Marija Klemenčeva Prišel je... (Božična črtica) 5e vedno naletava. Drobno in go-sto se vsiplje že ves dan. Kakor da se hoče spojiti z njo, se je nebo približalo zemlji. Veže ju gosti pajčolan. Gori v podstrešni sobici nepri-jazne prcdmestne hiše se riše v ok-nu bled obraz otroka. Se bolj bled v temnem okviru sobe, ki zija v be-Hno snega. Le oči gorijo iz te ble-dice — zagledale so se daleč preko streh v beli pajčolan. Marinko sanja... Sam je, mati je slučajno spet do-bila delo — za danes. Pa saj je to jutro z zadnjimi drvmi zakurila za zajtrk. In zdaj je popoldnc. Soba se je že ohladila, mraz je. — Ma-rinkovo bedno telesce vztrepetava. Pa skoraj ne čuti. saj je njegova duša daleč, misli blodijo v deželi sanj — zato njegove oči gorijo . • • Božič... Pri sosedovih so zatresnila vra-ta. Ropot in kreg. moški glas je ro-bantil. Marinko se je zdrznil. Žat v očeh je ugasnil, okrog usten se mu je — otroku — zarezala guba. Umflk-nile so se sanje. Saj ni božiča ,.. Pač, moTda — a ne bo ga pri njih. Začutil je zdaj mraz, prav v nio-zeg ga je zazeblo. Oblekel je staro materino jopo. V sobi poleg prepir ni prenehal. Nekdo je jokal in pretil. Marinku ni bilo več obstanka v tei mračni, ledeno mrzli sobi. Da zunaj ne mo-re biti slabše, se mu je zdelo. Tiho se je potegnil mimo sosedovih vrat. Zadihal je. Res, ni se rau zdelo hladneje kakor za onimi odvratni-mi stenami. In prijetno mu je delo božanje snežink. — V mesto je za-vil. — Tako ves droben, da je obleka visela na izžetem telesu, se je pre-rival med Ijudmi. Tako beden, ta-ko majhen je bil med njimi in obe-nem tako prezrt od vseh teh, ki so hiteli z nasmejanimi obrazi, zaviti v kožuhe, in nosili v rokah zavoje, darila za božič. Taval je. Izložbe — kakor bajna pravljica. Ni si niti želel vsega ti-stega. Pretuje mu je bilo. Le gledal je; saj skoraj dojeti ni mogel, ma-lone brez moči je biL Sneg ni prenehal. Marinkova ob-leka je bila že vsa premočena. Vzdrgetaval je po malo. Vendar. bolj od mraza je občutil glad. Po revnem zajtrku še ni ničsv sar zavžil. Proti domu je zavil. Ta-val je dalje samo še z mislijo na kruh, vendar ne z nado; saj je ve-del, da doma ni ničesar. Pekarija. Vonj po kruhu, takem svežem, ki zahrusta pod zobmi, je zajel vso njegovo misel. In iz izložbe se je smeja] tak dober. nebeško dober kruh. Zopet so zagorele oči, vse-sale so se v dobroto za šipo. — Zaprosil bi, pa nekoč je bil grdo, trdo zavrnjen, in zdaj ne upa več. 80 — Mnogo ljudi je šlo mimo teh čr- počiva temnolasa Marinkova gla- nih oči. ki so tako vneto prosile vica. Lica mu gorijo v vročici, oči kruha. In nihče ni hotel razumeti so zaprte, z drobnimi, skoraj pro- dečkove prošnje. sojnimi prstki pa objema pomaran- Stal je, dolgo je stal Marinko. čo. Sestra mu jo je bila prinesla iz- Niso ga več držale noge. Naslonil pod božičnega drevesca. se je z vsem telesom ob zid; pa mu Tam v kotu sobe stoji — lepo, je klecnilo v kolenih in sesedel se lesketajoče se, okoli njega so zbra- je na stopnico pod izložbenim ok- ni mali bolniki. In v njih očeh od- nom ... seva nebroj lučk. ,' / Zavedel se je. Stresal ga je mraz, Sveta noč ... da so mu šklepetali zobje. — Do- Glas mlade sestre zatrepeta v mov. — Komaj so ga nosile noge. tišino — pritegnejo mu čez čas Čudno slabost je čutil v telesu. drobni glasovi dece. Vso tisto noč je mati, vsa zde- Odpro se črne, vročične Marin- lana od garanja, presedela pri Ma- kove oči, okrog usten rau zaigra rinkovi postelji. Kuhala ga je vro- nasmeh. »Mamica — glej, Božiček! čina — in tako čudne so bile nje- Vidiš, sraeje se mi... Mamica ... gove besede. čuj... pa je le ... prišel...« Božični večer je. Sepetaje, komaj zaznavno so se Bolniška soba. Dolga vrsta po- trgale besede z usten... stelj. Nad eno izmed njih je sldo- ... in so se pretrgale. Zapustile njena bolniška sestra in bedna že- so na ustnah mrlička le blažen na- na, ki joka. — Na beli blazini pa smeh... 81