Leopold Belar. Spisal Janko Likar. (Dalje.) ^l^eopold Belar se je porodil dne 27. vinotoka 1828. 1. Jt^ v Idriji. Kdor pozna ta kraj in njega prebivavce, 1 ve, da se ti prav zelo ločijo ne saino po svojem dialektu, ampak tudi po svojih drugih svojstvih od ostalih prebivavcev Kranjske. Idričan je tih, ponižen, miroljuben, a poleg tega napreden in vedoželjen. Prav tak je bil tudi Leopold Belar; vse dobre lastnosti pravega Idričana so bile združene v njem! V prvi raladosti je že kazal veliko dovzetnost za pouk in za godbo, zato so starši njegovi poleg drugih bratov tudi njega odločili za študiranje. Ko je izvršil domačo glavno šolo z najboljšimi uspehi, je vstopil v Ljubljano v pripravnico z željo, da se posveti učiteljskemu stanu. Pa huda mu je tu predla. Ker so poleg njega študirali tudi še drugi bratje,*) je bila podpora z doma jako *) Eden od teh — Jožef — je umrl pred nekaterimi leti v Rovtah, kjer je župnikoval. pičla. Oče njegov, ki je bil rudniški paznik, ni mogel vserau kaj: imel je doma še mnogoštevilno družino, za katero mu je bilo treba tudi skrbeti. Idričani so sploh vsi muzikalični; podobni so v tem Cehom, in nikakor ni izključeno, da so češki rudokopi zanesli godbo in veselje do nje v ta sicer od sveta precej ločeni kraj. Idričan goji godbo že od nekdaj, in skoraj vsak je vešč kakemu muzikalnemu inštruraentu. Najbolj se vadijo na goslih, in tudi Belar je izvršil leta 1844. poseben kurz za gosli, v katerem si je pridobil toliko ročnosti na tem inštruraentu, da je za hrbtom igral na gosli z največjo spretnostjo. Ob večjih praznikih so proizvajali v farni cerkvi inštrumentalne maše, pri katerih je sodeloval že v mlad«sti tudi on deloma kot goslar, deloma kot pevec, kar rau je zelo prav hodilo v Ljubljani ob času njegovih študij. Tu si je namreč s tem pomagal, da je hodil v frančiškansko cerkev pet, za kar so mu očetje frančiškani dajali hrano zastonj. Jeseni leta 1847. je dobil prvi dekret. Imenovan je bil podučiteljern v Cerknici z letno plačo — 70 gld.! Kako je bilo mogoče učitelju živeti z letnimi 70 gld. — tega ne razumem, zatorej tudi ne raorera o tera pisati; zdi se mi pa, da razkošnega življenja takrat ni imel. Črez leto dni — jeseni 1848. 1. — se mu je nekoliko izboljšalo. Prišel je v Borovnico in imel 200 gld. letne plače. Tu je ostal samo HlJ2 mesecev, potem pa je bil imenovan definitivnim učiteljem v Trnovem pri llirski Bistrici s plačo 300 gld. Ceprav ni bil vajen silne kraške burje, katera mu je tu pozimi pri zaprtih ok.nih nanašala snega v sobo, vendar je bil zadovoljen. Seznanil se je z Miroslavora Vilharjem, kateri je vabil duhovščino in učiteljstvo na svoj grad. nNa Kalcu" je Belar preživel raarsikatcro veselo uro, ko je Vilhar prepeval zbrani družbi svoje melodijozne pesmi in ji igral svoje kompozicije. Ob istem času so se porodile pesmi ,,Lunica", MNa straži", nKam" itd. Gotovo je, da je vplival Vilhar na jako muzikaličnega in nadarjenega Belarja. Prav ob istera času je tudi on začel skladateljevati. Napisal je več koračnic in polk, ki so jih hitro razširjali po deželi. Da so bile njegove kompozicije dobre, dokazuje to, da so jih igrale tudi vojaške godbe v Ljubljani in drugod. V Trnovern je ostal nad pet let. 1854. leta pa je prosil za službo na Brezovici pri Ljubljani in jo je tudi dobil. Bil je že takrat znan kot dober učitelj in dobil je že do tedaj tri pohvalne dekrete, in sicer od krajnega šolskega nadzorništva v Cerknici, od državnega namestništva v Ljubljani in od krajnega šolskega nadzorništva v Trnovem. Vendar pa ta odlikovanja niso zadostovala; oddaja službe na Brezovici je bila odvisna od Belarjeve — brade! Zavašnik mu je pisal, da naj vloži prošnjo za Brezovico, pa med drugim tudi pristavil: nAuch niache ich Siedarauf aufraerksam, dass Sie den Bart in Dornegg lassen!" Kot žrtev za službo je morala pasti Belarjeva lepa brada! Je - ii Belar lažje in boljše poučeval brez brade kakor prej z brado — tega mi ni pravil. Na Brezovici je ostal skoraj osern let ter opravljal tam tudi službo organista. Tu je bil popolnoraa v svojem elementu in povzdignil je cerkveno petje, da je slovelo daleč na okolo. Skladal je sara cerkvene pesmi, za katere so se drugi organisti skoroda trgali. Sploh so bili Rihar, Belar pa Vavken tedaj najodličnejši cerkveni komponisti, kateri so vedeli zlagati pesmi v narodnera duhu, in poleg Riharjevih je tudi prav ranogo Belarjevih, ki so popolnoma ponarodele. H6di po slovenskem svetu in obiskuj po kmetih službo božjo, povsod ti bo zadonela na uho kaka Belarjeva pesera, bodisi kaka raaša, Marijina ali druga, posebno veliko pa litanij ... Z gojitvijo petja, s svojim rairnim in ljubeznivim vedenjera si je pridobil srca Brezovčanov tako, da se ga še sedaj spominjajo in da so ga kesneje imenovali oastnim občanora. Vse ga je ljubilo in spoštovalo in prav neradi so ga pustili iz svoje sredine, ko se je raznesla vest, da odide Belar iz Brezovice. »Gospod" — rau je rekel ugleden in imovit Brezovčan, ko se je poslavljal od njega — ngospod, tu je moja živina; izberite si najboljšo kravo izmed nje in Vaša je, če ostanete še tu"! Pa Belar ni hotel in ni mogel sprejeti te zanj jako častne ponudbe. Zapustil je Brezovico in se preselil v Ljubljano leta 1862. (Dalje prih.)