290 MNENJA Kritika in apologija literarne kritike Za uvod: Milan Vincetič je v nekem časopisu o nekem pesniku napisal, da se njegova poezija »vpne med agonijo jezika in postnaturalis bivanja«. Brez obregovanja ob stilistično pokve-čen glagolski vid moram najodločneje izjaviti, da je to eden od najreprezentativnejših primerkov mlatenja prvovrstne prazne slame, kar sem jih doslej zasledil v slovenski časopisni literarni kri- tiki. Zanimiva zadeva, res, že dolgo je ni bilo opaziti: kritika literarne kritike. Kakšna je tovrstna slovenska produkcija, mi je jasno — v glavnem mlačna, lena, včasih celo bleferska, predvsem pa samozadovoljna. Zadovoljna s svojimi stereotipnimi interpretativnimi obrazci; nekatere kritike — zelo redke — se od ostalih razlikujejo edinole po stilu, v katerem so napisane. V tem pogledu moram najizrazitejšo izvirnost priznati Alešu Debeljaku. Njegove kritike — če ne bi bile podpisane — bi prepoznal brez problemov po naslednjih simptomih: razumel ne bi nič, o knjigi zvedel še manj, se ob tem čudil, od kod se mu jemlje, ter se učil angleško, francosko in latinsko. Topos, ekonomija, holo-grafija, habitus, morda celo — tvegajmo! — koitus: ko kvaziracionali-stični ekskluzivizem in nedeljski poliglot v svoji identitv and stability posilita zdravo pamet, pride čas izgubljene nedolžnosti. Dekadenca literarne kritike, kaj hočemo. Ne le, da pišejo skoraj vsi enako, mnogi celo pišejo slabo. Danes nimamo niti enega pravega, avtoritativnega literarnega kritika, na katerega sodbo bi se lahko zanesli. Imeli smo Josipa Vidmarja, ki je odnehal in ki je imel odlično zamišljena kritična izhodišča, vendar so bila preveč togo povezana, s preveč zadržki, da bi se lahko prilagajala modernizmu. Pa še v kritiko ideologije je zašel, kar ne bi bil smel. Sicer pa je marsikatera njegova misel, če jo ustrezno prenovimo, še danes aktualna. Potem smo imeli Andreja Inkreta, ki je tudi odnehal — je v tem kakšna zakonitost? Njegovi kriteriji so bili izvrstni, pronicljivost izredna, okus žlahtno izbirčen, stil razviden, gibčen, duhovit — berljiv. In čeprav je tudi interpretiral, je, kot že prej Vidmar, vrednotil. Govoril, kaj je dobro in kaj ne. Tega danes skoraj ni več. Danes ogromna večina literarnih kritikov sploh ne govori o kvaliteti dela. Oziroma natančneje: če to delo zares ima čiste literarne kvalitete, potem kritik o njih ne govori. Omenja kvečjemu take, ki za literaturo niso niti najmanj bistvene: družbenopolitične ali narodno-prebudne. Slaba dela kritizirajo, kar je seveda lepo in prav, ni pa pošteno in dosledno. Pravzaprav si pljuvajo v lastno skledo: vrednotili naj ne bi, toda očitno le dobrih del ne, slaba pa. In to skoraj vsi. Marko Crnkovič 291 Kritika in apologija literarne kritike (Priznam, sam sem počel isto, ko sem pred poldrugim letom začenjal.) Aleksander Zorn, pri katerem sicer kdaj pa kdaj utegnemo zaslutiti malce čuta in okusa za literaturo, vendar — seveda ne edini — vse prepogosto podlega skušnjavam aktualizma in, kot tem stvarem pravi Janko Kos, »interesom vsakodnevnega kulturnopolitičnega ali literarnokoope-rantskega zavezništva«; njegovih kritik ne morem brati z bog ve kakšnim navdušenjem. Pa Aleš Debeljak in Milan Vincetič, kot rečeno. Andrej Blatnik — dolgčas, brez prave pronicljivosti; Vid Snoj — zelo soliden, piše dovolj razvidno in precej prepričljivo ter argumentirano interpretira; Tadej Zupančič — njegove kritike so prav naivne, sicer pa zato vsaj zabavno branje; Bojan Zmavc — nič posebnega, sivo povprečje; Igor Zabel — ta se celo boji, da si bodo kritiki nad glavo nakopali prekletstvo kolaborantstva, če bodo kritizirali slabo literaturo, ki je sicer družbeno-kritična. In tako dalje. (Bolj po naključju kot ne navajam le tiste, katerih kritik se spomnim podrobneje. Omenjeni in izpuščeni torej nimajo razloga ne za zamero in ne za hvaležnost.) Vse to me v svoji interpretativni neekspliciranosti stališč in aksiološki impo-tentnosti ne zanima kaj dosti. Vrednotita Jože Šifrer in Jože Kastelic, vendar nimata okusa. Dobro piše Luka Novak, nedavno pa sem opazil tudi eno dobro kritiko Jase Zlobca in eno Marjana Pungartnika. Stanje je tako rekoč porazno. Glede na kvaliteto pisanja vsekakor, kar pa zadeva princip, pa navsezadnje niti ne. Še sreča, da mislimo različno in pišemo kritike po različnih načelih. To je dobro. Toda prav zato, ker je podoba slovenske literarne kritike tako monolitna in nediferen-cirana, pišem to svojo kritično poetiko kot protiutež tisti (m). Nikogar ne prepričujem: le pišite, interpretirajte, kolikor vas je volja, izogibajte se vrednostnim sodbam, hvalite ali grajate v imenu kakšne ideje ali prijateljstva ali nenaklonjenosti, sprejemajte od kolegov avtorjev knjige v oceno po naročilu, le dajte. Vendar se s tem ne strinjam, ker mislim, da vaš način pisanja ne ustreza naravi same kritike. Kar počnete, je esejistika, in to nižje vrste, saj jo hromi publicistična pripadnost našega početja. Poleg tega ne maram uniformiranosti in enakomislečnosti in se tako navdušujem za nekaj drugega. Predvsem pa se mi zdi, da tak vrednostno indiferenten način pisanja kritik ne ustreza današnji du-hovnozgodovinski situaciji, s tem v zvezi pa tudi ne človekovi intimi in njegovi potrebi po avtonomni kreativnosti in izražanju. Zato bo moje polemiziranje temeljilo zlasti na tej zadnji postavki. Pojdimo torej k začetkom kritike, ki jo kritiziram. Prišla je — o tem ni dvoma — z razmahom modernizma. Z ozirom na to, da aksiološka problematika na Slovenskem ni nikdar razvila kakšne posebne tradicije, je razumljivo, da se je jasneje artikulirala kasneje, ko je modernizem v slovenski literaturi svoj vrh že imel za seboj oziroma, ko je začenjal stagnirati. Med reprezentativnejše apolo-getske tekste tovrstne kritike lahko nedvomno štejemo zelo izčrpno esejistično delo Nika Grafenauerja Kritika in poetika (Znamenja 48, 1974), o katerem bo govor, zelo zanimiv in značilen pa je s tem v zvezi tudi esej Tarasa Kermaunerja Kritika in literatura (Problemi-litera-tura 1/2, 1977). Ustavimo se najprej pri Kermaunerjevih tezah; so namreč bolj ilustrativne, pravzaprav že kar slikovite. V eseju omenja kritiko, za kakršno se zavzemam, kot eno izmed dveh možnosti. Tak 292 Marko Crnkovič kritik se »vrne v tradicionalizem, se odloči za kritiko, ki suvereno sodi in razglasi vse druge kritike za lažne, za samozvanske, in te je treba nazadnje socialno politično zatreti, ker delajo škodo, ker lažejo, ker so protičloveške in zoperdržavne.« Prav, lažne in samozvanske; recimo. Toda socialnopolitično zatiranje, povzročanje škode, laž, protidržav-nost?! Saj to je vendar blazno! Kakšno slepo pretiravanje! Kakšna mučeniška, gromovniško paranoična poza! Od kod te obtožbe? Zakaj bi bil človek kar totalitarist, če presoja? In vendar... Poskusimo razumeti. Znano je, na kakšen odpor je naletela modernistična literatura v šestdesetih letih. Tradicionalistična kritika, ki jo je podpiral celo državni aparat, je poskrbela za vtis, da gre za pravcato nacionalno katastrofo, za totalno degeneracijo, od katere si slovenstvo ne bo nikdar več opomoglo. Ob upoštevanju teh dejstev postane tako silovit odpor do tradicionalizma razumljivejši. Toda — naj mi Kermauner ne zameri — meni, pripadniku generacije šestdesetih let, se zdijo ti dogodki, gledani s stališča katerekoli od konfrontiranih strank, danes, sredi osemdesetih let, samo še zaprašen in prenapihnjen kulturno-politični kuriozum. Zato se mi tudi ideje enih in drugih zdijo več kot čudne in jih moram nujno nadomestiti s času ustreznejšimi. Torej: kritika, ki presoja, ni obvezno totalitarna (v tem se ne strinjam z modernisti), hkrati pa tudi ne glasnik pravovernosti s stališča Boga, Naroda, Politike, Človeka (in v tem ne s tradicionalisti). Kaj pa potem naj bo? Pustimo še odprto,- treba je podiskutirati še z Grafenauerjem. Njegovo razpravljanje je bolj umirjeno in trezno, zato tudi posega globlje v ontološko problematiko kritike, ki jo opazuje v njenih du-hovnozgodovinskih metamorfozah od Platona do Barthesa, upoštevajoč tudi filozofske korelacije. Še pred pretresom njegovih trditev je treba opozoriti na dejstvo, da Grafenauer verjetno ne govori o isti kritiki kot moje razpravljanje. Verjetno — distinkcije med njima ni nikjer jasno izpostavil — ima v mislih pravzaprav literarno vedo; s tem, ko francoski in angleški termin (critique litteraire, literary criticism) prenaša v slovenščino kar dobesedno, povzroča v naši terminologiji zmedo, v kar pa se na tem mestu ne mislim spuščati. Z ozirom na Grafenauer-jevo nejasnost je to, kar piše v »Kritiki in poetiki«, veljavno tudi za kritiko v njenem slovenskem pomenu, nastalem po nemški terminološki rabi. Ali lahko morda domnevamo, da je današnja interpretativna usmerjenost kritike posledica terminološke zmote? Moderna literarna veda (tudi in zlasti francoska strukturalistična, na katero se naslanja Grafenauer) namreč brez interpretacije ne more, pa četudi stremi k še takšni znanstveni eksaktnosti. (Prav zato pa najbrž tudi ne more biti prava znanost, ampak kvečjemu veda z eksaktnim aparatorijem in z večkrat predznanstveno, intuitivno metodologijo.) Če torej domneva o zmoti drži, potem le deloma; bistveni vzroki so verjetno res v odporu do tradicionalne kritike, ki za svoje vrednotenje ni uporabljala pravih (času primernih) meril. Niko Grafenauer se torej kritiki kritike, ki vrednoti, bliža s predhodno kritiko humanizma, ki da je osnovni pogoj za njen obstoj. Humanizem je zanj »potreba po realizaciji vrednot«, ki se v praksi izražajo »v obliki norm, ki predpisujejo in opredeljujejo način človekove participacije v tistem, česar ni«. O subjektu, idealu humanističnega Človeka, 293 Kritika In apologija literarne kritike pa pravi tole: »Človek je tedaj v tolikšni meri sub-iectum, kolikor je bliže temu, kar naj bi bil, a ni, se pravi v skladu z idealiteto, in kolikor bolj je v raz-poru z realiteto.« Zdi se mi, da je Grafenauer že na tem mestu malce zgrešil. Izvedel je sicer konsekventno radikalizacijo Heideggerjevih stališč, izvirajočih iz trditve, da je vsa tradicionalna evropska metafizika temeljila na pozabljenju biti: tako tudi humanizem, ki zahteva realizacijo človekovega višjega smisla — človečnosti, plemenitosti, kultiviranosti, etičnosti in ne vem še česa — pozablja na to, da človek preprosto in najprej je. Toda trditi, da je človek, prizadevajoč si za humanističnimi ideali, vedno le tisto, kar bi naj bil, pa ni, je suho filozofiranje, ki se mu življenjska praksa izmika. Ali tedaj človek ne more nikdar ničesar doseči? Človek lahko nekaj — kar si zastavi; možnosti je nešteto — doseže in s tem postane tisto, kar naj bi bil, kar si je želel, da bi bil. To je neizpodbitno. V tem je najbrž človekova sreča in življenjsko zadovoljstvo: dosegati dlje. Ne biti zadovoljen že s prvim(i), temveč si zastavljati nove in nove. Po Grafenauerjevi logiki bi to torej bil nihilizem. Zavožene eksistence so tiste, ki ne dosežejo ničesar, kar si želijo. Samomorilec se konča zato, ker ni česa dosegel ali pa ker misli, da tega tudi nikdar ne bo mogel (pa se s tem ne sprijazni). Vsak človek, od najpreprostejšega pa do, če hočete, vidmarjanca ali hajdegerjanca, k nečemu zavestno ali podzavestno teži. Vedno je pred njim nekaj, kar (on sam) ni. Od njega je odvisno, ali bo to tudi dosegel ali postal — tako je zmeraj. Dokazovati, da je humanizem pravzaprav nihilizem, da za-ničuje in z-ničuje človeka, ker ta ni to, kar bi naj bil, je navadno igračkanje s pojmi, filozofsko akrobatstvo, jalovo v svoji neživljenjskosti in v praksi neuporabno. Z Grafenauerjevimi tezami iz Kritike in poetike se ne morem strinjati še v eni točki. V svojem pregledu evropske misli ima prelom, ki da se je zgodil z Nietzschejem, ko je ta doumel, da imajo transcendentne vrednote za človeka nihilističen pomen, zaradi česar je zahteval njihovo prevrednotenje — rešitev per negationem, ki je zato le navidezna in začasna — za odločilen. Vrednote, kot so Bog, Ideja, Duh, Človek, Smisel ali Subjekt, ki se jim je Nietzsche sicer uprl, a jih je nadomestil z drugimi, so bile dokončno odvržene šele z mislijo dvajsetega stoletja. Identitete seveda ni več: bit in bistvo sta diferencirana, ker ni sistema vrednot, ki bi občeveljavno in zavezujoče določala človekovo bistvo; tako se izpostavi bit. S tem v zvezi — ker pač ni vrhovnih vrednot — tudi ni več možna literarna kritika, ki je izgubila svoje merilne naprave. Vrednotiti sploh ni več mogoče, ne da bi bit nasiljevali z bistvom, s smislom — ne da bi bili nihilisti. Še več: tudi smisla več ni. Grafenauer piše: »Literarna kritika tedaj išče v pesniškem delu njegovo s-miselnost, ki mora biti adekvatna njenemu lastnemu izhodišču in njeni lastni utemeljenosti v idealiteti. Kritika se tedaj ravna po znani formuli veritas est adaequatio intellectus et rei. Takšno kritično ravnanje pa je možno samo v primeru, če pesniško delo velja za mimesis ali posnemanje transcendentnega smisla.« Ne, ni nujno, da kritika išče tako smiselnost literarnega dela, kakršno si predstavlja po svojih togih normah (bolje rečeno predsodkih), ki bi se jim delo moralo prilegati. Zato tudi lahko vrednoti nemimetično literaturo. Kako? Tudi to puščam za kasneje. 294 Marko Crnkovič Grafenauerjeva trditev, da je nemogoče vrednotiti v dobi po razpadu tradicionalne metafizike, je zgrešena v osnovi. Glede tega se moram absolutno strinjati z Jankom Kosom, ki v »Marksizmu in problemih literarnega vrednotenja« pravi, da se »vrednostno pojmovanje umetnosti pojavi v eksplicitni obliki šele potem, ko uplahne moč metafizike, ki je človeka postavljala v okvir transcendence, in ko stopi na njeno mesto antropološko gledišče.« Stvar je jasna: vse tradicionalne poetike in estetike od Aristotela prek Horaca in Boileauja do Baum-gartna in Hegla so vrednotile popolnoma implicitno, samo po sebi umevno. Umetnost je zanje bila vedno odraz nečesa absolutnega, po Grafenauerjevo transcendentnega smisla, in kot taka že a priori vrednota, o kateri ni imelo smisla eksplicitno razmišljati. Svoj višek je tako gledanje doseglo s Heglovo Estetiko in hkrati že doživljalo svoj konec. Umetnost je, skoraj hkrati kot ga je dobila, začela že tudi izgubljati svoj veličastni status odraza absolutne ideje. Postalo je jasno, da take absolutne ideje — ali kakršnekoli podobne instance — v resnici ni. Zato je umetnost postala vprašljiva-, kaj v resnici sploh je, kaj je njen temelj, o čem naj govori, kako naj govori, in ne nazadnje — kakšne vrste vrednota je umetnost, ali kar sama po sebi ali v odvisnosti od svoje vsebine, kaj jo dela vrednoto itd. In seveda: ali ni morda brez vrednot in ali je sploh vrednota. (Mimogrede: Platon ni bil prav nič manj skeptičen do umetnosti, toda njegova kritika je bila še izrečena implicitno, nediferencirano. Grafenauer ga zato neupravičeno postavlja kot prvega kritika umetnosti (tako kot to pojmuje on). Platonovo zavračanje umetnosti ni kritika v imenu najvišje antropološke vrednote: to se lahko pojavi šele po koncu metafizike, v humanizmu, o kakršnem na Vidmarjevem primeru govori Grafenauer. V Platonovem primeru pa gre za kritiko, utemeljeno v totaliteti transcendentalnega sveta idej, ne pa za odklonilno vrednostno sodbo metafizike prostega subjekta. Platon je umetnost pač moral zavrniti zaradi svojega, v transcendenci utemeljenega filozofskodržavniškega pragmatizma in ekskluzivizma, ki umetnosti ni dopuščal tako ugledne funkcije.) V nasprotju z Grafenauerjem lahko torej zatrdimo, da je šele zdaj in tu, »v svetu, ki so ga bogovi zapustili«, možno pravo in avtonomno, od človeka popolnoma neodvisno vrednotenje — ne pa da prav zdaj ni več. (Kos pravi, da »bi seveda tudi sodobno nasprotje do eksplicitnega vrednostnega mišljenja lahko razumeli kot žalovanje po času, ko je bila podoba sveta še metafizično absolutna, totalna in nedeljiva«.) Ni naključje, da so se prav tam nekje v dobi romantike pojavili prvi kritiki: Goethe in drugi nemški romantiki, gospa Staelova, Sainte-Beuve ... Ze prej; v sporu v francoski akademiji med starimi in modernimi ob koncu sedemnajstega stoletja seveda še ne moremo videti zametkov prave kritike; tam je šlo le za vprašanje prestiža, za načelen spor. Toda Lessingov Laokoon, kritika deskriptivne poezije, je, kljub razsvetljenjski patini, že precej »moderna« zadeva: razpravljanje o tem, kakšne so meje poezije dn slikarstva. To pa seveda sega že globlje v bistvo umetnosti, in to neodvisno od njene transcendentalne pogojenosti. In ko so romantiki začeli rušiti klasicistične norme, postavljajoč s tem — hote ali nehote — umetnost v negotov položaj, se začne pojavljati sekundarna literatura. Umetniki vse intenzivneje razmišljajo 295 Kritika In apologija literarne kritike o umetnosti, bodisi javno, v posebnih delih, bodisi zase ali med seboj, v pismih: Poe, Baudelaire, Mallarme, Flaubert, Zola. (Vse današnje avtopoetike so na neki način posledica vrednostne problematičnosti literature.) Po razmahu naravoslovnih znanosti začneta nastajati tudi literarna veda in primerjalna književnost. Vse to gotovo ni brez zveze z metafizičnimi premiki. Poglavje zase sta seveda dvajseto stoletje in njegov modernizem. Psihologija, na kratko rečeno, je razkrojila zavest, fizika pa čas in prostor. Totaliteta, kolikor je še sploh obstajala, je izginila. Svet se je spremenil v razsuto zmedo, v kateri ni bilo več opaziti smisla. Toda ne, da ga več ne bi bilo: iskanja in razlage smisla (pa tudi njegovo zanikanje) so postale toliko bolj raznovrstne. Umetniški pluralizem dvajsetega stoletja je več kot očiten — koliko smeri, struj, izumov in manifestov! Kako je v tem obdobju bilo z literarno kritiko, je seveda vprašljivo; o tem ne morem dajati povsem zanesljivih sodb zaradi nepreglednosti in nedostopnosti gradiva. Vendarle pa se nagibam k misli, da kritika ni razvila (in tudi ni mogla razviti) take raznovrstnosti kot literatura. Publicistična literarna kritika, ki ocenjuje sproti nastajajočo produkcijo, je gotovo v večini primerov vrednotila in to počne še danes. (O tem se lahko prepričamo, če prelistamo npr. Times Literarv Supplement in kak francoski ali nemški časnik.) Tisto, kar imenuje Grafenauer kritika, in je v resnici literarna veda, pa se je vrednostni problematiki, kot vse kaže, res odpovedalo. Ali vsaj navidez: ko je pozitivizem zahteval znanstveno neopredeljenost do vrednostnih vprašanj, so se tega držale tudi vse kasnejše smeri od neopozitivizma do fenomenologije. Toda gotovo je, da tudi znanost ali literarna veda vrednotita, čeprav seveda ne tako eksplicitno kot (pravi) literarni kritik. Odgovor na to vprašanje bi dala kvečjemu podrobna analiza znanstvenih tekstov, kjer bi utegnili izluščiti sicer neeksplicirane vrednostne sodbe, ki jih je literarni znanstvenik skušal potlačiti. Mislim, da ni naključje, da je Roland Barthes na začetek eseja Le plaisir du texte postavil tele besede.- »On nikdar ničesar ne spodbija: ,Odvrnil bom svoj pogled — to bo odslej moje edino zanikanje,'«. Oponašalec Bacona — literarni znanstvenik — ki pravi »nikdar opravičila, nikdar pojasnila«, se za neki literarni pojav sploh ne zmeni. Jasno t vsak si izbere avtorja ali delo, ki mu je blizu, ki mu je všeč; drugega ne obravnava. In prav tolikokrat, kot je sočasna literarna veda ali kritika kakšnega avtorja prezrla, tolikokrat ga je tudi kasnejša doba privlekla na dan in ga pravilno ovrednotila. V takem početju so brez dvoma prisotne izrazite vrednostne sodbe, le da so v resnici prikrito vključene vanj. Toda vrnimo se h kritiki. Kermauner v zgoraj omenjenem eseju našteva nasprotujoče si dvojice literarnih kritik v slovenskem (enotnem ali neenotnem) kulturnem prostoru: Pavšek — Cop, Bleiweis — Levstik, Lampe — Cankar. Prva je bila oblastvena, druga uporniška. Po drugi svetovni vojni, pravi, pa se je literatura »avtonomizirala izpod neposredne politične kuratele (...) da de facto tudi ni bilo več nobene oblastniške dane institucije, ki bi v sodelovanju s politično oblastjo kot odločilno socialno močjo trdila in to trditev uveljavila, da praktioira edino pravo kritiko«. Ta Kermaunerjeva teza je sprejemljiva le v primeru, če se strinjamo s tisto, da kritika izhaja »iz disciplinske družbe, ki pojmuje svet in ^ 296 Marko Crnkovič človeka kot šolski razred, v katerem učenci — literati — med sabo tekmujejo, kdo bo s svojim izdelkom bližji danim merilom, pravilom«. Institucijo kritike pa je »imenovala neka konkretna socialna in politična moč, ki je instituciji tudi določila njena vrednostna merila«. 2e mogoče, ne rečem, da tako včasih ni bilo. Res pa je, da foucaultovske ideje o neolitski družbi vseeno niso tako absolutno veljavne, da bi jih lahko (tako posplošeno in že kar simplistično )prenašali v sleherno poro človeškega občestva, posebej še v literarno oziroma umetniško; jaz ne bi tako pretiraval. Ne glede na to, ali se s Kermaunerjem strinjamo ali ne, pa je jasno, da nikjer ne piše, da bi tako moralo tudi za vekomaj ostati. V literaturi se je tako obdobje končalo: pluralizem umetniških smeri in stilov je zamenjal prejšnjo uniformnost in pripadnost eni liniji (kar pa za umetniško vrednost ni pomembno,- če ne bi tako mislili, bi morali nujno trditi, da je modernizem boljši od vseh prejšnjih obdobij, kar pa je seveda nesmisel). In zdaj smo pri Kermau-nerjevi paleolitski pomoti: literarna kritika je te spremembe doživela drugače kot literatura. Kritika ni mogla doseči pluralizma, kakršnega je literatura, ker tega preprosto ni v njeni naravi. Kritika vrednoti, presoja, ali pa ni kritika. Tista druga možnost, ki jo (kot svojo lastno odločitev) ponuja Kermauner in ki je seveda njena interpre-tativna, danes tako razširjena različica, ni kritika. Edini pluralizem, ki ga kritika lahko razvije, je različnost stališč, po katerih vrednoti. Toda: ali vrednoti ali pa ni to, za kar se ima. (Opozarjam na Grafe-nauerjevo etimološko raziskavo grških besed xpL