letnik VI ftevtlba «. VSEBINA 4. ŠTEVILKE: ^«^«.ss«»«^ O«^ IN DUŠE: MARYA KONOPNICKA. (Silva Trdinov«.). .... MOJE HREPENENJE. - SĆHOPENHAUER. - Pesmi. ~ (Dora Orudnoy«) Jl»tto(JA ZVESTOBE. -^ Nadaljevanje, - (Lee Falurjeva.) ...... PEROAMENTL - Nadaljevanje. ■ (Jela Spiridonović-Savićeva - K. Koclanr'ič.) V A^KONOČNBM AITRU. - Pesem. - (Alek.andra.)..... MAČJA TETA. - (M. Sirnadova.) ......... PESEM VSTAJENJA. - POMUDNA ŽELJA. - Pesmi. - (Anica.). . ! POD BELIM, DEHIEČIM JASMINOM. - (Milena Mohoričeva.)..... Slovanske umeinlce: MARIJA RUŽIČKA • STROZZI. - (ho MIhovllovIČ) . IZ ZBIRKE .VEČNA PLAMFNICA*. ~ Pesem. - (Karlo Kocjančič.)' . . T. O. MASARYK IN NJEGOVE MISLI O ŽENSKEM VPRAŠANJU. - (Marija Omeljčenkova.)............ POD KRIŽEM. - Paaem. - (Anica.)......'.'.'.'."...... TUJCI. - MLADIM. - Pesmi. ~ (Kristina.)........ IDRIJSKO ČIPKARSTVO. - (Igor Volk.).........,'.!'. „ lüi IZVESTJA: Po ženskem svelu. - Materinsivo. — Gospodinjstvo. — Kuhinja. - Iz naše 'kflnje...........Siran 123, 124, 125, 126, 127, 128. - ROČNO DELO. --- UREDNICA: PAVLA HOČEVARJE VA. _ Stran 97 99 , 100 , 105 , 109 , 109 . , 112 , 112 113 . 116 „ 117 „ 120 . 120 121 „ŽENSKI SVET" Izhaja vsak mesec. — Za JUGOSLAVIJO Icfna naročnina: Din. 64 (» krojno priloflo) i poUefna: Din. 32. - NaroČila in naročnino je nasloviti na upravo „Ženskega Sveta", Ljubljana, Karlovška c. 20 Uredništvo in glavna uprava: V Trstu, ul. Torre bianca 39/1 Poštne pošiljalve nasloviti na: „Ženski Svet", Trst (Trieste), posta centrale, Casclla postale 384. - izdaja Konsorcij „Žensk! Svet" v Trstu Za konsorcij odgovorna Milka Martelančera. Tisto tiskarna «Edinost" v Trstu, Via & Francesco d' Assisi štev. 23 Prosimo ceni. naroltiice, da plačalo vsal četrtletno naročnino naprei!!! ŽENSKI SVET Marya Konopnicka, rojena 1. 1846. V Suvalkah, majhnem kraju -^Poljskega Kraljestva^, je preživela svoja otroška leta v Kališu, kjer ji je težka usoda o prerani dobi iztrgala ljubečo mater in jo zato tem bolj navezala na očeta Josipa Wasilowskega, ki se je poleg svoje uradniške službe z vso , skrbjo brigal za vzgojo in prvi pouk mladoletne hčerke. Po enostranski izobrazbi Warszawske-ga samostana se je mlada, nevedna in neizkušena Marya poročila z veleposestnikom Jarosla-vom Konopnickim, ki se v čuvstvovanju in mišljenju niti slu-tensko ni mogel približati daljnim idealom svoje mlade žene, s katero se je za nekaj čaza preselil v Bonov. Brez najmanjšega razume- ObraziJn duše. Marica Konopnicka. vrgla iako j v najgloblji vrtinec dru-žabno-narodnega življenja War-szawska literarno-pozitivistična inteligenca jo je takoj sprejela v svoj krog in v najkrajšem času je postala Marya Konopnicka najizrazitejša predstavnica idej te inteligence, vneta zagovornica delavskih pravic, ne-omahljiva širiteljica narodnih idej in — obenem z Orze-szkowo — glavna bo-riteljica za žensko e-mancipacijo na Poljskem. Predvsem pa je posvetila svoje delo literaturi, ter je — kot večletna urednica W arszdtrskega «Smi/a» — pisala razne novele, eseje in članke o umetnosti, literaturi in na-cijonalizmu. Poznejša pogosta potovanja po Švici, Franci- vanjii svoje duše v zakonu ob težkem gospodarskem polomu ni mogla slediti m-jžu, ki so je z vsemi šestimi otrol: preselil v znatno manjši Gu-sin, ampak se je življenja željna preselila sama v Warszawo, kjer se je, kakor da bi hotela v hipu uglušiti v sebi odmeve osebnih razočaranj, ji, Italiji in celo po našem ozemlju, so ji obzorje znatno razširila in ji v veliki meri povečala zaklad doživetij za umetniška oblikovanja. Malo pred smrtjo se je vrnila v domovino ter se naselila v Lwowu, kjer je umrla 1. 1910. Konopnickino literarno ustvarjanje, vzniklo iz tradicij ponesrečene STHAX 98._ ZEN'SKI SVET št. i._ I.KTNIK VI. poljske vstaje L 1863. v trpko opevanje dolgoletnega narodovega bolestnega stanja v preteklosti, se je na čudovit način zlilo z odmevi reakcije tistega usodnega leta v njenem pozitivnem delovanju, slonečem na novih, treznih idejah, upajoč od bodočnosti svetlejšega življenja. V prvih poezijah Marys Konopnicke se še jasno kaže vpliv romantike, zlasti Sloivackega, a že sedaj samo po zunanji formi. V poljski romantični poeziji je našla Konopnicka zvenečo melodijoznost in naglase tega mogočnega govorjenja, ni pa našla v njej tistega zdravega, realnega izraza, ki ga je prinesla s seboj nastopajoča doba. V notranjem ustroju je začrtala Konopnicka že v svojih \prvih deli^ popolnoma nov ton: romantično čuvstvovanje je zamenjala s sočutjem iz Hlantropično ubrane družbe, melodijoznost njene poezije prehaja često u grozečo retoriko. Vedno in vedno se ji vsiljujejo efektna, začudena ali zagrizeno ironična vprašanja; čemu, zakaj, kako. Po smelih nastopih zoper konlesijonalne forme brez človeškega čuvstvovanja se v resigniranem obupu odvrne od Boga samega in tedaj zakliče — vsem zatiranim, ponižanim in razžaljenim. Duhovščina jo je proglasila za bogoskrunko. Patriotični del warszaw-ske inteligence pa se je bal, da bi socijalizem ne razbil poljske družbe. Tedaj se je zatekla Konopnicka v izpovednico in le redkokdaj se po 1. 1890. oglasi v njej še odmev te dobe. Ob daljšem bivanju pod Tatro se začne poglabljati v narodnvn psiho in prejšna upornost in kljubovalnost se polagoma zlije v elementarno narodnost. Iz poezij, nastalih v tej dobi, vstaja vonj domače grude, suežost domačih gozdov in poljan, melodija narodne pesmi. V tej, od ljubezni narekovani poeziji, je Konopnicka še uVš'/a in Večja'(kot preje v svoji jezni socijalistični upornosti. Očarujoče zveni na uho mirna in čista lirika te velike poljske žene v «Italiji» (1902), kjer nam razodeva svojo globoko ljubezen do umetnosti, ki ji je pravi izraz prirode. Njena duša živi z deželo, po katere tleh stopa njena noga, a njene misli vstajajo preko te dežele in plovejo daleč, daleč v domovino, v zastrto Poljsko. Konopnicka ostane vedno in povsod le — poljska umetnica. Njeni dramatični poizkusi (Iz prošlosti 1881) so ostali brez nadaljevanja, ker je kmalu ^\poznala, da svoje mogočne lirične obsež-nost: ne more združiti z jedrnatim osredotočenjem dramatičnega dejanja. Veliko večji talent pa je pokazala v novelistiki. Urejene novele, kakor «Na potu» (1893), «Dim» (1898), «Štiri novele» (1888) in druge se, kakor njene potopisne črtice («Ljudje in reči» 1898, «Vtiski s potovanja» 1.888), odlikujejo pa. bujni fantaziji, liričnem zanosu in globoki miselnosti. S svojo «Didaktično pesmarico za otroke» je dvignila poljsko otroško literatura na umetniško višino in znatno poglobila njeno pedagoško-psihološko stran. Višek vse^a Konopnickinega umetniškega ustvarjanja pa je njen ljudski epos «Pan Balcer v Braziliji», v katerem je hotela podati popolno sliko T.RTNIK VI. 2ENSKI SVET st. i. STRAN 99. irpljenja sodobnega poljskega naroda, njegovo tragično emigracijo^ v «ob-■Ifubljeno deželov, ki mu izsesa vse življenske soke in ga potem brez usmiljenja preda na milost in nemilost trdi uso'di. Ta veliki ipoem v šestih spevih .in poldrugtisoč verzih je žalostna povest o potovanju poljskeg\j naroda po daljni zamorski deželi, s katero se ne mote zrasti, ker ga priklepajo vse vezi ■neomajno na rodno grudo. Svojo povest je zgradila Konopnicka na popolnoma realni podlag, snov je vzela iz resničnega življenja, verno je razkrila ■fiašo poljskega nar oda;-skoro vse osebe so portreti resničnih postav, ki jih je poefka iskala na svojih potovanjih po poljskih vaseh; skoro vse epizode in slike je zgradila na živih dokumentih. — Marya Konopnicka je nastopila kot pesnica v dobi realizma, ki je pač :nudil mogočnega razmaha prozi, a ni bil naklonjen poeziji. Poleg tega se mu je še poljska, po svoji naravi tako idealistična duša z vso silo upirala. A s .svojim odločnim socijalnim čuvstvovanjem je dosegla velik vpliv pri vseh plasteh poljskega naroda in si v svoji dobi izvojevala največjo popularnost, •čeprav so jo v začetku konservativni krogi ostro napadali. Zapustila je približno 60 zvezkovt poezij, novel, črtic, popotnih vtisov, literarnih študij in prevodov. Vse njeno delovanje je kakor zrcalo duše poljskega naroda. Ustvarila si je svoj lasten, neodvisen poetični slog in je kot avtorka «Pana .Balcerja» prva ustvarila v poljski literaturi tip poetke vasi. V vsej svoji poeziji, kakor v razkošnem čuvstvovanju in družabnem sočutju, tako v ■duševnih razpoloženjih in izrednem artizmu je Marya Konopnicka klasična -Poljakinja. Silva Trdinova. j^ova Gvudnoua: kvepenenje. Moje hrepenenje v tej uri večerni je duš dvoje neutešno hrepenenje, ki druga se drugo iščeta verni in jima spojitev je — večno življenje. Schopenhauer. Kaj je višek združitve v ljubezni dvoje ljudi: brezumen objem h — telo k telesu tesno privito, ali usten spojitev v poljub iz najglobje strasti in vino opojno trenotne naslade — do dna izpito? Ko se iz hrepenenja dvoje duš ena rodi in se pretaka v žili eni dvojna kri: ni Večnosti to najvišji dar ljubezni pravi, da večna ostane — kot Bog, pričujoča nam v. naravi? STRAN 100. _ 2ENSKI SVET št. 4. LETNIK VI." Lea Faturjeva juHakiiija zvestofae. " ' Povest iz turških časov. r I -*ačas je klečala Srebrna na tleh svoje spalnice in je razbirala črke, ki; I so bile zarisane v mramorni tlak. Navadno jih je pokrivala preproga,. J^ Ko je bila tisto jutro odnesla nema sužnja preprogo, je zasijalu ravno solnce skozi presledek v listju cipres, ki skrivajo osamljeni kiosk — in Srebrna je zagledala praske v tleh, ki niso ničesar pomenile branja neveščim sužnjam. Zdaj jih razbira v motni svetlobi svojega bivališča, bledi in se trese. Roka, ki-trohni že davno na dnu morja, je zapisala: «Jaz, Mahmud, Solimanov sin, naznanjam tistim, ki jih bo poslala usoda v kiosk smrti, da so prinesli danes zaboj*]. Torej bo moja smrt. v morju.» Torej eden tistih, ki se je moral umakniti Roksaninim ol/okom,,. Usmiljeni Bog, kaj pa čaka ubogo sužnjo v kiosku smrti? Kaj naj veljajo Mirmaj-line prijazne besede? Zakaj ni hitela takrat doma v grad, vse zbadanje taščino je bilo samo božanje v primeri s strahovi, ki ji pretresajo tu dušo. Pa Tomaž je rekel v umiranju; Vrnila se boš. Umirajoči so vidci — vrnila se bo. Na kak način? Zid je okoli mesta in poseben zid je okoli serajla, pred zidom, za zidom so straže. Nad vrati se ti režijo glave onih, ki jih je ■ zadela sultanova roka. Ne veš nikdar, dvorjan, kdaj se izpremeni gospodarjeva milost v smrtno obsodbo. Kdor hodi po serajlu, nosi glavo- v torbi. Nikomur se ne smeš zaupati, pogubi te lastni brat. Nemi so vsi sužnji v kiosku — strašna nema družba... Okoli in okoli kioska so ciprese, visoke in goste, za cipresami je zid, za zidom straža. Pred vhodom sedita črna evnuha, golo sabljo imata na kolenih. Da se rešiš od tod, bo treba zvijače in vztrajnosti. Vse pazi na sužnjo, še sultani izdajajo fermane radi suženj. Kata je pela, pel je Omar o sužnji Milici, ki je ušla Nesuh-paši v Konavlje v dubrovniško ozemlje. Odvedla je tudi dva pašina sina in blaga; «Bla^o nosi, da svietom ne prosi.» Nesuh-paša je potoval iz Bosne v Drinopolje, da se pritoži Mohamedu II, Sultan je pisal**) Dubrovniku, da naj pokliče dotično sužnjo pred svoj sodni stol in jo vrne po sultanovi zapovedi z ukradenim blagom in otroci Nesuh-paši, da se ne bo zopet pritoževal na Porti, In Soliman se je tudi razburil, ko mu je javil Uzref, da je dovedel deklico v poklon, in kdo ve, če je verjel Mirmajli, da se je umorila sužnja.. In če bi kaj izvedel, ali je ne bo umorila Mirmajla sama? Kazati se ji mora udana, srečna, skriti mora svojo željo po domu. Zaupala ji bo, potem se bo-gibala Srebrna bolj svobodno, mogoče jo vzame k sebi iz tega strašnega kraja. Večkrat pride kako poslanstvo iz cesarjevih dežel, kakor je bil prišel stric Lambergarjev že dvakrat do sultana — bo že na kak način prišfa v ! % pod Abdul Hamidom so potopili raz ladje .Edremis. črez slo zabojev. Baron. LriBSj.; Zwet Jahrzehnte im nahen Orient. H77, Ferman je objavljen v Glasniku Zern muzeja, Sarajevo 1911. LETNIK VI. ŽENSKI SVET št. 4. STRAN 101. " stik z vitezi... Gotovo bo v njih še toliko plemenitosti, da bodo pomagali mladi zasužnjenki do svobode. Treba je pač čakati prilike, glavno je, da je povedal Lojzek, da ne govori Matija z Jernejo... Toda Lojzek, ubogi Lojzek! Bridko se je razjokala Srebrna nad dečkovo usodo, nad svojo zapuščenostjo. Pa je stopila nenavadno naglo sultana v mračni prostor, vrgla zagrinjalo raz glavo, se naslonila na Srebrno in tožila; «Prebridko mi je v duši... Moški, katerega ljubim že od otroka, ki ga obožujem, mi pravi — pravi meni, kako hrepeni po nekem bitju — in me tolaži z mojo carsko častjo. Reci, Srebrna, ali more pravi ženski čast nadomestiti ljubezen?» Razjokala se je. Srebrna je občutila težko to zaupanje. Če se skesa sultana svojega odkritja, če bi jo skrbelo bo plačala Srebrna z glavo. Lahko zaupa sultana sužnji, ker ji zapre lahko usta. Spomnila se je tudi ob sultaninem joku, kako se ni smela zjokati ob vesti o Lambergarjevi smrti in Jtako je bila njena želja po tem, da se razjoče na samem, vzrok njenega tiedanjega položaja. Tolažeče je objela jokajočo in se jokala ž njo. Srebrna je bledela in hujšala. Bivanje v skritem kiosku, noči brez spanja, dnevi brez družbe, strašni nemi sužnji, ki so ji stregli, nenavajena Jirana. vse ji je škodovalo. Skrbno je motrila neki dan sultana sužnjo, s Jcatero je imela toliko namenov. «Zraka nima,» je spoznala, «Zagrni se!» je velela takoj, «zunaj sije jesensko solnce, je že nekaj časa, kar si tukaj, mislim, da greva brez nevarnosti na sprehod po serajlskem vrtu.» Hodili sta pod cipresami, ki obdajajo kakor s temno senco ribnike. Nikdo jih ni motil, to je bil sprehod samo sultanove rodbine. Srebrna je dihala vsa srečna zunanji zrakdn se ozirala po poslopjih v bližini in daljini — saj je obsegal aerajl vojaško šolo, urade, mošejoi konjušnice, vrtove, palače, gospodarska poslopja, domove štirih zakonitih žena sultanovih, hišo za štiristo in še več mladih suženj, izmed katerih sO' izbrali najlepše za dvor. Mirmajla je razlagala Srebrni, da imajo serajlski vrtovi svojo posebno stražo «bostandžije ■, Icaterih načelniki imajo pravico in dolžnost, da spremljajo sultana na spre. hodu po vrtih. «Sultan se pa sprehaja redkokdaj, raje se pogovarja ^ svojimi zaplečniki o novih vojskah,» je pripomnila Mirmajla, ko je zagledala na-feat, da prihaja od ribnika nekoliko vpognjena postava njenega očeta, za Jijiin par vrst bostandžijev... Ni bilo mogoče ogpiti se, že je zagledal Soliman ženski, svojo hčer je poznal po postavi in hoji, ne pa njene spremljevalke. Dal je Mirmajli znak, •da se mu približa. «Ostani odzadaj,» je šepetala s pridušenim glasom Srebrni »i poljubila roka očetu. Soliman je ogledoval visoko zagrnjeno postavo ^srebrnmo in vprašal z zanimanjem: «Kdo je to?» «Obisk imam, gospod,» je odgovorila v zadregi sultana, «zunanji obisk». Sultanove risje oči pa se niso Odmeknile od tako vabljive postave. Mignil je: «Bliže naj stopi, hočem videti njen obraz,» STRAN 102. _ 2ENSKI SVET št. 4. LETNIK VI." «Nikar, oče!» je šepetala Mirmajla, «to je Sokolovičeva druga žena im bil bi strašno užaljen,» Sultan je prikimal in šel svojo pot naprej. Ženi sta hodili navidezno-mirni, trepetali sta v resnici obe. Mirmajla je krenila v stranski drevored in vzdihnila: «V nevarnosti si — in jaz tudi. Da me dobi oče na laži, mi. sploh ne bo verjel in,.. Rabi ji so vedno' v njegovi bližini. Za nekaj časa te moram skriti drugam. Zdaj te peljem v svoj harem, ko se znoči, se prepelieš. v Bruso k Acan-paši, kjer boš na .varnem,» 14. Ko poje slavčck in dehtijo vrtnicc. Kakor da se bliža nebesni obok vrhom rainaretov in stolpov, tako. velike in goste so zvezde nad Carigradom. Jambori ladij na Bosporu rastejo, v polumraku, galeje pod serajlom se dvigajo k zamreženim okncto. In galiot zapoje staro žalostno pesem: «Plovila po moru galija, v njoj sedi okcvaii. delija, gledala ga sa pendžera djevojka...» Iz kajkov, čolnov in bark, ki stoje ali se gibljejo veselo na Bospcru, pa, vre pesem veselja, klici, pozdravi. Že si zahvalil Alaha in preroka za dobrote dneva, že si se jima priporočil za noč, zdaj uživaj veselje mehkega pomladanskega večera, Vodonoša, rojen Carigrajčan, nosači in delavci, ki prihajaj^ iz daljnih dežel za kruhom, turški, grški in armenski trgovci, mogočni paše, zahaljene ženske, janičarji, različni .dblastniki iz seraja, dijaki m uleme, vse je na Bosporu, poje, odpeva pevcem na ladjah, se ozira previdno za: ženskami za zamrežena okna, Nakrat prekine galjot svoj odgovor devojki na pendžeru, pogovor in. petje v kajkih in čolnih zastane. Prišel je izpod galej pred sera,lom, švignil je mimo njih bolj velik kajk. Zablestel je bogato pozlačen navzgor zasukan in k sebi privit kljun, bleščalo je belo telo, košatil se je balaahin, žarele so rdeče srajce in kapa veslarjev, vesla iz brezovega lesa so zaplula.,. Sultanov kajk,.. In nemi Veslarji. Zagrinjala na baldahinu spuscena. Ej bratel Ne skriva se tam ne sultan ne paša. Slišiš, kako grgra Bospor? Željan ie žrtve. Sultanov lev je rjovel sinoči in pravijo, da )e nas stan padiša slabe volje. Utekla mu je najlepša sužnja, Oj! Kdor sedi tam, ne bo več jedel od tistih 2500 funtov slaščic, ki jih pripravlja več sta kuharjev za sultanov harem. Oj, to ni tako, kakor da ubiješ - očuvaj nas Alah greha — psa na ulici. Zasuješ ga s prosom, ki ga dobijo reveži, m zadostd si, A haremu velja druga... Za zagrinjalom trepeče Srebrna v isti misli. Skriti te moram, je reklai sultana. In kje si najbolj skrita? Ribe sel neme. Srebrna mora izginiti, da: bo varna pred sultanom. Kaj niso vohunili črni in beli evnuhi, kam bi bil izginil Uzrefov dar? O Tomaž! Vrnila se bom dcimov kot bela senca in tuHl bo Soliraan in vas bo prešla groza. Pa ne boste vedeli, da je zagrnil tačas Bospor vašo ubogo Srebrno. Zaman upanje, da se rešiš na dubrovniško ladjo, da se zatečeš v svobodno ljudovlado, kakor se je bila zatekla Milica, LETNIK A'X_ŽENSKI SVET žl. 4._STRAN 103. sužnja Nesmah-paše, Pa tudi danes so jo kopale in mazale — mazilile za smrt... In zvezde bodo luč uboge sužnje ob njeni zadnji uri. Prostran in hladen ti bc grob, Srebrna, nikdar prekopan, nikdar obiskan. Kdo ti pomoli za dušo? Zvezde, zlate in svetle, tolažite mi srce, duša, zaupaj v Gospoda, sprejel bo svojo verno^ in zvesto... Kajk se je ustavil. Srebrna se je prekrižala. Nema sužnja cb njenih nogah je zmajala z glavo. Sevdet, Mirmajlin zaupnik, je pomolil roko: «Izvoli, gospa. Izstopila boš,» Torej smrt na suhem. Se ne zanašajo na morje? Tukaj je tiho. in temno, nobene luči na obrežju. Nerada se je oprijela rabeljske roke. Za njo je stopila nema. Sladki vonj pomladi je udaril v Srebrno, Zaboleloi jo je: umreti, ko se razcvita vse, umreti mlada.,. Kakor v omami se je spomnila, da je doma še mraz, a tukaj dehti po vijolicah, po jasminu in bosiljku, tukaj raste in cvete na prc'stem, kar negujejo doma v loncih in vlrtih. Umreti zdaj, ko bo tako lepo... Sevdet je zažvižgal. Nekje in nekod, izpod visokih dreves, sta se prikazala dva sužnja z bakljami. Svetila sta in ona s Sevdetom je nemo stopila na belo stezo. Zabelilo se je med drevesi, kakcr pravljični .grad je vzrastlo pred njo, odprla so se bronasta vrata, po mramornih stopnicah je prišla do odprtega prostora, ki je ločil cćividno harem in serajl. Na stenah, okoli vrat, je viselo bogato orožje, posode, gosli in tambure; ob stenah cvetoče grmičje, v sredi majhen vodomet, blazine. Na stojalcu srebrna svetilnica na dvanajst plamenov. In ženska je stala ob vodometu, ravna in mrzla. Za njo stara sužnja, ki si ni zakrila obraza. Sevdet je stopil par korakov naprej, se priklonil roke na prsih in govoril polglasno-: «Pozdrav teti Acan-paše, krepostni Umi! Sprejmi in varuj gosta, ki ti ga pošilja sultana, dokler ne pošlje ponj, naj ti bo kakor zenica očesa.» «Vrni se in izroči pozdrave Acanove tete sultani,» je odgovoril rezek ženski glas. Sevdet je izginil kakor senca. Teta Acan-paše je pozdravila zahaljenega gosta: «Naj bo srečen tvoj prihod in mir s teboj!» «Naj podaljša Bog tvojo senco, gospa, bojim se,.,» Z migom roke ji je ustavila Umi besedo, z drugim migom je velela svoji sužnji; «Rukija, odvedi sužnjo gospo doli k vam, pcstrezi ji in zabavaj jo, kakor se spodobi za sultanovo sužnjo,» Nema se je nekaj obotavljala, a Rukija jo je prijela za roko. Umi je odkrila svoj bledi, nepobarvani in tiho jezo zakrivajoči se lep obraz, in siknila: «Ne boš vohunila tukaj ti, nečedna stvar, ti smrad serajlski. Mutast pes je najhujši. Kakor da nimamo dovolj suženj v hiši za postrežbo gostov, in kakor da ni Rukija izvedena v kopanju in mazanju — če je znala naprav-Ijati Fatmo, znala boi še tebe, gospa.» Srebrna se je razkrila in nadaljevala: «Bojim se, da sem ti v nadle^> (Dalje prih. LETNIK VI. ŽENSKI SVET štev. 3. . STRAN 109. velikonočnem jutru. Klečim v višnjevem polmraku s škrlatnim rubinom svetišča na dlani in poslušam nemi pogovor in z milino ožarjena.--- tisočerih src —--- Čutim, kako prede molitev Zunaj šume zgodnje ure zlate tančice . in v bronu trepeče srebrn smeh. na beli cltar,------Zvonovi vabijo.--- Iz mistične čaše se dviga Zvonovi vriskajo.--- blagoslovi ja je Zvonovi pojo v vesoljstva bela, sveta roka sladko Alelujo.--- gozdu, na polju, po gajih in parkih, v gnezdih, v vrtovih po pisanih gredah, v mladih srcih in n nežnih besedah, v mislih, v ljubezni — in v dnu hrepenenja, v slutnjah — in globlje: v duši življenja tiho prepeva pesem vstajenja. Pomladna želja. v zraku prva nežna slutnja: in v poljubih v njej prebuja kakor vera v božje čudo, tajnih sokov tajne sile... kakor blagoslov ljubezni. O, da bi se tudi v meni ki poljublja našo grudo one misli prebudile, one svetle močne misli pomladanskih dni in solnca, o, da bi verjeti mogla v srečo in v pomlad brez konca! Milena Mohoričeva: Pod belim, dehtečim jasminom. Na starem pergamenu sem našla zapisano povest iz davnih dni-- Bila je žena. — Ljubil jo je mož in dala mu je svojo mladost. Ko pa je pretekla nekaj let, je videla zapisano na dnu .njegovega srca: «Najlepše zrcalo mojega življenja si. V tebe sem vklesal in položil obraz svoje duše. In bolj te ljubim kot sem te kedaj.» Povesila je glavo in žalost je bila v njenem srcu. Hodila je zamišljena po polju in srečala je popotnika, znanca iz mladih dni. Globoke kakor bolest so bile njegove oči, in poln trpljenja je bil njegov glas, «Daj mi roko, prijateljica,» je rekel; «daj mi roko in me spremljaj. Da mi bo' svetil živi ogenj tvojega življenja v temi, da mi bo žar tVoje duše dajal moči in sile, da bo tvoja vera preganjala mojo nevero,» Takrat je obstala in rekla; «On je vzel cvetje in gorkoto moje mladosti; ni je spoznal — le sebe je videl v njej. Ugasnila je luč mojega veselja, in ti, ki si spoznal moj obraz, imej spomin na mojo žalost,» Ko so jo naslednjega jutra našli pod belim, dehtečim jasminovim grmom, je bila mrtva. — Tako je bila zapisana povest na starem pergamenu. 1-ETNIK VI. ŽENSKI SVET št. i. STRAN 113. SLOVANSKE UMETNICE. Marija Ružička - Strozzi. Dne 2. marta ove godirie zagrebačko je kazalište imalo jedno vanredno slavlje. Proslavila se je šezdesetgodišnjica umetničkog rada gospodje Marije Ru-žićke Strozzi, najveće dramske glumice na Slavenskom Jugu. Ovakva su slavlja retka i za veće narode i za veća kazališta negoli je zagrebačko. Tom su prilikom pali mnogi venci, izrečeni su govori, predani su ordeni i diplome, ko po običaja prigodom jubileja. Ali sa bez sumnje ti venci, ti govori, ordeni i diplome bili ko nikada duboko iskreni i spontani. Srca svih onih, koji su veliku jubilarku slavili, bila su onoga dana u odanom poštovanju i velikoj ami-raciji do ugledne žene i njezinih šezdeset godina rada na jugoslavenskoj pozornici. Iz ovoga retkoga jubileja iskaču izrazito kao važne note: zena, aktivnost i umetnost. — Marija Ružička Strozzi svojim je jubilejom glasno istakla jedno dobro svedočanstvo o velikim vrednotama žene. I to u umetnosti. —■ Ono što nije nijedan muški član zagrebačkog kazališta nikada doživio, doživila je jedna žena. Ona je dala šezdeset svojih ženskih godina umetnosti, ne samo s zanosom i možda na površan način, (što se tako često pripisuje ženama u umetnosti), nego je kroz tih šezdeset godina radila iskreno, korisno i teško do iznemoglosti. Ona je taj rad protkala jednim solidnim i izrazito muškim stilom ustrajnosti i aktivnosti. To se je manifestiralo uvek, pa i prigodom njezine proslave u zagrebačkom kazalištu. Retko se kada dogadja, da recimo pesnik, i."i dragi koji umetnik, pa i glumac, kod jednog ovako visokog jubileja godina ima toliko kreativnosti, da bi mogao prigodno pokazati ma i senu svoje najjače- snage, koju redovito neminovno vreme ubija. Kod glumca pogotovo. I sama Sara Bernhard vukla se je u svojim zadnjim godinama pozornicama sveta ko neka muzejska relikvija, koja nije odražavala ni pedeset posto prave Sarine snage, jer su je godine ubijale. Marija Ružička Strozzi čini u tom pogledu jednu čudesnu iznimku. Ona ima danas blizu 80 godina, (rodjena je 1850.), ali je prigodom svoje proslave nastupila u nekoliko izrazitijih svojih uloga, 'jez preteravanja, s toliko snage i mladosti, da je začudila sve. Ona je u svojoj 78. godini glumila s tako mladom dušom, punom umetničkog htenja, da je i njezino telo bilo nastrojeno nekom svezom vibracijom krvi i živaca. To je misterij prave i duboke umetnosti. 4 Umetnost nije ništa drugo nego jedno jasno kristalno zrcalo za sveukupnu vrednost jedne narodne civilizacije. — Zrcalo jugoslavenske civilizacije, (prirodno svetio ko površina čiste netaknute vode), živo odrazuje sve. zanosno stvaranje i sve iskrene i vedre plodove, što ih daje jedna rasa velika u svojoj primitivnosti. Iz -^^ lir ŽENSKI Ji"^^ toga jasnoga zrcala čitamo, da su Jugoslaveni ponosno osvetlaii lice u dve svoje "'"^'"vanMeštrovič nosi u se^bi jednu veliku jugoslavensku vrednotu. On je za sve vekove postavio sebe merilom za najveće plodove skulpture u sadasnosti i budućnosti. On je svoje ime podigao preko svih granica i preko svih vremena. gosloveni ne bi nikada više imali genija njemu slična, tme jugoslavenske skulpture otkupljeno je i spaseno za vazda. On je svoju barbarogem,sku snagu cudmm i zdravim gestom postavio tako visoko, da se jugoslavenska skulptura od danas unapred neće više u veličini nparedjivati s Michelangelovam. Radinavom i tako dalje. Ta je istina, koja nam imponira čisto zrcalo jugoslavenske umetnosti A kao što Meštrović postavlja za jugoslavensku skulpturu na mesto Michelangela i Rodina svoje ime, taka Marija Ružička Strozzi u jugoslavenskom teatru briše uobičajena merila: .Velika kao Sara Bernhard., «Genijalna kao Dusej. Od danas unapred govorit če se u jugoslavenskom kazalištnom ,ez,ku: .Velika i genijalna kao Marija Ružička Strozzi». .... Može se slobodno reći: Pre Meštrovića Jugoslaveni nisu imah velike skulpture. Imali su nešto što se je u obliku spomenika pogubila pa zagrebačkom Miro-goju. po trgovima i neznatnim parkovima. Istom je on jug. skulpturi dao hm,u, koja se ne briše, jer je gruba i duboka kao linija na obrazu Marka Kraljevica. Pre Strozzijeve Jagosloveni nisu imali velike kazališne umetnosti. Bila ,e sve anako s tragam nekoga htenja i kaprcanja. s plahom pretenzijom, a bez veće umetničke izrazitosti. Marija Ružička Strozzi dala je prva zagrebačkom i lugoslo-venskam kazalištu uopće linija veličine i višega života Ona je svojim imenom, svojim genijem i krvlju svaga srca afirmirala jugoslavensku kazališnu umetnost na ""'"'oZ feZlTigla i POVela veličinu jugoslavenskog teatra. Kroz šezdeset godina od njezinog prvog nastupa na pozornici u Zagrebu za sve je faze i peripeti,e. za sve je dabra i zh, za slavu i stradanje narodnog kazališta u Zagrebu vezano njezino ime Ona je kroz 60 godina stvarala i tražila, neumorno i uspesno sve savrsem/e i bolje. I sve što je najbolje a tom kazalištu dano, dala je ona. pa se može bez preteravanja uzeti kao živa historija jednog fiindamentalnog razdoblja jugoslavenske kazališne umetnosti. Marija Ružička Strozzi rodila se je od majke Čehinje i oca Poljaka, koji je imao mesto glazbenika u zagrebačkom kazališnom orkestru. Otac ,oj je za rana umro, pa je ona ostala sirota jedina s majkom u najvećoj bedi. Vec u malim godinama zapažen je u nje izrazit glumački i pevački talenat. Neka n:ipuii ma,ku da ,e upiše u pevački tečaj glazbenog zavoda. Bila je primljena i brzo ,e napredovala, u zanosnom očekivanju prvog nastupa u operi. Njezine su pevačke sposobnosti bile izvanredne, uprOm čudovite, pa joj je bila zapisana nesumnjiva velika karijera u operi. Ah se je dogodilo, da sa joj na jednom koncertu, koji je bio neracijonaina spremljen, pukle glasilnice. Sve Učenje nije pomoglo. S njenim glasilmcama propala je i njena stalna karijera u pevanju. To je za nju bila katastrofalna smrt. 1 u osećanju, da je umrla za veliki poziv umetnosti, koju je tako živo asecala u svakom atomu svoje duše i svoje krvi, ona je već bila odlučila da će se baciti sa zvonika zagrebačke katedrale. Umetnost je a njoj bila jača od života. - Ah ne samo od živata, nego i od smrti. Jer je ona ostala živa. U njoj se je javila u pravom momenta druga iskra rodjene umetnosti. Josip Freudenreich vidio je u maloj Mariji genija fkakvi se ne radjaju nega jedanput u stoleću, sad u jednom sad u drugom naroda, a za svaki narod sama, po-jedanput). Freudenreich je onda vodio zagrebačko kazalište. On je opazio da ce od Marije, koja je za opera izgubila mogućnost, postati bez sumnje velika dram- LETNIK VI. ŽENSKI SVET št. 4. STKAN 115. ska glumica. Uzeo ju je k sebi u školu. I kao nijedna učenica zagrebačke kazališne škole ,do orida ni posle, Raiićka u prooj svojoj ulozi dne 2. januara 1868. nastupa s tiiliko čudesnog uspeha: Clbmila je naivku «Jeanne d'Eyre» u «Lowoodskoj sirotici». Iz toga uspeha prešla je na jedan rad, koji izgleda gotovo nemoguć za početak. U jednoj godini igrala je 32 važne uloge. Prva značajna uloga, u kojoj je i kasnije kroz 60 godina brala naročite uspehe, bila joj je «Debora-. Po aDebori» ona je postala stup kazališta. Tadanji kritičari pisali su o njoj, da glumi krvlju svoga srca i sokom, svojih živaca i da rastvara svoju žensku dušu s tolikim čarom, toplinom, izražavanjem riječi i dramske radnje, da do dna duše dira publiku, da je njezina umetnost prekaljena priroda i istina. I sve tako. Tako je bilo pred 60 godina prigodom njenih prvih nastupa, a tako se je nastavilo kroz sav njezin rad na pozornici do same proslave. I na proslavi je igrala kao u prvom svom nastupu, prenesena, s malom groznicom od treme, koju je uwek osečala, kad je dolazila iza kulisa. (Jednako kao pred 60 godina, ona se je i zc proslave pre nastupa u tremi prekrižila.] Šezdeset godina je mnogo, ali je ona kroz to vreme kreirala, bolje reći pro-živela, 800 ve.ikih uloga. To znači jedno delo i jedan naporan podvig, koji se može podneti samo ako se a duši ima živ plamen, koji iza svakog truda obnavlja izmoreno telo božanskom magijom. A taj je plamen bio u Mariji Ružičkoj uvek zapaljen. Od «.Jeanne d'Eyre», preko «Deöore» «Fedoret, kroz sve drame Shaekspeara, Schillera, Goethea, Ibsena i drugih velikih pisaca sveta i domovine, ona je uvek bila velika. No najveća je bez sumnje bila u domaćim stvarima, pa je dosegla svoj vrhunac kreacijom Vojnovićeve '