LETO IX. ST. 36 (423) / TRST, GORICA ČETRTEK, 7. OKTOBRA 2004 SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO ivivw.noviglas.it NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Andrej Bratuž Primorsko-koroški kulturni stiki Kulturni stiki med Primorsko in Koroško so se začeli vzpostavljati v petdesetih letih preteklega stoletja. Danes lahko ugotavljamo, da je bil to začetek živahnih in zelo koristnih kulturnih izmenjav, sprva še občasnih, ki so se pozneje, to je pred 22 leti, izoblikovale v vsakoletna srečanja ali kulturne dneve izmenoma na Koroškem in na Primorskem. Vsak oktober jih organizirajo Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice, Slovenska prosveta iz Trsta in Krščanska kulturna zveza iz Celovca in poskrbijo, da se vsako leto na njih predstavijo najnovejši primorski oz. koroški kulturni dosežki na področju likovne in glasbene umetnosti, književnosti, dramske dejavnosti in založništva. Tako smo na naših odrih, v kulturnih centrih in v cerkvah že poslušali zanimive koncerte, sledili gledališkim predstavam, si ogledovali razstave itn. Prisluhnili smo pevskim skupinam in solistom, avtorjem novejših knjižnih izdaj in drugim ustvarjalcem ali raziskovalcem. Uspešni so bili tudi obiski na šolah in skupni nastopi glasbenih šol. Tako sodelovanje pomeni prav gotovo utrjevanje duhovnih vezi med zamejstvom v Italiji in v Avstriji. Poleg medsebojnega spoznavanja so tu ze- lo pomembni osebni stiki in obojestransko prepričanje, da vsakdo izmed nas deluje za skupne cilje, za ohranjanje našega jezika in kulture v zamejskem prostoru ob Jadranu, Soči in Dravi. Druži nas zavest, da je kulturno delo temeljna pravica in dolžnost nas vseh. Če bomo kulturno povezani, bomo lažje kljubovali številnim težavam, ki prepogosto prizadevajo našo manjšinsko skupnost. Pa tudi naša podoba bo v medsebojni povezanosti učinkoviteje delovala navzven, zlasti pred matično domovino in pred obema večinskima narodoma. Trdno smo prepričani, da je v slogi moč, kakor pravi pregovor. Tudi glede na to se vsako leto veselimo teh kulturnih srečanj, bodisi na Koroškem ali na Primorskem. Ob letošnjih Koroških kulturnih dnevih na Primorskem je naša želja, da bi lepo uspeli, kakor v prejšnjih letih, in da bi se med Primorsko in Koroško še dolgo spletale takšne vezi in dosegale cilje, ki so si jih že pred desetletji postavljali zdaj že pokojni pobudniki koroško-primorskega prijateljstva in sodelovanja: na Goriškem prof. Mirko Filej in dr. Kazimir Humar, na Tržaškem prof. Jože Peterlin in prof. Maks Šah, na Koroškem prof. France Cigan in dr. Valentin Inzko. Slednji je leta 1962 na pogrebu prof. Fileja spregovoril ob odprtem grobu in med drugim dejal: "Tvojo oporoko: ohranitev slovenske besede in katoliške miselnosti v zamejstvu ter tesno sodelovanje med go riškimi in koroškimi Slovenci bomo zvesto izpolnjevali." Nadaljujmo po poti, ki so nam jo pokazali, in na njej vztrajajmo! T'anez Janša in f Slovenska I demokratska Stranka sta velika zmagovalca volitev v Državni zbor v domovini Sloveniji, a pred Janšo je izjemno zahtevna sestava nove vlade. Parlamentarne volitve v Sloveniji so prinesle spremembo, obenem pa en sam, čeprav bistven premik, ki je vpletel socialne demokrate in liberalne demokrate. Napovedovali so ravnotežje med tema strankama, ki naj bi bili alternativni, z minimalno razliko med njima, v resnici pa je SDS dobila veliko več od pričakovanega, LDS pa bistveno manj, saj je izgubila tretjino volilcev. Slika izida je jasna: SDS, dosedanja glavna opozicijska stranka, je edina zmagovalka in LDS, dosedanja glavna stranka vladne koalicije, edina resnična poraženka, pri ostalih ni bilo večjih presenečenj. Edinole pri Novi Sloveniji so lahko razočarani, saj so jim evropske volitve pripisovale bistveno večjo naklonjenost volilcev. Vendar pa morajo tudi oni delati račune z volilnim telesom, ki se premika znotraj svojega tabora z minimalnimi prelivi z ene na drugo stran. Premike pravzaprav delajo stranke, ki se ali se ne prebijejo čez volilni prag, ter volilci, ki ostajajo doma. Tako so izostali mladi, ki so se razbili, ter nebroj motilnih strank, medtem ko je nepričakovano prišla v parlament stranka upokojencev, ki so jo vsi že pokopavali. Brez večjih presenečenj ostali, bivši komunisti združene liste, Ljudska stranka in Jelinčičeva Nacionalna stranka. Volilna udeležba: nizka, prenizka za državo, ki se je šele pred kratkim prikopala do demokracije. To je znak nezaupanja v politiko in demokracijo, ki so ga pridno netili mediji: spodbujala jih je vladna koalicija v prepričanju, da ji bo nizka udeležba zagotovila prednost. Ušteli so se že pri evropskih volitvah, zdaj pa je bilo prepozno. Ostalo je naredi- lo nezadovoljstvo zaradi propada socialne države. Lahko bi bilo še slabše za vladne stranke, saj so se upokojenci za las pretolkli do volilnega praga. Volilni izid je vendarle prinesel veliko spremembo: Janša, večni opozicionalec, je avtomatično kandidat za sestavo nove vlade, vendar ne bo imel lahkega dela. Pomladne stranke bodo v novem parlamentu skupaj imele 45 mandatov, prav toliko mandatov pa bo imela dosedanja večina s sopotniki. Pri tako popolnem ravnotežju bodo pomladne stranke morale nujno iskati zavezništvo, ki jim bo zagotovilo trdnejšo večino od dveh glasov, pridobljeno z morebitnim prestopom enega poslanca. Možnosti ni veliko: socialni demokrati so alternativni liberalcem, zato iskanje zavezništva z njimi naj ne bi bilo možno, iskanje pomoči pri Jelinčiču bi ne bilo pošteno, pri Desusu bi bilo brez vsebine in bi se omejilo zgolj na številke, medtem ko bi morebitno sodelovanje z Združeno listo, ki bi slonelo na trdnem socialnem programu, lahko pomenilo tisti politični preskok, ki ga Slovenija potrebuje, da začne novo pot razvoja do moderne države. To so seveda samo ugibanja, saj niso bili objavljeni niti dokončni volilni izidi. Pravzaprav nismo niti slišali ali brali ene same izjave ali poštenega komentarja. Novinarska zveza je namreč prav na dan volitev proglasila stavko za obnovo delovne pogodbe. Vsi imajo pravico stavkati in slovenski časnikarji zaslužijo vso našo solidarnost. Vendar pa stavka na dan volitev in v naslednjih dneh pomeni zelo težak informacijski mrk, ki prehudo prikrajša javnost in same medije, obenem pa sproži med ljudmi in zunanjimi opazovalci sum in ne dobrohotne misli. Po Ljubljani že žužljajo, da je stavka še zadnji, res antipatični učinek zloglasnega vpliva, ki ga je imela nomenklatura na vse medije. S tem da so dopustili stavko, so pokvarili zmagoslavje Janše in njegovih zaveznikov. S takimi gestami se novinarji ne bodo prikopali do resnične svobode in avtonomije. Ob robu še kritičen zapis na račun novinarjev s te strani meje. Eden od teh, ki je sledil volitvam za slovenske oddaje tržaškega radia, si je dovolil opredeliti Janšo za politika, ki je blizu Berlusconija. Dobil je primeren odgovor. Tržaški Picco- lo pa seveda ne more izgubiti priložnosti in označuje zmago pomladnih strank kot zmago desnice in že napoveduje val nacionalizma v Sloveniji. To je obenem tudi napoved Piccolovega bodočega poročanja iz Slovenije? Edvard Kocbek Posvet o Ivanu Trinku Slovenske volitve Naša sodelavka Vida Valenčič se je udeležila priprave dokumentarca za televizijsko hišo BBC Boris Pahor, : f’. 13., 15. in 16. Alojz Rebula in oktobra letos bo Alojz Tul o na Videmskem pomenu in liku posvet ob 50. pred 100 leti obletnici smrti rojenega pesnika MM msgr. Ivana in politika Trinka Pomladne stranke z Janezom Janšo na čelu so zmagovalke parlamentarnih volitev v Sloveniji V luči novih dognanj Edvard Kocbek kot politični človek Petdesetletnica Londonskega sporazuma Le "navaden kos papirja, ki nikogar ne obvezuje"? V pravkar minulem tednu je slovenska kulturna srenja dostojno proslavila stoletnico rojstva pesnika, misleca in političnega delavca Edvarda Kocbeka. Ob tej priložnosti so mu v mestnem parku Tivoli v Ljubljani postavili tudi spomenik. Kot o-menjeno, je Kocbek deloval na več področjih. Nedvomno se je najbolj uveljavil kot pesnik. Seveda ni mogoče prezreti njegovega političnega udejstvovanja zlasti v sklopu narodnoosvobodilnega odpora proti okupatorju med zadnjo vojno. To plat njegovega udejstvovanja so z večjim ali manjšim poudarkom obravnavali vsi, ki so o njem pisali ali kakorkoli razpravljali. V svojih prispevkih so skušali prikazati celostno Kocbekovo osebnost ter njegovo nazorsko in filozofsko opredeljenost, ki je zlasti v preteklosti marsikoga tudi motila. Z odmikom časa pa postaja marsikaj bolj razumljivo. V sklopu njegove življenjske usode posebej izstopa odločitev slovenske partije, da ga je leta 1952 tako rekoč izločila iz političnega in javnega življenja sploh. Prav tako je z njegovim političnim življenjem usodno povezana t.i. Dolomitska izjava (spomladi 1943), s katero se je moral na grob pritisk komunistične partije odpovedati svoji samostojni politični skupini v okviru OF. V zvezi s tem je treba povedati, da se je Kocbek leta 1941 pridružil kot "krščanski socialist", kar so izrecno želeli komunisti, da bi se OF tako lahko predstavljala kot pluralna krovna organizacija za vodenje odpora. Sam pa se je predstavljal kot zastopnik "krščanske skupine". Treba je namreč vedeti, da so se takrat imenovali "krščanski socialisti" pripadniki delavskega sindikata Jugoslovanske strokovne zveze in ne kake stranke s tovrstnim nazivom. Poznavalci takratnih razmer v vodstvu OF so prepričani, da bi Kocbek tvegal fizično likvidacijo, če ne bi podpisal m v /1 v® 1** * m m k omenjene Dolomitske izjave, v moči katere je bil priznan primat komunistom v vodstvu OF. Slednji so s tem dosegli konkretno uveljavitev svojega stališča, da ne smejo dopustiti nobenega vzporednega političnega organiziranja v sklopu odpora proti okupatorju. Po končani vojni in prevzemu oblasti niso imeli pred sabo nobene ovire niti formalnega značaja za uvedbo enopartijskega režima, v katerem ni bilo več prostora za kakršnokoli drugačno politično organiziranje ali zastopanje. V teh razmerah je Kocbek skušal razvijati svoje misli in poglede na povojni razvoj, ki se je oddaljeval od temeljnih NOVI GLAS Glavni urednik Andrej Bratuž - Odgovorni urednik Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it Tisk Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Viale della Navigazione Interna, 40 - 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it Letna naročnina: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 65 evrov, prioritetna pošta 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 Cena oglasov po dogovoru Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v italiji FISC fC Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakona št. 675/96 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. To številko smo poslali v tisk v torek, 5. oktobra, ob 14. uri. načel Osvobodilne fronte. Nekaj časa je bil minister za Slovenijo v zvezni vladi in podpredsednik slovenske ljudske skupščine. Leta 1952 je izdal zbirko novel z naslovom Strah in pogum, v katerih je izrazil svoje etično gledanje na medvojno dogajanje. Oblast je to izkoristila za sprožitev pravega programa proti avtorju ter mu dejansko onemogočila vsakršno nastopanje v javnosti tudi kot kulturniku. Z njegovim primerom se je ukvarjalo samo vodstvo partije. Med neko vročo razpravo naj bi Kardelj dejal "Kdo je pravzaprav Kocbek? Kocbek je v bistvu za nas ničla. Iz njega smo v času vojne sicer skušali nekaj napraviti, ker nam je bilo to potrebno, in bi ga po vojni lahko prav tako pokopali, da tako rekoč nihče za njega ne bi vedel, če bi to znali narediti na isti način..." Dejansko se odtlej Kocbekovo ime skoro eno desetletje ni smelo pojavljati v javnosti. Iz te vsiljene anonimnosti sta ga leta 1975 potegnila tržaška pisatelja in kulturnika Boris Pahor in Alojz Rebula, ko sta v posebnem zborniku objavila intervju z njim, v katerem je Kocbek prvi v Sloveniji spregovoril in obsodil povojne poboje vrnjenih domobrancev. Za ta korak se je odločil po večletnem odlašanju, ko je verjetno ocenil, da je dozorel čas, da se resnica ne sme več prikrivati. To njegovo dejanje je bilo za takratne čase izredno pogumno in je močno odmevalo tako v Sloveniji kot Jugoslaviji. Tako se je posledično sprožilo vprašanje javne obsodbe storjenih zločinov in s tem povezane narodne sprave. Alojz Tul Izjava Pukšičeve komisije Berlusconijeva vlada ni potrdila seznama občin za zaščitni zakon za slovensko manjšino, ki ga je na osnovi stališč občinskih svetnikov v skladu z zakonom sestavil paritetni odbor. To pomeni ponovno zavlačevanje pričetka veljavnosti zakona, ki je bil sprejet že pred več kot tremi leti. Takšen odnos italijanske države do slovenske manjšine ni v skladu z mednarodnimi konvencijami o varstvu manjšin in drugih obveznosti, ki jih je do te sprejela Italija. Položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem prav tako ne dosega zavidljive ravni zaščite, saj se ta še vedno sooča z grožnjami deželnega glavarja Jorga Haiderja o odvzemu že pridobljenih pravic. V prihodnjem mandatu bo zato Republika Slovenija tem vprašanjem nujno morala posvetiti posebno pozornost. Treba je organizirati večje število pogovorov s predstavniki oblasti obeh sosednjih držav tako na parlamentarni kot izvršni ravni in na ta način državi prisiliti k izvajanju obveznosti do slovenske manjšine. V torek, 5.t.m.,je poteklo natančno petdeset let od podpisa Londonskega sporazuma, po katerem je Italija ponovno prevzela upravo Trsta in skoraj celotne Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja, katerega ustanovitev je bila predvidela Pariška mirovna pogodba leta 1947. Kot vemo, Svobodno tržaško ozemlje ni dejansko nikdar zaživelo, saj so ZDA, Velika Britanija in Francija že marca leta 1948 bile uradno izjavile, da se bodo zavzemale za njegovo vrnitev Italiji. Kot vemo, pa je STO poleg Cone A, ki so jo upravljali Angleži in Amerikan-ci, obsegalo tudi Cono B, ki je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Nobena skrivnost ni, da je tristranska izjava iz leta 1948 pomenila krepko politično podporo italijanski KD in njenim zaveznikom tik pred državnozborskimi volitvami, na katerih se je odločala nadaljnja usoda italijanske države. Morebitna zmaga KPI in njenih socialističnih zaveznikov bi namreč Italijo spravila v objem tabora, na čelu katerega je bila Sovjetska zveza. V tem pogledu pa so se razmere začele bistveno spreminjati z resolucijo Informbiroja, ki je Titovo Jugoslavijo bila izključila iz sovjetskega tabora, čemur so zahodni zavezniki začeli posvečati čedalje večjo pozornost. Tako so med drugim podpirali sodelovanje med Jugoslavijo, Grčijo in Turčijo, ki so tik pred podpisom Londonskega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo sklenile celo vojaško zavezništvo (pogodba je bila podpisana na Bledu). Tristranska izjava ni bila sicer nikdar uradno preklicana, vendar se je stanje prav zaradi novih razmer na Balkanu začelo bistveno spreminjati, kajti v Londonu in VVashingtonu je kmalu dozorelo spoznanje, da bi vztrajanje na veljavnosti tristranske izjave iz marca leta 1948 (torej vrnitev celotnega STO-ja Italiji) velika in dejansko nepremostljiva ovira novi, prozahodni stvarnosti na Balkanu. ZDA in Velika Britanija sta zato začeli pritiskati na Rim in Beograd, naj vprašanje STO-ja sama uredita. To pa se je kmalu izkazalo, da ni izvedljivo. Tako je italijanski ministrski predsednik Pella še 6. oktobra 1953 dal v parlamentu izglasovati resolucijo, po kateri Italija zahteva zase obe coni, pri čemer je zanimivo, da so za resolucijo glasovale vse stranke - od KPI do MSI. Predsednik Pella je tedaj poslal na vzhodno mejo celo svoje oklopne divizije! V Londonu so se tako vodila ločena pogajanja. Ame-rikanci in Angleži so se najprej pogajali z Jugoslovani, nato pa z Italijani. Da se pospeši zaključek pogovorov, sta vladi Velike Britanije in ZDA kratko-malo sklenili, da bosta Cono A izročili Italiji in da bo 8. oktobra 1953 v Trst vkorakala italijanska vojska. Tedaj pa je naročil, naj se pri njem glasita veleposlanika ZDA in Velike Britanije, in jima dejal: "V trenutku, ko stopi prvi italijanski vojak v Cono A, vstopi vanjo tudi moja vojska". Kmalu se je v Italiji zgodilo, da je Pella odstopil in je na njegovo mesto prišel Mario Scelba, ki je očitno gledal na vso stvar bolj trezno. Italija in Jugoslavija sta končno našli sporazumno rešitev: Trst in veliko večino cone A dobi Italija, cona B pa ostane v Jugoslaviji. Dne 5. oktobra sta veleposlanika Velebit in Brosio v Londonu podpisala Sporazum o soglasju,predstavnika ZDA in Velike Britanije pa sta ob tej priložnosti podpisala izjavo, iz katere izhaja, da se njuni državi ne bosta več vmešavali v to zadevo. Povejmo na glas Pomembna novost Londonskega sporazuma je POSEBNI STATUT, ki natančno navaja pravice Slovencev v Coni A in Italijanov v Coni B. Med drugim je predvidena ustanovitev mešane komisije, ki naj bedi nad izvajanjem in spoštovanjem statutarnih določil. Kakšen je bil razvoj dogodkov v nadaljnjih letih, je našim bralcem dobro znano. Italijanska uprava se je vrnila v Trst po zaslugi pravkar omenjenega mednarodnega sporazuma, a ni od vsega začetka skrbela za izvajanje vseh mednarodno sprejetih obveznosti, kar velja v prvi vrsti za določila Posebnega statuta. Tako se je na primer v Trstu kmalu našel sodnik, ki je Londonski sporazum označil "za navaden kos papirja, ki nikogar ne obvezuje". Kako je to mogoče? Italijanski pravniki - med njimi tudi nekdanji dekan pravne fakultete tržaške univerze in profesor ustavnega prava Udina- so soglasno zatrjevali, da "Sporazum o soglasju" ni mednarodna pogodba, kajti le ta postane del notranjega pravnega reda v trenutku, ko jo potrdi ali ratificira parlament. Italijani so očitno spravili na led svoje jugoslovanske sogovornike, kar smo Slovenci na Tržaškem bridko občutili na svoji koži dolgih 21 let. Počakati smo namreč morali na Osimsko pogodbo iz leta 1975, katere sestavni del so tudi določila iz Posebnega statuta Londonskega sporazuma. Ob 50-letnici vrnitve Italije v Trst se Slovenci zato upravičeno čutimo prevarane, saj lahko rečemo, da je italijanski partner podpisal Londonski sporazum, ki vključuje Posebni statut, in hkrati držal figo v žepu. Ta zgodba pa se žal nadaljuje in je zato prav, da se nanjo spomnimo tudi in predvsem ob tako pomembni obletnici. Drago Legiša Slovenija odločno za spremembo Skoraj vedno se zgodi, da volitve v demokraciji prinesejo kaj novega, marsikdaj pa postrežejo s presenečenjem. In nedeljske volitve v Sloveniji so po splošnih ocenah presenečenje. Verjetno ni namreč nihče pričakoval tako izdatnega upada doslej vodilne stranke LDS, vodilne celih dvanajst let. Po drugi strani je le malokdo prepričano napovedal tako prodoren vzpon Slovenske demokratske stranke. In vendar se je zgodilo in eno in drugo, kar pomeni, da je Slovenija od tega trenutka tudi uradno drugačna, kot je bila zadnja štiri leta. Kaj je botrovalo nezaupnici dosedanji vodilni politiki? In zakaj so volilci tako odločno podprli Janševo stranko, ki do teh volitev ni nikdar razvidno segla preko roba svojega sicer tradicionalno zvestega volilnega telesa? Če smo natančni, je bilo že kar nekaj časa mogoče opažati, kako vodilna LDS polagoma izgublja moč in prepričljivost. Kot da bi se vsebina njenega programa postopoma izčrpavala in slednjič z vstopom Slovenije v Evropsko unijo dokončno izčrpala. Z vidika šibkosti je mogoče razumeti odstranitev Slovenske ljudske stranke iz vlade -kar je na videz moč, je v resnici šibkost, saj ni bilo več energij za sodelovanje z drugačno politično opcijo. Znani Zbor za republiko in odločitev dr. Dimitrija Rupla zanj očitno nista bila nepomembna zadeva, Slovenija je zares že pričela iskati novih poti, stare so bile slej ko prej do kraja izhojene. Slovenija je že pričela iskati alternativo, se pravi neko drugo smer od tiste utečene in ne več izvorno učinkovite. Ni pa bilo seveda mogoče z gotovostjo vedeti, kaj o vsem tem mislijo ljudje in kako se bodo opredelili na volitvah. Dejstvo je, da je bila alternativa nujna in da so jo volilci zaupali Janševi Slovenski demokratski stranki in to vsekakor upravičeno. Dovolj se je spomniti nepopustljivosti in vztrajnosti te stranke v številnih preteklih letih, ko ni s svojo borbenostjo nikoli odnehala. S tovrstno zaupnico volil-cev je tako imenovana "pomladna" stran ponovno dobila priložnost, da bo lahko vplivneje soustvarjala podobo Slovenije -nedavna vlada ene same politične opcije očitno ni mogla biti prepričljiva popotnica za prihodnost. Seveda se bo pri vzpostavljanju nove povolilne vlade pred zmagovalce postavilo dokaj zapleteno osrednje vprašanje: si prizadevati za enobarvno "pomladno" vlado in na ta način preusmeriti dosedanjo nasprotno smer, ali se opredeliti za sovladanje Štirih oziroma petih najmočnejših strank, ki so izraz obeh temeljnih slovenskih političnih opcij? Vprašanje je, kaj od obojega je zares izvedljivo, na vsak način pa bi bilo koristno, ko bi pri vseh medstrankarskih dogovorih prevladala misel na tisto, kar je za Slovenijo v tem trenutku najbolj koristno. Slovenci “za mejo" si v prvi vrsti seveda želimo nadaljevanje izgrajevanja vsega tistega, čemur pravimo skupni slovenski kulturni prostor - slednji se nam zdi bistven tudi za državo Slovenijo. Janez Povše NOVI GLAS Predstavitev knjige o deportacijah 1942-1943 Slovenci in Hrvati v italijanskih taboriščih ob vzhodni meji V furlanskem kraju Visco so v soboto, 25. septembra 2004, predstavili zanimivo publikacijo z naslovom La deportazione dei civili sloveni e croati nei campi di concen-tramento italiani: 1942-1943.1 campi del confine onentale -Deportacija slovenskih in hrvaških civilistov v italijanskih taboriščih: 1942-1943. Taborišča ob vzhodni meji. Izdal jo je Centra Isontino di Ricerca e Docu-mentazione Storica e Sodale "L. Gasparini", uredila pa Boris M. Gombač in Dario Mattiussi. V knjigi so zbrani referati z znanstvenega simpozija, ki je bil 30. januarja letos v Tržiču. Na sobotni predstavitvi je zgodovinar prof. Ferruccio Tassin, znani raziskovalec preteklosti naših krajev, pozdravil številne prisotne, med njimi župane, odbornike, poslance in vzgojitelje. Nato je spregovoril prof. Dario Mattiussi. Predstavil je knjigo in nakazal vsebino posameznih prispevkov. Poudaril je tudi pomen dokumentarnega gradiva (fotografije, korespondenca in drugo). Spet je prevzel besedo prof. Tassin. Uokviril je zgodovinsko obdobje fašističnega režima, nato pa je govoril o požigih vasi in kulturnih domov, o izgonu dveh nadškofov, F.B. Sedeja in L. Fogarja, o prepovedi slovenskega jezika, slovenskega petja in cerkvene liturgije v slovenskem jeziku, ter o okupaciji Ljubljane (1941), ki so jo izolirali z bodečo žico. Nato je tekla beseda o mučenikih deportirancih v Gonarsu in Viscu. Tja so bili poslani od vsepovsod in so večji del poti prepešačili. Prišli so tudi z Raba. Cele procesije razcapanih, lačnih revežev, o katerih so govorili, da so "banditi", zaradi česar so jih vaščani psovali ter jim lučali gni- lo sadje in paradižnike. Velikansko število otrok, mladih mater, nosečnic, starčkov in drugih civilistov je prenapolnilo barake in šotore. V njih bi bilo prostora za 2700, natrpanih pa jih je bilo preko 3800. V Gonarsu in Viscu se je rodilo okrog 100 dojenčkov, a malokateri je preživel lakoto, mraz in neznosne higienske razmere. V to obupno in tragično stanje je posegla goriška nadškofija. Msgr. Miroslav Brumat (njegova nečakinja Irene Brumat Vrtovec je bila prisotna na predstavitvi) je organiziral dobrodelno akcijo, s katero so kon- Centro Isontino di Ricerca e Documentazione Storica e Sociale "L. Gasparini" La deportazione dei civili sloveni e croati nei campi di concentramento italiani: 1942- 1943 1 campi del confine orientale Deportacija slovenskih in hrvaških civilistov v italijanskih taboriščih: 1942 - 1943 Taborišča na italijanski vzhodni meji a cura di Boris M. Gombač e Dario Mattiussi 't f Stane Kumar: Otrok v taborišču, Gonars 1943 voji začeli donašati v taborišča hrano, oblačila in odeje. Msgr. Na dnu... Brumat je navezal stike tudi s pediatrom Castelbarcom ter mu pošiljal hrano Mellin za male otroke. Spomladi 1943 je nadškofMargotti poslal dr. Bruma-ta s spremnim pismom (prof. Tas-sinu ga je posredovala omenjena Brumatova nečakinja) v Vatikan. Tam ga je na državnem tajništvu sprejel tedanji tajnik msgr. G. B. Mon-tini, poznejši papež Pavel VI. Nadškofovo pismo je, tako je dejal prof. Tassin, edini dokument, ki jasno govori in eksplicitno omenja "delle vere torture me-dioevali per otte-nere confessio-ni..." (prava srednjeveška mučenja deportirancev, da bi kaj priznali). Po energični intervenciji msgr. Brumata se je stanje v taboriščih izboljšalo. Nekaj let pozneje je monsinjor umrl v 53. letu starosti in pustil bolečo praznino. Nato je prof. Tassin omenil družino Bratuž: nedolžno žrtev glasbenika Lojzeta Bratuža in pesnice Ljubke Šorli. Opisal je Bra-tuževo mučeniško smrt zaradi zastrupitve s strojnim oljem in nedopovedljivo trpljenje njegove žene Ljubke v tržaški Villi tri-ste. Nad vso to grozoto pa leži zgodovinski italijanski molk. Ni je besedice v učbenikih, v šolah in pri profesorjih. Predstavitev se je zaključila z občutenimi poezijami Ljubke Šorli iz zbirke Canti spezzati: čudoviti verzi o miru, dobroti, ljubezni in odpuščanju. Prof. Tassin se je spomnil tudi Alojza Gradnika in Celsa Macorja. Prebral je nekatere njune pesmi, ki so izzvenele kot slavospev naši skupni primorski zemlji, na žalost tudi okrvavljeni. Pozorna in ganjena publika je oba govornika nagradila s toplim aplavzom. I.B.V. Pogovor z našo sodelavko dr. Vido Valenčič, ki je v Wallesu "Spoznala sem del vsakdanjika prijaznih ljudi! // Kje ste sedaj in kaj tam počnete? Trenutno sem v Cardiffa, glavnem mestu Walesa, to je regije na zahodu Velike Britanije, kjer je poleg angleščine uradni jezik tudi valižanščina, eden od keltskih jezikov. V Walesu - sicer ne v Cardiffu, pač pa v manjšem obmorskem univerzitetnem mestecu - sem bila že pred trinajstimi leti, ko sem tam preživela leto dni in se mukoma dokopala tudi do vsaj pogovornega obvladanja valižanščine. Tokrat je moj obisk te dežele predvsem strokovno-izobraže-valne narave. Že celo življenje me zanima posredovanje, prikazovanje nečesa, predvsem človeških življenj, drugim. Zato tudi pišem in zato mi tudi mediji - kot sta lahko radio in televizija -pomenita predvsem to: izrazno sredstvo za posredovanje nečesa, kar sama doživljam, karmi je bilo povedano, kar sem videla, prebrala, izkusila. V bodoče bi se zelo rada preizkusila v zasnovi kakega TV-dokumentarca, rada bi izdelala predlog, potem bodo seveda drugi ocenili, ali je ideja dobra in predvsem izvedljiva. Tako sem si pač rekla: Vida, zakaj ne pišeš v Veliko Britanijo in vprašaš, ali bi lahko opravila za nekaj tednov (seveda neplačano) delovno prakso pri BBC-ju oz.pri kaki neodvisni produkcijski hiši, ki pripravlja dokumentarce za BBC. In tako sem bila soudeležena pri pripravi (ki je sicer dolga in bo trajala do junija) dokumentarca v treh delih o skupini priseljencev, ki so zaprosili za politični azil in....ustanovili nogometno ekipo Swansea World Starš. Kako to, da sodelujete pri tem pomembnem projektu? Pravzaprav ne gre za pomembni projekt.. .Sicer bodo dokumen ta-recpredvajali "prime time" torej takoj po večernih poročilih, tematika je pa v določeni meri obrobna, tako da gre bolj za pionirsko delo. Režiserje temnopolti Valižan po rojstvu, sicer pa po družinskem rodu Egipčan, (med drugim, eden redkih temnopoltih Valižanov, ki tekoče govori valižanščino; naučil se je je šele pri svojem petindvajsetem letu). Ko sem ga vprašala, kako se mu je porodila ideja za dokumentarec, mi je zelo jasno povedal: "hotel sem pokazati dmgo plat, ne le novice o številu priseljencev, zakonih ipd., pač pa predvsem vsakdanje družinsko življenje oseb, ki so prišle v Wa-les iz Iraka ali Afrike. In izgovor za vse to je tudi dokaj nenavadna pobuda, da so nekateri univerzitetni profesorji širokega nazora v Swansea-ju ustanovili zanje posebno nogometno ekipo, ki je vključena v redno prvenstvo". Ravno v tem času, ko sem v Wa-lesu, se je dogodil zelo hud dogodek, ki je posredno zadeval tudi skupino priseljencev nogometne ekipe: mlad iraški Kurd je bil nekega večera umorjen na cestah Swansea-ja, ki je po velikosti primerljivo mogoče z Gorico in je za kaki dve uri oddaljeno od Cardiffa. Tako smo neko sobotno jutro posneli veliko solidarnostno manifestacijo proti vsakršni obliki rasizma, ki jo je organizirala civil- na družba tega mesta. Veliko jih je prinašalo šope cvetja, jih privezovalo na cestne drogove, večje bilo govorov, več nastopov v medijih, skratka: zadeva je zadobila določeno razsežnost, predvsem v tem času, ko je Velika Britanija obsedena s strahom pred terorizmom. A to je že predmet drugega pogovora... Za nas, ki delamo v naši deželi v okviru naše narodne skupnosti, se nam zdi tujina vedno veliki svet, pa je res tako? Je in ni. Seveda, če si v kaki drugi evropski državi, je seveda zelo drugače, kot če greš kam zelo daleč...Kljub temu pa sem pri sebi opazila, da obstajajo - vsaj pri mojem doživljanju "tuje" realnosti - določene faze: faza, ko opaziš le sorodnosti s svojim rodnim krajem, faza različnosti, faza mogoče distanciranja od doma in pa želje po povratku. Vsega malo pač, a v tej mešanici se verjetno izbistrijo nova spoznanja, o novem svetu, tako kot o sebi. Moram priznati, da dejstvo, da lahko poleg tekoče angleščine v enostavnem pogovoru komuniciram tudi vvaližanščini, ni bilo postranskega pomena. To pa zato, ker mi je omogočeno, da spoznam delček več, neko novo kulturo. V službi govorim izključno angleško in žal sem spoznala tudi veliko Valižanov, h se jim zdi popolnoma blesavo se naučiti valižanščine (možna primerjava bi bila lahko, da bi Furlan rekel, da je popolnoma nekoristno govoriti furlansko) in težijo vse bolj k nekemu standardiziranemu amerikaniziranju britanskega sveta. Zvečer pa, s sostanovalcema Geraintom in Ei-ro - bratom in sestro - se večkrat pomešata valižanščina in angleščina. Da se povežem na vprašanje: razdaljo sem občutila predvsem v dejstvu, da je Velika Britanija miselno zelo oddaljena od celine, vsaj tako jo sama doživljam. Razen izjem, ki jih na srečo poznam, ljudi sploh ne zanima, kaj se dogaja, kako živijo, kdo sploh so prebivalci kake druge evropske države. Evropa je zelo zelo daleč. Ko so mi na letališču do potankosti pregledali torbico in vse najmanjše predmete in toaletne pripomočke v njej (in poleg moje, tudi torbice treh vsaj-osemdesedetnic!) in sem jim rekla, da se mi kaj takega ni zgodilo niti v Južni Ameriki, so mi rekli, da so ponosni na kapilarne preiskave proti terorizmu; na moj stavek, da smo vendarle v Evropi, mi je policajka gladko odvrnila "WearenotinEurope Način življenja je veliko bolj soroden Ameriki kot pa celinski Evropi, to pa je verjetno tudi predmet daljšega klepeta,... Kje in kako živite, s kom se srečujete, kakšni so ljudje in kakšna je družba, Vam naš prostor in naši ljudje manjkajo? Živim dokaj v centru Cardiffa, v predelu, ki je večinoma poseljen z Arabci, Indijci, Pakistanci in družinami iz Bangladeša. Najlepši trenutek dneva je moja dnevna polurna hoja po parku v službo, ki je tudi najlepši del tega mesta, ki ne slovi ravno po lepoti: nasprotno. Ko tako zjutraj hodim, srečujem večkrat vedno iste obraze, ki peljejo svoje ogromne pse na sprehod, in dogaja se mi, da me pozdravljajo in ogovorijo. Drugače pa so Valižani in Britanci nasploh narod, ki je dokaj zaprt sam vase, prijazni, vendar vedno distancirani. Srečo imam seveda, da sem nastanitev v tej hiši dobila preko znanke iz va-ližanskega obdobja pred trinajstimi leti. Tako sem tudi spoznala celotno družino Jones, obiskala starejše starše na podeželju, se igrala z Gerain-tovo malo hčerko Ello, s katero je vsak drugi vikend, pomagala Eiri prodajati drevesa in rastline na tradicionalnem nedeljskem bio-sejmu ob reki, brala nenavadne stavke osemletne Efe, ki jih (tudi ločeni) valižanski filmski režiser Wyn zapisuje v poseben album, se vvaližanščini pogovarjala z Delyth, ki piše scenarij za valižansko soap-opero Po-bol y cwm ("Ljudje iz doline"), pomagala Ali-ju v tribuni med kvalifikacijsko tekmo za svetovno prvenstvo Wales-Sevema Irska (sama sem morala v času klicati na igrišče cheerleader-ke, va-ližanskega pevca Mika Petersa, godbo, olimpijce ipd.), skratka: uspelo mi je spoznati delček vsakdanjega življenja teh oseb. Brez vezi izpred trinajstih let bi to verjetno ne bilo možno. V Walesu mi manjka nekaj, kar se bo zdelo zelo nenavadno: manjka mi prost vstop v cerkev. Da obrazložim: duri tukajšnjih cerkva (vsaj v Cardiffu...) so vse zaprte in to celo z verigo, odprejo se seveda za mašo ali pa ob drugih urah samo duri tistih cerkva, v katerih je tudi kaka prodajalna verskega čtiva. Moj osebni stik z verovanjem gre preko tega praznega prostora, ki je lahko cerkev med dnevom. Ko pride moment, ko to začutiš, vstopis, osta-nes tudi samo pet minut v tej tišini in praznini. To mi je manjkalo. O drugih mankih-poleg seveda iskrenih vezi z nekaterimi osebami doma in seveda s svojo družino, bi ne govorila, ker je to obdobje res zelo kratko (komaj mesec dni). Dovolj pa je dolgo, da spoznaš veliko stvari o sebi, dovolj se distanciraš od situacij, od vsega pač, da se soočiš tudi z določenimi pekočimi vprašanji v sebi, da se razjočeš, da se potem nasmeješ. In predvsem, da se postaviš pod vprašaj. Za kar ni seveda nujno, da greš od doma, meni je pa pomagalo. Tudi zato, da sem začutila na sebi ljubezen in bližino dveh čudovitih oseb v Tr- stu. Jurij Paljk ’ PROFESOR, KAKO SE ŽE PRAVILNO NAPIŠE ŠJOPERO PO SLOVENSKO ? S ČRKO J ALI S ČRKO I ? r 7. oktobra 2004 Kristi ani in družba NOVI GLAS Ob frančiškanski razstavi svetnega reda pri kapucinih v Gorici Jubilej goriške redovnice S. Addolorata Devetak Znana goriška sestra Maria Addolorata, ki je dolga leta naša zvesta sodelavka in prijateljica, je pred nedavnim slavila 80. rojstni dan. Njeno življenjsko pot sta označevala tako trnje kot veselje. Skozi življenje pa jo je do današnjih dni vedno spremljal odprt značaj in družbo mu je delala tudi njena železna volja. Predvsem pa je za sestro Addolorato značilno iskreno veselje do življenja in dela z ljudmi. Vselej je rada prisluhnila ljudem v stiski, vedno je pomagala, če je le mogla, še posebno družinam in otrokom, saj se dobro zaveda poslanstva in vrednosti te danes ogrožene družbene celice. Petdeset in več let je vestno opravljala službo redovnice v skupnosti Notre Dame v Gorici, a ne samo to, saj je tudi učila otroke od prvega razreda naprej. Spodbujala jih je k učenju in zavzemanju za lepšo slovenščino, skrbela za domovino v prejšnjem režimu in v sedanji demokratični Sloveniji. Ko se je v celoti zapisala Božji službi, je dobesedno tekmovala v nudenju pomoči ljudem v stiski. Njena dobrota in prisrčnost sta vrlini, na kateri smo lahko ponosni. S tem je lahko mnogim za zgled in spodbu- do. Še na mnoga zdrava in srečna leta ji na straneh Novega glasa, ki ga od vedno rada bere in širi, voščijo domači in vsi tisti, ki jih je bodrila pri delu in v življenju. Iskrenim čestitkam se pridružujejo tudi člani uredništva Novega glasa kot tudi naši bralci, saj smo prepričani, da jih je jubilantka sestra Addolorata že veliko osrečila s svojim prisrčnim in odprtim nasmehom in z dobrim delom, s tiho molitvijo za vse nas! Smrt srca zmore grozote Vse grozote v svetu, o katerih slišimo, nas pretresajo. Nekateri pravijo: "Ah, to je dokaz, da ni Boga!” Drugi: "Če je Bog ljubezen, zakaj pa sploh toliko sovraštva? Ljubezni torej ni!” Ko sem nekoč v 80. letih na Travniku v Gorici poslušal Mozartov Requiem, me je presunil Dies irae, dies illa. Ker vemo, da izraža Gospodovo jezo in resnost poslednje sodbe, so bile uglasbene note tega Mozartovega odstavka čudovite. Pa tudi pekel v Dantejevi Božanski komediji je za nekega francoskega misleca "luštno" turistično sprehajanje po poteh Dantejeve bujne domišljije. V teh prispodobah literarne in glasbene usvarjalnosti se skriva neka globoka duhovna razsežnost. Poslednja sodba ne spremeni Boga v božjastno jeznega, Bog ostane lep, harmoničen kot Mozartova glasba; groza poslednje sodbe je odraz tega, da smo se mi izključili iz Njegove ljubezni in ga ne prepoznamo več. Boga več ne prepoznavamo... Sovraštvo in hudobija nekako postaneta dokaz, da Bog ne obstaja in nima nobene zveze z našim življenjem. Vstopamo v meglo življenja, ki nam ne omogoča, da bi motrili lepoto stvarstva v luči Stvarnika. Lepota stvarstva je uglasbena lepota Mozartovega Dies irae, megla je dies irae - grozni dan - zaradi naše nesposobnosti, da bi videli to, kar je lepo! Gospodovo ljubezen! V Sikstinski kapeli je Michelangelova poslednja sodba, ki ponazarja Kristusa, orjaka, ki grabi ljudi in jih meče v pekel. Da ne bi zašli v napačna razumevanja Božje ljubezni, ki ni maščevanje, je potrebno uokviriti vprašanje pekla znotraj pravega teološko-duhov-nega razmišljanja. Dokler živimo na zemlji, nas Jezus usmiljeno spremlja in nam pravi: "Pridite k meni vsi!" Se bo po smrti spremenil v groznega sodnika? Ali je to mogoče? Gotovo, da ne, razmišljati o tem bi bila izguba časa! Smrt je posledica greha. Torej pomeni, da je greh samomor, napad na življenje v času in večnosti. Kristus nas je prišel rešit smrti. Samo On zmore to. Pekel ni koncentracijsko taborišče, ampak stanje človekovega srca. Pekel se začenja tu na zemlji, ker je smrt človeka stanje, ne pa kraj. Pekel je smrt in smrt srca zmore grozote, ki so vezane na kulturo smrti, ne pa življenja. Vsi nosimo v sebi možnost izbirati greh oz. samomor, ko se ločimo od Kristusa oz. od življenja v nas. Berdjajev pravi, da se bodo morali pred Bogom zagovarjati tudi nekateri dobri, ker verjetno niso dovolj pomagali potrebnim, da bi se osvobodili greha in slabega, ter so se zadovoljevali s svojim dobrim ter lažjo mirno vestjo. Gre za farizejstvo. Kaj naj torej naredimo, ko zremo grozote v svetu? Olivier Clement svetuje, naj ne razmišljamo o peklu za druge, ampak zase; naj pomislimo, kako bi bilo grozno, če bi izgubili življenje v nas samih; življenje niso vrednote nečesa, ampak je Kristus sam, Oseba izmed treh Božjih oseb! On je stopil v predpekel in ponudil roko vsakemu, ki se je želi oprijeti... Tako imamo tudi v našem osebnem peklu rešenje in tudi od mojega spreobrnjenja bo odvisna usoda sveta, ko bo Kristus vse v vseh. 28. NAVADNA NEDELJA 2 Kr 5,14-17; Ps 98; 2 Tim 2,8-13; Lk 17,11-19 "Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela... očem narodov je razodel svojo pravičnost. Spomnil se je svoje dobrote in zvestobe do Izraelove hiše... Vzklikaj Gospodu, vsa zemlja! Radujte se, vriskajte in prepevajte!" (Ps 98,1-4). Več nedelj zaporedoma smo brali in premišljevali o lakomnosti in vseh mogočih hudobijah, ki človeka vklepajo v osamo in pogubo. Današnja tri berila pa nam prinesejo nekakpredokus svobode od vsega hudega in vso širino evangelija. Gobavi general sirske vojske, Naaman, in deset ozdravljenih gobavcev, zlasti eden izmed njih, nam pojejo, čeprav ne še zavestno, kakor zgornji psalm (Ps 98), o Božji zvestobi do človeka. Če namreč vsi skupaj zatajimo Boga in nanj pozabimo, je on edini, ki ostane zvest (2 Tim 2,13), ker je usmiljen. Mi se mu vsaj malo lahko pri- bližamo po hvaležnosti. Evharistija, ki pomeni zahvalo in hvaležnost, a se zato dotakne pogana Naamana, gobavcev, od katerih pa samo eden najde pot nazaj do osebne, zavestne zahvale Jezusu (Lk 17,17-18). Gobavci v stari, a tudi v Novi zavezi so se morali ustaviti daleč proč od zdravih ljudi in klicati: "Nečist! Nečist!" (3 Mz 13,45). Kajti bolezen je bila takrat zelo nalezljiva. Naaman je izjema, ni izobčen, gotovo zaradi visokega vojaškega čina. Gobavci so se čutili od vseh najnesrečnejše. Zato so zavpili Jezusu: "Jezus, Učenik, usmili se nas!" (Lk 17,13). Tudi Naaman se ustavi daleč proč od Eli-zeja. Zanimivo pa je, kako se tujca Naaman in Samarijan, ko sta ozdravljena, iskreno Jezusu zahvaljujeta, Izraelci, Judje pa nič! Za nas je nujno, da se do konca življenja učimo hvaležnosti, najsi bomo v zdravem ali bolnem telesu ter v vseh najmanjših rečeh. Saj je vse življenje en sam dar. Vsekakor se Bogu nad vse smilimo. Kajti vse materialno bogastvo je nič v primerja- vi z Očetovo ljubeznijo v Jezusu. Že Elizej pokaže na bistvo v vseh dogodkih, ki je vera v enega in edinega Boga. Elija vpelje Elizeja v čudežni moči v preroštvo (2 Kr 2,1-18). Elizej ozdravi vodo pri izviru (2 Kr 2,19-22); kaznuje s smrtjo po dveh medvedkah kar 42 dečkov, ki ga zasramujejo (2 Kr 2,23-25); čudežno dobi vodo na pohodu proti Moabu (2 Kr 3,9-20); pomnoži olje v vrču pri vdovi (4,1-7); obljubi sina Šunemki (4,8-17); otroka obudi od mrtvih (4,18-37); izniči strup v loncu (4,38-41); ozdravi Sirca Naamana (5,1-27); reši izgubljeno in zopet najdeno sekiro, ki plava po vodni gladini (6,1-7); premaga oddelek aramske vojske (6,8-23) itd. (2 Kr 2-13). Povzeto po JdS, II., 1261, 1993). Sv. pismo našteva še druge stvari, ki govorijo o očetovski skrbi Boga do ljudi. Bog ozdravlja tudi pogane in jih ponekod hvali zaradi njihove vere. Zato nam daje upati, da se lahko rešijo vsi ljudje. Bog je zvest samemu sebi. Žaradi Jezusa Pavel prenaša celo verige, kakor bi bil hudodelec (2 Tim 2,8-13). Saj so tudi Jezusa zvezali in gnali na križ. Vse je prenesel zaradi nas, da bi se rešili vezi greha in vsakršne krivice ter pogubljenja. Pavel piše škofu Timoteju: "Dragi Timotej, spominjaj se Jezusa Kristusa, ki je vstal od mrtvih, Davidovega potomca... Božja beseda ni vklenjena (2 Tim 2,8.9). Ko se omenja, da je Jezus iz Davidovega potomstva, ni mogoče zamolčati, da je ta isti Jezus vstal od mrtvih. Pri maši, po povzdigovanju, z živo vero vzklikamo: "Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!" Občudujemo Božjo moč na bolnikih in obsedencih, toda Jezus nam govori: "Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete" (Jn 4,48). Zato razumemo, zakaj je Elizej kar na kratko odslovil ozdravljenega generala. Prav tako je Jezus s par besedami odpravil Samarijana, rekoč: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila" (Lk 17,19). Hotel je namreč poudariti, naj skrbimo za pravičnost v svetu. Naj kraljuje skrb za Božje kraljestvo, ki je za uboge, nesrečne, majhne, zatirane, bolne, grešne. To nas odvrača od skrbi zase, za svoje zdravje samo in usmeri v strmenje nad novim stvarjenjem, katerega so čudeži samo znamenje. Prosimo žive vere! unoPirsono Frančiškov svetni red v Gorici je živ in dejaven. Čeprav je njegove člane letos poleti prerano zapustil priljubljeni duhovni asistent in modri Frančiškov sin p. Giorgio Cavedale, želijo odgovorno in z zrelo zagnanostjo nadaljevati svoje poslanstvo. To so otipljivo dokaza- li tudi na vsakoletni razstavi - tokrat z naslovom Od evangelija do življenja in od življenja do evangelija -, ki je bila na ogled od 25. septembra do 4. oktobra, torej v dneh pred praznovanjem sv. Frančiška Asiškega, v prostorih stavbe ob kapucinski cerkvi v Gorici. Že samo vzdušje kot razstavljeni eksponati, ki pričajo o preteklosti in sedanjosti, pa tudi umetniška dela, ki jih je navdihnil t.i. Ubožec iz Assisija, so govorili o oazi miru in molitve, ki pa nista nekaj ločenega od življenja, ampak njegov živi in utelešeni del, saj "Evangelij je Oseba". Govorili so o tem, da čas sicer teče, pušča svoja znamenja, rodovi minevajo, Frančiškov zgled pa ostaja živ in še kako aktualen. Na poseben način je bilo na razstavi zaznati prepričanje, da je tudi danes -kljub človeški krhkosti, sodobnim "volkovom" je dostopen tako "najpreprostejšim" kot "zahtevnejšim" kristjanom, ki se prepoznavajo v frančiškanski karizmi in želijo biti na poseben način zvesti Čerkvi. Frančiškov svetni red velja za enega naj-večjih dosežkov asiškega svetnika, ki priča o njegovi tudi družbeni veličini, saj laiki lahko na zelo zgovoren in verodostojen način prinašajo v družbeno tkivo Frančiškovega duha, ki sloni na živi izkušnji vstalega Kristusa. Sv. Frančišek je namreč menil, da je evangelij sam Kristus, ki govori; evangelij je bral in o njem razmišljal samo zato, da bi bil v družbi Kristusa. Vsa razstava, ki so jo postavili z ljubeznivo skrbjo, na preprost, in vendar oseben, učinkovit način, govori prav o tem: kdor se ustavi ob branju Božje besede, naj dopusti, da ga evangelij spreminja od znotraj. Dva tisoč let stara knjiga namreč nosi v sebi moč vzbujati poslanstvo, ki se potem lahko uresničuje v družinskem krogu, na delovnem mestu, v kulturnem in sploh družbenem snovanju. Moja za Kristusom na tak način postane mladika, gorčično zrno, ki bo prej ali slej obrodilo bogat sad. Frančiškov duh je živ! in tragedijam - še vedno mogoče živeti po Kristusovem evangeliju in biti brat sočloveku. V veži je sprejemalo obiskovalce nekaj umetniških del, ki jih je Sergio Pacori izdelal iz ostankov orožja prve svetovne vojne. Nekaj glavnih ciljev in sporočil Frančiškovega svetnega reda, ki je bil ustanovljen pred skoraj 800 leti, je nazorno prikazanih tudi na razo-bešenih besedilih. Velik poudarek je posvečen najnovejši reguli svetnega reda, ki jo je pred dobrimi petindvajsetimi leti uradno odobril papež Pavel VI.: ta je za njegove člane obenem starodavna izkušnja in znamenje za današnji čas, saj gre za pravi stil življenja, ki NOVI GLAS Kristi ani in družba 7. oktobra 2004 Skupnost družin Sončnica in pastoralno središče sv. Ivana Vokalna skupina Gloria pri sv. Ivanu V soboto se je občestvo pri sv. Ivanu v Gorici srečalo s člani vokalne skupine Gloria iz Ljubljane. Med večerno mašo in po njej je osem prijateljev, ki so se pred 22 leti srečali kot srednješolci in jih je duh vere zajel in združil v božjem načrtu, kot so se sami izrazili, izvajalo duhovne pesmi, ki so jih v teh letih sami ustvarili. Ko so se njihove poti križale in so se med njimi spletle prijateljske in tudi zakonske vezi, so svoja duhovna doživljanja in spoznanja prelili v pesmi in jih v taki obliki tudi posredujejo občestvom, ki jih gostijo. Njihove pesmi pojejo o brezmejnih širinah v človeku in o trenutkih večnosti v njegovem življenju, o njegovi majhnosti, ki ji pa človek ne more priti do dna. Pojejo o rokah in vezeh, ki iščejo poti do srca, o ljubezni in upanju, ki povezujeta ljudi pod obokom neba. Pojejo o angelih, ki jih lahko vidiš v otroških očeh in so vedno ob tebi ter ti sledijo, čeprav kot obrazi skriti pred ljudmi. Pojejo o prijateljstvu, ki posuši solzo, ko se nad tabo zberejo temni oblaki, in o prijateljih, ki nočejo kljubovati jeznim viharjem kot samotarji, ampak povezani. Iz njihove pesmi doni hvaležnost za vse prejeto v življenju, ki jo izkazujejo z naj lepšim darom, ki ga premorejo - s pesmijo. Glasbena skupina je zapela tudi sončno pesem, ki je nastala v domovini sv. Frančiška, in tisto, ki jo je navdihnila izguba prijatelja Andreja Žigona, za konec pa še dve melodiji, ki sta posebno zasloveli in ju radi pojejo krščanske skupnosti po Sloveniji. Toplim besedam, s katerimi je član skupine povezoval posamezne pesmi med izvajanjem v cerkvi, so sledili še topli pomenki ob srečanju v Močnikovem domu, ki so člane obeh skupnosti še bolj zbližali. V nedeljo, 3. oktobra, je bila ponovitev nove maše p. Ivana Bresdanija pri sv. Ivanu priložnost za lep praznik skupnosti Kratke I Deželni občni zbor SZSO Vloga kristjana v slovenski družbi Res krščanska dežela? Italijanski in slovenski frančiškani v Gorici Frančiškansko gibanje italijanskega severovzhoda je prepričano o tem, da duhovnost sv. Frančiška Asiškega lahko prispeva kvečjemu dialogu na goriški meji. Zato prireja svoj tradicionalni letni shod prav v Gorici, insicervsoboto, 16. oktobra; za to priložnost je povabilo tudi bratske skupnosti frančiškanskih redov iz Slovenije, ki so se odzvali z navdušenjem. Na dnevu, posvečenem molitvi in dialogu, bosta prisotna goriški nadškof msgr. Di-no De Antoni in koprski škof msgr. Metod Pirih. Srečanje se bo začelo ob 10. uri v Kulturnem centru Lojze Bratuž (Drevored 20. septembra v Gorici). Opoldne bo slovesno mašo vodil goriški nadškof. Ob 14.30 bo sprevod krenil po mestnih ulicah in se končal na novem trgu pred novogoriško železniško postajo, kjer bo spregovoril koprski škof Pirih. Razglasitev bi. Slomška za zavetnika slovenskih učiteljev, vzgojiteljev in katehetov Na Slomškovi Ponikvi je bila 25. septembra slovesna razglasitev bi. Antona Martina Slomška za zavetnika učiteljev, vzgojiteljev in katehetov. K dopoldanski maši v župnijski cerkvi sv. Martina seje zbralo okrog mariborskega pomožnega škofa Stresa 26 duhovnikov, cerkev pa so napolnili verniki, ki so prišli iz vse Slovenije. Še posebej veliko je bilo pedagogov, vzgojiteljev in katehetov. Po maši je bila v Kulturnem domu na Ponikvi akademija z naslovom: “Slomšek -vez med družino, šolo in Cerkvijo". Prejeli smo Se o motečih otrocih... Con Francesco verso.. '