Silvin Sardenko: Jesenski dihi.
679
je pokojnik sem in tje preve hrvatil, etudi je v obe pisal lepo in gladko slovenino. Pokojnik se ni vtikal v naa politina vpraanja, vendar jih je opazoval z bistrim oesom. Hodil je po srednji poti, obaloval domae boje in elel domovini miru. Mislim,
da je umrl lahko, zakaj potresna nesrea je v prvem letu v kraj potisnila strankarske boje. In tako je pa z veseljem zrl doli na belo Ljubljano, ki je vstajala iz razvalin v imenu sprave. Sreen, da ni videl, kaj so nam prinesli pozneji asi!
Jesenski dihi.
(Speval Silvin Sardenko)
Jesenska sapa diha . . . pastirec vabi z rogom s planine svojo edo: poletni dnevi, z Bogom!
I.
Poletni dnevi, z Bogom, v dolino moram ... moram, a edo - svoje upe ostavljam temn m goram.
Ostavljam temnim goram, v njih vlada srea tiha; v teh prsih in med svetom jesenska sapa diha . . .
Dragi moji znanci, skoro pride as, ki pogrne s travo mojo pot do vas.
II.
Ko bi vaa koa stala sredi ko, silila me ne bi vanjo tajna mo.
Ali tam pod hribom, na samotnih tleh misli... sanja ... sniva o veselih dneh,
o veerih naih, ki jih je nebo z blagoslovom svojim spremljalo zvesto . . .
In te lepe sanje, ta nedolni raj, kdo ve, kje jih zabim, kdaj ga zabim, kdaj ?!
Rajski moj domek pod hribom, kolikor hi zapustim, lahko zakliem jim z Bogom", tebi ga komaj ihtim.
III.
Mili moj domek pod hribom, kajkrat v naroaj so tvoj pesmi privrele iz due in epetale s teboj.
Tihi moj domek pod hribom, v svojih nemirnih noeh pit sem hitel pozabljivost k tebi na radost obeh.
Ljubi moj domek pod hribom, koliko lepih cvetlic, kajkrat na prsih sem srenih nesel iz tvojih gredic.
Danes, moj domek pod hribom, plava meglica ez vrt, okenca dremljejo tvoja, zlati moj raj je zaprt . . .
Zvezdica iva zlata kresnica snoi na moja sela je lica.
IV.
Plavala dalje
v drznem je plesu
in utonila
v mojem oesu.
Moje oko je solzo rosilo, kot bi nedolno stvarco kropilo
708
Silvin Sardenko: Jesenski dihi.
e ni do cela zavedal vsega, kar je storil ali zapisal. Zato je pozneje obaloval, da je pisal ono stvar za traki list.
Pokojnik je bil sicer jako finega in navadno mirnega vedenja in znaaja, a bil tudi jako razdraljiv. Nezgode z napornim delom vred so udarjale na njegovo telesno zdravje in mu jemale moi. Zadnja leta je mnogo bolehal; zlasti pcslednje olsko leto je tako oslabel, da je le teko opravljal svoje posle. Lahko ga je kaj razburilo, a ko je ponehala razdraenost, bil je utrujen do smrti. ivci so mu bili potrti. Skrajnje utrujen je konal olsko leto in priel s svojo rodbino v Kranj, kjer se je elel okrepiti v dobrem zraku. A tukaj se mu je bolezen e poslabala in kmalu pokazala, da je neozdravljiva. K ivni bolezni je pritisnila tudi srna in h koncu e obistna bolezen. Ko se je koncem kimavca preselil v Ljubljano, bili so njegovi dnevi teti. Bil je veinoma nezavesten. Iz velikega trpljenja ga je reila smrt dne
je na list nasproten, ker smo zavrnili njegove nazore o Aristotelu. (L. 1890, str. 125.)
7. listopada. Pokopan je v lastni rakvi na ljubljanskem pokopaliu.
Kakor je vedno ivel kransko in ni zanemarjal svojih verskih dolnostij, tako je tudi umrl kransko udan v voljo bojo in prejemi po svoji elji opetovano poslednje zakramente.
Pokojnik je bil izredno nadarjen in jako delaven mo. Imel je dober spomin, vendar ni pretehtal vselej vsake stvari, katero je zapisal. Zato mu kritika ni bila vedno ugodna. Priznati in poudarjati pa moramo, da je v svoji sreni dobi mnogo storil za na narod, kateremu je bil v ljubezni zvest do zadnjega trenutka. V ivljenju je mnogo deloval, a tudi mnogo trpel, kar mu je skrajalo ivljenje.
Ob grobu je pozabljen vsak razpor, tu poneha vsako nesoglasje in se preliva v otono alovanje. Veselimo pa se, da je bela Ljubljana, sredie Slovenije, dala zadnje poivalie domoljubnemu srcu pokojnega dr. Janka Pajka.
Jesenski dihi.
(Speval Silvin Sardenko.)
Na vrtni veselici zvene ivahne strune, z dreves jim veli listi v naroaj plavajo . . .
V.
e enkrat, predno zemlja zaplete jih v trohljivost, na strunah bi se radi srebrnih zibali.
Na vrtni veselici zvene ivahne strune, z dreves jim veli listi v naroaj plavajo . . .
Za asek oiveli trenutki bi jim stari, ko prve so jih rahle objele sapice.
Da bi vedel, da bi pomnil, kdaj sem rajal pod goro: v hrasti sem ime si vdolbel, vi ne veste, prav skrbno.
VI.
Danes v hrastu moje rte rob objema bled-rde . . . Ej, nekdaj so rke bile, ali rke niso ve!
In tako v drevo ivljenja svoje bitje rta vsak. Deblo raste . . . prazne rte . . temne kakor grobni mrak.
749
Jesenski dihi.
(Speval Silvin Sardenko.)
Jvaj je s tabo, kaj, misel jadrna? Vsa vznemirjena plove mi nazaj, plove iz daljav. Jaz sem te poslal: moji materi sporoit pozdrav.
VIL
Ali ni ji smeh velih lic razgrel; ali si solze pila v nje oeh? Le povej, povej: kaj te alosti, le nasloni se k skrbni dui tej:
VIII.
Moji lopi listi vsihajo, skozi lopo vetri dihajo.
V kotu kriec leskov mi visi, ki napravil tiste sem ga dni,
ko sem videl, koliko velja svetu misel istega srca . .
IX.
kakor se na list nagne rosen cvet in ez kratek as dvigne spet se ist Le povej, povej: kaj te alosti, nagni, nagni se k skrbni dui tej .
Morda veter kri odnese moj; a spoznanje rastlo bo z menoj.
O kolikrat postati pred svetim moram kipom, pred Tvojim kipom, Mati, kraj tiste mirne loke! Iz due, iz globoke, kipi mi gorka pronja; na sklenjene Ti roke kot golobica seda . . .
Dobrotnega pogleda nikar mi ne zabrani! Kaj brez pastirja eda, kaj jaz bi bil brez Tvojih pogledov v dunih bojih?! Zabredel bi med trnje . . . na veer let bi svojih ne znal domov k Oetu
B
ozicna i
idil
a.
Zaprt . . . zaprt! Tako doslej
e ni zvenelo v dui tej,
tako nemirno ko nocoj!
Na nebu sije zvezd nebroj,
na zemljo plava njih sijaj . . .
Kako so pravili nekdaj:
da vsaka svojemu ari,
da mu nocoj pokoj rosi?!
O, bolj ko kdaj verjamem jim:
miru elim .... v nebo strmim .
Ah, moja tam utrinja se
Kdo name e spominja se?
Jetnik ob oknu skloni glavo . . . Tam zunaj glasno in glasneje, kot da polnonico bi pele, ume* na jelkah goste veje . . .
V zagorski koi v kotu jasli oblite s svitom so rdeim; na jaslih mati osamela visi s pogledom hrepeneim:
O, jasli, ljube jasli ve,
kako mi silite v srce:
Saj on, saj on je zgradil vas
za lanski mi boini as!
In letos ne bi kril vas prah,
zelen bi vas odeval mah;
pastirci ne bi klanjali,
na ovce se naslanjali;
va hlevec bi ne bil potrt:
da ni moj sin zaprt . . . zaprt!
Silvin Sardenko,
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si