ukradel.
Miško. Kaj? Moj nož? To mi nij, kar si bodi. Kdo bi ga li vzel? Ali sta koga videla?
Stépanek. Nij bilo žive duše, razven naiu, in potlej ste prišli vi z dragimi otroki. (Dečkom ) če je kdo izmej vas vzel nož morda v šali, daj ga semkaj ! (Dečki molèé.) Oča Miško, preiščite vse naše žepe, ter nož se dobode tam, kjer je.
Miško. Kaj ti je na umu! Jaz da bi vam preiskoval žepe? Tega ne stvorim, otroci! Kdor mi je vzel nož, sam ga je dolžan poverniti; jaz se nikogar ne dotaknem. Drugače si znam pomoči. Pridite sem k meni, otroci, ter stopite v versto. s herbtom oberneni k meni. (Postavlja je v versto.) Tako ; vse je v redu. Zdaj me poslušajte in dobro pazite, kaj porečem. Jaz jamem šteti: jedna, — dve, — tri. Ko porečem „tri," takój se z licem obernite k meni. Videli bodete nekaj. Tist, kdor je nož vzel, ne bode se mogel oberniti; kajti ko izpregovorim : „tri," nož mu v žepu tako oteži, da se mu niti z mesta ne bode geniti. Ali ste razumeli?
Dečki. Bazuméli, razuméli, samo štejte, oča Miško!
Miško. Pozor, otroci! Jedna, — dve, — in (v tem hipu se zeverti Radovanček, a drugi Aroci še ftojé.) Tako ; zdaj je uže dobro. Nij treba, da bi rekel: „tri", nož se je uže pokazal. Kadovänöek, daj ga z lepa sem!
Radovdnček (svojeglaven). Jaz noža nemam.
Miško (prijemši ga za roko). Ne upiraj se; ako noža z lepa ne daš, pre-iščem ti žepe, in če ga najdem, gorjé tebi!
Radovdnček. Mirujte! Nič žalega mi ne morete stvoriti. Ne deržite me tako terdo za roko!
Miško (Stépanku). Stépanek, pojdi po očeta; otódi sem ga videl domóv prišedšega.
Stépanek. Potečem, kolikor morem,
Badovànéek. Stoj, Stépanek, stoj! Nož hočem dati. (izleče ga iz žepa ter da Mišku.) Nit, mirujte zdaj ; nož sem vam dal.
Miško. Dobro sem vedel, kje je nož; pómnite si, otroci: „mlad tat se sam ovädi. " Kaj ti je na roci ? Vrezal si se ! Ali te je morebiti moj zvesti nož vgriznil? (Radovanček se mu hoče iz rok iztergati.) Počakaj še malo! tako z lähka mi nog ne odneseš. Jaz sem star vojäk ; vojaški ti bodemo sodili. Zasäcili smo te na tatvini in skozi šibe pojdeš. Moj nož nij zamän narezal verbovih šib ; zdaj nam bodo v tvojo kazen. Dajte sem šibe ! Tvoj oča je ranocélec in treba mu je ostrega noža, izrezati rano iz telesa; šiba je še ostrejša, kajti otrokom iztrebi raznokatero dušno slabost.
Tinica. Ob, oča Miško! ne delajte mu žalega, — oprostite mu zdaj! Poboljša se Radovänöek, jaz vam sem poročica. — Ali nij res, Radovänöek, da se poboljšaš? — Tudi sem jaz kriva vsega tega.
Miško. Nu, če ti zanj prosiš, oprdščam mu; a kazni vendar ne otide.
Stépanek (oči si briše). Dolžen sem očetu povedati, koliko nam je stvoril sramote Radovdnček ; žal mi je, ka je moj brat !
Miško. To si res dolžen; greh bi bilo molčati. Zaslužena kazen ga utegne poboljšati, (ßadovänöku.) Pojdi, kamor hočeš! Ne morem te pri sebi imeti, dokler se ne poboljšaš. (Radovanček otide.)
SEDMI PRIZOR.
Prejšnji brez Radovančka.
Miško. Zdaj ste videli, kako slaba vest človeka ovädi. Resničen je pregovor :
„Kdor slabo vest imä, Ljudém se sam iz dl"
Stépanek. Ali ste uže takój vedeli, da je nož on ukradel?
Miško. Zdelo se mi je, da je on. Videl sem ga malo poprej, bež0čega mimo mojega okna, kakor bi se me bal. Res imam samo jedno oko, a z njim vidim bolje, .nego li raznokedó z obema. Ko je Radovänöek sem prišel, bil je tako nemiren, da sem takój videl, kakor bi ga vest pekla. Žal bi mi bilo dečka, ako se ne poboljša, ker ima dobrega očeta in verlega brata Sté-panka. „Ivér vendar ne pàdi predaleč od paróbka." (Pogleda, koliko je ura.) Nu, zdaj treba hitro iti k županu; rekel mi je ob tem času priti. Ako bi se skoraj ne povernil, Tinica, pospràvi ti moje stvari v hižo. Nož vzamem s soboj, da se nihče ne obreže. Mislim, da ne bode nič važnega ter skoraj se vernem. — Da ste mi zdravi! (Otide.)
OSMI PRIZOR.
Prejšnji brez Miška.
Stépanek. Baš prav, Tinica! da je odšel Miško; zdaj nama tudi drugi otroci lehko pomogó.
Anička. Kaj li namérjata?
Stépanek Takój zveš. Tinica, povedi jim; jaz stopim hitro po desko in po venec. (Otide.)
Tinica. Denes je Miškov god in Stépanek bi mu tukaj na drevo rad nekaj narédil.
Kätinka. Naj vama tudi jaz pomorem.
O t roc L Tudi mi, tudi mi hočemo pomagati!
Sté p a u e k (prinese desko). Da, tudi vi treba da pomorete ; čim več nas je, tem bolje! Pomozite mi zdaj desko postaviti na klop ter na drevo nasloniti. (Otroci poprimó desko.) Tako je dobro. (Stopi na stran ter desko ogleduje.) Verlo dobro stoji, ali ne, otroci? A zdaj hitro venec in cvetice!
DEVETI PRIZOR.
Radovanček (plah nastopi). Prejšnji.
Radovànéek. Daj, Stépanek, da samo jedno besedico s toboj izpregovorim.
Stépanek. Pojdi! S toboj se nehčem dražiti.
Radovànéek. Stépanek, prosim —
Stépanek. Anti vidiš, ka zdaj ne utegnem, — počakaj, da —
Radovànéek, Ne, dragi bratec moj! takój želim s toboj govoriti; poslušaj me, lepo te prosim!
Tinica. Pojdi, Stépanek, pojdi! Tako milo te prosi; ne bilo bi lepo, Če ga osorno odpodiš. V tem z Aničko in Kätinko jaz obesim vence okolo deske.
Stépanek. Nu, bodi si, ker si ti rekla. (Stopi kRadovančku.) Kaj bi rad? Povédi hitro!
Radovànéek (obotavljajo se). Stépanek, ali res očetu poveš?
Stépanek (ostro). Dà, dolžnost je, — žal mi je.
Radovànéek. Oča me ubije; veš, kakšen je.
Stépanek. Tega ne stvori; a v tvojej koži bi vendar ne hotel biti. Zaslužil si ljuto kazen, in treba da jo preterpiš.
Radovànéek. Stépanek, pervič sem tostvoril; po sedàj uže nikoli ne stvorim; prosim te, ne pripoveduj očetu.
Stépanek. O tem poprej še Miška povprašam. Veš li kako? Kedar pride, stopi k njemu ter poprosi ga oprostila! Ako ti on oprosti, potlej očetu ne povem, a drugače sem prisiljen.
Radovànéek. Stvorim, kakor si mi rekel; prositi ga hočem, kar morem. A dovoli mi zdaj, da bi se tudi jaz radoval z vami.
Stépanek Ce vsi otroci na to pristanejo, jaz ti ne branim. (Otrokom.) Čujte, more li Radovànéek pri nas ostati, dokler pride Miško? (Otroci molče.) Vidiš, Radovànéek, otroci te nehté.
Radovànéek. Lepo vas prosim, da bi se z vami radoval ! Poboljšam se res.
Tinica. Ker tako lepo prosi. Meni se smili.
A n i č k a. Jaz ga ne podim.
Otroci. Naj bode pri nas!
Stépanek. Lepa vam hvala v imenu mojega brata. Prizadeval si bode, udostöjiti se vaše ljubezni. — Zdaj je vse gotovo. Nu, res bi lepo bilo, .ako bi Miško nazaj ne prišel.
Tinica. Eno ga! Jaz ga uže vidim. Ozrite se tja, kako hiti in to v najlepšej suknji. Vidi se mu, da je vesel.
Stépanek. „Mundura" (uniforma) se imenuje; ti ničesar ne veš. Stopite zdaj na levo in desno, a ti Radovànéek, veš,' kaj si obétal.
Radovànéek. Stvorim, kakor sem rekel.
DESETI PRIZOR.
Miško. Prejšnji.
Miško. Ali ste še vsi skupaj? Skoraj poldne zazvoni in iti bode h kosilu. (Zapazi desko na drevesu.) Kaj je to ? (Ozira se po otrocih.) Kdo se je to izmislil?
Stépanek. Tako nas ljubite, in denes je vaš god, hoteli smo —
Miško. Ahà, — vem, hoteli ste me poslaviti ter izbrali ste si v to moj prostor. Otroci! lepa vam hvala. Druzega vam ne morem dati. Ako bi kaj imel, rad bi vam dal, to vé Bog v nebesih.
Stépanek. Jaz bi vas vendar nečesa poprosil.
Miško. Kaj bi rad?
Stépanek. Moj brat Badovdnček bi z vami govoril.
R a d o v än č e k (pristopi). Prosim vas, dobri oča Miško, da mi oprostite!
(Joka.)
Miško. Podaj mi roko, ßadovänöek; roka poštenega moža je, ki ti jo dajem ; prizadevaj si, da tudi ti ostaneš pošten vse svoje življenje, kajti pómni !
„Kakoršen človek, taka mu čast." Vse bodi pozabljeno ter oproščeno ; največje veselje mi stvoriš, ako se res poboljšaš ter bodeš dober in pameten deček. — A zdaj vam nekaj povem, kar vas bode veselilo. Župan mi je baš prečital pismo, s katerim je cesar meni dovolil mirovino. Odslej bodem laže dihal, ker se mi ne bode tako mučiti za vsakdanji kruh, kakor do sedàj. Star sem in uže težko delam.
Stépanek. Bog daj, da bi še mnogo let srečno in zdravo živeli!
Miško. Vse, kakor Bog hoče. A zdaj se bodete še bolj čudili, ko vam pokažem dar, ki sem ga dobil za god; lep in drag je.
T i ni c a (radovedna). Kje je, oča Miško? Pokažite!
Miško. Prosim, da malo poterpite! Skoraj vam ga odkrijem. Stopite k meni, da vam pokažem lepo hčerko, svoj denašnji dar. Zelò pridna in lju-beznjiva deklica je.
T i ni c a (čudeč se in bojazljiva). Deklica?
Miško. Dà, deklica; baš tolika je in tako pridna, kakor ti. To deklico sem denes vzel za svojo hčer; skerbeti hočem za-njo, dokler živim, a kedar se postaram, stregla bode ona meni. Če me Bog pokliče s tega sveta, za-tisnemi oči ter na mojej gomili tam na kopališči bode molila za - me. (Tinica se strani oberne in joka.) Tinica, kaj ti je? Čemu se jokaš?
Ti ni ca. Potlej uže jaz ne bodem mogla pri vas biti, pozàbite me —
Miško. Kedó ti je to dejàl? Ti bodeš mojo hčerko ljubila, kakor sama sebe ; prijazni si bodeti mej soboj. Stopi bliže k meni; Tinica ; jaz dobro znam tebe in tvojo mater ; tudi vem, da sta siromašni. Otódi sem govoril z materjo, in ti, — baš ti bodeš po sedàj moja hčerka. Ali se tega braniš Tinica?
Tinica (poljubivši mu roko). O, z veseljem bodem vaša hči, ljubi oča! Bog vam pläti!
Stéj)anek. A tudi nas po vsem ne pozabite, ker vas tudi mi vsi ljubimo.
Miško. To se umeje samo ob sebi; „stara ljubezen ne zrujavi, devet krat se verne, ponovi." A zdaj idimo h kosilu, jed nam pojde v slast. Moja
hčerka gre z menoj. Stépanek, tvojega očeta poprosim, da mi podari to desko ; on je ne potrebuje. Jaz jo dam lepo popraviti ter nà-njo sè zlatimi pismeni zapisati —
Stépanek. Kaj li?
■Miško. „Dobri otroci staremu govoržču." Ali ste zadovoljni? — Otroci. Dà, tako stvorite, oča Miško!
Miško. In če vam je drago, pojdemo z večera vsi skupaj na bribec gori v cerkvico, Boga hvalit za veselje, katero smo denes uziväii, da se ne poreče :
„Yes dan so se veselili A Boga so pozabili." Ali čujete? Poldne zvoni. Zdaj idite domóv in pozdravite mi roditelje. Da ste mi zdravi! Pojdi, Tinica, hčerka moja! (Prime Tinico za roko. — Vsi otidó.)
Zagrinjalo pade.
(Drugo dejanje prihodnjič.)
-H-
Otročje igre.
(Priobčuje P. Miklavec.)
1.	Golobje.
Otroci sedejo ali v kolobar ali kako drugače po versti, a tako treba sedéri, da drug druzega slišijo. Ko uže sedè, izberó si priimke, n. pr. : pervi je vselej go lobi nj äk, drugi je grah, tretji pšenica, četerti oves ali ajda i. t. d., kakor kedo želi. A pómneti je, da ne smeta imeti po dva jednacega priimka. Zdaj prične g o 1 o b inj ä k igro in reče: golobje so leteli okrog in okrog ter sedli v oves (tudi utegne reči: v ajdo, pšenico i. t. d.) Kedór ima imenovani priimek, treba da takój odgovori: v ovsu (ajdi, pšenici) jih nij, v ječmenu so. Ako se izpozàbi ter ne odgovori, plača globo. Igra se ponavlja, dokler se obilo globe ne nabere.
Po okončanej igri začn0 globo nazaj dajati, a to samo tedaj, ako je pre-terpel kazen tist. kedor jo je zaslužil. To se godi tako : jeden vzame v roko tisto, kar se je poprej v globo vzelo, recimo: nož, robec, klobuk i. t. d. To stvar v roci deržeč vpraša tacega, kateri nij nič globe plačal: „kaj treba da stori ón, čegar blago v roci deržim?" Kar ta ukaže, to je dolžen storiti ón, čegar je globa, in potlej se kazen druzemu prisodi. Tako se igra okončava in zopet ponavlja.
2.	Persten.
Otroci sedè v versti, zaklopljeni roci pred soboj deržeč. Tist, ki ima persten, začne ga deliti ter vsacemu v roci seže, in jednemu ga tudi pusti. Nato reče druzemu, naj pové, kje je persten? A ta ne sme nobenemu rok odpreti, samo po roci udari tistega, pri katerem misli, da je persten. Ako ugane, dobro za-nj, sède na mesto ónega, ki je imel persten v rokah, a ta mora zdaj persten deliti; ako ne ugane, mora globo plačati, katera se potlej tako razdeli, kakor pri golobjej igri.
(Dalje prihodnjič.)
Kerst ruske knéginje Olge.
m.
V 955. leto ide Olga v Gerke in pride v Carigrad. Bil je tedaj cesar, po imeni Cémski, ter pride k njemu Olga. Videvši jo lépo zelò t lice in zmi-selno (razumno), začudi se cesar nje razumu in reče jej : „podobna si cesar-stvovati v gradu (mestu) tem z nami." Ona, razumévSi, reče: „jaz sem pogana; da ako me kerstiti hočeš, to pokersti me sam, ako li ne, to se ne pokerstim." Kerstil jo je cesar s patrijarhom. Posvečena bivši se je Olga radovala z dušo in telesom. Poučil jo je patrijareh o veri in rekel jpj: „blagoslovljena ti v ženah ruskih, ka si vzljubila svetlobo in temóto ostavila; bla-blagosloviti te imajo sinovi ruski še v poslednji rod vnukov tvojih." Potem jej pove o cerkovnem ustavu, o molitvi in o postu, o milostinji in o vzderzä-vanji telesa čistega. Ona, poklonivši glavo, stala je, kakor goba napojèna, poslušdje učenje, ter poklonivši se patrijarhu izpregovorila : „z molitvami tvojimi, vladika, da bodem ohranjena odzlodejnih sétij (zàderg) !"*) Bilo je rečeno ime jej v kerstu Helena, kakor nekdanja cesarica, mati vélicega Konstantina. Blagoslovi jo patrijareh ter odpusti. Po kerstu jo pokliče cesar in reče jej : „hočem te vzeti sebi za ženo." A ona reče: „kako hočeš me vzeti, kerstivši me sam ter narekši me v svojo hčer? V kristijanih tega nij zakona, ti sam veš." Reče cesar: „prekljukäla (prevarila) si me, Olga!" Podä jej darf mnoge, zlato in srebro in posode različne ter jo odpusti, narekši jo sebi v hčer. A ona hoteč domov, pride zopet k patrijarhu, blagoslova proseč na dom, in reče mu: „ljudje moji in sin moj so pogani; da bi me Bog ohranil od vsega zla!" Reče patrijareh: „dete verno! v Krista si se kerstila in v Krista si se oblekla; Kristus te hoče ohraniti od zlodejnih sétij." Blagoslovi jo patrijareh ter ona otide z mirom v svojo'zemljo in pride v Kijev. Kadar je bila v Kijevu, pošlje k njej cesar gerški, govoreč: „mnogo sem te daril, in ti si govorila k meni, kadar se poverneš v rusko zemljo, da mi pošlješ darf mnoge : sužnjev, voska, kož in vojne v pomoč." Olga odgovori poslom: „recite mu tako: če ti tako postojiš pri meni v reki Poöäjni, kakor sem jaz čakala v pristanu carigradskem, to tedàj ti dam!" ter odpusti posle, to rekši. Živela je sè sinom svojim Svetoslavom ter učila ga mati, kerstiti se, a on tega nij hotel ni v ušesa prijemati ; vendar, če se je kdo želel kerstiti, nijso branili, a rógali so se temu, kajti nevernikom je kerščanska vera nerodstvo. Olga je često govorila: „jaz, sin moj, upoznala sem Boga, in radujem se; če ga tudi ti upozndš, tudi ti se počneš radovati." On je odgovarjal: „kako hočem jedini jaz poprijeti tuj zakon, a družina se bodo temu smijali?" Ona je rekla: „ako se ti pokerstiš, to se za toboj pokerstijo vsi." A on nij poslušal matere in delal je poganske običaje, ne vedóc, ako matere kdo ne posluša, da v bédo (revo) pade. Vendar je Olga ljubila sina svojega Svetoslava, govoreč: „volja božja da bode ! Ako se Bog hoče usmiliti rodii mojega in zemlje ruske, da vloži jim na serce, oberniti se k Bogu, kakor je tudi mene Bog daroval." To rekši je molila za sina in za ljudi po vse noči in dni, kermeč sina svojega do njega moštva in do njega vzrasta.	M—e.
*) Set, séti (s priglasom na: „ž"), ženskega spola, znači: Fallstrick.
Zbrana gomàzen.
(Basen.)
V davnoj dobi, ko so živali še govorile, kakor ljudje, sklical je gomà-zenski kralj na sodbo vso gomàzen, da bi njih dobra in zla dela plačal ali kažnjeval vsacemu, kakor je zaslužil. y zelenem hrastovem gozdu, prebivališči mogotnih rogač e v, zbere se v obilem številu različna gomàzen. Sodba se začne. Kralj ukaže, da se izberó porótnici, kateri prisódijo vsacemu darilo ali kazen, kakor je kedó zaslužil. Po večini glasov stopi v sodišče plemeniti mogotec rogač, njegov sorodnik rujavi in prevarljivi hrost in starikavi čmerelj sè širokim rumenim pasom na trebuhu. „Živio!" za-kriči obilo zbrana gomàzen posadivšim se na sodišče.
Lehkonogi c v e r č e k, uredovàtelj slavnega zbora, vede zdaj rod za rodom pred sodnji stol ter pripoveduje njih dobra in zla dela. Vse na drobno se zapiše v -sodnjo knjigo.
Perve so na versti pridne bučelice, hvaleče se, koliko koristijo ljudem. Za njimi-nastopijo drobne mravljice, govoreč, da je ves svét slavi zaradi njihove neumorne delavnosti. Za temi se oglasi ponosni pogrebàc, govoreč: „slavni porótnici! kakor nekdaj Tobija ljudi, tako pokopävam jaz naše rodove, ne zahtevajoč nobednega plačila, kar je slavnemu zboru dovolj znano." Za njim vstopijo svilopredci, hvaleč se, koliko v letu dnij napredó svHe, ki služi imenitnim gospém v obleko. Za temi se verste različne druge žuželke, pripovedujóé svoja dobra dejanja. Samo jeden rod žuželek stoji tam na stràni, ne iskajoč niti pohvale niti darila za svoja dobra dela. To so gosénióarke,
zajedaj 6če se v ličinke kvarljivih gosenic in dragih nekoristnih živalec. Zhor je za njih hvalno početje javno pohväli in jim pervo darilo prisódi. Ali evo! goséniéarke stopijo h kralju, govoreč: „dostojen nij tist, kdor se hvali stem, kar je prisiljen, delati po naravnem nagónu!" K temu rogdč: „pervo darilo bodi tistemu, ki na skrivnem blagodéjstvuje, napredujoč v koristnih stvaréh!"
To razsodbo sprejme zbor z veliko navdušbo ter priznd pervénstvo gosé-ničarkam, na vse gerlo jim kliččč„slava!"	i. T.
-K-
Prirodopisno - natoroznansko polje.
Kanja.
Šetajoč se po livadi ali gozdu, čujemo često, posebno v veselej pomlddi, nekov tožen glas na „gije, gije" visoko gori v višavi. Ako se ozremo po vzroku, opdzimo ptico srednje velikosti, ki visoko nad nami po zraku plava. To je kanja, ali, kakor jo po nekaterih krajih tudi zovó: mišolovka. Ta ptica ves božji dan krćži nad poljem in gozdom, časi sedi tudi sredi polja, bodi si na kakem drevesu, groblji ali mejniku. Ko jo človek tako leno vidi stati ob jednej nogi, sodil bi, da se malo briga za vse, kar se godi okolo nje. Ali ta malomarnost je samo navidezna. Njeno' bistro, rujavo oko razgleda vso okolico, njeno tenko uho ne presliši ničesar.
Da se s to ptico nekoliko bolje upoznate, naj vam jo samo na kratko opišem.
Kanja (Büteo vulgaris), katero vam denašnja slika.predstavlja baš v ónem trenotku, ko ima plén v svojih krempljih, dolga je blizu 63 centimetrov. Na širjavo mèri z razprostertimi peroti 1 meter 26 centimetrov. Perja je temno-rujavega, spodaj rumeno-belega z rnjavimi pegami. Pepélast rep ima po več temnih pasov. Černkasti kljun je kakor pri sokolu kljukasto zavit, močen in z rumeno voščenico ovit. Nogi ima krepki, rumeni in z ostrimi kremplji oborožani. Telo je podobno telesu čverstega petelina. Kanja prebiva pri nas povsod na parobji večih gozdov, letajoč odtod na polja in senožeti. Gnjezdo si stavi v gozdu na visoko drevo. V gnjezdno podlago nanósi suhe bersti, a kotanjo nastelje z dračjem, travo ali jo še celò lepo obloži z mahom. Konec malega trava znese ženka po štiri zelenkasto - bela in rujavo-pegasta jajca, katera so nekoliko večja od kokošjih. Ženka je sama izvali, a mlade hranita in njegujeta oba roditelja.
Kanja je posebno naprežena na miši, od tod je po pravici dobila tudi ime mišolovka. Na dan pobrusta po 50 miši, ako jih dobi, a vsakako se sme računiti, da jih po 30 na dan sné. Tudi kače rada lovi in še celò strupenega gada ustrahuje in požre.
Zelò nehvaležni so tedaj òni ljudje, kateri to koristno ptico preganjajo in love. Pravijo, da po nekaterih krajih, koder je bilo vse polno škodljivih miši, prišle so cele čete kanj in k malu je bilo konec tega merčesa. Kanje, sove in postolke so v obče najkoristnejše ujedne ptice. Ako računimo na vsako kanjo na dan samo po 10 miši, stori to čez leto in dan 3650, a mi jih smemo računiti, kakor smo liže zgoraj rekli, najmanje po 30 na dan, a to iznósi preko 10.000 škodljivih glodalcev na leto, ki je pokonča jedna sama ptica.
Sazne stvari.
Drobtine.
(Nesreča.) 15. dnè minolega meseca popóludne je v Planini na Notranjskem hud strupen gad Ambroži-čevo Kezko, učenko pervega razreda, pri nabiranji cvetic tako hudo v perst vsekal, da je morala ubožca v dveh urah umreti. — Otroci! bodite pazni in čuvajte se strupenih kač. „Narod."
(Ogljenčeva kislina) je plin brez barve in duha. Z močnim tlakom jo izprememmo v kapljino (tekočo tvar). Ogljenčeva kislina je težja od zraka. Goreče telo vtakneno v posodo z og-Ijenčevo kislino takój ugasne. Baš tako se v njej zaduže ljudje in živali.
(Oehi) so Slovani. Culi ste uže imenovati Pemce. Penici so Cehi. Knjige in izobraženi ljudje jih ne zovó Pemcev, nego zmirom samo Cehe. Storite tudi vi tako. Češki rod je imovit in dobro izučen. Čehi spadajo k našemu cesarstvu. Njihovo največje mesto se zove Praga. Čeh je bil sveti Janez Nepo-muk. češko se ne govori samo v Čehih, nego tudi v šosednjej Moravskej in Sle-skej, kar je vse v našem cesarstvu. Tudi na Nemškem je mnogo Čehov.
(Gerški modrijan Sokrat) uči: „preobilna hrana kaže neizmérnost, a iz neizmernosti izhajajo mnoge bolezni."
Rešitev računske naloge in odgonetke uganek v 4. „Vertčevem" listu.
Rešitev računske naloge: Ona dva dečka sta imela vsak po 18 orehov, kar je skupaj 36, a tretji jih je imel samo polovico toliko, po kolikor jeden deček, to je 9, zatorej so imeli vsi trije skupaj 45 orehov.
Prav so jo rešili: Gg. Fr. P. pri sv._ Jakobu v slov. goricah ; M. Rant, učitelj v Sturili : Peter Miklavee v Arlici na Štir-skem; Jože Mežik v Kranji ; Ivan Jamar, realec v Ljubljani; Ivan Naglic, dijak v Zagrebu; Oto iVIayr, dijak v Gradcu ; Josip Polak, dijak v Branji; Dragotin Triller, dijak v Ljubljani; Janez Praznik, Franjo Gruden in Heljeodor Kromi, učenci v Laščah; Anton Mandeljc, učenec v Ljubljani; Anton Repič, Jos. Stibil ml., Ivan_ Defranceschi in Ljudevit Lulik, učenci v Šturiji; Ljud. Babnik in Lasbaher Kari, učenca 4. razreda v Ljutomeru ; Anton Handele, učenec v Gradu ; Viucencij Kocmut in Vincencij Reš. učenca pri sv. Urbanu zunaj Ptuja. — À. O. in Gabrijela Piskar v Ljub..; Ljuboslava in Amalija Pivec v Arlici ; Ma-rička Pečenko v Biljah; Amalija Nedvèd v Ljubljani ; Marija Hudovernik in Franjica Žužek, učenki v Laščah; Marija Golob in Antonija Breskvar v Ljub. ; Amalija in Anička Martelanec v Barkoli; Ivana Stare in Urša Potočnik, učenki v Gradu; Krescencija Horvat, učenka II. razreda pri sv. Urbanu zunaj Ptuja.
Odgonetke uganek: 1. Crevlji; 2. Sveča v cerkvi; 3. Močvirje; 4. Gnjezdo; 5. Sol; 6. Senca; 7. Oblak — megla; 8. Led.
LISTNICA.. Gg. O. If. v Gradcu: Va5a skakalnica nij po pravilih sestavljena, zategadelj je ne moremo priobčiti. — A. S. v C.: Koder so slovenski rodoljubi, onod se tudi „Vertec" razširja, kader rodoljubov nij, onod tudi „Vertca" ne poznajo. — P. T. v V.: Žalibog, da nam časa manjka v pismene razgovore ; mi bi radi odgovorili vsacemu, a nij nam mogoče. — !.. 1). v G, :, K Vam „Vertec" v največjem številu dohaja. SerČea pozdrav !
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič, liskala Klein in Kovač (ligrova tisk.) v Ljubljani.