Mater Dolorosa. Zložil Silvin Sardenko. Uvod. o bil je dan, kot ni v mladosti enakih se mi več rodilo. Spominjaš, duša, se bridkosti — kako si bila žalostna? Ni solnce božje ti svetilo, ni zvezde bilo v tvoji noči, nikjer nobeno tolažilo na vrtu tvojem klilo ni. O, kje si človek? Dej, potoči v trpečo dušo kapljo leka! Kar stihov sanja v srčni moči najglobljih — tvoja bodi čast! Tako sem klical. A ni jeka ni bilo čuti mi mogoče. Vsak vir se v reko svojo steka, le sebe ljubi slednja stvar. Pa sem ostavil selške koče. In hrepenenje me je gnalo v tujino daleč. Misli žgoče tujina morda pomiri. In šel sem v jasno katedralo. Oltarjev morje — sveta groza! — v oči mi je zablesketalo — Pokleknil sem pred Tvoj oltar. In tam sem, Mater Dolorosa, zagledal Tebe — v križ uprto, kot tajna roža, kot mimoza zaprla plahi si pogled. V naročju Sina — bitje strto . . . Pekočo solzo v srčno rano v Njegovo silno in odprto izplakala si pred menoj. Kot bi vprašala tihovdano: Li kje je večja bolečina? Li kje gorje ti hujše znano? Povej! potem pa toži sam. Ah! umorili so mi Sina; oči so moje kot potoki; največja radost in edina, edina moja — mrtva, glej! In gledal sem ... In dan v globoki zasvetil moji je bridkosti; in, kot postrv se gladka roki, izvila se je bol mi vsa. To bil je dan, kot ni v mladosti enakih več mi prisijalo. Spominjaš, duša, se sladkosti, kako si bila radostna? Naj torej Tebe z vneto hvalo — — vem, niso verzi Tebe vredni — a žalost Tvojo bridkozalo naj vendar verzi pevajo! Ko dan se nagne mi poslednji, nemara spomniš teh se stihov? Pa se prikažeš duši bedni s tolažbo, Mater Dolorosa. I. Spev. Poslednja pomlad v Nazaretu. Solnce zlate jutranje pozdrave sevalo je v mesto nazareško: Zdrava bodi, roža galilejska, zdravo bodi, mesto ti nebeško! Pozlačeni gorski so vrhovi v Joahimov dom strmeli doli, zameknili so se vanj iskreno, zaljubili, kakor še nikoli. Bitji dve so v njem občudovali: Glejte čudo, dvojno čudo živo! Prvo kakor solnčni vzhod mogočno, drugo kakor vesna ljubeznivo. V meji so akacije vzdrhtele, z njih cvetovi so se beli vsuli, kakor da bi vstali z njih krilatci, ki vso noč ob domu so prečuli. V gozdu pa je grlica zapela vednolepo svojo pesem v molu, kakor sladek vonj oranžev zlival grličin se glas je naokolu. Sin je slušal ... in se v oknu dvignil: — Čuješ, Mati, grlico mi peti? Trideseta se pomlad praznuje in poslednja moja v Nazareti. Materi je v dušo priskelelo to nenadno napovedovanje: Komaj ena je spomlad minila, ako več — ne ve ljubezen zanje. Slušajoč je v okno pristopila: Kaj se zlega po samotnem dolu . . . Lepa pesem bila je pomladnja, a skrivnostna, tiha pesem v molu. In srce je materinsko pletlo skrbne misli v slutnjo neveselo, ali prsti so deviški vili bele niti v oblačilo belo: Oblačilo dražestno, kakor jagnje zalo! Koga, koga krilo boš? Ko bi znalo! — Kaj da ne bi vedelo! Njega jaz bom krilo, Njega, ki ustvaril je tvojo svilo. Oblačilo svilnato, kakor limbar belo! Ali boš čez vesne tri še blestelo? — Glej, oblake! Kak so vsi beli na višavi; če jih solnce pozlati — so krvavi . . . Oblačilo biserno, kakor zarja tkano! Ali te bo mnogo let nosil vdano? — Spletaj, spletaj svilno nit, Deva čarovita! A ta leta? Bolje Ti, da so skrita . . . Trikrat spet je grlica zapela. kakor da bi Njej prerokovala; ali Mati ni umela ptice, upala je in se tiho bala. In zazrla se je zopet v Sina: Kakor nebes ti pogledi modri, kakor solnce to prejasno čelo, kakor žarki ti rumeni kodri. Bi vprašala ga z vprašanjem vdanim: Kdaj zalije solza te poglede? Kdaj zasenči kri to jasno čelo? Kdaj te kodre roka kruta zmede? Pa ni mogla. Mislim sta božanskim posvečena bila dan in leto; le oči so govorile same, vse obličje razodelo sveto. Sin je videl v dušo materinsko. Rad pred Njo bi lepše dni razgrnil — ali Oče! — Oče drugih hoče . . . In v nebo je tih pogled obrnil. Lahna, kakor pajčolan prozorna Mu nebesna bila je zavesa, da je videl zvezde, ko so spale, da je slišal dihati nebesa. In obličje mu je zažarelo. Glej! z Očetom Sin se pogovarja . . Pa pogledal spet je proti zemlji, zatonila spet je divna zarja . . . Tam pod oknom trta. A pod trto trn poganjal je kali pomladnje. Kadar vzraste — trto vso preplete, sok izpije ji do kaplje zadnje. In Gospod je sklonil se do trte, kakor da je trti sam podoben, kakor da je trta Mu podobna. In zamislil se je v sen resnoben: — Žlahtna trta, vinska trta, blagosljavljam te! Kot kraljico sredi vrta jaz pozdravljam te! Ti postaneš plemenita izmed vseh dreves; kaplja tvoja čudovita — vrelec iz nebes. Vinska trta — moja slika! Sladek tvoj napoj, vsaka pila bo mladika združena s teboj. A brez tebe — žive trte kak živele bi vse mladike . . . bilke strte ovenele bi — — — Stresle so se trti veje, sok iz nje vzkipel . . . Srečna trta! Saj umeje, kaj je Bog velel. A na polju v zibelki zeleni dih zazibal je pšenične klase. In s pogledom jih Gospod je milim blagoslovil za nesmrtne čase. Mlado polje Ga je razumelo, milijonsko zašumelo hvalo: Tvoji bodo naj pšenični klasi, kar do konca dni jih bom pognalo! Zor večerni je zasinil v sobi. Z vrat sekira se je zablestela, Jožefova bila je tesarska — komaj, komaj lahno zarjavela. V zimi še je mož pravični tesal dva tramova cedrova rumena . . . Kaj iz njih bi stesal, da iz rok mu ni sekire vzela bela žena? 14 Skrb očetna šla je z njim počivat. Ali vdanost še po sobi sije, kakor da so rožo presadili v drugo prst, da lepše zopet vzklije. Ni zaplakal plač v družini sveti, ko je vstala prva jim ločitev: Eno samo, eno je potrebno — Bog in božje volje izpolnitev. R ločitev zdaj prihaja druga, hujša nego grenka vsa slovesa, kot doslej je videla še niso in poslej ne bodo je nebesa. Tiho, tiho, hiša nazareška! Mrak po tebi črni plašč odeva, mlad pastir se s čredo vrača v mesto pa si pesem hrepenečo peva: — Povejte mi rose, ve rose prečiste, kaj nam Rešenika rosile še niste? Povej mi, danica, danica večerna, li skorože duša zagleda ga verna? In pastir je lahko noč zatrobil, da so v gnezdih zbali se golobi: Kak bi mogli lahko noč zaspati, ko jim tako bučno pesem trobi! Doli v mestu dom so Joahimov napolnili tajnostni šepeti — Ali v sobi dihale molitve? ali v oknu so drhteli cveti? (Dalje. Jezerska roža. Fantazija. — Spisala Lea Fatur. ža jezeru pod planino sanja jezerska roža. Tiho je jezero, ne gane se, ne moti rože v sladkih sanjah. Okrog nje plavajo široka zelena peresa, visoko, tenko stoji bičje ob robu jezera. Tiho je jezero. Le včasih se zaziblje globoko v temnem dnu. Zelene podvodnice pomole vun glavice, gledajo v svet, na rožo, jezerskih cvetk kraljico. Kaj se tuji hladni globini, komu cvete tako sama? Bujno je življenje v dnu jezera. Po mehkem mahu se igrajo žuželke in školjke, zlatoluskinaste ribice plešejo, lazijo raki, plavajo batoglavci. Roža pa tako sama na površju. Ona pač uvene pod solnč-nim žarom. Zakaj gleda v svetlo, paleče solnce? Bela, krasna sanja jezerska roža . . . Vzduh je topel, nebo modro, planina visoka. Ozka stezica vodi k jezeru. Po njej prihaja mlad potnik, zagleda rožo, zahrepeni po prekrasni . . . Toda zaman steguje roko. Strogi stražar, stoji tu bičje — globoko je jezera zeleno dno. V solncu se svetijo prosojna krila kačjega pastirja, priletavajo zlatopisani metulji. Šepečejo roži o veliki vodi, ki polje nemirna, neomejena, ob kateri ni stražečega bičja . . . Jezerska roža se ne gane. Razprostira belo krilo, gleda v solnce. Ono izliva morje svetlobe nad njo . . . Omamljena zapira čašo, se pogreza v jezersko dno. Nad jezerom pa veje še sluh o prelepi. Bičje šepeče potniku o čisti, nepristopni . . . Poslušam potnik in se spominjam tebe — Mira. Bela roža si bila na jezeru življenja, skrita v nepri-stopnem bičju svojih čednosti. Obletavali so te pisani metulji, prihajali so k tebi potniki... Nobeden ni iz-mamil bele rože iz zatišja — — Visoko so stale lilije na vrtu. Sestra med sestrami, si hodila ti med njimi. Željan miru, ki je vel okoli tebe, sem te prosil ljubezni . . . Molčala si — utrgala lilijin cvet. Listič za lističem je padel iz cvetne čase, lepote oropano si mi podala . . . Mira, kaj pomeni zagonetni odgovor? . . . Zazvonilo je v krilu planin, v samostanu ... Z nadzemskim smehljajem na belem licu si pokazala tja------- Rad stojim ob jezeru, gledam čudokrasno rožo. V solnce se ozira, njemu cvete, odcvete. Tako cveteš tudi ti, Mira, moja bela roža, v samostanskem zatišju večnemu Solncu . . . Mater Dolorosa. Zložil Silvin Sardenko. II. Spev. Sin se poslavlja. jezero genezareško ribiči so vrgli mreže, a nobena, glej, nobene mreža ribe ne doseže. Jezero, življenje naše, ti zeleni grozd ob gori! Čolnič plava naš brezskrbno po kristalnem tvojem dvori. Kam si skrilo ribe svoje z biseri nam obložene? Dolgo noč smo jih lovili — ulovili pa nobene. — Jezero sem še bogato v globočini riboviti, ribiči pa ste nespretni — boljši ribič mora priti . . . Iz Damaska v mesto Ako šla je trudna karavana; kakor reka valovita, od brodovja razorana. Jezero jim je postreglo: In napili se velblodi, potniki pa so počili, da jih jutro dalje vodi. — Gora Hebron, nada naša! Kdaj nam vrneš dan iskren? Kdaj pokažeš žarko solnce izza snežnih nam slemen? Utrudila pot nas dolga, naveličal nas je mrak. Glej! prezeble roke naše, in otrpnjen naš korak. Karavana, karavana, mraz in mrak te muči; koprniš po žarkih gorkih in po večni luči. A ne prašaj gore Hebron, kdaj ta luč prisveti? Le Kalvarija bi vestno mogla razodeti. A še sniva smrtne sanje daleč za gorami. Vprašat! bilo bi predaleč. čakaj! da se vzdrami. — Čakati pa je predolgo. In odšla je karavana, kakor reka valovita, od brodovja razorana. Tisti čas je v Nazaretu Joahimov dom ostavljal Sin — v slovesu mirnem, toplem z Materjo se je poslavljal. Že dan se moj zori! Od žarkov sevajočih krvava okna, glej, kot od solza pekočih objokane oči. Z ljubeznijo odkrito, veliko, čudovito nikjer nobena stvar ne bo me več ljubila, kot ti si, Rajskomila, ljubila me vsegdar. Ne bom več čul besed milobnih tvojih, vernih, a slišal mnogokaj sirovih in nezmernih, ko poj dem skozi svet. Še bodo gnezdo ptice in svoj brlog lisice imele kakor prej; a jaz bom, Mati, tožil: Kam glavo bi položil utrujeno poslej. Temna senca v sobo plava, kakor slepa s prsti sega; ko nikjer ni zanjo mesta — pa globoko v dušo lega. Kakor s solncem mlada vesna, kakor z vesno solnce čisto, dve sta srci se spojili in trpeli žalost isto. Upala je kakor Mozes, upala je brez nadeje, vendar Mati je prosila Sina srčno in srčneje: Še leto vsaj ohrani Te moj tihi raj! 61 Če leto ne, pa mesec vsaj! Če mesec ne, pa teden vsaj ohrani Te moj tihi raj! Ni leta, ni ga tedna. Ta ura je poslednja, izbrana vekomaj. Ustavi srd oblaka, ko vlije se iz mraka — ne more več nazaj. Posekan že je les za križ Odrešenikov, spletena krona že za kralja mučenikov iz trnovih peres. Že Oljska gora plaka, in Cedron kri pretaka na vrt Getzemani; Kalvarija tihotno pa sniva smrt sramotno.. Samo še mene ni! Molk. Kot v gozdu kadar kanja golobico zgrabi v hipu: Par trepetov silnih s krili — in že v zadnjem mre utripu. Spet je Mater Simeonov meč presunil bridkosmelo, kri je v srcu ji zaplala in obličje prebledelo. Kakor noč na morju čarna ta napoved je skrivnostna, a umela jo je duša materinska prebridkostna: Da moraš iti, vem. A take smrti vsaj, moj Sin in moje vse, ne voli vekomaj! Besedo si dejal — in celi svet je stal. Moj sin! Moj Bog! Besedo reci spet — in rešen ves bo svet. — Da! Bila bi dovolj le ena jim beseda, dovolj en žarek sam iz mojega pogleda in ena hipna bol. A kaj bi svet govoril?! Saj ni veliko storil: le „bodi!" je dejal — in svet je bil odrešen. A jad še ni utešen, ko ni ga sam prestal. Ko bom na križ razpet, oblit od krvi čiste, pokleknejo pod križ: Zahvaljen bodi, Kriste, da si odrešil svet! Ne vsi! A milijoni, pod križem se jih skloni! Če križa ne bi vzel, stoteri komaj vdano stopili bi za mano — še bolj bi svet me klel. Tam pod oknom v oleander dvoje ptic je priletelo; veje v okno so zadele, kakor jok je zazvenelo. Pa sta v rožni grm zbežali — roža se je z veje vsula — prva zgoraj, druga spodaj, prva pela, druga cula. Tožna pesem! A kateri ptici je pri srcu huje? Ali tej, ki pesem poje? Ali oni, ki jo čuje? Grozen konec! Ali koga bolj pretrese bolečina, ko bo križ na gori dvignjen? Ali Mater? ali Sina? Če mora Sin trpeti, če moraš ti umreti, še Mati gre trpet, še jaz naj grem umret! — Trpeti ti je dano, a ne umreti z mano! Ko šel človekov sin po trnovi bo poti, ti pridi mu naproti — nedolžni cvet edin. Kako naj tvojega trpljenja dan izvem, v samoti sama tej, zakrita vsem ljudem? — Ko tretja ti pomlad Veliko noč oznani, ko smokev tretjikrat zacvete na poljani — pohiti z rodnih trat! Sedaj jih sam ostavljam in tebe blagoslavljam in tiho krajino. Mir tebi, žena, bodi! Naj Oče milo vodi ločitev najino. - 62 Izprememba neizprosna! Kaj je rekel? Žena! Žena? Vedno bila sladka Mati, danes žena — zapuščena. Vez je sveto, vez družinsko stri z imenom enim samim. Kje so rajski vsi trenutki? Tiho! Več jih ne predramim. In na prag ga je spremila. Dalje mogla ni od hiše: Hujša bol na tihem plaka, kakor v grobu in še tise. In odhajal je brez spremstva po soteski ezdreolski; griči v zarji so žareli, kot makovi rujni poljski. Z Njim je skrito šlo božanstvo in uboštvo mirnovdano; drugega ni vzel od doma nego krilo celotkano. Glej, Gospod nebes in zemlje — pa gre služit svetu vsemu. Glej, nobene nima stvarce — pa vse stvarstvo last je Njemu. Rodna okna, rosna okna zrla so za Njim s solzami, kakor zrla bi za solncem, ki zahaja za gorami . . . Nazaret, o Nazaret! Nisi znal: Stvarnik sam je vrsto let v tebi kraljeval? Nazaret, o Nazaret! Kdo je kriv, da tvoj Kralj odhaja v svet mimo zornih njiv? Nazaret, o Nazaret! Kak si nem — Ustom tvojim ni besed, ni solza ni očem. (Dalje. Mladosti. Zložil Vek. Remec. Izgini, noč, vsa žalost v večnost vtoni, veselja, žarke luči duša hoče — k trpinu v blesku zore vzhajajoče, mladost, kraljica mojih dni, se skloni! Po tvojem zlatem čaru milijoni iztezajo roke trepetajoče, s teboj srce prepeva in se joče in hrepeni po sreči — tvoji kroni . . . Glej, moja duša mračno je svetišče, v katerem up kot drobna luč trepeče, da v njem še težji je, temnejši mrak! A v žaru sanj, ki duh jih v tebi išče, up zaplamti in v solncu tvoje sreče je jasen cilj moj, lahek moj korak! Vagabund. Zložil G. Koritnik. Na bledih ustnah mrzel smeh in v duši ogenj in bolesti — postavil sem si dom na cesti kot kralj na zraku in smeteh ... Božanski nektar oživi cvetoči vrt ljubezni sladke, poljubljal bom obraze gladke cesarskih kronic brez strasti. In še šaljivec bom postal, ustavljal bom ljudi ob cesti, pel pesmi o ljubezni zvesti in vzorih čistih kot kristal... ( cooooopoooooootjooocoo ) 107 „Kakšne skrivnosti sta pa imela z gospodom adjunktom?" je izpraševala doma mama. „Julka vaju je pa gledala skrivaj iz veže." „Vedno je na preži," se je nasmehnila Mira, ponosna na svojo skrivnost, ki je ni zaupala nikomur. Vesel in ponosen je bil pa tudi dr. Osat. Še bolj pokoncu je korakal po svoji sobi, si vihal brke in gladil brado; da pa je zrcalo tako prašno in nesnažno, to ga je navsezadnje vendarle ujezilo. Istina, človeku ni dobro samemu biti. (Dalje.) Mater Dolorosa. Zložil Silvin Sardenko. III. Spev. Sama. oslej je leto sleherno kot en trenutek sam hitelo, sedaj trenutek sam je dolg, kot da bi leto bilo celo. Ni Ane, blage matere, ni več očeta Joahima, ni ložefa — ni ženina, in tudi Njega — Sina nima. Nikogar ni, da v eni vsaj besedi ž njim se duša sklene, nikogar ni, da eno vsaj mu težko misel razodene. Imajo veje veter svoj, da ž njimi dolgo v noč šepeče; imajo viri bister val, da bajke pravi jim šumeče. In zvezda najde jezero, da v njem se celo noč zrcali; in da se morje pomiri, zažene silno se k obali. Le Porodnica božja, glej, samotne sama dni sameva; preblažena med devami — in vendar kakor zadnja deva. Le zlata ptica rajčica na vrt ji včasih pride pevat in o samoti tajnostni visoko pesem razodevat: — Samota, ljubljenka moja! Ti brezno čuvstev globokih, ognjišče misli visokih, kraljica tihih noči, družica blaženih dni! Samota, ljubljenka moja! Ko tebi javlja se duša, naskrivnem Večni posluša; ko duša sama molči, pa Večni sam govori. Samota, ljubljenka moja! Trenutki tvoji so tihi nevidni božji navdihi. Le še me, le še navdihuj! O svet, kako si mi tuj! In rajčica zbeži naprej oznanjat spev po širnem sveti. A kdo ga lepše bo imel od Deve v tihem Nazareti? Kar misli v srcu ji živi, v samoti so se ji rodile; kar ve skrivnosti vzvišenih, v samoti so se ji razkrile. In ve, zakaj je zabljena, osamljena med vsemi: Najzalše rože zacveto najrajše v mirni nočni temi. Zastrla si je okno spet. Pogledi niso več sijali drugam ko v dušo Devino, kjer so spomini lepi spali. Ko bila še je deklica. Ko niso zanje znale tuge, in ona zanje znala ni drugače, ko je zrla druge. Kako je bilo krasno pomladno jutro tistikrat, in solnce v čistem žaru, kot bi žarelo prvikrat. In čudotajni dihi od libanonskih šli so palm. A jaz na samem v sobi molila jutranji sem psalm: Mogočni Bog! Daj srcu milosti, užgi ljubezen vročo s plamenom dvojnim v njem. 14* In prvi plamen Tebi in drugi plamen Tvojim naj plameni stvarem. In duši moji daj kot ptici vitkokrili peruti lahni dve: Ponižnost višje k Tebi, pohlevnost nižje k Tvojim naj vodi me stvarem. Osreči moj pogled, da skoraj že bo gledal obljubljen blagor Tvoj. Naj vidim vsaj Devico, ki nam Odrešenika rodi velikega. Naj roka moja streže in moje naj koleno pokleka v prah pred njo. Ohrani tempelj sveti in brani ljudstvo svoje, Mogočni Bog! In hram se je zasvetil, kot da bi mimo šla pomlad; in nekaj zašumelo, iz okna vstal oblak je zlat. In iz oblaka mi je nadangel zablestel... ,,Ceščena ..." je pozdravil, sporočil vest in odšumel. A danes ni nikogar. Le solnčni žar prisveti v hram. ,,Ti zapuščena!" pravi in rajše sevat gre drugam. — — In vstala je in šla na vrt. Strmela v lilije — družice, in one vanjo: Pa zakaj ni več veselo tvoje lice! Zakaj se k nam ne nagneš več? Ne spletaš več nas v vence zale? Razkrij, Kraljica, nam srce! Še me s teboj bi žalovale. O lilije prečiste ve, kaj vedele še niste ve: Da Njega ni med nami več, ki ljubil vas je ves goreč? Ko sladki vaš je duh kipel, kako je rad med vas hitel! In enkrat — čudovit spomin! — na vrt je k meni stopil Sin. Nabrala živih biserov: povila belih sem cvetov. Pa ko mu beli venec dam, previl se Mu je v trnje sam. Natihem zaihtela sem in v sobo pohitela sem. Glej, ženin moj: Od rož je bil, pa v trn se venec je previl. Bojim se, Sin bo šel terpet, ne vrne več ga nama svet. Ce ni to res, povej moj Sin, če ni to znamenje z višin? Nikar, nikar mi ne zdihuj, kaj pisano je, Mati čuj! In Sin je sveto pismo vzel, Tobijev list je bral vesel: In ko je z ravno tega mesta ozirala se po prihodu; zagledala je že oddaleč in hipoma spoznala dohajajočega je sina. In tekla in povedala je možu svojemu, rekoč: Glej, tvoj sin pride! — — — (Tob. 11, 6...) Da vrnil bi se ji sedaj! Ostavila je rože čiste, stopila spet v samotni hram in odgrnila svete liste. Iskala je, kje najde spet nekdanje sveto tolažilo, a drugo mesto se odpre, še bolj je k srcu se privilo: Ne imenujte mene — Lepe, a imenujte le me — Grenko! ker me je Vsemogočni silno napolnil z žalostjo. Od tod sem polna šla a — prazno Gospod me je nazaj pripeljal. Kaj imenujete me — Lepo, ko me ponižal je? (Ruti, 20.,.) In mislila je v davni čas. Kako Noema, tožna vdova, se vračala je v Betlehem brez dragih svojih in brez krova. Kako so v hipu vse žene iz celega se Betlehema prikazale na prag strmeč: Je-li to tista še Noema?! In ko bi danes Nazaret Devico videl zapuščeno, začuden bi popraševal: Poznate vi ? Poznate ženo ? Kaj ni to tista lepa hči? Ni žena rajnega tesarja? In mati Sina, ki o njem že slednja vas se pogovarja ? Utrudil jo je žal spomin. In sen oči ji je zastražil; in v sanjah angel s kelihom pred njo je stal in jo tolažil: Z Noemo si ponižana, a z njo ne pojdeš vekomaj, z Judito boš proslavljena. Ti slava si Jeruzalema, Ti si veselje Izraela, Ti čast si ljudstva našega! In roka je Gospodova Te potrdila, vekomaj Ti boš oblagodarjena. (Jud. 15, 10 . ..) Iz sanj je utolažena junaško vstala kot Judita; nebeška vdanost, sveti mir v obličju bila sta razlita. Molila rok je sklenjenih, molitve dolge, zatopljene, da prve že ugašale na nebu zvezde so rumene. In skozi okno lunin svit v obličje ji je sveto šinil, kot v raj bi prepovedan zrl, ustrašil se — in bled izginil... Poslej so dnevi tekli vsi kot med gorami čisti viri; nikamor v svet ne vidijo, a se nebo nad njimi širi. Življenje Njeno — skrit zaklad in zakopan ob cesti prašni, kjer mnogi mimo hodijo, nevedni, trudni, siromašni. In misel njena — žarek zlat, ki vedno isto pot prihaja: od solnca zvezdi nosi luč, od zvezde zopet k solncu vstaja. To solnce pa je — božji Sin, ta zvezda — Mati bolečin. (Dalje.) Bolni materi. Zložil Anton Cvet. Vse razorano ti je čelo, rdečice nima tvoj obraz, upognjeno telo in velo — kako te je izčrpal čas . . . Ne! Jaz sem s križi te oprtal, jaz srkal sem iz lic ti kri, jaz gube ti na čelo črtal — jaz krčil ti življenja dni. Ničesar tebi ni ostalo, izpil sem kri ti in mladost . In kaj prejela si v zahvalo? Bolezen, starost in bridkost . \r oxoooQ30cxjooČ3ooooco J Z bičem in lekom. Zložil Anton Medved. Tiho pride in udari z bičem Bog po umni stvari, da se zdrzne, da se zvije, glasno na pomoč zavpije. In pomoči ni za njo? Tiho pride in ozdravi vzdihujočega v težavi isti Bog s hladilnim lekom šepetaje, da s človekom mora delati tako. Mater Dolorosa. Zložil Silvin Sardenko. IV. Spev. V Kani Galilejski. časih pa je živ spomin na Sina Materi pred dušo se razgrnil; upajoč je zrla proti vratom, kakor da bi se ji skoraj vrnil. Včasih je na vrtu drzen veter oleandre šumoma zamajal; naslonila se je proti oknu, kakor da bi glas Njegov prihajal. A nekdaj je šel nekdo pod oknom in potrkal in postal pred vrati. Za trenutek se je vzradovala: Pridi v miru! vzkliknila je Mati. Ni ga bilo. Le sorodna duša, tam iz Kane se je k Njej zatekla, kakor jagnje k ovci se zateče, in s smehljajem ji je krotkim rekla Odpusti mi dobrotno, da stopam, sestra moja, v svetišče to samotno! Čuj, eno prošnjo vdano: Nevesta sem — na svatbo te vabim v našo Kano. — Nevesta si, Suzana? Raduj se, ti devojka, od sreče negovana. A žene zapuščene nikar ne vabi v svate, nikar ne vabi — mene! Brez tebe tega dneva ne jaz ne ženin Simon prerajati ne smeva. Nikar se več ne brani, Marija, sestra moja, dej, naj te vidim v Kani! — Kaj hoče ženitnina, ki nisem je ljubila, ko sem imela Sina! Pa naj zbudi se želja po njej, ko Sina nimam, ko nimam več veselja? Poslušaj vest veselo: Iz Magdale je snoči tvoj Sin došel v Arbelo. Ni daleč pot mu v Kano; še Njega ti povabim. Sedaj pa pojdeš z mano? — Sedaj pa grem, Suzana, od hrepenečih misli po Sinu svojem gnana. Za dvojno povabilo prejela boš Njegovo in moje povračilo . . . Dvignili sta se na pot čez hribe. Dve nevesti: Prvo Bog je vzljubil in izvolil med ženami vsemi; drugo pa je ženin Simon snubil. Krasen dan! Po holmih so pomladnih zelenele vitke terebinte in dehtele mirte so deviške in cvetele bujne hiacinte. V rožnih vejah nežne tamariske pel je slavec sladko, vedno slaje, da so bili viri bolj živahni, da so v reko Kizon tekli raje. Gledala je Mati tamarisko: Sladek sok iz nežnih vej je kapljal . . Tiha žalost ji v očeh je plula — v Sina se je nje spomin zatapljal. A Suzana k mirtam se sklonila, in povila si je mirtov venec; tajen smeh ji je žarel na ustnih — saj je v mislih vstal ji zaročenec. In nevesta je Nevesti rekla: Kadar venec čelo nam ovija — kak smo zale! Da bo svatba lepša, spleti venec si še ti, Marija! A Nevesta radostno nevesto spomnila je tamariske vitke: sladek sok ji skoraj ves izkaplja: in dejala je besede bridke: Le spletaj venec sama ti za praznik poročencev; a zame mirta nima več nobenih vencev. En sam še venec v duhu zrem, en ostrotrnjev venec, ki ž njim bo Sin ovenčan moj okoli senec. Škrlatni cvet — nedolžna kri na vencu zableskeče, in ves si svet od teh cvetov natrga sreče . . . — Ne morem, sestra, umeti skrivnostnih tvojih besed. Kaj misliš s trnjevim vencem, ki v njem osrečen bo svet? In blagor tebi, da ne veš skrivnosti tuge polne; ni v srcu tvojem strah noben, nobena bol ne. Žalostno skrb poročencev videla Božja je Deva, videla potnike trudne, žejne od vročega dneva. V blagem usmiljenju se je smelo sklonila do Sina, v upanju trdnem prosila tihoma : Nimajo vina! Nevesta si; o ženinu ti sladka misel sanja. A pride dan, ko se zjasni skrivnost sedanja. Tiho šli sta dalje skozi šumo. V srcu misel svojo skriva vsaka; eni misel mnogokrat zaraja, ali drugi čestokrat zaplaka. Veje so se klanjale Mariji, vejam se je vklanjala Suzana: Celo stvarstvo Prvo je poznalo, druga pa je bila mu neznana. Celo stvarstvo z vsem bi Njej postreglo, v tron bi delo svojega jo carstva. A kdor v srcu nosi vse bogastvo, kaj je mar mu vsa lepota stvarstva? — Žena! Kaj je meni, kaj je tebi mar? Čudno jo je prašal kakor še nikdar. Ali že je moja ura res prišla? — Nemo ga je zrla svatov družba vsa. Znal noben učenec, znal ni svat noben, kakšen biti more teh besed pomen. Ali ona sama Ga umela je: — Kar vam de, storite! jim velela je. In so napolnili vrčev šest z vodo, a iz vrčev — čudo! — vino zajemo. Drugi je dan ženitnina v Kani šumela prijazni, kajkrat pri srcih so polnih bili kozarci jim prazni... Začudili so se vsi učenci, obstrmeli svatje nad čudesom, verovali v Mojstra in Gospoda, čast mogočnim peli so nebesom Ena, le Ena ni mogla radosti najti med svati; Njega oči so iskale, kdaj se pokaže med vrati. Saj so Ga vendar vabili, sredi je prostor pripravljen. Glejte! Že pride! Mirujte! Mili Raboni, pozdravljen! Svatom je pesem zastala. Simon je vstal od Suzane, Mati zarajala v srcu — On blagoslovil je zbrane. Hozana, ti Mesija, da gorska naša Kana najprva gleda čudež najprvi Tvoj, hozana! Ceščena Mati Tvoja, ki nam je s prošnjo milo visoko Tvojo voljo nagnila v tolažilo. Presrečna zaročenca! Na vajini gostiji zakonski stan je dvignjen po blaženem Mesiji. Ali za Njim je šestero v sobo učencev stopilo. Kje je, nevabljeni gostje, svatovsko vam oblačilo? Žalost poročnemu paru skrbna na dušo je legla: Svatba je najina skromna, kak bi učencem postregla!? In so pili vino čudovito. Boljšega še niso pili v Kani, nimajo ga trte libanonske, širna zemlja slajšega ne hrani. A učenec — Janez Cebedejev nad Devico se je božjo divil; čisto sliko v čistem srcu shranil, v duhu jo je čestokrat oživil. 155 Gledal Mojstra, gledal zopet Mater. Sam ni znal za kom bi hodil verno Za Gospodom? Ali za Marijo? saj oba je vzljubil neizmerno. O, velika mora biti Žena ta; ena tiha Nje beseda vse velja. Kajkrat ž Njim smo trudni, žejni šli doslej; takega nam ni še storil kakor Njej! Tiho sta se srečala s pogledi Mati božja in Njegov učenec; nad obema angelsko devištvo skrivoma je pletlo mirtov venec. Ženina pa misli so prevzele vzvišene, do danes nepoznane, in skrivaj — da le Gospod je videl -šepetal je sklonjen do Suzane: Nevesta moja! Veselje moje komaj vzklilo, odkar sem čudo zrl Njegovo, srce mi bije z burno silo, da komaj v prsih je vzdržim. Brez Njega ne bi imel pokoja več nikoli. Suzana, ti moj angel čisti, naj grem, naj grem za Njim, dovoli! naj angela te zapustim. — O, Simon, Simon, veliko, težko si besedo iz moje duše vzel hvaležne. Le stopi v teh učencev sredo! Le pojdi, kamor gre, za Njim! A jaz posihmal življenje novo bom živela: Vse moje bodi vse Njegovo, najdražje, kar sem kdaj imela— še tebe — Njemu izročim. In namesto svatbe sta slovesa praznovala dalje uro zadnjo; svatje pa so se izpraševali: Kaj ločilo ju je tak nenadno? Konec svatbe. Sin se je poslovil. Ž Njim učencev je odšlo sedmero: palice so v roki nesli potne, v srcu kakor ogenj živo vero. In oddaleč v strahu in ljubezni — kakor sili dete neugnano za očetom, ko na pot odhaja — žalostna je Deva šla s Suzano. (Dalje.) Michelangelov od mrtvih vstali Kristus, Spisal dr. Avguštin Stegenšek. |ed klasičnimi podobami od mrtvih vstalega Zveličarja je najmanj popularen, a zato umetniško najbolj premišljen Michelangelov Kristus v rimski cerkvi Maria sopra Minerva.!) Kristus stoji na skali gore Kalvarije, ima rane na rokah in nogah ter drži v rokah križ, trstiko, gobo in vrv, gleda pa čez levo ramo navzdol po ljudeh. Ako hoče kdo spoznati, kako se javlja življenje v kipu, mu je treba samo natančneje opazovati tega Kristusa. Ne stoji kakor kak egiptovski kralj ali pa •) Kip sta naročila že 1.1514. dva plemenita Rimljana za stranski oltar omenjene cerkve. Umetnik se je brž lotil tega dela, ko pa je začel obraz klesati, je videl, da ga kazi žila v marmorju. Zato je pustil ta prvi kip nedovršen in ga je podaril naročniku, ki ga je postavil v svoji hiši. Pobeg-nivši iz Rima je šele 1.1521. izdelal naročeni kip in ga je poslal v Rim. Spremljal ga je Michelangelov učenec Peter vojak pri paradi z nogami vštric in z rokami ob boku, z glavo pa naravnost naprej — ne, vse telo se giblje in vsak ud se drugače kreta. Le glejmo! Desna noga stoji naprej, leva pa zadaj, a na obeh počiva teža telesa. Videti je, kakor da bi Kristus korakal, pa bi se hipoma in za trenotek ustavil in se ozrl nazaj čez ramo v dolino, kmalu pa bo zopet nadaljeval svojo pot. V boku se izpogne plemenita postava proti naši desni, prša pa se nagibajo in se obenem sukajo okoli navpične osi proti naši levi, Urban. Ker je mojster brado in lase ter prste na rokah in nogah bolj površno izdelal, da se ne bi 'poškodovali pri vožnji, naj bi to učenec dovršil v Rimu. Ko so pa o njegovem delu neugodno poročali mojstru, se je Michelangelo ponudil vtretjič izvršiti ta kip. R naročnik je odklonil, zadovoljen z izvrstnim delom, ki ga ne more nihče boljše napraviti. Kip je stal prej na oltarju in spodaj se je čitalo v na- 20* Mater Dolorosa. Zložil Silvin Sardenko. V. Spev. Pot v Jeruzalem. akor izza vrtnih mej plahe deve plah pogled, izza gor je gledala mlada vesna v Nazaret. Polno rož v naročaju: zvončkov, lilij, nagelnov in škrlatnih pasijonk in še drugih sto cvetov. Kdo bo bele zvončke bral? Prišla jih bo deca brat, v šopek jih bo spletala in pozdravljala pomlad. Kdo gojil bo lilije? Deve nežne pridejo: čista srca s čistimi se cvetovi snidejo. Kdo bo trgal nagelne? Brhki fantje pripojo, nagnejo se k nagelnom in za trak si jih pripno. Kdo pa hoče pasijonk iz škrlata rožnega? Ni je duše žalostne! Ni ga lica tožnega! Vendar! V Nazaretu tam miren dom čez plan je zrl, v domu tožni Materi up za upom v duši mrl. Vesna v dom je šinila skozi okno kakor žar, z gloriolo jutranjo obsijala bridko stvar: Devica ti ožarjena, od žalosti obdarjena! Razdala sem cvetlice vse, ostale so pasjonke še. Vsi lističi na časi tej kot krona so spleteni, glej! In steblo to predrobno je in žezlu tak podobno je. Vsi prašniki kot žeblji so, ki v krono se zagrebli so. Naj tebi dam pasjonkin cvet, najtožnejša od vseh deklet. — O, kdo si ti? O, kdo si ti, ki mi o kroni govoriš? In pasijonk prinašaš mi kot ljub spomin na Sinov križ! Pomlad sem jaz; iz sinjih dalj pošilja me nebeški Kralj. — Pomlad tedaj! Povej mi vsaj: Katera si pomlad z višin? Mar tretja že — ah! menda ne — odkar se je poslovil Sin? Jaz tista sem pomlad, poglej, ki Sin je tvoj dejal o njej: Ko tretja ti pomlad Velikonoč naznani, ko smokev tretjikrat zacvete na poljani — pohiti z rodnih trat! Mati se je dvignila, dvignilo se ji srce; v daljno mesto judovo je hitela čez gore. Potovala dneve tri, tri noči, kot tistikrat, ko je šla sorodnico v Ain Karim obiskat. A drugačna Devina duša bila je takrat: sanjala je radostna sladki svoj Magnificat. Danes pa je temna skrb kakor senca šla pred njo, vedno večja, kot tedaj, ko gre solnce za goro . . . Oljska gora tisti čas pila je krvavi pot, ki od smrtne žalosti ga potil je sam Gospod. Mati, bridka Mati ti, kaj je takrat mislil Sin, da je tak mu smrten strah vstal iz srčnih globočin? Kaj da ne bi znala ti, ko je znalo stvarstvo vse in sočutno s Stvarnikom tugovalo stvarstvo vse! Slednji trn in slednji trst, cela pot v Jeruzalem pravila je Materi o trpljenju Sinovem. Skozi šumo šumnato šum vetrov je žaloval, kot da vzdih bi Stvarnikov z oljskogorskih nosil tal: Ljudstvo moje, kaj sem ti storil? kdaj razžalil te? odgovori! Iz Egipta sem te izvodil v plodonosni Kanaan gori. Ti pa tešeš težki mi križ. Ptice so si po vrheh gnezda mehka znašale in turobno so se vmes grlice oglašale: Jaz sem tebe kakor otroka skozi puščo vodil neznano. Vodil sem te v dobro deželo in redil te s čudežno mano. Ti pa tešeš grozni mi križ. Vinska trta vrh goric sklanjala se je navzdol, kakor bi za Devino, za Njegovo znala bol: Kaj sem moral še ti storiti? Kaj sem storil še ti premalo? Kot vinograd sem te zasadil. Ti pa si mi bridko postalo, da me s kisom trpkim pojiš. Izpod tal je mahovih gorski vrelec živo vrel in skrivnostno šumotal, kakor da bi kdo ihtel: Jaz potopil v morju rdečem Faraona v grob sem odprt. Ti izdajaš v srdu hrumečem Ani, Kajfi v grenko me smrt. V rujni zarji jutranji, kot objokano oko, kakor ranjeno srce, žalovalo je nebo: Jaz odgrnil z roko mogočno pred teboj sem morsko ravan. Ti prebodlo s sulico silno pregloboko mojo boš stran. Kakor potnik zapuščen, čez nebo je plul oblak, nad deželo Judovo zjokal se tako težak: Jaz sem tebe spremljal v oblaku: ni sovrag te videl ohol. Ti pa mene vlečeš nemilo pred Pilatov sodnji prestol. Sive skale sivih gor v solncu so se svitale, vse razpokle, nemo so s Stvarnikom očitale: Jaz sem tebi vzbudil iz skale vir rešilni prečudovit. Ti pa meni z žolčem bridkostnim suho žejo prideš gasit, 204 Trst na vodi semtertja zibal se je venomer; vse pokojno kroginkrog, ali zanj miru nikjer: Jaz sem kralje zavoljo tebe kananejske pahnil na tla. Ti me s trstom biješ po glavi, ko tako je zmučena vsa. Trnovi grmovi so skromni cvet razcvetali, drug ob drugem vili se, kot bi krono spletali: Jaz sem tebi žezlo kraljevo kakor sinu svojemu dal. Ti me venčaš s trnjevo krono, kot vjetnika s tujčevih tal. Palme vitkovzvišene pod nebo strmele so, krone gostovejnate tožno jim šumele so: Jaz z močjo sem tebe povzdignil spet do nebes. Ti sramotno mene na križev vrglo si les. To je bila težka pot, bridka pot v Jeruzalem: vsaka stvar je Materi novo dala skrb o Njem. Tako pot je hodil Sin, ko z učenci zadnjikrat šel je v mesto vseh krivic, vseh prevar in zlob prepad. (Dalje. Belokranjski reformatorji. Spisal Leopold Podlogar. |iharna sta bila za mali slovenski narod petnajsti in šestnajsti vek. V tej dobi je pokazal Slovenec svojo žilavost in razvil vso svojo jekleno telesno in duševno moč. Na jugu je pritiskal proti meji kruti sovražnik krščanstva, krvoločni Turek; njegove napade je naš narod junaško odbijal, njegove navale v slovensko ozemlje vztrajno prenašal. Potoke krvi in solza je prelil naš praded zaradi strašne turške sile. Zgodovina te dobe bi morala biti, da se dovolj označi, pisana s krvjo. Na tisoče slovenskih sinov je padlo pod turškim mečem na slovenski meji, še več pa jih je pustilo življenje v deželi sami. Zatirano ljudstvo je pokladalo na žrtve-nik domoljubja kri in življenje in svoj zadnji vinar kot „turški davek". Slovenske cerkve so dale vse svoje dragocenosti, da se prekujejo v denar. Vkljub vsem neznosnim in krvavim žrtvam je trajalo dolgo, preden je napočil za Slovenijo dan rešitve in miru. Včasih ni minilo leto, da bi ne bila preletela turška krdela enkrat ali večkrat slovenskih pokrajin. Oropana in požgana sela so se komaj dvignila iz ruševin, nova turška sila jih je v hipu zopet razdejala. Krvavi boj je bil Slovenec v tej dobi za obstanek na lastni zemlji; pa tudi za vero svojo in svojih očetov. Kajti Turka ni gnala v boj sama želja po zemlji kristjanov, osvojiti si je hotel tudi njih um in srce. Njegova vera mu je velevala bojevati se z neverniki tako dolgo, dokler Mohameda, začetnika turške vere, ne spoznajo vsi narodi in ne časte vsa ljudstva njihovega Alaha. Ta verski fanatizem je navduševal janičarske čete s tako silo, da se jim je morala podati dežela za deželo, ukloniti ljudstvo za ljudstvom. Nepremagljive čete janičarjev so žalibog obstojale iz samih krščanskih, v mladosti v turško sužnost odpeljanih otrok. Tam so jim vzeli vero očetov, izbrisali spomin na dom, prestrigli ono vez, ki tako tesno spaja srce vsakega človeka z domovino. Dorasli so se od tam vračali v svojo domovino, pustošili domovja, kjer je tekla njihova zibel, morili in tirali v sužnost nepoznane sorodnike. — A v tej žalostni dobi, ko je komaj preteklo eno stoletje ponavljajoče se turške sile, so silili od severa v slovensko ozemlje še drugi janičarji, oboroženi „z uma svitlim mečem", in s „čisto besedo" evangelija, z verolomnimi nauki nesrečnega nemškega meniha-odpadnika Lutra, za katere so hoteli pridobiti slovenski narod. Mater Dolorosa. Zložil Silvin Sardenko. VI. Spev. Solza nad Jeruzalemom. ram zori žalostnega dneva, v rujni zarji velikega petka Mati grenka stala je nad mestom, na planjavi, na Bezeti oljčni. V tesnem strahu gledala je doli, kot bi zrla na mrtvaški oder, kamor bodo radost dali Njeno. In ciprese tožno so šumele elegije, kakor še nikoli. Beli storaks snežni cvet je sipal naokoli kakor solze svetle. Ona pa je pod platano širno pokleknila in molila vroče s celim srcem, s celo dušo svojo: Gospod! Še enkrat, enkrat še na nizkost dekle se ozri in solzo mojo zadnjikrat otri z objokanih oči. In še zvesteje bi poslej služila dolgo, dolgo Ti. Glej! vidim, ni še križa tam na žalostni, na Golgoti. Naj ga ne bo! A če ga smrt že mora priti zasadit, nikar naj Tvoj, nikar naj moj, ne bo na križu Sin pribit. Ti ljudstvo! Ako Njega ne, o ljudstvo, ljubi sebe vsaj; če v smrt obsodiš Stvarnika, kak boš živelo vekomaj?! In če verjeti nočeš Mu, da On je Bog in Stvarnik tvoj, pomisli misel eno vsaj: Ima še mater za seboj. Ima še mater žalostno. Kam mati naj brez Sina gre? Če eno kruto umoriš, še drugo umoriš srce. Košato vej no drevje ti, tako težko, tako trdo, zakaj si ti jim dalo les, da Sina nanj mi pribijo? In vi grmovi šumnati, z bodečimi krivinami, da morali ste dati trn, da venčajo z njim Sina mi! Ti strma pot, ti bridka pot, ki vodiš izmed mestnih hiš, zakrij vso sled na Golgoto, da ne bi znal kam nesti križ! Ali drevje stalo je pokojno, trnje hladno mimo vej se pletlo, pot na goro vila se brezčutno: Saj po Njenem, po trpečem Sinu, poveličan les je, trn in gora. A tam v Jeruzalemu že množice hrume, oko krvi je žejno, osvete pa srce. Ni zrl še toli ljudstva nikdar Pilatov dvor, ni sodil v takem strahu noben še sodni zbor. Vse ljudstvo hoče smrti: Kaj se, Pilat, mudiš? Obsodi Nazarejca na križ, na smrtni križ! In krik se je razlegal okrog čez dol in hrib, tja gori, kjer je Mati kot tožen stala kip. Po stezi nad zidovjem nekdo je bežal plah, obup na licih bledih in rezko vrv v rokah. Pogledal je v Devico, — kot da bi divja noč pogledala v svetlobo — obrnil spet se proč. Juda, Juda! Kam bežiš? Matere se mar bojiš? Če se Njega nisi bal, ki življenje tvoje dal, ti Njegovo si prodal — pa pred Njo bi trepetal? Nad nikomur še nikdar ni srdila ta se stvar. Ni pozorno videti ga mogla skozi solzo, ki v očeh je plula. Kakor biser solza je blesteča porosila v travo se smaragdno, Ni še solnce solze zrlo take, ni še trava pila je nikoli. Mati pa je doli v mesto spela resno, tiho, kakor za pogrebom. Na predmestnih starih Ovčjih vratih dve je ženi srečala neznani. Kot kraljica prva ponosita, kakor jagnje druga ljubezniva, govorili sta o Nazarejcu: Vrni, vrni se nazaj! Eno prošnjo reci vsaj, en izdihni k Njej vzdihljaj — greh izpran bo vekomaj! Res, izdal si, Juda ti, kri nedolžno; a ta kri tudi zate izkipi . . . Pa mimo Nje je planil kot da je ni spoznal. zločina se je spomnil in ves je vztrepetal: — Prokleti srebrniki, in vaš mamljiv obraz! Prokleti tridesetkrat! Da žejal sem po vas! Proklinjajoč je v cedrov izginil temni dom — in neka veja težko sklonila se je k tlom . . A Devica v žalost zatopljena ni spoznala Juda izdajavca. Pogledi, Porcija, nasproti pride nama — prečudno srečanje! — Njegova mati sama. Poznam jo po očeh, po licih pomladanskih, poznam od praznikov velikonočnih lanskih. — Njegova mati je? ki jaz o Njem sem grozne sni sanjala, da jih ne zabim dneve pozne: Na gori križ ozelenel, na križu On je oživel, mogočen stopil pred ljudi: Kaj mislilo si, ljudstvo ti? Da jaz sem smrten človek le? Mrliči pač ne ožive! — In s pozdravom Porcija je vdanim za trenutek pomudila Devo: Pozdravljena! Ti zaželena velika žena in mati Sina velikega, mogočnega, skrivnostnega. 250 Povej mi vsaj, kaj Sin je tvoj? Nemara prerok? Nemara kralj? Mesija morda z nadzemskih dalj? A težka slutnja kot oster meč me v dušo reže: Če ni še več? . . . Ni hotela Porcije žaliti, le resnico Mati je razkrila: Mesija! In še mnogo več: Naš Bog, naš Stvarnik in Gospod! A mesto vaše ga je v smrt izdalo, polno slepih zmot. Prebledela Porcija mogočna, zagrozila v srcu se je bridkem: — Ti nesrečni moj Pilat, sleci sodnji svoj škrlat! Kaj si storil? Kam zablodil? Stvarnika si v smrt obsodil. Kak roke sem vila zanj, zanj prosila celi dan. Pa si rekel: Sen je sen! Zdaj je najin mir skaljen. Kaj če miješ si roke! Kdo umije pa srce? Mila duša milostne Device po tolažbi sama koprneča tolažila Porcijo je tožno: Žena, bodi utolažena, po tem križu ti boš blažena, ali z vero živo vanj veruj! A tam doli kako vpitje! Čuj! (Dalje.) Biseri. Povest. — Spisala Lea Fatur. (Dalje.) VIII. |jkozi odprta okna se je smehljalo krasno maj-nikovo jutro v saloto, slišal se je Sočin šum, žvrgolenje ptičev, glas zvonov. Gospa Kamen- ska in hčerka, ki sta sedeli s Sallejem pri zajutrku, sta bili zamišljeni, bledi. Sedež na levici gospodinje je prazen, nanj uhaja pogled skrbne matere. Pobitost je v licu, v trudni kretnji roke. Telesno sedi tu, z dušo, s skrbno materinsko dušo pa sledi sinu . . . Danes se uresniči, kar mu prerokuje že ves mesec ... Kako bo prenesel vročekrvni mladenič prevaro ljubezni? Za njega se boji, ž njim trpi mati. Posluša, trepeče ... Ne hrže konj na dvorišču? ne prihaja sin ? „Ne vznemirjajte se vendar tako, milostljiva," tolaži Salle, „ morda ni še prišla ura neizbegne razjasnitve, in če, bolje tako. Enkrat pač mora prenesti Angelik, Morda pa preboli moj ponosni prijatelj vse lažje, nego mislimo. Čas zaceli vse rane, kaj ne, gospica Rozika?" Otožno se nasmehne drobne deklice bledi obrazek, njene rjave oči izražajo dvom. „Ne čas," odgovarja igraje se z resami namiznega prta, „ne čas, božja pomoč; ž njo ozdravi tudi Angelik, ozdravi skoro." Rozika upre jasni pogled v Salleja. Mir, krepka volja duše, ki je premagala samo sebe, ji seva raz čelo. Zaman vprašuje prijateljev pogled. Čutil je že Mater Dolorosa. Zložil Silvin Sardenko. VII. Spev. Na križevcm potu. e več naprej! Dovolj je, Mati, da morala si tugovati nad mestom Judovim. Dovolj je, da si solzo Izplakala pred vrati — a v mesto ne, nikar! izplakala bi še srce. In kaj je Judom mar, če v dušo meč bridkosti še tebi zasade. Ne hodi, Mati, tjakaj, na samem raje plakaj! Ah! to bo bridek pot, ki s trnjem ga je ostrim nastlal Adamov rod. Kako bo duša tvoja potrta vsa, ne hodi tja! In vendar spem — čeprav je ves krvav — v Jeruzalem! Ponesem Sinu svoj pozdrav poslednji na poslednjo pot; saj ga ne bo prijaznega pozdrava slišal od drugod. In vendar grem! Potoki solzni vroči naj tečejo očem. Kako bi bilo moči izplakati srce: globoka bol je moja in neizmerna kot morje. In vendar grem! Ce vi za Njim mi smete, zakaj da jaz ne smem? Saj On je moje dete in moje vse; le zanj srce živi, le zanj mi mre. Kdo reki tek deroč vbrzda, da ne poplavi bregov nemirna moč? Kdo mater vstavi, da ne bi k sinu šla, in naj si tla so s trnjem posuta vsa? In šla je v mesto doli po ulicah temotnih, po ulicah — tihotnih, kot preje še nikoli. Vse poti, glej, samujejo, ostavljene žalujejo: Nikogar ni, nikogar ni, da bi po potih teh kot včasih hodil k praznikom. Iz ulic so se vseh vse trume zbrale črne v en prostor sam, kot roj čebel krog matice se zgrne. Vsi vreli skup v sinedrij — v Antonijo so širno: Obrazi so jim vedri, a duše bile temne, vsi čakali nemirno razsodbe so Pilatove. Med njimi On — krvavoznojen, Najvišji, Najčistejši — obsojen. A ko je Ona tja dospela v srčni sili, na rame že so križ Mu težek naložili. Okrog pasu so Mu vrvi privezali in jih natezali in vlekli Ga naprej. Oddaleč že je slišala besneči hrum, prešerni smeh in vpitje trum. Udarce vse je slišala; a zrla ni, da Ga v obličje bijo s pestmi. V pekočem hrepenenju zahrepenela je po Njem: — Umeknite se trume, da k Njemu vsaj za hip dospem. En sam pogled izpila še bi rada iz solznih Mu oči. Le eno še besedo sladko rada iz grenkih cula ust. En sam še vzdih usmiljeni bi rada izdihnila pred Njim. Kako bi krotka ovca med volčja šla krdela, da mimo njih bi živa do jagnjeta prispela? Kako bi Mati Sina med trumami dosegla? In težek križ — potrtost na dušo ji je legla. A Simona ni bilo nikoder iz Cirene, da križ namesto Deve na dušo si zadene. Na cesti semtertam ležale so mladike — spomin Mesijeve slovesnosti velike. Nedeljo cvetno so vihtele še: Pozdravljen! — a danes njih je kras pohojen, okrvavljen. O vi nesrečni Adamovi sinovi, postojte in poglejte, kaj pričajo sledovi krvavi vam Njegovi; kaj vam žare, berite, škrlatni ti cvetovi! Ljubezen sama, obsojena, in kri najdražja, pohojena sramotno v prah, Adamovi sinovi vi, kaj ni vas strah?! Kaj mar je nam! Naj čuje nas Jehova: Nad nas, nad deco našo naj pride kri njegova! Le teci, gorka kri, samo da nam do Golgate še ne izkrvavi! Le stopi, Nazarejec! Jeli da žezlo je težko? Ni dobro biti kralj. Prodaš kraljestvo to? Za kralja srebrnikov smo dali trideset — kaj damo za kraljestvo? Vso zlobo farizejsko, ves saducejski srd poslušala je Mati, bledela kakor smrt. Druhal v poslednjih parih pred Njo postala je in kamen sramotitve še v Njo zagnala je: Ho, ho! Poglejte, glejte ta lica preresnobna in te oči otožne, kot žalostinka grobna! Kaj nista z Nazarejcem kot novca si podobna? Njegova Mati? I seveda! Kraljevega rodu kot on? Na golgotski ga spremlja tron! In s težkimi rokami zaploskali nad Njo, zamajali z glavami tako so brezsrčno; s hinavskimi prošnjami zakriknili v nebo: Kraljica! Ave, ave! A ko boš sredi slave na golgotskem prestoli ozri na nas se doli! In glej! Pred Mater stopi iz trume farizejev Marija Magdalena in Janez Cebedejev. Ni mogla govoriti Marija Magdalena, le jokala je glasno ljubezen preiskrena. Učenec pa je tožil z besedo plakajočo, da Mati bi mu morda vtešila bol pekočo: O, Mati mojega Gospoda! Kako se danes žalostim, kot nisem se nikoli, kar hodim z Njim. O, Mati mojega Gospoda! Kako pa šele ti trpiš, ko vidiš Sina nesti sramotni križ? In ko bi ti Mu, Mati, zrla, kot jaz sem gledal Mu v oči Kaj jaz v očeh sem videl! Kaj pa šele bi ti? In kot v .Visoki pesmi' po ženinu nevesta, po ljubljenem je Sinu zakoprnela Mati: Kar vstala bom in obhodila mesto, po ulicah in cestah iskala Njega, ki ljubim z vso Ga dušo. Povejte Mu, Jeruzalemske hčere, da od ljubezni po Njem medlim. Učenec ji je rekel: — Nemudno pohitimo na vogel vrat Efrajmskih, kjer pojde s križem mimo! 303 In vsi trije odšli so iz trume farizejev Devica, Magdalena in Janez Cebedejev. V pregroznem hrepenenju, na voglu tam pred vrati na svojega je Sina čakala grenka Mati. Katera mati bi ljubila s tako junaško srčno silo, da spremiti bi sina mogla na smrt sramotno — ne v gomilo? Katera mati bi hotela vstopiti se pred onim verno, ki proti njemu vse zaklelo s togoto se je neizmerno? Katera mati dete svoje razbičano bi mogla zreti, vse rane v srcu občutiti, umirati — in ne umreti? (Dalje.; Biseri. Povest. — Spisala Lea Fatur. (Dalje.) X. !jeli, ne več od cvetja, ampak od prahu, stoje kostanji ob cesti iz Gorice v Solkan. Na prst debelo pokriva prah drevje, zagrinja v oblakih vozove, pešce, sili nadležni gost skozi zaprta okna v hiše, sili v grlo potniku. Prah se vlega na dolgi pajčolan, na rjavo obleko deklice, ki sedi gra-ciozna, elegantna v prašnem koleseljnu. Trudna sta konja, zaspan voznik. Vročina junijevega popoldneva muči človeka in živino. Leno se otresa konj sitnih brenceljev, leno zamahne tupatam voznik z bičem na kopico otrok, ki se valjajo polnagi po cestnem prahu, leno zakliče konjema običajni „hi!" -Čmerno se ozira na gospodično. Davi, na poti iz Čepovana v Gorico, je kramljala tako prijazno z mladim, široko-plečim fantom, da sam ni vedel, kdaj je bil prišel v Grgarje, v Gorico. Sedaj molči zamišljena. Vkljub hudi vročini ne odpre solnčnika. Roke leže v naročju, živo, veliko oko motri polja, ljudi, gore. Sveži obrazek izraža mirno pričakovanje, veseli ponos. Ah, gospodična Elvira! V Čepovanu, pravi, da je tako srečna; skromna je in prijazna z vsakomur, obnaša se, kot bi jej bilo res treba služiti kruha. Pa se je le skregala z materjo; kruh jemlje drugim, potrebnim. Kako jo je le sprejela danes mati, ko je porabila hčerka učiteljica četrtek, svoj prosti dan, da jo obišče. „Ni ji treba služiti," je pravila bogata gospa vozniku, „preobjedla se je dobrega." Gospodična je obšla vso Gorico, sedaj hoče še v Soški grad. In kuharica gospe Vidonijeve je namigavala vozniku, da je tam ženin, da sta tam dva ženina gospodičina. Hm — ženin . . . Zvonilo bo ,zdravo Marijo', ko bo še čakal voz . . . Sedi Elvira, gleda ljube, znane kraje. Dehtel je kostanjev cvet, ko je zapustila ponosna, uporna Gorico, da pokaže materi, da se zna preživiti sama, da ni odvisna od bogastva. V zatišje gora se je zatekla, da si varuje svobodo, da si leči rano, za katero ne ve nihče. Nepopisljivo čist in miren je tam zrak, nežni vonj planinskih zelišč ga preveva. Ozke poti vabijo na skalnate vrhove, v temni les. Gore so jo sprejele v svoje naročje — v nižini, tam daleč, je ostalo gorje. Gori je bila — tri tedne že. Medtem je odcvetel tu doli kostanj. Zdaj žare po vrtovih živo-rdeče rože, močni vonj klinčkov se širi po vročem zraku, sanjave stoje lilije po gredicah. Po polju se košati krompir, pleza buča, se ziblje mlada koruza. Po gričih zeleni trsje, zori sadje. Na polju se zasveti motika, med trsjem se beli rokav, pokazuje se pisana ruta. Nova železna proga prereže cesto. Stotero rok se giblje na progi, pri stavbi novega mostu čez Sočo. Stotero rok dela pot, da bodo hitela hrepeneča srca v svet — za kruhom, za omiko, za negotovimi težnjami. Vse hiti. Naglo stopa romar proti visokemu cilju, naglo zori sad — naglo je treba delati, Elvira . .. Saj si tudi ti romarica, delavka. Romar se oddahne na Sveti Gori, delavec se ohladi zvečer na klopi pred hišo, počije zemlja . . . Pride večer življenja — tudi ti se odpočiješ, Elvira . .. Kaj šumljaš, hči planin, krasna Soča, kaj žuboriš skalam, drevju? Kaj se smehljaš, širokoustni, bebasti Valentin? Ne misli, da veš, kaj je privedlo Elviro tušem. Nje, ponosne, čiste, ne mami tisto, kar mami druga dekleta, njo kliče v Soški grad le nežna skrb za drobno prijateljico. Šume topoli, radostna hiti Elvira po znani poti v častitljivi grad, ki je imel Mater Dolorosa. Zložil Silvin Sardenko. VIII. Spev. Srečanje. am na voglu vrat efrajmskih dva sta hrasta vekovita dvigala se nad obzidjem kot junaka ponosita. Koliko sta že bridkosti zrla rodne, zrla druge, ali take kakor danes videla še nista tuge. V ranem jutru šel je mimo in za hip je tod počakal, tujec čuden, tujec tužen, v jutranji je zor zaplakal: Nikar ne sij, nikar ne lij, ti, solnce, žarkov name več! Pred Solncem svojim sem grešil, kako da še bi vreden bil, da žarek tvoj bi me oblil! Kaj čujem spet? Neznosen klic! Petelin vstaja iznad gredic . . . Nikar ne poj, petelin moj! Saj davno že izza gore rumeni se je zor pojavil. Nikar ne poj, petelin moj! Saj jaz sem že — ah, to gorje! — saj jaz sem Mojstra že zatajil. Plakajoč je bežal dalje, skrila šuma ga zelena. On se zbal je ptice vsake, njega zbala se nobena. Spet je semkaj prihitelo troje tužnih! Kaj je danes?! Tiho stali so pod hrastom: Deva, Magdalena, Janez. Gledali na cesto doli, od strahu so koprneli, kakor ptice, ko viharji skozi gozd so zahrumeli. O, nikar se več ne mudi! Hiti vendar s tega kraja! Mati bridka, glej, trenotek najbridkejši tvoj prihaja. Mogočna kakor smrt ljubezen je ognjena, kot neugasli žar iz solnčnega plamena. Ne morejo vode ljubezni pogasiti, vse reke je nikdar ne morejo vtopiti. Je huje — take, glej, ljubezni so skrivnosti — ne zreti ljubega, kot zreti ga v bridkosti. A tam v Jeruzalemu divjal je hrup pregrozen in krik rjul. Nenadno spet umolknil, kot bi se grob temen nad njim zasul: Zatišje tesnih ulic za hip je zabranilo, da ni se čul. V tistem hipu je Devica po učencu se ozrla, spomnila se je še drugih, tiho solzo si otrla . . . Saj je vedno vas učencev bilo dvakrat šest. Kje so drugi, enajsteri? Sam ostal si zvest? Kje so drugi, da bi Njemu lajšali bolest? Prebledelo mu je lice, plemenito kakor knežje; vprašati je bilo težko, odvrniti pa še težje: Vedno nas je šlo učencev z Mojstrom dvakrat šest danes smo se razkropili križem stez in cest. Vse se mora izpolniti, kar je On dejal: Jaz udaril bom pastirja - in ovce razgnal. Da ni bila Mati mila, govorila bi z očitki, a je v srcu jih hranila, Njo, le Njo, so skleli bridki Jasno vse je Mati cula, vedno bliže in jasneje, vse globoko občutila, vedno globlje in grenkeje. Vse prevara za prevaro, kamor zrem. Glej, še onih dvanajsterih ni pri Njem. Ah! še onih, ni na križev pot Njegov, ki jim dal je Svoj najvišji blagoslov. Kak se ne bi farizejski Izrael s celim srdom duše svoje vanj zaklel; če še oni živoverni niso vanj, ki so zrli Njega čuda dan na dan? Ah, kako si, Sin človekov, zapuščen, kakor ni bil med zemljani še noben. Celo stvarstvo dih ljubezni greje tvoj. Ali tvoje čelo moči smrtni znoj. Jaz s Teboj sem bila v Tvojih jasnih dneh, in s Teboj sem, ko že nosiš smrt v očeh. Vsem se studiš sredi groznih bolečin; jaz pa še sem Mati Tvoja — Ti moj Sin. Mečev blisk! In proti vratom dolg sprevod je prikorakal. Zaihtela Magdalena, glasno Janez je zaplakal. Prvi v vrsti — kuštrav deček, šel v korakih je velikih, desko nosil jim z napisom, pisanim po treh jezikih. In za dečkom jezdili so farizeji preoblastni; kakor da bi šli do zmage, pa k pogubi šli so lastni. A za njimi broj vojakov, divjih kakor levi sami: vsak za pasom meč bridkosten, ostro sulico ob rami. Za vojaki štirje hlapci s koli, žeblji in drogovi, a za hlapci smrtni sluge, rabeljni so šli sirovi. In za njimi . . . Stojte trume! Mar spoznali še ga bomo? Kakšno bitje! Kakšen človek! Ecce homo! Ecce homo! Bolje Tebi, Mati, bilo, da oči bi se zaprle, od solza Ti oslepele, da vsaj tega ne bi zrle. Kaj oči so Tvoje čiste zagrešile kdaj na sveti, da trenotek toli grozen morale bi danes zreti ? Spet je divji hrup zabučal: Kvišku s križem, Nazarejec! Kaj tako počasi vstajaš ? Saj si vendar čarodejec! Ali že je prišel mimo — Da ni znala verna Mati, da bo moral to trpeti, ne bi mogla ga spoznati. O, moj Sin! Moj Sin! O, žena! Dva pozdrava vzdihujoča: Prvič sta si v lica zrli Žalost in Ljubezen vroča. Srečali sta dve se srci, dve veliki, dve trpeči; srečala se dva pogleda, dva sijaja v temni gnječi. Materi je v dušo zlila Sinova se bolečina, Sina v dušo zabolela vsa bridkost je Materina. Kak sta mogla drug ob drugem tiho zreti silno tugo ? Kaj da ni srce umrlo, ali prvo ? ali drugo ? IX. Spev. Za križem. In kdor je videl ju tedaj, ko sta se srečala in se pogledala, po tem pogledu vsaj bi moral ju spoznati: Kaj nista — Sin in Mati? Le mati sina zre tako, le sin tako na mater zre; tako gorko nobeno ne, nobeno več ne zre oko. Le sinov gre, le materin pogled do srčnih globočin. Kar bridkih misli ve srce ne more jih razkrivati, v besede jih izlivati, noben jih jezik ne pove, kar Materin en sam trepet, en tih povedal je pogled: Moj Sin! Postoj za hip en sam še pred menoj! Čeprav, čeprav obraz je tvoj tako krvav. Čeprav, čeprav ne las ni več na tebi zdrav. Čeprav, čeprav ne ljubi druga Te ljubav. In vendar v lica bleda Ti hotela jaz bi gledati vso večnost, večni Bog! Dovolj! Od krone trnove privrel je pot krvavordeč, žalil globoke Mu oči — Sin Matere ni videl več. Naprej! Pred Devo strog vojak bridkosten je zavihtel meč, da ne bi k Njemu silila — ne Mati v Sina zrla več. Le ena k njemu stopi še. Kot v potok se potonika v Gospodov se je bridki pot zagledala Veronika. Obrisala Mu pot z oči. Gospod ji prt je svilnotkan in v prtu vrnil sveti svoj obraz, s krvjo zaznamovan. Zagledal spet je hladna tla. Navzgor se je zavil sprevod. Za hip se je na Golgato — na smrtni vrh ozrl Gospod. Nad Njim je oljčni gaj šumel, kot da bi sanjal smrtne sni; vso žalost z oljskogorskih tal v spominu spet Mu prebudi: Že vidi križ. V nebo kipi, na križu On razpet visi. Pod križem Mati. Odvzemi, Oče, trpljenja kelih, če je mogoče! Vsi bodo rešeni od križeve daritve; le zanj rešitve, nikjer rešitve ni. In spet je pal. Na tla je križev les zrohnel, na križu On je obslonel... Kako bi vstal? Ko ni moči več v teh rokah: Od takrat že so trudne bile, ko toli so dobrot delile. In več moči ni v teh nogah: Od takrat že so trudne bile, ko so za grešniki hodile. Ni več moči v životu tem, ko toliko na potu tem izkrvavelo je krvi. Kako bi rada Mati stopila k Sinu bliže, še ta bi vzela nase križ, čeprav že v srcu nosi križe. Pa Ona, ki bi rada, ne more in ne sme. A oni, ki bi mogli, ne ganeje roke. In že se zbala je druhal: Ce Nazarejec ne bi vstal? Le vstani! Pot je dolga ti, saj nismo še na Golgati. Od polja tam zelenega prispel je mimo mož krepak. Stoj, Simon! Vajen vsakih muk, pomagaj nesti križ težak. Oj, kdo sem jaz! — Kaj govoriš? Da bi zločincu nosil križ? Kar hočeš, daj na rame mi; le križ sramotni zame ni. Za mano prideta sinova moja dva, kaj bosta mislila sinova moja dva, ko bosta videla očeta nesti križ? A Mati možu je proseče pogledala v oči boječe: Ne brani se mi križa in bodi cel junak, to breme ti bo lahko, in jarem ta sladak. In kakor polunočni sen začutil silno je skrivnost: Ta križ je ves ožarjen križ, ta bol je vzvišena bridkost. Napol voljan, napol skesan do trdih tal se sklonil je, in težki križ — sramotni les na' rame si naslonil je. In kakor v jutru s polja mrak izginjal mu je v duši gnev; na rami nosil grenek les, a v srcu nosil sladek spev: Pozdravljen, ti skrivnostni križ, ki mi na rami tej sloniš! Med vsemi poti čezinčez do ciljev mojih pot edini, opora varna po strmini. Pozdravljen divnorasli les! Ni dražjih biserov morje, nosile niso še gore tako prejasnega snega, ni slajši materin objem, ni zalši rajski diadem od žrtve tvojega lesa. Bolj niso reke zmagovite, bolj niso jelke ponosite. Pozdravljen, žlahtni jambor moj! Naj sijejo ji jasnočisti in večni dnevi duši tisti, ki te je združila z menoj. Glej, roke tvoje razprostrte z ljubeznijo so vsem odprte in ne zapro se več nikdar. Pekoča bol in nepokoj in trnjev trud in vroči znoj ozarja tvoj čarobni žar. Če ti si tujec marsikomu, nihče ni tujec v tvojem domu; vsi veje enega lesa. Kdor tebe — blažena zvestoba! — do groba nosi — ti od groba naprej ga neseš — do neba. Naj oni vstane izmed nas, naj vrže kamen ti v obraz, ki zlega bil si kriv mu kdaj! Ti blagoslavljaš — kdor te kolne in od ljubezni duše bolne oblagodarjaš vekomaj. Kje, Simon, takšen spev si vzel? Odkod si tak postal junak? Ni li to breme res lahko, Gospodov jarem res sladak? Odkod moj spev? Odkod vse to? Srce ne zna. Ko zrl sem Njo, da je še ta prišla na pot, na križev pot. In kdo je ta? Še sam ne vem. En mil pogled utrgal milim se očem in v dušo mi zažaril je in dušo preustvaril je pogled en sam. Če tebe, lepa, tužna žena, za križem plakati ni sram; če tebe, bitje čudonežno, za križem ni hoditi strah; pa jaz od križa naj pobegnem plah? Nazaj, nazaj! In križ sem vzel in križu slavospev sem pel. Oddihov par. In spet Gospod odvzel je križ z njegovih ram: Sam bom na njem razpet, naj še na Golgato ga nesem sam. 400 In kakor v zarji jutranji oblak ob gori gre teman in kamor dihne, vse rosno .., Gospod tako je šel voljan. Za križem Mati. Ah, poglej, od križa kaplja draga kri in kaže stezo Ji za Njim, vsa tla so sveta od krvi. O sveti, dragoceni prah! Saj ne bi Mati šla po njem najrajša pokleknila bi na posvečenem potu tem. A mora gor na Golgato! Ti Golgata, nesrečni kraj, kaj že si vzela ti življenj, a najsvetejše tirjaš zdaj! (Dalje.) Stanko Vraz slovenski pesnik v hrvaški obleki, Spisal Vinko Zupan. (Dalje in konec.') drugem delu knjige so romance. Značilno je, da začenja s prevodom Prešernovega ^ „Hčere svet". — „Savet, polag kranjskoga od Dra. Prešerna." — V opombah pravi, da je slovanski jezik najbolj sposoben za romance poleg laškega in španskega, izmed slovanskih jezikov pa ilirski. „Nu dosada se jošter izvan kranjskoga pesnika Dr. Prešerna nitko nije prihvatio toga načina." Seveda, ako primerjamo original s prevodom in Prešernove romance sploh z Vrazovimi, izpade naša sodba v prilog Prešernu in našemu jeziku, ki ima prednost naglasa pred hrvatskim in češkim, t. j.: Udar v verzu in besedni naglas v govoru padejo v eno, to pa radi tega, ker imamo veliko raznoličnost v naglasu, posebno veliko pa besed naglašenih na končnicah. Za ep „Zora i Bogdan" piše sam Vraz Prešernu, da mu je služila kot vzor „ Turjaška Ro-zamunda". To je spet snov iz slovenske zgodovine, iz turških bojev, in sicer tvori ozadje bitka pri Sisku. Po nekodi je naravnost kopiral Prešerna, posebno, ko popisuje n. pr., kako prihajajo pod turjaško lipo i) Viri: Dela Stanka Vraza, I. - V. (1863-1877). Izdanje Matice Ilirske. — Stanko Vraz: „Narodne pesmi ilirske". U Zagrebu, 1837. — Franjo Markovič: „0 životu i radu Stanka Vraza" (Vienac, 1880, br. 36) in ista razprava, razširjena kot uvod k „Izabrane pjesme Stanka Vraza". Izdanje Matice Hrvatske. — Milivoj Šrepel: „Prešernov utjecaj na Stanka Vraza". (Spomencviječe.) — Ilešičeva razprava o historični podlagi „Babjega klanca". (Grada, IV., str. 173.) — Rožič; „Slovenski elemenat u Praze". (Nastavni Vjestnik,VI., str. 20.) — Šulek: „Stanko Vraz kao rodoljub". (Vienac, 1880, br. 36.) — Petračič. „Črtice o Vrazu". (Vienac, 1878, br, 35 in 36.) — Dr. R. Murko: „Miklosichs Jugendjahre". V razpravo o Stanku Vrazu v prejšnji številki „Dom in Sveta" se je vrinila neljuba tiskovna pomota. Na strani 353. spodaj beri mesto „vi moške deklice" — „vi morske deklice!" snubači po Zoro, ki čaka le dragega Bogdana, ne vedoč, da je padel v bitki. Reči moramo spet, da zaostaja daleč i po koncepciji i plastičnosti opisa in dikciji za mojstrom. Ep ima šest spevov. Zora je imela sen, da jo je dragi poljubil z ledenim poljubom, ki je od njega umrla. Dragi jo tolaži. Toda kmalu ga kliče dolžnost na vojsko proti Turkom. Bogdan se poslavlja, v upu na zmago in srečen povratek. Da, on upa, da izženo Turke iz Srbije in da dobi nazaj svoj grad Kruševac, odkoder mu izhaja rod (Vraz je napravil iz Bogdana potomca Jugovičev). V tretjem spevu nam slika pesnik bitko pri Sisku in našo zmago; toda Bogdan je izginil, in Zora meni, da so ga Turki vjeli, zvesto ga hoče čakati. Četrti spev nas zelo spominja „ Turjaške Rozamunde": Pod Turjačkom lipom sedi s otcem svojim Zora mlada, k njoj dolaze vitezovi od istoka i zapada; k njoj dolaze prosioci sve gospode izabrane; Turjaška Zora pa neče nobenega in čaka Bogdana že tri leta. Peti spev: Spet je gostija pod Turjaško lipo, spet prihajajo snubači. Oče jo nagovarja, naj vzame „duždoviča", doževega sina iz Benetk. On da je že star in bi rad videl kaj vnukov. Ako ga ne uboga, naj mu ne bo več hčerka. Zora ga končno z veliko bolestjo v srcu uboga, ker — Slovenki vek poslušnost biva sveta ko reč božja. Šesti spev: Noč je in velika slavnost na Turjaku. Turjačan daje hčerko sinu doževemu. Zunaj pa je silna nevihta, grmi in treska. In v tej nevihti pride k Zori Bogdan. Zora ga objame in vpraša: „Kje si bil tako dolgo? Koliko sem pretrpela, da sem te Mater Dolorosa. Zložil Silvin Sardenko. X. Spev. Na Golgoti. Golgota! O Golgota! Ti prestol blede smrti; po tebi teče žlahtna kri, kot grozdni sok po trti. Zakaj te niso, Golgota, razsuli prej potresi, da ne bi Njega križala na tem sramotnem lesi? Zakaj z oblaki temnimi, zakrij si lice grozno, da te ne vidi več oko! Ni treba! — Vse prepozno! Že križ stoji, najhujši križ. Že silne rame širi, širokorazprostrte, glej, te hladne rame štiri. Presrečen les, preblažen les, mrtvaška postelj Njemu, ki bitij vseh je Gospodar in Stvarnik svetu vsemu. In kakor Izak na grmadi, Gospod na križ je tihovdan razpel roke, razpel noge, kot legel bi na solnčno plan, kjer rujni nagelni dehte, poljubi rožnate spomladi. In vendar v grozi vztrepetalo deviškonežno je telo, iz duše vstal je tesen vzdih, in proti nebu je oko pogledov zrlo žalostnih, objokano je tugovalo: Nebo, nebo! Kako si ti visoko, da vidiš celi svet. Nebo, nebo! Kako si ti široko, objemaš celi svet. Le Sina zapuščenega, do smrti raztepenega, le Sina nočeš več poznati. Od vseh reči, od vseh stvari ničesar kakor križ in kri, ničesar nima več med brati. Zapelo kladvo je nad Njim, in žebelj zazvenel, in zaječale so kosti, škrlatni vrelec prikipel iz štirih ran globokih. Jeruzalemske so žene zaplakale v solzah obilnih; kaj prilik so Njegovih že cule tolažilnih. Pod križ je Magdaleno zgrudila bol pekoča. A s križa kri je lila . . . Tako ljubezen vroča za solze vrača — kri. Kako pa ti si, Mati, to bitje mogla zreti, najdražje bitje svoje, med smrtnimi trepeti? Kaj nisi vila v strahu pod križem rok tresočih, kričala srčnih krikov nad njim obupajočih? Kaj nisi od bolesti neznosne skoprnela in kakor soha smrti pod križem tam bledela? Ne! Ni pogleda od Sina obrnila. Ko bil tako je zapuščen, le materin pogled ostal je še pri Njem. Kot dih zefirov o polumraku s travami se pogovarja rosnimi: pogled je Njen tako se pogovarjal z Njegovimi očmi, s krvavimi solzami. Kot solnčni žar od rožnih se cvetov s poslednjimi poljubi poslavlja na večer: poljubljal rane Sinove, v potokih krvaveče. Kot rosni hlad hladilni balzam porosi v razpokla suha tla: pogled je Njen zatopil se blažilen v Njegove oči žejne, pregrenke ustnice. Ni krika vzkliknila iz težkega srca nobenega. Ko drugi so pod križem ihteli brez tolažbe, besneli brez srca, divjali brez miru. Vsaj eden moral poslušati je Njega, ko zanje prošnjo zadnjo, usmiljeno je zdihoval: Odpusti, Oče, jim! kaj delajo, ne znajo! Le Ona Njega, le Mati Sina je poslušala verno, da bi besede nobene ne prečula z umirajočih usten, ki vedno so modrost poznale in ljubezen. Za vse je Mati poslušala, da vsem potem pove: Na križu v svojih trenutkih najgrenkejših odpustil vam je vse. Ni vila rok trepetajočih v strahu, ko drugi vili so roke od groze in bridkosti, od jeze in sovraštva, od slepih sto strasti. Vsaj eden moral daritev je moliti skrivnostno križevo. Še solnce je temnelo, še drevje se je treslo, prevzeto ,od skrivnosti velike, neumljive. Pa človek — prva stvar — ne molil bi daritve, ki se daruje zanj? Le Mati Sina, le Ona žrtev je presveto molila z mirnimi rokami kot angel v kamen izklesan. Molila z vdanimi rokami v imenu vseh, kar solzna jih dolina otrok nezvestih nosi. Prepolna žalosti ni Mati vrgla se pod križ, kot sadna veja polna na tla se zašibi. Ko drugi — veje vele — odpadle so od debla, zavrgli vero v Njega: vsaj eden vere ni smel Mu prelomiti. Le Ona sama kot steber stala ob križu — drugi živi križ; le Mati Sinu ni vere prelomila: Ni v roki Tvoji več moči — in vendar Ti si Vsemogočni! Krvave kaplje Tvoje so močneje nego grozdi sočni. Besede kot slaboten vzdih drhte čez ustne tvoje blede; a zemlja preje in nebo premine, nego te besede. Ni diha komaj v Tebi več — in vendar Stvarnik si življenja, čeprav konča Te grenka smrt, s Teboj se vendar vse začenja. Gospod je glavo nalahno sklonil tih in nem, obrvi stisnil, da zarošenim bi očem krvave kaplje odtekle vsaj za majhen čas, ko izpod krone rosile so Mu čez obraz. Zagledal Njo je obličja vsihajočega, in poleg blizu učenca plakajočega. Pozabil nase in nanju mislil je samo: Ubogi srci! Kaj reče jima naj v slovo? Kaj jima hoče namesto sebe dati v dar, ko solnce tone, zapušča gori zarjin žar. Namesto Sina le sina more dati spet, namesto Mojstra učenec gre naj Mater vzet. S pogledom vdanim oba sta gledala na križ, kot bi prosila: Povej, Zveličar, kaj želiš? S pogledom milim oba je ganil do srca, z besedo tiho tolažil zadnjikrat oba. 443 Skrivnostnolahno, kot da bi se raniti jo bal; — Glej! Žena, sin tvoj! je svoji materi dejal. Slovesnomirno kot za brata ga je vzel: — Glej! Mati tvoja! učencu svojemu velel. In kakor olje skelečo rano pohladi, beseda „Mati" učencu žalost pomiri. A kakor kaplje močneje ogenj razplamte beseda „Žena" razmuči Materi srce: Oj, tolažba brez tolažbe! Hrepenela sem po njej, našla sem jo, a je huje v srcu mojem nego prej. Kak si mogel Stvarnik večni zameniti se s stvarjo! Kak si mogel mesto solnca žarek dati mi samo! Materi si tuje dete, tuji roki Mater dal! kak na tujem rasti mogla palma bi z domačih tal!----- A tam za križem vadljaj vojaki so metali: Komu bi oblačilo to celotkano dali. (Dalje.) Biseri. Povest. — Spisala Le a Fatur. (Dalje.) XV. Vidonijevi palači se je naselila sreča. Posli so prepevali, iz ust srečne matere se je cedil med in mleko. Dijaki in dijakinje, ki so se poslavljali od gospe, so hiteli žarečih obrazov skozi vežo, se ustavljali na stopnicah in pogledali, če je res, ali se jim le zdi, da jim je stisnila gospa tako znatno vsoto v roko. Mestna ubožnica, sirotišnica, potrebni reveži, vsi so molili za Elvirino srečo. V rožnati halji, odsev sladkih mislih na licu, hodi Elvira po salonu, ogleduje šopke, ki pokrivajo mizice in klavir, ogleduje kupe posetnic. Same čestitke... Kako čudno, da je nevesta! Kaj ni hotela ravno na pot, da si prisvoji višek ženske samostalnosti, da pokaže svetu, kaj zamore ponosna ženska? Pa je uklonila glavo dolgo negovani tihi ljubezni. Ti je žal Elvira ponosnih sanj? Ne. Lepo je stati sama na vrhuncu, tolažiti se z žensko samozavestjo, kazati svetu, da premore ženska, kar zamore moški. Da se bodo odvadile deklice gledati na moža kot na malika, da se bodo odvadile prižigati kadilo pred njim! Lepo je vse to, a ne zadovoljuje ljubezni željnega ženskega srca. Slajši je hoditi oprta na moževo močno roko po težavni poti. Morda so velike tiste ženske duše, ki vztrajajo ponosne same. Pa večji, močnejši je ženska duša, ki dobiva od moževe vedno nove moči, ki se dviga v ponižni ljubezni do višine vladarice matere, katere ime in slava živi v poznih potomcih. Šopek planinskih cvetlic stoji pred Elviro. Nevesta se nasmehne. Šopek jo spominja tihe vasice, kamor je bežala uporna pred materinimi nakanami, pred lastnim srcem. Spominja jo dolgih zimskih večerov, ko so ločile gore snega Gorico od Čepovana, ko je prijemalo mlado učiteljico, da bi zbežala iz vaške pustobe v mestno življenje, k materi. Pa kadar je prišlo pismo polno materinih prošenj — tedaj je vztrajala v zimi in mrazu. Dobrosrčni župnik je prigovarjal zaman trmastemu otroku, zaman se je trudila njegova sestra okrog nje. — Dobra župnikova sestra! Dolge zimske večere je bila Elvirina edina družba. Zdaj je poslala nevesti šopek planinskih cvetlic, srčne čestitke. Uboga župnikova sestra! Ona je v vrsti sester, ki žrtvujejo vse življenje bratu duhovniku. Da olajšujejo njemu težko usodo, omogočijo uspešnejše delovanje, naložijo sebi težko breme. Skrite sotrudnice svojih bratov, obrekovane in zaničevane od sveta. Šestnajst let je štela župnikova sestra, ko je prišla gospodinjit k bratu. Ljudje so pravili kako nepopisno mična da je bila v svoji plahi ponižnosti, kako je cvetela kot bela lilija v župnišču. Po letu prihaja mnogo letoviščarjev v Čepovan. In zgodilo se je, 57* Glej, pritekla kaplja je vodena — zadrhtela bridka duša Njena. Kaj si storil, ti vojak strupeni? Dve sta srci v hipu prebodeni. Kaj si storil v besnosti prekruti? Prvo nosi, drugo rane čuti. V prvem vsaj je kri odtekla zadnja — ali v drugo kri se zliva jadna. A ko je videla Srce odprto Magdalena, zamislila je hvalnico nje duša preiskrena. Zahvaljen bodi, ti vojak, zahvaljen bodi tisočkrat, da si odprl le-to Srce, ki nam je drago tolikrat. Nemara ti je nevede, roko vodilo to Srce, vodilo nehote roko, da si Srce prebodel to? Sedaj pa vem, sedaj pa zrem, zakaj tako ljubilo si, zakaj tako trpelo vse in vse nam odpustilo si. Kako je ogenj Tvoj žareč in od ljubezni krvaveč, kako globoko Tvoje dno, ne vidi vanje več oko. Zahvaljen bodi, ti vojak. Jeklenke tvoje grenka ost odprla nam je drugi raj in vso sladkost in vso blagost. Ali ljudstvo, drug za drugim nemi, tiho šli so po nenadni temi. Zemlja tresla, tresla njih se duša: Mar zagrebe nas že grobna ruša? Šli so brzo kakor divji vrelci: Morebiti pa smo hudodelci? Morebiti Nazarejec oni Sin je božji? Večni, k nam se skloni! Kdo je tamkaj? Čudež ta strahotni! Ni li tamkaj rajni modri Otni? Dali smo ga tja med skale sive. Kaj da mrtvec pride spet med žive? Na Golgoti še nekaj src je vdanih, še nekaj src skesanih ostalo z Materjo pod križem žalostno. Kot val za valom na morju razdivjanem, nad Devino je dušo privrela nova skrb: Kdo ji bo s križa Gospoda snel? In kdo pokopal? Kateri grob ga bo sprejel? Ne skrbi, Mati! Glej, že prihaja Arimatejski Jožef in Nikodem iz mesta. Že neseta tančice in že dehti mazilo po Golgoti. V skrivnostnem strahu iztrgala sta žeblje iz krvavečih ran; v ljubečem trudu zavila sta v tančice Gospodovo telo. Nalahno položila sta to bitje najčistejše v naročje najčistejše v naročje — Materi. Spet Materi kot v davnih dneh v naročju Sin počiva — nekdaj je sanjal sladki sen, sen smrtni danes sniva. V oči Mu božje gleda spet. Kot biserna svetinja nekdaj je v njih se svetil dan, a danes noč se zgrinja. 488 In zopet kakor v davnih dneh strmi Mu v lica sveta, nekdaj cvetoča kot pomlad, a danes vsa brez cveta. Ne ganejo se ustne več usehle, posinele, ko zadnjo so besedo že, »Dopolnjeno" velele. Ne dvignejo se več roke, ni mar jim več objema; odkar so križ objemale jih smrtni mir prevzema. Ne vzgibljejo se več noge. Kdor šel je pot kot one, izmučeno bi koprnel, kdaj jih k pokoju sklone: Samo Srce, kot prej nikdar, sedaj se je razkrilo, iz grudi gleda vprašajoč: Kaj nisem vas ljubilo? (Konec. Filozofija romana, Spisal dr. Leopold Lenard. iekdo je rekel, da so ravno najbolj navadne besede večinoma tudi najmanj znane. To, kar nas takorekoč vedno spremlja po vseh stezah našega življenja, obrača navadno najmanj nase človeško pozornost. Ko je začel človek prvič premišljevati, je začel šteti zvezde na nebu, potem se je obrnil k prirodi, ki ga je obdajala, slednjič šele, po dolgem, dolgem blodenju, se je obrnil z razumom tudi nase in začel študirati samega sebe. R tudi tu so mu najprej pale v oči njegove fizične lastnosti in šele pozneje je prišel na to, kar mu je najbližje in najbolj intimno — na delovanje svoje duše. Roman nas spremlja povsod, iz njega zajemamo neprestano toliko snovi za naše življenje in mu spet oddajamo, kar smo preživeli. Roman je star, jako star; toliko let šteje, kakor človeški rod, kajti začel se je s prvim človekom in se piše neprestano naprej v veliko knjigo življenja. Kaj je torej roman? Vprašati po bistvu kakšne stvari, po tem „kaj je" dotična stvar, po vzrokih in učinkih, se pravi pisati filozofijo dotične stvari. Vsaka stvar ima svoje bistvo, z drugo besedo: ima to, s čim je to, kar je in ni nekaj drugega, vsaka stvar ima svoj vzrok in svoje učinke, vsaka stvar ima torej tudi svojo filozofijo. Imamo filozofijo vere, filozofijo zgodovine, filozofijo filozofije, filozofijo ljubezni in strasti, lepote in greha, bolesti in smeha, dobrega in zlega, godbe in plesa. Ravnotako govorimo torej tudi lahko o filozofiji romana. Nemškega pisatelja Gorresa je imenoval Napoleon I. peto evropsko velesilo. Še nekoliko bolj konkretno bi lahko dandanes imenovali roman eno iz- med svetovnih velesil. Kar je segalo poprej samo v življenje posameznikov, sega sedaj v življenje človeške družbe in vsega človeštva, roman je postal socialno „dobro in zlo". Sedaj, ko imajo posamezni kulturni narodi že precej natančno obdelano zgodovino svojega slovstva in ko imamo še več in deloma izvrstnih del o zgodovinah svetovnih literatur, se bo kdaj morda tudi našel človek, ki se bo posvetil izključno nalogi, da nam napiše filozofično zgodovino romana. Tu bom jaz skušal začrtati meje, med katerimi si predstavljam, da se bo gibala taka razprava. * Nobena beseda ne izraža vsega tega, kar pomeni. Beseda je vedno tuj denar, ki nikdar ne odda popolnoma domače veljave. Je alegorična slika, iz katere mora človek šele uganiti njen pomen. Tako moramo iz besede šele uganiti idejo, katero pome-nja. Še večkrat je pa beseda zastor, ki zakriva idejo, katero imamo v glavi. V tem smislu velja, kar je rekel neki francoski državnik: Besede so zato, da misli zakrivajo. Nekatere besede izražajo torej nekaj pravega bistva, druge pa čisto nič. Ako slišim n. pr. besedo „evangelij", vem: „ev" pomenja v grškem jeziku „veselo" ali „dobro", „angelion" je „novica", torej „evangelij" => „vesela" ali „dobra novica". i\ko slišim besedo hči, ter iščem s pomočjo primerjalnega in zgodovinskega jezikoslovja prvotni pomen te besede, najdem, da je pomenila v prearijskem jeziku isto kot „molzeča". Torej mi je beseda sama odkrila že vsaj en del mojega pomena, toda nikdar ne odkrije vsega. „Evangelij" ni samo „dobra novica" in „hči" ni samo „molzeča", ampak opravlja še razne druge posle. Mater Dolorosa. Zložil Silvin Sardenko. Zadnji spev. Do groba. oč prihaja s tihih holmov, noč velika. Odnesimo, pokopljimo Rešenika! Ko bi Njega v takih ranah zvezde zrle, od strahu bi luči žive jim pomrle. Daj, dovoli, Mati tužna, da ti smemo iz naročja vzeti Sina — bitje nemo. Saj ob srcu materinskem srce velo saj ne bo več od ljubezni zadrhtelo. Kaj če gledaš še tako je verno, vroče; več oko se ne predrami sanjajoče. Kaj poljubljaš Mu obličje prebledelo ? Saj ne bo mu prejšnje cvetje več vscvetelo. Ali Mati se je Sina oklenila še tesneje. Ogenj huje se razvname, če so vele, strte veje, in ob Sinu se je mrtvem duša vnela še močneje: Ako živega mi niste, mrtvega mi vsaj pustite, dokler mi ne bodo grenke vse solze nad Njim izlite, dokler smrt me ne ponese v dvore svoje tajnoskrite. Živ ni mogel moj ostati, mrtev vsaj naj moj ostane; vaša bila kri škrlatna, moje pa naj bodo rane; žrtvoval je vam življenje, moja pa naj smrt ostane. Križ je bil Mu smrtna postelj, jaz gomila bom Mu živa; kjer je prve sladke sanje, naj še smrtne sanje sniva: kjer srce umira moje, še Njegovo naj počiva. Daj se vendar, Mati grenka, preprositi; saj ne more to naročje grob Mu biti! Ti nad njim bi v mnogih solzah tugovala, a nobena v grob ne sme več solza zala. Mir in pokoj v grobu vsakem biti mora, a za mir ni v tem naročju več prostora. Tam na vrtu grob je vsekan v novo skalo, kak se bode pri olivah mirno spalo! Arimatejski Jožef in Nikodem sta vzela Devici raz naročje Gospodovo telo. Mazilila z mazili, s cvetovi posejala, v tančice sta povila Gospodovo telo. Odšli so proti vrtu. Glej, prvikrat so nesli v sprevodu zatopljenem Gospodovo telo. In takrat so na nebu svetili milijoni, pozdravljali goreče Gospodovo telo. Preblažen grob, preblažen! Ti prvi tabernakelj, ki v njem je skrito bilo Gospodovo telo. Še en poljub, pogled prevdan — — — zaprt je grob. Sin zakopan. Na svetu kaj je žalostnih, zagrnilo se že gomil, a groba toli tužnega noben še kamen ni pokril. Ti rožni vrt, ti grobni gaj, nikoli več nam rož ne daj. Le ti še, mučeniški trn, na grmu rasti brinovem, le ti še, materinski plač, na grobu plakaj Sinovem! Ah! kam naj grem? Sprejmite ve me, šume, med svoje tihe trume! Tam zjokati se mirno smem. Ah! kam naj grem? Vzemite me, vetrovi! Med vašimi valovi moj plač izgine kakor nem! Ah! kam naj grem? Nosite vi me, holmi! Na tronu vašem bol mi usahne z novim dnem! A tiste šume ni, in ni ga vetra tega, vsak holm prenizko sega: nikjer me bol ne zapusti. Kdor me bo videl, vsak zajokal bo nad mano, dokler ne bo mi dano oditi s tugo v smrtni mrak. Sklep. Nazaj se ptica vrača v zelene rodne gaje, ljubezen rada hodi nazaj na one kraje, kjer se je v davnih dneh spočela v srcih dveh. In zopet se poraja vsa radost nepokojna, ves radostni nepokoj, vsa čuvstva mnogobrojna: Vse kakor v davnih dneh — a ne več v srcih dveh. Na pot skrivnostipolno po Sinovem trpljenju na strmo pot bridkosti po Sinovem vstajenju Devica marsikdaj prišla je spet nazaj. Brez Oljske gore ona ne mogla bi živeti, brez Golgote bi k Njemu ne mogla hrepeneti — in šla je v sled stopinj, ki jih je hodil Sin. Če to bi zemlja znala, za slednjo bi stopinjo pognala rožo belo kot biserno svetinjo; a ker nihče ni znal, krvav je sled ostal. In zopet kakor večkrat ob jutranji je zori v globokem hrepenenju na Oljski stala gori: Ko bi za hip samo, pristopil On pred njo. Z obličjem onim svetim, neskončno dobrotljivim, in z onim nasmehljajem neskončno ljubeznivim in z onimi očmi, ki v njih nebo žari. Tedaj... v sijaju zlatem zasveti se okrožje, pred njo je stal v oblaku ljubezni angel božje: Ti zvezda jasnih zvezd, poslušaj rajsko vest! Sešteta dni so tvojih pregrenka vsa krdela, Kalvarija je tvoja k nebesom prikipela; večerni čar nocoj — že večni dan bo tvoj. Apostoli iz daljne prihajajo tujine, da bodo bridka priča, ko duh jim tvoj izgine, da bodo tvoj pokop in videli tvoj grob. * * * 550 Odšla je z Oljske gore v Jeruzalem, v dvorano, kjer so učenci prvi nebeško jedli mano. In zopet kot nekdaj prispeli v ta so kraj. Kot takrat krog Gospoda v otroškovdanem venci okolu so Device vstopili se učenci; najbližji Janez njen, prečist in preiskren. S pogledom materinskim, predolgim, pregorečim k apostolom se skloni strmečim in ihtečim: „Ah! Mati! Njega ni — sedaj pa greš še ti!" „Ne plakajte za mano! Nikoli vas ne zabim, tolažba Cerkvi tužni in moč bom srcem slabim, še bolj bom nego prej ljubila vas poslej." Kjer večna je Ljubezen za hrano sebe dala, glej! tam je od ljubezni umrla Deva zala, tako se svečin plam použije v sebi sam. In kakor žarko jutro na pomladanski loži nebeški žar je sinil v obličje Dolorosi. Okrog učencev zbor — oblaki izza gor... Do groba ... Dalj pa, Mati, s Teboj ne smejo spevi. In še za te mi v srcu bude se tihi gnevi. Nevredni poizkusi v otroški domišljiji, če niste v slavo meni, bodite vsaj — Mariji! Filozofija romana. Spisal dr. Leopold Lenard. (Konec.) lednjič je moral priti, kakor „Deus ex ma-china", rek: „Umetnost je sama sebi namen!" ki naj bi rešil naturalizem iz zadrege. Ta odgovor preseka gordijski vozel, a ga ne razveže. Iz tega odgovora izvem ravno toliko, kot če bi mi na moje vprašanje odgovoril: Kaj tebi mar! Recimo, jaz pridem k tebi in bi videl pri tebi na steni viseti suknjo, ter bi te vprašal: „Kak namen ima suknja?" a ti bi mi odgovoril: „Suknja je sama sebi namen". Ta odgovor gotovo ne bi nikogar zadovoljil. Človek čuti, da stoji v središču vidne prirode in da se vse, kar je okrog njega, nanaša nanj. Zanj ima vse, kar je zunaj njega, samo pomen, v kolikor mu je koristno ali škodljivo, ga podpira ali ovira v njegovem delovanju in hrepenenju. Ako bi bila umetnost sama sebi namen, bi nastal na zemlji čuden dualizem, dvojna teleologija. En namen sem jaz, drugi pa umetnost, in ker je umetnost od mene neodvisna, me ona nič ne briga, naj hodi svojo pot, jaz pa svojo. Človek se ne bi mogel več ukvarjati z umetnostjo, ako ne bi imela z njim nobenega stika, ker je psihologično nemogoče, da bi človek delal nekaj, kar mu ne more niti koristiti, niti škodovati, niti ga podpirati v njegovem hrepenenju, niti mu odstraniti ovir. Ako priznamo, da dela človek z namenom, more samo on biti namen svojega delovanja — ker hoče biti srečen, uživati dobroto in lepoto, bodisi tukaj, bodisi na drugem svetu. Ako pa tajimo namen, moramo reči, da dela po nagonu in da proizvaja umetnine kot ptič gnezdo in pajek pajčevino. Potem bi morali pa prevreči vse življenje, vzgojo, šolo, družabni in družinski red, javno in privatno življenje, znanost in umetnost, zgodovino in kulturo, sploh vse, kar je doslej človek ustvaril, in vse, kar ljudi druži, bi moralo razpasti. Ker pa gotovo nihče ne želi takih posledic, moramo zavreči absurdno načelo: Umetnost je sama sebi namen. 5. Impresionistična struja. „Abussus abussum invocat." Iz naturalizma se je logično razvil impresionizem. „Najmodernejši" je izprevidel filozofične slabosti sistema „modernih". — Kako hitro beži čas! Kar