Kronika 2019, letnik 67, številka 2 Odgovorni urednik/ Managing editor: dr. Miha Preinfalk (Ljubljana) Tehnična urednica/ Technical editor: mag. Barbara Šterbenc Svetina (Ljubljana) Uredniški odbor/ Editorial board: mag. Sonja Anžič-Kemper (Pforzheim, Nemčija), dr. Aleš Gabrič (Ljubljana), dr. Stane Granda (Ljubljana), dr. Eva Holz (Ljubljana), dr. Miha Kosi (Ljubljana), dr. Harald Krahwinkler (Celovec), Irena Lačen Benedičič ( Jesenice), dr. Tomaž Lazar (Ljubljana), dr. Hrvoje Petrić (Zagreb), dr. Vlasta Stavbar (Maribor), dr. Imre Szilágy (Budimpešta) in dr. Nadja Terčon (Piran) Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © Kronika Redakcija te številke je bila zaključena: 10. junija 2019 Naslednja številka izide/ Next issue: oktober/ October 2019 Prevodi povzetkov/ Translations of Summaries: Manca Gasperšič - angleščina (English), mag. Irena Bruckmüller Vilfan – nemščina (German) Lektoriranje/ Language Editor: Rok Janežič, Darja Gabrovšek Homšak UDK/ UDC: Breda Pajsar Uredništvo in uprava/ Address of the editorial board: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU / Milko Kos Historical Institute at ZRC SAZU Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana Letna naročnina/ Annual subscription: za posameznike/ Individuals 25,00 EUR za študente in upokojence/ Students and Pensioners 18,00 EUR za ustanove/ Institutions 30,00 EUR Izdajatelj/ Publisher: Zveza zgodovinskih društev Slovenije Aškerčeva cesta 2 SI–1000 Ljubljana Transakcijski račun/ Bank Account: Zveza zgodovinskih društev Slovenije 02010-0012083935 Sofinancirajo/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije/ Slovenian Research Agency ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa/ ZRC SAZU, Milko Kos Historical Institute Računalniški prelom/ Typesetting: Medit d.o.o. Tisk/ Printed by: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada/ Print run: 500 izvodov/ copies Revija Kronika je vključena v podatkovno bazo/ Kronika is indexed in: Scopus; Historical Abstracts, ABC-CLIO; MLA International Bibliography; PubMed; ERIH Plus; Bibliography of the History of Art. Na naslovni strani/ Front cover: Roman Pachner ml., Strelišče mariborskega strelskega društva okoli leta 1700, o. na karton, pred letom 1908 / Roman Pachner Jr., Shooting range of the shooting association in Maribor abt. 1700, oil on cardboard, before 1908 (Pokrajinski muzej Maribor). Na zadnji strani/ Back cover: Pevska empora z orglami, ž. c. Marijinega imena, Ruše / Organ loft with organs, the Holy Name of Mary Church, Ruše (Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, foto/ Photo: Boris Farič). Razprave Slavko Ciglenečki, Jan Ciglenečki: Novejši izsledki o utrdbah v okolici Boča od prazgodovine do novega veka .................................185 Tomaž Lazar, Andrej Jazbec: Doslej neznana upodobitev zgodnjega ognjenega orožja na freski v Policah pri Cerknem ........................203 Vanja Kočevar: Dedna poklonitev vojvodine Kranjske kralju Ferdinandu III. leta 1631 ...................................219 Boris Golec: Novi paberki iz 18. stoletja v Ribnici. Dodatek k tematski številki Kronike »Iz zgodovine Ribnice na Dolenjskem« .......................235 Simona Kostanjšek Brglez, Boštjan Roškar: Ruške orgle v luči arhivskih virov in njihov kiparski okras ...............................................................247 Valentina Bevc Varl: Muzejski predmeti iz usnjarske družine Herzog in trgovske družine Pachner v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor ....................................259 Miha Šimac: Po bratovih stopinjah: Mihael Gabrijelčič (1891–1916) ................................................................281 Andrej Rahten: Častniki stare monarhije in meje nove države..............293 Jelka Piškurić: Ig v letih 1945–1952. Družbene, politične in gospodarske razmere ter življenje v prvih povojnih letih ...............................307 Miha Šimac: Pod cesarskim orlom. Šentrupert na Dolenjskem v času prve svetovne vojne 1914–1918 (Robert Devetak) .......................................323 Šaleški razgledi 16. Zbornik 2018–2019 (ur. Silvo Grmovšek, Jože Hudales in Tone Ravnikar) (Matjaž Šalej) ....................................324 Miha Kosi: Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek »dežele Kras«: vojaška in politična zgodovina Krasa od 12. do 16. stoletja (Thesaurus memoriae. Opuscula; 6) (Andrej Nared) ....326 Črna na Koroškem = Schwarzenbach (ur. Tomaž Simetinger) (Alenka Kačičnik Gabrič) ........330 Ocene in poro~ila 185 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 728.81(497.431)"…/653" Prejeto: 14. 3. 2019 Slavko Ciglenečki dr., znanstveni svetnik v pokoju, Švabičeva 7, SI–1000 Ljubljana E-pošta: slavko.ciglenecki@gmail.com Jan Ciglenečki doc. dr., Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: ciglenecki.jan@gmail.com Novejši izsledki o utrdbah v okolici Boča od prazgodovine do novega veka IZVLEČEK V prispevku so predstavljeni ostanki prazgodovinskih, antičnih in srednjeveških utrjenih postojank na območju Boča. Nekatere med njimi so bile poznane že prej, veliko novih podatkov pa je bilo mogoče pridobiti z novejšimi te- renskimi raziskavami in uporabo tehnike zračnega laserskega skeniranja površja (LIDAR). Pri tem se posameznim gradiščem iz prazgodovinske in antične dobe pridružujejo predvsem številne zemljene utrdbe in posamezni gradovi, ki kažejo na velik pomen tega obmejnega območja v srednjem veku. KLJUČNE BESEDE Boč, Štajerska, gradovi, mote, zemljene utrdbe, gradišča, prazgodovina, antika, srednji vek ABSTRACT RECENT DISCOVERIES ON FORTIFICATIONS IN THE BOČ AREA FROM PREHISTORIC TIMES TO THE EARLY MODERN PERIOD The contribution presents the remnants of fortified posts in the area of Boč from prehistoric times, Antiquity and the Middle Ages. While some of them were already known in the past, many new data could be obtained with the lat- est field research as well as with the use of the aerial survey method of surface scanning (LIDAR). The new discoveries regarding individual forts from prehistoric times and Antiquity have revealed numerous earthen fortifications and a few castles, which are a testament to the great significance that this border area had during the Middle Ages. KEY WORDS Boč, Styria, castles, mottes, earthen fortifications, forts, prehistory, Antiquity, Middle Ages 186 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 Uvod V okviru arheoloških topografskih raziskav, ki jih je v 70. letih prejšnjega stoletja izvajal Inštitut za arheologijo SAZU na širšem območju celjske regije, so bile poleg že prej znanih gradov odkrite številne manjše utrdbe, ki segajo vse od bronaste dobe do novega veka.1 Slednjih po takratni časovni zamejitvi arheoloških obdobij (okvirno le do leta 1000) nismo podrobneje raziskovali, smo pa registrirali njihov obstoj in skušali ugotoviti vsaj okvirno datacijo.2 V skladu s takratnim razumevanjem arheološkega dela smo pod njimi iskali predvsem sledove zgodnjesre- dnjeveških naselbin, ki so bile takrat izjemno slabo poznane. Pod okriljem Inštituta za arheologijo SAZU je bilo zato že leta 1977 izvedeno sondiranje na časov- no podrobneje neopredeljeni postojanki Figožar pri Lembergu.3 Odkriti so bili zanesljivi sledovi visoko- in poznosrednjeveške utrdbe, pod katerimi ni bilo starejših ostankov, kot smo takrat pričakovali. Soča- sno je potekalo raziskovanje ostalih utrjenih struk- tur, kar je leta 1978 rezultiralo v kratkem pregledu in označitvi tovrstnih najdišč v osrednji slovenski arheološki reviji Arheološki vestnik, ko je bila s tem v njej prvič zavestno presežena do takrat zastavljena časovna meja.4 1 Zbrano topografsko gradivo iz 12. regije (Kozjansko) hrani Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, posamezni objekti pa so bili objavljeni tudi separatno in so navedeni v bibliografiji. 2 O problematiki razvoja srednjeveške arheologije gl. Predov- nik in Nabergoj, Archaeological Research, in Predovnik, Slo- venska arheologija. 3 Ciglenečki, Arheološko sondiranje. 4 Ciglenečki, K problemu. Da bi to območje, na katerem smo pri prvih to- pografskih raziskavah našli največ utrjenih objektov, bolje razumeli, sva avtorja med letoma 2016 in 2018 opravila dodatne terenske raziskave, opredelila po- vršinske najdbe in s preverjanjem rezultatov zračnih lidarskih skeniranj na terenu pridobila več podatkov, ki dodatno osvetljujejo podobo teh utrdb. Pri tem sva se omejila na širše območje Boča, to je na skrajni se- verni del tedaj raziskovane topografske enote, ki ga je mogoče na vzhodni strani omejiti s cesto Roga- tec–Stoperce, na zahodni strani pa z Zbelovsko goro, vključuje pa še zadnje odrastke Boča. Poseben problem pri raziskavah v 70. letih je pomenila slikovna predstavitev utrdb, ko so ob ne dovolj izpovednih fotografijah umanjkali predvsem tlorisi utrdb, ki bi mnogo bolje predstavili struktu- re in velikost objektov na terenu. Tako je bila tudi omenjena raziskava utrdbe na Figožarju objavljena brez tlorisa celotne zasnove. Pojav novih metodologij v arheološki praksi (pri najinih raziskavah predvsem rezultatov zračnih laserskih skeniranj) je v mnogo- čem olajšal to delo. Lidarska tehnika se na Sloven- skem uporablja šele od prvega desetletja tega stole- tja, intenzivneje pa šele v zadnjih letih, ko so zračna laserska skeniranja površja Slovenije postala javno dostopna na portalu eVode (http://www.evode.gov. si/).5 Večina obravnavanih utrdb leži v gozdovih, na 5 O uporabi lidarja v arheološke namene gl. Štular, The use of lidar, in Mlekuž, LiDAR and good practice. Območje Boča z vpisanimi, v tekstu obravnavanimi utrbami. 187 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 odročnih in še danes težje dostopnih območjih, zara- di česar je omenjena metoda, ki omogoča vpogled v strukture pod vegetacijskim pokrovom, ogromen ko- rak naprej pri topografskem in pozneje tudi interpre- tativnem delu. Pri sedanji obravnavi sva se omejila na obdelane lidarske podatke brez dodatnih podrobnej- ših snemanj, kar omogoča zadovoljivo zaznavo večjih kompleksov in grobih obrisov v reliefu terena vidnih struktur.6 Ta metoda je delno uporabna tudi pri kom- pleksnejših strukturah, kot so gradovi, čeprav zaradi večje gmote ruševin, ki prekrivajo tlorisno zasnovo, niso tako izpovedni. V tem pregledu sva zato med njimi izpostavila le gradova Dor in Stari Štatenberg, za katera niso bili izdelani tlorisi ruševin, da bi tako spoznali vsaj njihove osnovne značilnosti. Opisi najdišč (razvrščeni glede na geografsko lego od vzhoda proti zahodu) Turnše, Strmec pri Rogatcu Vzhodno od romarske cerkve Marija Ložno in severno nad zaselkom Gradišče iz pobočja izstopa 6 Za pomoč se zahvaljujeva Benjaminu Štularju in Mateji Belak, ki sta ob uporabi programa, ki ga je razvil Inštitut za prostorske študije ZRC SAZU, omogočila bolje razvidne in delno obdelane lidarske podatke. Načrt najdišča Zbelovska gora je bil narejen s podrobnejšo obdelavo točk, ki omogoča boljšo razvidnost vseh relevantnih delov utrdbe (prvotno ob- javljen v Ciglenečki, Ljubična, sl. 6). majhna, a strma kopa z imenom Turnše (na Temelj- nem topografskem načrtu 1:5000 označena kot Tur- movše). Lokacija se omenja že pri Ignaciju Orožnu leta 1889, podrobnejši podatki pa so bili pridobljeni pri topografskem ogledu oktobra 1973.7 Tedanji la- stnik zemljišča je povedal, da naj bi na tem mestu Turki zakopali »zlato tele«. Kopa na vrhu 418,3 m visokega hriba ima premer približno 30 m. Z vseh strani je odlično zavarovana s strminami, le na severni strani jo obdaja okoli 2 m široka terasa, ki je branila dostop na najlažje pristo- pni strani z 20 m nižjega sedla. Lastnik je omenjal še eno teraso nekoliko nižje na zahodni strani, ki pa danes ni več vidna. Utrdba stoji nedaleč od ceste, ki jo domačini imenujejo »rimska« in vodi iz Stojne- ga sela mimo Kostrivnice v Gabrnik, kjer se združi s staro cesto Podplat–Poljčane. Prav tako poteka v bližini cesta iz Rogatca proti Ptuju. Drobne najdbe, ki bi pojasnile datacijo utrdbe, niso znane. Glede na podobnost z drugimi obravnavanimi ter z viri in ar- heološkimi najdbami izpričanimi utrdbami pa se na- kazuje objekt iz srednjeveškega obdobja, ki je imel vlogo nadzora križišča ceste med Rogatcem in Ptu- jem ter odcepa proti zahodu (Kostrivnici). 7 Orožen, Das Bisthum, str. 314; Ciglenečki, Strmec, str. 243. Štatenberg, Vischerjeva upodobitev iz leta 1681 (dostopna na: https://commons.wikimedia.org/wiki/ File:Vischer_-_Topographia_Ducatus_Stiriae_-_408_Stattenberg_bei_Windisch_Feistritz_-_Statenberg.jpg). 188 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 Štatenberg (Stattenberg), Stari grad pri Makolah Gre za v pisnih virih večkrat omenjen grad in nje- gove lastnike. To je največji in zgodovinsko najbolje poznani grad na obravnavanem območju.8 Njegova upodobitev je ohranjena pri Vischerju, iz virov pa vemo celo za inventar grajske opreme v letu 1573, ko so uporni kmetje zavzeli grad. V resnici pa sta njegov obseg in struktura slabo poznana.9 Tako Ivan Sto- par podaja njegov videz po Vischerjevi upodobitvi iz leta 1681, pri čemer poudarja dvo- ali trinadstropno stavbo, katere štirje trakti naj bi obdajali notranje dvorišče, okrepljen pa naj bi bil z okroglim stolpom. Celotno zasnovo obdaja obzidje, ki je na vogalih utr- jeno s stolpi. Kot je pri opisu gradu ugotavljal že Stopar, je danes na terenu iz močno razrušenih in izropanih ruševin težko razbrati njegovo nekdanjo podobo. Tudi rezultati zračnih laserskih skeniranj prispevajo le podatke o obsegu ruševin (osrednja ruševina 30 x 17 m), težko pa je v njih razbrati podobo, kakršno 8 Stopar, Razvoj, str. 104–105; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 134–136. 9 Vischer, Topografija vojvodine Štajerske; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 135. Štatenberg, rezultati lidarskih podatkov ruševin. Štatenberg. Pogled na grajski plato z ruševinami s severne strani (foto: Slavko Ciglenečki). Štatenberg. Pogled na ostanke okroglega stolpa s severne strani (foto: Slavko Ciglenečki). 189 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 najdemo na Vischerjevi grafiki. Dobro se vidi le osta- nek velikega okroglega objekta s premerom 18 m na južni strani, delno tudi obzidje, na katerem pa se le skromno nakazujejo trije obrambni stolpi. Velikost grajskega kompleksa z obzidjem vred je okoli 70 x 30 m, če dodamo še teraso na severni strani, pa dolži- na znaša 90 m. Nekoliko severneje, nižje pod široko teraso (verjetno izravnan obrambni jarek), je dobro viden tudi plato z grajskim vrtom. Na vrhu, Stari grad pri Makolah Severozahodno od starega gradu Štatenberg je pregled rezultatov zračnih laserskih skeniranj po- kazal okoli 400 m oddaljen objekt, pri katerem sta se pri kopi na vrhu jasno izrisovala obrambna jarka. Ogled najdišča leta 2018 je pokazal, da gre za utrjen zemljeni objekt, ki ga domačini imenujejo »Na vrhu«. Na sredini hribovskega grebena, ki teče približno v smeri sever–jug, se dviga delno umetno preobliko- vana kopa z nadmorsko višino 447 m. Nad okolni greben se dviga le za 7–10 m, nad travnatim sedlom, ki jo ločuje od Starega gradu, pa se pne okoli 50 m visoko. Na vzhodni in zahodni strani je dobro za- varovana s strmino. Na južni strani kope sta vidna vzporedna jarka, ki sta bila izkopana v greben. Zaradi zaraščenosti terena sta slabo vidna, globoka sta pri- bližno 1,5 m. V vseku gozdne ceste je pri zunanjem jarku viden pas kamenja, ki bi morda kazal celo na kamnito strukturo v okopu. Tudi greben, ki s severne strani vodi do kope, je na vrhu dokaj pravilno izobli- kovan v razdalji približno 100 m in kaže na morebit- no umetno preoblikovanje. Najdbe z najdišča niso znane, ljudsko izročilo o njem molči. Studenice V neposredni bližini nekdanjega dominikanskega samostana v Studenicah je bil v času turških vpadov, verjetno že konec 15. stoletja, na okoli 40 m visoki skali severovzhodno od samostana zgrajen grad, ki naj bi služil kot njegova utrjena postojanka.10 Nje- gova naloga je bil tudi nadzor in varovanje poti pod njegovim vznožjem, ki je preko Boča vodila v Ko- strivnico ter dalje proti Rogatcu in Celju. Omenjen je v pisnih virih in upodobljen leta 1681 pri Vischerju. Glede na to upodobitev in dobro ohranjene ruševi- ne ga Stopar opisuje kot daljšo pravokotno stavbo, ki je bila zavarovana z dvema stolpoma: z večjim polkrožnim na zahodni in manjšim pravokotnim na vzhodni strani. Konzervatorski poseg ZVKDS OE Maribor je pokazal, da je zasnova nastala vsaj v dveh stavbnih fazah, od katerih je bil najstarejši del kva- dratni stolp.11 Od pobočja je bil ločen z globokim jarkom.12 Gradišjek, Zagaj pod Bočem Sredi južnega pobočja Boča, okoli 200 m nad do- lino, nad vasjo Zagaj pod Bočem, so ostanki manj- šega prazgodovinskega gradišča. Gradišče je bilo odkrito pri arheološki topografiji leta 1973, in sicer na osnovi pripovedi o »gradu« na Gradišjeku.13 Pri obdelovanju njive na tem prostoru so večkrat naleteli na stare črepinje, kamenje od tu pa so uporabili pri 10 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 128–130. 11 Za podatek se zahvaljujeva I. Sapaču. 12 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 129–130. 13 Ciglenečki, Zagaj pod Bočem, str. 194–195. Pogled na hrib z ruševinami gradu Štatenberg (na desni strani) in zemljene utrdbe Na vrhu (na levi strani) (foto: Slavko Ciglenečki). 190 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 gradnji bližnjih hiš. Pri ogledu hriba so bili na njiv- ski površini pridobljeni tudi fragmenti keramike, ki omogočajo datacijo najdišča v starejšo železno dobo. Utrjeni prostor na manjšem izrastku, ki se pne iz pobočja Boča (nadmorska višina 490,8 m), so v pra- zgodovinski dobi na vrhu poravnali in obdali z oko- pom. Dostop na hrib je zaradi strmine s treh strani močno otežen, lažje pa je dostopen s severne strani, kjer ga od sedla loči le 12 m višinske razlike. Utr- jen prostor na vrhu je danes ohranjen v dolžino le še 100 m, pri prvem terenskem obhodu leta 1973 pa je bila dolžina še 110 m: vzhodni del je poškodoval kamnolom, ki se je v zadnjih letih razširil do vrha najdišča in ogroža prazgodovinsko naselbino. Širina gradišča znaša 33 m. Doslej ugotovljene najdbe ka- žejo, da gre za eno najstarejših utrjenih naselbin na ožjem območju Boča, ki pa po starejši železni dobi ni bila več poseljena. Grad Dor (Kostrivniški grad), Drevenik Grad Dor se kot grad z neznano zgodovino ome- nja že v 19. stoletju ter v prvi polovici 20. stoletja.14 Stopar ga upravičeno enači s Kostrivniškim gradom.15 Ostanki gradu ležijo na južnem pobočju Boča, na str- mem hribu severovzhodno od Kostrivnice, na nad- morski višini 473,8 m. V ravni črti so le 500 m od- daljeni od srednjeveške cerkve Sv. Lenarta. Stožčast hrib se dviguje nad kostrivniškim potokom, ki izvira v neposredni bližini. S treh strani je obdan s pobočji Boča in je v smeri Kostrivnice odprt proti jugu. 14 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, 3. zv., str. 1389; Orožen, Das Bisthum, str. 235; Orožen, Gradovi in graščine, str. 27. 15 Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 41. Gradišjek. Rezultati lidarskih podatkov platoja gradišča, v katerega se na vzhodni strani že zajeda kamnolom. Drevenik. Pogled na grad Dor s severne strani (z Drenovca). V ozadju je vidna cerkev Sv. Lenarta (foto: Slavko Ciglenečki). Kostrivnica. Rezultati lidarskih podatkov ostalin gradu Dor. 191 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 Umetno preoblikovan prostor skupaj z okopom in jarkom je velik približno 65 x 40 m. Na vzhodni, najlažje pristopni strani, kjer se hrib nad sedlo dviga le kakih 17 m, ga varuje močan okop, ki je nastal tako, da so v pobočje hriba vsekali okoli 4 m globok jarek in nato z izkopanim materialom pridobljeni okop dodatno zvišali. Ta se na zunanji strani nad sedlo dviga 8–10 m in predstavlja močno obrambo na najbolj ogroženem delu utrdbe. Na južni strani je opazen polkrožno potekajoč okop, ki morda vsebuje ostanke obrambnega zidu. Za njim je plitev, do 1 m globok jarek, nad katerim se dviga kopa z ostanki ruševin gradu. Med okopoma je prehod, ki nakazuje lego starega vhoda v grad. Vrh se členi v dva dela, ki pa ju zaradi v celoti preraščene ruševine in poznejših roparskih jarkov ni mogoče zanesljivo prepoznati. Nakazuje se večje podolgovato poslopje, veliko okoli 32 x 10 m, pri katerem je v njegovem vzhodnem delu v divjih izkopih mogoče opaziti ostanke močnega zidu, ki zaradi svoje višine delno dopušča možnost obstoja višje gradnje (stolpa?) na tem izpostavlje- nem mestu nad lažje pristopnim delom. Na zahodni strani je nekoliko nižji zravnan del, ki ga zaključu- je prav tako le na zahodnem pobočju viden ostanek močnega zidu. Pod osrednjim poslopjem, na južnem pobočju med vrhom kope in okopom, je večja tera- Drevenik. Zemljeni okopi na vzhodni strani gradu Dor (foto: Slavko Ciglenečki). Drevenik. Ruševine zidov na vzhodni strani zgornjega platoja gradu Dor (foto: Slavko Ciglenečki). 192 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 sa, na kateri je mogoče pričakovati ostanke poslopja (morda lesenega?). Keramični fragmenti, pobrani na površini, naka- zujejo čas visokega in poznega srednjega veka, kar se sklada s podatki iz ohranjenih virov, ki kostrivniške gospode omenjajo že v 13. stoletju. V veliki meri pre- rasla ruševina dokazuje, da je bil grad že pred stoletji opuščen, kar dodatno potrjuje znameniti opis Santo- ninove poti čez Boč iz druge polovice 15. stoletja, ki gradu ne omenja več.16 Drenovec, Drevenik Lidarski podatki obravnavanega območja v nepo- sredni bližini gradu Dor kažejo še en zanimiv objekt, oddaljen v zračni črti le okoli 400 m. Visok hrib Drenovec izstopa na južnem pobočju Boča, kjer na nadmorski višini 615,7 m lidarski podatki izrisujejo lepo oblikovan pravokotni prostor z zaobljenimi vo- gali in skalnatemu robu povsem prilagojen polkrožni del na jugozahodni strani. Hrib je z vseh strani dobro naravno zavarovan, na južni in vzhodni strani pa ga obdajajo tudi strma skalna pobočja. Lažje dostopen je le s sedla na severni strani, nad katero se dviga oko- li 25 m, a ga tu dodatno varuje pobočje večje vrtače. Ogled tako oblikovane strukture je pokazal dokaj pravilno izravnan prostor v velikosti 50 x 30 m, ki se nadaljuje v položnejši polkrožni, približno 25 x 25 m velik zaključek. Izoblikovanost robov zgornjega dela strukture daje slutiti umetno oblikovanje, zanesljivih znakov obzidja ali okopa pa ni mogoče opaziti. Mor- da je bila na robu postavljena lesena palisada ali pa je bil za obrambne potrebe dovolj že odmaknjen in naravno dobro zavarovan prostor. Na površini ni bilo mogoče zaslediti kulturnih ostankov, vsekakor pa je lokacija zaradi višine, odmaknjenosti in naravno za- varovane lege lahko služila kot varno pribežališče. Mali Drevenik, Gabrovec pri Kostrivnici Hrib Mali Drevenik (na Temeljnem topograf- skem načrtu 1:5000 tudi Hrupov vrh) se dviga severno od Kostrivnice in doseže nadmorsko višino 447,8 m. Odkrit je bil pri arheološki topografiji leta 1973, ko je tedanji lastnik vinske gorice na južni strani vrha hriba povedal, da naj bi nekoč na srednjem vrhu stal »stari grad«. Tedaj je bil opazen le izrazitejši okop na severni strani, drugod pa zaradi zaraščenosti in po- znejšega obdelovanja vinogradov ni bil prepoznan.17 Pozornejši pregled dodatno obdelanih lidarskih po- datkov je pokazal obrise okopov tudi na prej neo- paženih predelih. Okop tako manjka samo na južni strani, kjer so ga uničili pri obdelovanju vinogradov. Hrib se dviga približno 150 m nad dolino, najlaž- je je dostopen po sedlu s severne strani, kjer višinska 16 Prav tam. 17 Ciglenečki, Drevenik, str. 234. razlika znaša le 50 m. Podolgovat hribovski greben s tremi izrazitejšimi kopami poteka približno v smeri sever–jug. Celoten vrhnji del grebena je obdan z niž- jim okopom, ki je bolje viden le na severni strani. Za okopom, ki se za 1–2 m dviga nad okolico, je viden plitev jarek oziroma terasa, ki je nudila dokaj ugodne poselitvene možnosti. Z okopom obdani prostor, ki zaobjema vse tri vzpetine, meri v dolžino 280 m, naj- večja širina znaša okoli 55 m. Poleg že omenjene bi- valne terase na severni strani je iz lidarskih podatkov razvidna ožja terasa vzdolž večjega dela zahodnega pobočja. V manjšem poskusnem izkopu v severnem delu so bile najdene podrobneje neopredeljive prazgodo- vinske črepinje, na širšem območju osrednjega dela pa so bili na površini odkriti fragmenti srednjeveške keramike.18 Številne poškodbe utrdbe na južni strani v profilih izkopov ne kažejo sledov močnejših kultur- nih plasti, kar dopušča domnevo, da je bila v prazgo- dovinskem obdobju naselbina omejena na manjši del hriba, v celotnem obsegu utrjeni prostor pa je najver- jetneje nastal v srednjem veku kot večje pribežališče, ki je bilo morda občasno v uporabi tudi še pozneje. Podturn Stopar pri kraju Gabrnik (Gabernig) omenja stolp oziroma dvor, katerega lastnik se v virih ome- nja že v 14. stoletju, sam stolp (Turm) pa še v 15. stoletju.19 Stopar domneva manjši dvor stolpastega tipa, podoben tistemu, ki se je ohranil na Keblju. Pri omembi utrdbe govori o nepreverjeni lokaciji med Podplatom in Poljčanami, na južnem pobočju Boča. 18 Gl. zapisnik pri S. Ciglenečki, Topografija Kozjanskega z dne 8. 10. 1975, ki ga hrani arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. 19 Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 29. Gabrovec pri Kostrivnici. Rezultati lidarskih podatkov zemljenih okopov utrdbe na Malem Dreveniku. 193 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 Določnejši sledovi utrdbe so bili odkriti pri ar- heološki topografiji leta 1973, ko je lokacijo nakaza- la pripoved domačina, da naj bi nekoč na hribu stal »grad« ali »turn«, zaradi katerega je tudi spodaj ležeča vas dobila ime Podturn.20 Utrjen prostor z imenom Turn leži na manjši vzpetini nad naseljem Podturn in predstavlja skrajni južni del nižjega hribovskega grebena, ki poteka v smeri sever–jug. Širše območje južnega dela grebena je na Temeljnem topografskem načrtu 1:5000 označeno kot Venkov hrib. Utrdba leži na nadmorski višini okoli 300 m, nad ravnico pa se dviga 20 m. Glavnina utrjene kope je v gozdu, na juž- ni strani pa do sem segajo že kmetijske obdelovalne površine (do nedavnega vinograd). S hriba je lep raz- gled na bližnjo okolico, kar je omogočalo nadzor cest iz Kostrivnice in Lemberga. Na hribu je viden približno krožno oblikovan prostor, zemljena kopa s premerom okoli 30 m, ki je umetno ločena od grebena in približno 1–1,5 m visoka. Na severni strani so delno vidni sledovi dveh manjših jarkov. Zelo verjetno je bil jarek tudi na vzhodni in južni strani, kjer pa so teren pozneje pre- oblikovali (vinograd, kolovoz). Ob ogledu leta 2018 je bilo mogoče na južni strani najti razmeroma šte- vilne srednjeveške črepinje, kar bi posredno morda nakazovalo, da je utrjeni prostor zavzemal tudi dele zemljišča proti jugu in zahodu oziroma da gre tu za domnevno predgradje. Sledov kamnitih struktur v profilu zemljene kope ni mogoče opaziti, zato se zdi verjetnejši lesen objekt. 20 Gl. zapisnik pri S. Ciglenečki, Topografija Kozjanskega z dne 24. 5. 1978, ki ga hrani arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Pečica Najdišče je bilo odkrito pri arheološki topografi- ji kozjanskega območja leta 1973.21 Ostanki utrjene kope na vrhu hriba leže na koti 481 m, nad zaselkom Pečica, med pogorjem Dolge gore in zahodnimi od- rastki Boča. Vrh je zaobljena kopa, ki je z vseh strani naravno dobro zavarovana, lažje dostopna pa je po dveh ožjih grebenih na južni in severovzhodni strani. Na severni in severovzhodni strani sta večji terasi z dobro vidnim umetno oblikovanim robom; zgornja je zgrajena okoli 2 m pod vrhom kope, druga pa še 2 m nižje. Velikost celotnega objekta je okoli 40 x 20 m, obsega umetnega oblikovanja kope pa ni mo- goče v celoti določiti. 21 Ciglenečki, Pečica, str. 242. Podturn. Panoramski posnetek zemljene kope z jarkom s severne strani (foto: Slavko Ciglenečki). Pečica. Rezultati lidarskih podatkov kope na vrhu z dvema terasama. 194 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 Obe naselbinski terasi sta obrnjeni proti seve- rovzhodu, to je v smeri starejše ceste, ki je iz Ga- brnika vodila v Poljčane. Zdi se, da je pomembno vlogo igrala strateška lega mesta na razgledni točki, od koder je bil mogoč nadzor obeh dolin in poteka precejšnjega dela ceste. Cesto, ki jo je utrdba nadzi- rala, nadvojvoda Janez v začetku 19. stoletja omenja kot »staro cesto«.22 Objekta ni mogoče zanesljivo da- tirati. Najdbe doslej niso poznane, prav tako o njem molči ljudsko izročilo. Figožar, Lemberg pri Šmarju V okolici srednjeveškega trga Lemberg so ob osrednjem gradu (Lengenburg) znane srednjeveške strukture, ki se pogosto omenjajo v ljudskem izroči- lu.23 Med njimi je bila v okviru arheološke akcije pre- poznavanja zgodnjesrednjeveških naselbin večja po- zornost posvečena predvsem utrdbi Figožar.24 Hrib (nadmorska višina 301,2 m) se dviga jugovzhodno nad trgom Lemberg, okoli 60 m strmo nad cesto, ki vodi iz Mestinja na Pečico. Vrh je z vseh strani na- ravno zavarovan s strmino, dodaten element obram- be pa je okop z jarkom na severni in zahodni strani. Na jugovzhodu je manjša terasa, dolga nekaj metrov. Premer tako zavarovane kope znaša okoli 30 m, viši- na od dna jarka do vrha kope pa nekaj metrov. Arheološka sonda leta 1977 je bila izkopana čez jarek in okop ter je pokazala nekaj faz utrditve hriba. Povsem spodaj je bilo 1,8 m široko obzidje, vezano z ilovico. Za njim je bil v notranjosti še en tanjši zid, ostanek zgradbe, ki se je najverjetneje navezovala na 22 Schlossar, Erzherzog Johanns Tagebuchaufzeichnungen, str. 34. 23 Prim. Orožen, Gradovi in graščine, str. 27; 182. 24 Ciglenečki, Arheološko sondiranje; prim. Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 27. obrambni zid. Čez obzidje je bil pozneje nasut zem- ljeni nasip, ki je bil nato po fazi opustitve še enkrat utrjen. V obeh zemljenih fazah okopa je mogoče na vrhu domnevati leseno palisado. Izkopano gradivo utrdbo datira okvirno v čas od 12. do 14. stoletja, vendar s pripombo, da nekateri kosi keramike dopu- ščajo nekoliko starejši datum nastanka.25 Janko Oro- žen je na Figožarju najprej domneval lovski gradič in pozneje grad vazalov celjskih grofov.26 Vetrnik, Lemberg pri Šmarju V legendarnem izročilu je med lemberškimi gradovi poznan tudi grad Vetrnik.27 Pri arheološki topografiji so bile oktobra 1973 njegove ostaline ugotovljene na hribu jugozahodno od trga Lemberg in južno od gradu.28 Po prvotnem ogledu je bila iz- ražena domneva, da je v obrambni sistem vključena tudi nižja kopa severno od vrha, česar pa pri ponov- nih pregledih ni bilo mogoče potrditi.29 Utrdba je iz lidarskih podatkov dobro razvidna. Hrib leži nasproti Figožarja, na drugi strani potoka in ceste, ter skupaj s Figožarjem predstavlja nekakšen stražni sistem pred vstopom v Lemberg z južne strani (glej načrt lem- berških gradov). Hrib z nadmorsko višino 329,2 m ima ugodno naravno zavarovano lego in je najlažje dostopen s se- verne strani, s sosednjega, le 20 m nižjega hriba, ki pa ni bil zavarovan z umetnimi obrambnimi napravami. Na severovzhodnem grebenu, po katerem je najlažji dostop do utrdbe, je nekaj metrov pod okopom velik vkop, ki je verjetno nastal kot jarek na najlažje pri- stopni poti in so ga (najverjetneje pozneje) dodat- no razširili. Vsekakor je bil pomembna ovira tik pod okopom utrdbe. Kopa na vrhu se nad teraso z oko- pom dviguje 3 m, celotna utrdba pa meri okoli 40 x 30 m. Okop s teraso je dobro viden na treh straneh vrha hriba, na severni strani pa zaradi velike strmine ni bil potreben. Najdbe z izjemo nekaj drobcev domnevno pra- zgodovinske keramike niso znane. Glede na veliko podobnost z oblikovanostjo najdišča Figožar na dru- gi strani doline pa bi smeli domnevati tudi sorodno časovno stavo, torej visoki in predvsem pozni srednji vek. Janko Orožen tako na Vetrniku kot Figožarju domneva gradove vazalov celjskih grofov.30 25 Ciglenečki, Arheološko sondiranje, str. 410. 26 Orožen, Gradovi in graščine, str. 27; Orožen, Zgodovina Celja, str. 170. 27 Orožen, Gradovi in graščine, str. 27. 28 Gl. zapisnik pri S. Ciglenečki, Topografija Kozjanskega z dne 31. 10. 1973, ki ga hrani arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. 29 Pri Stoparju je utrdba zmotno pripisana gradu Videršnik (Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 137). 30 Orožen, Zgodovina Celja, str. 170. Lemberg. Rezultati lidarskih podatkov okolice Lemberga z dobro vidnimi tlorisi gradu Lengenburg ter zemljenih objektov na Figožarju, Vetrniku in Videršniku. 195 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 Lengenburg, Lemberg pri Šmarju Lemberški grad in njegovi lastniki so iz virov do- kaj dobro razvidni.31 Slabše je poznana njegova po- doba, saj je bil v vojnah za celjsko dediščino porušen. Danes so na terenu vidne močno obrasle ruševine, pri katerih je nekoliko bolj izpoveden le mogočen grajski jarek z okopom. Rezultati lidarskih podatkov poka- žejo njegove dimenzije ter predvsem izoblikovanost jarkov in okopov. Namenskih raziskav doslej ni bilo, na terenu so vidni le poskusi divjih kopanj in ama- terskih sondiranj. Hrib leži na zahodni strani starega trga Lemberg in se za približno 80 m dviguje nad dolino. Kota na vrhu hriba leži na nadmorski viši- ni 318,8 m, medtem ko je cerkev svetega Pankracija, za katero Stopar domneva, da je bila grajska kapela, 30 m nižje.32 Okvirna kronologija gradu je poznana in izpri- čana vsaj za čas od zgodnjega 13. do konca 15. sto- letja, mogoče pa je domnevati že starejši nastanek, ki pa ga bo treba šele dokazati z arheološkimi izkopi in ožje datiranimi predmeti. Katarina Predovnik in Darja Grosman utrdbo omenjata v skupini gradov z nemškim izrazom »Turmhügelburgen« (mote in hausbergi), in sicer pri skupini utrdb z lego na vrhu hriba. Omenjata tudi predgradje.33 Videršnik, Lemberg pri Šmarju Na višjem hribu zahodno od lemberškega gradu so opazni sledovi utrdbe, ki je na severni strani zava- rovana z dvojnim jarkom. Viri o njej molčijo, legen- darno izročilo pa pripoveduje o gradu, ki je bil v lasti viteza Erazma, ki se je spajdašil s Turki, in o zadnjih 31 Prav tam, str. 168–171; Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 50–51. 32 Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 50. 33 Predovnik in Grosman, Turmhügelburgen, str. 212, 214. Ne omenjata pa ostalih tovrstnih utrdb v neposredni bližini, kot so Figožar, Vetrnik in Videršnik, ki kažejo podobno ob- likovanje in zemljene obrambne naprave. lastnikih Tattenbachih, ki so jim zaradi sodelovanja v zaroti Zrinsko-Frankopanskih ta grad porušili.34 Na hribu z nadmorsko višino 372 m je na raz- gledni točki nad Lembergom utrjen zemljeni objekt, kjer naj bi po ljudskem izročilu stal grad Videršnik.35 Vrh je povsem zravnana ravnica velikosti 60 x 27 m (širina skupaj z jarki 52 m), ki jo na treh straneh ob- dajajo strma pobočja, le na zahodni strani se komaj za nekaj metrov dviguje nad ozek hribovski greben. Utrdbo na treh straneh obdaja jarek z okopom. Ta ni viden le na zahodni strani, kjer je bil dohod na utr- jeno vzpetino, nedvomno pa so ta del preoblikovali pozneje pri obdelovanju vinogradov in z izgradnjo kolovoza. Jarek je najbolje viden na severni strani, kjer razlika med dnom jarka in vrhom okopa znaša 1,5 m. Nekoliko manj izrazit je na vzhodni in južni strani, kjer pa je tudi strmina pobočja večja. Na se- verni strani je viden še en vzporeden jarek z okopom, ki je verjetno dodatno zavaroval tudi zahodni pristop na vrh hriba, a danes zaradi poznejšega preoblikova- nja terena prav tako ni več viden. Lidarski podatki zelo dobro pokažejo obseg utrd- be in položaj jarkov z okopi ter njihovo poznejše uni- čenje na zahodni strani (gl. sl. 15). Na poškodovanih delih površine in pobočja ni mogoče opaziti sledov kulturnih plasti, drobne najdbe niso znane. Soditi je mogoče, da gre prej za zemljeno utrdbo z domnevno zasilno (leseno?) arhitekturo na vrhu in ne za ostanke starejše fevdalne arhitekture oziroma mote. Najdišče je težko datirati, glede na primerjave z ostalimi zem- ljenimi utrdbami z dobro vidnimi jarki in okopi pa je najverjetnejša datacija visoki oziroma pozni srednji vek, ne moremo pa izključiti tudi poznejšega nastan- ka (pribežališče iz časa turških vpadov?). Ob tem je treba opozoriti, da zemljeni objekt, podobno kot pri gradovih Dor in Štatenberg, leži v neposredni bližini dobro poznanih srednjeveških gradov. V tem prime- ru je grad Lemberg v zračni črti od Videršnika odda- ljen le 350 m in bi zato upravičeno smeli pomisliti na vsebinsko in s tem tudi časovno povezavo med njima. Poljčane Leta 1251 se omenja Friderik Poljčanski, ki naj bi po I. Stoparju v Poljčanah posedoval stolp. Zgrad- ba je navedena tudi pri opisu bojev med Celjskimi in Habsburžani leta 1439, ko jo je Vitovec razdejal. Lokacije stolpa doslej ni bilo mogoče zanesljivo po- trditi.36 34 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, 1, str. 361; Oro- žen, Gradovi in graščine, str. 27. 35 V nasprotju z opisom pri Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 137 (»nizka vzpetina«), je treba poudariti, da leži utrdba na naj- višji točki lemberške okolice, okoli 50 m višje od lemberškega gradu, in je imela zato imeniten pregled nad širšim območ- jem. 36 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 109–110. Lemberg. Dobro viden zemljeni nasip z jarkom okoli lemberškega gradu (foto: Slavko Ciglenečki). 196 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 Ljubična, Zbelovska gora Na obravnavanem območju ima utrjena naselbi- na Ljubična najdaljšo poselitveno zgodovino. O njej ne poročajo pisni viri, zato pa so toliko številnejši arheološki sledovi. V skromni zgodovini raziskav je mogoče omeniti posamezne najdbe, ki so poznane že iz 19. stoletja, kot utrdba pa je bila prepoznana šele ob arheoloških rekognosciranjih leta 1974.37 So- delavci Pokrajinskega muzeja v Celju pod vodstvom arheologinje Darje Pirkmajer so septembra 1985 na najdišču opravili prva raziskovalna sondiranja in s sedmimi manjšimi sondami pridobili številno drobno gradivo, na robu zgornjega dela utrdbe pa so odkrili močne zidane temelje poznorimskega ob- zidja.38 Arheološkim raziskavam so se od 80. let 20. stoletja dalje pridružile številne izpovedne, večkrat prav izjemne kovinske najdbe, kot posledica iskanja z detektorji za odkrivanje kovin. Posege so večino- ma opravili nepooblaščeni laični iskalci, ki so najdbe oddali pristojnemu muzeju v Celju in deloma tudi Narodnemu muzeju Slovenije v Ljubljani. Ljubična nad Zbelovsko goro je zadnji, najnižji odrastek Boča in se na zahodni strani spušča vse do ravnice. Hrib se dviguje nad poplavno Dravinjo in 37 Bolta, Zbelovska gora, str. 290; Ciglenečki, Zbelovska gora, str. 245; celovit oris problematike pri Ciglenečki, Ljubična. 38 Pirkmajer, Zbelovska gora, str. 252. stoji nasproti razvalinam srednjeveškega gradu Plan- kenstein, ki je bil njegov srednjeveški dedič. Hrib, na vzhodnem delu katerega stoji baročna romarska cerkev sv. Marije, je naravno odlično zavarovan s str- minami, delno posejanimi s skalami, le na vzhodni strani je lažje dostopen po daljšem grebenu. Hrib je visok 533 m, nad dolino Dravinje se dviga za okoli 250 m. Z njega je lep razgled proti panonski ravnici na vzhodu in južnim pohorskim pobočjem na severu. V ustnem izročilu je najdišče povezano predvsem s čaščenjem Marije, ki ji je posvečena cerkev na hribu. Iz rezultatov lidarskih podatkov, ki so dopolnjeni s terenskimi opažanji, sta razvidna dva okopa. Več- ji obsega tudi plato s cerkvijo na vzhodni strani in pobočje pod njo, tako da dolžina celotnega gradišča znaša kar 420 m. Največjo širino (110 m) gradišče doseže na osrednjem in vzhodnem delu. Ob tem je treba omeniti, da so podrobneje neraziskani sledovi okopa vidni tudi južneje od tod in nakazujejo možno razširitev gradišča na prisojni strani še precej daleč po pobočju. Zgornji, manjši okop zapira le najvišji in najlažje branljiv del hriba (velikost 150 x 75 m), ki je delno umetno zravnan; tam je stala utrjena po- stojanka iz poznorimskega in zgodnjesrednjeveškega obdobja. Sondiranja so pokazala, da omenjeni okop krije 0,8 m debel obrambni zid, ki pa je bil ohranjen le še v temelju. Najstarejšo poselitev dokazujejo nekatere kovin- ske najdbe, ki sodijo v zaključni del bronaste dobe, Zbelovska gora. Pogled na hrib Ljubična z utrjeno naselbino in cerkvijo sv. Marije z vzhodne strani (foto: Slavko Ciglenečki). 197 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 torej približno v čas med letoma 1100 in 900 pr. n. št. Po primerjavah z najdišči drugod vemo, da so prav v tem času na širšem vzhodnoalpskem območju gradili dobro zavarovana gradišča, zato smemo domnevati nastanek najstarejših zemljenih okopov (morda s pa- lisadami) prav takrat. Glede na odkritje treh pozno- bronastodobnih depojev se Ljubična kot pomembno prazgodovinsko središče kaže že med 11. in 10. sto- letjem pr. n. št.39 Ob le redkih najdbah iz starejše železne dobe je mnogo bolje izpričano naslednje, latensko obdobje, torej čas, ko so v jugovzhodnoalpskem prostoru že prisotni Kelti. Več kot 100 keltskih novcev, okrasje in keramika poudarjajo pomen gradišča v 2. in 1. stole- tju pr. n. št., ko je drugi poselitveni vrhunec doživelo v času tik pred rimsko okupacijo. Krajša poselitev se nakazuje v rimskem obdobju, in sicer v drugi polovici 3. stoletja, vendar o njenem značaju ni mogoče reči nič zanesljivega. Najverjet- neje je bilo gradišče uporabljeno za pribežališče, ne moremo pa izključiti niti prisotnosti manjše vojaške 39 Ciglenečki, Ljubična, str. 40–41. posadke na hribu. Zdi se, da so takrat za obrambo izkoristili zgolj stare prazgodovinske okope na naj- višjem delu najdišča. Veliko bolj številne in izpovedne so najdbe, ki pričajo o dogajanju na Ljubični v drugi polovici 4. in prvi polovici 5. stoletja: takrat so okoli najvišjega dela hriba zgradili močno zidano obzidje, o značaju postojanke pa govorijo značilni elementi moške vo- jaške noše, ki potrjujejo domnevo o prisotnosti večje vojaške enote.40 Presenetljiva in izjemno bogata je podoba, ki jo Ljubična ponuja v zgodnjesrednjeveškem obdobju, nedvomno zadnjem poselitvenem vrhuncu v nje- nem večtisočletnem obstoju.41 Ob bronastem, sre- brnem in pozlačenem okrasju presenečajo predvsem deli bogate konjeniške oprave in opreme za konja. Ob teh odkritjih se zastavlja vprašanje, ali so bili tu prisotni predstavniki takrat vladajočega plemstva ali pa bi smeli pomisliti na vojne pohode Frankov, ki so 40 Prav tam, str. 41–42. 41 Ciglenečki, Pólis Norikón, str. 84–85; Karo, Zgodnjekarolin- ške najdbe, str. 450; Knific, Pozlačeni predmeti, str. 321–322. Zbelovska gora. Rezultati lidarskih podatkov multiperiodnega utrjenega gradišča na Ljubični (po Ciglenečki 2016). 198 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 morda izkoristili stare poznoantične postojanke na pomembnih strateških točkah, ko so svojo oblast ši- rili v vzhodne dežele karolinškega imperija. Bogata oprema konjenikov ima dobre primerjave tudi v gra- divu, ki so ga odkrili v drugih slovanskih kneževinah pod frankovskim vplivom. Nedvomno smemo trditi, da so predmeti, ki kažejo močan karolinški vpliv, pri- padali predstavnikom takrat vladajočega plemstva. Zbelovo (Plankenstein) Zgodovina tega gradu in njegovih lastnikov je do- bro poznana in kaže na obstoj gradu vsaj od začetka 13. stoletja dalje.42 Nastal je na pomembni strateški točki ob cesti iz Savinjske doline v Podravje. Ume- ščen je bil nad ožino z mitnico, hkrati pa je imel odli- čen razgled proti vzhodnemu delu Dravinjske doline. Z zgodovino gradu so se pogosto ukvarjali ali ga le omenjali zgodovinarji. Ivan Stopar je ob podrob- nem opisu izdelal tloris grajske zasnove, kjer je dobro vidna poligonalna zasnova z obzidjem.43 V tem opisu je podal celovit stavbnozgodovinski razvoj, zato pri- merjava z lidarskimi podatki ne razkriva posebnih novosti. Plankenstein je ob gradovih Studenice in Štaten- berg primer dobro poznanega in dokaj dobro ohra- njenega zidanega gradu na obravnavanem območju, predvsem pa je dober primer starejše grajske zasnove, ki močno odstopa od ostalih mot in drugih zemlje- nih utrdb, ki so imele najverjetneje leseno arhitekturo in le redko morda tudi z ilovico vezane temelje ob- zidja, kot na primer pri Figožarju. 42 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 161–163. 43 Prav tam, načrt na str. 161. Zaključek: kronološki pregled in poskus opredelitve posameznih utrjenih objektov V prazgodovinsko obdobje je mogoče zanesljivo uvrstiti tri postojanke: Ljubična je bila prvič utrjena že v pozni bronasti dobi in drugič v poznolatenskem obdobju. Mnogo manjši Gradišjek sodi v starejšo že- lezno dobo (halštatsko obdobje), gradišče na Malem Dreveniku pa je podrobneje neopredeljeno, vendar prav tako neznatnega obsega. Med temi tremi izsto- pa Ljubična kot eno osrednjih in največjih gradišč na Štajerskem. Že njen obseg in pomembne najdbe nakazujejo njen nadregionalni pomen. V primerjavi z njo sta ostali gradišči le skromni lokalni utrjeni na- selbini. V antično obdobje sodi zgolj utrdba na Ljubični. V drugi polovici 3. stoletja je bila najverjetneje pribe- žališče, izključiti pa ni mogoče niti prisotnosti manjše vojaške posadke, medtem ko značilne najdbe vojaške opreme iz druge polovice 4. in prve polovice 5. stole- tja pričajo o močni vojaški utrdbi na pomembni stra- teški točki, na prehodu iz panonskega v predalpski svet. Z obzidjem obdana utrdba je značilen primer poznorimskih vojaških utrdb, ki so jih gradili na hri- bih in so bile zato povsem prilagojene konfiguraciji terena. Časovno jo je mogoče primerjati z naselbino in pribežališčem na bližnji Donački gori.44 Tudi v zgodnjem srednjem veku je Ljubična edi- na poznana utrjena postojanka, leži pa na istem me- stu kot njena poznorimska predhodnica. O njenem značaju ne vemo veliko, vendar tam najdeni predmeti nakazujejo izjemno pomembno in bogato utrdbo v 9., delno še 10. in morda celo 11. stoletju.45 44 Ciglenečki, Castra und Höhensiedlungen, str. 503–504. 45 Karo, Oprema jahača, str. 301, 304, 306, 309; Ciglenečki, Ljubična, str. 42–44. Zbelovo. Pogled na ruševine gradu Plankenstein z vzhodne strani (foto: Slavko Ciglenečki). 199 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 Najštevilnejše pa so na tem območju utrdbe iz visokega in poznega srednjega veka. Med njimi iz- stopata gradova Štatenberg in Plankenstein, medtem ko se zdi, da sodi grad v Studenicah že v novi vek. Vse tri označujejo zidana rezidenčna arhitektura, zi- dana obzidja in zanesljivi pisni viri. Obstajajo njiho- ve upodobitve, podrobneje pa so se jim posvetili tudi zgodovinarji in umetnostni zgodovinarji.46 V tem prispevku sva se posebej pomudila ob gradu Dor, ki topografsko doslej ni bil podrobneje predstavljen in zanj ne obstaja načrt ali sočasna upodobitev. Pred- stavljeni lidarski podatki zato vsaj v obrisih podajajo strukturo in velikost gradu, ki se tako glede na odkri- te elemente uvršča med starejše grajske zasnove in po Stoparjevi razčlenitvi spada v t. i. kastelni tip gradu.47 Dobro se vidi osrednja grajska stavba na vrhu hriba z močneje grajenim vzhodnim delom (najverjetneje stolp) na najlažje pristopni strani. Obdaja ga zemlje- ni okop na vzhodni (v profilu ni videti zidu) in naj- verjetneje tudi na južni strani. Po tipologiji starejših oblik gradov oziroma mot Katarine Predovnik bi morda lahko sodil tudi v kategorijo »nepravih« mot, pri katerih osrednji del ni nasuta kopa, ampak le pre- oblikovan vrh vzpetine.48 Podoben problem se po- javlja pri gradu Lemberk, ki ga Katarina Predovnik in Darja Grosman prav tako uvrščata med mote.49 Zelo dobro je viden grajski jarek z močnim nasipom, na prostornem vzvišenem delu pa zaradi neraziska- nosti ni mogoče ugotoviti značaja in velikosti gra- dnje. Divji vkopi kažejo na zidano arhitekturo, ki se je tekom stoletij pogreznila sama vase, pozneje pa so njene ruševine uporabili tudi pri gradnji bližnjih hiš. Tako se zdi, da je v veliki meri podoben prav zgo- raj opisanemu gradu Dor, kjer smo spoznali takšno kombinacijo zidanih zgradb in zemljenih obramb- nih naprav. Seveda pa je bil lemberški grad precej večji, dimenzije na osnovi lidarskih podatkov kažejo velikost približno 90 x 40 m. Imel je tudi od jedra oddeljeno predgradje.50 Njegovo datacijo omogoča- jo omembe njegovih lastnikov in gradu samega od začetka 13. in vsaj do 16. stoletja, njegov pomen pa posebej podčrtuje dejstvo, da je bil prav na lemberško posest vezan grofovski naslov, ki ga je leta 1341 dobil Friderik Celjski (izvorno Žovneški).51 Tem bolje poznanim objektom sledi obsežna sku- pina utrdb, pri katerih zgodovinski viri molčijo ozi- roma so skrajno redki, na terenu pa so zanje značilni pretežno z zemljenimi obrambnimi napravami obda- ni vrhovi vzpetin, v središču katerih zaradi neraziska- 46 Prim. Orožen, Zgodovina Celja; Stopar, Grajske stavbe, 2 in 5, z navedeno starejšo literaturo. 47 Stopar, Razvoj, str. 24. 48 O terminoloških problemih poimenovanja utrdb, ki jih obda- jajo pretežno zemljeni nasipi, gl. Predovnik, Kosova gomila, str. 377, op. 8. 49 Predovnik in Grosman, Turmhügelburgen, str. 217. 50 Prim. Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 50–51. 51 Orožen, Zgodovina Celja, str. 168–170. nosti doslej niso poznane zgradbe ali stolpi. Časovno sodijo v srednji vek in delno morda v novi vek, vendar je brez podrobnejših raziskovanj težko zanesljivo po- dati njihovo časovno stavo in funkcije posameznih objektov. Tiste manjše, ki jih opredeljujejo najdbe ali skromne omembe v virih, je mogoče prišteti k skupi- ni mot, torej zgodnejših gradov, za katere so značilne zemljene obrambne naprave in na vrhu kope utrjen bivalni del.52 Prave mote z nasutimi zemljenimi kopami na tem območju ni mogoče potrditi. Še najbolj se temu pojmu približuje utrdba pri Podturnu, kjer je vidna manjša gomila, pri kateri pa zaradi neraziskanosti ni mogoče potrditi umetnega nastanka. Večina teh objektov bi sodila v kategorijo »nepravih« mot, kot jih označuje Katarina Predovnik.53 Kot sva omeni- la, gre pri tem le za preoblikovanje vrhov vzpetin, kjer so z izkopom jarka izkopano zemljo nasuli na njegovem zunanjem robu in tako na najpreprostejši način pridobili obrambni objekt, kjer je bila pomem- ben element že naravna zavarovanost hriba. V nekaj primerih vidimo, da je jarek z nasipom zadoščal le na lažje pristopnih straneh, drugje je zadoščala str- mina, po potrebi okrepljena s palisado (Vetrnik, Fi- gožar, Turnše, Videršnik). Sondiranje na Figožarju je opozorilo na večjo kompleksnost pri razumevanju označitve teh objektov. Pri tej utrdbi so v najstarejši fazi zgradili dokaj močan obrambni zid, vezan z ilo- vico, ki so ga šele pozneje dopolnili z zemljenim na- sipom. Zato ga v zgodnji fazi ni mogoče označiti kot moto, čeprav ga izkopane najdbe časovno uvrščajo v obdobje najstarejših oblik gradov. Nedvomno gre za skromna utrjena bivališča zgodnjih fevdalcev, pri katerih je Janko Orožen domneval vazale lember- ških gospodov.54 Različice »nepravih« mot so utrdbe, pri katerih so bile nekaj metrov pod vrhom zazna- ne le nekoliko večje terase (Turnše, Vetrnik, Peči- ca). Njihove starosti ni mogoče natančneje določiti, pri nekaterih, posebej pri Pečici, pa se zdi, da gre za poznejše naprave. Izkopavanja bodo morala po- kazati, ali so bile na teh terasah prisotne tudi lesene palisade, saj je brez njih obramba neustrezna. Primer Turnša bi nedvomno predpostavljal leseno palisado, saj je bila terasa zgrajena na najlažje pristopnem po- bočju in je očitno imela namen varovanja dostopa na vrh kope. Če bi pri manjših izmed teh utrdb lahko domne- vali sedež fevdalnega gospoda (npr. Figožar, Podturn, Vetrnik, Turnše), pa se pri večjih zdi, da gre za pribe- žališča, na kar bi posebej kazalo pomanjkanje ali vsaj zelo skromna zastopanost keramičnih fragmentov na površju in pobočjih utrjenih prostorov Na vrhu, Dre- novec in Mali Drevenik ter nekaterih drugih v širši 52 Predovnik, Kosova gomila, str. 377–378. 53 Predovnik, Slovenska arheologija, str. 415. 54 Orožen, Zgodovina Celja, str. 170. 200 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 soseščini, kot npr. Turnič pri Podsredi in Gradišče pri Gorici pri Slivnici.55 Izpostaviti je treba še en vidik tovrstnih zemlje- nih utrdb. Pri gradovih Štatenberg, Lemberg in Dor so bile v neposredni bližini odkrite večje zemljene utrdbe, ki so bile najverjetneje v povezavi z gradom in jih nikakor ne gre razumeti kot starejše faze, saj njihova velikost in skromnost oziroma pomanjkanje najdb kažeta, da gre prej za pribežališča oziroma za- časne obrambne naprave. Dobro primerjavo imajo že v gradu pri Podsredi, saj je bila v njegovi neposredni bližini prav tako odkrita zemljena utrdba Turnič, pri kateri smo z manjšimi sondiranji odkrili skromno sled poselitve iz 12. do 14. stoletja, torej že sočasno z obstojem gradu.56 Za boljše razumevanje utrjenih srednjeveških objektov bi bilo treba podrobneje rekonstruirati mrežo cest in poti v srednjem veku na obravnava- nem območju, na katero se navezujejo mnogi izmed njih. Kot posebej izstopajoč primer dobro ohranjene ceste je treba na tem območju omeniti odsek med Kostrivnico (grad Dor) in Studenicami (ob njej sa- mostan in grad), kjer je cesta na severni strani Boča, med ledino Formile in samostanom Studenice, ime- nitno ohranjena.57 V dolžino jo je mogoče slediti še dober kilometer, njeno cestišče pa doseže širino 2 m. Njena trasa je značilno srednjeveška, saj vodi v dokaj ravni liniji proti sedlu. Tudi postavitev utrdb na južni strani Lemberga jasno pokaže, da sta bili vsaj dve iz- med njih (Vetrnik in Figožar) namenjeni predvsem varovanju ceste iz Celja proti Poljčanam. Utrdba Turnše je bila umeščena na hrib nad križiščem cest med Rogatcem in Ptujem ter odcepom proti zahodu (Kostrivnici). Povsem podoben položaj ima na za- hodnem delu ceste ob južnem vznožju Boča utrdba pri Podturnu, postavljena na manjšo vzpetino nad križiščem te ceste in tiste, ki je iz Celja vodila v Polj- čane. Slednjo je nadzorovala tudi utrdba na Pečici. Predstavljene utrdbe v diahroničnem pregledu kažejo zanimivo podobo: skromno poselitev v praz- godovinskem, antičnem in zgodnjesrednjeveškem obdobju, nato pa močno zgostitev zemljenih utrdb in gradov v visokem in poznem srednjem veku; od teh objektov so posamezni obstajali ali bili zgrajeni šele v novem veku. Njihovemu nastanku je nedvomno botrovala lega na izpostavljenem mejnem območju ob ogrski meji in od 15. stoletja tudi turški vpadi. Za določnejše odgovore o njihovi namembnosti in časovni umestitvi pa bodo nujne sistematične arheo- loške raziskave posameznih tipov utrdb. 55 Ciglenečki in Vogrin, Podsreda, str. 290; Ciglenečki, Gorica pri Slivnici, str. 234. 56 Ciglenečki in Vogrin, Podsreda, str. 290. 57 Santonino, Popotni dnevniki, str. 80; Ciglenečki in Cigleneč- ki, Spiritual Adolf Hytrek, str. 168, op. 2. VIRI IN LITERATURA Bolta, Lojze: Zbelovska gora. Arheološka najdišča Slo- venije. Ljubljana: DZS, 1975, str. 284. Ciglenečki, Jan in Slavko Ciglenečki: Spiritual Adolf Hytrek in legenda o Gralovem gradu na Boču. Časopis za zgodovino in narodopisje, 89=54, 2018, 1–2, str. 167–193. Ciglenečki, Slavko in Alenka Vogrin: Podsreda. Var- stvo spomenikov, 28, 1986, str. 290–291. Ciglenečki, Slavko: Arheološko sondiranje utrjene srednjeveške naselbine Figožar nad Lembergom pri Šmarju. Zgodovinski časopis, 34, 1980, str. 403– 411. Ciglenečki, Slavko: Castra und Höhensiedlungen vom 3. bis 6. Jahrhundert in Slowenien. Höhen- siedlungen zwischen Antike und Mittelalter von den Ardennen bis zur Adria (ur. Heiko Steuer, Volker Bierbrauer in Michael Hoeper). Berlin, New York: Walter De Gruyter, 2008, str. 481–532. (Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germa- nischen Altertumskunde, Bd. 58) Ciglenečki, Slavko: Drevenik pri Rogaški Slatini. Varstvo spomenikov 17–19/1, 1974, str. 234. Ciglenečki, Slavko: Gorica pri Slivnici pri Celju. Varstvo spomenikov 17–19/1, 1974, str. 234. Ciglenečki, Slavko: K problemu kulture in časovne opredelitve nekaterih utrjenih prostorov v Slove- niji. Arheološki vestnik, 29, 1978, str. 482–494. Ciglenečki, Slavko: Lemberg. Varstvo spomenikov, 22, 1979, str. 331–332. Ciglenečki, Slavko: Ljubična nad Zbelovsko goro in Homec nad Žičami: dve mogočni, a slabo pozna- ni arheološki postojanki na Štajerskem. Konjice: 870 let prve pisne omembe (ur. Aleksandra Boldin). Slovenske Konjice: Občina, 2016. Ciglenečki, Slavko: Pečica nad Lembergom pri Šmar- ju. Varstvo spomenikov 17–19/1, 1974, str. 242. Ciglenečki, Slavko: Pólis Norikón. Poznoantične vi- šinske utrdbe med Celjem in Brežicami. Podsreda: Zavod Spominski park Trebče, 1992. Ciglenečki, Slavko: Strmec pri Rogatcu. Varstvo spo- menikov 17–19/1, 1974, str. 243. Ciglenečki, Slavko: Zagaj pod Bočem. Varstvo spome- nikov 17–19/1, 1974, str. 194–195. Ciglenečki, Slavko: Zbelovska gora nad Ločami. Varstvo spomenikov 17–19/1, 1974, str. 245. Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark. Graz: Leykam-Josefstahl, 1878–1885. Karo, Špela: Oprema jahača i konja s Gradišča nad Bašljem. Zbornik radova sa Znanstvenog skupa Dani Stjepana Gunjače 2. Hrvatska srednjovje- kovna povijesno-arheološka baština, Međunarodne teme, Split, 18.–21. listopada, 2012, str. 297–315. Karo, Špela: Zgodnjekarolinške najdbe s slovenskih najdišč. Emona med Akvilejo in Panonijo (ur. Irena Lazar in Bernarda Županek). Koper: Univerza na 201 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za dediščino Sredozemlja, Univerzitetna založba Annales, 2012, str. 447–458. Knific, Timotej: Zgodnjesrednjeveški pozlačeni predmeti z Gradišča nad Bašljem (Slovenija)/ Early Mediaeval Gilded Artefacts from Gradišče nad Bašljem (Slovenia). Prilozi Instituta za arheo- logiju u Zagrebu, 2007, vol. 24, str. 317–326. Mlekuž, Dimitrij: Skin deep: LiDAR and good practice of landscape archaeology. Good practice in archaeological diagnostics: non-invasive survey of complex archaeological sites (Natural science in archaeology) (ur. Cristina Corsi et al.). Cham [etc.]: Springer, 2013, str. 113–129. Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant. Th. 7, Das Dekanat Rohitsch: mit den Hauptpfar- ren Hl. Kreuz bei Sauerbrunn u. St. Bartholomäus, dann mit den Pfarren St. Maria in Kostreiniz, St. Hemma, St. Peter im Bärenthale, St. Florian am Boč, St. Rochus an der Sotel, St. Michael in Schiltern und St. Anton in Stoperzen. Maribor, 1889. Orožen, Janko: Gradovi in graščine v narodnem izro- čilu 1. Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi. Celje: samozaložba, 1936. Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice. 1. del: Od začetka do leta 1948. Celje: Kulturna skupnost, 1971. Pirkmajer, Darja: Zbelovska gora. Varstvo spomeni- kov, 28, 1986, str. 252. Predovnik, Katarina in Darja Grosman: Turmhügel- burgen im Gebiet des heutigen Sloweniens: eine Forschungslücke. Beiträge zur Mittelalterarchäolo- gie in Österreich, 23, 2007, str. 209–224. Predovnik, Katarina in Tomaž Nabergoj: Archaeolo- gical research into the periods following the Early Middle Ages in Slovenia = Arheološke raziskave obdobij po zgodnjem srednjem veku v Sloveniji. Arheološki vestnik 61, 2010, str. 245–295. Predovnik, Katarina: Kosova gomila v Razvanju in vprašanje obstoja mot na slovenskem ozemlju. Annales, Series historia et sociologia, 18, 2008, št. 2, str. 369–384. Predovnik, Katarina: Slovenska arheologija in razi- skovanje gradov. Kronika 60, 2012, str. 413–432. Santonino, Paolo: Popotni dnevniki 1485–1487. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva založba, 1991. Schlossar, Anton (ur.): Erzherzog Johanns Tagebuch- aufzeichnungen von seinem Aufenthalte im Kurorte Rohitsch-Sauerbrunn und über seine Reisen in Un- tersteiermark aus den Jahren 1810, 1811 und 1812. Graz: Leykam 1912. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knji- ga 2: Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljub- ljana: Založba Park, 1991. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knji- ga 5: Med Kozjanskim in porečjem Save. Ljubljana: Viharnik, 1993. Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Štular, Benjamin: The use of lidar-derived relief mo- dels in archaeological topography. The Kobarid region (Slovenia) case study. Arheološki vestnik 62, 2011, str. 393–432. S U M M A R Y Recent discoveries on fortifications in the Boč area from prehistoric times to the early Modern Period The article presents the remnants of fortified posts in the area of Boč from prehistoric times, An- tiquity and the Middle Ages. Although many were already known in the past, the recent field research and the use of LIDAR technology have led to im- portant new discoveries. The only forts that can be dated in the prehistoric period with certainty are Ljubična, Gradišjek and Mali Drevenik, among which Ljubična stands out as one of the central and biggest hillforts in Styria. Ljubična also remained the only fortified post in Antiquity, when it housed a nu- merically strong military crew in the second half of the fourth and the first half of the fifth century. The fort continued to have a special significance in the early Middle Ages, with many precious objects and weapons indicating the presence of the military elite. Most fortifications in the area date to the high and late Middle Ages, most notably the castles Štatenberg, Zbelovo and Studenice. The contribu- tion gives special consideration to the Dor Castle, where LIDAR data provide a rough outline of the structure and size of the poorly known castle. In the light of the discovered elements, the said structure is classified as one of the earliest castle layouts. It may also be placed into the category of »irregular« mottes, with the central part consisting not of raised earthwork, but of a reconstructed hilltop. A similar timeline and structure may be attributed to the big- ger Castle Lemberg. Apart from these structures, there is also a comprehensive group of fortifications that are not attested at all or are mentioned in very few historical sources and characteristically con- sist of hilltops most often surrounded by defensive earthworks. They date to the Middle Ages and partly perhaps the early Modern Period. Minor ones, iden- tified through finds or scanty attestations in sources, may be assigned to the group of »irregular« mottes (Vetrnik, Figožar, Turnše, Videršnik). At Figožar, a rather strong defensive wall was built in the earliest stage and completed with earthworks only later on. 202 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 Smaller forts may be assumed to have served as the seats of feudal lords and bigger ones as places of refu- ge, as indicated by the lack of any finds at the hill- posts of Na vrhu, Drenovec, and Mali Drevenik. A few such earthen structures were found in the direct vicinity of and most likely pertained to the castles Štatenberg, Lemberg and Dor. To obtain a better understanding of fortified me- dieval structures, it will also be necessary to carry out a detailed reconstruction of the medieval road network, which connected many castles as well as earthworks. Presented in a diachronic survey, the forts point to a modest settlement in earlier periods, followed by a pronounced condensation of earthen fortifications and castles during the high and late Middle Ages, which was undoubtedly also due to their being positioned in an exposed area along the Hungarian border and, from the fifteenth century onwards, to Turkish incursions. 203 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 75.052.04:27-36KRI(497.471)"15" Prejeto: 20. 3. 2019 Tomaž Lazar dr., višji kustos, Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20, SI–1000 Ljubljana E-pošta: tomaz.lazar@nms.si Andrej Jazbec mag., višji konservator-restavrator, ZVKDS, Restavratorski center, Delpinova 16, SI–5000 Nova Gorica E-pošta: andrej.jazbec@zvkds.si Doslej neznana upodobitev zgodnjega ognjenega orožja na freski v Policah pri Cerknem IZVLEČEK Podružnična cerkev Marijinega rojstva v Policah pri Cerknem je v preteklosti že večkrat pritegnila pozornost raziskovalcev zaradi ohranjenih fresk iz prve polovice 16. stoletja. Nedavni restavratorski posegi so odkrili nove, doslej še neznane poslikave. V prispevku se posebej osredotočamo na fresko sv. Krištofa na južni strani cerkvene lad- je. Ob robu monumentalne upodobitve svetnika je dodan lik strelca z arkebuzo, ki meri na rogato žival – kozla ali gamsa. Ta motiv je večstransko zanimiv. Po doslej znanih podatkih gre za eno najstarejših, če ne sploh najzgodnejšo upodobitev uporabe ognjenega orožja v stenskem slikarstvu v Sloveniji. Še več vprašanj se odpira ob podrobnejši obravnavi prizora v zgodovinskem kontekstu. Nakazuje namreč pomembno prelomnico, ko je ročno ognjeno orožje že toliko dozorelo, da je postalo samoumeven del vojaške oborožitve, hkrati pa se je v vzhodnoalpskem prostoru začelo širiti tudi med lovci. KLJUČNE BESEDE cerkev Marijinega rojstva, Police pri Cerknem, arkebuza, smodnik, lov ABSTRACT HITHERTO UNKNOWN DEPICTION OF AN EARLY FIREARM ON THE FRESCO AT POLICE NEAR CERKNO The succursal Church of the Nativity of Mary at Police near Cerkno has already engaged researchers’ attention on a number of occasions for its preserved frescos dating to the first half of the sixteenth century. The latest restoration works uncovered new, hitherto unknown paintings. The contribution focuses on the fresco of Saint Christopher on the south side of the nave. On its margin, the monumental depiction features an added figure of a shooter aiming his arquebus at a horned animal – a goat or a chamois. This motif is interesting for several reasons. According to the available data, it is one of the earliest, if not even the earliest depiction of the use of a firearm in wall painting in Slovenia. The detailed treatment of the scene within its historical context raises further questions by pointing to an important watershed, when hand-held firearms matured to the point of becoming a self-evident part of military armament and also began to spread among hunters in the eastern Alpine area. KEY WORDS Church of the Nativity of Mary, Police near Cerkno, arquebus, gunpowder, hunting 204 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 Romarska cerkev Marijinega rojstva stoji sredi obsežne naravne police vrh grebena nad dolino Idrij- ce, približno 300 m od vasi Police pri Cerknem, ki je umaknjena v zavetje hriba na rob polja. Zasnovana je kot tipična gotska podružnična cerkev, sestavljena iz tristrano zaključenega prezbiterija in širše pravo- kotne ladje, nasproti njene zahodne fasade pa samo- stojno stoji zvonik. Kompleks obkroža ograda ovalne oblike. V preteklosti je bila po pričevanju domačinov med cerkvijo in zvonikom obsežna lopa, pod katero so romarji spali.1 Prezbiterij je bil prvotno skozi ste- ne, obrnjene proti vzhodu, osvetljen s tremi gotskimi okni. Osrednje je bilo širše in predeljeno s stebrič- kom, enako kot prvotno gotsko okno na južni steni cerkvene ladje. Ob južni strani cerkve je bila kasneje prizidana zakristija. V srednjeveških virih se cerkev ne omenja.2 V zadnjem času je bila vas s cerkvijo deležna pozornosti predvsem zaradi bogatega ohranjenega ustnega izročila in predkrščanske svete krajine.3 Na mestu sedanje cerkve naj bi prej stalo svetišče »druge vere«, k cerkvi so v sušnih obdobjih hodili prosit za dež.4 V strokovnih krogih pa je podružnična cerkev Marijinega rojstva v Policah pri Cerknem že večkrat pritegnila zanimanje umetnostnih zgodovinarjev zaradi ohranjenih stenskih poslikav. Dosedanji raz- iskovalci so jih obravnavali zlasti v okviru preučeva- nja umetniškega opusa slikarja Jerneja iz Loke.5 Tudi njihova vrednost za analiziranje materialne kulture ni ostala neopažena, sploh če pomislimo na upodobitve glasbil, vključenih v za svoje čase pionirsko študijo Primoža Kureta.6 Ni pa doslej še nobena strokovna obravnava opo- zorila na pomen motivov, povezanih z oborožitvijo ali vojskovanjem. To ne preseneča, saj so šele ne- davni restavratorski posegi razkrili, da se med sten- skimi poslikavami skriva tudi zanimiva upodobitev ognjenega orožja. Javnosti jo bomo prvič podrobneje predstavili v pričujočem sestavku, hkrati pa poskusili njeno vsebino pojasniti v zgodovinskem kontekstu. Poslikave podružnične cerkve Marijinega rojstva Notranjščina cerkve Marijinega rojstva je po stenah in oboku prezbiterija ter na slavoločni steni okrašena s poslikavami, ki jih pripisujemo Jerneju iz Loke. V sredini oboka je upodobljen Bog Oče, obkrožen z angeli, ob robu oboka pa s preroki. Na 1 Flego, Poliške zgodbe. Sledovi treh tramovnic, najdeni ob zadnjih restavratorskih posegih v zahodni fasadi cerkve, pri- čevanje potrjujejo. 2 Höfler, Srednjeveške freske, str. 116–118. 3 Medvešček, Iz nevidne; Pleterski, Poliški tročan. 4 Cerkev je bila daleč naokoli znana kot »cerkev za dež«. Flego, Poliške zgodbe. 5 Cevc, Stavbar, str. 101; Stele, Umetnost, str. 86; Komelj, Dvaj- set let, str. 63; Höfler, Srednjeveške freske 2, str. 116–118. 6 Kuret, Glasbeni instrumenti, str. 86–98. polju za sedanjim baročnim kamnitim oltarnim7 na- stavkom je na novejšem beležu izpisana letnica 1536, domnevno ponovitev originalne letnice na Jerneje- vi poslikavi. Poslikava oboka verjetno ni bila nikoli prekrita z beleži. Obnovljena – najbrž tudi v dobršni meri preslikana in doslikana – je bila že leta 1932,8 medtem ko je poslikava sten še pretežno prekrita s kasnejšimi beleži, v nižjih predelih pa je uničena. V zaključku prezbiterija je pod okni še delno odkrita fragmentarno ohranjena uprizoritev dvanajstih apo- stolov v nišah, na severni steni pa Kristusovo rojstvo. V celoti je vidna poslikava na slavoločni steni. Na levi strani je upodobljena Marija z detetom, obdana z žarki in stoječa na mesecu. Nad njo je angel z napis- nim trakom, pod njo pa prizor Kristusovega zadnje- ga počitka. Nad slavoločno odprtino sta Kajnova in Abelova daritev, na levi si od zgoraj sledijo naslednji prizori: Križanje, Kajn usmrti Abela in Bog zaslišuje Kajna. Marijina freska ni delo Jerneja iz Loke, tem- 7 Sedanji oltar je drugi na tem mestu in je bil prenesen iz po- drte cerkve sv. Marije Magdalene pri Dabru na Šentviški gori (vir: Stane Makuc, Police 13). Prvotni baročni oltar je bil le- sen. Njegovi ostanki so kipi angelov in škofa ter Marijin kip, sedaj v hrambi v cerkvi sv. Vida na Šentviški gori. Oltar je nastal v 17. stoletju in je delo iste ljubljanske delavnice kot oltarji v cerkvi sv. Petra v Dvoru pri Polhovem Gradcu. Gl. Jazbec, Marija z detetom. 8 Höfler, Srednjeveške freske, str. 116–118. Freska sv. Krištofa na južni strani cerkvene ladje (foto: Andrej Jazbec). 205 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 več je nekoliko starejša od njegove poslikave. To je razvidno iz dejstva, da jo na robovih omet Jernejevih poslikav nekoliko prekriva. Höfler jo uvršča v »do- mačo poznogotsko tipiko zgodnjega 16. stoletja«;9 verjetno je bila naslikana nekaj let pred Jernejevimi poslikavami. Sondiranja, ki jih je izvedel Zavod za varstvo kulturne dediščine, so odkrila obstoj še dveh fresk,10 ene na južni steni cerkvene ladje, druge na severni steni prezbiterija. Poleg tega je bila odkrita dekorativna arhitekturna poslikava prezbiterija. Maja 2018 so se kot sestavni del popotresne sta- tične sanacije cerkve začela zaščitna restavratorska dela.11 Zaradi gradbenih posegov so zajela nujna zaščitna konservatorska dela na poslikavah, sondira- nje v notranjosti cerkve ter predvsem ureditev fasad. Pri tem je bil poudarek na ohranitvi in prezentaciji 9 Prav tam. 10 Osojnik idr., Police pri Cerknem. 11 Restavratorska dela so se pričela maja 2018, zaključena pa bodo predvidoma junija 2019. Financira jih Ministrstvo za okolje in prostor, vodi pa Državna tehnična pisarna Tolmin. Glavni izvajalec je Gras, d. o. o., podizvajalec za restavrator- ska dela ZVKDS, Restavratorski center, vodja restavratorskih del je Andrej Jazbec, odgovorna konservatorka pa Minka Osojnik. Po dokončanju del bo narejeno poročilo. avtentičnih in kvalitetnih elementov. Odstranjeni so bili ometi fasad iz 20. stoletja ter restavrirane in re- konstruirane originalne gotske fasade cerkvene ladje. Odkritih je bilo dvoje zazidanih originalnih gotskih oken: vrhnji del okna v južni steni ladje in osrednje okno prezbiterija. Slednje je bilo s ponovno sestav- ljenim osrednjim stebričkom prikazano z zunanje strani, zgornji del okna v ladji pa je bil le v obrisu nakazan v ometu. V nadaljevanju del bo prikazana originalna okrasna poslikava prezbiterija, ki obsega šivane robove ter obarvanje okenskih špalet in okra- snega venca pod strešnim napuščem. Izpod ometov in beležev sta bili odkriti in restavrirani obe novood- kriti freski: Križanje na severni steni prezbiterija, ki sodi v opus Jerneja iz Loke, in monumentalna, dobro ohranjena freska sv. Krištofa na južni strani cerkvene ladje. To lahko glede na enako slikarsko tehniko, stil- ne podobnosti in enak vzorec kot na plašču Marijine upodobitve na slavoločni steni v notranjščini pripiše- mo istemu anonimnemu avtorju.12 Freska sv. Krištofa je prvotno merila približno 5 m v višino in 3,7 m v širino. Zaradi novejšega, šir- šega okna je uničenih približno 40 cm poslikave na desni strani, zaradi delovanja vlage pa je propadlo približno 40 cm poslikave pri tleh. Po celotni površi- ni je bila zaradi boljšega oprijema ometa, s katerim je bila prekrita, gosto natolčena. Na osrednjem delu fre- ske je bila barvna plast odlično ohranjena, slabše pa v zgornjem in spodnjem. Večje partije z manjkajočo poslikavo so v spodnjem delu. V zgornjem levem delu je barvna plast povsem uničena, domnevno zaradi zamakanja v preteklosti. Med restavratorskimi pose- gi je bila poslikava utrjena, pokitane so bile poškodbe in vrzeli v ometu. Opravljena je bila retuša poškodb, ki se je prilagajala lokalni ohranjenosti barvne plasti. Večje poškodbe niso bile retuširane, temveč prikaza- ne kot manjkajoči deli poslikave. Zastavljeni cilj je bil eliminacija rastra zelo motečih poškodb, nastalih z natolčenjem poslikave, ohranile pa naj bi se poškod- be in »obraba«, nastala z izpostavljenostjo naravnim vplivom ter s staranjem poslikave. Celopostavna upodobitev sv. Krištofa z Jezušč- kom na desni rami in ozelenelo palico v levi roki je postavljena v obokano nišo. Krištof kot navadno stoji razkoračen sredi reke, z desno roko za pasom, na katerega je obešena torbica. V manjših nišah vrh stebrov ob straneh osrednje niše sta bili upodobljeni dve, le delno ohranjeni svetnici. Po atributih, meču in polomljenem zobatem kolesu, je prepoznavna le sv. Katarina na levi strani. Na Krištofovih ramenih sta angela z lutnjo; desni je, zanimivo, brez kril. Kot je pri upodobitvah sv. Krištofa običajno, je v reki med njegovima nogama upodobljena mitološka riba Fa- 12 Uporabljeni so tudi enaki pigmenti, opazne so obrazne po- dobnosti Marije in sv. Krištofa, ki imata na primer podoben nos in enako zgornjo ustnico. Mnenje vodje restavratorskih del. Dokumentarna risba freske sv. Krištofa z dopolnjenimi manjkajočimi deli. S črkami so označeni upodobljeni liki: A – sv. Krištof, B – Jezušček, C – riba Faronika in vodne živali, D – puščavnik s cerkvico, E – strelec in gams, F – sv. Katarina, G – neznana svetnica, H – angela in I – ribiča (risba: Andrej Jazbec). 206 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 ronika, ki predstavlja naravno silo.13 Okrog plavajo ribe, rak, zaradi poškodb komaj prepoznavna žival z lovkami, dve raci in verjetno čaplja. Na obeh bregovih sedita zaradi slabe ohranjenosti komaj še razpoznav- na moška, sodeč po palicah v rokah ribiča. Nekoliko višje na desni strani je izza Krištofovega plašča upo- dobljen v svetnikovi legendi nastopajoči puščavnik s svetilko. Nad njim je v ozadju naslikana cerkvica. Na nasprotni strani je v ozek prostor med Krištofo- vim plaščem in stebrom stisnjena stoječa figura, ki s strelnim orožjem meri na rogato žival nad seboj. Prav temu detajlu poslikave bomo v nadaljevanju posvetili posebno pozornost. Sv. Krištof in skrivnostni strelec Sv. Krištof, zavetnik popotnikov, sodi med naj- bolj priljubljene svetnike v slovenskem prostoru. Bil je priprošnjik zoper nenadno smrt, zavetnik popot- nikov, romarjev, voznikov, čolnarjev, splavarjev, vrt- narjev, sadjarjev ter otrok in nosečnic. Bil je tudi priprošnjik za bolezni, kugo, rane, lakoto, povodnji, neurja in druge nevšečnosti. Umrl je kot mučenik okrog leta 250 na otoku Samos.14 Njegove podobe so navadno slikali na mesta, vidna s poti, in s tem popotnikom zagotavljali njegovo varstvo. V cerkvi v Policah je freska na sedaj praktično nevidni južni fa- sadi, obrnjeni proč od vasi,15 proti dolini Idrijce. To kaže na večji pomen poti iz doline od zaselka Laze mimo cerkve. Ob vzponu do vasi je bila podoba sv. Krištofa dobro vidna. Upodobitev na fasadi cerkve Marijinega rojstva je vsebinsko večinoma konvencionalna, saj poudarja vse značilne atribute sv. Krištofa. Po legendi je bil svetnik zelo velik in močan mož. Želel je služiti najmogoč- nejšemu vladarju. Prepoznal ga je v Kristusu, ki se ga je bal celo hudič. Ker ni zmogel moliti in se postiti, mu je sveti puščavnik svetoval, naj mu služi tako, da prenaša popotnike čez zelo nevarno deročo reko. Ne- koč je tja prišel Jezus v podobi deteta in ga prosil, naj ga prenese čez reko. Krištof ga ni prepoznal. Med prečkanjem je postajal Jezušček čedalje težji, reka je naraščala in vedno bolj drla. Ko sta končno dosegla drugi breg, je Krištof Jezuščku dejal, da ga je spravil v veliko nevarnost in da je tako težak, kot bi prenašal ves svet. Dete mu je odgovorilo, da je prenašal ne le težo vsega sveta, temveč tudi tistega, ki ga je ustvaril. Kot dokaz za to mu je naročil, naj zasadi svojo pali- co v zemljo, da jo bo drugo jutro našel ozelenelo in polno sadov.16 13 Florjanc in Jocif, Riba Faronika, str. 182–192. 14 Dolenc in Kumer, Sv. Krištof, str. 212–213. 15 To je v nasprotju s splošno prakso. Podobe sv. Krištofa so na- vadno na steni cerkve, ki gleda proti vasi. Po ljudskem verova- nju vernik, ki bo zjutraj pobožno pogledal Krištofovo podobo, tistega dne ne bo umrl nenadne smrti. Gl. Golob, Upodobi- tve, str. 21. 16 Gl. Da Varagine, Legenda Aurea, str. 421–427. Ob povedanem ni povsem razumljivo, kaj ima z zgodbo slovitega svetnika opraviti nenavadna figu- ra moža s puško na levem robu prizora. Legenda o sv. Krištofu seveda že zaradi kronologije nastanka ne vsebuje nobenega elementa, ki bi bil kakor koli pove- zan z ognjenim orožjem. Se pa na strelstvo vendarle vsaj posredno navezuje pripoved o koncu svetniko- vega življenja. Po epizodi prečkanja reke se je namreč Krištof odpravil v Likijo, rimsko provinco na jugozahodu Male Azije, kjer so kristjane preganjali. Ponovil je čudež s palico in spreobrnil 8000 mož. Tamkajšnji kralj je poslal nadenj 200 vojakov, ki so ga našli pri molitvi. Krištof je odšel prostovoljno z njimi in tudi njih spotoma spreobrnil v krščanstvo. Ker ni hotel častiti rimskih bogov, ga je dal kralj zapreti, spreobr- njene vojake pa obglaviti. Da bi Krištofa premamil v greh, mu je poslal celo dve lepi mladenki, da ga zape- ljeta. Namesto tega sta se spreobrnili tudi sami in to plačali z življenjem. Kralj se je nato odločil Krištofa usmrtiti. Najprej so ga pretepli z železnimi palicami, mu na glavo dali žarečo čelado in ga posadili na žare- či stol, kar pa mu ni storilo nič hudega. Nato je nanj streljalo 400 lokostrelcev, vendar je ostal nepoškodo- van, saj so puščice pred njim obvisele v zraku. Ena od njih je kralja ranila v oko, tako da je oslepel. Krištof mu je naročil, naj si po njegovi smrti oko izpere z njegovo krvjo. Na koncu so Krištofa obglavili, kralj pa si je s pokojnikovo krvjo ozdravil oko in se, ko je videl nov čudež, spreobrnil v krščanstvo.17 Niti ta vidik svetnikove zgodbe ne zveni kot lo- gično pojasnilo, v kakšnem sosledju sta se drug ob drugem znašla sv. Krištof in neznani strelec. Na simbolni ravni bi med njima lahko našli kvečjemu splošno vzporednico spopada človeka in narave – pri prvem nasprotnika uteleša riba Faronika, pri drugem rogata žival. Toda ta razlaga ne deluje posebej pre- pričljivo, saj kozel oziroma gams ne nastopa kot uve- ljavljeni člen legende o sv. Krištofu. Seveda še zdaleč ni nujno, da bi morala biti mo- tiva kakor koli ikonografsko povezana. V cerkvenem stenskem slikarstvu gotske dobe ne manjka po- dobnih primerov žanrskih spremljevalnih prizorov, vključenih za popestritev osrednjega motiva.18 Med geografsko bližjimi in zanimivejšimi lahko omenimo upodobitev basni o lisici in štorklji ter ruvanja z med- vedom v cerkvi sv. Helene v Gradišču pri Divači.19 V slovenskem prostoru se marginalije, navdihnjene s tematiko lova in živali, pojavljajo predvsem na fre- skah Pohoda oziroma Poklona svetih treh kraljev – na primer v Srednji vasi pri Šenčurju,20 Krtini pri 17 Prav tam. 18 Za širšo obravnavo marginalnih upodobitev v rokopisih gl. Randall, Images. 19 Höfler, Srednjeveške freske 2, str. 89–91. 20 Höfler, Srednjeveške freske 1, str. 148–149. 207 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 Dobu,21 Sv. Primožu nad Kamnikom22 in v Hrastov- ljah.23 Pri upodobitvah sv. Krištofa takšne marginali- je niso običajne, zato je primer freske v Policah pri Cerknem bolj kot ne osamljen. Očitno pa je, da je njen avtor v sicer konvencionalno zasnovano kom- pozicijo24 zavestno vključil tudi nekaj drobnih spre- mljevalnih likov, nepovezanih z osrednjim svetni- škim motivom. Prva dva predstavljata figuri ribičev ob rečnem bregu, najverjetneje pa v to kategorijo sodita tudi strelec in rogata žival. Ta stranski prizor bi zato lahko pomenil zgolj drobno vinjeto iz vsak- danjega življenja ali ilustracijo kakega pregovora, reka, bajke oziroma pripovedke. Možnih odgovorov 21 Prav tam, str. 117–119. 22 Prav tam, str. 175. 23 Höfler, Srednjeveške freske 2, str. 95–96. 24 Prim. Golob, Upodobitve, str. 21–28. na zastavljeno vprašanje je več, zanimivo pa je, da v dokumentiranem ustnem izročilu iz Polic ob kopici različnih zgodb ne najdemo nobene, ki bi jo lahko povezali z obravnavanim motivom.25 Poskusimo torej natančneje opisati prizor in ga analizirati v kontekstu sočasnega zgodovinskega do- gajanja in materialne kulture. Osrednji lik na njem je moški, gologlav in opravljen v civilna oblačila – rdečo tuniko in tesno oprijete hlače oziroma žabe enake barve. Nameščen je v klasičnem strelskem položaju, z licem, naslonjenim ob kopito preproste puške. To bi lahko opisali kot arkebuzo, opremljeno s cevjo, ki se proti ustju precej opazno in enakomerno širi v kónič- no obliko. Cev je vzdolž dveh tretjin svoje dolžine vstavljena v olesje. Nanj je pritrjena najmanj z enim obročem, nameščenim ob koncu olesja. Približno na 25 Flego, Poliške zgodbe. Prizor s strelcem (foto: Andrej Jazbec). 208 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 prvi četrtini dolžine cevi opazimo še en obroč, vendar se zdi, da gre zgolj za okrasni element na cevi, ne pa za dodaten spojni člen. Olesje se v zadnjem delu na- daljuje v navzdol ukrivljeno kopito. Položaj strelčevih rok – desnica se oklepa vratu kopita, levica pa podpira olesje približno v točki te- žišča orožja – nesporno dokazuje, da je bila arkebuza opremljena z netilnim mehanizmom. Ta je omogočal proženje s pritiskom na sprožilec, torej brez uporabe ločenega prižigala ali lunte, ki bi ga bilo treba posebej držati v roki, kot je bilo sicer običajno pri zgodnejših različicah lahkega ognjenega orožja, na primer pri ročnih topovih in zgodnejših tipih kavljastih pušk, ki so jih vse do zgodnjega 16. stoletja uporabljali za obrambo utrdb. Upodobitev ne pušča dvoma, da je moški prav- kar sprožil svoje orožje. Na to opozarja krogla, ki je že zapustila ustje cevi, čeprav na upodobitvi ne opa- zimo ne dima ne plamena. Prav tako je očitno, ka- teremu cilju je krogla namenjena – štirinožni živali, zasukani proti strelcu. Njena identifikacija ni povsem enoznačna. V dosedanjih diskusijah je bila praviloma opredeljena kot kozel, toda glede na značilno obliko rogov z ukrivljenimi vrhovi se zdi celo bolj verjetno, da imamo opraviti z gamsom. S stališča povprečnega opazovalca prizor bržkone ne pritegne posebne pozornosti, saj deluje prej kot drobna marginalija k neprimerno večji, bolj impre- sivni upodobitvi sv. Krištofa. Toliko pomembnejša je njegova zgodovinska izpovednost – vsaj po doslej Detajlni pogled pred restavriranjem in po njem (foto: Andrej Jazbec). Spremljevalna popestritev osrednjega prizora: figuri ribičev (foto: Andrej Jazbec). 209 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 znanih podatkih gre namreč za eno najstarejših, če ne sploh najzgodnejšo ohranjeno upodobitev ognjenega orožja v stenskem slikarstvu na Slovenskem, in to v kontekstu uporabe, ki načenja vrsto zanimivih vpra- šanj. To je vsekakor primerna iztočnica za razpravo o širjenju smodnika v slovenskem prostoru in različ- nih aplikacijah nove oborožitvene tehnologije, ki se ni omejevala zgolj na bojišča, temveč je postopoma segla tudi v civilno življenje. Smodnik na Slovenskem – primarni viri Razvoj vojskovanja in oborožitvene tehnologije v srednjem veku sodi med teme, s katerimi se doma- ča stroka zaradi splošnega nezanimanja za vojaško- zgodovinsko problematiko skorajda ni ukvarjala.26 Ta zaostanek skušamo nadoknaditi šele v novejšem času, ko se bolje zavedamo tudi potrebe po interdi- sciplinarnem pristopu k preučevanju zgodovinskih virov. V praksi to pomeni enakovredno obravnavo raznorodnih zgodovinskih pričevalcev – od pisnih dokumentov do materialnih ostankov in likovnih upodobitev –, hkrati pa potrebo po združevanju zna- nja zgodovinarjev, umetnostnih zgodovinarjev, ar- heologov in drugih specialistov. Čeprav bi v zadnjih dveh ali treh desetletjih lahko govorili o precejšnjem povečanju števila vojaškozgo- dovinskih raziskav srednjega in zgodnjega novega veka, o ognjenem orožju na Slovenskem v prvih dveh stoletjih njegovega obstoja še vedno vemo sorazmer- no malo. Poleg tega to védenje ni najbolje uravnote- ženo. Skoraj v celoti se namreč opira na podatke iz pisnih virov, ki dokaj zgovorno pričajo o prisotnosti in razširjenosti različnih tipov zgodnjega orožja, po- sredno tudi o njihovih vplivih na sodobno vojaško organizacijo, taktično prakso, logistično preskrbo ipd., a imajo po drugi strani žal zelo malo povedati o njihovem videzu, tehnološkem ustroju, načinu upo- rabe in dejanskih zmogljivostih.27 Pojavu smodnika v slovenskem prostoru ali vsaj najbližji soseščini lahko sledimo tako rekoč od prve- ga trenutka, ko so ga na evropskih bojiščih uporabili za pogon izstrelkov – med obleganjem Čedada leta 1331. Da je ta tehnologija k nam prvotno prihajala z zahoda, potrjujejo zgodnje omembe preprostega topništva med vazali goriških grofov že v petdesetih letih 14. stoletja.28 Zares množično pa se je ognjeno orožje pri nas uveljavilo v sredini in drugi polovici 15. stoletja, kot opozarja vse boljša dokumentiranost 26 Za tako rekoč edini starejši poskus obravnave tega področja velja študija Ferdinanda Tancika o razvoju topništva. Žal je ta prispevek obdobju poznega srednjega in zgodnjega novega veka namenil le malo prostora in ni temeljil na podrobnejših analizah primarnih virov. Gl. Tancik, Topništvo. 27 Lazar, Poznosrednjeveško topništvo. 28 Tambara, Juliani, str. 57; Rathgen, Das Aufkommen, str. 13– 14, 19, 35–36, 39–40; Wiessner, Die Kärntner, št. 325 (1350), s. l.; št. 531, 1359 julij 19, Dunaj. tako v pripovednih virih kot v listinskem gradivu ter inventarnih popisih.29 Prvi celovit poskus evidentiranja vojaške oboro- žitve, posebej tiste na smodniško polnjenje, dolguje- mo Maksimilijanu I.30 Po njegovem ukazu so v pr- vih letih 16. stoletja sistematično pregledali zaloge v lokalnih orožarnah širom habsburških dežel. Že v zgolj fragmentarno ohranjenem delu popisov, ki se nanašajo na slovenske dežele in neposredno obmejno zaledje, je zabeležena vse prej kot zanemarljiva koli- čina vojaškega materiala. Če se osredotočimo le na ročno ognjeno orožje, to vključuje 2112 težjih kav- ljastih pušk in 445 lažjih arkebuz na lunto. Če bi se hoteli približati realni količini tovrstne oborožitve, tedaj shranjene na Slovenskem za potrebe lokalne obrambe, bi številko verjetno morali podvojiti. Hkra- ti moramo upoštevati, da Maksimilijanovi popisi že 29 Lazar, Vojaška, str. 358–370; Lazar, Poznosrednjeveško topni- štvo, zlasti str. 8–177; gl. tudi Simoniti, Vojaška. 30 Za splošni pregled te problematike gl. Kurzmann, Kaiser. Landsknehta v habsburški službi, opremljena z najnovejšimi arkebuzami na lunto italijanskega tipa. Upodobitev izvira iz ilustrirane popisne knjige vojaške oborožitve, sestavljene v prvih letih 16. stoletja po naročilu Maksimilijana I. (BSB, Cod.icon. 222, fol. 61r). 210 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 v osnovi niso zajeli orožja v zasebni lasti in opreme poklicnih vojakov.31 Iz povedanega je razvidno, da ognjeno orožje ob koncu srednjega veka ni bilo redkost, temveč precej samoumeven spremljevalec življenja na izpostavlje- nem jugovzhodnem robu Svetega rimskega cesarstva. Zato preseneča, da je od vsega pisno zabeleženega orožja v materialnem smislu preživela komaj peščica drobcev. Od težjega topovskega orožja iz poznega srednje- ga veka sta se ohranila vsega dva kovana železna to- pova v zbirki Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, datirana v sredino in konec 15. stoletja.32 Če v ta časovni okvir vključimo tudi neposredni prelom v 16. stoletje, lahko dodamo še tri železne kače iz časa okrog leta 1500, dve iz ptujske zbirke33 in eno iz Na- rodnega muzeja Slovenije.34 Morda celo bolj prese- netljiva je skromna zastopanost ročnega ognjenega orožja iz istega časa. Za zdaj namreč poznamo le tri bolj ali manj celovito ohranjene arheološke najdbe, vse v lasti Pokrajinskega muzeja Celje: železno cev kratkega ročnega topa iz prve polovice oziroma sre- dine 15. stoletja35 ter eno železno in eno bronasto cev arkebuze iz druge polovice 15. stoletja.36 Še bolj pičla je bera likovnih virov. Njihov poten- cial smo za zdaj še premalo izkoristili, predvsem zato, ker poznosrednjeveška likovna dediščina na Sloven- skem nikoli ni bila celovito ovrednotena kot vir za materialno kulturo. Nekaj začetnih korakov na tem področju smo vendarle opravili. Dosedanje raziska- ve so se osredotočile predvsem na stensko (večinoma cerkveno) slikarstvo, saj v ohranjenem korpusu gra- diva daleč izstopa tako po kakovosti kot količini upo- dobitev.37 Deležno je bilo tudi že vsaj preliminarne pregledne obravnave posebej s stališča njegove upo- rabnosti pri preučevanju vojskovanja in oborožitve.38 Te raziskave so v splošnem potrdile velik pomen domačih likovnih virov pri študiju vojaškozgodovin- ske oziroma vojaškotehnične problematike. Zani- mivo pa je, da med doslej objavljenim in preučenim gradivom nekatere vrste poznosrednjeveškega orožja praktično niso dokumentirane. Med njimi posebej izstopa pomanjkanje upodobitev ognjenega orožja. V dosedanjih orisih te tematike jih v diapazonu do- 31 BSB, Cod.icon. 222; Lazar, Oborožitev. 32 PMPO, inv. št. UO 963 o in UO 935 o. Ciglenečki – Selin- šek, Zbirka, kat. št. 239, 245; Lazar, Oborožitev. 33 PMPO, inv. št. UO 938 o in UO 939 o. Ciglenečki – Selin- šek, Zbirka, kat. št. 242, 243. 34 NMS, inv. št. N 37480. 35 PMC, inv. št. O/373; Badovinac in Jeličić, Orožje, kat. št. 2; Lazar, Nabergoj, Bitenc, Vitez, kat. št. 113. 36 PMC, inv. št. O/307 in MC 450. Badovinac in Jeličić, Orožje, kat. št. 1; Lazar, Nabergoj, Bitenc, Vitez, kat. št. 276. 37 Med redkimi domačimi študijami, ki pri raziskovanju (po- zno)srednjeveške materialne kulture temeljijo na uporabi likovnih virov, so prispevki Jasne Horvat. Prim. Horvat, Got- sko; Horvat, Likovne. 38 Za obširnejšo razpravo gl. Lazar, Likovni 1; Lazar, Likovni 2. mačega stenskega slikarstva nismo zasledili.39 Edino zgodnjo vzporednico smo našli na freski v križnem hodniku briksenške katedrale iz časa okrog leta 1460. Na prizoru Eleazarjevega spopada z bojnim slonom med težko oboroženimi pešaki z značilno opremo najdemo tudi bojevnika z ročnim topom, nasajenim na dolgo, preprosto olesje.40 Razlog za takšno stanje gotovo ni mogla biti pomanjkljiva seznanjenost sodobnikov z ognjenim orožjem. Iz ohranjenih popisov grajskih inventarjev je razvidno, da je smodnik najkasneje sredi 15. stole- tja prerasel v enega ključnih tehnoloških dejavnikov, brez katerega si v slovenskem prostoru ni bilo več mogoče predstavljati vojaških operacij. Če je imel še generacijo poprej pri obrambi utrdb osrednjo vlogo samostrel, ga je tedaj dohitelo ročno ognjeno orožje, sprva v obliki preprostih ročnih topov. Le nekaj de- setletij pozneje se je to razmerje nepovratno prevesilo v korist smodnika, medtem ko se je orožje na tetivo umaknilo v ozadje.41 Bolj verjetno se zdi, da ognjeno orožje v opus pr- venstveno cerkvenega stenskega slikarstva ni zašlo zaradi svoje sorazmerne novosti. Srednjeveški člo- vek načeloma ni imel posebej dobro razvitega čuta za zgodovinsko distanco. Dogajanje v preteklosti, tudi že zelo oddaljeni, je navadno presojal povsem po lastnih predstavah. Naj je šlo za kronološki kontekst Stare zaveze, antike ali zgodnjega srednjega veka, je dogajanje in osebe iz teh obdobij dojemal v luči so- dobnosti. Najboljši odraz takšne miselnosti opazimo v umetniških stvaritvah, tako literarnih kot likovnih. V tradiciji gotske umetnosti je bilo samoumevno, da se na upodobitvah biblijskih motivov pojavljajo lju- dje v noši 14., 15. ali zgodnjega 16. stoletja in da se celo sloviti junaki daljnih dni, od Jude Makabejca do Aleksandra Velikega in Julija Cezarja, prelevijo v arhetipske viteze, ki nimajo nikakršne verodostojne povezave s prvotnim zgodovinskim okoljem, iz kate- rega so v resnici izhajali.42 Na ta način lahko pojasnimo, zakaj svetopisem- ski prizori z upodobitvami vojakov, opremljenih po aktualni modi in tehnološki stopnji poznega srednje- ga veka, med občinstvom niso vzbujali velikega za- čudenja; tudi takrat ne, kadar so se na upodobitvah znašli rekviziti, ki bi bili prednikom iz bolj daljne preteklosti popolnoma tuji, na primer ploščni oklep ali samostrel. Takšni anahronizmi sodobnikov očitno niso motili. Po eni strani se jih morda niti niso zave- dali, po drugi strani pa je šlo kljub vsemu za primere vojaške tehnologije, ki je vsaj v primitivnejši obliki obstajala že v antiki.43 39 Lazar, Likovni 2, str. 157–158. 40 Wolfsgruber, Dom, str. 30–32, sl. 79. 41 Lazar, Oborožitev, str. 154–156. 42 Keen, Medieval, str. 183–187; Keen, Das Rittertum, str. 173– 187. 43 Lazar, Likovni 2, str. 142–152, 156–157. 211 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 Ognjeno orožje je v tem pogledu pomenilo očit- no prelomnico, saj v preteklosti ni imelo prave vzpo- rednice ali neposrednega predhodnika. Srednjeveški človek se je tega dobro zavedal – kot se je še posebej v 15. stoletju pokazalo s skoraj neobvladljivim po- rastom vloge smodnika na bojnem polju, pa tudi z občasnimi tožbami nad »vražjim« izumom, ki naj bi zamajal temelje tradicionalnega srednjeveškega sve- ta.44 Tako morda lahko pojasnimo zadržanost pozno- srednjeveških umetnikov do vključevanja ognjenega orožja v opus cerkvenega stenskega slikarstva, sploh v kontekst uveljavljenih svetopisemskih motivov. Sprejemanje ognjenega orožja v vojaškem in civilnem okolju Smodnik je v drugi četrtini 14. stoletja dosegel tako rekoč vse predele Evrope. Vključevanje ognje- nega orožja v vojaško tehnologijo zahodnega sveta pa je trajalo precej dlje in ni potekalo povsem premočrt- no. V širšo rabo se je najprej prebilo topništvo, zaradi rušilne moči obetavno zlasti kot učinkovito sredstvo za uničevanje utrdb. Ročno ognjeno orožje je bilo pri tem sprva zapostavljeno, saj se je začelo v večjem ob- segu uveljavljati šele od prvih let 15. stoletja. Res pa je, da je nato – v srednji Evropi še posebej med husit- skimi vojnami – v komaj nekaj desetletjih preraslo v obvezni del podporne oborožitve.45 Za nekoliko zapozneli vstop lahkega ognjenega orožja v nabor splošno sprejete bojne tehnike je mo- goče najti več razlogov. Ročni top kot najzgodnejši predstavnik svojega razreda je bil še precej nedodela- no orožje, ki je s svojimi zmogljivostmi zgolj dopol- njevalo loke in samostrele. Toda njegov tehnološki potencial je obetal neprimerno več. S postopnimi izboljšavami se je v drugi polovici 15. stoletja uve- ljavila kavljasta puška oziroma arkebuza z vgrajenim netilnim mehanizmom na počasi tlečo vžigalno vrvi- co ali lunto. Ta inovacija je spodbudila precejšnjo re- volucijo, saj je po uporabnih zmogljivostih zasenčila orožje na tetivo in ga do začetka 16. stoletja bolj kot ne izrinila z evropskih bojišč.46 44 Prim. Contamine, War, str. 137–150. 45 Contamine, War, str. 135; Hall, Weapons, str. 95; McLachlan, Medieval; Lazar, Poznosrednjeveško topništvo, str. 20–67, 160– 177. 46 Kempers, Haquebuts, str. 56–89; Harmuth, Die Armbrust, str. 72; Krenn, Von alten, str. 7–10; Strickland – Hardy, The Great, str. 398–406. Precej dlje je trajalo, preden si je smodnik utrl pot v lovstvo. K temu je deloma prispevala v tradici- jo zazrta lovska kultura, deloma pa povsem praktični razlogi oziroma tehnične omejitve. Ti razlogi so bili povezani že z občutljivostjo smodnika na vlago in neugodne vremenske razmere ter z glasnim pokom orožja, ki je odganjal divjad. Še večje težave so izvi- rale iz nerodnega načina proženja. Zgodnje različice ročnega ognjenega orožja je bilo treba prožiti ročno, z ločenim prižigalom. To je pomenilo, da je strelec lahko orožje držal le z eno roko oziroma je moral proženje prepustiti pomočniku – način uporabe, še sprejemljiv na bojnem polju ali pri obrambi utrdbe, ne pa na lovišču.47 Hitro širjenje netilnega mehanizma na lunto je v zadnji četrtini 15. stoletja privedlo do prevlade arke- buze, s katero je uporabnik lahko prostoročno name- ril in streljal brez potrebe po dodatnem pomočniku. Za lovsko rabo niti ta rešitev ni bila idealna, saj je od uporabnika zahtevala, da vnaprej zaneti lunto, ko se postavi na prežo. Ker je lunta postopoma dogorevala, jo je moral strelec neprestano uravnavati. V slabem vremenu bi utegnila ugasniti, sploh pa je lahko divjad že od daleč zaznala smrad tlečega zažigala.48 Zares učinkovito alternativo je lovcem le malo pozneje prinesel izum kolesnega mehanizma, prire- jenega za vžig smodniškega polnjenja z iskrami, ki jih je ukresalo drgnjenje železovega pirita ob hitro vrte- če se jekleno kolesce. Iznajdbo tega sistema so razi- skovalci nekoč pripisovali kar Leonardu da Vinciju. Novejše raziskave so to hipotezo ovrgle in nesporno dokazale, da so kolesni mehanizem razvili v južno- nemškem prostoru okrog leta 1500. Novost se je že v prvih letih 16. stoletja razširila v alpskem prostoru in dosegla tudi severno Italijo.49 Zaradi zapletene konstrukcije kolesni mehanizem v vojaški rabi ni popolnoma nadomestil neprimerno cenejšega proženja na lunto. Kljub temu je njegov izum pomenil veliko tehnično prelomnico. Prvič do- tlej je omogočil konstrukcijo ognjenega orožja, ki ga je bilo mogoče napeti vnaprej, nato pa brez dodatnih priprav sprožiti v poljubnem trenutku. Takšno orožje torej ni bilo uporabno le na bojnem polju, temveč tudi 47 Kurzmann, Kaiser, str. 125–138; McLachlachan, Medieval. 48 Berg, Pürschgang, str. 14–15. 49 Blair, A Note; isti, Further Notes; isti, New Light; Morin, Two Combination; Morin, The Origins. Značilna pehotna mušketa na lunto, izdelana v Nürnbergu v začetku 17. stoletja (NMS, inv. št. N 5180, foto: Tomaž Lazar). 212 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 v civilnem okolju, za samoobrambo ali navsezadnje za bliskovit napad na nasprotnika. Iznajdba kolesnega vžiga je hkrati spodbudila razmah proizvodnje kratkocevnega orožja, dovolj kompaktnega za prikrito nošenje. Vse do tega tre- nutka je evropska javnost uvajanje ognjenega orožja pretežno sprejemala brez resnejših zadržkov, vendar je pojav nevarnih »samokresov« končno sprožil odlo- čen odziv. Cesar Maksimilijan I. je leta 1517 orožje na kolesni vžig prepovedal v vseh habsburških de- dnih deželah, odredbo pa si je prizadeval razširiti na celotno ozemlje Svetega rimskega cesarstva. Uradni razlog za tako drakonski ukrep naj bi bila grožnja javnemu redu in miru. Zaradi nespretnega ravnanja uporabnikov, a tudi tehničnih pomanjkljivosti naj bi bile namreč nove vrste orožja krive za številne nesre- če s smrtnim izidom. V resnici so s stališča oblasti veliko večjo nevarnost predstavljale namerne zlorabe tako pri medsebojnem obračunavanju kot pri neu- pravičenem odstrelu divjadi na loviščih.50 Zadnji pomislek nikakor ni bil zanemarljiv. V zgodnjem 16. stoletju je bilo že jasno, da je ročno ognjeno orožje po praktični učinkovitosti prehitelo vse druge alternative. Številnim tradicionalistom in pristašem orožja na tetivo to ni ugajalo, vendar toka zgodovine ni bilo mogoče zasukati v nasprotno smer. Iz pravil strelskih tekmovanj je razvidno, da je ka- kovostno izdelana arkebuza do konca 15. stoletja po natančnosti in dometu nesporno dohitela samostrel kot dotlej približno enakovrednega tekmeca. To je bila posledica številnih izboljšav – skrbnejše izdelave cevi s tesnejšimi tolerancami, dodajanja merkov, na- prednejših prožilnih mehanizmov in uporabe zmo- gljivejšega zrnatega smodnika.51 O praktičnih zmogljivostih zgodnjega strelnega orožja si ni preprosto ustvariti jasne slike. Doslej mor- da najbolj izpovedne izsledke so konec osemdesetih let 20. stoletja razkrili preizkusi, opravljeni z original- nimi primerki iz Deželne orožarne v Gradcu. Sku- pno so zajeli 13 kosov dolgocevnega in kratkocevnega orožja, datiranega od 16. do 18. stoletja. Tak vzorec je statistično premajhen, da bi na njem lahko utemeljili splošno veljavne zaključke, pa tudi sicer zmogljivosti več sto let starega strelnega orožja bržkone ne dosega- jo več enake ravni kot v času izdelave oziroma aktivne uporabe. Kljub temu je poskusno streljanje prineslo pomembna spoznanja. Potrdilo je predvsem občutno razliko med cenenim orožjem za splošno vojaško rabo in primerki višjega cenovnega razreda. Če je še v na- poleonski dobi raztros gladkocevne vojaške muškete lahko presegal celo premer 1 m na razdalji 100 m, se je ta številka pri kakovostno izdelanem dolgocevnem orožju najmanj prepolovila.52 50 Schlag, Die Jagd, str. 212. 51 Harmuth, Die Armbrust, str. 72; Kempers, Haquebuts, str. 56–89. 52 Krenn, Von alten, str. 41–131. Takšni rezultati v primerjavi z zmogljivostjo so- dobnega orožja ne delujejo posebej impresivno, ven- dar bi zadoščali, da izurjeni strelec zadene cilj v veli- kosti človeka. Prav tako ne gre pozabiti, da na ravni poznosrednjeveške tehnologije boljše alternative ni bilo. Lok in samostrel sta teoretično dosegala pri- merljivo, v idealnih razmerah morda celo večjo na- tančnost, a izključno v rokah resničnega mojstra, ki je do potankosti obvladal svoje orožje. V primerjavi z njima je ognjeno orožje zahtevalo bistveno manj vad- be in izkušenj. Ponujalo je tudi neprimerno polož- nejšo balistično krivuljo ter posledično zgolj mini- malni padec krogle na razdaljah znotraj uporabnega dometa orožja. Strelcu torej za zanesljiv zadetek ni bilo treba tako natančno oceniti strelne razdalje, kot bi moral storiti v primeru orožja na tetivo. To je bila v praksi dragocena prednost, v vsakem primeru pa je krogla iz ognjenega orožja po prebojnosti in smrto- nosnosti daleč prekašala puščice.53 Zgodovinski viri pričajo, da so bili dobri evrop- ski puškarji že v drugi polovici 15. stoletja sposobni izdelati učinkovito strelno orožje, vsaj po merilih ti- stega časa dovolj natančno celo za prave ostrostrelske podvige. Na tem mestu spomnimo na ponarodelo le- gendo o Erazmu Jamskem, čigar zgodba pa je imela le malo skupnega z bolj kot ne izmišljeno podobo »roparskega viteza«, kot so nam jo zapustili Valvasor in poznejši pisci. Tudi okoliščine Erazmove smrti so bile po poročanju sočasnih kronistov zelo drugačne od tistega, kar trdi »ljudski spomin«. Na domačem gradu ga je res oblegala kranjska deželna vojska, opremljena z vsaj tremi velikimi topovi. Toda po pisanju dobro obveščenega kronista Jakoba Unresta je Erazma jeseni 1484 pokosil strel iz ročnega topa oziroma zgodnje arkebuze: »mit ainer hanndtpuchsen durch ein venster erschossen«.54 Po vsej verjetnosti je to- rej padel kot žrtev veščega strelca, sposobnega iz pre- cejšnje oddaljenosti zadeti cilj skozi majhno okensko odprtino. Do začetka 16. stoletja je zmogljivost arkebuze toliko napredovala, da so jo v celinski Evropi do- končno sprejeli kot osnovno zvrst lahkega podporne- ga orožja. To je privedlo do skoraj popolne opustitve lokov in samostrelov, ki so se za kratek čas obdržali zgolj v nekaterih nišnih aplikacijah.55 V naslednjih desetletjih, sploh med viharjem italijanskih vojn (1494–1559), se je vloga smodnika še povečala, arke- buzo pa je sčasoma zasenčila konstrukcijsko identič- na, le nekoliko večja in težja mušketa.56 53 Eltis, The Military, str. 12–25, 43–66. 54 Nared, Erazem, str. 13–14; Unrest, Österreichische, str. 147. 55 Tak primer so bili samostrelci na konjih, saj orožje na luntni vžig ni bilo primerno za uporabo v sedlu. Do sredine 16. sto- letja pa je smodnik prevladal tudi v konjenici, saj je tehnični razvoj omogočil cenovno dostopnejšo proizvodnjo kolesnih pištol in karabink. Taylor, The Art, str. 35; Hall, Weapons, str. 71. 56 Taylor, The Art, str. 41–58; Kurzmann, Kaiser, str. 125–138; Hall, Weapons, str. 172–176; Mallett in Shaw, The Italian, str. 179–180. 213 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 Zanimivo je, da tehnološkega preloma na področ- ju strelnega orožja ni bilo mogoče opaziti samo v Evropi. Do enakih spoznanj so v približno istem času ali zgolj z minimalnim zamikom prišli tudi pripadni- ki daljnevzhodnih kultur, v okolju z lastnim boga- tim lokostrelskim izročilom, ki je tedaj prišlo v stik z evropskimi pomorščaki in njihovo oborožitveno tehnologijo. Sredi 16. stoletja je prihod modernega ognjenega orožja evropskega porekla na Kitajskem povzročil pravo revolucijo. Mušketa je v zelo kratkem času skoraj popolnoma izpodrinila orožje na tetivo in primitivnejše različice ročnih topov. To je posredno spodbudilo velike spremembe v vojaški organizaciji.57 Morda še bolj dramatične so bile posledice ena- kega procesa na Japonskem. Posebej luciden ko- mentar o relativnih prednostih oziroma slabostih 57 Andrade, The Gunpowder, str. 166–187. tradicionalnih in modernih oborožitvenih sistemov je prispeval sloviti mečevalec Mijamoto Musaši (ok. 1584–1645) v Knjigi petih prstanov. Po njegovih opa- žanjih je bilo lok sicer mogoče koristno uporabiti na začetku spopada, zlasti na močvirnem terenu, vendar pri obleganjih ni bil posebej učinkovit in se tudi si- cer ni izkazal na razdaljah, daljših od približno 40 m, zato v urjenju lokostrelstva ni več prepoznal prak- tičnega smisla. Toliko bolj je cenil arkebuzo oziroma mušketo na lunto, saj je bila po njegovem mnenju najučinkovitejše sredstvo za obrambo utrdb in hkrati najsmrtonosnejše orožje na bojnem polju vse do tre- nutka, ko se je razvil metež.58 Prevlado smodnika – ne zgolj na bojnem polju, temveč tudi pri lovu – je bil prisiljen priznati celo tako zavzet pristaš konservativnih vrednot, kot je bil 58 Musashi, A Book, str. 47–48. Maksimilijan I. kot izvrsten lovec na gamse (Po: Treitzsaurwein, Der Weiß Kunig, sl. 175, © Universitätsbibliothek Heidelberg). 214 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 sam Maksimilijan I. Habsburški. O tem ne nazadnje govori zanimiva prigoda, zabeležena v romansiranem avtobiografskem delu Weißkunig. Mladi vladar, že od malih nog navdušen lovec in neprekosljiv mojster v uporabi samostrela, naj bi se nekoč mudil v štajer- skem pogorju Reichenau. Na visoki pečini, kar 100 klafter oziroma okrog 180 m visoko, je zapazil ka- pitalnega gamsa. Živali na takšni višini ni bil sposo- ben zadeti noben član lovske druščine, niti Jörg Pur- gkhart, odličen strelec s puško. Tedaj je v ospredje stopil kraljevič sam. Napel je svoj samostrel z jekle- nim lokom, pomeril in s prvim strelom zadel gamsa naravnost v srce.59 O verodostojnosti zgodbe bi seveda lahko raz- pravljali, toda njen splošni poduk je vendarle dovolj jasen – po merilih tistega časa je šlo za izjemen strel, s katerim je kraljevič še enkrat potrdil svoje malone nadčloveške bojevniške spretnosti. Dosežek je bil še toliko bolj bleščeč zato, ker protagonist ni uporabil ognjenega orožja, temveč samostrel kot očitno manj zmogljivo alternativo. Kljub poskusom zakonskih prepovedi širjenja obetavne tehnologije ni bilo mogoče dolgoročno zajeziti in preprečiti njene rabe v lovstvu. Po ironiji usode je k temu veliko prispevala lovska strast ple- miškega stanu, ki si je sicer najgorečneje prizadeval omejiti razmah potencialno nevarnih orožarskih ino- vacij. Odličen primer takšne miselnosti je bil salzbur- ški nadškof in kardinal Matej Lang (1468–1540), še v visoki starosti navdušen lovec. Leta 1534 so zanj izdelali razkošno okrašeno, a tudi tehnično presene- tljivo izpopolnjeno lovsko puško z dvojnim kolesnim 59 Treitzsaurwein, Der Weiß, str. 84. mehanizmom, zasnovano tako, da je uporabniku omogočala oddati dva zaporedna strela. Ta mojstro- vina puškarske umetnosti je nazadnje prešla v last salzburškega muzeja Carolino Augusteum in velja za enega najstarejših ohranjenih primerkov orožja na kolesni vžig.60 Zgornji primeri pričajo o tem, kako hitro je teh- nološki razvoj sledil željam petičnih naročnikov. Do sredine 16. stoletja je ognjeno orožje na kolesni vžig tehnično toliko dozorelo, da ga je srednjeevropska družbena elita začela redno uporabljati za lov. A ven- darle je že zaradi konservativnih nazorov in visoke cene vrhunske oborožitvene tehnologije trajalo še nekaj desetletij, preden je puška končno izpodrinila lok in samostrel ter se uveljavila kot standardni pri- pomoček za odstrel divjadi.61 Sklep Nedavno razkritje upodobitve strelca na freski iz Polic pri Cerknem morda ne sodi med prelomne najdbe umetnostnozgodovinske stroke, a je kljub temu zgodovinsko dragocena, v slovenskem merilu za zdaj edinstvena vinjeta, ki priča o vse večji vlogi smodnika na pragu novega veka. Ob upodobitvi se odpira več vprašanj; za začetek že, zakaj je slikar ome- njeni prizor sploh vključil ob rob povsem klasičnega motiva sv. Krištofa. Na to bo morda v prihodnje od- govorila še bolj poglobljena umetnostnozgodovinska analiza. Glede na do sedaj upoštevane argumente se zdi najprepričljivejša razlaga, da v ozadju niso tičali posebni simbolni ali ikonografsko zaznamovani vzgi- 60 Ramharter, Der Waffenbesitz, str. 324–325, kat. št. 1.7. 61 Berg, Pürschgang, str. 14–16. Prestižna lovska puška Mateja Langa na kolesni vžig iz leta 1534 (© Salzburg Museum / Stiftung Imfeld). Kratka risanica s kolesnim mehanizmom, datirana v leto 1630. Orožje, izdelano v značilnem južnonemškem slogu, je na olesju okrašeno z intarzijami lovskih motivov (NMS, inv. št. N 19802, foto: Tomaž Lauko). 215 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 bi, temveč preprosto želja po obogatitvi ustaljenega svetniškega motiva z drobnim prizorom iz aktualnega sveta avtorja poslikave in njegovega občinstva. Zgodovinski kontekst to možnost podpira ali ji vsaj ne nasprotuje. Razgibana upodobitev Pohoda sv. treh kraljev v cerkvi sv. Helene v Gradišču pri Divači je le en bližnji primer iz enakega geografskega, kul- turnega in umetnostnega okolja, ki dokazuje nagnje- nje poznogotskega stenskega slikarstva k vključeva- nju raznovrstnih spremljevalnih prizorov. Pri tem gotovo ni zanemarljivo, da se v Gradišču pri Divači poleg šaljivih, pravljičnih, živalsko obarvanih moti- vov pojavijo tudi lovski. Ob koncu srednjega veka je bil lov navsezadnje vsaj toliko kot sredstvo prežive- tja stvar prestiža, celo statusni simbol višjega stanu. Kako ugledno vlogo je imel v očeh javnosti, morda še posebej v samodojemanju in reprezentanci plem- stva, med drugim priča Paolo Santonino, ko v svojih popotnih dnevnikih doživeto opisuje srečanje z go- riškim grofom in njegovim spremstvom v razkošni lovski opravi.62 Freska sv. Krištofa v Policah pri Cerknem je na- stala v zgodnjem 16. stoletju, ko se je ročno ognjeno orožje v slovenskem prostoru in soseščini že dodobra uveljavilo v vojaški oborožitvi in se je kljub posku- som zakonskih prepovedi začelo širiti tudi že v lov- 62 Santonino, Popotni dnevniki, str. 20. stvo. Izpopolnjeni modeli strelnega orožja na luntni, še bolj pa kolesni vžig – proti koncu 16. stoletja vse pogosteje opremljeni celo z risano cevjo – so tedaj že dosegali potrebno stopnjo natančnosti in zanesljivo- sti, da jih je bilo mogoče učinkovito uporabiti za lov na visoko divjad. Dejavniki, ki so tisti trenutek še za- virali splošno uveljavitev ognjenega orožja v lovstvu, torej niso več izvirali iz njegovih morebitnih tehnič- nih pomanjkljivosti, temveč kvečjemu iz konserva- tivne miselnosti »zelene bratovščine«, sestavljene iz pripadnikov tradicionalne družbene elite. Podobo strelca iz Polic pri Cerknem je mogoče razumeti na različne načine, toda ob natančnejšem pretresu argumentov se zdi še najbolj verjetno, da gre za poskus dokaj verističnega prikaza lova na gam- se, priljubljene dejavnosti lovcev v alpskem prostoru, kamor sodi tudi gorato zaledje Cerknega. V tem po- gledu je šlo za prizor, ki je bil naročnikom poslikave in lokalnemu okolju domač. Poglaviten detajl na tej upodobitvi, ki vzbuja pozornost vsaj v očeh dana- šnjega opazovalca, je uporabljeno orožje. To je očit- no že dodobra dodelana izvedba arkebuze, oprem- ljene z netilnim mehanizmom. Njegovega ustroja na upodobitvi ni mogoče prepoznati, a bi bilo glede na kontekst uporabe orožja morda pričakovati, da je bilo prirejeno celo prej za kolesni kot luntni vžig. Če naša hipoteza drži, strelec na freski ni nujno zgolj nepomemben obstranec. Ukvarja se z lovom, Soroden primer vključevanja živalskih in lovskih motivov: Pohod sv. treh kraljev v Gradišču pri Divači (foto: Andrej Jazbec). 216 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 plemenito in vznemirljivo dejavnostjo prestižnega značaja. Hkrati je oborožen z imenitnim, naravnost modnim kosom strelnega orožja, skonstruiranim na najvišji tehnološki ravni tistega časa. To dvoje pa na- vsezadnje daje slutiti, kaj je bilo tisto, kar je lik strelca napravilo tako privlačnega v očeh sodobnikov, da si je prislužil mesto na poslikavi cerkve Marijinega rojstva v Policah pri Cerknem. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI BSB – Bayerische Staatsbibliothek, München HSS Cod.icon. 222, Popisi orožja Maksimilijana I. OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA Andrade, Tonio: The Gunpowder Age. China, Military Innovation and the Rise of the West in World Histo- ry. Princeton, Oxford: Princeton University Press, 2016. Badovinac, Tatjana in Janko Jeličić: Orožje. Celje; Pokrajinski muzej Celje, 2006. Berg, Carl Heinrich Edmund von: Pürschgang im Dickicht der Jagd- und Forstgeschicht. Dresden: Schönfeld, 1869. Blair, Claude: A Note on the Early History of the Wheellock. Journal of the Arms & Armour Society, 3, 1959–1961, str. 232–236. Blair, Claude: Further Notes on the Origin of the Wheellock. The Arms and Armour Annual (ur. Robert Held). Chicago: Follett Press, 1973, str. 28–47. Blair, Claude: New Light on the early History of the Wheellock in Italy. Waffen- und Kostümkunde, 37, 1995, str. 27–52. Cevc, Emilijan: Stavbar Andrej in slikar Jernej iz Loke v Beneški Sloveniji. Loški razgledi, 7, 1960, str. 94–105. Ciglenečki, Marjeta in Polona Selinšek: Zbirka orož- ja na ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 1999. Contamine, Philippe: War in the Middle Ages. Ox- ford: Basil Blackwell, 1984. Da Varagine, Jacopo: Legenda Aurea. Firenze: Libre- ria editrice fiorentina, 1999. Dolenc, Jože in Zmaga Kumer: Sv. Krištof. Leto svet- nikov (ur. Marijan Smolik). Celje: Mohorjeva družba, 2000, str. 212–213. Eltis, David: The Military Revolution in Sixteenth- Century Europe. London, New York: I. B. Tauris, 1998. Flego, Stanko: Poliške zgodbe. Ustno izročilo iz vasi Police pri Cerknem. Idrijski razgledi, 51, 2006, str. 88–95. Florjanc, Ivan in Janez Jocif: Riba Faronika na fre- skah sv. Krištofa. Loški razgledi, 58, 2011, št. 1, str. 182–198. Golob, France: Upodobitev sv. Krištofa – dela slikarja Jerneja iz Loke. Loški razgledi, 29, 1982, št. 1, str. 20–31. Hall, Bert S.: Weapons & Warfare in Renaissance Eu- rope. Baltimore: Johns Hopkins University Press, 1997. Harmuth, Egon: Die Armbrust. Ein Handbuch. Graz: Akademische Druck- u. Verlaganstalt, 1986. Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji, 1: Go- renjska. Ljubljana: Družina, 1996. Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji, 2: Pri- morska. Ljubljana: Družina, 1997. Horvat, Jasna: Gotsko stensko slikarstvo – vir za ma- terialno kulturo. Gotika v Sloveniji – svet predme- tov (ur. Maja Lozar Štamcar). Ljubljana: Narodni muzej, 1995, str. 137–155. Horvat, Jasna: Likovne upodobitve predmetov premične kulturne dediščine: obdobje poznega srednjega veka. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za umet- nostno zgodovino (doktorska disertacija), 1998. Jazbec, Andrej: Marija z detetom iz cerkve Marijine- ga rojstva na Policah na Šentviški planoti. Idrijski razgledi, 52, 2007, str. 60–66. Keen, Maurice (ur.): Medieval Warfare. A History. Oxford: Oxford University Press, 1999. Keen, Maurice: Das Rittertum. Düsseldorf: Albatros, 2002. Kempers, R. T. W.: Haquebuts from Dutch Collec- tions. The Journal of the Arms & Armour Society, 9, 1983, št. 2, str. 56–89. Komelj, Ivan: Dvajset let odkrivanja srednjeveških stenskih slik. Varstvo spomenikov, 10, 1965–1966, str. 39–76. Krenn, Peter: Von alten Handfeuerwaffen. Entwick- lung, Technik, Leistung. Graz: Landeszeughaus, 1989. Kuret, Primož: Glasbeni instrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska ma- tica, 1973. Kurzmann, Gerhard: Kaiser Maximilian I. und das Kriegswesen der österreichischen Länder und des Reiches. Wien: Österreichischer Bundesver- lag, 1985 (Militärgeschichtliche Dissertationen österreichischer Universitäten 5). Lazar, Tomaž: Likovni viri za vojaško zgodovino po- znega srednjega veka; stensko in tabelno slikar- stvo na Slovenskem in v sosednjih deželah, 1. del. Zbornik za umetnostno zgodovino, 43, 2007, str. 219–236. Lazar, Tomaž: Likovni viri za vojaško zgodovino po- znega srednjega veka; stensko in tabelno slikar- stvo na Slovenskem in v sosednjih deželah, 2. del. Zbornik za umetnostno zgodovino, 44, 2008, str. 139–160. Lazar, Tomaž: Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja 217 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–2182019 od 13. do 15. stoletja. Ljubljana: Filozofska fakul- teta, Oddelek za zgodovino (doktorska disertaci- ja), 2009. Lazar, Tomaž: Poznosrednjeveško topništvo na Sloven- skem. Raziskave dveh zgodnjih topov iz Pokrajin- skega muzeja Ptuj - Ormož / Late-Medieval Ar- tillery in Slovenia. A Study of Two Early Artillery Pieces from the Regional Museum Ptuj – Ormož. Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev / Topics in Slovenian Material Culture 13. Ljub- ljana: Narodni muzej Slovenije, 2015. Lazar, Tomaž: Oborožitev slovenskih dežel v začetku 16. stoletja. Münchenski rokopis Cod.icon 222. Zgodovinski časopis, 71, 2017, št. 1–2, str. 106–162. Lazar, Tomaž, Tomaž Nabergoj in Polona Bitenc (ur.): Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem 2. Katalog. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2013. Mallett, Michael in Christine Shaw: The Italian Wars 1494–1559. War, State and Society in Early Modern Europe. London, New York: Routledge, 2012. McLachlachan, Sean: Medieval Handgonnes. The First Black Powder Infantry Weapons. Oxford: Osprey Publishing, 2010. Medvešček, Pavel: Iz nevidne strani neba. Razkrite skrivnosti staroverstva. Ljubljana: ZRC SAZU, 2015. Morin, Marco: Two Combination Weapons Firing Superimposed Loads. Journal of the Arms & Ar- mour Society, 8, 1973, št. 9–10, str. 257–269. Morin, Marco: The Origins of the Wheel Lock. A German Hypothesis: An Alternative to the Ita- lian Hypothesis. Art, Arms and Armour, 1, 1979– 1980, str. 80–99. Musashi, Miyamoto: A Book of Five Rings. Wood- stock, New York: The Overlook Press, 1974. Osojnik, Minka, Marta Bensa, Andrej Jazbec in Bar- bara Nadbath: Police pri Cerknem – cerkev Rojstva Device Marije, EŠD 4040: konservatorski načrt. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2017. Nared, Andrej: Erazem (Pred)jamski – slovenski Ro- bin Hood? Zgodovina za vse, 5, 1998, št. 2, str. 5–16. Pleterski, Andrej: Poliški Tročan. Studia mytologica slavica, 9, 2006, str. 41–58. Ramharter, Johannes: Der Waffenbesitz der Fürst- erzbischöfe von Salzburg und sein Verbleib. Mit- teilungen der Gesellschaft für Salzburger Landes- kunde, 149, 2009, št. 2, str. 297–372. Rathgen, Bernhard: Das Aufkommen der Pulverwaffe. München: Die schwere Artillerie, 1925. Randall, Lilian M. C.: Images in the Margins of Gothic Manuscripts. Berkeley, Los Angeles: University of California Press, 1966. Santonino, Paolo: Popotni dnevniki. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva družba, 1991. Schlag, Wilhelm: Die Jagd in historischer Zeit. Alles Jagd ... Eine Kulturgeschichte (ur. Günther Hödl, Hartwig Pucker). Ferlach: Land Kärnten Kultur- abteilung, 1997, str. 207–233. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Stele, France: Umetnost v Primorju. Ljubljana: Slo- venska matica, 1960. Strickland, Matthew in Robert Hardy: The Great Warbow. From Hastings to the Mary Rose. Thrupp, Stroud: Sutton Publishing, 2005. Tambara, Giovanni (ur.): Juliani canonici Civita- tensis chronica (aa. 1252–1364). Rerum Italica- rum scriptores, Raccolta degli storici italiani dal Cinquecento al Millecinquecento 24, št. 14. Citta di Castello: S. Lapi, 1906. Tancik, Ferdinand: Topništvo na Slovenskem. Ljublja- na: Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino (diplomsko delo), 1964. Taylor, Frederick L.: The Art of War in Italy 1494– 1529. Cambridge: University Press, 1921. Treitzsaurwein, Marx (ur.): Der Weiß Kunig. Eine Erzehlung von den Thaten Kaiser Maximilian des Ersten. Wien: Joseph Kurzböcken, 1775. Unrest, Jakob: Österreichische Chronik. Monumenta Germaniae historica, Scriptores rerum Germani- carum, N. S. XI. Weimar: H. Böhlau, 1957. Wiessner, Hermann (ur.): Die Kärntner Geschichts- quellen 1335–1414. Monumenta historica duca- tus Carinthiae X. Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1968. Wolfsgruber, Karl: Dom und Kreuzgang von Brixen. Bozen: Athesia, 1988. S U M M A R Y Hitherto unknown depiction of an early fire- arm on the fresco at Police near Cerkno The Church of the Nativity of Mary at Police near Cerkno has already been subject to art historical research on a number of occasions. Most considera- tion has been given to the relatively well-preserved frescos dating to the first half of the sixteenth cen- tury, and the latest restoration works revealed new, hitherto unknown paintings. The most interesting fresco due to its historical context is that of Saint Christopher on the south side of the nave, which is at the focus of this contribution. The central scene, the figure of Saint Christopher carrying the infant Jesus over the river, is completed with several side motifs. In the lower left corner, there is a depiction of a man firing a hand-held fire- arm at a goat or a chamois. The scene most likely has no deeper iconographic connection with the legend 218 TOMAŽ LAZAR, ANDREJ JAZBEC: DOSLEJ NEZNANA UPODOBITEV ZGODNJEGA OGNJENEGA OROŽJA NA FRESKI V POLICAH ..., 203–218 2019 of Saint Christopher and was included in the depic- tion as an accompanying genre motif. What makes it so striking is that, according to available data, it is one of the earliest artistic depictions of a firearm in Slovenia, and the earliest example documented in church wall painting. In the early sixteenth century, when the said depiction was produced, firearms were no longer a novelty, even less a rarity. The latest detailed stud- ies of historical sources confirm that gunpowder spread to the eastern Alpine area as early as the se- cond quarter of the fourteenth century and proved one of the decisive military factors a century later. A major contributor to this process was also the ex- perience gained during the concurrent Hussite wars. In addition to artillery, hand-held firearms became increasingly widespread in military use. Despite its relatively primitive construction, the hand-gun (or handgonne) became an equal competitor in military armament already in the mid-fifteenth century. The more advanced matchlock arquebus, however, un- doubtedly eclipsed stringed weapons no later than the turn of the sixteenth century and established it- self as a standard support weapon across European battlefields. Despite its successful integration into warfare, gunpowder took considerably longer to become widely used in hunting. This was initially due to the technical shortcomings of early firearms, especially their awkward firing.The invention of wheellock mechanism about 1500 finally led to an effective so- lution by enabling the shooter to load and cock the weapon in advance and fire it whenever necessary. In this way, firearms first became a truly useful alterna- tive in hunting as well. However, the swift spread of the new technology also caused anxiety over possible misuse. Such fears prompted Emperor Maximilian I to issue a ban in 1517 on the use of wheellock weap- ons in the Habsburg hereditary territories. Nonethe- less, the ban never took hold and could not dam the spread of increasingly effective firearms in the long run, although it did impede the spread of gunpowder among hunters, which was to some extent also due to the conservative mentality of the social elites and their reticence to embrace novelties. Given the above, the scene from Police near Cer- kno is, for the time being, a unique witness to the moment when hand-held firearms matured to the point of becoming a self-evident part of military armament while at the same time also establishing themselves among hunters. The depiction may be interpreted as a tentative realistic demonstration of chamois hunt with a refined version of an arquebus, most probably fitted with a wheellock. Cerkev Marijinega rojstva v Policah pri Cerknem (foto: Andrej Jazbec). 219 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 316.344.5:316.323.5(497.4)"1631" Prejeto: 28. 5. 2019 Vanja Kočevar dr., asistent z doktoratom, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: vkocevar@zrc-sazu.si Dedna poklonitev vojvodine Kranjske kralju Ferdinandu III. leta 1631 IZVLEČEK Dedna poklonitev je bila obred inavguracije novega deželnega kneza in eno osrednjih dejanj v življenju zgodnje- novoveške dežele kot politične entitete. Ferdinandu III., bodočemu cesarju ter tedanjemu ogrskemu in češkemu kralju, so se notranjeavstrijske dežele poklonile spomladi 1631. Poklonitev je v njegovem imenu sprejel komisar Janez Ulrik vojvoda Krumlovški in knez Eggenberg. Kranjska dedna poklonitev je sicer potekala v senci obiska španske infantinje Marije Ane ter prevzema visokih dvornih dolgov s strani kranjskih stanov, vendar je kljub temu prinesla pomembno novost v razvoj odnosov med stanovi in vladarjem, saj se je z njo uveljavila navada, da je deželni knez stanovom naročil, naj se poklonijo njegovemu nasledniku, s čimer je slednjemu olajšal prevzem oblasti po svoji smrti. KLJUČNE BESEDE Dedna poklonitev, Kranjska, Ljubljana, Ferdinand III., Janez Ulrik Eggenberg, deželni privilegiji ABSTRACT HEREDITARY HOMAGE OF THE DUCHY OF CARNIOLA TO KING FERDINAND III IN 1631 Hereditary homage was a ritual of inaugurating the new provincial prince and one of the central acts in the life of the early modern territory as a political entity. The Inner Austrian territories paid their homage to Ferdinand III, the future emperor and the then King of Hungary and Bohemia in the spring of 1631. The homage was received on Ferdinand’s behalf by the commissioner Hans Ulrich, Duke of Krumlov (Krumau) and Prince Eggenberg. Although eclipsed by the visit of the infanta Maria Anna of Spain and the estates’ assumption of high imperial debt, the Car- niolan hereditary homage brought about an important novelty in the development of the relations between the estates and the sovereign, as it thenceforth became customary for the estates to pay homage to his successor, which facilitated the transition of power following his death. KEY WORDS Hereditary homage, Carniola, Ljubljana, Ferdinand III, Hans Ulrich von Eggenberg, provincial privileges 220 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 Uvod Ferdinand III. je v strokovni literaturi dolgo veljal za »pozabljenega« ali »neznanega« cesarja,1 zgodovi- nopisje pa ga je pogosto predstavljalo v senci njego- vega očeta Ferdinanda II. Podobno kot deželni knez so bile dolgo prezrte tudi dedne poklonitve notranje- avstrijskih dežel, ki jih je po komisarju Janezu Ulriku vojvodi Krumlovškem in knezu Eggenbergu2 sprejel v prvi polovici leta 1631 in so v strokovni literaturi kvečjemu bežno omenjene. Poklonitve Ferdinandu III., ki so potekale v burnih časih tridesetletne vojne, so sicer že pri sodobnikih zasenčili drugi dogodki, vendar te kljub navidezni neodmevnosti za politični razvoj dežel in nastajajoče habsburške monarhije še zdaleč niso bile nepomembne. Z dednimi poklonitvami leta 1631 se je namreč uveljavil nov deželnoknežji pristop k poklonitvam. Avstrijski zgodovinar Arno Strohmeyer opozarja, da so poklonitve v desetletjih po letu 1620 po navadi potekale še v času življenja starega vladarja, s čimer je deželni knez poskrbel za izbiro svojega naslednika. Poleg tega, nadaljuje Strohmeyer, je lahko vladar pri poklonitvenih pogajanjih na svojo stran tehtnice po- stavil svojo celotno politično težo in se tako izognil »medvladju« po svoji smrti. Čas med smrtjo starega deželnega kneza in poklonitvijo novemu je bil po iz- kušnjah iz časov tako imenovanega »stanovsko-mo- narhičnega dualizma«3 običajno vrhunec stanovske- 1 Ferdinand III. se je rodil 13. julija 1608 v Gradcu kot četrti otrok nadvojvode Ferdinanda (III.)/II. Notranjeavstrijskega in Marije Ane Bavarske. Ker sta njegova starejša brata umrla že v otroštvu, mu je pripadlo nasledstvo po očetu. Kot nje- govega očeta so tudi Ferdinanda III. vzgajali jezuiti, ki pa nanj niso imeli tako močnega vpliva. Še ne osemnajstleten je bil Ferdinand III. izvoljen za ogrskega kralja in 8. decembra 1625 kronan v Sopronu. 26. novembra 1627 je bil v Pragi okronan še za češkega kralja. Notranjeavstrijske dedne po- klonitve je po komisarju knezu Eggenbergu opravil leta 1631. Za rimsko-nemškega kralja je bil naposled izvoljen v starosti 28 let, 22. decembra 1636 v Regensburgu, kjer je bil 30. de- cembra 1636 tudi kronan (Hengerer, Kaiser Ferdinand III., str. 122–123). Po smrti svojega očeta Ferdinanda II. 15. fe- bruarja 1637 pa je dejansko postal cesar (Die Kaiser, str. 552– 553; Hengerer, Kaiser Ferdinand III., str. 122–123). Nekdaj »neznani« Habsburžan se je v zadnjem času vrnil iz pozabe ter z dvema novima življenjepisoma samozavestno zakorakal v fokus zgodovinopisja. Prvega je leta 2008 prispeval Lothar Höbelt in nosi naslov Ferdinand III. (1608–1657) Frieden- kaiser wider Willen, drugega pa je leta 2010 pod naslovom Kaiser Ferdinand III. (1608–1657): Eine Biographie objavil Mark Hengerer. 2 O Janezu Ulriku vojvodi Krumlovškem in knezu Eggenbergu glej: Komić Marn, Kratka zgodovina rodbine Eggenberg, str. 13–17. 3 Termin »stanovsko-monarhični dualizem« ni neproblemati- čen. V razpravi se držimo koncepta Sergija Vilfana, ki rabi termina ni nasprotoval ob upoštevanju dejstva, da ni šlo za dejansko sovladarstvo stanov ali delitev suverenosti z dežel- nim knezom, temveč le za njihovo razmeroma veliko politič- no moč. V povzetku svoje razprave iz leta 1989 je zapisal: »… ebenso ist Ausdruck Dualismus mit grösster Vorsicht zu gebrau- chen, denn es handelt sich um keine Teilung der Landeshoheit oder der Regierungsgewalt zwischen Landesfürst und Ständen, auch ga odpora.4 Ferdinand III. je tako notranjeavstrijske dedne poklonitve sprejel šest let pred smrtjo svojega očeta.5 To prakso so Habsburžani v notranjeavstrij- skih deželah opustili v drugi polovici 17. stoletja, ko je bila oblast dovolj trdno v njihovih rokah, da so sta- nove lahko pustili čakati in dedne poklonitve spreje- mali leta po dejanskem nastopu vlade.6 um keine Mitregierung; von einem Gesetzgebungsrecht der Stän- de ist keine Rede; die Landstände sind nicht Repräsentanten des ganzen Landes, da sie keine Ingerenz auf das Kammervermögen (mit zalreichen Untertanen!) haben; die Kärntner Herzogseinse- tzung hat nichts mit den Landständen zu tun; das ius resistendi ist in seiner reinen Form nicht vorhanden, und vieles ähnliches mehr« (Vilfan, Pravni značaj deželnih stanov, str. 219). 4 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 166. 5 Karel II. je leta 1564 dedne poklonitve notranjeavstrijskih de- žel prejel, ko je bil njegov oče, cesar Ferdinand I., še živ, vendar je tudi dejansko oblast prevzel po očetovi smrti še isto leto. 6 Leopold I. je dedne poklonitve notranjeavstrijskih dednih dežel sprejel leta 1660, to je tri leta po nastopu vlade in šest Anonimni avtor, Cesar Ferdinand III. (Narodni muzej Slovenije, Grafični kabinet, inv. št. G-599, foto: Tomaž Lauko). 221 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 Dedno poklonitev »neznanemu« Habsburžanu sta leta 1631 precej zasenčila druga dva dogodka. Prvi je bil potovanje španske infantinje8 ter neveste let po tem, ko je bil po smrti starejšega brata Ferdinanda IV. določen za naslednika. Jožef I. je sploh prekinil z dednimi poklonitvami v notranjeavstrijskih deželah, čeprav bi na to lahko vplivala tudi španska nasledstvena vojna. Karel VI. je notranjeavstrijske poklonitve sprejel sedemnajst let po nasto- pu vladavine. Mariji Tereziji pa so se zdele notranjeavstrijske dedne poklonitve nepotrebne, saj so zanjo predstavljale zgolj dedne dežele (Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens, str. 582; Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 61; Gmoser, Die stei- rischen, str. 279). 7 Hans Ulrich von Eggenberg (1568–1634), 1722, Band 2 der Annales Ferdinandei von Franz Christoph Khevenhüller, er- sch. 1721–1726. Wikimedia Commons. https://commons. wikimedia.org/wiki/File:Hans_Ulrich_von_Eggenberg.jpg (29. 5. 2019). Glej: Komić Marn, Kratka zgodovina rodbine Eggenberg, str. 12. 8 Pomen: infántinja – v Španiji in na Portugalskem nek- daj kraljeva hči (Fran. http://www.fran.si/iskanje?View= 1&Query=infantinja (2. 6. 2016)). kralja in cesarjeviča9 Ferdinanda III. Marije Ane, ki se je v mrzlih februarskih dneh v naših krajih mudi- la med potjo na Dunaj. Poroka med avstrijskimi in španskimi Habsburžani je tudi pomembno vplivala na oblikovanje zavezništev na pragu nove – švedske – epizode tridesetletne vojne. Z maratonskim spopa- dom, ki se je tačas bil na Nemškem, je povezan tudi drugi pomemben dogodek, in sicer prevzem dvornih in vojnih dolgov, ki so ga leta 1631 odobrili dežel- ni zbori notranjeavstrijskih dednih dežel. Prevzem 800.000 goldinarjev dolga, kolikor je znašal kranjski delež, je znatno obremenil deželne finance in imel dolgoročne posledice na poslovanje deželnega zbora, dinastiji pa je po drugi strani omogočil, da je zajela sapo pred težavnim spopadom s švedskim kraljem Gustavom II. Adolfom.10 Viri Kranjska dedna poklonitev leta 1631 ostaja zara- di pomanjkanja virov zavita v tančico skrivnosti, saj na podlagi trenutno znanega in dostopnega gradiva niti datuma poklonitve ne moremo določiti s popol- no gotovostjo. Valvasor je prihod španske infantinje, ki je v kranjsko prestolnico po Ljubljanici priplula 5. februarja, opisal z besedami, da je visoka gostja pri- spela: »… zvečer in s svojim, mesecu enakim bliščem nadomestila odsotnost sonca«.11 K navedbi kranjske- ga polihistorja lahko dodamo, da je poleg sonca blišč visoke španske gostje nadomestil tudi dedno poklo- nitev, ki je tod potekala približno pet mesecev pozne- je, saj ta po zastopanosti v virih izzveni kot drobna opomba.12 Od primarnih virov so nam na voljo štirje. V Zbir- ki normalij Arhiva Republike Slovenije se je ohra- nil patent Ferdinanda II., s katerim je cesar svojega najstarejšega sina imenoval za naslednika in dediča Kranjske ter stanovom naročal, naj opravijo dedno poklonitev. V Zbirki listin naletimo na pooblastilo Ferdinanda III. za komisarja Janeza Ulrika kneza Eggenberga, ki je v njegovem imenu sprejel dedne poklonitve vseh notranjeavstrijskih dežel.13 V zbirki gradiva, povezanega z dednimi poklonitvami, v fon- du Deželni stanovi za Kranjsko pa najdemo krajša dokumenta, ki se nanašata na naš predmet raziskave. Prvi je potrdilo komisarja kneza Eggenberga, s kate- 9 Pomen: cesárjevič – cesarjev sin (Fran. http://www.fran.si/isk anje?View=1&Query=cesarjevi%C4%8D (27. 6. 2016)). 10 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 318; Vilfan, Struktura stanov, str. 180; Košir, Stanovska uprava, str. 96–102; Kočevar, Vojvo- dina Kranjska, str. 426–428, 489–528, 618–622. 11 Prosti prevod po: »… am Abend / und erstattete / gleich dem Mond / mit ihrem Glantz / das Abwesen der Sonnen« (Valvasor, Die Ehre, XV, str. 591). 12 O potovanju španske infantinje Marije Ane glej: Tschaikner, Eine winterliche Reise, str. 269–282; Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 388–398. 13 ARS, SI AS 1063, št. 2260 (1631, marec 19., Dunaj). Janez Ulrik knez Eggenberg (Annales Ferdinandei von Franz Christoph Khevenhüller, Band 2, 1721–1726 (Wikimedia Commons)).7 222 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 rim je deželnim stanovom potrdil, da je bil pravni akt poklonitve izveden, in jim obljubil, da bo vladar Fer- dinand III. ratificiral prisego, ki jo je podal v njego- vem imenu, in potrdil kranjske deželne privilegije.14 Poleg tega je ohranjen še krajši prepis besedila pri poklonitvi podanih dednih priseg.15 Tretji primarni vir je stanovski registraturni protokol št. 15, v kate- rem lahko že od avgusta 1630 dalje spremljamo vpise korespondence, ki se je nanašala na bližajoči se obisk španske infantinje, medtem ko se dedna poklonitev v njem prvič omenja šele aprila 1631.16 Ostali potencialni primarni viri o dedni pokloni- tvi molčijo. Protokole zasedanj kranjskega deželne- ga zbora in odbora najdemo pomešane v protokolu številka 15 (1622–1633);17 na tej osnovi lahko spo- mladi in poleti 1631 identificiramo trinajst zasedanj obeh glavnih stanovskih organov (zbora in odbora), in sicer so zasedanja vpisana pod naslednjimi datu- mi: 30. maj, 31. maj, 5. junij, 7. junij (dve zasedanji), 10. junij, 11. junij, 14. junij, 25. junij, 3. julij, 9. julij, 10. julij in 18. julij. Vendar je verjetno vsaj folij 555 (555r in 555v), čeprav pravilno oštevilčen, napačno vezan v protokol, saj je vstavljen k deželnozborski seji z dne 18. julija, besedilo, ki ga vsebuje, pa govori o pismu nadvojvode Leopolda, v katerem od Kranjcev želi sto oklepnih konj in pet vozov za spremstvo španske infantinje.18 Ta dopis je v registraturnem protokolu številka 15 zabeležen že decembra 1630.19 Verjetno se je več zapisnikov z deželnih zborov izgubilo in so bili nato nekritično vezani v protokole. Zapisnike s sej odbora poverjenikov za leto 1631 pa najdemo razsejane v deželnozborskem protokolu številka 16, vendar tudi ti niso kronološko urejeni.20 V obravna- vah deželnega zbora za to leto prav tako ni mogoče najti z dedno poklonitvijo povezanih dokumentov. Na splošno slabo ohranjenost gradiva za to leto v 14 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51), Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana. 15 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51). Erbhuldigungs ayd- pflicht (s. d.). 16 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 861, Registraturs Protocol 15 (1630–1645). 17 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), fol. 532r–556r. 18 V protokolu piše: »Ihr gnaden herr landtsverwalter proponiern, das ihr fürst[liche] d[urchlaucht] herr, herr Leopoldt erzhörzog zu Österreich etc. gehrn sehen wolten, damit die khönigeliche brauth mit 100 gültpferdten und ingleichen 5 wagen, darunter drey mit 6 und zween mit 4 rossen sein sollen begleittet wurde. Begern die resolution, wie die bestellung anzustellen« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), fol. 555r). 19 Prim. »Dezember 1630. Herr Friedrich von Lanthery offerirt zur ankhunft der khönigl: brauth zehen rosß, guetten wippahers und andere sorten wein, damit seinen schuldigen alten ordinari steüer rest an zulainen« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 861, Regi- straturs protocoll No 15, pag. 33r). 20 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 890, Verordeten sessions Protocol No 16 (1629 biß 1633 inclusive), fol. 39r–98r. svojih regestih opozarja tudi Perizhoffer: »Im übrigen ist dise landtagshandlung sehr manglhaft.«21 Tudi v fondu Vicedomski urad za Kranjsko, ki sicer hrani gradivo za nekatere dedne poklonitve, o tozadevnem dogajanju na Kranjskem leta 1631 ni mogoče najti ničesar. Heilov repertorij k fondu sicer vsebuje podatke o potrditvi privilegijev po smrti ce- sarja Ferdinanda II.,22 vendar gradiva v navedenem fasciklu ni, tam najdemo le dokument, s katerim je nadvojvoda Ferdinand (III.)/II. 16. marca 1611 Ja- kobu Filipu pl. Raunachu potrdil taborsko pomirje za Šilentabor.23 Gradiva o poklonitvi Ferdinandu III. ni niti v fondu Gospostvo Dol.24 Zapisniki ljubljan- skega mestnega sveta v Zgodovinskem arhivu Ljub- ljana za leto 1631 na žalost niso ohranjeni.25 Prav tako za zdaj še nismo odkrili poročil o poklonitvi na Kranjskem v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu oziroma v Hišnem, dvornem in državnem arhivu na Dunaju. V fondu Zbirka listin Arhiva Republike Sloveni- je je ohranjenih nekaj listin, s katerimi je Ferdinand III. potrdil privilegije nekaterih mest in trgov na Kranjskem ter kosezov v Zagorju,26 zaman pa išče- mo njegovo potrditev kranjskih deželnih ročinov.27 Dedna poklonitev tudi ni vključena v tisk kranjskih deželnih ročinov Landts Handtvesst Deß Loblichen Herzogthumbs Crain iz leta 1687, ki se hrani v Zbirki rokopisov.28 O poklonitvi leta 1631 nekaj izvemo iz sekundar- nih virov, vendar tudi njihova bera ni izdatna, poleg tega si nekatere navedbe v njih nasprotujejo. Kot prvi tovrstni vir se nam ponujajo Letopisi vojvodine Kranj- ske (Jahr Schrifften des Herzogthumbs Crain) Ludvika Schönlebna (Starejšega) iz leta 1660, ki navajajo, da je dedna poklonitev potekala 4. junija 1631.29 Sledi 21 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 837, Perizhoffer: Regesten der Land- tagsabhandlungen, 1631. 22 Povzeto po izvirniku: »Confirmatio privilegiorum post mortem imperatoris Ferdinandi II.« (ARS, SI AS 1, Heillov repertorij, fol. 164). 23 Potrditev taborskega pomirja (täber bewilligter purgkhfried), ki ga je predniku Jakoba Filipa pl. Raunacha Bernardinu pl. Raunachu leta 1512 podelil cesar Maksimilijan I. za Šilen- tabor na Krasu v vojvodini Kranjski (ARS, SI AS 1, šk. 253 (fasc. I/132), Lit. P., Privilegia, V–18, 1611, marec 16., Gra- dec). 24 ARS, SI AS 730, Gospostvo Dol. 25 ZAL, LJU 0488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Zapi- sniki mestnega sveta, stara serija (Cod. I). 26 Glej: ARS, SI AS 1063, št. 2260, 1637, november 23., Dunaj; št. 2365 (1642, junij 1., Dunaj); št. 2369 (1642, september 21., Dunaj); Klun, Diplomatarium Carniolicum, št. 106, Kai- ser Ferdinand III. bestätigt zu Wien am 23. November 1637 die Rechte, Freiheiten und Privilegien der Stadt Laibach, str. 76–77. 27 Glej: Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 60–61. 28 ARS, SI AS 1073, I/7r, Landts=Handtvesst Deß Loblichen Herzogthumbs Crain […]. Laybach, 1687. 29 ZAL, LJU 346, Rokopisni elaborati 26, Schönleben – Dolni- čarjeva kronika, fol. 262–263. V Zgodovinskem arhivu Ljub- ljana je na voljo transkripcija Schönlebnovega rokopisa, ki jo je prispeval Božo Otorepec. Izvirnik hrani Avstrijska nacio- 223 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 beležka v Kroniki mesta Krško, ki je bila leta 1860 objav ljena v Mittheilungen des historischen Vereins für Krain.30 Povzetek v slovenščini je leta 1899 za Izvestja muzejskega društva za Kranjsko prispeval Anton Ko- blar.31 Krška kronika poroča, da je dedna poklonitev potekala 2. junija 1631, in je edini vir, ki prinaša skope informacije o ceremonialnem poteku poklonitve. Tretji sekundarni vir je Historia annua – letopis ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove, vendar tudi tam izvemo le, da se je knez Eggenberg med obiskom Ljubljane ustavil pri jezuitih, tudi njih je namreč bolj kot poklonitev, ki je pravzaprav niti ne omenijo, za- nimal obisk španske infantinje, ki je potovala skozi Ljubljano. Dedna poklonitev se nato ne omenja ne v Perizhofferjevih regestih deželnozborskih obravnav ne v Carnioliae pragmaticae. Podatke o njej zaman iščemo tudi v edicijah objavljenih virov.32 Glede na stanje virov nas dejstvo, da je pokloni- tev tudi v zgodovinopisju le bežno omenjena, sploh ne preseneča. Vendar se ob pretresu literature odpre novo vprašanje, namreč datum poklonitve. Valvasor- jeva Slava vojvodine Kranjske v X. knjigi ob opiso- vanju švedskih zmag na Saškem jeseni 1631 kratko omeni še dedno poklonitev Ferdinandu III., rekoč: »Nekaj mesecev poprej si je kralj Ogrske in Češke Ferdi- nand III., njegovega cesarskega veličanstva Ferdinan- da II. gospod sin, dal po gospodu Janezu Ulriku knezu Eggenbergu od hvalevrednih deželnih stanov Kranjske 4. julija 1631 sprejeti poklonitev.«33 V opombi Slava kot vir navaja: »MScr. Prov.«,34 s čimer je najbrž mišljen arhiv kranjskih deželnih sta- nov.35 Na podlagi te opombe sta možna dva sklepa. Po prvem bi lahko Valvasor videl celotno gradivo. Če ta domneva drži, v drugi polovici 17. stoletja to še ni bilo izgubljeno in se je izgubilo nekje na prelo- mu iz 17. v 18. stoletje, saj je na začetku 18. stoletja registrator Perizhoffer pl. Perizhoff v svojih regestih deželnozborskih obravnav tožil, kot smo videli že zgoraj, da je gradivo za deželni zbor leta 1631 slabo ohranjeno. Druga možnost je, da je Valvasor videl le nalna biblioteka (ÖNB, Cod. 15400 Han., Die Geschichte der Stadt Laibach). O Schönlebnovih Letopisih glej: Mlinar, Zgodovinopisje kot izraz samozavedanja, str. 446–447; De- želak Trojar, Janez Ludvik Schönleben, str. 99. 30 Beležko je objavil anonimni avtor, morda urednik revije Au- gust Dimitz. Glej: [Dimitz], Annalen, str. 84. 31 Koblar, Iz kronike krškega mesta, str. 22. 32 V edicijah virov, ki jih naštevamo, virov o dedni poklonitvi Kranjske Ferdinandu III. leta 1631 ni: Radics, Beiträge zur Reformations-Geschichte Krains; Hitzinger, Beiträge zur Geschichte der Reformation in Crain; Dimitz, Urkunden zur Geschichte der Reformation in Krain; Klun, Diplomatarium Carniolicum; Loserth, Akten und Korrespondenzen, Teil 2. 33 Prosti prevod po: »Ein paar Monaten aber zuvor / ließ Fer- dinandus III. Ihrer Keyserl. Maj. Ferdinandi II. Herr Sohn / Koenig in Ungarn und Boeheim / von der loeblichen Landschafft in Crain / durch den Fuersten zu Eggenberg / Herrn / Herrn Johann Ulrichen / die Huldigung einnehmen / am 4. Julii 1631« (Valva- sor, Die Ehre, X, str. 360). 34 Valvasor, Die Ehre, X, str. 360. 35 O tem: Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 53–54. Eggenbergov Reverz (datiran s 4. junijem),36 nato pa bi lahko prišlo do pomote pri zapisu meseca, tako da se je junij pomotoma spremenil v julij. V tem primeru je bilo gradivo pomanjkljivo ohranjeno že v drugi po- lovici 17. stoletja, ko je bil na delu kranjski polihistor. Potemtakem bi veljalo razlog za slabo ohranjenost arhivskega gradiva pripisati zmedi, ki je v stanovskih uradih za nekaj časa zavladala po odhodu protestant- skega plemstva v letih 1628 in 1629.37 Matevž Košir namreč izrecno opozarja na zmedo, ki je nastala v ura- du glavnega prejemnika, potem ko je protestant Janez Jakob pl. Apfaltrer zapustil deželo. Red naj bi začeli ponovno vzpostavljati ravno leta 1631.38 Valvasorjevo navedbo datuma poklonitve je v Ge- schichte Krains povzel tudi Dimitz, ki navaja, da je po- klonitev potekala 4. julija 1631, čeprav se v opombi sklicuje tudi na članek iz leta 1860, kjer je kot datum naveden 2. junij.39 Vladislav Fabjančič dedne poklonitve leta 1631 sploh ne omenja, navaja pa obisk španske infantinje Marije, hčere španskega kralja Filipa III., ter povze- ma, da je Kranjska za njeno doto v skupnem seštevku prispevala 17.000 goldinarjev, za spremstvo pa 100 konj, od katerih jih je Ljubljana dala dvajset.40 Pri raziskovanju kranjske dedne poklonitve leta 1631 naletimo na zanimiv paradoks, in sicer da je štajerska dedna poklonitev, ki je v Gradcu potekala 7. aprila, z viri v fondu Deželni stanovi za Kranjsko bolje pokrita kot kranjska. V omenjenem fondu Arhi- va Republike Slovenije sta namreč shranjeni kar dve poročili o štajerski poklonitvi Ferdinandu III.41 Pri omenjenih virih gre verjetno za nekakšno »uradno« poročilo o dedni poklonitvi na Štajerskem, s katerim 36 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51), Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana. 37 Cesar Ferdinand II. je s patentom z dne 1. avgusta 1628 pro- testantsko plemstvo notranjeavstrijskih dežel postavil pred izbiro: spreobrnjenje v katoliško veroizpoved ali izselitev iz njegovih dednih dežel (ARS, SI AS 1097, Cesarski patenti 1620–1700; št. 110 (1628, avgust 1., Dunaj)). Za transkrip- cijo in kritično objavo patenta s spremno študijo njegovih posledic glej: Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 133–151, 208– 223. 38 Košir, Stanovska uprava, str. 5, 69, 84. 39 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 410. Dimitz opisuje tudi gledališko predstavo, ki so jo v čast španske infantinje uprizorili v ljubljanskem jezuitskem kolegiju. Glej: Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 464. 40 Pri Fabjančiču izvemo še, da je bil v prvi polovici leta 1631 ljubljanski župan Juri Vidič, sodnik pa Janez Cornian, verjet- no sta se kot predstavnika deželne prestolnice udeležila de- dne poklonitve (Fabjančič, Ljubljanski sodniki, 3. zvezek, str. 140–141). 41 Gre za poročili o štajerski dedni poklonitvi leta 1631, ki sta skupaj s poročili za mlajše kranjske dedne poklonitve shra- njeni v fasciklu 51, prvo: »1631 Erbhuldigung in Steyer be- treffend« je napisano na 32 straneh v vezanem zvezku brez paginacije, drugo z naslovom »Die fürgangene erbhuldigung in Steyer so den 7. april 1631 betreffend« pa je napisano na 21 straneh v zvezku brez paginacije (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51)). 224 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 sta se strinjali obe vpleteni strani, tako deželnoknežja kot stanovska. Videti je, kot bi bilo takšno poročilo z nekaj odstopanji večkrat prepisano in razposlano različnim posredno ali neposredno vpletenim naslov- nikom.42 Podobnih »uradnih« poročil o kranjskih dednih poklonitvah v letih 1597 in 1631 še nismo našli.43 Morda bi kaj takega lahko našli v Štajerskem (kjer gradivo korespondence s stanovi ostalih notranje- avstrijskih dežel žal še ni urejeno) ali Koroškem de- želnem arhivu, morda pa tudi v Hišnem, dvornem in državnem arhivu na Dunaju.44 Po drugi strani je v fondu Deželnih stanov za Kranjsko mogoče najti podobna poročila za mlajše dedne poklonitve v Ljub- ljani. Tovrstni viri so na voljo za dedne poklonitve komisarju Ferdinanda IV. leta 1651,45 Leopoldu I. leta 1660 in Karlu VI. leta 1728.46 42 Podobno poročilo najdemo tudi v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu: StLA, Meillerakten, I/e, 1631 (Nr. 8–12). Primar- ne vire za štajersko dedno poklonitev pa hranijo tudi v fondu: StLA, Laa. A. Antiq., Gruppe II., K. 1, H. 7, Huldigungspro- zeß betreffend die Erbhuldigung Ferdinands III. im Herzog- tum Steiermark am 7. April 1631, Graz 1651 August 29. 43 Glej: Kočevar, Dedna poklonitev, str. 201–232. 44 Dodatno težavo pomeni dejstvo, da se zbirka ceremonial- nih protokolov (Zeremonialprotokolle) v Haus-, Hof-, und Staatsarchivu začne šele z letom 1652. Glej: ÖSTA, HHStA OMeA ZA-Prot. Zeremonialprotokolle, 1652–1918 (Serie). 45 Za dedno poklonitev leta 1651 je ohranjen tudi popis prisot- nih deželanov: Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 420– 427. Glej tudi: Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 243–250. 46 Glej: ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51). Dedna poklonitev Kranjske v notranjeavstrijskem kontekstu Med notranjeavstrijskimi deželami se je Štajer- ska tradicionalno poklonila prva, dedna poklonitev v Gradcu pa je običajno zaznamovala tudi potek poklonitev v ostalih notranjeavstrijskih deželah. De- dni poklon Ferdinandu III. leta 1631 pri tem ni bil izjema. Komisar Janez Ulrik vojvoda Krumlovški in knez Eggenberg je po kraljevem poročnem slavju na Dunaju konec marca prispel v štajersko prestolnico, kjer je dedna poklonitev naposled potekala 7. aprila.47 Potrditev štajerskega deželnega ročina je prišla na vrsto jeseni. Štajerski deželni zbor je 16. septem- bra 1631 na kneza Eggenberga naslovil prošnjo, da bi bili poleg običajne potrditve privilegijev v deželni ročin vključeni tudi najpomembnejši zakoni. Štajer- ski odborniki so naslednji dan pismo z isto prošnjo naslovili še na samega Ferdinanda III.48 Do potrdi- tve štajerskih deželnih ročinov je nato prišlo oktobra 1631, in sicer je bodoči deželni knez štajerske privile- gije potrdil s posebnim libelom;49 ta je vseboval tudi izvlečke najpomembnejših zakonov, ki so izšli po letu 1596. Štajerci so libel Ferdinanda III. objavili v tisku leta 1635.50 47 Rekonstrukcijo štajerske dedne poklonitve leta 1631 glej v: Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 399–405. 48 Mell, Grundriß der Verfassungs-, str. 552. 49 Gmoser, Die steirischen, str. 271. 50 Mell, Grundriß der Verfassungs-, str. 552. Patent cesarja Ferdinanda II. o imenovanju sina Ferdinanda III. za naslednika na Kranjskem in o dedni poklonitvi (ARS, SI AS 1097, Cesarski patenti 1620–1700, št. 113 (1631, marec 19., Dunaj)). 225 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 Sledila je dedna poklonitev na Koroškem. Ed- mund Aelschker je v Geschichte Kärntens iz leta 1885 zapisal, da je dedno poklonitev v imenu Ferdinanda III., ki je bil ta čas pri cesarski vojski, sprejel dol- goletni protežiranec Ferdinanda II. Janez Ulrik knez Eggenberg. Dedna poklonitev je potekala 2. maja 1631 na Gosposvetskem polju, ne da bi bila pred slovesnim dejanjem potrebna obširna pogajanja.51 Koroški stanovi so se na Gosposvetskem polju še zadnjič poklonili leta 1651, vendar sta bili zadnji po- klonitvi v letih 1631 in 1651 opravljeni po komisar- jih. Podobno kot o kranjski je tudi o koroški dedni poklonitvi leta 1631 v strokovni literaturi mogoče najti bore malo podatkov.52 Kot tretja je prišla na vrsto dedna poklonitev Kranjske. Rekonstrukcijo začenjamo s patentom Ferdinanda II. za dedno poklonitev in poverilnico (Gewaltbrief) Ferdinanda III. za komisarja Eggen- berga. Dokumenta sta bila izdana istega dne med poročnim slavjem, tj. 19. marca, na Dunaju. Ferdinand II. se v patentu (offnes Schreiben) obrača na kranjske deželne stanove, ki jim iz svoje milostne očetovske volje, ljubezni in dobrohotnosti sporoča, da za primer svoje nenadne smrti imenuje svojega naj- starejšega sina, ogrskega in češkega kralja Ferdinan- da III., za naslednika. Cesarjevič je, tako Ferdinand II., tudi pravi in naravni dedič vojvodine Kranjske, zato naj mu stanovi spričo bližajočega se deželnega zbora podajo dedno poklonitev. Ker pa sta tako cesar kot cesarjevič, ki bi sicer rada osebno sprejela poklon dežele, zaradi neizogibnih razlogov zadržana, bo de- dno poklonitev sprejel vojvoda Krumlovški in knez Eggenberg, ki ga cesar imenuje za svojega opolno- močenega komisarja ter mu izdaja kredenčno pismo, inštrukcijo in pooblastilo. Ferdinand II. stanovom naroča, naj dedno poklonitev podajo Eggenbergu, nato pa naj bodo tako njegovemu sinu kot njegovim naslednikom zvesti in pokorni.53 51 Aelscher, Geschichte Kärntens, str. 859. 52 Grafenauer omeni, da so se Korošci zadnjič poklonili na Gosposvetskem polju leta 1651, medtem ko poklonitve leta 1631 ne omenja (Grafenauer, Ustoličevanje, str. 316). Claudia Fräss-Ehrfeld omeni, da sta poklonitvi v letih 1631 in 1651 potekali po komisarjih in da se je leta 1660 ob poklonitvi Leopoldu I. koroška poklonitev prilagodila običajem sose- dnjih dežel in se preselila v deželno prestolnico (Fräss-Ehr- feld, Geschichte Kärntens, str. 582). 53 Patent cesarja Ferdinanda II., s katerim svojega sina do- loča za naslednika in stanovom naroča dedno poklonitev. Transkripcija: »[1]Wir Ferdinand der ander von Gottes gnaden erwelter römischer kaiser zu aller [2]zeiten mehrer des reichs in Germanien; zu Hungern, Behaimb, Dalmatien, Croatien und Sclavonien etc. könig; erzherzog zu Össterreich; herzog zu Bur- gundi, Steyr, Kärndten, Crain und Württenberg etc; [3]grave zu Tyrol und Görz etc. Embitten denen erwürdigen, hochgebornen, unseren ohaimb und fürsten, auch ersamben geistlichen, hoch und wolgebornen, edlen, unsern lieben andachtigen und ge=[4]trewen n[amen] und n[amen] denen ständten von praelaten, herrn rit- terstandt, auch stötten, märkten und gerichten unsers herzog- thumbs Crain, unser kaiser und landtsfürstliche gnad und alles guets. [5]Und seitemahlen wir uns auß sonderbarenen gnedigi- sten vätterlichen willen, lieb und wolmeinung entschloßen, das Ferdinand III. pa razglaša, da je, potem ko ga je bil njegov oče cesar Ferdinand II., ki je do stanov svoje vojvodine Kranjske milosten in blagohoten, določil za svojega naslednika in pravega naravnega dediča Kranjske, odločil, naj mu stanovi, zbrani na bližajočem se deželnem zboru, podajo dedno po- klonitev za primer nenadne cesarjeve smrti, kar pa naj Vsemogočni še dolgo preprečuje. Nato se bodoči deželni knez stanovom opraviči: »Mi pa smo trenut- no zaradi neizogibnih razlogov zadržani in nam je preprečeno, da bi se osebno podali v [deželo] in to dedno poklonitev sami sprejeli, kot bi to sicer na vsak način mi- lostno in radi storili.«54 dem durchleuchtigisten fürsten, herren Ferdinando dem dritten, zu Hungern, Behaimb, Dal=[6]matien, Croatien, Sclavonien etc könig; erzherzogen zu Össterreich; herzogen zu Burgund, Steyr, Kärndten, Crain und Württenberg, graven zu Habspurg, Tyrol und Görz, als unserem fur[stlichen] geliebten [7]eltesten sohn und künfftigen succesorn und rechten natürlichen erben selbiges unsers herzogthumbs Crain, von euch mit gelegenheit des iezt vorste- henden landtags die erbhuldigung auf den fahl, da [8]wir nach dem gnedigen willen und wolgefahlen des Allmechtigen mit tot- tabginngen, erstattet und gelaistet werden solle. Und dan nicht allain wir, sondern zugleich auch hochermelten unsers sohns L.dr [9]als welche zu aufnembung solcher erbhuldigung sich in selbst aigner persohn, wie sie sonsten gern gethan heten, für dißmahl zu euch zuverfügen unvermeidlicher ursachen halber verhindert und abgehalten [10]werden, den hochgebornen unsern ohaimb, fürsten und lieben getrewen Juhann Ulricehen herzogen zu Cromaw und fürsten zu Eggenberg, graven zu Adlsperg, Pettaw, Ernhausen und Straß; obristen [11]erbmarschalcken in Ossterreich under ob der Ennß; obr[isten] erbcamerern in Steyr und obr[isten] erb- schenken in Crain und der Wündischen march; rittern des gul- dnen flüß, unsern gehaimben rath, vol=[12]mächtigen statthalter unseren i[nner] ö[sterreichischen] fürstenthumb und landen und cammrer zu unserm und irer L.dr volmächtigen commissarien und [ge]waltragen gnedigist verordnet auch derenthalben mit or- denlichen [13]credenzschreiben, instruction und volmacht abgefer- tiget, haben wir euch dessen zugleich durch daß unser offnes schrei- ben mit gnaden erinnern wollen, und wiewil wie uns zu euch kaines [14]andern, als ermeltes unsers und unsers sohns L.dr kaiser und könig[lichen] volmächtigen commissarii und gwalttragers handlungen, gehorsamb und unwaigerlicher stattthueung ver- gwißen und versehen [15]so vermahnen wir doch, und bevelchen euch hiemit, gnedig und ernstlich, das ir nicht allain gedachten unsers sohns des königs L.dr ditsfals verordneten volmächtigen commissarii und gwalt=[16]trager anbevolchnen verrichtungen in allen gebürlichen dingen von unsern: und irer L.dr wegen beyfahl gebet und euch gehorsamblich beguembet, sondern auch hocher- nenten unsern künfftigen [17]successorn und euren erbherrn und landtsfürsten getrew, gehorsamb und gewertig seyet, ir L.dr und derselben erben und nachkomben, könfftigen herzogen in Crain, fromren fürder=[18]et, nachtail und schaden aber wendet und euch auch sonsten gegen irer L.dr alls das gehorsamben getrauen landtsäßen und underthannen gezinet und vol anstehet, erweiset und er=[19]zaigt, auch eure undergebne in alweeg darzue weiset. An dem volziehet ir unsern gnedigisten ganz gefelligen willen und mainung, und geraicht solches alles euch selbst zu mercklichen [20]ruhen und allen guetten und wir vorbleiben euch mit kaiser: und landtsfürstlichen gnaden volgewogen. Geben in unserer statt Wien den neunzehenden marty im sechzehen=[21]hundert und ain und dreyßigisten, unserer reiche des römischen im zwelfften, des hungerischen im dreyzehenden und des behaimbischen in den vierzehenden jahrn« (ARS, SI AS 1097, Cesarski paten- ti 1620–1700, št. 113 (1631, marec 19., Dunaj)). Okrajšava »L.dr« je še nerazrešena. 54 Prosti prevod po: »Wir aber der zeit uns in aigner person hinein zu verfüegen und soliche erbhuldigung, wie wir sonsten in allweg 226 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 Zato Ferdinand III. v deželo pošilja visokoro- dnega gospoda in svojega ujca (unßern ohaimb), kot ga naslavlja, Janeza Ulrika vojvodo Krumlovškega in kneza Eggenberga kot namestnika notranjeavstrij- skih dežel, ki mu zaupa in daje pooblastilo, da »v na- šem imenu in namesto nas« sprejme dedno poklonitev kranjskih stanov, ki jo je odredil cesar. Ogrski in češki kralj še zapiše, da vojvodo Krumlovškega in kneza Eggenberga pooblašča, da pri dedni poklonitvi ravna v skladu z izročilom hvalevredne Avstrijske hiše, in da bo tudi on sam ravnal v skladu s tem, kar se bo opolnomočenec pri dedni poklonitvi dogovoril s sta- novi in jim obljubil.55 gnedigist gern gethan hetten, selbsten aufzunemen unumbgänge- licher ursachen willen verhindert und abgehalten werden« (ARS, SI AS 1063, št. 2260 (1631 marec 19., Dunaj)). 55 Pooblastilo Ferdinanda III. za komisarja Janeza Ulrika kne- za Eggenberga. Transkripcija: »[1]Wir Ferdinand der dritt von Gottes genaden zu Hungarn, Böhaimb, Dalmatien, Croatien, Sclavo=[2]nien etc. könig, erzherzog zu Österreich, herzog zu Burgund, Steyer, Kärndten, Crain und Würtemberg, Graue zu Habspurg, Tyrol und Görz etc. Bekennen und thuen [3]khundt maniglich. Nachdeme sich der allerdurchleuchtigist großmächti- gist fürst herr Ferdinand der ander von Gottes gnaden erwelter römischer kayser zu allen zeiten [4]mehrer des reichs auch zu Ger- manien, Hungern, Böhaimb, Dalmatien, Croatien, Sclavonien etc. könig; erzherzog zu Österreich, herzog zu Burgund, Steyer, Kärndten, Crain und Wirt=[5]enberg etc. grave zu Habspurg, Tyrol und Görz, unser gnädigister geliebster herr und vater aus sonderbaren zu uns und einer ersamen landtschaft in Crain tra- genden gnedigisten vät=[6]erlichen willen lieb und wolmainung entschlossen, das uns als irer may[estät] eltesten sohn und könfti- gen succesorn und rechten nathürlichen erben des fürstenthumbs Crain von [7]der gesambten ersamen landtschaft alda mit gele- genheit des iezt vorstehenden landtags die erbhuldigung auf den fahl irer may[estät] tödtlichen abgangen (den doch der Allmächtig noch [8]lang gnädigelich verhieten wolle) erstatet und gelaistet werden solle. Wir aber der zeit uns in aigner person hinein zu- verfüegen und soliche erbhuldigung, wie wir sonsten in allweg [9] gnedigist gern gethan hetten selbsten auf zunemen unumbgän- gelicher ursachen willen verhindert und abgehalten werden. Als haben wir an unser statt dem hochgebornen fürsten unß=[10]ern ohaimb und lieben getrewen Johan Ulrichen herzogen zu Cro- maw und fürsten zu Eggenberg herrn zu Pettaw, Ernhausen und Straß; obersten erbmarschalchen in Österreich under [11]und ob der Enß; obersten erbcammrer in Steyr und obersten erbschenken in Crain und der Windischen marck, rittern des guldenen flusß; irer kay[serlichen] may[estät] gehaimen rath [12]vollmachtigen statt- halter dero i[nner] ö[sterreichischen] fürstenthumben und landen und camerern aus sonderbaren zu irer L[an]d[s] fürstlichen und bey irer kay[serlichen] may[estät] wegen derselben erkhannten [13] statlichen vernunft und treue in allweg hochangestehenen person tragenden gnädigisten vertrawen vollkomne macht und gwalt geben thuen das auch hiemit wissentlich undt in [14]craft des un- sers offnen briefs und geben irer Ld denen solch vollkomne macht und gwalt das sie die gedachte von irer kay[serlichen] may[estät] gnedigist verordnete erbhuldigung in unsern [15]namen und an unser statt von besagter gemainen ersamen landtschaft in Crain aufnemen und darbey alles dan ienige was wir dene von alters hero gehaltnen und bey unsern [16]löblichen hauß Österreich herkomen, gebrauch noch bey solcher erbhuldigung thuen wolten möchten und solten thuen, handlen auch zuesagen und verrich- ten solle und möge, wie [17]wir dan allein die ienige, was ir Ld [hierauf ] bey dißer erbhuldigung in unseren namen und an unser statt fürnemen gegen einer genaden in ersamen landtschaft alda in Crain [18]erclären iro zusagen und versprechen auch sonsten thuen handlen und verrichten werden allerdings genemb halten und guethaissen auch in allweg observieren und halten wollen [19] Datum Eggenbergovega prihoda s Koroške na Kranjsko ni znan, prav tako ni znano, koliko časa je tu ostal. Kranjski deželni zbor je zasedanje začel 30. maja 1631.56 Na prvem zasedanju se je zbra- lo 28 deželanov,57 ki jim je bilo prebrano poročilo (Relation).58 Naslednji dan so deželani razpravljali o novcih, saj so iz dežele odtekali dobri novci, va- njo pa občutno pritekali slabi bakreni novci.59 Iz de- želnozborskega protokola ne izvemo, da bi bil knez Eggenberg prisoten na tej seji. Dedna poklonitev je prišla na vrsto v naslednjih dneh, in sicer je morala potekati med ponedeljkom, 2. junija, in sredo, 4. junija 1631. Beležka v Kroniki mesta Krško za to leto, objavljena leta 1860 v Mit- theilungen des historischen Vereins für Krain, navaja, da naj bi poklonitev potekala 2. junija. Krška kronika nam tako razkriva naslednje podrobnosti: tamkajšnji magistrat je 26. maja 1631 k dedni poklonitvi v Ljub- ljano poslal mestnega pisarja Janeza Rožiča (Ro- schitsch), ki se, kot kažejo prezenčne liste s 30. maja in 7. junija, deželnega zbora ni udeležil.60 Dedna poklo- nitev naj bi potekala na ljubljanskem gradu 2. junija. Gospod Janez Ulrik vojvoda Eggenberg knez Krum- lovški (obrnjen vrstni red!)61 je namesto presvetlega gospoda Ferdinanda III. deželanom na Kranjskem gnädigelich und ungefehrlich. Mit urkundt des Briefs beugelt mit unserm an[hän]genden königlichen insigl, der geben ist zue Wien den neünzehenden monats martii im sech=[20] [zadnjo vrstico besedila prekriva plika]« (ARS, SI AS 1063, št. 2260 (1631 marec 19., Dunaj). Okrajšava »Ld« je še nerazrešena, po vsej verjetnosti gre za isto stvar kot v patentu Ferdinanda II. 56 Za rekonstrukcijo kranjskega deželnega zbora leta 1631 glej: Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 466–544. 57 Na prvi seji deželnega zbora 30. maja 1631 so bili prisotni: »herr landtmarschalckh graf von Auersperg, ihr Fürst[liche] gnaden herr Reinaldus bischof zu Laybach, herr Johannes abbt zu Sithich, herr Paul prior zu Freüdniz, herr Thumbsprobstm, herr Reinprecht Händl Freyherr T[eutsches] O[rdens] Rither, herr Thumbdechandt, herr Valerius Freyherr von Moschkhonn, herr Georg Gusschitsch, herr graf Johann Ferdinandt, herr Georg Balthasar Khazianner, herr Hanß Carl Saurer Freyherr, herr Barthlmee Valuasor, herr Bernärdin freyherr von Mosch- khon, herr Andree Gussitsch, herr Hanß Adam von Wernegkh, herr Ahaz Jssenhauser, herr Hanß Wilhelmb von Neuhauß, herr Adam Gottfrid von Wernehckh, herr Franz Christoph Schuab, herr Hanß Adam von Gallenberg, herr Ernreich von Hochen- warth, herr Christoph von Edling, herr Wolff Hainrich von Edling, herr Wernegkh, herr Leonhardt Fabianitsch, herr Niclaß Tadiolauitsch, herr Andree Crönn« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 532r–532v). 58 Povzeto po izvirniku: »Ist die relation abgehört und dern delibe- ration auf morgen angestelt worden« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), fol. 532r). 59 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 533r–534r. 60 30. maja prezenčna lista sploh ne omenja udeležbe predstav- nikov mest na deželnem zboru (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 532r–532v). 7. junija se v deželnozborskem protokolu dopoldne in popoldne omenjajo le predstavniki Ljubljane, Kranja, Radovljice, Vi- šnje Gore, Novega mesta in Loža (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 538v, 542v). 61 V viru sta naziva zamešana, Janez Ulrik je bil namreč vojvoda Krumlovški in knez Eggenberg. 227 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 prisegel, da bo bodoči deželni knez stanove milostno pustil pri njihovih starih navadah (Herkhomben), da bo ravnal v skladu z njihovimi svoboščinami in privi- legiji ter jih varoval in ščitil. Nato so deželani skupaj s predstavniki mest in trgov podali prisego. Po obljubi z rokosegom (Handtglibung),63 kar lahko razumemo tako, da se je knez Eggenberg rokoval s prisotnimi deželani, je sledil obed, kjer so gostje sedeli pri dva- najstih mizah. Nato so zapeli Te Deum laudamus in izstreljenih je bilo več topovskih strelov.64 62 Valvasorjeva veduta prikazuje Ljubljano konec sedemdesetih let 17. stoletja. Podoba kranjske prestolnice se od leta 1597, ko je sem prispel nadvojvoda Ferdinand (III.), in leta 1631, ko je poklonitev po komisarju sprejel kralj Ferdinand III., do druge polovice 17. stoletja ni bistveno spremenila. V osem- desetih letih, ki so pretekla od poklonitve leta 1597, je mesto sicer pridobilo nekaj novosti, kot so nova jezuitska cerkev in kolegij, kapucinski samostan in dozidava škofijskega dvorca, vendar so korenite arhitekturne spremembe Ljubljano do- letele šele v času barokizacije na prelomu 17. in 18. stoletja (Valvasor, Topographia, št. 127). 63 Hudelja, Nemško-slovenski, str. 148. 64 Povzeto po izvirniku: »1631. Jar den 26. May ist hanß Po- schitsch [pravilno Roschitsch] Stattschreiber von Einem Er. Mag. diser Statt Gurckfeldt zu dises Landts Erbhuldigung von danen nach Laybach abgesandt welche huldigung den 2. Juny laufen- den Jars im Gschloß zu Laybach fürgangen also Ihr Fürst. Gn. Herr Johann Ulrich herzog zu Ekhenberg und Fürst zu Cromau anstatt des durchlauchtigisten Großmechtigisten herrn herrn Fer- dinand des dritten Erzherzog zu Österreich und Crain diser E. Er. Landschaft in crain geschworen Sy löbl. Landtschafft bey allen ihren alten herkhomben berhuebiglich (?) zu laßen Sy auch ver- mög ihrer wollhergebrachten Freyhaiten und Privilegien Thun- lich handthaben Schüzen und Schirmen will so dan wolgedachte landschafft sambt denen von Stätten und Markhten ihr Jurament prästirt und die handtglibung ist darauff durch hoch wolgedacht ihr fürst. gn. auff 12 Taffeln die Malzeit gegeben worden hier- Notico o dedni poklonitvi iz Kronike mesta Krško je leta 1899 v Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko povzel Anton Koblar.65 Za nas je pomemben podatek, da se v obeh člankih, ki povzemata poročilo iz Krške kronike, kot datum poklonitve navaja 2. junij 1631, vendar temu podatku iz Krške kronike ne moremo ne- kritično verjeti, saj je bila kronika verjetno pisana po spominu in z nekoliko časovne distance, poleg tega je avtor beležke zagrešil manjšo napako pri navajanju titulature cesarskega in kraljevega komisarja. Kljub temu je poročilo iz Krške kronike trenutno edini znani vir, ki predstavi pravni akt poklonitve, kraj dogodka in skromne podatke o slavju, ki je sledilo. Naslednji dan, v torek, 3. junija, je komisar knez Eggenberg izdal dekret o prevzemu dolgov dvornega in vojnega sveta. Dekret nam trenutno še ni znan, iz deželnozborskega protokola pa izvemo, da je na- stal v Ljubljani in bil datiran z 3. junijem,66 povzetek über hat man das Tedeum laudamus gesungen und etlich stuckh geschüz zur freude loß gehen laßen.« [Dimitz], Annalen, str. 84. 65 Koblar, Iz kronike krškega mesta, str. 19–24. Koblarjev pov- zetek se glasi: »26. maja 1631 je poslalo Krško k deželnemu de- dnemu poklonstvu v Ljubljano kot zastopnika mestnega pisarja Ivana Rožiča. Poklonstvo se je zvršilo na ljubljanskem gradu dne 2. junija. Nadvojvoda Ferdinand III. je po zastopniku Ivanu Ulriku vojvodi Eggenbergu, knezu v Kromavi, potrdil vse stare svoboščine, nato so stanovi ter zastopniki mest in trgov prisegli. Potem je bil obed pri 12. mizah in na koncu so med pokanjem topov zapeli ”Te Deum“« (Koblar, Iz kronike krškega mesta, str. 22). 66 Povzeto po izvirniku: »Ist das von ihr fürst[lichen] gnaden herrn, herrn Johann Ulrichen hörzogen zu Cromaw und fürsten zu Eggenberg. Laybach den driten juny 1631 jahrs datiertes dec- ret« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), fol. 534r). Valvasorjeva veduta Ljubljane iz druge polovice 17. stoletja. 228 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 dekreta pa je na voljo v Hitzing-Markovičevi bele- žnici.67 Pri tem velja izpostaviti, da si je stanovski tajnik Burkhard Hitzing pl. Hitzinger tudi zabeležil, da je Eggenberg svoj dekret izdal, ko se je zadrževal na ljubljanskem gradu (»auf den landtshaubtmanische Gschloß befunden«); ker vemo, da je leta 1631 tam po- tekala dedna poklonitev, bi to morda lahko kazalo, da je dedna poklonitev potekala prav 3. junija.68 Ta sklep je vendarle manj verjeten, saj dekret ni bil povezan s poklonitvijo, Eggenberg pa bi grad lahko obiskal večkrat. Deželni zbor je dokument obravnaval 5. ju- nija.69 Več o dogajanju v torek, 3. junija, ne vemo. V sredo, 4. junija, je knez Eggenberg izdal atestat, s katerim je javno naznanil, da sta cesar Ferdinand II. in kralj Ferdinand III. s posebnim pismom dala sklicati kranjski deželni zbor in naročila, naj ob tej priložnosti dežela prizna cesarjevega najstarejšega sina za naravnega in pravega naslednika ter naj mu za primer cesarjeve smrti poda dedno poklonitev. Ker pa ne cesarsko veličanstvo ne kraljevo visočanstvo iz tehtnih razlogov nista mogla priti v deželo osebno, je bil za prejem dedne poklonitve s kredenčnim pi- smom pooblaščen knez Eggenberg. Poročilo navaja, da so stanovi pred običajno prisego zahtevali, da se jim potrdi svoboščine in privilegije, ki so jih dobili od cesarjev, kraljev in vojvod na Kranjskem, in ker bodoči vladar v deželo ni mogel priti osebno, se ko- misar Eggenberg ni hotel zoperstavljati taki prisegi in je (»na današnji dan«) 4. junija 1631 z dvignjenima prstoma prisegel. Knez je torej deželnim stanovom Kranjske s priključenimi gospostvi v imenu ogrske- ga in češkega kralja Ferdinanda III. kot prihodnjega gospoda in deželnega kneza na Kranjskem prisegel, da bo kraljevo visočanstvo stanove ter vse njihove de- diče in naslednike pustilo uživati vse njihove pravice, svoboščine in dobre navade ter da se jih bo držalo. Te privilegije bo kralj do naslednjega sklica dežel- nega zbora milostno potrdil in obnovil s posebnim pismom. Potrdilo nato povzema besedili obeh priseg. Prvi je prisegel Eggenberg (besedili priseg v pre- pisu priseg in Eggenbergovem poročilu se nekoliko, a ne bistveno, razlikujeta): »Na to, kar nam je bilo sedaj javno prebrano, prisegamo po našem omenjenem poobla- stilu, v imenu in v duši visoko omenjenega kraljevega visočanstva, častitljivim stanovom omenjene vojvodine Kranjske ter njenih priključenih gospostev Metlike, Istre in Krasa, vse [privilegije] čvrsto, trdno in neprelomljivo 67 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 933, Hitzing, Markowitsch: Aem- ter, Anstalten, Gebräuchen. Anordnungen der Stände, Über- nembung der 800.000 gulden hofschulden, fol. 194r–196r. 68 Povzeto po izvirniku: »Den 3 junii 1631 jahrs haben ihr fürst[liche] g[naden] herr herr Johann Ulrich hertzog v[on] Cromau und fürst von Eggenberg, khay[serlicher] vollmachtiger stathalter, da sy sich in Crainland und auf den landtshaubtmani- sche gschloß befunden und auf gehalten, durh decret dise ubernem- bung zuegemuetet« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 933, Hitzing- -Markowitsch: Vormerkbuch, fol. 194r). 69 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 534r. držati, zvesto in brez škode. Kot naj njegovemu visoko omenjenemu kraljevemu visočanstvu Bog pomaga in vsi ljubi svetniki.«70 Na to so stanovi odgovorili z juramentom: »Mi, vsi stanovi vojvodine Kranjske ter priključenih gospo- stev Metlike, Istre in Krasa obljubljamo in prisegamo, da bomo presvetlemu, presilnemu knezu in gospodu, gospo- du Ferdinandu tretjemu tega imena, kronanemu kralju Ogrske in Češke, avstrijskemu nadvojvodi in vojvodi Kranjske itd. kot našemu milostljivemu gospodu, prave- mu, naravnemu dednemu deželnemu knezu in bodočemu vladajočemu gospodu na Kranjskem, zvesti in pokorni ter da bomo njegovo kraljevo dostojanstvo podpirali ter od njega odvračali slabost in škodo, kot je po izročilu prav že od starih časov. Zvesto in brez škode, tako nam Bog pomagaj in vsi ljubi svetniki.«71 Zatem je Eggenberg deželnim stanovom oblju- bil, da bo kralj Ferdinand III. do naslednjega sklica deželnega zbora izdal posebno, z lastnim podpisom in pečatom sankcionirano pismo, s katerim bo potr- dil prisego, ki jo je v njegovem in cesarjevem imenu podal komisar, ter stanovom zagotovil uživanje svo- boščin in izročila. Dalje je komisar kranjskim deže- lanom ponovno zagotovil, da bodo do prihodnjega deželnega zbora dobili posebno, s podpisom in peča- tom kralja [Ferdinanda III.] overjeno potrditev vseh svoboščin, ki so jih dobili od rimskih cesarjev, kraljev in kranjskih vojvod, še zlasti od cesarskega veličan- stva [Ferdinanda II.], ki še vedno srečno vlada. Svo- je obljube je Eggenberg potrdil s pismom, ki je bilo dano v Ljubljani 4. junija 1631.72 70 Prosti prevod po: »Auf dises waß unß anjezo offentlich vorgelesen ist, schwören wir auf angedeüten unseren habenten gewaldt, in namen und in die seelen der höchsternenten königlichen wüerden, einer ersamben landtschaft berüertes hörzogthumbs zu Crain und dessen incorporierten herrschaften, Möttling, Isterreich und Carst alles stätt, vöst und unzerbrochen zu halten, threulich und ohne gevärde. Als wahr höchsternenter irer königlichen wüerden Gott helf und alle liebe heiligen« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51), Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljub ljana). 71 Prosti prevod po: »Wür gemaine landtschaft deß hörzogthumbs Crain und incorporierte herrschaften Möttling, Isterreich und Carst geloben und schwören, den durchleüchtigisten großmechti- gen fürsten und herrn herrn Ferdinanden den driten diß namens, gekhröndten khönig zu Hungarn und Behaimb, erzhörzogen zu Osterreich und hörzogen zu Crain etc alß unsern gnedigisten herrn, rechten na=[4r]türlichen erblandtsfürsten und kunftigen regierenden herrn zu Crain, irer königelichen wüerden fromben zu fürderen und deroselben nachtl und schaden zuwenden, auch gethrew und gehorsamb zu sein, alß daß von alter mit recht her- komben ist. Bethreulich und ungefährlich alß wahr unß Gott helf und alle liebe heiligen« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51), Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana). 72 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51), Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der ge- laisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana. Tak postopek v notranjeavstrijskih deželah ni bil novost, saj so dedne po- klonitve po komisarjih potekale že prej. Prim. Gmoser, Die steirischen, str. 269. 229 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 Navezujoč se na datum dedne poklonitve, največ pozornosti vzbudi stavek: »… haben wir unß in craft unsers vorgedachten volmechtigen gewaldts, solch aydts, nit wüdern wollen, sondern denselben an heut dato, mit aufgerekhten fingern hernachvolgender mainung gethan und geschworen.«73 Ker je dokument datiran s 4. ju- nijem, lahko to razumemo le, kot da je dedna poklo- nitev potekala prav na ta dan, torej v sredo, 4. junija. To sklepanje odpira še eno možnost, namreč da je Valvasor svoj opis osnoval na tem viru, potem pa je prišlo do napake pri tisku in se je 4. junij spremenil v 4. julij.74 Da je poklonitev potekala 4. junija, v Letopisih vojvodine Kranjske navaja tudi Ludvik Schönleben (Starejši), ki je za obravnavano leto zapisal: »Leta 73 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51), Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana, fol. 2r. 74 Valvasor, Die Ehre, X, str. 360. 1631. [po] Kristusu je gospod Rinaldo Scharlichi kot novi škof prispel v Ljubljano. 5. februarja tega leta je nadvojvoda Leopold iz Innsbrucka s kraljevo življenjsko sopotnico in nevesto iz Španije prispel v Ljubljano in 9. tega [meseca] od tod odpotoval na Dunaj. Bil je tak mraz, da je vino, ki so ga prenašali po ulicah, zmrznilo. 4. junija tega 31. leta so hvalevredni deželni stanovi na Kranjskem podali dedno poklonitev njihovi knežji mi- losti Eggenbergu v imenu kraljevega veličanstva Ferdi- nanda III.«75 Kranjski deželni zbor je naslednji dan, v četrtek, 5. junija, nadaljeval zasedanje in razpravljal o Eggen- bergovem dekretu glede prevzema dolgov dvornega in vojnega sveta.76 Zbor je zasedal še v soboto, 7. ju- nija; tega zasedanja se je dopoldne udeležilo 30, po- poldne pa 23 deželanov. Deželnozborski protokol o poklonitvi ne spregovori, prav tako ne navaja, da bi se komisar Eggenberg osebno udeležil zasedanja.77 V Perizhofferjevih regestih deželnozborskih obravnav se dedna poklonitev sploh ne omenja, kar je nena- vadno, saj se ostale poklonitve, četudi opravljene po komisarjih, praviloma omenjajo.78 Sodeč po Periz- 75 Prosti prevod po: »Anno 1631. Christi Ist herr Reinald Scarli- chio als neuer bischoff zu Laybach eingezogen. Dieses jars den 5 februarj ist erzherzog Leopold von Insprug mit der koniglichen gespans vnd braut aus Hispanien auf Laybach ankhommen vnd den 9 dito von hier nach Wien abgeraist, ist ein […] solche kelte gewest das der wein so man über die gassen getragen überfrorn. Den 4 junj dis 31. jars haben die löbl. Landtstendt in Crain irer fürstl. Gnaden von Eckhenberg in namben der khönigl. Mayestat Ferdinandi des 3. die erbhuldigung gethan« (ZAL, LJU 346, Rokopisni elaborati 26, Schönleben – Dolničarjeva kronika, fol. 262–263). 76 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 534r–537r. 77 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 537r–543v. 78 O poteku z viri slabo pokritega kranjskega deželnega zbora za leto 1631 nekaj izvemo iz Perizhofferjevih regestov de- želnozborskih obravnav: »Landtagshandlung vom 1631ten jar. extra und ordinari. Der haubtpunct bestehet in abermäliger übernemb[ung] und versorgung der crobat[ischen] und märgrän- zen ambt was dene anfenge wornundter auch Petrinia begrüffen. Eggenbergovo potrdilo o dedni poklonitvi ter obljuba ratifikacije prisege in potrditve privilegijev (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51). Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana). Hrbtna stran Eggenbergovega potrdila. (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51). Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana). 230 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 hofferjevi Carnioliae pragmaticae, kjer se dedna po- klonitev prav tako ne omenja, se je kranjski deželni zbor po opravljeni poklonitvi in prevzemu dolgov dvornega in vojnega sveta junija in julija ukvarjal predvsem s precedenčnimi spori v vrstah prelatov, in sicer je bil očitno jedro spora položaj pičanskega ško- fa Gašperja Bobka79 (Caspar Wabecsch).80 Tudi jezuitski letopis leta 1631 kaže več zanima- nja za obisk kraljeve neveste kot za dedno poklonitev, a kljub temu izda, da je Eggenberg med bivanjem v Ljubljani obiskal tudi kolegij Družbe Jezusove. Ni sicer izključeno, da Eggenberg kranjske prestolnice tega leta ni obiskal večkrat, je pa pogostitev, ki je je bil deležen pri jezuitih, verjetno povezana z dedno poklonitvijo. Historia annua poroča: »Ko je prišla apo- stolska kraljica Marija kot zaročenka Ferdinanda III. iz Španije, potujoč tod mimo, je iz prijaznosti obiskala kolegij in se udeležila predstav v spremstvu presvetlega Leopolda, ženinega strica, ki jo je spremljal vse od pri- hoda v Trst do Dunaja. V kolegiju smo med letom tudi druge odlične goste častno sprejeli s pozdravi in skromno pogostitvijo; eden od njih je bil knez Eggenberg.«81 Poleg datuma poklonitve ostaja odprto vprašanje tudi število njenih udeležencev. Deželnozborski pro- tokol navaja precej nizke številke udeležencev v dneh neposredno pred in po poklonitvi. Tako vemo, da je bilo 30. maja na seji 28 deželanov, v soboto, 7. junija, pa 30 dopoldne in 23 popoldne.82 Vendar primer kr- škega mestnega pisarja, ki je svoje mesto zastopal na dedni poklonitvi, ni pa se udeležil deželnega zbora, kaže na možnost, da se je več deželanov zbralo le za poklonitev in nato izpustilo deželnozborsko zaseda- nje, čeprav vira, ki bi to neposredno potrjeval, še ne poznamo. Tak sklep lahko utemeljujemo še s primer- javo z dedno poklonitvijo Ferdinandu IV. leta 1651, ki je prav tako potekala po komisarjih in se je je v Ljubljani udeležilo 110 deželanov.83 Potemtakem je malo verjetno, da bi na poklonitvi leta 1631 sodelo- valo le kakih 30 kranjskih deželanov. Das extra ordinariwerckh aber beruchet in übernemb[ung] und abzallung zuemuettender 800.000 [gulden] hof- und khriegs- schulden, und dennen vorgeschlagenen erzeügungs mittlen. Dabey ist auch die instruction der gesandtschaft nach Venedig, wegen tractierung des salz appalts, die übrige schriften in diser materi, sein in dem vordern casten, undter der aigenen rubrica zufün- den. Wegen der 800.000 [gulden] hof- und khriegsschulden aber, fündt man mehr hiehero dienliche extract und andere notturft, in dem zum fenster gewandter casten an der rechten handt, auch undter der aignen rubrica. Im übrigen ist dise landtagshandlung sehr manglhaft. N[ota] b[ene]: a[nno]: 1630ten ist khein landtag ausgeschreiben worden« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 837, Periz- hoffer: Regesten der Landtagsabhandlungen, 1631). 79 Gašper Bobek je škofoval med letoma 1631 in 1635. Glej: The Hierarchy of the Catholic Church. http://www.catholic- -hierarchy.org/diocese/dp508.html (24. 6. 2016). 80 Glej: ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 937, Perizhoffer: Carnioliae Pragmatica, Pars I., Prot. 15, § 44, 45, 46, 47, 48. 81 Historia annua, str. 112. 82 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), fol. 532r–532v, 538v, 542v. 83 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 422. Na podlagi trenutno znanih virov je to vse, kar lahko povemo o dedni poklonitvi Kranjske kralju in prihodnjemu cesarju Ferdinandu III. Cesarski in kraljevi komisar Eggenberg se je iz Ljubljane napotil še na Goriško, ki se je med notranjeavstrijskimi de- želami poklonila kot zadnja. Po zaslugi zgodovinarja Carla Morellija di Schönfelda je poklonitev Ferdi- nandu III., ki je v Gorici potekala 18. junija 1631, za razliko od kranjske in koroške v literaturi bolje zasto- pana.84 Goriški zgodovinar ob koncu svojega opisa doda, da goriškim stanovom po podani poklonitvi ni nič bolj ležalo na srcu kot to, da novega deželnega kneza spodbudijo, da pisno ratificira, kar jim je za- gotovil po komisarju Eggenbergu, ki ga je poslal nje- gov oče cesar Ferdinand II. Po ponovljenih prošnjah so na koncu dobili ukaz, s katerim je Ferdinand III. 13. maja 1649 potrdil privilegije in običaje grofije, kar je sprožilo veliko veselje goriških stanov.85 Ali je Ferdinand III. potrdil kranjske deželne privilegije ali ne? Glede vprašanja (ne)potrditve kranjskih dežel- nih privilegijev s strani Ferdinanda III. obstajata dve domnevi. Po prvi, ki je uveljavljena v slovenskem zgodovinopisju, Ferdinand III. kranjskega deželnega ročina ni potrdil, saj ta ni ohranjen, oziroma še ni znano, da bi bil ohranjen.86 Domnevi v prid govo- ri dejstvo, da se poklonitev in potrditev privilegijev s strani Ferdinanda III. ne omenjata ne v potrditvi kranjskih privilegijev Leopolda I. iz leta 166087 ne v objavi kranjskih deželnih ročinov iz leta 1687.88 Po drugi strani lahko, sklicujoč se na Eggen- bergov atestat in druge privilegijske listine, ki jih je Ferdinand III. potrdil kranjskim mestom, trgom in kosezom, domnevamo, da je morda potrdil tudi stanovske privilegijske listine, a se niso ohranile. Tej domnevi v prid govorita še dve dejstvi, namreč da je Ferdinand III. držal obljubo, ki jo je Eggenberg dal Štajercem, in njihove privilegije s posebnim libelom potrdil oktobra 1631,89 ter Perizhofferjeva opazka, da v začetku 18. stoletja ni bilo mogoče najti ne potrdi- tve Ferdinanda II. ne Ferdinanda III.,90 kar kaže na 84 Kredenčna pisma za goriško poklonitev so datirana z 29. marcem 1631 (Morelli, Istoria della Contea, Volume secondo, str. 56–57). 85 Morelli, Istoria della Contea, Volume secondo, str. 57. 86 Že Vladimir Levec je leta 1898 zapisal: »Die Erbhuldigungen von 1631 und 1651 giengen vorüber, ohne dass man eine neue Ausfertigung der Landesfreiheiten erlangt hätte. Ferdinand IV. hatte zwar eine solche versprochen, war aber vor der Ausführung seines Vorhabens gestorben« (Levec, Die krainischen Land- handfesten, str. 282). 87 ARS, SI AS 1063, št. 2528 (1660, september 13., Ljubljana). O tem tudi: Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 61. 88 ARS, SI AS 1073, št. 51 (I-7r), Landts=Handtvesst Deß Lo- blichen Herzogthumbs Crain […]. Laybach, 1687. 89 Gmoser, Die steirischen, str. 271. Ali je do potrditve deželne- ga ročina prišlo tudi na Koroškem, še ne vemo. 90 Perizhoffer si je zabeležil: »Nota: worumben aber weder von 231 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 možnost, da bi se potrditev kranjskih deželnih pri- vilegijev Ferdinanda III. lahko izgubila.91 Sredi 17. stoletja je namreč v uradu registrature, kot ugotavlja- ta Matevž Košir in Andrej Nared, zavladal precejšen nered, registrator je spise kljub prepovedi celo posojal deželanom. Dodaten udarec za stanovsko gradivo je bil potres, ki je leta 1650 deželno hišo tako prizadel, da se je registrator izselil iz nje.92 Podatek, da si je Ferdinand III. vzel kar osemnajst let časa za potrdi- tev privilegijev Goriške, ne podpira nobene od dom- nev. Za dokončno sodbo o tem vprašanju bodo po- trebne nadaljnje raziskave v arhivih v Gradcu in na Dunaju; ni pa izključeno, da se listina s potrditvijo Ferdinanda III. skriva v katerem od gospoščinskih fondov v Arhivu Republike Slovenije. Kot je pokazal primer dedne poklonitve leta 1597, je bil del spisov- nega gradiva, povezanega z dednimi poklonitvami, shranjen pri družini Scheyer, ki ga je pred prihodom bodočega deželnega kneza posredovala stanovom.93 Za primerjavo še omenimo, da so podobno kot ob dedni poklonitvi Ferdinandu III. tudi dvajset let pozneje ob poklonu njegovemu sinu Ferdinandu IV. 25. septembra 1651 kranjski stanovi dobili posebno izjavo komisarjevega tajnika, da bo cesar potrdil, kar je bilo obljubljeno.94 Sklep Kranjska dedna poklonitev leta 1631 je z viri slabo pokrita in ostaja zavita v tančico skrivnosti. Nemara se bo v prihodnosti našlo kako »uradno« poročilo o poklonitvi leta 1631 v Ljubljani, kot jih poznamo za Štajersko. To bi lahko bilo v Celovcu, Gradcu ali na Dunaju. Manjšo težavo pomeni dej- stvo, da je arhivsko gradivo korespondence štajerskih stanov s kranjskimi kolegi še neurejeno. Odprta osta- jajo tudi vprašanja točnega datuma dedne poklonitve, izročitve slovesno okrašenega vola s strani kosezov Ferdinando 2do noch 3tio einige confirmationes deren privilegien vorfandt? Finde ich kein andere ursach, als das man an seithen diser löbl[ichen] la[ndsch]a[ft] mit solicitirung diser expeditionen selbsten in mora ware. Gestalten solches aus der 1634ten iahrigen landtags replica wohl abzunemben ist, welchen mangl aber obge- dachtes No 26 zu genügen erstattet hat« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 874, Perizhoffer, Repertorium, Pars II, pag. 191v–192r). 91 O potrjevanju privilegijev po smrti Ferdinanda II. spregovo- ri tudi Heilov repertorij, čeprav privilegijskih listin v fondu Vicedomski urad za Kranjsko ni mogoče najti. Omemba v Heilovem repertoriju se verjetno nanaša na potrditve drugih privilegijev in ne deželnih, saj je Eggenberg obljubil, da bo do nje prišlo do naslednjega sklica deželnega zbora, torej še leta 1630 ali v začetku leta 1631 in ne šele po smrti Ferdinanda II. leta 1637. 92 Košir, Urad deželne registrature, str. 33–34; Nared, Arhiv kranjskih, str. 12. 93 Povzeto po izvirniku: »Dankhbriefl an die von Scheyr wegen denen communcierten iren fur[stlichen] dur[chlaucht] erbhuldi- gungs actum betreffenden schrifften« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 857, Registraturs- protocol 10 (1594–1597), fol. 108v). 94 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 422–423. iz Loga95 in morebitne potrditve kranjskih deželnih ročinov. Glede na sedaj znane vire se zdi verjetnejši datum 4. junij, čeprav tudi 2. in 3. junija še ne more- mo dokončno izključiti. Kar zadeva slovesno okrašenega vola, ki ga je po- sestnik koseškega dvora v Logu pri Ljubljani morda izročil komisarjevi kuhinji, se poraja novo vprašanje. V skladu s fevdno dolžnostjo je namreč moral uživa- lec fevda koseškega dvora96 vola v slovesnem sprevo- du pripeljati v Ljubljano ob obiskih deželnega kneza oziroma ob dednih poklonitvah. Zato ni popolnoma jasno, ali je bil uživalec koseščine v Logu leta 1631 dolžan izročiti vola, saj je dedna poklonitev poteka- la po komisarju. Kar zadeva potrditev privilegijev, se vsaj za zdaj zdi verjetneje, da je Ferdinand III. kranjske deželne ročine potrdil in da se je libel (ali listina) nato izgubil. Če ta domneva ne drži, je kralj snedel besedo, ki jo je stanovom v njegovem imenu dal Eggenberg, in kranjskega ročina res ni potrdil. Ne glede na to, katera od domnev je pravilna, je jasno, da se ne dedna poklonitev leta 1631 ne morebitna potrditev privilegijev Ferdinanda III. ne omenjata v objavi kranjskih privilegijev iz leta 1687.97 Spomniti velja še na spremembo prisežnega obrazca, ki je pomembno odražala politično (ne)moč stanov. Leta 1564 so namreč tako deželni knez Ka- rel II. kot stanovi prisegli, po stanovski volji, s pro- testantskim prisežnim vzorcem pri Bogu in svetem evangeliju. Sledil je poklon leta 1597, ko se je dežela poklonila Ferdinandu (III.)/II. Tedaj je deželni knez prisegel po katoliško pri Bogu in svetnikih, stano- vi pa po protestantsko pri Bogu in evangeliju. Leta 1631 sta obe strani prisegli po katoliško, dvajset let kasneje, ob poklonitvi Ferdinandu IV., pa je prisežni obrazec dobil še bolj katoliški značaj, saj so tako ko- misar kot stanovi prisegli pri Bogu, sveti Materi božji in vseh svetnikih.98 Leto 1631 sta zaznamovala še dva pomembna do- godka, in sicer obisk španske infantinje Marije Ane v Ljubljani ter prevzem 800.000 goldinarjev dvornih in vojnih dolgov. Priprave na obisk visoke gostje iz Špa- nije in njen slavnostni sprejem v Ljubljani nazorno kažejo na odnose med stanovsko in deželnoknežjo 95 Sergij Vilfan je opozoril na obstoj indicev, da bi lahko po- doben obred ustoličevanja, kot je potekal na Gosposvetskem polju na Koroškem, obstajal tudi na Kranjskem. Eden teh znakov je fevdna dolžnost, po kateri je oseba, ki je imela v fevdu koseški dvor v Logu pod Merjačkom, ob prihodu deželnega kneza na Kranjsko morala v vladarjevo kuhinjo oddati vola. Tega so po podatkih za leto 1728 v Ljubljano prignali okrašenega in v slovesnem sprevodu. Glej: Vilfan, Koseščina v Logu, str. 193; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 63– 64; Štih, Ustoličevanje, str. 327; Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 290–302. 96 Glej: Smole, Graščine, str. 68. 97 ARS, SI AS 1073, št. 51 (I-7r), Landts=Handtvesst Deß Lo- blichen Herzogthumbs Crain […]. Laybach, 1687. 98 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 423. Matevž Košir je podobno dinamiko opazil pri prisežnih obrazcih stanovskih uradnikov, glej: Košir, Stanovska uprava, str. 48–49. 232 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 sfero ter na ugled, ki so ga člani vladarske hiše imeli med stanovi. Življenjepisec Ferdinanda III., avstrij- ski zgodovinar Mark Hengerer, opozarja na vlogo, ki jo je katoliški habsburški dvor na Dunaju odigral pri spreobračanju protestantskega plemstva Avstrije pod Anižo in Ogrske v katoliško veroizpoved, potem ko je protireformacija Ferdinanda II. v dvajsetih in tri- desetih letih 17. stoletja pometla s protestantizmom v ostalih dednih deželah. S favoriziranjem spreobr- njencev v katolištvo je dvor namreč postal najelegant- nejše sredstvo protireformacije in katoliške obnove med plemstvom.99 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 1, Vicedomski urad SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg. SI AS 1063, Zbirka listin SI AS 1073, Zbirka rokopisov SI AS 1097, Zbirka normalij, Cesarski patenti 1620–1700 StLA – Steiermärkisches Landesarchiv StLA, Laa. A. Antiq. StLA, Meillerakten ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 346, Rokopisni elaborati LJU 488, Mesto Ljubljana OBJAVLJENI VIRI [Dimitz, August]: Annalen der landesfürstlichen Stadt Gurckfeld. Nach Aufzeichnungen ihrer Stadtrichter und Stradtschreiber. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 15, 1860, str. 84–85. Dimitz, August: Urkunden zur Geschichte der Re- formation in Krain aus den Jahren 1540 bis 1634. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 22, 1867, str. 43–124. Hitzinger, Peter: Beiträge zur Geschichte der Re- formation in Crain. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 19, 1864, str. 1–7, 51–55. 99 Hengerer zapiše: »Solange es protestantische Adelige in Öster- reich unter der Enns und Ungarn gab, setzte Ferdinand II. den Hof weiter als Instrument für die Rekatholisirung des Adels ein, indem er zum Katholizismus konvertierende Adelige begünstigte. Ferdinand III. erlernte die Pflege des loyalen Hofadels und adeli- ger Konvertiten so als eleganteste Methode der Durchsetzung der Gegenreformation und einer Form von Landeshoheit, die auf der am Hofvermittelten Kooperation von Fürst und Landständen basierte« (Hengerer, Kaiser Ferdinand III., str. 77). Klun, Vinko Fereri: Diplomatarium Carniolicum. Na- mens des historischen Vereins für Krain. Laibach: Historischer Verein für Krain, 1855. Koblar, Anton: Iz kronike krškega mesta. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, IX, 1889, str. 19–24. Levec, Vladimir: Die krainischen Landhandfesten: Ein Beitrag zur österreichischen Rechtsgeschi- chte. Mittheilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, 1898, Band 19, str. 245–301. Loserth, Johann: Akten und Korrespondenzen zur Ge- schichte der Gegenreformation in Innerösterreich un- ter Ferdinand II. Teil 1.: Die Zeiten der Regent- schaft und die Auflösung des Protestantischen Schul und Kirchen Ministeriums in Inneröster- reich 1590–1600, Teil 2.: Von der Auflösung des Protestantischen Schul und Kirchenministeriums bis zum Tode Ferdinands II. 1600–1637. Fontes rerum austriacarum. Österreichische Geschichts- Quellen. Diplomataria et Acta; Band 60. Wien: In Kommission bei Alfred Hölder, 1906, 1907. Radics, Peter von: Beiträge zur Reformations-Ge- schichte Krains‘s, aus Archivalien chronologisch zusammengestellt von P. v. Radics. Mittheilun- gen des historischen Vereins für Krain 16, 1861, str. 67–69, 73–75. Societas Jesu Collegium Labacense: Historia annua Collegii Societatis Jesu Labacensis = Letopis Ljub- ljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691). Prevod: Marija Kiauta (ur. France Baraga). Ljub- ljana: Družina, 2003. LITERATURA Deželak Trojar, Monika: Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): Oris življenja in dela. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2017 (Apes acade- micae 1). Die Kaiser: 1200 Jahre europäische Geschichte (ur. Ger- hard Hartmann in Karl Schnith). Wiesbaden: Marix, cop. 2006. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. III. Theil. Vom Regierungs- antritte Erzherzog Karls in Innerösterreich bis auf Leopold I. (1564–1657). Laibach: Ignaz von Kleinmayr & Fedor Bamberg, 1875. Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820, 2. zvezek, Župani in so- dniki 1504–1605 (ur. Barbara Žabota in Damjan Hančič); 3. zvezek, Župani in sodniki: 1605–1650 (ur. Barbara Žabota in Damjan Hančič). Ljublja- na: Zgodovinski arhiv, 2003, 2005 (Gradivo in razprave 23, 28). Fräss-Ehrfeld, Claudia: Geschichte Kärntens. Band 2, Die ständische Epoche. Klagenfurt: Verlag Jo- hannes Heyn, 1994. 233 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 Gmoser, Susanne: Die steirischen Erbhuldigungen. Beiträge zur Rechtsgeschichte Österreichs, 2, 2012, št. 2, str. 263–281. Grafenauer, Bogo: Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952 (Dela Opera 7). Hengerer, Mark: Kaiser Ferdinand III. (1608–1657): Eine Biographie. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 2012 (Veröffentlichungen der Kommission für neuere Geschichte Österreichs, Band 107). Höbelt, Lothar: Ferdinand III. (1608–1657). Frie- denskaiser wider Willen. Graz: Ares Verlag, 2008. Hudelja, Niko: Nemško-slovenski zgodovinski glosar. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul- tete, 2010. Kočevar, Vanja: Dedna poklonitev vojvodine Kranj- ske nadvojvodu Ferdinandu leta 1597. Kronika 63, 2015, št. 2, str. 201–232. Kočevar, Vanja: Vojvodina Kranjska v času Ferdinanda II. (1595–1637): Politična zgodovina osrednje slo- venske dežele: doktorska disertacija. Ljubljana: [V. Kočevar], 2016. Komić Marn, Renata: Kratka zgodovina rodbine Eggenberg s posebnim ozirom na slovenski pro- stor. Kronika 63, 2015, št. 1, str. 5–26. Košir, Matevž: Stanovska uprava v obdobju vzpona protestantizma in zmage protireformacije in absolu- tizma (1560–1660) na Kranjskem. Ljubljana: [M. Košir] doktorsko delo, 1999. Košir, Matevž: Urad deželne registrature in stanovski arhiv od nastanitve registratorja v 16. stoletju do upravnih reform v času Marije Terezije. Arhivi, XXIII, 2000, št. 2, str. 29–40. Mell, Anton: Grundriß der Verfassungs- und Verwal- tungsgeschichte des Landes Steiermark. Graz, Wien, Leipzig: Leuschner & Lubensky, 1929. Mlinar, Janez: Zgodovinopisje kot izraz samozave- danja mestnih elit. Primer Ptuja, Celja in Ljublja- ne. Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino = Urban elites in the Middle Ages and the Early Modern Ti- mes between the Alps, the Adriatic and the Panno- nian plain (ur. Janez Mlinar in Bojan Balkovec). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2011 str. 439–456 (Zbirka ZČ 42). Morelli di Schönfeld, Carlo: Istoria della Contea di Gorizia di Carlo Morelli di Schönfeld in quattro Vo- lumi compresavi un Appendice di note illustrative. Gorizia: Premiata tipografia Paternolli, 1855. Nared, Andrej: Dežela – knez – stanovi: Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 2009 (The- saurus memoriae; Dissertationes 7). Nared, Andrej: Arhiv kranjskih deželnih stanov. Ar- hivi, XXIV, 2001, št. 2, str. 1–18. Nared, Andrej: Kranjski deželni privilegiji (ročini) 1338–1736. Kranjski deželni privilegiji = Carnio- lan provincial privileges = Krainische Landespri- vilegien: 1338–1736 (ur. Andrej Nared in Jure Volčjak). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2008, str. 35–68. Repgen, Konrad: Ferdinand III. (1637–1657). Die Kaiser der Neuzeit 1519–1918: Heiliges Römisches Reich, Österreich, Deutschland (ur. Anton Schind- ling in Walter Ziegler). München: Verlag C. H. Beck, 1990, str. 142–167. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Štih, Peter: Ustoličevanje koroških vojvod med zgo- dovino in predstavami. Problemi njegovega izro- čila, razvoja in poteka kot tudi njegovo razume- vanje pri Slovencih. Zgodovinski časopis 66, 2012, št. 3–4, str. 306–343. Strohmeyer, Arno: Svoboda politike in moč vere: štu- dije o politični kulturi deželnih stanov habsburške monarhije v času verskih vojn (ok. 1550–ok. 1650). Ljubljana: Založba /*cf., 2011. Tschaikner, Manfred: Eine winterliche Reise von Innsbruck über Kärnten nach triest und Wien (1630/31) – Die Beschreibung des brautzugs der Prinzessin Maria Anna von Spanien durch Jakob Hannibal II. von Hohenems. Arhivi 32, 2009, št. 2, str. 269–282. Valvasor, Janez Vajkard: Topographia Ducatus Carnio- liae modernae (faksimilirana izdaja). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1970. Valvasor, Johann Weichard von: Die Ehre dess Her- tzogthums Crain […]. Laybach: zu finden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürn berg, 1689. Vilfan, Sergij: Koseščina v Logu in vprašanje kose- zov v vzhodni okolici Ljubljane. Hauptmannov zbornik (ur. Pavle Blaznik). Razprave / Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede = Dissertationes / Academia scientiarum et artium Slovenica, Clas- sis I: Historia et sociologia; 5. Ljubljana: Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti, 1966, str. 179–215. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev: Od nase- litve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Sloven- ska matica, 1961. Vilfan, Sergij: Pravni značaj deželnih stanov v deže- lah s slovenskim prebivalstvom (Notranji Avstri- ji). Zbornik znanstvenih razprav, XLVIII, 1989, str. 207–219. Vilfan, Sergij: Struktura stanov, deželne finance in reformacija. Zgodovinski časopis 49, 1995, št. 2, str. 175–181. SPLETNI VIRI Fran. http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query= infantinja (2. 6. 2016). 234 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 Fran. http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=c esarjevi%C4%8D (27. 6. 2016). The Hierarchy of the Catholic Church. http://www. catholic-hierarchy.org/diocese/dp508.html (24. 6. 2016). S U M M A R Y Hereditary homage of the Duchy of Carniola to King Ferdinand III in 1631 In June 1631, the Duchy of Carniola paid heredi- tary homage to its future territorial prince Ferdinand III, King of Hungary and Bohemia. In the name of Emperor Ferdinand II, the predecessor and father of the ruler-to-be, hereditary homage of the Inner Aus- trian lands was received in the spring of that same year by his long-standing confidant, Hans Ulrich, Duke of Krumlov (Krumau) and Prince Eggenberg. Despite its modest representation in historical sources, the hereditary homage to Ferdinand III in- troduced an important novelty in the development of relations between the territorial prince and the territorial estates. Or according to the Austrian his- torian Arno Strohmeyer, from the 1620s onwards, hereditary homage in the Habsburg hereditary ter- ritories ordinarily took place still during the life of the old sovereign to ensure a smooth transition of power onto his successor and spare him the difficult negotiations with the estates, which typically exerted the strongest opposition to the imperial court’s poli- cies precisely during the period between the death of the old and the inauguration of the new sovereign. There are two unresolved questions regard- ing the homage, i.e. the exact date on which the cer- emony took place and whether Ferdinand III indeed confirmed the privileges of the Carniolan territorial estates. In view of the former, 4 June seem to be the most likely date, even though it cannot be determined with certainty. In view of the latter, there is an estab- lished agreement among Slovenian historiographers that Ferdinand III never confirmed the said privi- leges as there is no evidence to support it. However, given that on the hereditary homage under examina- tion, the commissioner Duke Eggenberg presented the territorial estates with a special attestation signed by Ferdinand III, assuring them that their privileges would be confirmed, it is hypothetically possible that the confirmation did take place and that the docu- ment was later lost. The imperial court’s strengthened position vis- à-vis the territorial estates was also reflected in the selection of oath form, with both sides taking the Catholic oath before God and beloved saints while the oath of 1597 taken by the estates was still en- acted in a Protestant way, before God and the Book of the Holy Evangelists. Thus, the hereditary hom- age of 1631 also symbolically signifies a definitive break with the so-called estate dualism and the in- troduction of the new political paradigm which the Slovenian legal historian Sergij Vilfan described as confessional or political absolutism. 235 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 711.452(497.434Ribnica)"17" Prejeto: 8. 12. 2018 Boris Golec dr., izr. prof., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si Novi paberki iz 18. stoletja v Ribnici Dodatek k tematski številki Kronike »Iz zgodovine Ribnice na Dolenjskem« IZVLEČEK Prispevek je dopolnitev tematski številki Kronike 2018/3. Predstavljene so tri stvari iz 18. stoletja, povezane s trgom in gospostvom Ribnica ter s širšim ribniškim prostorom. Prva je sejemska hiša v samem trgu, t. i. komun ali kavmav, o katerem je zdaj znano, kaj in kakšen je sploh bil. O njem govorita poročili iz let 1740 in 1747, ki, kolikor je znano, vsebujeta tudi najzgodnejši pričevanji o krošnjarjenju Ribničanov na tujem, v italijanskem in nemškem prostoru. Tretja stvar je opis meja deželskega sodišča Ribnica v slovenskem jeziku, ki ga v dveh zapisih najdemo v urbarjih ribniškega gospostva iz let 1748–1757 in 1759–1769. Ribnica po njunem odkritju ni več bela lisa na zem- ljevidu starejše uradovalne slovenice. KLJUČNE BESEDE Ribnica, komun (Comaun), suha roba, krošnjarstvo, slovenica, opis meja deželskega sodišča ABSTRACT NEW INCIDENTAL DISCOVERIES FROM THE EIGHTEENTH CENTURY IN RIBNICA. AN ADDITION TO KRONIKA’S THEMATIC ISSUE “FROM THE HISTORY OF RIBNICA NA DOLENJSKEM” A supplement to Kronika’s thematic issue 2018/3, the contribution brings forth three things from the eighteenth century, related to the market town and seigniory of Ribnica as well as to the wider Ribnica area. The first is the fairground-house situated in the market town itself, the so-called komun or kavmav, on which there is now some understanding of what it was and what it looked like. It is attested in two reports from 1740 and 1747, respectively, both of which, to our knowledge, also contain the earliest accounts on Ribnica’s peddling tradition abroad, in Italian and German milieus. The third is a description of the boundaries of the Ribnica territorial court in Slovene featured in two records, contained in the land registers of the seigniory of Ribnica from 1748–1757 and 1759–1769. Following the discovery of these records, Ribnica is no longer a blank area on the map of early official Slovenica. KEY WORDS Ribnica, komun (Comaun), woodenware, peddling, Slovenica, description of territorial court boundaries 236 BORIS GOLEC: NOVI PABERKI IZ 18. STOLETJA V RIBNICI, 235–246 2019 Le dober mesec po izidu lanske tematske številke Kronike, posvečene Ribnici, sem med zbiranjem in analizi- ranjem arhivskega gradiva za prispevek o Sodražici naletel na tri zanimivosti, za katere sem takoj obžaloval, da sem jih odkril »prepozno«. Ker bi sicer v prihodnje le težko kdaj pisal o vsaki posebej, saj bi bila kvečjemu ena primerna za samostojen prispevek, jih kaže obelodaniti čim prej, dokler je duh ribniške tematske številke še živ. O prvih dveh stvareh – ribniškem komunu in trgovanju Ribničanov na daljavo – sta se razpisala upravitelj grofije Kočevje (1740) in predstojništvo kočevskega mesta (1747) v odzivu na dve prošnji trga Ribnica po privilegiju za tedenski sejem. Oba sta komun in trgovino le mimogrede ošvrknila, vendar sta njuni pisanji na eni strani nadvse pomemben gradnik v podobi ribniškega suhorobarstva in krošnjarstva v 18. stoletju, na drugi pa pojasnjujeta zadrego, kaj je bil ribniški »kavmav«, o katerem je precej nedoločno pisal Anton Sku- bic v svoji z velikim zamikom izdani Zgodovini Ribnice in ribniške pokrajine (1976). Tretja zadeva je odkritje dveh starejših slovenskih uradovalnih zapisov iz Ribnice, opisov meja ribniškega deželskega sodišča iz srede 18. stoletja. Njun pomen je tem večji, ker je ožje ribniško območje s samo Ribnico doslej ostajalo bela lisa na zemljevidu starejše uradovalne slovenice. Širši ribniški prostor je bil, nasprotno, že zastopan, in sicer po zaslugi gospoščinske pisarne na gradu Ortnek. Ribniški »komun« ali »kavmav« O t. i. ribniškem »kavmavu« je Anton Skubic v svojem gradivu za zgodovino Ribnice zapisal: »Ker so se sejmi v Ribnici dobro obnašali, so si Ribničani vsaj začetkom 16. stol. sezidali lastno sejmišče ('kavmav' – 'Kaufmauer'?) in so ga vedno držali v dobrem stanju. To sejmišče so imeli še začetkom 18. stol.«1 Objava Sku- bičevega gradiva v monografiji (1976) kot vir navaja ribniški graščinski arhiv, natančneje »vol. VI, 22«.2 Danes omenjenega dokumenta po vsem sodeč ni več v fondu Gospostvo Ribnica v Arhivu Republike Slovenije,3 lahko pa z veliko mero gotovosti sklepamo, kje je Skubic našel podatek o dobro ohranjenem »kavmavu«, ki ga je razložil kot sejmišče. Ko so Ribničani leta 1705 prosili cesarja za ponovno podelitev privilegija za medtem ugasli tedenski sejem, so namreč zapisali, da so o nekdanjem sejmu slišali pripovedovati svoje prednike, kot materialni dokaz o njegovem obstoju pa so navedli dobro ohranjeni »komun« (Caumaun; aedificium vulgo Comaun).4 Skubic je izraz »kavmav«, kot je očitno prebral caumaun, s pridržki izvajal iz nemškega Kaufmauer, kar je zgrešena razlaga. Pojem so si Ribničani bržkone izposodili v zahodnih krajih. Kot bomo videli, so njihovi sosedje Kočevci ribniški komun označili kot »tako imenovani komun« oziroma »komun, kot mu pravijo Rib- ničani«. Pleteršnik besedo komun razlaga kot občina (die Gemeinde, prim. it. il comune) in po Miklošičevem slovarskem gradivu povzema pomen, kakršnega je imela beseda v Beli krajini: »Gemeindeplatz, Marktplatz«.5 V nekaterih delih Primorske je bil komun sinonim za sosesko.6 Takšen pomen srečamo tudi v Šentvidu pri Vipavi (danes Podnanos), pozno nastalem trgu, ki se je s trškim naslovom ponašal šele od pridobitve pri- vilegija za tedenski sejem konec 16. stoletja. Tamkajšnja komunska hiša je bila v 17. stoletju stavba, v kateri so urejali skupne zadeve, vključno z uradnimi opravili (im den comaun hauß). Iskati jo moramo v eni od štirih t. i. »Gemeinde Haus«, ki so po franciscejskem katastru iz dvajsetih let 19. stoletja stale ob trgu okoli cerkve.7 Geografsko bliže Ribnici srečamo drugačen pomen izraza komun, in sicer v trgu Postojna, ki je bil tako kot ribniški srednjeveškega izvora. Postojna za razliko od Ribnice ni premogla razvite upravno-sodne avtono- mije na čelu s sodnikom. V okviru terezijanske davčne rektifikacije je postojnsko gospostvo leta 1754 v zvezi s prihodki trga Postojna poročalo tudi o komunski hiši. Postojna je premogla tedenski sejem, od katerega ni redno pobirala pristojbine, ampak je vsak meril žito kar pri sebi doma. Sedem ali osem let pred tem si je nekaj Postojnčanov omislilo gradnjo komunske hiše (Comaunhauß), ki pa je niso dokončali.8 Komunska hiša je bila torej v Postojni namenjena predvsem merjenju tržnega blaga, zlasti žita. Omembo ribniškega »komuna« ponovno srečamo v štiridesetih letih 18. stoletja, in sicer v dveh poročilih iz Kočevja, ki omenjata tudi njegov videz. Obe nasprotujeta predlogu, da bi samovoljno uvedeni tedenski sejem v vasi Sodražica prenesli v Ribnico. Prenos je leta 1739 predlagal ribniški graščak Janez Gašper grof Kobenzl, ki je hotel na ta način ustreči Ribničanom. Tudi zdaj je bil »komun« uporabljen kot dokaz za nekoč obstoječi, medtem ugasli tedenski sejem. Upravitelj kočevske grofije Volf Ferdinand Polc je 1. februarja 1740 1 Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 424. 2 Prav tam, str. 597. 3 Prim. Smole, Graščina Ribnica. 4 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 260, I/135, lit. R XII–1, prezentirano 5. 10. 1705. – Prim. Golec, »Ribenca, narlepši terg na Krajnskim«, str. 333. 5 Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, str. 428. 6 Vilfan, Soseske in druge podeželske skupnosti, str. 53–54. 7 Golec, Meščanska naselja Vipavske, str. 222. 8 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani, šk. 89, fasc. XVIII, ad 22. 4. 1754. – Poročilo izrecno pravi, da Po- stojna nima trškega sodnika. 237 BORIS GOLEC: NOVI PABERKI IZ 18. STOLETJA V RIBNICI, 235–2462019 majavi dokaz zavrnil z besedami: »Druga stran verjame, da je lahko ohranjeni 'komun' (der etwo stifft und bäulich erhaltende Comaun) dokaz o nekdanjem tedenskem sejmu. Ta na štirih opornikih stoječi 'komun', kot mu pravijo Ribničani (dieser auf 4 Stelzen stehend von ihnen Reiffnizern so nennende Comaun), ni, nasprotno, nikakršen dokaz, kajti veliko vasi na Kranjskem, zlasti če ležijo ob cesti, ima takšno štirivogalno kočo (solche 4 eggete Hüten) za potrebe lastnih prebivalcev ali skozi potujočih ljudi, a se nobena ne hvali, da je zaradi tega nekoč premogla tedenski sejem.«9 Sedem let pozneje, leta 1747, zelo podobne besede beremo v poročilu mesta Kočevje, ko je bilo vprašano za mnenje v zvezi z istim predlogom, da bi sodraški tedenski sejem prenesli v Ribnico. Kot so Kočevci pov- zeli prošnjo ribniškega trga – te ne poznamo –, naj bi o nekdanjem tedenskem sejmu poleg ustnega izročila pričal še stoječi komun (annoch stehenden Comaun). V poročilu, ki je skupaj s prošnjo Ribničanov zavračalo vse njihove argumente, so Kočevci zapisali takole: »Kajti če bi na štirih opornikih stoječi 'komun', kot mu pravijo Ribničani (der auf 4 Stelzen stehend, von ihnen Reiffnizern sogenannte Commaun), lahko predstavljal dokaz za nekdanji tedenski sejem, bi smele takšen dokaz zase uporabiti vse druge vasi na Kranjskem, kjer stojijo takšne koče (dergleiche Hütten), in izsiliti tedenski sejem. O čem takšnem ne sanja nihče v deželi razen Ribničanov. Prav tako bi moral veljati naslednji nasprotni argument: Ljubljana in drugi privilegirani kraji nimajo komuna (haben keinen Comaun) in potemtakem nobenega tedenskega sejma, kar je absurdno.«10 Ribniški »kom(a)un« je bil torej nekakšna štirivogalna koča, očitno namenjena shranjevanju sejemske 9 ARS, AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 51, lit. M, No. 8, Vol. 1, št. 4, 1. 2. 1740. 10 Prav tam, odpravljeno 13. 9. 1747. Opis ribniškega komuna v poročilu mesta Kočevje iz leta 1747 (ARS, AS 7, šk. 51, lit. M, No. 8, Vol. 1, št. 4, odpravljeno 13. 9. 1747). 238 BORIS GOLEC: NOVI PABERKI IZ 18. STOLETJA V RIBNICI, 235–246 2019 oprave in pripomočkov. Vprašanje je, ali smemo pod tem izrazom razumeti tudi neke vrste trško hišo ali ro- tovž, kjer je potekalo javno življenje in kjer bi lahko Ribničani hranili svoje trške privilegije in spise. Takšno domnevo sem po analogiji s Šentvidom pri Vipavi izrazil v lanski številki Kronike, in sicer kot možnost, da je leta 1778 skupaj s trškim komunom zgorel trški arhiv.11 Toda tega za zdaj ne potrjuje nič, kar iz razpoložljivih virov izvemo o stavbi. Če sklepamo iz popisa škode po omenjenem požaru, je šlo pri trškem komunu za komaj kaj več kot »sejemsko kočo«, saj je skupaj z zvonom (Marckt Kamaun samt der Glocken) izkazoval le 60 goldi- narjev škode. Za primerjavo povejmo, da so posamezni pogorelci utrpeli v povprečju po nekaj sto goldinarjev škode, pri čemer so bile hiše večinoma ocenjene na okoli sto goldinarjev (80–120), tretjina je bila vrednih naj- manj 150 goldinarjev, od teh dve največji tisoč goldinarjev, grad z gospodarskimi poslopji pa so ovrednotili na 10.547 goldinarjev. Samo osem od 91 uničenih stanovanjskih zgradb je izkazovalo nižjo vrednost od komuna (10–40 goldinarjev), tri pa enako (60), pri čemer moramo upoštevati, da je bil v vrednost trškega komuna vštet tudi zvon. Posebej je pomenljivo, da je trški komun naveden v okviru škode grofa Kobenzla, kar pomeni, da je stal na njegovem zemljišču.12 Tako je le malo verjetno, da bi poleg sejemske opravljal tudi funkcijo trškega rotovža, ki ga Ribnica torej ni premogla. Čeprav se je trg po požaru zelo hitro postavil na noge – Valentin Vodnik ga, denimo, leta 1795 hvali kot najlepšega v deželi13 –, Ribničani svojega komuna ali komunske hiše očitno niso več obnovili. Leta 1823 ga namreč v franciscejskem katastru ne najdemo.14 Tudi tega, kje je stal, ne vemo. Gotovo blizu sejmišča, pri čemer zopet ni znano, kje je bilo do požara leta 1778 ribniško sejmišče. V franciscejskem katastru ni mogoče najti zemljišča, ki bi bilo posebej namenjeno za sejme, ampak so ti očitno potekali vzdolž razširjene glavne trške ulice. Suhorobarstvo in krošnjarstvo v 40. letih 18. stoletja V istih poročilih iz Kočevja, ki leta 1740 in 1747 omenjata ribniški komun, med argumenti zoper prenos tedenskega sejma iz Sodražice v Ribnico najdemo tudi dve kratki, a pomenljivi poročili o trgovanju Ribniča- nov na daljavo. V tem primeru z Ribničani niso bili mišljeni prebivalci vse pokrajine, ampak samo prebivalci trga Ribnica. V odgovoru na že znano prošnjo grofa Kobenzla iz leta 1739 je upravitelj Auerspergove grofije Kočevje Volf Ferdinand Polc 1. februarja 1740 sestavil poročilo, v katerem je zapisal: »Sicer pa je tudi znano, da ta tako imenovani trg Ribnica ni reven, ampak je glede na navedek v Kranjski kroniki [tj. Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske], ki ga sami citirajo, prav nasprotno v razcvetu (in guten Flor stehet), tem bolj, ker je znano, da Rib- ničani ne samo da oskrbujejo celotno Kranjsko s soljo, lončeno posodo, siti, rešeti, skodlami, lesenimi lonci in krožniki, temveč žimnate in lesene izdelke prenašajo tudi čez morje v italijanske dežele in po kopnem v nem- ške (daß sie Reiffnizer das ganze Crain mit Salz, Haffner-Geschier, Sipp, Reittern, Schintel, Hölzenen Schüssel, und Täller versehen Nicht allein, sondern auch sowohl über das Meer ins Welllische, als per Terram in die Teutsche Lander besagt ihre Roßhaarene und Holzene Waaren überführen).«15 Sedem let pozneje, pred 13. septembrom 1747, pa je kočevsko mestno predstojništvo v poročilu reprezentanci in komori v Ljubljani med razlogi zoper ugoditev prošnje Ribničanom navedlo: »... Sicer pa je povsem neresnično, da jim [Ribničanom] primanjkuje sredstev, s čimer utemeljujejo svojo prošnjo. Njihova zemljiška gosposka namreč kot prvo najbolj vneto podpira to zadevo, kot drugo pa je iz citirane Kranjske kronike razvidno, da je Ribnica v razcvetu. Poleg tega je znano, da Ribničani z lesenimi, žimnatimi in drugimi izdelki ne oskrbujejo samo Kranjske, temveč v znatni meri tudi Italijo in Nemčijo, ter da se ukvarjajo s trgovino s konji in svinjami, tako da pri njih ni mogoče domnevati tolikšne denarne stiske (... über dises ist ja bekant, das die Reiffnizer nicht alein Crain, sonderen auch Italien, und Teutschland guten theils, mit Hölzen-, Roßharrenen und anderen Waaren versehen, Pferd und S. V. Schweinhandel treiben, folglich ein so grosser Geld-Mangel unter ihnen nicht vermuthlich).«16 Vira iz let 1740 in 1747 dopolnjujeta Valvasorjeve pol stoletja starejše navedbe (1689) o vrstah lesnih iz- delkov, ki jih ljudje z Ribniškega nosijo po vsej deželi, tj. po Kranjskem. Valvasor tovrstne trgovine, nasprotno, ne umešča v samo Ribnico,17 temveč v okoliške vasi, poleg tega pa nikjer ne omenja prodaje izdelkov v tujih deželah, ampak govori le o Kranjski. Med vasmi Srednje Kranjske navaja 18 vasi z ribniškega območja, od 11 Golec, »Ribenca, narlepši terg na Krajnskim«, str. 343. 12 ARS, AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 24, lit. F, No. 13, Vol. 1, 19. 7. 1778. 13 Golec, »Ribenca, narlepši terg na Krajnskim«, str. 338. 14 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, N 232, k. o. Ribnica, zapisnik stavbnih parcel, 5. 4. 1824; zapisnik zemljiških parcel, 18. 11. 1824; mapna lista III in VI (1823). 15 ARS, AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 51, lit. M, No. 8, Vol. 1, št. 4, 1. 2. 1740. 16 Prav tam, odpravljeno 13. 9. 1747. 17 Prim. opis Ribnice v: Valvasor, Die Ehre XI, str. 465–468. 239 BORIS GOLEC: NOVI PABERKI IZ 18. STOLETJA V RIBNICI, 235–2462019 katerih je bilo 12 suhorobarskih in šest lončarskih.18 Domača lesna obrt je po Valvasorju domovala v sedmih vaseh ožjega ribniškega območja: Bukovica, Dane, Gorenja vas, Jurjevica, Kot, Sajevec in Sušje, v štirih vaseh sodraškega območja: Ravni Dol,19 Sodražica, Zamostec in Žimarice, od vasi v Loškem Potoku pa jo omenja na Gori. Za kakšne vrste lesenih izdelkov je šlo, navaja Valvasor pri Bukovici, ki se glede na abecedni vrstni red pojavlja prva, medtem ko pri drugih vaseh zgolj pravi, da je dejavnost prebivalcev takšna ali podobna kot v Bu- kovici.20 V tej vasi so se prebivalci večinoma preživljali z izdelovanjem lesene posode, kot so škafi, lončki, velike in majhne mentrge, žlice, čebrice za mast, krožniki, sklede, škatle, reta, obodi za sita in podobni leseni predmeti, ki so jih nosili po vsej deželi.21 Kot vasi, ki so bile pretežno lončarske ali je v njih živelo veliko lončarjev, Valvasor označuje Dolenjo vas, ki naj bi imela več kot 80 hiš, Hrovačo, Nemško vas, Goričo vas, Otavice in Prigorico.22 Poročili iz Kočevja iz let 1740 in 1747 torej nista tako zgovorni pri naštevanju vrst lesenih izdelkov, sta pa zato, kolikor je znano, najzgodnejši pričevanji o trgovanju Ribničanov zunaj Kranjske, konkretno v italijanskih in nemških deželah. Prvo poročilo, ki ga je sestavil upravitelj Polc, omenja tudi način prenosa blaga v Italijo po morju. Vsiljuje se vprašanje, ali se je ribniško krošnjarjenje po Italiji in Nemčiji resnično začelo po izidu Val- vasorjeve Slave vojvodine Kranjske (1689), torej ne pred koncem 17. stoletja, ali pa je obstajalo že v njegovem času, vendar ne v zadostni meri, da bi se kranjskemu polihistorju zdelo vredno omembe. Kakor koli, leta 1740 je bilo po besedah Volfa Ferdinanda Polca trgovanje zunaj domače dežele že splošno znano. Kočevski poročili tako zapolnjujeta z viri močno podhranjeno 18. stoletje ter predstavljata »manjkajoči člen« med Valvasorjem in opisi ribniškega suhorobarstva in krošnjarstva v 19. stoletju.23 Opisa deželskega sodišča Ribnica v slovenščini Kolikor je znano, se ožje območje Ribnice doslej ni moglo pohvaliti s slovenskimi uradovalnimi doku- menti ali zapisi, ki bi nastali pred 19. stoletjem. Drugačna slika se ponuja, če k ribniški pokrajini prištevamo tudi njeno severno obrobje z Ortnekom, od koder izvira cela vrsta takšnih zapisov – več slovenskih opisov meja ortneškega deželskega sodišča od leta 1655 dalje.24 Iz Ribnice in njene okolice doslej tovrstnih besedil nismo poznali,25 zdaj pa se bogati ortneški beri pridružujeta opisa deželskosodnih meja Ribnice iz srede 18. stoletja. Tako dolgo sta ostala prezrta tudi zato, ker Vodnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije (2005) ne opozarja, da je v obeh urbarjih, v katerih sta zapisana, tj. v urbarjih gospostva Ribnica za obdobji 1748–1757 in 1759–1769, kot jezik poleg nemščine navzoča tudi slovenščina. Vodnik med dodatno vsebino obeh urbarjev sicer navaja opis deželskosodnih meja.26 Vsebina obeh opisov je standardna: potek meja kot pripomoček za njihovo redno pregledovanje in zazna- movanje. Opisa se po vsebini zelo malo razlikujeta, nekaj razlik je v pravopisu, jeziku in zlasti v obliki. Starejši opis, zapisan na koncu urbarja 1748–1757,27 je čistopis brez popravkov in vrivkov, medtem ko je gospoščinski upravitelj ali pisar pri mlajšem, zapisanem na koncu urbarja 1759–1769,28 na robu dodal krajši, pomotoma izpuščeni pasus, pozneje pa je druga roka del besedila prečrtala in ga na koncu nadomestila z nekoliko razšir- jenim. Pisec prvega besedila je bil gospoščinski upravitelj Andrej Ksaver Vidmajer (Widmayer),29 medtem ko druga dva še nista ugotovljena. 18 Valvasor, Die Ehre II, str. 214–216. Prim. Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 420; Golec, Potujoči Ribničani, str. 546. 19 O identifikaciji vasi, ki jo Valvasor navaja v mestniški obliki kot Uraunech, Skubic pa je zanjo po njem povzel ime Ravne (Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 420), gl. Golec, Potujoči Ribničani, str. 546, op. 32. 20 Valvasor, Die Ehre II, str. 214–216. 21 Prav tam, str. 214. 22 Prav tam, str. 214–215. 23 V prvi četrtini 19. stoletja zaslužijo posebno pozornost poročila duhovnikov za topografsko-zgodovinski opis župnij ljubljanske škofije iz leta 1822. O suhorobarstvu in krošnjarstvu na Ribniškem gl. Otrin, Topografsko-zgodovinski opis, str. 564 in 567. 24 Opis ortneških deželskosodnih meja najdemo v naslednjih urbarjih gospostva Ortnek: 1655–1662 (ARS, AS 764, Gospostvo Ortnek, knj. 2, fol. 140), 1663–1669 (prav tam, knj. 3, s. p.), 1676–1683 (prav tam, knj. 6, fol. 166v), 1683–1690 (knj. 7, fol. 163v– –164v), 1691–1698 (prav tam, knj. 8, s. p.) in 1699–1706 (prav tam, knj. 9, fol. 185–185v), v nedatiranem urbarskem izvlečku iz 17. stoletja (prav tam, fasc. 28, s. d., Wahrhaffter Extract der Herschaft Orttenegkh Landgerichts Confinen), kot nedatirani samostojni zapis, domnevno s konca 18. stoletja (prav tam, s. d., Na tem Malem Mrazhetovem La∫u etc.), ter v dveh prepisih zapisov iz leta 1739 in iz okoli 1750, ki sta nastala v drugi polovici 19. stoletja in sta se znašla v Hauptmannovi zapuščini (ARS, AS 1339, Zbirka Hauptmanna Ljudmila, šk. 3, št. 24, Ortenegg). Prim. Golec, Iz zgodovine uradovalne slovenščine, str. 149–152; isti, Iz zgodovine pisarniške slovenščine, str. 97–99. 25 Skoraj zagotovo je bila v Ljubljani in ne v Ribnici zaslišana Anka Stromsekerica, ki je 30. januarja 1693 prisegla, da bo kot sodna priča govorila resnico, njeno prisego pa so zapisali v slovenščini. V spremnem besedilu je zapisano, da je prisegla pred Janezom Kr- stnikom Kovačičem, rentnim mojstrom deželnega vicedomskega urada v vlogi sodnika, in v navzočnosti odvetnika dr. Janeza Štefana Florjančiča (ARS, AS 730, Gospostvo Dol, fasc. 142, sn. 1, str. 366–367). Objava prisege: Žvanut, Ločitev zakona, str. 350, op. 58. 26 Juričić Čargo – Žnidaršič Golec, Vodnik po urbarjih, str. 218. 27 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 11, urbar gospostva Ribnica 1748–1757, s. p. (na koncu). 28 Prav tam, knj. 12, urbar gospostva Ribnica 1759–1769, fol. 868. 29 Vidmajer je urbar podpisal in pečatil 16. februarja 1754. Urbar je delo njegove roke, ki jo razkriva tudi nemški naslov slovenskega opisa deželskosodnih meja. 240 BORIS GOLEC: NOVI PABERKI IZ 18. STOLETJA V RIBNICI, 235–246 2019 Ni nujno, da se je opis v mlajšem urbarju opiral neposredno na tistega v starejšem, čeprav je njuna gene- rična zveza očitna, ampak bi lahko obstajal tudi »vmesnik«, zapisan kot samostojen dokument, oziroma več različic. Nikakor tudi ni rečeno, da opisa nista imela precej starejših predlog in da je tisti v urbarju 1748–1757 prvi tovrstni zapis za ribniško sodišče v slovenščini. Predloge bi lahko bile celo starejše od ortneških opisov iz 17. stoletja. Zanimivo je, da je koncentracija ohranjenih opisov sodnih meja v slovenskem prostoru največja prav na območju zahodne Dolenjske. Tukaj se lahko s tovrstnimi besedili iz 17. in 18. stoletja pohvalijo kar štiri dežel- ska sodišča, ki so mejila drugo na drugo: Turjak, Ortnek, Ribnica in Višnja Gora.30 Vsega skupaj je iz teh štirih sodišč v celoti ali v fragmentu znanih nič manj kot 14 opisov: deset z Ortneka, trije s Turjaka in eden iz Višnje Gore.31 Od drugod iz omenjenih dveh stoletij poznamo samo še po en opis meja deželskih sodišč Bovec, Švar- cenek v Brkinih in Bled.32 Ozemeljska povezanost štirih dolenjskih deželskih sodišč, ki premorejo izpričane slovenske opise meja, prejkone kaže na zgledovanje in posnemanje. Izbiro slovenščine namesto nemščine so narekovali povsem praktični vzgibi: veliko laže in pristneje se je bilo izraziti v jeziku ljudstva. Ob ogledu meja navzočim podložnikom je bilo le tako mogoče natanko razložiti, kje meja teče in kako je zaznamovana. Ribniška opisa sta v nadaljevanju objavljena v diplomatskem prepisu. V fonetični transkripciji je samo starejši opis, od mlajšega pa tisti del, ki je bil zapisan naknadno. Pri fonetično transkribiranih besedilih je večina toponimov, mikrotoponimov in oronimov razložena v opombah, pri čemer ni vedno povsem gotovo, kdaj gre za stvarno ime (na primer gredelj, rigelj) in kdaj za mikrotoponim (Gredelj/Gred(e)l, Rigelj/Rig(e) l). Po analogiji oziroma lokalni izgovorjavi je zapis sk v pridevnikih v nekaterih primerih transliteriran kot šk (na primer Zhusperska – čušperška). Opis meja v urbarju 1748–1757 – diplomatski prepis in fonetična transkripcija [1. stran] Herrschafft Reiffnitzische Landgerichts Confinien wie solche dermahlen Ausgerueffen werden. Ribenshka Richta se Sazhne is Loshko Na verch Bloshzheka Kir ta resan Kamen Stoÿ, inu gredo Confini is Bloshzheka na verch Kollazhnika od Kollazhnika, na Janeshouo Stermizo, od Stermi= =ze na Jellene verch alli Velko Kauko, od Kauke na to votlo Steno pod Kumbletech, od Lete Stene, na verch Posharish, Kir ti novi postauleni Resani Kamni Stoje, od Posharishz na Praesid per Babenskem pollu, tam se Lozhi Lohka33 inu se sazhne supet Ribenshka is Gotsheusko Richto Od Praesida na Kosÿ hrib, na Sheshzo, na Zhubranski Oberch, na Schopp verch Gredla, od Gredla na Suetga Lorenza Zirku na Traue, od Zirque po Zesti Zhes Gottenzo noter do Gottenishkiga Tabra od tabra na Gerzherski Peld, od Pelda na verch Stermize na Sgoreino Loshino v Pirzhou oknu, od Loshine na Mallo gorro na Ostri hrib noter na Zherni verch Kir ie Kamen Sasekan inu tukei se Lozhi Gotsheuska inu se Sazhne spet Ribenshka is Zhuspershka Richta Is tscherniga verha na Debelli hrib po verchu na Kurÿ Grizh, Zhes Dollino v Sellanou La∫s noter na verch velziga hriba nad velko Steno, Kir ie shkala sasekana, od tankei na Malli inu Velki Ti∫souiz is Ti∫souza na Kompolski Ogorelz Kir ie Smreka ∫asekana tukei se Lozhi Zhushperska inu Sazhne 30 Medtem ko so se deželska sodišča Turjak kot največje, Ortnek kot najmanjše in Ribnica vrstila od severa proti jugu, tako da je imelo ortneško na severu dolgo mejo s turjaškim in na jugu z ribniškim, se je višnjegorsko deželsko sodišče dotikalo turjaškega na četveromeji (Erläuterungen zum historischen Atlas, Bl. 35, Adelsberg). 31 Višnja Gora, opis po letu 1661: Golec, Iz zgodovine uradovalne slovenščine, str. 152–154; Bled, opis iz 1749: isti, Iz zgodovine pi- sarniške slovenščine, str. 99–100; Turjak, opisi iz okoli 1700, 1741–1750 in 1767: prav tam, str. 94–97; isti, Slovenica Auerspergiana (v tisku). 32 Objave: Rutar, Zgodovina Tolminskega, str. 233–234 (Bovec); Beran, Doneski k zgodovini prava, str. 30–31 (Bovec); Rutar, Završni- ška gospoščina, str. 226–228 (Švarcenek); Golec, Iz zgodovine pisarniške slovenščine, str. 99–100 (Bled). 33 Pomotoma izpuščena črka s: Loshka. 241 BORIS GOLEC: NOVI PABERKI IZ 18. STOLETJA V RIBNICI, 235–2462019 Ribenska is Ortteneshko Richto Is Ogorelza ne te postaulene pruthi Shobe Stojezhe Shtire Resane Kamne, od verh Shobbe na ta Resan Kamen v Tershishki vadi, [2. stran] gori po potoku na en drugi Kamen, Kanz Rigla pod Shernou= zam stojezh, Zhes Rigl na Praeshishke inu hudiga Konza nive, od tega Kamna na Kovazhevezh,34 na Brinostiz, inu do Sadnika po verhu, Kir so sraunu potha jame Skopane ne ta novi Poth, do Maroutha ali Sadnikave hishe, od tod v Bistershke Suerk pod ortteneshko Koshenizo, Fettenek imenvano, is Suirka Zhes Malli Derunik na Praesid v Stermshkech nivach, Kir so duei jami Skopani od tod Zhes Klanshko dollino alli jarek na Studenz, Kateri v Raunskech nivach Suira, od Studenza Zhes mersli Doll, noter na verch Bloshzhika, Kir se Sazhne inu Sklene Ribenshka is Loshko inu orttenegshko Richto. Finis. [Deželskosodne meje gospostva Ribnica, kot se zdaj izklicujejo] Ribenška rihta se začne iz loško na vrh Bloščeka,35 kir ta rezan kamen stoji, inu gredo konfini iz Blošče- ka na vrh Kolačnika,36 od Kolačnika na Janežovo Strmico, od Strmice na Jelene vrh ali Velko Kavko,37 od Kavke na to votlo steno pod Kumbleteh,38 od le-te stene na vrh Požariš,39 kir ti novi postavleni re- zani kamni stoje. Od Požarišč na Prezid40 per Babenskem Polu.41 Tam se loči loška inu se začne zupet ribenška iz gočevsko rihto. Od Prezida na Kozji hrib,42 na Šešco, na čubranski Obrh43 na Šop vrh gredla, od gredla na svetga Lorenca cirku na Trave,44 od cirkve po cesti čez Gotenco45 noter do goteniškiga tabra,46 od tabra na grčerski peld,47 od pelda na vrh Strmice,48 na Zgorejno Ložino49 v Pirčov oknu, od Ložine na Malo Goro,50 na Ostri hrib51 noter na Črni vrh,52 kir je kamen zasekan, inu tukej se loči gočevska inu se začne spet ribenška iz čušperška rihta. Iz Črniga vrha na Debeli hrib53 po vrhu na Kurji grič, čez dolino v Selanov laz,54 noter na vrh Velciga hriba nad Velko Steno,55 kir je škala zasekana, od tankej na Mali56 inu Velki Tisovic,57 iz Tisovca na kom- polski58 Ogorelc,59 kir je smreka zasekana, tukej se loči čušperška inu začne ribenška iz orteneško rihto. 34 Zadnja črka h je odvečna, prav: Kovazhevez. 35 Vzpetina pri Metuljah na Blokah, 1062 m. n. m. 36 Vzpetina, 918 m. n. m. 37 Vzpetina Jelenji vrh, 1137 m. n. m. 38 Vzpetina Kimleta na hrvaški meji severno od Prezida, 1060 m. n. m. 39 Ledina Požarišča pod Kimleto. 40 Prezid na Hrvaškem. 41 Babno Polje. 42 Kozji Vrh na Hrvaškem. 43 Izvir Čabranke Obrh. 44 Cerkev sv. Lovrenca v Travi. 45 Pogorje Goteniška gora. 46 Tabor okoli cerkve v vasi Gotenica. 47 Grčariško znamenje (pild). 48 Vzpetina Strmec, 662 m. n. m. 49 Gornje Ložine. 50 Zaselek Mala Gora. 51 Ena od vzpetin na pogorju Mala gora nad Ribnico. 52 Vzpetina, 963 m. n. m. 53 Vzpetina Debeli vrh, 876 m. n. m. 54 Zaselek Seljan pod sv. Ano na Mali gori. 55 Vzpetina Stene sv. Ane, 963 m. n. m. 56 Vzpetina Srednji vrh, 891 m. n. m. 57 Vzpetina Tisovec, 928 m. n. m. 58 Pridevniška oblika za Kompolje v Dobrepolju. 59 Vzpetina Ogorelec, 910 m. n. m. 242 BORIS GOLEC: NOVI PABERKI IZ 18. STOLETJA V RIBNICI, 235–246 2019 Iz Ogorelca na te postavlene pruti Šobe60 stoječe štire rezane kamne, od vrh Šobe na ta rezan kamen v Tržiški vadi, gori po potoku na en drugi kamen, kanc Rigla pod Žernovcam61 stoječ, čez Rigl na pre- šiške62 inu Hudiga Konca63 nive, od tega kamna na Kovačevec,64 na Brinostic65 inu do Zadnika66 po vrhu, kir so zravnu pota jame skopane, ne ta Novi Pot67 do Marovta ali Zadnikave hiše, od tod v Bistr- ške zverk pod orteneško košenico, Fetenek imenvano, iz zvirka čez Mali Drvnik68 na Prezid v strmškeh nivah, kir so dvej jami skopani, od tod čez Klanško dolino ali jarek na studenc, kateri v ravnškeh69 nivah zvira, od studenca čez Mrzli dol, noter na vrh Bloščika,70 kir se začne inu sklene ribenška iz loško inu orteneško rihto. Finis.71 Opis meja v urbarju 1759–1769 – diplomatski prepis s fonetično transkripcijo dodanega dela [1. stran] Herrschafft Reiffnizische Landgerichts Con= finien Solche dermahlen Ausgerueffen werden. Ribenshka Richta Se Sazhne, is Loshka Na verch Bloshze= =ka Kir taresan Kamen stoÿ, inu gredo Confini is Blosh= =zeka, na Verch Kollazhnika, od Kollazhnika, na Janeshouo Stermizo, od Stermize, na Jellene Verch, alli Velko Kauko, od Kauke, na to Votlo Steno, pad Kumpletech, od Lete Stene na Verch Posharich,72 Kir ti novj postaulenj Resani Kamni stoie, od Posharishz na Praesid per Babenskem pollu. Tam se Lozhi Loska, inu se Sazhne Supet Ribenshka is Gotsheusko Richto Od Praesida na Kosÿ Hrib, na Sheshizo, na Zhubranski oberch na Schopp Verch gredla od gredla na Suetga Lorenza Zirku na Trauo od Zirque po Zesti Zhes Gottenizo noter Do gottenishkiga Tabra ad Tabra na gerzherski Peld, od Pilda na Verch Stermize¶ [¶ vrinek, zapisan na levi strani roba lista: na Sgoreino Loshino v Pirzhou Oknu, od loshine na Mallo gorro] Na Ostri Hrib noter na Zhernj Verch. Kir je Kamen Sasekan jnu tukai se lozhi gottsheuska inu Se Sazhne spet Ribenshka is Zhuspersh= ka Richta. Is Tscherniga Vercha na Debelli Hrib po Verchu na Kurÿ grizh¶73 [prečrtano: Zhes dollino v Sellanov La∫s noter na Verch Velziga Hriba nad Velko Steno, Kir ie Shkala Sase= =kana od tankei na Malli inu Velki Ti∫souiz is Ti∫souiza na Kompolski Ogorelz Kir ie Smreka Sasekana tukei 60 Ledina pri Velikih Poljanah. 61 Vzpetina Mali Žrnovec, 603 m. n. m. 62 Pridevniška oblika za Presko pri Sodražici. 63 Hudi Konec pri Sv. Gregorju. 64 V zapisu Kovazhevezh je zadnji h odvečen. 65 Brinovščica. Očitno prepisovalska napaka. 66 Zadniki. 67 Novi Pot. 68 Vzpetina Drnik, 827 m. n. m. 69 Pridevniška oblika za Ravne na Blokah. 70 Blošček. 71 Konec. 72 Pomotoma c namesto s, pravilno Posharish. 73 Znamenje za vrinek z naslednje strani. 243 BORIS GOLEC: NOVI PABERKI IZ 18. STOLETJA V RIBNICI, 235–2462019 se Lozhi Zhusperska inu Sazhne Ribenska is Orttenesko Richto] Is Ogorelza na te postaulene pruthi Shobe stojezhe shtire Resane Kamne, od Verh Shobbe, na ta Resan Kamen v Tershishki Vadi gori popotoku, na en drugi Kamen Kanz Rigla pod Shernouzam Stojezh Zhes Rigl na Praeshishke inu hudiga Konza Niue ad tega Kamna na Kouazheuezh, na Brinostiz ino da [2. stran] Sadniko74 poverhu, Kir so Sraunu potha jame Skopane na ta nouj Poth do Maroutha alli Sadnikaue Hishe, od tod v Bistershki Suierk pod Ortteneshko Koshenizo fetenek jemenuano, is Suierka Zhesh Malli Derunik na Praesid v Stermshkezh75 Niuach Kir so Due jame Skopane, od tod Zhes Klansko Dollina alli iark, na Studenz, Kateri v Raun= =skech Niuach Suira, od Studenza Zhes Mersli doll, noter na Verch Bloshzhika, Kir Se Sazhne jnu Sklene Ribenska is Looshka jenu Ortteneshko Richto. Finis ¶76 Is Kuriga grizha Kir So Stojezhi Kamni Sasekani Doll v Dolino Sraum Raplouskiga pota na en Sasekan Kamen od tam na Ta drugi Sred Struskiga pota tudi Sasekan Ta drugi Kamen ad Tega Kamna Ku∫s Selanou La∫s, alli Stelnik od Tod Gorj Sa S. Annae Zerkuio nad Velko Steno Stojozi Velki Hrib, Kir je Skalla Sasekana od tanki na mali: jenu Velk Ti∫souitz is Ti∫soutza na Kompalski Ogarelz Kir je Smreka Sasekana tukei Se Lozhi Zhushperska inu Sazne Ribenshka js Ortteneshko Richto. Transliteracija dodanega dela: Iz Kuriga griča, kir so stoječi kamni zasekani, dol v dolino zraum raplovškiga77 pota na en zasekan kamen, od tam na ta drugi sred struškiga78 pota tudi zasekan ta drugi kamen, ad tega kamna kus79 Selanov laz ali Stelnik, od tod gori za s[vete] Ane cerkujo80 nad Velko Steno81 stojoči Velki hrib, kir je skala zasekana, od tanki na Mali82 jenu Velk Tisovic,83 iz Tisovca na kompalski84 Ogarelc,85 kir je smreka zasekana, tukej se loči čušperška inu začne ribenška iz orteneško rihto. 74 Črka o je prepisovalska napaka, prav: Sadnika. 75 Pomotoma z namesto c, prav: Stermshkech. 76 Znamenje za vrinek, ki spada k prejšnji strani. Napisala ga je druga roka. 77 Pridevniška oblika za Rapljevo v Struški dolini. 78 Pridevniška oblika za Struge v Struški dolini. 79 Skozi. 80 Sv. Ana na Mali gori, 932 m. n. m. 81 Vzpetina Stene sv. Ane, 963 m. n. m. 82 Vzpetina Srednji vrh, 891 m. n. m. 83 Vzpetina Tisovec, 928 m. n. m. 84 Pridevniška oblika za Kompolje v Dobrepolju. 85 Vzpetina Ogorelec, 910 m. n. m. 244 BORIS GOLEC: NOVI PABERKI IZ 18. STOLETJA V RIBNICI, 235–246 2019 Opisa meja sta, kot je bilo že povedano, delo treh rok. Prvega, zapisanega v urbarju iz let 1748–1757, je v celoti in v enem kosu napisal upravitelj Vidmajer. Drugi, iz urbarja 1759–1769, je nastal v dveh delih v nedo- ločljivem časovnem razmiku. Roka zadnjega pisarja je namreč pozneje prečrtala del besedila in ga na koncu nadomestila z nekoliko razširjenim tekstom. Gre za dopolnitev poteka deželskosodne meje na vzhodni strani, na Mali gori. Pomenljivo je, da opisa meja vključujeta tudi območje Prezida, ki je danes na Hrvaškem. Meja naj bi po karti deželskih sodišč v Zgodovinskem atlasu alpskih dežel (1929) južno od Prezida tekla pred letom 1643, potem pa se je pomaknila na sever, na današnjo državno mejo. Tudi vzhodno od tod gre opis deloma po hrvaškem mejnem ozemlju in sega vse do Trave v Dragarski dolini, ki je po isti karti spadala že v kočevsko deželsko sodišče.86 Jezikovnih in pravopisnih značilnosti novoodkritih besedil se bomo le dotaknili. Oba opisa meja sta za- pisana v precej dosledni bohoričici, le da ne razlikujeta med šumevcema [š] in [ž], ki sta praviloma zapisana enako, kot sh. V obeh besedilih po enkrat srečamo tudi nemški sch, in sicer za mikrotoponim Šop (Schop). Za šumevec [č] je rabljeno bohoričično dvočrkje zh, izjemoma z, v oba opisa pa se je prikradel tudi nemški tsch, in sicer v oronimu Črni vrh, ki je prvič zapisan v bohoričici kot Zherni verch, takoj zatem pa v rodilniku kot: tscherniga verha. Pod vplivom nemškega zapisovanja je tudi pridevnik kočevski v besedni zvezi Gotsheuska Ri- chta, kjer je šumevec [č] ponazorjen kot tsh. Sičnik [s] je nekajkrat poudarjen z zapisom ∫s: Ti∫souiz, Ti∫sou(i) za, Ku∫s, enako je enkrat zapisan tudi sičnik [z] (La∫s), enkrat pa je zanj rabljen dolgi ∫. Pod vplivom nemščine je [h] nekajkrat ponazorjen z dvočrkjem ch (verch, Kumbletech, Richta), kar je tem bolj razumljivo pri izpo- sojenki rihta (iz nem. Gericht). Vpliv latinščine oziroma latinske izposojenke v takratni nemščini je mogoče zaznati v grafemu c za glas [k] v besedi Confini. Pri drugih redkih odstopanjih gre v glavnem za prepisovalske napake (na primer na Verch Posharich namesto Posharish), redka raba th za [t] (pruthi, potha, Poth, Maroutha) je pod nemškim vplivom, osamljeni q za [k] (od Zirque) pa je prejkone povezan z izgovorjavo. Za ta čas niso nobena posebnost podvojeni soglasniki: Mallo gorro, alli, Gottenzo, Gottenishkiga, Annae idr. V jeziku so zaznavne dolenjske narečne prvine, vendar ne v obeh besedilih povsem enake. Vsak pisec je dal besedilu lastno noto. V besedilih je, denimo, različno intenzivno akanje. V obeh ga srečamo namesto nenaglašenega [o] v besedni zvezi Zadnikave hiše in v besedi voda (v Tržiški vadi). V starejšem opisu meja, v urbarju iz let 1748–1757, se pojavi tudi v orodniku: iz čušperška rihta. Pisec glavnine besedila v drugem urbarju iz let 1759–1769 ga je rabil pogosteje. Akanje pri njem zasledimo še v orodniku (iz loška jenu orteneško rihto) in tožilniku (čez Klanska dolina) ter po enkrat v predlogih pad namesto pod (pad Kumpleteh), ad namesto od (ad tabra) in da namesto do (da Zadniko). V zadnjem primeru bi moral zapisati da/do Zadnika, a se je očitno zmotil oziroma je šlo za hiperkorekcijo. Predložno obliko ad je enkrat rabil tudi pisec dodatka v drugem ur- barju (ad tega kamna). Za tega, zadnjega od treh piscev, sta značilni narečni obliki kus (skozi) in tanki (tamkaj), medtem ko sta druga dva pisala tankej. V obeh besedilih so še drugi dolenjski elementi, kot na primer inu, pruti, zravnu, zupet in oknu, pri čemer v obeh poleg zupet srečamo tudi spet, veznik in pa je v drugem besedilu po enkrat zapisan kot ino in jenu. Refleks jata je v starejšem tekstu ostal v števniku dve (dvej jami). Zanimiva je nepopolna ženska dvojina: kir so dvej jami skopani, ki v mlajšem besedilu preide v množino: kir so dve jame skopane. Vsak pisec je poleg prepisovanja, kjer ni šlo brez spodrsljajev, očitno dodal nekaj iz svojega idioma in/ali iz ribniške govorice. Tako imajo tudi nekateri (mikro)toponimi različno glasovno vrednost, na primer zaradi akanja in vokalne redukcije: Ogorelc – Ogarelc, čez Gotenco – čez Gotenico, na Šešco – na Šešico. O vsebini opisov deželskosodnih meja ne kaže izgubljati besed, saj je za tovrstna besedila, tako nemška kot slovenska, povsem standardna. Srečamo vrsto mikrotoponimov in oronimov ter razmeroma malo krajev, kajti meja je le redko tekla skozi naselja. Kraji so tako pogosteje omenjeni kot orientacijske točke (na primer Babno Polje: per Babenskem Polu) oziroma v pridevniški obliki, ki se nanaša na pot ali njive (na primer Preska: prešiške inu Hudiga Konca nive). Tako pogrešamo tudi krajevno ime Ribnica, zato pa je petkrat navedena pridevniška oblika ribenški v besedni zvezi ribenška rihta. V zvezi s pridevniško obliko ribniški (ribenški) gre za konec povedati, da ni bila v nobenem zgodnejšem slovenskem besedilu rabljena tolikokrat kot v obravnavanih dveh. Prejkone jo prvič zasledimo šele v opisu meja turjaškega deželskega sodišča iz okoli leta 1700,87 medtem ko je v opisih ortneškega sodišča od srede 17. stoletja dalje ni, in to kljub skupni meji z ribniškim sodiščem.88 Prav tako je ni mogoče najti v besedišču slovenskih tiskov iz 16. stoletja.89 Zato pa je toponim Ribnica, in sicer v današnji obliki in črkopisu, v slo- venskem besedilnem kontekstu izpričan že v Trostovi nagrobni pridigi za Primožem Trubarjem, natisnjeni leta 1588: »kakor tudi v Ribnici (v'Ribnici)«.90 Toponim se nato pojavi kot Ribenca v sodni prisegi ortneškega 86 Erläuterungen zum historischen Atlas, Bl. 35, Adelsberg. 87 Golec, Iz zgodovine pisarniške slovenščine, str. 94. 88 Gl. op. 24. 89 Ahačič et al., Besedje slovenskega knjižnega jezika, str. 441. 90 Rupel, Nove najdbe, str. 68. 245 BORIS GOLEC: NOVI PABERKI IZ 18. STOLETJA V RIBNICI, 235–2462019 hlapca in podložnika iz leta 1700, dani pred dvorno pravdo kranjskega ograjnega sodišča v Ljubljani. Ljudje ribniškega gospoščinskega upravitelja (»Andreas Tacol, fervalter iz Ribence«) so moža prijeli na meji sodišč, ju odvedli v Ribnico in tam vrgli v zapor: »nas obedva v Ribenca vzet jenuj tamkej v le-ta malefic turn ale tatinska keha ravno koker ene rezbojnike pestét vreče«.91 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko AS 730, Gospostvo Dol AS 764, Gospostvo Ortnek AS 774, Gospostvo Ribnica AS 1339, Zbirka Hauptmanna Ljudmila LITERATURA Ahačič, Kozma et al.: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. Beran, Jaromir: Doneski k zgodovini prava na Goriškem. Zbornik znanstvenih razprav 28 (1959), str. 5–50. Erläuterungen zum historischen Atlas der Österreichischen Alpenländer. I. Abteilung. Die Landgerichtskarte, 4. Teil: Kärnten, Krain, Görz und Triest. Wien: Adolf Holzhausens Nachfolger, 1929. Golec, Boris: Iz zgodovine pisarniške slovenščine v 1. polovici 18. stoletja. Arhivi XXIV (2001), št. 1, str. 87–108. Golec, Boris: Iz zgodovine uradovalne slovenščine 17. stoletja. Arhivi XXIII (2000), št. 2, str. 141–154. Golec, Boris: Meščanska naselja Vipavske in njihove posebnosti do konca fevdalne dobe. Kronika 55 (2007), št. 2. Iz zgodovine Goriške, str. 201–230. Golec, Boris: Potujoči Ribničani na začetku 19. stoletja. Suhorobarji, krošnjarji in drugi popotniki z Ribni- škega v luči seznama potnih listov iz let 1802 in 1803. Kronika 66 (2018), št. 3. Iz zgodovine Ribnice na Dolenjskem, str. 537–560. Golec, Boris: »Ribenca, narlepši terg na Krajnskim«. Trg Ribnica do odprave trške avtonomije v začetku 19. stoletja. Kronika 66 (2018), št. 3. Iz zgodovine Ribnice na Dolenjskem, str. 327–348. Golec, Boris: Slovenica Auerspergiana – slovensko pismenstvo na Turjaku od 16. do 20. stoletja. V: Preinfalk, Miha in Mija Oter Gorenčič (ur.): Grad Turjak. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019 (Castello- logica Slovenica 2) – v tisku. Juričić Čargo, Danijela – Žnidaršič Golec, Lilijana: Vodnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije. 1. zvezek. Urbarji v Zbirki urbarjev in fondih zemljiških gospostev. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005. Levec, Vl.[adimir]: Slovenska prisega iz l. 1700. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko VII (1897), str. 65–66. Otrin, Blaž: Topografsko-zgodovinski opis župnije Ribnica, vikariata Sodražica in lokalije Dolenja vas pri Ribnici iz leta 1822. Kronika 66 (2018), št. 3. Iz zgodovine Ribnice na Dolenjskem, str. 561–574. Pleteršnik, M.[aks] (ur.): Slovensko-nemški slovar. Prvi del. A–O. Ljubljana: Knezoškofijstvo, 1894. Rupel, Mirko: Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja. Neue Funde unserer Protestantica des XVI. Jahrhun- derts (Dela 7). Ljubljana: SAZU, 1954. Rutar, S.[imon]: Završniška gospoščina na Krasu. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko V (1895), str. 213– 228. Rutar, S.[imon]: Zgodovina Tolminskega, to je: zgodovinski dogodki sodnijskih okrajev Tolmin, Bolec in Cerkno ž njih prirodoznanskim in statističnim opisom. Gorica: Josip Devetak, 1882. Skubic, Anton: Zgodovina Ribnice in ribniške pokrajine. Buenos Aires: Editorial Baraga, 1976. Smole, Majda: Graščina Ribnica. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1980 (Publikacije Arhiva SR Slovenije, In- ventarji, Serija Graščinski arhivi, Zvezek 4). 91 Levec, Slovenska prisega, str. 66; Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 403. 246 BORIS GOLEC: NOVI PABERKI IZ 18. STOLETJA V RIBNICI, 235–246 2019 Vilfan, Sergij: Soseske in druge podeželske skupnosti. V: Blaznik, Pavle et al. (ur.): Gospodarska in družbe- na zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. II. zvezek. Družbena razmerja in gibanja. Ljubljana: SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1980. Žvanut, Maja: Ločitev zakona pred tristo leti. Zgodovinski časopis 50 (1996), št. 3, str. 343–356. Z U S A M M E N F A S S U N G Ribnica im 18. Jahrhundert, eine kleine Nachlese. Ergänzung zum Themenheft der Kronika »Aus der Geschichte von Ribnica/Reifnitz in Unterkrain« Der vorliegende Beitrag ist eine Ergänzung zum Themenheft der Kronika 2018/3. Diese Ergänzung präsentiert drei Mitteilungen aus dem 18. Jahrhundert, die den Markt und die Herrschaft Reifnitz/Ribnica sowie den größere Raum um Ribnica betreffen. An erster Stelle ist das Markthaus im Zentrum des Marktes zu erwähnen, der so genannte komun oder kavmav (Comaun, Caumaun). Neue Forschung hat gezeigt, was es war und wie es aussah. Davon zeugen zwei Berichte aus den Jahren 1740 und 1747, die vom Verwalter der Grafschaft Gottschee/Kočevje sowie vom Magistrat der Stadt Gottschee/Kočevje verfasst wurden. Beide Quellen beinhalten auch die frühesten bisher bekannten Berichte über den Hausierhandel der Reifnitzer in der Fremde, im italienischen und deutschen Raum. Die dritte Ergänzung betrifft die Beschreibung der Grenzen des Landgerichtes Reifnitz in slowenischer Sprache. Diese Beschreibung findet sich in den Urbaren der Herrschaft Reifnitz in der Mitte des 18. Jahrhunderts. Nach dieser Entdeckung ist Reifnitz kein weißer Fleck mehr auf der Karte der älteren slowenischen Verwaltungssprache. Der Reifnitzer komun, der in den Quellen zum ersten Mal am Beginn des 18. Jahrhunderts Erwähnung fand und nach den Worten der Reifnitzer bereits sehr alt gewesen sei, war nach den Aufzeichnungen von 1740 und 1747 nur eine viereckige Hütte (der auf 4 Stelzen stehend, von ihnen Reiffnizern sogenannte Com- maun). Offensichtlich diente die Hütte nur als Aufbewahrungsraum für Gegenstände, die die Reifnitzer für ihre Märkte benötigten. Es stellt sich die Frage, ob damit auch eine Art Markthaus oder Rathaus gemeint gewesen seine könnte, wo sich das öffentliche Leben abspielte und wo die Reifnitzer ihre Marktprivilegien und Schriften aufbewahren konnten. Die verfügbaren Quellen lassen keine solchen Vermutungen zu. Beim Brand von 1778 stand dieses Gebäude auf dem Grund des Reifnitzer Grafen, der Brandschaden wurde bloß auf 60 Gulden geschätzt, inklusive der kaputten Glocke (Marckt Kamaun samt der Glocken). Die beiden oben erwähnten Berichte von 1740 und 1747 aus Gottschee sind, soweit bekannt, die frü- hesten Berichte über den Hausierhandel von Reifnitzern außerhalb Krains, genauer in den italienischen und deutschen Ländern. Darüber hinaus erwähnt der erste, vom Verwalter der Gottscheer Grafschaft verfasste Bericht (1740), auch die Art und Weise, wie die Waren übers Meer nach Italien transportiert wurden. Es stellt sich die Frage, ob das Hausieren nach Italien und Deutschland wirklich erst nach dem Erscheinen des Buches Die Ehre des Herzogtums Krain von Valvasor (1689) begann, oder schon am Ende des 17. Jahrhunderts zwar existierte, aber noch so schwach entwickelt war, dass es dem Krainer Polyhistor nicht erwähnenswert schien. Valvasor erwähnte nur, dass die Menschen aus bestimmten Dörfern in der Umgebung von Reifnitz aus Holz gefertigtes Geschirr und andere Gegenstände im ganzen Land Krain zum Verkauf angeboten hät- ten. Wie auch immer, im Jahre 1740 war der Handel der Reifnitzer außerhalb ihrer Heimat bereits allgemein bekannt. Beide Berichte aus der Gottschee sind eine wertvolle Ergänzung des Quellenbestandes, der für das 18. Jahrhunderts sehr mager ist. Sie sind ein „Bindeglied“ zwischen Valvasor und den Beschreibungen der Holzwarenerzeugung und des Hausierhandels im 19. Jahrhundert. Eine bedeutende Entdeckung stellen auch zwei Beschreibungen der Grenzen des Landgerichtes Reifnitz in slowenischer Sprache dar. Sie befinden sich in den Urbaren der Herrschaft Reifnitz von 1748–1757 und 1759–1769. Bisher waren als die einzigen älteren Aufzeichnungen in slowenischer Verwaltungssprache aus dem größeren Reifnitzer Raum nur die Beschreibungen der landgerichtlichen Grenzen der Herrschaft Orten- egg/Ortnek bekannt, während es aus Reifnitz selbst keine gab, die vor dem 19. Jahrhundert entstanden wären. Der Inhalt der beiden neuentdeckten Beschreibungen ist standarisiert: die Beschreibung des Grenzverlaufs als Hilfswerkzeug für die regelmäßige Kontrolle und Kennzeichnung. Es ist interessant, dass sich weitaus die meisten slowenischen Beschreibungen von Gerichtsgrenzen im westlichen Teil von Unterkrain erhalten haben (insgesamt 14). Sie entstanden an vier Herrschaftszentren, die Sitze von Landgerichten waren und an einander grenzten: Reifnitz/Ribnica, Ortenegg/Ortnek, Auersperg/Turjak und Weichselburg/Višnja Gora. 247 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 780.649:73.034.7(497.412Ruše)"1750/1753" Prejeto: 16. 4. 2019 Simona Kostanjšek Brglez dr., asistentka z doktoratom, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ulica Moša Pijade 22, SI–2000 Maribor E-pošta: skbrglez@zrc-sazu.si Boštjan Roškar mag., konservatorsko-restavratorski svetnik, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, Muzejski trg 1, SI–2250 Ptuj E-pošta: bostjan.roskar@pmpo.si Ruške orgle v luči arhivskih virov in njihov kiparski okras IZVLEČEK Prispevek obravnava baročne orgle v cerkvi Marijinega imena v Rušah, ki so ene najveličastnejših in ene najbolje arhivsko dokumentiranih iz tega obdobja na Slovenskem. Pogodbo za izdelavo glasbila je 5. maja 1750 s podpisom in pečatom avtoriziral celjski orglarski mojster Janez Frančišek Janeček. Dokončane so bile leta 1753. Orgelsko ohišje in ograja empore sta delo mariborskega mizarja Franza Leeba, ornamentalni in figuralni repertorij, prav tako končan leta 1753, pa delo kiparske delavnice Jožefa Strauba. Poslikane in pozlačene, torej povsem izgotovljene, so bile leta 1755. V prispevku so predstavljeni nedavno najdeni arhivski viri, pogodba in cerkveni računi, ki potrjujejo nekatere dosedanje domneve in nas seznanijo z novimi in tudi že znanimi, a nikoli ustrezno citiranimi podatki. Posebna pozornost je namenjena kiparskemu okrasu; prispevek osvetljuje delovanje Straubove delavnice, v kateri se je v času nastajanja del za ruške orgle formiral Jožef Holzinger. KLJUČNE BESEDE Ruše, orgle, arhivski viri, Janez Frančišek Janeček, Franz Leeb, Jožef Straub, Jožef Holzinger, baročno kiparstvo, orglarski mojster, mizarski mojster ABSTRACT THE RUŠE ORGAN IN THE LIGHT OF ARCHIVAL SOURCES AND ITS DECORATIVE SCULPTURE The contribution presents the Baroque organ in the Holy Name of Mary Church in Ruše, which is one of the most magnificent and best documented examples in the Slovenian territory from the said period. The contract for its con- struction was signed and sealed by the organ master Janez Frančišek Janeček on 5 May 1750. The instrument was built in 1753. The organ case and the parapet of the matroneum were built by the master joiner Franz Leeb from Maribor, and the ornamental and figural repertoire, likewise completed in 1753, were produced in the sculptural workshop of Jožef Straub. The organ was given its painted and gilded finish in 1755. The contribution presents the recently found archival sources, the contract and the church account books, which support some hitherto assumptions and introduce us to new as well as already known, but never adequately cited data. Special attention is paid to the decorative sculpture. The contribution sheds light on the operations of Straub’s workshop, where Jožef Holzinger forged his talent in the period during which the Ruše organ was being constructed. KEY WORDS Ruše, organ, archival sources, Janez Frančišek Janeček, Franz Leeb, Jožef Straub, Jožef Holzinger, Baroque sculpture, organ master, master joiner 248 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: RUŠKE ORGLE V LUČI ARHIVSKIH VIROV IN NJIHOV KIPARSKI OKRAS, 247–258 2019 Marijinemu imenu posvečena cerkev v Rušah, v osnovi srednjeveška stavba, je bila v 17. in 18. stoletju skoraj v celoti barokizirana.1 Večina cerkvene opre- me je iz prve polovice 18. stoletja. Pri opremljanju so med drugimi sodelovali graški kipar Janez Jakob Schoy, ki je naredil veliki oltar, celovški kipar Krištof Rudolph in konjiški kipar Mihael Pogačnik.2 Naza- dnje so kmalu po sredini stoletja cerkev opremili še z razkošnimi orglami, enimi najmarkantnejših iz tega časa na Slovenskem. Nedavne raziskave so pokazale, da so ruške orgle ene najbolje arhivsko dokumentira- nih orgel tega obdobja pri nas. Glasbilo je delo celjskega orglarskega mojstra Ja- neza Frančiška Janečka, orgelska omara, vključno z leseno ograjo pevske empore, je delo mariborskega mizarskega mojstra Franza Leeba, njihov kiparski okras pa delo delavnice mariborskega kiparja Jožefa Strauba.3 1 O zgodovini cerkve, opremi, umetnikih prim. Orožen, Das Bisthum, str. 368−374; Cestnik, Ruše, slavna božja pot, str. 10−18; Hajnšek, Marijine božje poti, str. 164–174; Zadnikar, Spomeniki cerkvene arhitekture, str. 153–155; Vrišer, Vodnik, str. 4−15; Kemperl in Vidmar, Barok na Slovenskem, str. 147−151. Med umetniki, ki so v prvi četrtini 18. stoletja izoblikovali podobo ruške cerkve, kakršno vidimo danes, moramo ome- niti štukaterja Petra Zaara in slikarja Johanna Chrysostoma. Prim. Lipoglavšek, Baročno stropno slikarstvo, str. 120; Muro- vec, Likovni viri, str. 126−130. 2 O kiparjih in njihovih delih v cerkvi:Vrišer, Doneski k baroč- nemu kiparstvu, str. 150−156; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 64, 93, 103, 225, 230, 232. 3 Franz Anton Leeb, mizar v Mariboru (omenjen med 1747 in 1767), je arhivsko potrjeno sodeloval z mariborskima ki- parjema Jožefom Straubom in Jožefom Holzingerjem. Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 220. Janez Frančišek Ja- neček, orglar v Celju (ok. 1697−1778), eden najpomemb- nejših baročnih orglarjev 18. stoletja, delujočih na območju Orgelska omara je postavljena na kor s sočasno dodelano vzvalovljeno leseno ograjo, katere masiv- nost rahlja zgornji trebušasti del z mrežastimi pol- nili. Ohišje je navidezno členjeno na tri dele, vendar je samo v srednjem glasbilo, v levi omari je, kot je to pri Janečku običajno, vgrajen meh, skozi desno pa je vhod na kor. Na srednji omari so ob masivnih roko- kojskih ornamentih figure šestih putov z glasbili in na vrhu kip kralja Davida s harfo, na stranskih oma- rah pa kipa angelov s trobentama.4 Glede na kiparski okras med baročnimi orglami na Slovenskem izstopajo ob ruških, ki so skoraj v ce- loti ohranjene v izvorni obliki, le še − sicer tako po številu registrov kot tudi po velikosti impozantnejše − orgle v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja, od katerih so poleg kiparskega deleža ohranjene le (predelane) omare.5 Štajerske, Kranjske in Hrvaške, od čigar obsežnega opusa se je ohranilo vsaj 37 orgel. Prim. Zadravec, Nekaj drobtinic, str. 19−32. Jožef Straub, mariborski kipar (1712−1756), se je sprva najverjetneje šolal v očetovi delavnici v Wiesenteigu, kasneje pri bratu Filipu Jakobu v Gradcu. Leta 1736 je izpri- čan kot pomočnik v delavnici ljubljanskega kiparja Henrika Mihaela Löhra, neznano kdaj je prišel v Maribor, kjer se je leta 1746 poročil. Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 234; Kostanjšek Brglez, Roškar, Jožef Hoffer, str. 4. 4 Instrumenti štirih puttov so izgubljeni. 5 Na Slovenskem je malo baročnih orgel, katerih ohišja so bogato okrašena s kvalitetno in raznovrstno ornamentiko in figuraliko, nedvomno zato, ker je že nabava glasbila samega pomenila precejšen strošek. Za Janečkove orgle v ljubljanski stolnici in njihov kiparski okras, ki ga je izdelala delavni- ca Henrika Mihaela Löhra, prim. Koter, Likovna oprema, str. 47−53; Štefanič, Roškar, Tipologija ohišij, str. 157−164, 179−183. Pevska empora z orglami, ž. c. Marijinega imena, Ruše (Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, foto: Boris Farič). 249 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: RUŠKE ORGLE V LUČI ARHIVSKIH VIROV IN NJIHOV KIPARSKI OKRAS, 247–2582019 Ruške orgle v doslej poznanih arhivskih virih Edini arhivski vir za ruške orgle, doslej navajan v literaturi, je ruška kronika z naslovom Notata Ra- stensia antiquissimis documentis desumpta et varijs fide humana dignis autographis synoptice descripta.6 Njen avtor Jožef Avguštin Meznerič (ok. 1707 − po 1772), nekdanji sprva ruški nato vuzeniški duhovnik, je ni pisal sproti, ampak je podatke povzemal po starejših beležkah, verjetno pa tudi po ustnem izročilu, zato ni povsem zanesljiva.7 Kronist je za leto 1753 zapisal, da je celjski izdelovalec orgel Janeček začel postavljati nove orgle, za katere bo prejel okoli 1000 goldinar- jev.8 V zapisu za leto 1755 beremo, da sta Janez Kr- stnik Chacon (Cocconi) in Frančišek Assecla orgle pozlatila, za delo pa prejela okrog 300 goldinarjev.9 O 6 Izvirnik kronike je hranjen v župnijskem arhivu v Rušah. V nadaljevanju je citiran prevod Jožeta Mlinariča: Mlinarič, Ruška latinska kronika, str. 153−227. 7 Za Mezneričevo biografijo prim. Glazer, Meznerič, Jožef Av- guštin, str. 110−111. Medtem ko se je vedelo, da je kronika nezanesljiva za stari vek, je veljalo, da so podatki za novi vek zanesljivi. Po zadnjih ugotovitvah pa je Mezneričeva kroni- ka nezanesljiva tudi za obdobje novega veka. Prim. Murovec, Historizirana podoba naročnika, str. 116−117; Rezman, Ruše. (Stavbna – sakralna dediščina), str. 22. 8 Mlinarič, Ruška latinska kronika, str. 220. Istega leta, torej 1753, so 3. maja odstranili prejšnje orgle, ki so jih prodali ž. c. sv. Kunigunde v Zgornji Kungoti. Mlinarič, Ruška latin- ska kronika, str. 220. 9 Mlinarič, Ruška latinska kronika, str. 222. Verjetno gre za napačno ime; Cocconiju, slikarju oziroma pozlatarju, ki je s Straubom sodeloval tudi na Ptuju, je bilo ime Dominik. Kro- nist je večkrat navajal napačna imena. Tako je med drugim Franca Antona Strauba preimenoval v Janeza Antona: »Dne 16. oktobra je prišel iz Gradca plemeniti gospod Janez Anton Straub, član kiparskega ceha, ki se je tukaj pred oltarjem Čudodel- mizarskih in kiparskih delih na orglah oziroma o mi- zarju in kiparju ni pri Mezneriču nobenih podatkov. Ruške orgle v literaturi Prva omemba v literaturi sega v leto 1885, ko je Josef Andreas Janisch o njih napisal: »Recht gut nimmt sich die im Jahre 1754 erneuerte Orgel von 13 Registern mit ihren Engelsstatuen aus«.10 Poldrugo de- setletje pozneje jih je omenil Anton Cestnik, ki je zapisal: »Sedanje orgle so delo celjskega orglarja Jane- za Janžeka in so bile l. 1755. dogotovljene in pozlačene. Velika Davidova in dve angelski podobi zaljšajo njih zunanjo stavbo«.11 Leta 1957 se v literaturi prvič po- javi ime, povezano z avtorjem njihovega kiparskega okrasja. Pionirski raziskovalec baročnega kiparstva na Štajerskem Sergej Vrišer je v članku objavil po- datek, da je »po ruških zapiskih« Filip Jakob Straub leta 1753 za 115 goldinarjev izdelal kiparski okras za nove orgle.12 Kljub navedbi Filipa Jakoba Strauba je kipe pripisal mariborskemu kiparju Jožefu Straubu in ne njegovemu bratu, kiparju v Gradcu.13 Podat- ne poročil s plemenito devico Marijo Jožefo Decentner …« Kljub vsemu pa Mezneričev zapis zapolnjuje vrzel v kiparjevi bio- grafiji. Na osnovi tega lahko namreč pritrdimo domnevam, da je bil pred prihodom v Ruše oziroma odhodom na Hrva- ško vsaj nekaj časa v Gradcu, kjer je najverjetneje deloval ali se izpopolnjeval pri bratu Filipu Jakobu. Glede imena slikarja Cocconija gl. Štefanič, Roškar, Tipologija ohišij, str. 167. 10 Janisch, Topographisch-statistisches, str. 224. 11 Cestnik, Ruška cerkev, str. 247. 12 Vrišer, Mariborski baročni kiparji, 1957, str. 89. Vira, torej domnevnih ruških zapiskov, kjer naj bi bila zavedena znesek in ime kiparja, Vrišer ni navedel. V ruški kroniki namreč nista omenjena ne Jožef in ne Filip Jakob Straub, niti znesek. 13 »Z raziskovanjem del Jožefa in Filipa Strauba smo se njunim Osrednja orgelska omara, ž. c. Marijinega imena, Ruše (Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, foto: Boris Farič). 250 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: RUŠKE ORGLE V LUČI ARHIVSKIH VIROV IN NJIHOV KIPARSKI OKRAS, 247–258 2019 ke o njihovih izdelovalcih, kjer prvič zasledimo tudi ime mizarja, pa je leta 1980 objavil Jože Curk. Zapi- sal je, da so orgle iz leta 1753 delo celjskega orglar- ja Janeza Janeschka in mariborskega kiparja Jožefa Strauba ter da je pevsko emporo istega leta (1753) povečal mariborski mizar Franz Leeb, njeno ograjo pa s sedmimi prizori ruških čudežev leta 1755 po- slikal Dominik Cocconi, ki je tega leta pozlatil in s slikama sv. Gregorja Velikega in sv. Cecilije opremil tudi orgle.14 Enake podatke, torej imena avtorjev in letnice posameznih del, je pozneje objavil tudi Vrišer, med »dognanimi kipi«, s katerimi se je v umetnostno preteklost cerkve zapisal Jožef Straub, pa je izposta- vil kralja Davida.15 Kar zadeva kiparski okras, zbuja pozornost predvsem dejstvo, da ga je Vrišer leta 1957 pripisal Jožefu Straubu in da je enako storil tudi v besedilu poljudnega značaja leta 1995, medtem ko ga v doktorski disertaciji (1961) ter v nobeni od obeh izdaj monografije o baročnem kiparstvu na sloven- skem Štajerskem (1963 in 1992) ni niti omenil.16 Ne glede na to, da Vrišer ruških kipov pravzaprav niko- li ni dokončno umestil v opus Jožefa Strauba, je v poznejši literaturi ta obveljal za avtorja kiparskega okrasja, pisci so se namreč brez izjeme sklicevali na njegov članek iz leta 1957 in na njegovo omenjeno besedilo iz leta 1995.17 Kiparski okras ruških orgel je bil prvič podrobne- je predstavljen v prispevku muzikologinje Darje Ko- ter, ki je figure z instrumenti obravnavala predvsem z vidika ustreznosti upodobitev izvajalske prakse in korektnosti upodobitev glasbenih instrumentov, sicer pa je kipe in ornamentiko v grobem opisala, pri tem pa, kar zadeva splošne značilnosti kiparstva Jožefa Strauba, povzela Vrišerjeve navedbe.18 Nazadnje je bil figuralni in ornamentalni repertorij ruških orgel, kiparskim značilnostim toliko približali, da smemo tudi o ruških orglah izreči drugačno sodbo. Delo je brez dvoma Jožefovo in ne Filipovo. Množica robustnih angelskih otrok, ki plezajo po orgel- ski omari k vrhu, kjer kraljuje David s harfo v rokah, oba keruba s trobentama in končno neizogibna Jožefova masivna rocaille izpovedujejo v dovoljni meri, kdo je njih avtor«. Vrišer, Mari- borski baročni kiparji, str. 89−90. 14 Curk, Mariborsko Pohorje, str. 8. Te podatke je Curk objavil tudi v članku leta 1985. Prim. Curk, Ruše; urbano-gradbena skica kraja, str. 97. Kje je pridobil podatke o mizarju, torej nje- govo ime ter obseg del in leto zaključka teh, Curk ni navedel. 15 Vrišer, Vodnik, str. 14. 16 Kiparskega okrasa ruških orgel ni Vrišer uvrstil ne na seznam del Jožefa Strauba in ne na seznam del Filipa Jakoba. Prim. Vrišer, Kiparstvo na Slovenskem, str. 163−165; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 167−169, 175; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 235−237. Kiparja Jožefa Strauba je omenil le v be- sedilih (1957, 1995): Vrišer, Mariborski baročni kiparji, str. 89; Vrišer, Vodnik, str. 14. 17 Enako velja za ime mizarja, kjer pa so se sklicevali izključ- no na vodnik iz leta 1995. Prim. Koter, Likovna oprema, str. 53−54; Štefanič, Roškar, Tipologija ohišij, str. 165; Pavlič, Dolinšek, The organ decoration, TrArs, http://trars.eu/ca- talog-item.php?id=273 (stanje: 10. 4. 2019) 18 Koter, Likovna oprema, str. 53–56. Pred tem so bile orgle predstavljene z organološkega vidika. Prim. Bizjak, Škulj, Or- gle, str. 56. skupaj z oblikovnimi značilnostmi ohišja tega instru- menta in marmoracijo oziroma poslikavo, izčrpno predstavljen v monografiji o celjskem orglarju Jane- zu Frančišku Janečku, kjer je ta tematika tudi prvič obravnavana celostno, z organološkega, zgodovin- skega in umetnostnozgodovinskega vidika.19 Ruške orgle v neobjavljenih arhivskih virih Nadškofijski arhiv Maribor hrani arhivske listi- ne, ki natančno dokumentirajo ruške orgle. Dne 5. maja 1750 je v Rušah Janez Frančišek Janeček s pe- čatom in podpisom avtoriziral slabe tri strani dolgo pogodbo za orgle,20 ki jo v nadaljevanju predstavljava v povzetku. Pogodba je bila sklenjena med patrom Avguštinom As(c)hauom, ki je zastopal zemljiško gospostvo Fala, in Leopoldom Andorferjem, glavnim hočkim župnikom, krajevnim patronom v Rušah na eni ter Janezom Janečkom, orglarjem v Celju, na dru- gi strani. Janeček se je zavezal, da bo v cerkvi v Rušah izdelal popolne, dobre in po predloženi dispoziciji uglašene orgle najpozneje v dveh letih od dneva pod- pisa pogodbe. V njej so podrobno opredeljeni registri, material in postavitev orgel, ki ustreza njihovi dejan- ski postavitvi. Janeček bi naj vse izdelal iz lastnega materiala v Celju. Oba omenjena cerkvena dostojan- stvenika sta se zavezala, da mu bodo za celotno delo plačali 800 goldinarjev. Od tega bo gospod Ferdinand Killau, glavni župnik v Vuzenici, plačal 300 goldinar- jev iz dolga do Ruš (dolg je naredil njegov brat, se- kretar župnije Vuzenica) in štrtin ruškega vina, poleg hrane in potrebnih prevozov, tako orgel kot orodja, mojstra, vajenca in pomočnika iz Celja in nazaj. Da- lje je bilo domenjeno, da bo orglarju takoj po posta- vitvi plačanih 300 goldinarjev, 200 goldinarjev pa po preteku dveh ali treh let. Orglar bo do konca življenja jamčil za svoje delo. Morebitna popravila bo opravil brezplačno. Pogodba je bila napisana v dveh izvodih in vsakega je pečatil drugi.21 Pogodba za ruške orgle je doslej druga znana oziroma ohranjena Janečkova pogodba za orgle na Slovenskem.22 Ob pogodbi so v arhivu hranjeni tudi zvezki cerkvenih prejemkov in izdatkov, ki nas seznanijo z 19 Celjski baročni orglarski mojster, 2016. O kiparskem okrasu or- gel in ohišju Štefanič in Roškar, Tipologija ohišij, str. 165−169; 183−188. 20 NŠAM, Hoče, Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 50, Po- godba med p. Avguštinom As(c)hauom, oficialom na Fali, in Janezom Janečkom, izdelovalcem orgel iz Celja, za popravilo orgel, 1750, 5. 5., Ruše. 21 Za pomoč pri branju arhivskega gradiva se najlepše zahvalju- jeva kolegu zgodovinarju mag. Matjažu Grahorniku, za bra- nje pričujočega besedila in komentarje pa kolegu umetnost- nemu zgodovinarju dr. Blažu Resmanu. 22 Ob pogodbi za ruške poznamo še pogodbo za izdelavo orgel za ljubljansko stolnico, ki je bila sklenjena 20. maja 1732 in je bila v nemškem jeziku v skrajšani obliki objavljena že leta 1854, celotni slovenski prevod pa je leta 2012 objavil Edo Škulj. Prim. Jellouschek, Historische Miscellen, str. 38; Škulj, Baročne orglarske delavnice, str. 103−105. 251 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: RUŠKE ORGLE V LUČI ARHIVSKIH VIROV IN NJIHOV KIPARSKI OKRAS, 247–2582019 natančnimi zneski, načini izplačil, mojstri, pa tudi s plačniki posameznih del oziroma uslug. Za pričujo- čo razpravo so nedvomno najpomembnejši izdatki za leto 1753, kjer so navedeni vsi stroški, povezani z orglami, ki so v tem letu znesli 581 goldinarjev in 51 krajcarjev; še zlasti pomembno pa je, da sta z doku- menti izpričana tudi avtorja orgelskega ohišja in kipov, torej mizar Franz Leeb in kipar Jožef Straub.23 Od zgoraj navedenega zneska je bilo za prevozne stroške, da so orgle prepeljali iz Celja v Ruše (pet prevozov), plačanih 25 goldinarjev in 15 krajcarjev; prevoz ki- parskih in mizarskih del iz Maribora je znesel 3 gol- dinarje in 3 krajcarje; trije tesarski dnevi za postavitev 23 NŠAM, Hoče, Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 50, cerkve- ni računi 1753. odra za kiparja so stali 54 krajcarjev; orglarju Janečku je bilo 20. avgusta iz cerkvene blagajne izplačanih 150 goldinarjev, dostava v Celje je stala 7 goldinarjev, da- lje pa je zapisano, da je namesto denarja (300 goldi- narjev) za plačilo orgel po ohranjeni pogodbi prevzel vrt pri Celju iz zapuščine Jakoba Jamnika v omenjeni vrednosti. Za likof je od glavnega hočkega župnika dobil štrtin vina Miterberger, ocenjenega na 25 gol- dinarjev. Orglarju, vajencem in pomočnikom je bilo za vseh osem tednov dela izplačanih 36 goldinarjev; Franz Leeb, mariborski mizarski mojster, je skupaj s pomočniki za štiri dni dela prejel 2 goldinarja in 15 krajcarjev. Franz Joblnigg je mizarju in orglarju tam, t. j. v Rušah, plačal stroške v višini 27 goldinarjev. Ki- parju Jožefu Straubu iz Maribora je bilo izplačanih 115 goldinarjev, mizarju Franzu Leebu, prav tako iz Zadnja stran pogodbe za orgle, sklenjene 5. maja 1750 v Rušah, s podpisom in žigom Janeza Frančiška Janečka (NŠAM, Hoče, Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 50). Izsek iz zvezka cerkvenih prejemkov in izdatkov za leto 1753; plačilo Jožefu Straubu in Franzu Leebu (NŠAM, Hoče, Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 50). 252 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: RUŠKE ORGLE V LUČI ARHIVSKIH VIROV IN NJIHOV KIPARSKI OKRAS, 247–258 2019 Maribora, pa 90 goldinarjev. Dalje je zapisano, da je bilo Leebu izplačanih le 90 od 120 goldinarjev, saj mu je bilo 30 goldinarjev izplačanih že predhodno.24 Leta 1754, ko so bile orgle na koru že postavljene, je Leeb izdelal še korno mrežo, za kar je prejel 59 goldinarjev, stroški prevoza te iz Maribora pa so skupaj z mitnino znesli 18 krajcarjev.25 Iz plačila Janečku bi lahko skle- pali, da so bile orgle konec avgusta že nared in da so jih na praznik Marijinega imena, 12. septembra, že uporabili pri bogoslužju. V cerkvi so bile v surovem stanju, torej neposli- kane in nepozlačene do leta 1755, tega leta pa so v zvezku cerkvenih prejemkov in izdatkov med stro- ški za poslikavo orgel in druga dela zavedena tudi naslednja izplačila: slikar je za poslikavo orgel prejel 180 goldinarjev, za ostale slike, ki niso »po pogodbi«, pa je prejel 40 goldinarjev. Stroški za slikarje, ki jih je plačal gospod župnik, so znašali še 31 goldinarjev in 18 krajcarjev.26 Skupni znesek, ki je bil izplačan za poslikavo orgel, je bil 443 goldinarjev in 59 kraj- carjev.27 Ime slikarja v računu ni zabeleženo, gotovo pa je bila, kot lahko razberemo tudi iz zapisa, z njim predhodno sklenjena pogodba. 24 NŠAM, Hoče, Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 50, cerkve- ni računi 1753. Ostali stroški, povezani z orglami, se mdr. nanašajo še na les (hrast in orehove deske), tesarska dela, zi- darska dela, ključavničarska dela, kovaška dela, nazadnje pa je bil poklican še organist iz Maribora, ki je orgle preizkusil in za to prejel 1 goldinar. Leeb je 30 goldinarjev za delo na cer- kvenih orglah prejel že leta 1752. NŠAM, Hoče, Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 50, cerkveni računi 1752. 25 NŠAM, Hoče, Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 50, cerkve- ni računi 1754. 26 NŠAM, Hoče, Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 50, cer- kveni računi 1755. Stroški, ki jih je prevzel ruški župnik, se nanašajo na slikarje (morda gre za slikarja skupaj s pomočniki ali celo za dva slikarja, tista, ki ju omenja Meznerič, torej Co- conija in Asseclo). 27 NŠAM, Hoče, Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 50, cerkve- ni računi 1755. Domnevamo lahko, da so bili vsi stroški, pove- zani z orglami, poravnani do leta 1755, ko so bile popolnoma dokončane. V naslednjem letu, ko se je iztekla tudi doba treh let od postavitve (v pogodbi, sklenjeni z Janečkom, je bilo namreč zapisano, da bo 200 goldinarjev prejel po preteku dveh ali treh let od postavitve), kakršnokoli izplačilo Janečku namreč ni zavedeno.28 Veličastnost tega povsem izgotovljenega ruškega glasbila ni ostala neopažena. Tako je vizita- tor, ki je cerkev obiskal 3. julija 1756, zabeležil, da so bile pred nekaj leti na novo postavljene in okrašene tudi velike orgle »..., ante paucos annos etiam ingens organum noviter erectum, et exornatum fuit.«29 Nekaj dejstev o arhivskih virih in problematika njihovega (ne)navajanja Iz arhivskih virov lahko torej povzamemo, da je bilo delo orglarskega mojstra Janeza Frančiška Ja- nečka, s katerim je bila pogodba sklenjena meseca maja leta 1750, ocenjeno na 800 goldinarjev, delo pa je končal leta 1753. Istega leta sta delo opravila tudi kipar Jožef Straub in mizar Franz Leeb, ki sta bila takrat izplačana. Strošek dela prvega je znašal 115 goldinarjev, drugega pa (skupaj z deli, ki jih je opravil leta 1754) slabih 180 goldinarjev. Leta 1755 so bile orgle (verjetno vključno s korno ograjo) še poslikane, to delo pa je stalo dobrih 443 goldinarjev. Ruške or- gle so tako skupaj stale približno 1500 goldinarjev. Danes, ko poznamo arhivske vire, ki potrjujejo tudi nekatere dosedanje domneve, lahko z gotovo- stjo trdimo, da so bili ti, vsaj oz. konkretno računi za leto 1753, nekomu poznani že davnega leta 1957, ko je enega izmed podatkov (znesek, izplačan kiparju, 28 NŠAM, Hoče, Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 50, cerkve- ni računi 1756. 29 Ožinger, Vizitacijski zapisniki, str. 303. Izsek iz zvezka cerkvenih prejemkov in izdatkov za leto 1755; plačilo slikarskih del (NŠAM, Hoče, Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 50). 253 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: RUŠKE ORGLE V LUČI ARHIVSKIH VIROV IN NJIHOV KIPARSKI OKRAS, 247–2582019 in leto izdelave kiparskih del) objavil Sergej Vrišer. Slednji računa gotovo ni nikoli videl, ampak mu je moral vsebino nekdo posredovati, pri tem pa mu je očitno povedal napačno ime kiparja in verjetno tudi napačni vir, saj je po Vrišerju podatek naveden v »ru- ških zapiskih«.30 Skoraj gotovo pa je najkasneje dobri dve desetletji pozneje cerkvene račune za leto 1753 in 1755 poznal Jože Curk, ki je prvi omenil mizar- ja Franza Leeba, čigar ime v Mezneričevi kroniki in starejši literaturi ni navedeno, in ki je prvi (pravilno) zapisal, katerega leta je kateri od mojstrov dokon- čal svoje delo. Za razliko od Vrišerja je Curk v obeh besedilih kot kiparja navedel Jožefa Strauba. Ne gre povsem izključiti možnosti, da je Vrišerju (delno na- pačne) podatke posredoval prav Curk, vsekakor pa podajanje kakršnihkoli sodb tudi zaradi časovne dis- tance med njunimi besedili ni upravičeno. Kiparski okras ruških orgel in Holzingerjeva kiparska formacija Kiparsko okrasje ohišja ruških orgel je izjemno kakovostno in presega ornamentiko in figuraliko na večini drugih baročnih orgel na Slovenskem.31 Nesporno je dejstvo, da je nastalo v delavnici mari- borskega kiparja Jožefa Strauba. To, da ga ni Vrišer v nobeni od izdaj monografije umestil na seznam Straubovih potrjenih in njemu pripisanih del, lah- ko gotovo pripišemo napačnim podatkom, ki jih je pridobil in ki so ga zavedli do te mere, da se je do- končne atribucije pravzaprav vzdržal. Zapisati mora- mo, da je Vrišer kot tenkočuten opazovalec vendarle vsaj v osnovi dobro razlikoval rokopisa obeh Strau- bov, Filipa Jakoba in Jožefa, in da je povsem pravilno presodil, da ruški kipi ne morejo biti delo graškega Strauba, ampak da so izšli iz delavnice mariborskega mojstra.32 Vendarle pa je mogoče, čeprav se celotna deko- racija glede na slogovne značilnosti jasno umešča v opus Jožefa Strauba, že na prvi pogled opaziti, da 30 Vrišer originalov gotovo ni videl, saj je ime Jožefa izpisano tako čitljivo, da ga ni mogoče zamenjati z nobenim drugim imenom. 31 Ohranjenih je sicer dokajšnje število orgel, pri tem prednja- čijo tiste iz Kunatove delavnice z ornamentalno in figuralno dekoracijo, a je ta povečini na nivoju ljudskega rezbarstva. Glede na obsežni katalog orgel, v katerem so zbrana skoraj vsa tovrstna Janečkova glasbila na Slovenskem, lahko trdimo, da je kiparski okras ruških med vsemi najkvalitetnejši. Prim. Štefanič in Roškar, Katalog ohranjenih ohišij, str. 197−253. 32 Že če izpostavimo samo velika stoječa angela na stranskem oltarju v ptujski proštijski cerkvi sv. Jurija, za katera je bil Vri- šer povsem prepričan, da sta delo Filipa Jakoba, in ju primer- jamo z ruškima angeloma trobentačema, je povsem jasno, da se je Vrišer zavedal razlik v kiparskih rokopisih obeh Strau- bov. Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1963, str. 84. Za kiparstvo Filipa Jakoba in Jožefa Strauba prim. Klemenčič, Die Bild- hauer Straub, str. 105−113; Vrišer, Josef Straub, str. 192−197; Schweigert, Philipp Jakob Straub; Za glavne razlike v njunem kiparstvu prim. Kostanjšek Brglez in Roškar, Vprašanje kon- tinuitete, str. 13−21. nimajo vsi kipi njegovih značilnih potez in da je pri njihovi izdelavi sodelovalo več rok.33 Glede na raz- lično kiparsko interpretacijo lahko vsekakor tudi na primeru ruških orgel potrdimo, da je bila kiparska delavnica organizirana podobno kot delavnice gra- ških kiparjev in da je imel Jožef Straub v njej tudi vajence oziroma pomočnike.34 Eden teh je bil v času nastajanja kiparskih del za ruške orgle gotovo Jožef Holzinger, kipar, ki je dve leti po Straubovi smrti, leta 1758, odkupil njegovo hišo s kiparskim jusom in prevzel delavnico.35 Vrišer je predpostavljal, da je bil Holzinger Straubov pomočnik, in sicer je po nje- govem mnenju Straubovo delo spremljal približno od leta 1750 do njegove smrti leta 1756, glede na zadnje raziskave pa se domneva, da v delavnici ni bil kontinuirano prisoten.36 Holzingerjevo udeležbo pri rezbarjenju del za ruške orgle potrjujejo kipi, ki so dobro primerljivi z njegovimi dokumentiranimi deli, bistveno manj pa so primerljivi z drugimi Straubovi- mi figurami. Da podkrepimo Holzingerjev doprinos, je smiselno najprej na kratko predstaviti značilnosti Straubovega kiparskega rokopisa. Če ga povzamemo na osnovi potrjenih del, torej kipov z velikega oltar- ja v cerkvi sv. Jožefa na Studencih (1750) in tistih z velikega oltarja, narejenega za minoritsko cerkev na Ptuju (1752), lahko zapišemo, da kažejo figure, ki so nastale povečini pod Straubovim dletom, precejšnje 33 Za organizacijo kiparskih delavnic in delo več rok na posa- meznih oltarjih prim. Kostanjšek Brglez in Roškar, Vprašanje kontinuitete, str. 7−9. 34 Že Vrišer je menil, da je imel Jožef Straub v Mariboru več- jo delavnico, a arhivski dokumenti, ki bi to potrdili, niso v razvidu. Za zdaj lahko na to, da je imel v njej tudi vajence oziroma pomočnike, sklepamo na osnovi različnih kiparskih interpretacij del, ki so izšla iz njegove delavnice. Prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 133. Arhivski viri o prisotnosti oziroma številu pomočnikov v kiparskih delavnicah na slo- venskem Štajerskem niso v razvidu, predpostavljamo pa, da so jih − kakor graški kiparji tega obdobja − imeli. Kot primer lahko navedemo Janeza Jakoba Schoya, katerega več pomoč- nikov poznamo celo po imenih. Prim. Kohlbach, Steirische Bildhauer, str. 185. 35 Jožef Holzinger (1735−1797), sin slikarja in pozlatarja, je va- jeniška leta skoraj nedvomno preživel v Straubovi mariborski delavnici, izpopolnjeval pa se je morda pri Veitu Königerju. Glede na stilne sorodnosti Königerjevih in Holzingerjevih del iz zrelejših let je Vrišer menil, da bi bil Holzinger po Straubovi delavnici utegnil spoznati še katero drugo, in sicer je pomislil na delavnico Jožefa Schokotnigga v Gradcu, ki jo je prevzel Königer. Straubovo hišo s kiparskim jusom je Hol- zinger kupil 2. marca 1758 za 500 goldinarjev. Istega leta je v virih imenovan kot magister »sculptoriae artis«. Prim. Vrišer, Mariborski baročni kiparji, str. 98, 110; Vrišer, Baročno kipar- stvo, 1963, str. 155; Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 215. Za podobnosti in razlike med Straubovim in Holzingerjevim kiparstvom prim. Vrišer, Doneski k opusu, str. 144−145. 36 Vrišer, Doneski k baroku, str. 230. Glede na nekatera dela, ki so izšla iz te delavnice okrog leta 1756, se poraja dvom v to, da je bil Holzinger v njej med letoma 1755 in 1758 kontinuira- no prisoten, v tem času je najbrž popotoval. Prim. Kostanjšek Brglez in Roškar, Vprašanje kontinuitete, str. 10. Delavnico je najbrž zapustil konec leta 1755 oziroma najkasneje v začet- ku leta 1756. Kiparji so morali po poteku vajeniške dobe po veljavnih pravilih graške konfraternitete dve leti popotovati. Kohlbach, Steirische Bildhauer, str. 101. 254 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: RUŠKE ORGLE V LUČI ARHIVSKIH VIROV IN NJIHOV KIPARSKI OKRAS, 247–258 2019 Jožef Straub: spodnji levi putto na orgelski omari, Marijina romarska cerkev, Sladka Gora, 1755 (foto: Simona Kostanjšek Brglez). Delavnica Jožefa Strauba: srednji desni putto na orgelski omari, ž. c. Marijinega imena, Ruše, 1753 (foto: Boris Farič). Jožef Holzinger: putto iz atike desnega slavoločnega oltarja, ž. c. sv. Jurija, Hoče (foto: Martin Klinc). Jožef Straub: putto na prižnici, ž. c. sv. Jerneja, Rogatec (foto: UIFS ZRC SAZU, foto: Franci Pečnik). 255 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: RUŠKE ORGLE V LUČI ARHIVSKIH VIROV IN NJIHOV KIPARSKI OKRAS, 247–2582019 anatomske zadrege, njihova draperija je precej trda, gube so shematične, enako velja za kodraste lase, obrazi pa so nedetajlirani in kar zadeva podajanje čustvenih stanj figur slabo definirani. Straubov raz- poznavni znak so predvsem velike široko odprte in praviloma izrazito podolgovate oči. Med številnimi Straubovimi oziroma Straubu pripisanimi deli kaže- jo omenjene značilnosti tudi putti na orgelski oma- ri v romarski cerkvi na Sladki Gori (1755), putti na stranskem oltarju v cerkvi sv. Kunigunde v Zgornji Kungoti in putti na prižnici v župnijski cerkvi sv. Jer- neja v Rogatcu.37 V splošnem figure in ornamentika ruških or- gel sicer kažejo opisane značilnosti kiparstva Jože- fa Strauba, a so nekateri putti volumensko opazno drugačni od večine drugih iz njegovega opusa, obrazi in tudi telesca nekaterih imajo sledove bolj dogna- ne, mehkejše in manj groteskne modelacije. To velja predvsem za putta na vrhu omare levo in za srednje- ga na desni strani. Na teh figurah lahko razberemo nekatere detajle, ki jih kasneje opazimo pri zgodnjih Holzingerjevih delih, na primer na figurah puttov z desnega slavoločnega oltarja v hoški župnijski cer- kvi (1759),38 nekateri izmed njih pa postanejo celo prepoznavni kiparski izraz njegovega celotnega opusa in jih med drugim vidimo na puttih na priž- nici v župnijski cerkvi sv. Martina v Kamnici, ki je Holzingerjevo dokumentirano delo iz leta 1767. Ob osredotočenju na figuri omenjenih puttov na ruški 37 Za arhivsko potrjena in Straubu pripisana dela prim. Vrišer, Baročno kiparstvo, 1992, str. 235−236. 38 Hoški oltar je najstarejše arhivsko datirano delo, ki ga lahko zanesljivo pripišemo Holzingerju. NŠAM, Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 45, cerkveni računi 1759. orgelski omari ter značilnosti Straubovih in Holzin- gerjevih puttov z zgoraj naštetih del lahko zapišemo, da imajo Straubovi obilno maščevje v predelu vratu in udov, shematizirane lase oziroma velike kodre, na licih in bradah imajo dosledno jamice, njihove oči pa so podolgovate in poševne. Holzingerjevi putti imajo nekoliko vitkejša in anatomsko bolj dognana telesa, lasje so na zgodnejših delih v osnovi enaki kot las- je Straubovih puttov, le da kodri ne segajo toliko v prostor, kar zadeva obraze zgodnejših Holzingerjevih tovrstnih del, so ti prav tako podobni Straubovim, a so mehkejši in bolj naturalistični; to velja še zla- sti za oči, ki so za razliko od Straubovih mimetične. Na osnovi natančnih primerjav lahko povsem jasno vidimo, da sta obravnavana putta na ruški orgelski omari bližje Holzingerju kot Straubu, a se moramo pri opazovanju resnično osredotočiti le na detajle in pri tem upoštevati, da sta bila vendarle izdelana v okviru Straubove delavnice in v času Holzinger- jeve kiparske formacije, nekaj let preden je stopil na samostojno kiparsko pot in preden je spoznal tudi delo drugih štajerskih kiparjev. V tej fazi raziskav ki- parskih opusov Jožefa Strauba in Jožefa Holzingerja zaradi nedatiranosti oziroma nenatančne datiranosti del prvega še ne moremo natančno opredeliti let, ko so se v delih iz Straubove delavnice pojavljale figu- re s Holzingerjevimi intervencijami, vse več indicev pa − prav po zaslugi obravnavanih arhivskih virov, v katerih je kiparski okras ruških orgel natančno dati- ran39 − kaže, da je bilo to med letoma 1753 in 1755. 39 Vse orgle niso bile s celotnim kiparskim okrasom opremljene takoj po postavitvi, kot so bile ruške, zato lahko v teh pri- merih − v kolikor ne poznamo arhivskih virov, iz katerih bi Jožef Holzinger, putto na prižnici, ž. c. sv. Martina, Kamnica, 1767 (foto: Simona Kostanjšek Brglez). Delavnica Jožefa Strauba: zgornji levi putto na orgelski omari (detajl), ž. c. Marijinega imena, Ruše, 1753 (Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, foto: Boris Farič). Jožef Straub: zgornji desni putto na orgelski omari (detajl), Marijina romarska cerkev, Sladka Gora, 1755 (foto: Simona Kostanjšek Brglez). 256 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: RUŠKE ORGLE V LUČI ARHIVSKIH VIROV IN NJIHOV KIPARSKI OKRAS, 247–258 2019 Kar zadeva anatomijo figur na ruški orgelski omari, pa lahko brez vsakršnih zadržkov zapišemo, da gre za ena najboljših, najbolj dognanih, zdaj tudi z arhivskimi viri potrjenih del mariborske kiparske delavnice Jožefa Strauba. Sklepne besede Najdeni arhivski viri so potrdili nekatere doseda- nje domneve in nas seznanili z doslej neznanimi ter nekaterimi sicer znanimi, a nikoli ustrezno citirani- mi podatki. Potrjeno je orgle izdelal celjski orglarski mojster Janez Frančišek Janeček, orgelske omare in korno ograjo mariborski mizar Franz Leeb, kipar- ski okras pa delavnica mariborskega kiparja Jožefa Strauba. Našteti so svoje delo končali leta 1753, oz. Leeb 1754, dokončno podobo pa so orgle dobile leta 1755, ko so bile tudi poslikane in pozlačene. Del pri- spevka, ki je temeljil na primerjavah in slogovni ana- lizi, je vsaj v obrisih osvetlil tudi delovanje Straubove mariborske delavnice, v kateri se je prav v obdobju nastajanja kipov za ruške orgle formiral bodoči moj- ster »sculptoriae artis,« Jožef Holzinger.40 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Župnijski fondi, župnija Hoče, šk. 45, 50. ELEKTRONSKI VIRI Pavlič, Valentina in Saša Dolinšek: The organ decora- tion in Parish Church of St Mary in Ruše, in: TrArS – Tracing the Art of the Straub Family, 2018, http://trars.eu/catalog-item.php?id=273. LITERATURA Bizjak, Milko in Edo Škulj: Orgle na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1985. Celjski baročni orglarski mojster Janez Frančišek Jane- ček. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, 2016. bila razvidna natančna letnica − kiparsko okrasje le približno datiramo. Ob postavitvi in intonaciji orgel so namreč morala biti zaradi takratnega načina uglaševanja končana le nadpi- ščalna polnila, vse ostalo, torej tudi figure, je lahko bilo do- dano kasneje. Orgle v romarski cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu so okrasili z dodatno ornamentiko šele desetle- tje po postavitvi, orgle v ljubljanski stolnici pa so s figurami opremljali še najmanj tri leta po postavitvi. Prim. Štefanič in Roškar, Tipologija ohišij, str. 170, 181. 40 Del raziskav, ki jih je za ta članek opravila Simona Kostanjšek Brglez, je nastal v okviru programa Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okviru (P6-0061 B), ki ga iz držav- nega proračuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Cestnik, Anton: Ruše, slavna božja pot / v spomin de- vetstoletnice sestavil A. C. Marianus. Ruše: M. Ser- nec, 1904. Cestnik, Anton: Ruška cerkev: zgodovinsko-umet- niška črtica. Voditelj v bogoslovnih vedah, 2, 1899, str. 240−248. Curk, Jože: Mariborsko Pohorje. Maribor: Obzorja, 1980. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 105) Curk, Jože: Ruše; urbano-gradbena skica kraja. Ru- ška kronika (ur. Josip Teržan et al.). Ruše: Krajev- na skupnost, 1985, str. 82−115. Glazer, Janko: Meznerič, Jožef Avguštin. Slovenski biografski leksikon, 2/5 (ur. France Kidrič, Franc Ksaver Lukman). Ljubljana: Zadružna gospodar- ska banka, 1933, str. 110−111. Hajnšek, Odilo: Marijine božje poti. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1971. Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark: mit historischen Notizen und Anmerkungen, II. Band. Graz: Leykam-Jo- sefstahl, 1885. Jellouschek, Anton: Historische Miscellen. Mit- teilungen des Historischen Vereins für Krain, 9, 1854, str. 38. Kemperl, Metoda in Luka Vidmar: Barok na Slo- venskem. Sakralni prostori. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014. Klemenčič, Matej: Die Bildhauer Straub in der öster- reichischen und slowenischen Steiermark, Bayern und Slowenien im Zeitalter des Barock: Skulptur, Arhitektur, Malerei / Zweites slowenisch-bayeri- sches kunstgeschichtliches Kolloquium. Regensburg: Schnell & Steiner, 2006, str. 105−113. Kohlbach, Rochus: Steirische Bildhauer: vom Römer- stein zum Rokoko. Graz: Grazer Domverlag, 1956. Kostanjšek Brglez, Simona in Boštjan Roškar: Jožef Hoffer ter Filip Jakob in Jožef Straub. Izhodiščne raziskave o sodelovanju med arhitektom in kipar- jema. Umetnostna kronika, 62, 2019, str. 3−14. Kostanjšek Brglez, Simona in Boštjan Roškar: Vpra- šanje kontinuitete delavnice kiparja Jožefa Strau- ba in veliki oltar v podružnični cerkvi sv. Jožefa v Slovenski Bistrici. Umetnostna kronika, 60, 2018, str. 3−21. Koter, Darja: Likovna oprema baročnih orgel: Johann Frančišek Janeček in dekoracija njegovih orgel- skih omar = Artistic decor of baroque organs: Johann Frančišek Janeček and his decoration of organ cases. Muzikološki zbornik = Musicological annual, letn. 45, št. 1, 2009, str. 45−63. Lipoglavšek, Marjana: Baročno stropno slikarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 1996. Mlinarič, Jože: Ruška latinska kronika, Ruška latin- ska šola. Ruše: Občina, Župnijski urad, 1995, str. 153−227. Murovec, Barbara: Historizirana podoba naročnika. Attemsova družinska portreta in Rembov avto- 257 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: RUŠKE ORGLE V LUČI ARHIVSKIH VIROV IN NJIHOV KIPARSKI OKRAS, 247–2582019 portret iz brežiškega gradu. Acta historiae artis Slovenica, 23/1, 2018, str. 113−131. Murovec, Barbara: Likovni viri za baročno stropno slikarstvo v Sloveniji. Zbornik za umetnostno zgo- dovino, Nova vrsta, 29, 2003, str. 92−141. Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese La- vant. Theil 1, Das Bisthum, das Domkapitel und die Dekanate:Marburg, Mahrenberg, Jaring, St. Leon- hard in W. B. Kötsch und Zirkoviz. Marburg: Ver- lag des F. V. Lavant, 1875. Ožinger, Anton: Vizitacijski zapisniki goriškega nad- škofa Karla Mihaela grofa Attemsa 1752−1774. 2, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751− = Atti delle visite pastorali nel l'arcidiaconato di valle saunia della arcidiocesi di Gorizia −1773 = Die Berichte der Pastoralvisita- tionen im Archidiakonat Saunien der Erzdiözese Görz. Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa, 1991. Rezman, Vili: Ruše. (Stavbna – sakralna dediščina). Ruše: Društvo za razvoj Lira, 2015. Schweigert, Horst: Philipp Jakob Straub: 1706−1774. Ein Grazer Barockbildhauer. Graz: Kulturreferat der Landeshauptstadt, 1992. Škulj, Edo: Baročne orglarske delavnice. Škocjan pri Turjaku: Župnija, 2012. Štefanič, Tatjana in Boštjan Roškar: Katalog ohra- njenih ohišij glasbil Janeza Frančiška Janečka na območju Slovenije. Celjski baročni orglarski mojster Janez Frančišek Janeček. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2016, str. 197−253. Štefanič, Tatjana in Boštjan Roškar: Tipologija ohišij Janeza Frančiška Janečka in njihov ornamentalni ter kiparski okras. Celjski baročni orglarski mojster Janez Frančišek Janeček. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2016, str. 109−193. Vrišer, Sergej: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajer- skem. Ljubljana: Slovenska matica, 1992. Vrišer, Sergej: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajer- skem. Maribor: Obzorja, 1963. Vrišer, Sergej: Doneski k baročnemu kiparstvu v Ma- riboru in njegovi okolici. Časopis za zgodovino in narodopisje, Glazerjev zbornik, let. 48, 1−2, Mari- bor, 1977, str. 143−156. Vrišer, Sergej: Doneski k baroku v Slovenski Bistri- ci. Zbornik občine Slovenska Bistrica, I (ur. Ferdo Šerbelj). Slovenska Bistrica: Skupščina občine in Kulturna skupnost občine Slovenska Bistrica, 1983, str. 229−232. Vrišer, Sergej: Doneski k opusu baročnih kiparjev Straubov in Jožefa Holzingerja. Kronika, 31, št. 2/3, 1983, str. 144−148. Vrišer, Sergej: Josef Straub und die slowenische Barockplastik. Barock: regional - international. Kunsthistorisches Jahrbuch. Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, 1993, str. 192−197. Vrišer, Sergej: Kiparstvo na slovenskem Štajerskem v 18. stoletju. Ljubljana 1961 (tipkopis doktorske disertacije). Vrišer, Sergej: Mariborski baročni kiparji. Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta, 4, 1957, str. 71−130. Vrišer, Sergej: Vodnik po ruških cerkvah. Ruše: Občina, Župnijski urad, 1995. Zadnikar, Marijan: Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, 1. Celje: Mohorjeva družba, 1973. Zadravec, Dejan: Nekaj drobtinic iz življenja celjske- ga baročnega orglarja Janeza Frančiška Janečka. Celjski baročni orglarski mojster Janez Frančišek Janeček. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2016, str. 19−32. S U M M A R Y The Ruše organ in the light of archival sour- ces and its decorative sculpture Apart from the organ housed in Ljubljana’s Ca- thedral Church, which has only preserved the sculp- tural part and the (reconstructed) organ case, the Baroque organ in the Holy Name of Mary Church in Ruše stands out above all for its high-quality decorative sculpture. The contract for the construc- tion of the musical instrument was signed and sealed on 5 May 1750 by the organ master Janez Frančišek Janeček from Celje, who committed himself to com- pleting the work in two years. The organ was built in 1753. Joinery was done by the master builder Franz Leeb from Maribor, and the decorative sculp- ture was made, likewise in 1753, by the workshop of Maribor sculptor Jožef Straub. The musical instru- ment was given its final appearance in 1755, when it was painted and gilded by a painter whose name the archival documents do not reveal. The only so- far cited source in reference to the Ruše organ is the Ruše church Chronicle, which was compiled by the local priest Jožef Avguštin Meznerič. In addition to Meznerič’s records not being entirely reliable, the chronicle fails to identify the masters involved in the construction of the organ, as Meznerič makes no mention of either the joiner or the sculptor, nor does he provide any information concerning the sum of money paid to the latter. Nevertheless, in 1957, Sergej Vrišer wrote that, “according to the Ruše re- cords”, 115 guldens for the decorative sculpture were paid to the sculptor Filip Jakob Straub from Graz, but that given its stylistic features, the author was unquestionably Jožef Straub. Vrišer’s attribution of authorship was embraced in literature, even though he never definitively placed the Ruše sculptural art- 258 SIMONA KOSTANJŠEK BRGLEZ, BOŠTJAN ROŠKAR: RUŠKE ORGLE V LUČI ARHIVSKIH VIROV IN NJIHOV KIPARSKI OKRAS, 247–258 2019 work in Straub’s opus. More exhaustive data on the organ and its creators was published in the 1980s by Jože Curk, who was evidently familiar with some of the archival sources, yet never cited them. The brief survey of Meznerič’s chronicle as hitherto the only cited source concerning the Ruše organ, research conducted to date, and the problem of (non)citing archival data are followed by the presentation of the contract concluded with Janeček and the church records of receipts and payments from the period 1752–1755. The account books state not only the sums and methods of payment, but also, among oth- ers, the dates on which individual assignments were completed, their scope, as well as the names of mas- ters and some payers of works or services performed. The total cost of the Ruše organ, which was (more or less) produced by four – organ, joinery, sculpture and painting – workshops, amounted to about 1.500 gul- dens. Special emphasis is on the decorative sculpture, which indeed possesses the basic features of Jožef Straub’s sculpture; however, the details on individual figures reveal that it was also the work of someone else’s hands. The stylistic analysis and comparisons support the thesis that the interventions were made by Jožef Holzinger, who forged his talent in Straub’s workshop in the period during which the decorative sculpture for the Ruše organ was being created. His contribution is especially noted in the two putti’s fa- cial details that are more typical of Holzinger’s than Straub’s work. The sculptures on the cases of the Ruše organ are one of the best organ sculptures in the Slovenian territory from the period concerned and undoubtedly one of the most sophisticated and highest-quality sculptures of Straub’s workshop in Maribor, which Holzinger took over in 1758. 259 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 069.5:908(497.412Maribor) Prejeto: 26. 4. 2019 Valentina Bevc Varl asist. dr., muzejska svetovalka, Pokrajinski muzej Maribor, Grajska ul. 2, SI–2000 Maribor E-pošta: tina.varl@museum-mb.si Muzejski predmeti iz usnjarske družine Herzog in trgovske družine Pachner v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor IZVLEČEK V članku obravnavamo premično kulturno dediščino mariborskih usnjarjev iz družine Herzog, ki je s poroko Katarine Herzog z varaždinskim trgovcem Romanom Pachnerjem prešla v njegovo družino. Člani družine Pachner so v začetku 20. stoletja Muzejskemu društvu v Mariboru podarili več predmetov iz svoje posesti in posesti družine Herzog, ki jih po več kot sto letih in glede na skopo dokumentacijo iz začetne dobe muzejskega zbiranja v današnji zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor lahko prepoznamo le deloma. S pomočjo podatkov v matičnih knjigah mari- borske župnije sv. Janeza Krstnika poskušamo v prispevku vsaj deloma vzpostaviti kronologijo mariborskih družin Herzog in Pachner, ki so jima obravnavani predmeti nekoč pripadali. KLJUČNE BESEDE Pokrajinski muzej Maribor, usnjarstvo, Herzog, Pachner, muzejske zbirke ABSTRACT MUSEUM OBJECTS OF THE LEATHER-MAKING HERZOG FAMILY AND THE PACHNERS, A FAMILY OF MERCHANTS, IN THE COLLECTION OF THE REGIONAL MUSEUM MARIBOR The article presents the movable cultural heritage of Maribor-based leather makers from the Herzog family, which was passed down to the Pachners with the marriage of Katarina Herzog and Roman Pachner, a merchant from Varaždin. In the early twentieth century, members of the Pachner family donated a number of items from their own and the Herzogs’ property to the Museum Society of Maribor. More than one century later and due to scanty records from the early stages of museum collection activities, these objects may be identified only partially in the current collec- tion of the Regional Museum Maribor. Drawing on the data from the civil registers of Maribor’s Parish of St. John the Baptist, the contribution aims to provide at least a tentative chronology of the Herzog and Pachner families from Maribor, to which the objects under examinations once belonged. KEY WORDS Regional Museum Maribor, leather production, Herzog, Pachner, museum collections 260 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–280 2019 UVOD V zbirkah Pokrajinskega muzeja Maribor je zbra- no muzejsko gradivo, ki je rezultat več kot 100-letne- ga zbiranja. Pokrajinski muzej Maribor je naslednik treh zbirk: zbirke Muzejskega društva, ustanovlje- nega leta 1902, in zbirke Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko, ustanovljenega leta 1903, ki sta se združili leta 1919, ter zbirke Lavantinskega ško- fijskega muzeja, ustanovljene leta 1896, ki je bila prejšnjima dvema priključena leta 1924. V naslednjih desetletjih je muzej pridobil še številne muzejske predmete, ki so danes razvrščeni in obravnavani v različnih zbirkah. Na splošno in poenostavljeno lah- ko rečemo, da sta v zgodnji dobi muzejskega zbiranja omenjeni društvi usmerjali pozornost predvsem na oblikovanje in naraščanje svoje muzejske zbirke kot celote. V času po drugi svetovni vojni so večjo pozor- nost namenili dokumentaciji muzejskih predmetov, ki so jo bolj izčrpno kot prej vodili v inventarni knji- gi. Šele ko so v 60. letih 20. stoletja v muzeju začeli zaposlovati strokovnjake z različnih področij, so mu- zejsko gradivo razdelili v tri večje oddelke – arhe- ološkega, kulturno-zgodovinskega in etnološkega – in v skladu s to delitvijo gradivo obdelovali in vodili ločene inventarne knjige. Muzejski predmeti, ki so bili nekoč v lasti neke osebe ali družine, so na pod- lagi razvrstitve v posamezne subspecialne zbirke na neki način med seboj navidezno izgubili povezavo. Prav želja po ponovni vzpostavitvi te povezave med predmeti iz različnih zbirk, ki so jim skupni njihovi uporabniki oziroma nekdanji lastniki, nas je pripelja- la do poglobljenega ukvarjanja s premično kulturno dediščino mariborskih usnjarskih družin. Izhodišče za raziskovanje so bili v muzejski zbirki ohranjeni portreti članov iz usnjarskih družin Fleiss, Herzog in Staudinger. Družina Fleiss in z njo povezana družina Lederer sta obravnavani v članku Upodobitve mari- borskih usnjarjev iz družine Fleiss na likovnih delih v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor.1 Pri obravnavi usnjarske družine Herzog se je izkazalo, da so poleg portretov v muzejsko zbirko prišli tudi različni drugi predmeti, ki so jih člani družine Herzog nekoč imeli v lasti, muzej pa jih je pridobil z darovi njihovih dedi- čev s priimkom Pachner. V pričujočem prispevku to- rej obravnavamo premično kulturno dediščino obeh omenjenih družin – usnjarjev Herzogov in trgovcev Pachnerjev. Usnjarska družina Staudinger še ni bila poglobljeno obdelana. USNJARSKA DRUŽINA HERZOG V MARIBORU Na današnjem Grajskem trgu 5, oziroma Trgu svobode 6 (v 19. stoletju na Burgplatz 1 oziroma 5 prve mestne četrti Maribora), je po besedah publi- 1 Bevc Varl, Upodobitve, str. 37−53. cista in gimnazijskega profesorja Rudolfa Gustava Puffa (1808–1865) več kot štiri stoletja obratovala usnjarna. Njeni lastniki so bili člani ugledne in pre- možne mariborske družine Herzog. Kot pravi Puff, je »tukaj obstajala že skozi štiri stoletja edina radici- rana mariborska usnjarna v lasti družine Herzog, ki je nepretrgoma od Mihaela Herzoga 1465 in njego- vega sina Hannsa 1468 kot ena izmed najbolj ugle- dnih sodoživljala usodo Maribora.«2 Usnjarna je sta- la znotraj mestnega obzidja, precej oddaljena od reke Drave, kar je bilo neobičajno, saj so zaradi smradu, ki ga je povzročal delovni proces, usnjarne večinoma stale izven mestnih obzidij ob tekoči vodi, ki je bila potrebna za izpiranje kož. V Mariboru so usnjarne stale na Usnjarski ulici v jugovzhodnem delu mesta v bližini reke Drave. Puff poroča, da je imela ulica v njegovem času 23 hišnih številk. Od sredine južnega dela mesta proti Vodnemu stolpu so se vrstili lastniki: Gruber, Guttman, Nasko, Fleiss, Fleiss, Felber, Hart- nagel, Herzog in Staudinger.3 Iz povedanega sledi, da je družina Herzog imela v lasti dve usnjarni, eno na današnjem Grajskem trgu, drugo na Usnjarski uli- ci ob reki Dravi. Puff nadalje navaja usnjarje Jane- za Herzoga (omenjen leta 1655), ki se je odlikoval s svojo dobrodelnostjo, Janeza Jurija Herzoga, ki je umrl leta 1735 v starosti nad 100 let, Mihaela Her- zoga, ki je umrl leta 1799 v starosti 95 let, Jožefa Her- zoga, omenjenega leta 1800, in njegovega sina Kaje- tana Herzoga,4 ki je bil Puffov someščan. Kajetanova hči Katarina se je leta 1833 v Mariboru poročila z varaždinskim trgovcem Romanom Pachnerjem, ki je tako postal tudi lastnik hiše na Grajskem trgu 5.5 USNJARSKA DRUŽINA HERZOG IN TRGOVSKA DRUŽINA PACHNER V PISNIH VIRIH Družina Herzog Gustav Rudolf Puff začetke mariborske usnjar- ske družine Herzog na Grajskem trgu 5 postavlja v drugo polovico 15. stoletja, ko naj bi v Mariboru delala usnjarja Mihael (1465) in njegov sin Hans Herzog (1468).6 Vira za te podatke Puff ne navaja, se pa Mihael Herzog omenja v ohranjenih arhivskih virih v letih 1464 in 1465 v prvi mestni četrti ob pla- čilu davka.7 Leta 1465 se omenja hlapec Hennsla / 2 Puff, Maribor, str. 36. 3 Prav tam, str. 72. 4 Prav tam, str. 36. 5 Semlič Rajh et al., Maribor, str. 55. 6 Puff, Maribor, 1999, str. 36. 7 Mlinarič, GZM, XVII, str. 31, 59. Ob imenu ni navedeno, da bi bil usnjar. Leta 1468 se v prvi četrti omenja Herzo- gova hiša (Mlinarič, GZM, XVII, str. 85). Za posredovane informacije o srednjeveških listinah se zahvaljujem Borisu Hajdinjaku, direktorju Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. 261 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–2802019 Hansa Herzoga.8 Leta 1550 zasledimo Mateja Her- zoga, ki pa je bil krojač.9 Mesto je že v drugi polo- vici 13. stoletja imelo usnjarja,10 sredi 15. stoletja pa se med plačniki mestnega davka v mestu omenjata Hanns ledrer in Mert ledrer, na Usnjarski ulici pa še šest usnjarjev in en irhar.11 Čeprav je večina usnjarn v Mariboru stala ob reki Dravi, so usnjarji že v drugi polovici 15. in v prvih desetletjih 16. stoletja žive- li tudi v prvi mestni četrti in pri Graških mestnih vratih ob vzhodni stranici obzidja; v njeni neposre- dni bližini so svojo usnjarno imeli tudi člani družine Herzog. Iz kupoprodajne pogodbe med Krištofom Weissom, duhovnikom in beneficiatom beneficija sv. Katarine v mariborski župnijski cerkvi sv. Jane- za Krstnika, in Pavlom Hobmaschem, mariborskim meščanom in usnjarjem, iz leta 1518 je razvidno, da je slednji od Weissa odkupil domec pred vrati Naše ljube gospe. Posest je na eni strani mejila na domec usnjarja Simona,12 na sprednji strani pa na Graško cesto.13 V matičnih knjigah mariborske župnije sv. Janeza Krstnika14 priimek Herzog prvič zasledimo sredi 17. stoletja, ko se omenjata zakonca Janez in Katarina Herzog ob rojstvu otrok (1653, 1655).15 Morda sme- mo v matičnih knjigah omenjenega Janeza Herzoga povezati z usnjarjem, ki ga v knjigi o Mariboru kot dobrodelneža (1655) omenja Puff.16 V prihodnjih stoletjih lahko priimek Herzog v matičnih knjigah zasledimo velikokrat. Družinskega debla z usnjarskim poklicem povezanih članov dru- žine Herzog ne moremo popolnoma rekonstruirati, omembe nekaterih mojstrov in poroke v usnjarskih družinah pa nam omogočajo vsaj delno vzposta- viti družinsko kronologijo. Z gotovostjo lahko kot usnjarja prepoznamo Janeza Jurija Herzoga (1635– 1735), ki je umrl star 100 let. Mrliška knjiga ga ime- 8 Mlinarič, GZM, XVII, str. 81. 9 PAM, SI_PAM/0001_00375, Kupoprodajna pogodba za po- sest z zidano hišo in z ostalim v Mariboru, 7. 7. 1550. 10 Hozjan, Mariborsko prebivalstvo, str. 18. 11 Mlinarič, GZM, XVII, Davčni registri in obračunske knjige 1452–1593, str. 1, 2. 12 Omenja se tudi pri odmeri davka leta 1505 (Mlinarič, GZM, XVII, Davčni registri in obračunske knjige 1452–1593, str. 248). 13 PAM, SI_PAM/0001_00295, 20. 3. 1518, Kupoprodajna na- loga za domec v Mariboru. 14 Originalne krstne knjige župnije sv. Janeza Krstnika v Mari- boru so ohranjene za obdobje med letoma 1650 in 1912 (z iz- jemo obdobja med letoma 1777 in 1806), poročne za obdobje med letoma 1646 in 1912, mrliške pa za obdobje med letoma 1664 in 1898. Hrani jih Nadškofijski arhiv Maribor. Deloma jih je transkribiral in objavil Jože Mlinarič v zbirki Gradivo za zgodovino Maribora (GZM) v izdaji Pokrajinskega arhiva Maribor. V okviru raziskave so bile sistematično pregleda- ne matične knjige župnije sv. Janeza Krstnika v Mariboru, matične knjige Marijine cerkve, ki je stala izven mestnega obzidja, pa le deloma. Tudi te hrani Škofijski arhiv Maribor. Za pomoč pri delu z matičnimi knjigami in nasvete se zahva- ljujem tamkajšnjemu arhivarju Gregorju Škafarju. 15 Mlinarič, GZM, XXIII, str. 39, 60, 74. 16 Puff, Maribor, str. 36. nuje »star meščan in usnjarski mojster.«17 Puff navaja, da je bil poročen s Heleno.18 Usnjar Janez ( Jakob) Herzog in soproga usnjarka Judita Herzog († 1704)19 se omenjata ob krstu otrok (1686, 1688)20 in ob po- roki hčere Rosine z varaždinskim usnjarjem Jurijem Primzem (Primez; 1699). Janez ( Jakob) Herzog je imenovan »dominus, coriarius Marpurgensis« (gospod, mariborski usnjar).21 V Pokrajinskem arhivu Maribor je ohranjena po- močniška knjiga mariborskih usnjarjev za obdobje med letoma 1692 in 1884.22 Med pomočniškimi sta- rešinami, ki so skrbeli za red in moralo med pomoč- niki, zasledimo tudi predstavnika družine Herzog. V začetku 18. stoletja se omenjata Jurij Herzog (1713 in 1716) in Matija Herzog (1714).23 Janez ( Jurij) Herzog, najverjetneje sin zgoraj omenjenega Janeza Jakoba, in (Marija) Katarina Herzog († pred 1728) se omenjata ob krstu otrok (1707, 1709, 1711, 1715)24 in ob poroki hčere Helene s tirolskim usnjarjem Nikolajem Weninom (1728).25 Heleninim otrokom je večkrat šel za botra Jurij Her- zog, meščan Celja.26 Sredi 18. stoletja se tudi v Celju omenjajo usnjarji iz družine Herzog: Jurij Herzog (1726, mestni svetnik), Franc Herzog (1783, mestni svetnik), ki je imel v drugi polovici 18. stoletja hišo na današnji Stanetovi ulici 7 in delavnico ob Koprivnici, njegov sin Franc Herzog ml. in njegova vdova Mar- jeta Herzog.27 Helena Wenin je še pred letom 1736 ovdovela, saj se je tega leta ponovno poročila, tokrat s Francem Conradom, prav tako usnjarjem in sinom mariborskega usnjarskega mojstra.28 Z usnjarjem Ja- nezom Gotlibom Conradom, usnjarskim mojstrom na Ptuju, se je poročila tudi druga hči Janeza Jurija Herzoga, Marija Katarina (1734).29 Tretja hči, Ana Rosina (Rosina, Sabina, Marija Rosina), se je poroči- la s čevljarjem Petrom Gruessom/Griessom (1735),30 ki je bil proti koncu prve polovice 18. stoletja lastnik hiše št. 95 (danes Gosposka ul. 32, vogal Volkmerje- vega prehoda), h kateri je sodila čevljarska obrt,31 po njegovi smrti pa s čevljarjem Janezom Wossethom 17 Mlinarič, GZM, XXVIII, str. 191. 18 Puff, Maribor, str. 36. Isti podatek zasledimo tudi na sliki inv. št. N. 000072 (stara inv. št. 6129), neznani slikar, Grajski trg v Mariboru, olje na papir, v. 18 cm, š. 24 cm, začetek 20. sto- letja, pridobilo Muzejsko društvo pred letom 1914 (PMM, Kulturnozgodovinski oddelek). 19 Mlinarič, GZM, XXVIII, str. 121. 20 Mlinarič, GZM, XXV, str. 38, 72. 21 Mlinarič, GZM, XXVI, str. 238. 22 PAM, SI_PAM/0891, Zbirka gradiva cehov, Blagajniška knjiga mariborskih usnjarskih pomočnikov, 1694–1884. 23 Žižek, Skrivno življenje, str. 167. 24 Mlinarič, GZM, XXIX, str. 95, 130, 165, 224. 25 Mlinarič, GZM, XXVII, str. 131. 26 Mlinarič, GZM, XXX, str. 185, 212, 238. 27 Žižek, Skrivno življenje, str. 173. 28 Mlinarič, GZM, XXVII, str. 177. 29 Mlinarič, GZM, XXVII, str. 166. 30 Mlinarič, GZM, XXVII, str. 174. 31 Semlič Rajh et al., Maribor, str. 127. 262 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–280 2019 (Bossethom),32 ki je s poroko postal lastnik hiše št. 95 in čevljarske obrti.33 Trem otrokom iz tega zakona je šel za botra brat Marije Rosine, usnjarski mojster ( Janez) Mihael Herzog (1749, 1751, 1753).34 Janez Mihael Herzog (1711–1799)35 velja za enega pomembnejših usnjarskih mojstrov iz družine Herzog. Med letoma 1733 in 1736 se je poročil z Marijo Cecilijo Menhart, ki je prav tako prihajala iz mariborske usnjarske družine. Zakonca se omenjata ob krstu otrok (1736, 1739, 1741, 1744, 1745).36 Med letoma 1744 in 1760 se kar petintridesetkrat ome- njata kot botra otrokom mariborskih meščanov,37 kar nakazuje na njun visok gmotni in socialni polo- žaj. O pomenu usnjarske družine Herzog priča tudi ohranjena pomočniška knjiga mariborskega usnjar- skega ceha za obdobje med letoma 1692 in 1884,38 na podlagi katere je Aleksander Žižek rekonstruiral seznam mariborskih cehovskih mojstrov za obdobje med letoma 1694 in 1754. Med 27 imeni mojstrov se nekateri ponovijo večkrat. Priimek Herzog se pojavi trikrat. Med njimi z gotovostjo lahko prepoznamo že omenjenega Mihaela Herzoga (cehovski mojster v letih med 1740 in 1741 ter 1753 in 1754).39 Ce- hovska mojstra sta bila tudi Janez Herzog (1699) in dobrih dvajset let kasneje spet usnjar z enakim ime- nom, Janez Herzog (1720–1721).40 Mihael Herzog je po podatkih v mrliški knjigi umrl leta 1799, star 95 let, v hiši št. 135.41 Naslednji pomemben usnjar je bil Kajetan Her- zog (1787–1856), ki se je leta 1810 poročil s Franči- ško Katarino Grabner (1790–1830). Bil je sin usnjar- ja Franza Herzoga in Marije.42 Leta 1830 je kot predstojnik mariborskega usnjarskega ceha podpisal listino, ki potrjuje, da se je Gašper Datina (Kaspar Datina) v času od 1. julija 1829 do 4. julija 1830 učil obrti pri mariborskem usnjarskem mojstru Ignaciju Staudingerju (Ignatz Staudinger).43 32 Mlinarič, GZM, XXVII, str. 213. 33 Semlič Rajh et al., Maribor, str. 127. 34 Mlinarič, GZM, XXXII, str. 99, 131, 180. 35 Mlinarič, GZM, XXIX, str. 165. Mihael Herzog je po po- datkih v mrliški knjigi umrl leta 1799, star 95 let (NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Mrliška knjiga, 1762–1857, str. 136). Isto letnico navaja tudi Puff, ki nadalje poroča, da se je njegova hčerka Frančiška leta 1797 poročila z veletrgovcem Toppom v Trstu (Puff, Maribor, str. 36). 36 Mlinarič, GZM, XXXI, str. 38, 91, 130, 169; Mlinarič, GZM, XXXII, str. 31. 37 Mlinarič, GZM, XXXI, str. 171; Mlinarič, GZM, XXXII, str. 4, 8, 9, 13, 31, 32, 35, 40, 55, 59, 67, 76, 79, 86, 91, 99, 101, 119, 131, 141, 146, 152, 168, 174, 180, 233/234, 240; Mlina- rič, GZM, XXXIII, str. 18, 41. 38 PAM, SI_PAM/0891, Blagajniška knjiga mariborskega usnjarskega ceha, 1692–1884. 39 Žižek, Skrivno življenje, str. 179. 40 Prav tam. 41 Glej op. 35. 42 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Poročna knjiga, 1749– 1836, str. 304. 43 PAM, SI_PAM/0001_01162, 17. februar 1833, potrdilo o šolanju usnjarskega ceha iz Maribora. Mariborski usnjarji so med seboj tudi prijatelje- vali. V knjigi gostov zdravilišča Rogaška Slatina za- sledimo, da so se leta 1824 skupaj odpravili na zdrav- ljenje Katarina Herzog, žena usnjarskega mojstra, gospe Fleiss in Lerch, usnjarski mojstrici, in gospod Georg Gruber, usnjarski mojster, vsi iz Maribora.44 Dve leti kasneje so zdravilišče skupaj obiskali usnjar- ska mojstra Kajetan Herzog in Georg Gruber, kr- znar Johan Gotsberger in pekovski mojster Georg Hausner.45 Kajetan Herzog in Georg Gruber sta bila skupaj na zdravljenju spet leta 182846 in 1829.47 Kajetan Herzog se omenja tudi kot ožji sorodnik ob smrti Karla Herzoga (1789/1790–1848), skupaj z Jakobom Herzogom in Frančiško Herzog, poročeno Toppo v Trstu.48 Karlov oče je bil usnjar Franc Jožef Herzog. Karl Herzog se je poročil z Marijo Gordon (1821),49 s katero nista imela otrok. Kajetanova žena usnjarka Katarina Herzog je umrla leta 1830,50 Ka- jetan pa kot vdovec, mestni usnjarski mojster, lastnik nepremičnin in posestnik šestindvajset let kasneje na naslovu mesto Maribor št. 3 (danes Grajski trg 5), star 69 let, zaradi kapi.51 Med zadnje usnjarje iz družine Herzog sodi Jožef Herzog (r. 1820), od leta 1847 poročen z (Marijo) Ano Pöltl (Hölzl, Kölbl, Höltl, Költl),52 s katero se omenjata ob rojstvu otrok (1848, 1851, 1854, 1859).53 Njun sin Anton Herzog se je leta 1886 poročil z Ano Ulrih. Stanovala sta na Postgasse 9 (danes Jurčičeva 9).54 Usnjarka Ana Herzog je umrla leta 1891, stara 71 let, na naslovu Burggasse 7 (danes Slovenska 7).55 Družina Pachner Družini Herzog in Pachner sta se povezali leta 1833 s poroko Katarine Herzog (1810–1894), hčere mariborskega usnjarja Kajetana Herzoga, z varaž- dinskim trgovcem Romanom Pachnerjem (1805– 1879).56 Stanovala sta v hiši usnjarske družine Her- 44 Cvelfar, Knjiga gostov, str. 44. 45 Prav tam, str. 73. 46 Prav tam, str. 93. 47 Prav tam, str. 109. 48 PAM, SI_PAM/0005/001/006/002/00076, Karel Herzog, Nezaključeni zapuščinski spisi Mestne občine Maribor do leta 1850. 49 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Poročna knjiga, 1749– 1836, str. 353. 50 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Mrliška knjiga, 1762– 1857, str. 276. 51 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Mrliška knjiga, 1762– 1857. 52 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Poročna knjiga, 1836– 1857, str. 83. 53 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Rojstna knjiga, 1834– 1859, str. 101, 122, 155, 200. 54 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Poročna knjiga, 1877– 1888, str. 99, 51, 317. 55 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Mrliška knjiga, str. 371. 56 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Poročna knjiga, 1749– 1836, str. 400. Roman je bil sin trgovca Andreja Pachnerja in Ane, rojene Hattinger. Poročna priča je bil Karl Pachner. Karl Pachner (stanujoč v hiši št. 3) je umrl leta 1859, star 263 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–2802019 zog na današnjem Grajskem trgu 5,57 katere lastnik je po letu 1833 postal Roman Pachner, od leta 1836 mariborski meščan.58 Kot kaže, je v poznih letih v Mariboru živela tudi mati Romana st., saj je v mrliški knjigi leta 1847 zabeležena smrt Ane Pachner, stare 67 let.59 V drugi polovici 19. stoletja so po mnenju Antoše Leskovca med najpremožnejše trgovce so- dili tisti, ki so posel začeli že pred letom 1848. Kot največji davkoplačevalec je izkazan prav Roman Pa- chner st., ki je postavil veliko trgovsko hišo na dana- šnji Jurčičevi ulici 5,60 na mestu nekdanjega hotela Pri zlatem jelenu.61 Hišo in nekdanjo gostilno, ki sta bili od leta 1850 v lasti mesta, je kupil leta 1862. Po njegovi smrti (1879) ju je kot lastnica nasledila vdova Katarina Pachner, desetletje kasneje pa je posest od- kupil njun sin Roman Pachner ml. Že Roman st. je hiši predelal za trgovske namene, današnjo podobo pa je stavba dobila v letih 1890–1891. Roman Pa- chner st. je bil v letih 1859 in 1860 tudi lastnik hiše na takratni Lekarniški ulici (danes Rotovški trg 2).62 Bil je tudi član občinskega odbora Mestne občine Maribor. Med letoma 1853 in 1861 se v zapisnikih omenjenega občinskega organa velikokrat omenja kot odbornik.63 Bil je lastnik družinskega podjetja Roman Pachner & Söhne, Gemischtwaarenhandlung in Marburg, katerega družabnika sta bila poleg njega še sinova Roman Pachner ml. in Kajetan Pachner, ki pa je podjetje zapustil leta 1872.64 Dokončno je bilo podjetje izbrisano iz sodnega registra leta 1900.65 59 let (NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Mrliška knjiga, 1858–1865, str. 16). 57 Nekdanja hiša št. 3 je skozi zgodovino imela različne naslove. V 19. stoletju Burgplatz 3, Florianplatz 3, Burgplatz 1, po letu 1900 Burgplatz 5, danes Grajski trg 5, vogal Trg svobode 6 (Semlič Rajh et al., Maribor, str. 55). 58 Semlič Rajh et al., Maribor, str. 55. 59 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Mrliška knjiga, 1762– 1857, str. 395. 60 V drugi polovici 19. stoletja se je ulica imenovala Postgasse, v začetku 20. stoletja pa Edmund Schmied Gasse (Semlič Rajh et al., Maribor, str. 113). 61 Leskovec, Razvoj gospodarstva, str. 333. 62 Semlič Rajh et al., Maribor, str. 113, 168. 63 Semlič Rajh, GZM, XL. zvezek; Semlič Rajh, GZM, XLI. zvezek; Semlič Rajh, GZM, XLII. zvezek. 64 PAM, SI_PAM/0645/001/00284, Roman Pachner & Söhne, Gemischtwarenhandlung, Maribor: spis trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor, Amtsblatt zur Grazer Ze- itung, 14. 7. 1872, Firmaänderung, brez paginacije. 65 PAM, SI_PAM/0645/001/00284, Roman Pachner & Söhne, Gemischtwarenhandlung, Maribor: spis trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor, Grazer Zeitung, 21. 2. 1900, Firma-Löschung, brez paginacije. Nadomestilo jo je pod- jetje Roman Pachner's Nachfolger, F. Szlepecz u. F. Vincetitsch, Spezerei- u. Eisenhandelgeselschaft, ukinjeno leta 1912 (PAM, SI_PAM/0645/001/00299, Roman Pachner's Nachfolger F. Szlepecz & F. Vincetitsch, Spezerei- und Eisenhandelsge- schäft, Maribor: spis trgovskega registra pri Okrožnem sodi- šču Maribor). Leta 1941 je bilo ukinjeno tudi podjetje Lotz Karl, Pachner's Nachfolger, trgovina z mešanim blagom, ki je sledilo prejšnjemu (PAM, SI_PAM/0645/001/00423, Lotz & Kühar Pachmer's Nachfolger, Maribor, od 1916 Carl Lotz Pachner's Nachfolger, Maribor: spis trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor). Roman Pachner st. je umrl leta 1879, star 74 let. Mr- liška knjiga ga imenuje »trgovec, posestnik in lastnik nepremičnin«.66 Romanova soproga Katarina, roj. Herzog, je umrla leta 1894, stara 84 let.67 V pisnih virih zasledimo omembe otrok iz tega za- kona. Kajetan Roman Jožef Pachner (1835–1913)68 je potem, ko je izstopil iz očetovega družinskega pod- jetja, leta 1873 v Bistrici pri Limbušu blizu Maribora ustanovil prvo avstrijsko podjetje kavnega nadomest- ka Surrogat- und Feigen-Kaffe-Fabrik von Kajetan Pachner.69 Podjetje je bilo ukinjeno leta 1904,70 ko ga je nadomestilo podjetje Cajetan Pachner's Nachfolger, Alois Teyber, ukinjeno leta 1906.71 Roman Karl Andrej Pachner ml. (1840–1926)72 se je poročil s Fanny Pachner, roj. Kessisogbi (1841– 1886).73 Dalj časa je bil član občinskega odbora, posebej pa se je proslavil kot predstojnik Gledali- škega in kazinskega društva v Mariboru. Izobrazbo trgovske stroke si je pridobil na Dunaju in nadalje- val družinsko tradicijo očeta Romana st., ki je bil pomemben mariborski trgovec. Gojil je tudi veliko naklonjenost do umetnosti in bil aktiven v številnih mestnih društvih kot njihov aktivni ali častni član. Do leta 1919 je bil član upravnega odbora Mestne hranilnice, odbora moškega pevskega društva ter olepševalnega, strelskega in planinskega društva, bil pa je tudi med ustanovitelji gledališkega in kazinske- ga društva. Slednjemu je predsedoval in bil desetletja njegov intendant. Neznani avtor je v Pachnerjevem nekrologu zapisal, da je »Gledališko in kazinsko dru- štvo v času njegovega predsedovanja postalo središče družabnega življenja starih Mariborčanov, neodvisno 66 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Mrliška knjiga, 1877– 1898, str. 100. 67 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Mrliška knjiga, 1877– 1898, str. 474. 68 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Rojstna knjiga, 1834– 1859, str. 12. Imel je dva otroka, Romana (r. 1869) in Pavla Kajetana (r. 1870) (PAM, SI_PAM/0005/005/001_08745; Pachner, družinski matični list občanov Mestne občine Ma- ribor). 69 PAM, SI_PAM/0645/001/00011, Surogat und Feigen-Caffe Fabrik von Cajetan Pachner in Feistriz bei Lembach, Bistri- ca pri Limbušu, sedež Maribor: spis trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor, Amtsblatt zur Grazer Zeitung, 1. 6. 1873, Kundmachungen, brez paginacije. 70 PAM, SI_PAM/0645/001/00011, Surogat und Feigen-Caffe Fabrik von Cajetan Pachner in Feistriz bei Lembach, Bistri- ca pri Limbušu, sedež Maribor: spis trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor, Amtsblatt zur Grazer Zeitung, 21. 1. 1904, Kundmachungen, brez paginacije. 71 PAM, SI_PAM/0645/001/00237, Cajetan Pachner’s Nach- folger, Bistrica pri Limbušu: spis trgovskega registra pri Okrožnem sodišču Maribor, Amtsblatt zur Grazer Zeitung, 24. 3. 1904, Eintragung einer Einzelfirma, brez paginacije, Amtsblatt zur Grazer Zeitung, 29. 11. 1906, Löschung einer Firma, brez paginacije. 72 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Rojstna knjiga, 1834– 1859, str. 41. 73 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Mrliška knjiga, 1877– 1898, str. 264. Omenjata se ob rojstvu sina Pavla Kajetana Marije leta 1870 (NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Roj- stna knjiga, 1866–1876, str. 166). 264 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–280 2019 od njihove narodnostne pripadnosti. … Gledališko in kazinsko društvo mu je svojo zahvalo izkazalo z izde- lavo celopostavnega portreta, kjer je upodobljen v svoji delovni sobi, delo domačega slikarja Edvarda Linda. … Stari Maribor je z njegovo smrtjo izgubil enega svojih najboljših meščanov.«74 Roman Pachner ml. je umrl 27. septembra 1926 v Mariboru. Njegovo premože- nje je podedovala sestra Katharina Reichholz, rojena Pachner, vdova po generalu. V dediščino je sodilo zemljišče s hišo na Jurčičevi 575 (dvonadstropna zi- dana hiša, podkletena, pokrita z opeko; v pritličju je bil velik trgovski lokal, stanovanje s petimi sobami, kuhinjo in shrambo za jedila, eno stanovanje s tremi sobami in kuhinjo v prvem nadstropju ter eno stano- vanje z osmimi sobami, kuhinjo in shrambo za jedila v drugem nadstropju; zraven je sodilo tudi dvoriščno zidano poslopje z magazinom v pritličju in stanova- njem s tremi sobami, kuhinjo in shrambo v prvem nadstropju; hlev, pritličen, zidan, lesena drvarnica) in premično premoženje: zlata ura z verižico in stano- vanjska oprema (jedilnica, spalnica, stara predsoba, razne slike, večinoma dela zapustnika samega, obi- čajno namizno orodje in kuhinjska oprema, obnoše- na obleka in perilo).76 Karl Albert Alojz Pachner (1844–1906)77 je bil od materine smrti leta 1894 lastnik hiše na Grajskem trgu 5. 78 Poročen je bil s Terezijo, rojeno Komaro- my de Koy, vdovo po Theodorju Lonyayu de Nagy- -Lonyayu,79 ki ji je zapustil svoje premoženje.80 Te- rezija Pachner je Muzejskemu društvu v Mariboru podarila številne predmete. Katarina Marija Rozalija Pachner (r. 1846)81 se je leta 1878 v Mariboru poročila z Moritzem Jane- zom Reichholdom (kasneje generalom regimenta št. 6 v cesarsko-kraljevi vojski). Poročna priča je bil njen brat Kajetan Pachner, mariborski industrialec.82 Kot smo že omenili, je po bratu Romanu podedovala hišo na Jurčičevi 5. 74 Marburger Zeitung, 1. 10. 1926, str. 3. Za posredovanje član- ka v Marburger Zeitung se zahvaljujem kolegu mag. Oskarju Habjaniču. 75 Leta 1898 je na istem naslovu živel tudi brat Kajetan Pachner (Kaltenbrunner, Adressbuch, str. 138). 76 PAM, SI_PAM/0635/001/002/01206, Roman Pachner (Maribor): zapuščinska zadeva A V 504/26 Okrajnega sodi- šča Maribor. 77 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Rojstna knjiga, 1834– 1859, str. 76. 78 Semlič Rajh et al., Maribor, str. 55. 79 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, dvojnik Mrliške knjige, original hrani Upravna enota Maribor. Bil je očim Tereziji- nim otrokom iz prvega zakona: Andreju pl. Lonyayu, Irmi baronici Rüling, Teodori pl. Rudnyanszkyi in Katarini pl. Lonyay. Ob njegovi smrti sta podpisana tudi brata Kajetan in Roman Pachner ter sestra Kathi pl. Reichhold (Marburger Zeitung, 13. 11. 1906, str. 8). 80 PAM, SI_PAM/0635/001/001/04026, Karl Albert Pachner (Maribor) – zapuščinska zadeva A V 464/06. 81 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Rojstna knjiga, 1834– 1859, str. 92. 82 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Poročna knjiga, 1877– 1888, str. 52, 53. Vzporedno z družino Romana Pachnerja st., pa sta v Mariboru živela tudi njegov nečak Karl (Charles) Pachner († 1918),83 dolgoletni sekretar Trgovinske zbornice84 in nečakinja Amalija Pach- ner († 1912).85 Leta 1898 sta oba živela na naslovu Tegetthofstrasse (danes Partizanska cesta).86 Oba sta umrla neporočena in brez otrok. Družina Pachner je imela na mestnem pokopališču družinsko grobnico.87 V svoji oporoki je Karl (Charles) Pachner maribor- skemu muzeju zapustil »alle Ölbilder seiner Verwand- schaft.« Za predajo slik je po oporoki bil zadolžen Roman Pachner ml.88 PREMIČNA KULTURNA DEDIŠČINA DRUŽIN HERZOG IN PACHNER V ZBIRKI POKRAJINSKEGA MUZEJA MARIBOR Razpršeni, pa vendar dragoceni pisni viri o dru- žinah Herzog in Pachner nam omogočajo, da po- skušamo vsaj deloma sestaviti kronologijo teh dveh pomembnih mariborskih družin in ju povezati s stavbami in premično kulturno dediščino, ohranjeno v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor. Pomemben vir za ugotavljanje izvora muzejskih predmetov so inventarne knjige, v katerih so bolj ali manj natančno zabeleženi podatki o pridobljenih muzealijah in nji- hovih nekdanjih lastnikih. Predmeti, ki jih povezu- jemo z obravnavanima družinama, so v muzej prišli večinoma iz zbirke Muzejskega društva. Društvo je od leta 1902 vodilo inventarno knjigo, v katero so vpisovali pridobljene predmete,89 vendar, kot kaže delo z muzejskim gradivom, ne vseh. Do leta 1918 zasledimo več vpisov o predmetih, ki so jih podarili člani družine Pachner. Donatorji so bili Roman Pa- 83 PAM, SI_PAM/0635/001/001/08249, Carl (Charles) Pach- ner (Maribor) – zapuščinska zadeva A V 182/18. 84 Marburger Zeitung, 20. 2. 1918, str. 4. 85 V zapuščinskih dokumentih se omenja še sestra Marija Pfef- ferer, rojena Pachner (PAM, SI_PAM/0635/001/001/05298, Amalia Pachner (Maribor) – zapuščinska zadeva A V 173/12). 86 Charles je bil knjigovodja, Amalija pa zasebnica (Kalten- brunner, Adressbuch, str. 138). 87 Marburger Zeitung, 19. 2. 1918, str. 4. 88 »Vse oljne slike njegovih sorodnikov« (PAM, SI_ PAM/0635/001/001/08249, Carl (Charles) Pachner (Mari- bor) – zapuščinska zadeva A V 182/18). 89 Inventarno knjigo mariborskega Muzejskega društva (Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg) hranijo v Pokrajinskem muzeju Maribor. V času prvega ravnatelja Po- krajinskega muzeja Maribor dr. Franja Baša so začeli voditi skupno inventarno knjigo za gradivo v zbirki tega muzeja. V Baševi knjigi so povzemali podatke iz inventarnih knjig Muzejskega društva in Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko. Zbirka Lavantinskega škofijskega muzeja ni imela inventarne knjige, zato so podatke o izvoru teh predmetov povzeli po članku dr. Avguština Stegenška v Ljubitelju kr- ščanske umetnosti iz leta 1914 in drugih takrat razpoložljivih virih. V šestdesetih letih 20. stoletja so muzejske zbirke raz- delili na posamezne oddelke in začeli voditi ločene inventar- ne knjige. Arheološka zbirka je dobila oznako A, etnološka zbirka oznako E, kulturnozgodovinska zbirka pa oznako N (nova). 265 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–2802019 chner ml., zakonca Karl in Terezija Pachner (po letu 1906 vdova) in Karl (Charles) Pachner.90 Roman in Karl sta bila brata, sinova Romana Pachnerja st. in Katarine Herzog. Karl (Charles) Pachner je bil njun stric. V naslednjo skupino sodijo predmeti, ki so po podatkih v Baševi inventarni knjigi prišli v muzej iz zbirke Muzejskega društva kot darovi družine Pach- ner, vendar v inventarni knjigi Muzejskega društva niso zavedeni. Sklepati smemo, da se je Baš pri tem opiral na nam neznano dokumentacijo. En predmet, povezan z družino Pachner, je prišel v muzejsko zbir- ko kot dar Mestne občine Maribor. Žal so podatki v inventarni knjigi Muzejskega društva ponekod pre- skopi, da bi predmete z gotovostjo lahko povezali z dejanskimi predmeti v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor. Manjkajo mere, datacije in opisi, ki bi bili nujni za njihovo identifikacijo. Povezava se deloma izgubi že med inventarno knjigo Muzejskega društva in Baševo inventarno knjigo. Zbrani muzejski predmeti so obravnavani po skupinah, saj na ta način najbolje osvetljujejo način življenja in vrednote njihovih nekdanjih lastnikov. Likovna dela iz fonda Herzog-Pachner Likovna dela, ohranjena v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor, nam omogočajo, da nekateri člani iz 90 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, str. 1–262. družin Herzog in Pachner dobijo podobo. Ohranila se je tudi slika, ki upodablja njihovo hišo na Graj- skem trgu 5 v Mariboru; hiša je stala nasproti mari- borskega gradu, kjer se predmeti danes hranijo. Roman Pachner ml., Hiša Herzog-Pachner na Grajskem trgu v Mariboru, pred letom 190891 V zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor hrani- jo sliko z upodobitvijo hiše Herzog-Pachner, ki je nekoč stala na Grajskem trgu 5 v Mariboru. (slika 1) Delo je majhnega formata in slikarsko skromno, vendar izpovedno, saj prikazuje hišo, preden so jo leta 1908 podrli. Sliko je Muzejskemu društvu leta 1908 podaril Roman Pachner ml.,92 ki jo je po podatkih v takratni inventarni knjigi tudi naslikal. Hiša je stala nasproti mariborskega gradu. Imela je strmo streho, fronto pokončnih oken v nadstropju, med katerimi so bili pilastri, v pritličju pa dvoje polkrožno zaklju- čenih vrat in vrsto manjših oken. Leva, ožja vrata imajo ob straneh polkni, ki nakazujeta, da je šlo za vhod v lokal. Iz zapisov v zemljiških knjigah izvemo, da je hišo z usnjarsko delavnico in jusom najkasneje leta 1756 po očetu podedoval Janez Mihael Herzog. V drugi polovici 18. stoletja so Herzogi opravljali obrt na dvorišču svoje hiše, postavljene proti vzhodnemu 91 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 000072 (sta- ra inv. št. 6129), olje na platnu, v. 18 cm, š. 24 cm. 92 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 13. 12. 1908, št. 2912, str. 140. Slika 1: Roman Pachner ml., Hiša Herzog-Pachner na Grajskem trgu v Mariboru, o. na karton, pred letom 1908. 266 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–280 2019 vodnemu jarku mesta.93 Takrat je mejila na mestna Ulrikova (Graška) vrata in obzidje, po zasutju ob- zidnega jarka pa na vrtove. Še v drugi polovici 19. stoletja so imeli Herzogi usnjarsko obrt pri svoji hiši na Grajskem trgu. Nekdanjo stavbo usnjarjev Her- zogov je v letih 1909–1910 nadomestila sedanja, ki so jo pozidali takratni lastniki Scherbaumi.94 Na hrbtni strani slike je pritrjen karton z mesto- ma težko berljivim besedilom o preteklosti hiše in družin Herzog in Pachner. Besedilo se glasi: »Haus der Herzog Pachner am Burgplatz. Mit Bewilligung von Grafen von Scherfenberg Herren zu Burg Mar- burg und Obermarburg erbaute im Jahre 1390. Andre- as Herzog der Einsiedler das [neberljivo] Haus an der Burgthor mit der Zugbrücke, welches 1412 sein Bruder Johann übernommen. In ununterbrochener Linie folg- ten dann Michael Herzog 1463, sein Sohn Hans 1468 alle als Lederer sehr geachtet die Schicksale der Stadt theilend. Johann Georg und Josef der Jaeger waren über 100 Jahre alt. Johan Georg starb am 21. October 1735 seine Gattin Helene war die schoenste Frau der Stadt. Michael Herzog starb 1799 im Alter von 95. Jahren. Seine Tochter Franziska heiratete 1797 den Grosshaen- dler und Gründer des Osterreichischen Loyd Alexsander Toppo in Triest und Schwester Caroline [neberljivo] nach London. Josef Herzog 1800 und sein Sohn Cajetan 1815 hatten die einzige radizierte Lederer Gewerbe in Marburg. Das Haus ist am 9. July 1795 abgebrannt und wurde von Michael Herzog aufgebaut und mit einem Stockwerk [neberljivo] wozu ihm die Stadtgemeinde 500 Gulden ohne Zinzen [neberljivo] hat, dann [ne- berljivo] 1813 beim Durchmarsch der französischen Truppen der Dachstuhl angezündet und ist total nieder- gebrant. Cajetan Herzog erhielt von der Stadtgemeinde das Holz zum Aufbau eines neuen Dachstuhls geschenkt. Nachdem Tode Cajetan Herzog 1856 erhielt das Haus seine einzige Tochter Katharina verheiratete Pachner welche am 15. [neberljivo] 1894 gestorben, ihr Sohn Carl war der Erbe, nach seinem Tode am 13. November 1906 wurde an die Stadtgemeinde verkauft von welche an den [neberljivo] Carl und Gustav Scherbaum erhil- ten und im October 1908 demolierten.«95 Zapis sicer 93 Leskovec, Razvoj gospodarstva, str. 314. 94 Curk, v: Puff, Maribor, str. 322. 95 »Hiša Herzog Pachner na Grajskem trgu. Z dovoljenjem grofa pl. Scherfenberg, gospoda gradu Maribor in Gornji Maribor, je leta 1390 priseljenec Andrej Herzog [neberljivo] hišo ob mestnih vratih, ki so imela dvižni most. Leta 1412 je hišo prevzel njegov brat Janez. V neprekinjeni vrsti sta nato sledila Mihael Herzog 1463 in njegov sin Janez (Hans) 1468. Vsi so bili kot usnjarji zelo spoštovani in so sodoživljali usodo mesta. Janez Jurij in Jožef Lovec sta bila stara čez 100 let. Janez Jurij je umrl 21. oktobra 1735. Njegova žena Helena je bila najlepša ženska v mestu. Mihael Herzog je umrl leta 1799 v starosti 95 let. Njegova hči Frančiška se je leta 1797 poročila z veletrgovcem in ustanoviteljem Avstrijske družbe Loyd Aleksandrom Toppom v Trstu in [neberljivo] sestra Karolina v London. Jožef Herzog 1800 in njegov sin Kajetan, 1815, sta radicirala usnjarsko obrt v Mariboru. Hiša je 9. julija 1795 pogorela. Mihael Herzog jo je ponovno postavil in (po- višal?) za eno nadstropje. Od občine (je dobil?) 500 guldnov ni signiran, vendar na podlagi primerjave signiranega rokopisa na kartonu, ki je pritrjen na drugo likov- no delo,96 ugotovimo, da gre za Romana Pachnerja ml. Sklepati smemo, da je besedila pritrdil na likovna dela pred predajo Muzejskemu društvu, saj je na njih letnica 1908. Če primerjamo Puffov zapis (1846)97 s pričujočim, ugotovimo, da so podatki do neke mere podobni, vendar jih Pachner dopolnjuje in dodaja še informacije iz druge polovice 19. stoletja in z začetka 20. stoletja. Nadaljnja primerjava z razpoložljivimi matičnimi knjigami župnije sv. Janeza Krstnika do- kazuje, da niso zmeraj natančni. Prvi od omenjenih članov iz usnjarske druži- ne Herzog, ki ga prepoznamo v matičnih knjigah, je usnjar Janez Jurij Herzog, ki je umrl 21. oktobra 1735. Naslednji, ki ga lahko z gotovostjo identificira- mo, je Mihael Herzog, ki je umrl leta 1799. Kot smo že omenili, se zdi nenavadno, da bi bila pri Puffu in Pachnerju omenjena Frančiška Herzog, ki naj bi se poročila leta 1797, hči Mihaela Herzoga. Po njunih podatkih je bil ob smrti leta 1799 star 95 let, po po- datkih v matičnih knjigah pa 88 let. To bi pomenilo, da je bil - če gre za isto osebo - ob hčerkini poroki star 93 oziroma 86 let. Možno je, da vmes manjka najmanj ena generacija. Dejstvo je, da se je usnjar Mihael Herzog (r. 1711) med letoma 1733 in 1736 poročil z Marijo Cecilijo Menhart. V matičnih knji- gah sta velikokrat omenjena kot usnjar in usnjarka. Usnjarja Jožefa Herzoga, ki ga kot naslednjega nava- jata Puff in Pachner in ki bi naj bil oče Kajetana Her- zoga, ne moremo povezati z omembami v matičnih knjigah. Ob poroki s Frančiško Grabner se leta 1810 omenja usnjar Kajetan Herzog, vendar je bil njegov oče Franc Herzog (usnjar). Po podatkih v zemljiških knjigah zasledimo, da je hišo na Grajskem trgu 5 po smrti Mihaela Herzoga odkupil njegov sin, usnjarski mojster Jožef, ki je hišo do leta 1803 dvignil v nad- stropno.98 Leta 1817 je lastnik hiše postal Kajetan Herzog,99 od leta 1810 poročen s Frančiško Kata- rino, roj. Grabner, od leta 1830 vdovec.100 Glede na zapise v zemljiških knjigah je lastnik hiše po poroki s Kajetanovo hčerko Katarino postal Roman Pachner st., Katarina pa naj bi lastniški delež svojega moža prevzela leta 1859.101 Pachner navaja, da je po Kaje- tanovi smrti leta 1856 hišo na Grajskem trgu pode- brez davkov. Leta 1813, ko je skozi mesto korakala francoska vojska, je zagorelo hišno ostrešje in popolnoma zgorelo. Ka- jetan Herzog je od mestne občine brezplačno prejel les za izgradnjo novega. Po smrti Kajetana Herzoga, 1856, je hišo dobila njegova edina hčerka Katarina, (poročena) Pachner, ki je (umrla) leta 1894. Dedič je bil njen sin Karl. Po njegovi smrti 13. novembra 1906 je bila hiša prodana mestni občini, od katere sta jo odkupila Karl in Gustav Scherbaum in jo oktobra leta 1908 podrla.« 96 Glej op. 108. 97 Puff, Maribor, str. 36. 98 Semlič Rajh et al., Maribor, str. 55. 99 Prav tam. 100 Glej op. 42, 50, 51. 101 Semlič Rajh et al., Maribor, str. 55. 267 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–2802019 dovala hči Katarina.102 Zagotovo vemo, da je Roman Pachner st. umrl leta 1879, Katarina pa leta 1894.103 Hišo je podedoval sin Karl,104 ki je, kot je na sliko zapisal tudi Roman Pachner ml., umrl 13. novembra 1906.105 Z njim se je zaključila zgodovina usnjarskih družin Herzog in trgovske družine Pachner, ki so več stoletij naseljevale hišo na Grajskem trgu 5, vogal Trga svobode 6. Novi lastniki Scherbaumi so jo, kot že omenjeno, kmalu zatem podrli in na njenem me- stu zgradili današnjo stavbo. Roman Pachner ml., Strelišče mariborskega strelskega društva okoli leta 1700, pred 1908106 Sočasno z upodobitvijo hiše na Grajskem trgu 5 je Roman Pachner ml. Muzejskemu društvu podaril tudi sliko, ki prikazuje »staro strelišče ob Koroških vratih v času okoli leta 1700,«107 katere avtor je bil darovalec. (slika 2) Roman Pachner ml. je bil tudi dolgoletni član mariborskega strelskega društva. Li- kovno skromno delo prikazuje strelišče mariborske- ga strelskega društva v Pristaniški ulici ob zahodni 102 Glej op. 95. V dokumentaciji o portretu Kajetana Herzoga v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor je navedeno, da se je omenjeni rodil leta 1793 in umrl leta 1859 (glej op. 117). 103 Glej op. 66, 67. 104 Semlič Rajh et al., Maribor, str. 55. 105 Marburger Zeitung, 13. 11. 1906, str. 8. 106 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 001335 (sta- ra inv. št. 5312), olje na platnu, v. 25,5 cm, š. 33,5 cm. 107 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 2913, str. 140, 13. 12. 1908. stranici mestnega obzidja okoli leta 1700. V levem spodnjem kotu je stolpič s konično streho (vhod v strelišče), ki ima na fasadi napis Schießstaete in letni- co 1700. Stolpič, prislonjena strelna lopa in tarče so opremljeni z belo-rdečimi zastavicami. Pred streli- ščem se zbirajo strelci s puškami na ramah, pokriti s klobuki. Na desni strani slike je upodobljeno mestno obzidje z okroglim stolpom, na katerem je tabla z na- pisom Bier Keller (pivnica), pred njim pa gostilničar z lončenim vrčkom piva. Za stolpom so naslikane hiše in severna stranica obzidja z enim od srednjeveških obrambnih stolpov. V spodnjem delu slike je nasli- kana reka Drava in na obrežje privezan splav, v zgor- njem delu so grički. Na hrbtni strani slike je pritrjen karton s kratko zgodovino mariborskega strelskega društva: »Geschichte des Marburger Schützen-Verei- nes. [neberljivo] und die Gründung des Marburger Schützen Vereines greift bis in das Jahr 1700 zurück und findet man die Namen Rudolf Pommer, [neberljivo] Sirk, Graf Kiesel, Herzog, König [neberljivo] welche die Schießstaette um/im/um tiefen Graben sogenannten Wasserturm an der Drau gründeten, und sind Scheiben- bilder noch vorhanden von 15. 11. 1703 zum Namen- stage Kaiser Leopold, Gedenkscheiben 1712 Günther von Herberstein, 1904 Ritter von Raubar, Burg [ne- berljivo] Sirk, Hauptmann Reitel 1715. Von Jahr 1809 bis 1827 wurde nicht geschossen und die Stadtringmau- ern abgetragen und der Wasserturm demoliert. Im Jahre 1829 hat Cajetan Herzog mit König den Brucken Hans eine Schießstaette auf der sogenannten Teufelsmühle in Melling [neberljivo] wo bis zum Jahre 1860 fleißig ge- Slika 2: Roman Pachner ml., Strelišče mariborskega strelskega društva okoli leta 1700, o. na karton, pred letom 1908. 268 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–280 2019 schossen wurde. 1862. übersiedelten die Schützen in die Pikardie die gütige/heutige Weinbauschule welche das Land 1874. ankaufte, und dann in den Burgwald wo sich die Schützen auf eigene Kosten eine [neberljivo] Schießstaete erbauten welche noch heute in Verwendung besteht. Marburg den 1. November 1908. Roman Pach- ner. Schießstaette 1700.«108 Neznani slikar, Frančiška Herzog, okoli 1660109 Po podatkih v Baševi inventarni knjigi naj bi sli- karsko zelo kvaliteten portret deklice s cvetjem v laseh pridobilo Muzejsko društvo pred letom 1914, vendar v inventarno knjigo društva ni vpisano. (slika 3) Med deli, ki so jih podarili člani družine Pachner, portreta Frančiške Herzog sicer ne najdemo, možno pa je, da je slika ena izmed dveh, ki sta označeni le kot Öl- bild (oljna slika).110 V Baševi inventarni knjigi je tudi zapisano, da gre za portret deklice Frančiške Her- zog, hčerke usnjarja v Mariboru, konec 18. stoletja,111 čeprav ne vemo, od kod ta podatek izvira. Slogovna in kostumološka analiza likovnega dela, ki sta se je lotila tako dr. Sergej Vrišer kot kasneje dr. Andreja Vrišer, pa je obravnavani portret postavila v čas okoli leta 1660112 ali morda malce kasneje. Upodobljen- ka iz usnjarske družine Herzog torej ne more biti s konca 18. stoletja, kot je zapisal Baš. Edina Franči- 108 »Zgodovina mariborskega strelskega društva. [neberljivo] in ustanovitev mariborskega strelskega društva sega v leto 1700. Z njo so povezana imena Rudolf Pommer, [neberljivo] Sirk, grof Khisl, Herzog, König, ki so ustanovili strelišče ob globokem jarku tako imenovanega vodnega stolpa ob reki Dravi. Ohranjene so še tarče z dne 15. 11. 1703, na god cesarja Leopolda, spominska tarča iz leta 1712 Gunterja pl. Herbersteina, iz leta 1904 viteza Raubarja, [neberljivo] Sirka, glavarja Reitla iz leta 1715. Med letoma 1809 in 1827 se na strelišču ni streljalo, mestno obzidje so odstranili, vodni stolp podrli. Leta 1829 je Kajetan Herzog skupaj s [neberljivo] Königom in [neberljivo] Janezom [neber- ljivo] strelišče ob t. i. Hudičevem mlinu v Melju, kjer se je do leta 1860 pridno streljalo. Leta 1862 so se strelci preselili v Pikardi- jo današnje vinogradniške šole, ki je posestvo kupila leta 1874. Nato pa v Grajski gozd, kjer so si strelci na lastne stroške zgradili strelišče, ki je še danes v uporabi. Maribor, 1. novembra 1908. Roman Pachner. Strelišče leta 1700.« V Marburger Zeitung je bil 28. februarja 1903 objavljen članek o zgodovini strelske- ga društva, ki navaja podobne, pa vendar ne čisto identične podatke (Marburger Zeitung, 28. 2. 1903, str. 3). V zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor hranijo tarčo, ki po podatkih v Baševi inventarni knjigi izvira iz mariborskega strelskega društva. Izdelana je iz lesa in železne pločevine, v centru je sprožilni mehanizem za moža, ki se pojavi nad tarčo. Figura je poslikana in v iztegnjeni roki drži kozarec. Čelna stran no- silca tarče je iz masivne železne plošče, na katero je pritrjena okrogla tarča iz lepenke (PMM, Kulturnozgodovinski odde- lek, inv. št. N. 006152, stara inv. št. 9834). 109 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 000027 (sta- ra inv. št. 6251), olje na platnu, v. 79 cm, š. 66 cm (oval), okoli 1660–1680. Glej tudi: Stari tuji slikarji, II, str. 52; Tristo let mode, str. 28; Vrišer, Noša v baroku, str. 22, sl. 60. 110 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 5405, št. 5406, str. 262, dar: zapuščina Karla (Charlesa) Pach- nerja. 111 Glej op. 109. 112 Vrišer, Noša v baroku, str. 22. ška Herzog, ki jo omenja Puff, naj bi se poročila leta 1797 v Trstu s trgovcem Aleksandrom Toppom.113 Upodobljenka je prikazana zasukana rahlo proti svoji desni, levo roko ima spuščeno, v desnici drži vrtnico. Okoli vratu ima ogrlico z obeskom, v ušesih uhane, v lase pa vpet šopek, ki ga lahko razumemo kot simbol minljivosti. Obleka ima za ta čas značilen raven izrez, ki razgalja vrat in zgornji del ramen, okoli izreza je v dveh pasovih čipkast ovratnik s pentljo.114 Na portre- tu je upodobljena zelo mlada ženska, skorajda dekli- ca, stara morda 15 let, kar bi pomenilo, da je bila roje- na malo pred sredo 17. stoletja. Kot že omenjeno, so krstne knjige mariborske župnije sv. Janeza Krstnika ohranjene za obdobje po letu 1650, zato Frančiške Herzog v njih ne najdemo. Prav tako ni omenjena v poročni oziroma mrliški knjigi. Omemba zakoncev Janeza in Marije Herzog po letu 1653 v krstni knjigi dokazuje, da je v tem času družina s tem priimkom v mestu živela. Frančiška bi torej lahko izvirala iz te družine, dokaza za to domnevo pa nimamo. Jožef Ziegler, Portret Kajetana Herzoga, 1846115 Več podatkov imamo o portretu mariborskega usnjarja Kajetana Herzoga, ki ga je Muzejskemu društvu zapustil Karl (Charles) Pachner leta 1918.116 (slika 6) Delo je naslikal dunajski bidermajerski sli- kar Jožef Ziegler (1785–1852). Slika ima na hrbtni strani pritrjen listek z rokopisnim besedilom: »Ca- jetan Herzog Sohn des Michael geboren 1793 gestorben 1859. War 1813 an der Schlacht bei Leipzig trug die Ehrenmedaille und das Kanonen Kreuz 1848 Gar- dist erhielt er von Feldmarschal Grafen Radetzky ein Gewehr mit den Inschriften. Die Herzog waren Gerber 1468–1890.«117 Kajetan Herzog je prikazan v bider- majerski noši, v beli srajci z mehkim ovratnikom in široko pentljo, črnim suknjičem in pelerino, na kate- ro je pritrjena verižica.118 Je predstavnik premožnega mariborskega meščanstva sredine 19. stoletja. Neznani slikar, Portret Ane Herzog, prva polovica 19. stoletja119 Doprsni portret mariborske meščanke Ane Her- zog v rjavkasti meščanski obleki z avbo na glavi je 113 Puff, Maribor, str. 36. 114 Vrišer, Noša v baroku, str. 22. 115 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 000095 (stara inv. št. 6150), olje na platnu, v. 69 cm, š. 53 cm. Glej tudi: Vrišer, Umetnost, str. 83; Vrišer, V fraku in krinolini, str. 32, slika 22. 116 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 5403, str. 262. 117 »Kajetan Herzog, sin Mihaela, rojen 1793, umrl 1859. Leta 1813 je sodeloval v bitki pri Leipzigu. Nosil je častno medaljo in topniški križ. 1848. Gardist … prejel od feldmaršala grofa Ra- detzkega puško z napisi. Družina Herzog so bili strojarji med letoma 1463 in 1890.« 118 Vrišer, V fraku in krinolini, str. 32. 119 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 001364 (sta- ra inv. št. 13140), olje na platnu, v. 71 cm, š. 53 cm. 269 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–2802019 Slika 3: Neznani slikar, Frančiška Herzog, o. pl., okoli leta 1660. Slika 5: Neznani slikar, Portret Ane Herzog, o. pl., prva polovica 19. stoletja. Slika 6: Jožef Ziegler, Portret Kajetana Herzoga, o. pl., 1846. Slika 4: Neznani slikar, Portret Karla Pachnerja, o. pl., začetek 19. stoletja. 270 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–280 2019 Slika 8: Edvard Lind, Portret žene mariborskega peka Herzoga, o. pl., 70. leta 19. stoletja. Slika 9: Edvard Lind, Portret Romana Pachnerja ml., o. pl., pred letom 1904, iz mariborskega magistrata. Slika 7: Edvard Lind, Portret mariborskega peka Herzoga, o. pl., 70. leta 19. stoletja. 271 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–2802019 Muzejskemu društvu podaril Karl (Charles) Pa- chner.120 (slika 5) V skromni omembi v inventarni knjigi Muzejskega društva je zapisano, da gre za ma- ter Kajetana Pachnerja (1750–1821), pri čemer gre gotovo za napako. Delo je bilo predano sočasno kot portret Kajetana Herzoga, tako da je bolj verjetno, da je bila mišljena mati Kajetana Herzoga. Navedenih rojstnih podatkov v matičnih knjigah župnije sv. Ja- neza Krstnika ne moremo potrditi. Edvard Lind, Portreta mariborskega peka Herzoga in njegove žene, 70. leta 19. stoletja121 V zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor hrani- jo tudi portretni par »mariborskega peka« Herzoga in njegove soproge iz 70. let 19. stoletja. (sliki 7, 8) Portreta v inventarni knjigi Muzejskega društva nista zabeležena, v Baševi knjigi je zapisano le, da je delo prišlo v fond Muzejskega društva pred letom 1918. Med donacijami družine Pachner omenjenih por- tretov torej ne najdemo. Kljub skopim podatkom pa imamo v tem primeru znanega slikarja, iz Hamburga izvirajočega Edvarda Linda (rojen 1827, umrl 1904 v Mariboru). Lind je po letu 1856, ko se je naselil v Mariboru, naslikal številne portrete mariborskih meščanov. Sliki nimata signature, vendar je v Baševi inventarni knjigi navedeno, da gre za deli Edvarda Linda. Upodobljena naj bi bila mariborski pek Herz- og in njegova žena, stanujoča pri Graških vratih (da- nes Trg svobode 1). Matične knjige župnije sv. Janeza Krstnika nam tudi tokrat ne omogočajo zanesljive identifikacije omenjenih portretirancev. Časovnemu okviru ustreza omemba Jožefa Herzoga – mlinar- ja in soproge Antonije, rojene Verdonik, ob rojstvu sina Antona (1891),122 vendar ta dva nista živela pri Graških vratih. Doprsna podoba mariborskega peka Herzoga ga kaže kot resnega mladega moža, s kratko pristriženo pričesko, brki in bradico. Čez visoko za- pet črn suknjič nosi upodobljenec še plašč, pod njim pa belo srajco, prevezano s črno pentljo. Pekova žena je upodobljena v temni oprijeti obleki s kvadratnim izrezom, ki ga obroblja čipka. Okoli vratu ima veri- žico z medaljonom, v ušesih uhane. Oba portreta sta bila nekoč vstavljena v okvir z ovalnim izrezom, kar je vidno na platnu. 120 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 5402, str. 262. 121 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 001224 (sta- ra inv. št. 5095), olje na platnu, v. 60 cm, š. 48 cm; inv. št. N. 001223 (stara inv. št. 5094), olje na platnu, v. 60 cm, š. 48 cm. 122 NŠAM, Župnija sv. Janeza Krstnika, Poročna knjiga, 1882– 1893, str. 386. Neznani slikar, Portret Karla Pachnerja, začetek 19. stoletja123 Karl (Charles) Pachner je Muzejskemu društvu zapustil tudi majhno sliko z upodobitvijo dečka, ki mu na dlani sedi ptica. (slika 4) V inventarni knjigi124 in na hrbtni strani slike, kjer je pritrjen listek z roko- pisom, je zapisano »Carl Pachner als Kind, gebor. 1799, gestorb. in Marburg 1851.«125 V tem primeru mrliška knjiga potrjuje smrt Karla Pachnerja v Mariboru, vendar ne leta 1851, temveč leta 1859. Omenjeni je bil v času smrti star 59 let.126 Z veliko verjetnostjo lahko sklepamo, da gre za Karla Pachnerja, ki je bil leta 1833 poročna priča Romanu Pachnerju, morda svojemu bratu. Na sliki torej ni darovalec, temveč njegov starejši sorodnik. Portret prikazuje majhnega dečka v empirski noši z razpeto srajco z nabranim ovratnikom in obleko, sestavljeno iz kratkega suknji- ča spencerja in dolgih, proti tlom zožujočih se hlač, ki so bile na suknjič pritrjene z gumbi.127 Edvard Lind, Portret Romana Pachnerja ml., pred letom 1904, iz mariborskega magistrata128 V zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor hranijo tudi portret Romana Pachnerja ml., ki pa ni prišel v muzej kot donacija družine Pachner, temveč z Me- stne občine Maribor. (slika 9) Sodi v serijo portretov, ki jih je za mariborski magistrat naslikal že omenjeni mariborski slikar Edvard Lind. Portreti prikazujejo mariborske župane iz druge polovice 19. stoletja in začetka 20. stoletja ter mestne dostojanstvenike. Vsi portreti so približno enakega formata (pribl. 140 × 100 cm) in so vstavljeni v dva tipa okvirjev. V nekro- logu Romana Pachnerja ml. omenjeni portret Edvar- da Linda je istoveten portretu v zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor. Roman Pachner ml. je prikazan kot mož v zrelih letih, s plešo in brki, desno roko naslanja na rob pisalne mize, na kateri so zložene knjige, ena je odprta. V levem spodnjem kotu je napis: »Roman Pachner, Gründer-Verwaltungs Ausschuss u. Vorstand des Theater- und Casino Vereines von 1863 bis 1900. v. E. Lind gemalt.«129 Roman Pachner ml. naj bi Muzejskemu društvu podaril tudi kvalitetno delo neznanega slikarja iz 17. stoletja, ki prikazuje Salomo z glavo Janeza Krstni- 123 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 001588 (sta- ra inv. št. 5007) olje na platnu, v. 43 cm, š. 37 cm. Glej tudi: Vrišer, V fraku in krinolini, str. 19, 21. 124 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 5404, str. 262. 125 »Karl Pachner kot otrok. Rojen 1799, umrl 1851 v Mariboru.« 126 Glej op. 56 v tem članku. 127 Vrišer, V fraku in krinolini, str. 19, 21. 128 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 001086 (sta- ra inv. št. 13381), olje na platnu, v. 138 cm, š. 100 cm. 129 »Roman Pachner, ustanovitelj, član uprave in predstojnik Gleda- liškega in Kazinskega društva med letoma 1863 in 1900, nasli- kal E. Lind.« 272 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–280 2019 ka.130 V inventarni knjigi Muzejskega društva delo ni omenjeno. Morda gre za drugo oljno sliko, ki je omenjena zgolj kot Ölbild (oljna slika).131 Prav tako iz obstoječe dokumentacije ne izvemo, kje je bila v uporabi, verjetno pa se zdi, da je krasila hišo maribor- skih meščanov Pachnerjev oziroma Herzogov. Po podatkih v inventarni knjigi Muzejskega društva je Terezija Pachner temu društvu podari- la »sliko Napoleona pred Moskvo«132 in »sliko bit- ke pri Zagrebu«.133 Pri prvi gre morda za grafiko Napoleona,134 pri drugi pa zagotovo za grafiko bit- ke pri Zagrebu,135 ki je potekala 6. julija 1809. Tudi donacijo Karla Pachnerja – »sliko Ronacherja«136 prepoznamo v muzejski grafični zbirki,137 premalo podatkov pa imamo o daru Romana Pachnerja ml. »Napoved cesarju Frideriku«,138 ki je v današnji mu- zejski zbirki ne moremo z gotovostjo identificirati. Oblačila in tekstilije Terezija Pachner je v zbirko Muzejskega društva darovala med prvimi, saj je damska avbica z območ- 130 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 000156 (sta- ra inv. št. 5097), olje na platnu, v. 81 cm, š. 67 cm. 131 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 5405, št. 5406, 262, zapuščina Karla (Charlesa) Pachnerja. 132 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 5. 12. 1906, št. 2285, str. 106. 133 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 5. 12. 1906, št. 2286, str. 106. 134 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 008111. 135 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 008025, gra- fika, v. 28,4 cm, š. 38,6 cm, signatura: Druck u. Verlag bei P. Werner in Wien. 136 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 4. 6. 1907, št. 2569, str. 120. 137 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 008031, gra- fika, v. 38,4 cm, š. 27 cm, signatura: Franz Th. Würbel, Druck v. Stern et Steiner. 138 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 7. 2. 1904, št. 1011, str. 43. ja Ptuja vpisana na prvi strani inventarne knjige pod številko 2.139 Zaradi pomanjkanja podatkov avbice v muzejski zbirki ne moremo identificirati. Ista dona- torka je v prihodnjih letih darovala še tri pare »sta- romodnih« damskih čevljev iz sredine 19. stoletja.140 Par ženskih čevljev iz sredine 19. stoletja, ki so bili ne- koč last Katarine Pachner (rojene Herzog), je podaril Karl Pachner.141 Med čevlji, zbranimi v zbirki Pokra- jinskega muzeja Maribor, najdemo povezavo s tremi pari čevljev, ki jih je podarila Terezija Pachner. Gre za dva para plesnih ženskih gležnjarjev iz belega satena s tankim ravnim podplatom in odrezano konico, iz- delanih iz usnja in belega blaga in na zunanji strani zapetih z vrvico.142 (slika 10) Tretji par143 je izdelan iz črnega blaga, ima nizko peto, vezalke in na sprednjem delu nameščeni ročno izdelani rožici. (slika 11) Nada- lje v zbirki oblačilne kulture ne moremo identificirati slamnika »dunajske mode«,144 ki ga je podaril Karl Pachner, in dveh ženskih plaščev iz svile,145 dar Tere- zije Pachner, vse iz posesti Katarine Pachner. Terezija Pachner je Muzejskemu društvu podarila tudi štiri izvezene prtičke,146 ki so v zbirki prepoznavni.147 Ro- 139 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 20. 9. 1902, št. 2, str. 1. 140 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 20. 10. 1904, št. 1580–1582, str. 70. 141 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 7. 7. 1903, št. 306, str. 14. 142 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 006484/AB (stara št. 8054), blago, usnje, d. 23 cm, v. 14 cm, sredina 19. stoletja; inv. št. N. 05901/AB, blago, usnje, d. 23 cm, v. 14 cm, sredina 19. stoletja. 143 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. 006483, blago, usnje, d. 23 cm, v. 6,5 cm. 144 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 7. 7. 1903, št. 307, str. 14. 145 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 14. 1. 1907, št. 2341, 2342, str. 108. 146 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 9. 9. 1909, št. 3171, 3174, str. 153. 147 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N 005461, Slika 10: Čevlji, svila, bombaž, usnje, druga tretjina 19. stoletja. 273 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–2802019 man Pachner ml. je Muzejskemu društvu podaril tudi životec,148 izdelan iz svile in brokata, vendar v inven- tarni knjigi Muzejskega društva ni omenjen. Svileni del je podložen z vato in prešit v majhna kvadratna polja, izvezen z rastlinskimi ornamenti ter podložen z domačim platnom. Karl Pachner je Muzejskemu dru- štvu podaril tudi frak, »del poročne obleke njegovega očeta Romana Pachnerja, meščana in trgovca«,149 ki se je leta 1833 v Mariboru poročil s Katarino Her- zog. Del iste donacije je bila livreja kočijaža,150 ki je omenjeni par prevažal ob poroki. Med fraki, zbranimi v zbirki mode Pokrajinskega muzeja Maribor, pri no- benem ni zabeleženo, da bi izviral iz družine Pachner. Edini frak, ki bi ga domnevno lahko povezali s po- ročnim frakom Romana Pachnerja st., je frak,151 ki je v aktualni inventarni knjigi sicer datiran v drugo po- lovico 19. stoletja. Livreje kočijaža med ohranjenimi predmeti ne prepoznamo. Uniforme in orožje Karl Pachner je Muzejskemu društvu podaril tudi suknjič152 in čako s čopom iz konjske žime Roma- d. 182 cm, š. 20 cm; N. 005462, d. 85 cm, š. 38 cm; N. 005463, d. 83 cm, š. 80 cm, vsi predmeti bombaž, vezenina. 148 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 007188 (sta- ra inv. št. 6494), svila, platno, d. 75 cm, š. 21 cm. 149 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 7. 7. 1903, št. 303, str. 14. 150 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 7. 7. 1903, št. 305, str. 14. 151 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 008796, vol- neno blago, bombažna podloga, d. 98 cm. 152 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 7. 7. 1903, št. 304, str. 14. na Pachnerja st.,153 nadporočnika mariborske naro- dne garde iz leta 1848. Čako z enakimi podatki154 je podarila tudi Terezija Pachner. Iz Baševe inven- tarne knjige izvemo, da naj bi Roman Pachner ml. Muzejskemu društvu podaril pas s hranilom za na- boje, sabljo in meč mariborske narodne garde iz leta 1848, vendar predmeti v njihovi inventarni knjigi niso omenjeni. Pas v muzejski zbirki prepoznamo,155 ohranjenih čak in orožja pa zaradi pomanjkanja po- datkov ne moremo identificirati kot donacije druži- ne Pachner. Muzej hrani tudi suknjič nadporočnika narodne garde v Mariboru iz leta 1848,156 ki nima podatka o provenienci. Steklo Z obravnavanimi predmeti Romana Pachnerja st., nadporočnika narodne garde v Mariboru, je po- vezan tudi spominski kozarec iz njegove posesti,157 ki ga je Muzejskemu društvu podarila Terezija Pachner. Spominski kozarec Romana Pachnerja158 v muzej- ski zbirki tudi prepoznamo. Gre za valjast kozarec iz rahlo modrikastega stekla, pihan v tanke stene z 153 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 7. 7. 1903, št. 308, str. 14. 154 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, 7. 1. 1907, št. 2309, str. 107. 155 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 012113 (sta- ra št. 9473), usnje, kovina, sredina 19. stoletja. Najverjetneje gre za lovski pas. 156 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 8973/1, d. 100 cm, š. 45 cm, volneno blago, podloga. 157 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 813, 3. 11. 1903, str. 34. 158 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 006556 (sta- ra inv. št. 9727), pihano steklo, gravura, v. 10 cm, premer ustja 6,5 cm, sredina 19. stoletja. Slika 11: Čevlji, svila, bombaž, usnje, druga tretjina 19. stoletja. 274 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–280 2019 ravnim dnom. Na ostenju je motna gravura spome- nika z napisom der Grenadier Ober Lieutn. von Pach- ner, nad njim pa v lovorjevem vencu napis Vivat. Nad vencem je dvoglavi avstrijski orel, na desni strani ob spomeniku pa celopostavna upodobitev grenadirja s sabljo in iztegnjeno levico. Ustje kozarca je obrušeno in okrašeno s tankim pasom geometričnih gravur. Pri tem predmetu o njegovi provenienci ni dvoma. Nakit Terezija Pachner je Muzejskemu društvu poda- rila tudi »pozlačen prstan Romana Pachnerja st.«159 Kljub temu, da iz aktualne inventarne knjige tega ne izvemo, lahko z omenjenim prstanom povežemo pr- stan, ki ima glavo v obliki ščitka, v katerem je gravura monograma P. (Pachner) R. (Roman).160 (slika 12) Gre torej za osebni predmet Romana Pachnerja st. Pohištvo in ura Iz Baševe inventarne knjige izvemo, da je Ro- man Pachner ml. Muzejskemu društvu podaril tudi tri stole iz začetka 19. stoletja in visoko stoječo uro. Predmeti so v muzejski zbirki prepoznavni. Stoli161 imajo naslonjala v obliki obrnjene lire, prehajajoče v navzdol zožujoče se noge s kvadratnim prerezom. Oblazinjena sedala so prevlečena s povoščenim plat- nom. (slika 13) Visoka stoječa ura162 iz meščanske 159 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 2354, 31. 1. 1907, str. 109. 160 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 005796, po- zlačeno srebro, premer 3 cm, sredina 19. stoletja. 161 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 002966, N. 016786, N. 016787 (stara št. 6810/1-3), les, povoščeno plat- no, v. 94 cm, š. 49 cm, š. 43 cm, začetek 19. stoletja. 162 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 006403 (sta- trgovske hiše v Mariboru izvira s konca 18. stoletja. Podstavek je v spodnjem delu profiliran, ohišje ima enokrilna zastekljena vratca, zgornji del ure je za- ključen z v lokih oblikovanim profiliranim prekro- vom. Leseno ohišje je ob straneh in na sprednji strani intarzirano. V ohišje je na vrhu vstavljena gravirana medeninasta številčnica. Svetila Terezija Pachner je Muzejskemu društvu podari- la tudi »star lestenec« iz »vinograda v Potrebgau«,163 ki ga zaradi skopih podatkov v muzejski zbirki ne moremo identificirati. Iz istega objekta naj bi izvira- li tudi mera za grozdje164 ter upodobitvi Napoleona ra št. 6829), les, medenina, železo, steklo, v. 240 cm, š. 40 cm, š. 23 cm, konec 18. stoletja. 163 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 2284, 5. 12. 1906, str. 106. 164 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 2287, 5. 12. 1906, str. 106. Slika 12: Prstan Romana Pachnerja st., pozlačena medenina, sredina 19. stoletja. Slika 13: Stol, les, povoščeno platno, začetek 19. stoletja. 275 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–2802019 pred Moskvo165 in bitke pri Zagrebu.166 Slednji dve deli v muzejski zbirki prepoznamo in smo ju omenili zgoraj, mere za grozdje pa med ohranjenimi merniki ne moremo identificirati. Terezija Pachner je Muzej- skemu društvu podarila še »beneški triramni svečnik is medenine«.167 V Baševi knjigi najdemo podatek, da je Roman Pachner Muzejskemu društvu podaril dva medeninasta svečnika, ki sta ohranjena v muzejski zbirki svetil.168 Gre za dva masivna psevdorokokoj- ska kandelabra, razvejana svečnika iz medenine, ki ju na deblu krasita dve uliti objemajoči se otroški figuri, na vrhu pa sta pritrjeni uliti ptici. (slika 14) V zbir- ki svetil je tudi oljenka florentinka, ki jo je podarila Terezija Pachner,169 vendar v inventarno knjigo Mu- zejskega društva ni vpisana. Medeninasta oljenka iz 165 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 2285, 5. 12. 1906, str. 106. 166 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 2286, 5. 12. 1906, str. 106. 167 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 3166, 9. 9. 1909, str. 153. 168 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 002678, ulita medenina, v. 75 cm, 2. polovica 19. stoletja; N. 006368, ulita medenina, v. 79 cm, 2. polovica 19. stoletja. 169 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 002693, me- denina, v. 61 cm. prve polovice 19. stoletja ima tri dulce in na verižici obešen pribor. Namizno in liturgično posodje Med podarjenimi predmeti iz družin Herzog in Pachner je tudi nekaj keramičnih in kovinskih predmetov. Terezija Pachner je podarila »dve majh- ni ročki iz emailirane kamenine,170 en krožnik171 in en ploščat vrč«.172 Identificiramo lahko dve ročki za kavo173 trebušaste oblike, brez pokrova, s trakasto prepletenima ročajema, ki prehajata v rastlinski listič, pritrjen na steno trupa (slika 15), in krožnik174 z ra- hlo dvignjenim robom, poslikan pod glazuro v modri barvi s stilizirano arhitekturo in drevjem. Terezija Pachner je podarila še dve majoliki,175 od katerih eno lahko identificiramo,176 saj ima ohranjen listič s šte- vilko Muzejskega društva. (slika 16) Gre za majoliko z značilno pisano modro-rumeno-črno poslikavo, katere osrednji motiv je cesarski grb (dvoglavi orel). Take majolike so v drugi polovici 18. in v začetku 19. stoletja izdelovali v delavnici Callegari & Casali v italijanski Pesari. Izmikajo pa se nam »okrašen ploče- 170 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 2355, 2356, 31. 1. 1907, str. 109. 171 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 2357, 31. 1. 1907, str. 109. 172 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 2358, 31. 1. 1907, str. 109. 173 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 003419, bela prst, v. 12 cm, prva polovica 19. stoletja; inv. št. N. 003395, bela prst, v. 18 cm, prva polovica 19. stoletja. 174 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 007327 (sta- ra št. 7862), fajansa, pr. 20 cm. 175 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 3169, 3170, 9. 9. 1909, str. 153. 176 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 006304, fa- jansa, v. 18 cm, premer dna 9 cm, na dnu signatura: C. C. (Callegari Casali, Pesara, Italija), konec 18./začetek 19. stole- tja. Slika 14: Svečnik, medenina, 2. polovica 19. stoletja. Slika 15: Vrčka za kavo, beloprstena keramika, prva polovica 19. stoletja. 276 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–280 2019 vinast vrč«177 in dve kadilnici iz srebrne pločevine,178 ki jih ne moremo z gotovostjo povezati s predmeti v muzejski zbirki. Različni predmeti in knjige Nerazpoznavni sta dve donaciji Terezije Pach- nerja in Romana Pachnerja ml. Prva je Muzejske- mu društvu podarila »Muschelmarmor«,179 drugi pa nagačeno ptico, belo smrdokavro.180 V obsežni nu- mizmatični zbirki Pokrajinskega muzeja Maribor so neprepoznavni »trije stari bankovci in pet po- naredkov starih bankovcev«181 ter »osem različnih kovancev«,182 ki jih je Muzejskemu društvu podaril Karl (Charles) Pachner. Preskopi podatki nam one- 177 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 3168, 9. 9. 1909, str. 153. 178 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 3166, 3167, 9. 9. 1909, str. 153. 179 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 739, 1. 10. 1903, str. 31. 180 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 3255, 3. 11. 1909, str. 153. 181 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, brez številk, 27. 1. 1904, str. 42. 182 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, brez številk, 11. 11. 1907, str. 124. mogočajo, da bi prepoznali »dve kitajski stojali za rože«,183 »marmorno ploščo z napisom«184 in »šest starih knjig«,185 ki jih je podarila Terezija Pachner. Kolo Romana Pachnerja ml. Muzejsko društvo naj bi pred letom 1914 pri- dobilo tudi visoko kolo Romana Pachnerja ml., ki je bil ob koncu 19. stoletja eden prvih kolesarjev v Mariboru. Kolo v inventarno knjigo Muzejskega društva ni vpisano, je pa omenjeno v Baševi inventar- ni knjigi kot pridobitev Muzejskega društva pred le- tom 1914.186 Med restavriranjem kolesa leta 1999187 je bil odkrit napis proizvajalca: WINKLHOFER & JANICKE CHEMNITZ / IIILMAN HERBERT & COOPER'S PATENT. To nam omogoča, da kolo da- tiramo v čas po letu 1885, ko sta J. B. Winklhofer in A. J. Janicke v Chemnitzu ustanovila podjetje za izdelavo koles.188 V Mariboru je bil leta 1883 usta- 183 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 2290, 2291, 13. 12. 1906, str. 106. 184 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, št. 2353, 28. 1. 1907, str. 109. 185 PMM, Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg, brez številk, 13. 12. 1906, str. 106. 186 PMM, Kulturnozgodovinski oddelek, inv. št. N. 6451 (stara št. 6326), železo, usnje, gumi, Winklhofer & Jaenicke Chem- nitz, v. 157 cm, š. 180 cm, po letu 1885. 187 Predmet je restavrirala Irena Porekar Kacafura, konservator- sko-restavratorska svetnica, Pokrajinski muzej Maribor. 188 »Winklhofer & Jaenicke - Chemnitzer Velociped-Depot«, spletni vir: http://www.altes-chemnitz.de/chemnitz/wanderer.htm (dostop: 9. 5. 2019). Ustanovitelja podjetja sta najprej imela popravljalnico za visoka »angleška« kolesa, nato pa ustanovi- la podjetje, ki je kmalu preraslo v najpomembnejše podjetje za izdelavo koles v Nemčiji »Wanderer-Werke«, spletni vir: http://www.schlossbergmuseum.de/templates/archiv/sport- stadt/d2-radsport.htm (dostop: 9. 5. 2019). Slika 16: Majolika, fajansa, konec 18. / začetek 19. stoletja. Slika 17: Visoko kolo Romana Pachnerja ml., železo, usnje, gumi, Winklhofer & Jaenicke Chemnitz, po letu 1885 277 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–2802019 novljen t. i. »bicikl klub« (Bicycle Club), katerega ustanovitelj in predsednik je bil Roman Pachner ml. Za predsednika je bil ponovno izvoljen leta 1887.189 (slika 17) ZAKLJUČEK V najzgodnejši dobi mariborskega muzejstva, ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, so društva pred- vsem zbirala muzejsko gradivo in oblikovala prve zbirke. Dokumentaciji o predmetih niso posvečala pretiranega pomena in zapisi, ki jih poznamo danes, so precej skopi. Zagotovo je bilo zelo težavno ob- dobje obeh svetovnih vojn, ko so si muzejski delavci prizadevali predvsem za ohranitev muzejskega gradi- va in ga zavarovati pred uničenjem. V po drugi sve- tovni vojni vpeljani enotni inventarni knjigi muzeja je zbranih več podatkov o muzejskih predmetih, ven- dar povezava s predhodnimi evidencami o muzej- skem gradivu ni bila vzpostavljena. Čeprav v muzejih danes razpolagamo s sodobno tehnologijo in vodi- mo digitalne evidence o muzejskih predmetih, pa se pri poglobljenem delu s predmeti kaže problematika kontinuitete podatkov o muzejskih predmetih. Iden- tifikacija predmetov, pridobljenih v tem začetnem obdobju muzejskega dela, ni sama po sebi umevna in zahteva določeno raziskovalno delo v muzejski do- kumentaciji in zbirkah. Vsem našim predhodnikom smo za pionirsko delo, ki so ga opravili, in zaščito zbranega gradiva nadvse hvaležni. V začetnem obdobju muzejstva so zbirali kar naj- bolj raznoliko muzejsko gradivo, ki je oblikovalo je- dro današnje muzejske zbirke. O natančno definirani zbiralni politiki bi v tem obdobju sicer težko govo- rili, pa vendar določene razlike v tipu pridobljenega gradiva, ki sta ga zbrala Muzejsko društvo in Zgo- dovinsko društvo za Štajersko, vendarle so. Iskati jih moramo v bolj »nemško« usmerjenem Muzejskem društvu, ki mu je doniral predvsem sloj premožnejše- ga mestnega prebivalstva, in bolj »slovensko« usmer- jenem Zgodovinskem društvu, ki je gradivo zbiralo predvsem na podeželju, kjer je videlo korenine slo- venstva. Na primeru obravnavanih dveh družin se zgoraj zapisano potrjuje. Iz raziskave izhaja, da je obravnavana premožna mariborska družina Pachner v začetku 20. stoletja podarila vrsto predmetov in likovnih del Muzejske- mu društvu v Mariboru. Gradivo je danes razpršeno v različnih zbirkah Pokrajinskega muzeja Maribor, a ga v veliki meri lahko identificiramo. Če povzame- mo, je gradivo danes razporejeno v zbirke slikarstva, grafike, oblačilne kulture in uniform, orožja, pohi- štva, svetil in ur ter v obrtnih zbirkah keramike, ko- vin in stekla. Obravnavani predmeti v posameznih zbirkah pričajo o tehnologiji izdelave, uporabljenih materialih, namembnosti, slogovnih značilnostih in 189 Obrul, Športni Maribor, str. 423, 424. vplivih v določenem času in na določenem območju. Iztrgani iz konteksta njihovih uporabnikov oziroma nekdanjih lastnikov, imajo v posameznih zbirkah svoje mesto, za konkretno muzejsko predstavitev pa jih je treba med seboj povezati. Donatorji iz družine Pachner in njihovi predho- dniki, usnjarji iz družine Herzog, so zagotovo sodili med najpremožnejše meščane, ki so bili v mestu gle- de na funkcije v usnjarskem cehu in mestni upravi ter na podlagi omemb v pisnih virih tudi spoštovani. Na podlagi zakonskih zvez, ki so jih sklepali v pre- možnih usnjarskih družinah v Mariboru, na širšem Štajerskem in Hrvaškem, se je njihovo premoženje ohranjalo, obrt pa nadaljevala iz roda v rod. Da so sodili med najpremožnejše meščane, pričajo njihove davčne obveznosti in dejstvo, da so se hčere iz druži- ne Herzog nemalokrat poročile v pomembne druži- ne s plemiškimi nazivi, njihovi soprogi pa so bili prav tako premožni in spoštovani. Muzejsko gradivo iz fonda Herzog-Pachner, zbrano v zbirkah Pokrajinskega muzeja Maribor, iz- vira iz obdobja od druge polovice 17. stoletja do kon- ca 19. stoletja. O visokem socialnem položaju družine Herzog že v drugi polovi 17. stoletja priča izjemno kvaliteten portret Frančiške Herzog. Prav tako visok socialni položaj izražajo portreti iz 19. stoletja, ki pa so bili v tem času že bolj običajni in so si jih privo- ščili tudi drugi premožni mariborski meščani. Glavni portretist druge polovice 19. stoletja v Mariboru je bil Edvard Lind, ki je naslikal tudi celopostavni por- tret Romana Pachnerja ml. Uporabni predmeti, zbra- ni v muzejski zbirki, pričajo o bivalni kulturi družin Herzog in Pachner; slednja je še na pragu 20. stoletja imela v lasti bidermajersko pohištvo, visoko stoječo uro in masiven medeninast svečnik. Med spominske predmete, ki že po tradiciji prehajajo iz roda v rod, sodita spominski kozarec z napisom Oberleutnant Pachner in prstan Romana Pachnerja st. Z vidika muzejske stroke je zanimivo, da so med doniranimi predmeti tudi oblačila in čevlji, ki so jih hranili od leta 1833 in jih nato podarili Muzejskemu društvu. Zaradi občutljivosti materiala tega gradiva ni veli- ko ohranjenega. Čevlji Katarine Herzog sodijo med redke ohranjene čevlje iz prve polovice 19. stoletja v muzejski zbirki. Povzamemo lahko, da je družina Pachner podarila muzeju predmete, ki so jih člani družin Herzog in Pachner uporabljali v vsakdanjem življenju. Pri tem ne gre za večjo zaključeno celoto, temveč za posamezne kose, ki izvirajo iz različnih obdobij in so pripadali različnim družinskim članom. Usnjarska družina Herzog je imela svojo grobni- co na nekdanjem pokopališču v Ljudskem vrtu. Gu- stav Rudolf Puff, ki je za prihodnje rodove ohranil številne pomembne podatke o Mariboru in njegovih meščanih, je zapisal, da »med najlepše nagrobnike sodi tudi nagrobnik družine Herzog.«190 Po ukini- 190 Puff, Maribor, str. 87. 278 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–280 2019 tvi pokopališča se je za številnimi nagrobniki in po- sledično tudi nekdanjimi mariborskimi družinami zabrisala vidna sled. Zato je toliko pomembneje, da poleg pisnih virov o preteklosti mesta pričajo muzej- ski predmeti, ki jih lahko konkretno povežemo z nji- hovimi nekdanjimi uporabniki oziroma lastniki. Na ta način nekdanji meščani dobijo podobo, predmeti, ki so jih nekoč imeli v lasti, pa pričajo o njihovem so- cialnem položaju, vrednotah, politični usmerjenosti, oblačilni in bivalni kulturi ter jih, kar vedno znova ugotavljamo, v veliki meri postavljajo ob bok mešča- nom iz pomembnih evropskih središč. Da so člani družin Herzog in Pachner v okviru svojih duhovnih vrednot cenili tudi kulturno dediščino, pa dokazujejo poklonjeni predmeti, ki še danes ohranjajo spomin nanje. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor Župnija Maribor, Sv. Janez Krstnik, Matične knjige. PAM – Pokrajinski arhiv Maribor SI_PAM/0001, Zbirka listin, 1246–1869. SI_PAM/0005, Mestna občina Maribor, 1528– 1941 SI_PAM/0891, Zbirka gradiva cehov, 1624– 1954. SI_PAM/0635, Okrajno sodišče Maribor, 1898– 1941. SI_PAM/0645, Okrožno sodišče Maribor, 1898– 1941. PMM – Pokrajinski muzej Maribor Grundbuch des Museum-Vereines in Marburg Inventarna knjiga dr. Franja Baša Inventarna knjiga, Kulturnozgodovinski oddelek ČASOPISI Marburger Zeitung, 1903, 1906, 1918, 1926. TISKANI VIRI Cvelfar, Bojan (prevajalec in avtor spremnega bese- dila): Knjiga gostov Zdravilišča Rogaška Slatina 1823–1850. Celje: Zgodovinski arhiv, 2002. Kaltenbrunner, Theodor: Adressbuch und Wohnungs- -Anzeiger der Stadt Marburg a/D. Maribor, 1898. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XVII. zvezek. Davčni registri in obračunske knjige 1452– 1593. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 1991. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXIII. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Kr- stnika, Krstna knjiga, 1650–1665, Krstna knjiga I. Maribor: Škofijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, 1998. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXIV. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Kr- stnika, Krstna knjiga, 1666–1682. Maribor: Ško- fijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, 1999. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXV. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Krstna knjiga, 1683–1700. Maribor: Škofijski ar- hiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, 2000. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXVI. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Kr- stnika, Poročna knjiga, 1646–1699. Maribor: Ško- fijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, 2001. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXVII. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Kr- stnika, Poročna knjiga, 1700–1748. Maribor: Ško- fijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor, 2002. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXVIII. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Mrliška knjiga, 1664–1762. Maribor: Škofijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Mari- bor, 2003. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXIX. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Kr- stnika, Krstna knjiga, 1701–1716. Maribor: Ško- fijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, 2004. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXX. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Krstna knjiga, 1717–1733. Maribor: Škofijski ar- hiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, 2005. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXXI. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Kr- stnika, Krstna knjiga, 1734–1744. Maribor: Ško- fijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, 2006. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXXII. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Kr- stnika, Krstna knjiga, 1745–1757. Škofijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, 2007. Mlinarič, Jože: Gradivo za zgodovino Maribora, XXXIII. zvezek, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Krstna knjiga, 1758–1770. Maribor: Škofijski arhiv Maribor, Pokrajinski arhiv Mari- bor, 2008. Semlič Rajh, Zdenka: Gradivo za zgodovino Mari- bora, XL. zvezek. Sejni zapisniki občinskega odbora mestne občine Maribor, 1853–1856. Maribor: Po- krajinski arhiv Maribor, 2015. Semlič Rajh, Zdenka: Gradivo za zgodovino Maribo- ra, XLI. zvezek. Sejni zapisniki občinskega odbora mestne občine Maribor, 1857–1859. Maribor: Po- krajinski arhiv Maribor, 2016. 279 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–2802019 Semlič Rajh, Zdenka: Gradivo za zgodovino Maribo- ra, XLII. zvezek. Sejni zapisniki občinskega odbora mestne občine Maribor, 1860–1861. Maribor: Po- krajinski arhiv Maribor, 2017. LITERATURA Bevc Varl, Valentina: Upodobitve mariborskih us- njarjev iz družine Fleiss na likovnih delih v zbir- ki Pokrajinskega muzeja Maribor. Usnjarstvo na Slovenskem, Zbornik referatov 4. simpozija o kul- turni dediščini s področja usnjarstva na Slovenskem. Muzej Velenje, 2015, str. 37−53 (Gradiva 6). Curk, Jože: Dopolnitve … V: Puff, Gustav Rudolf: Maribor, njegova okolica, prebivalci in zgodovina. Maribor: Založba Obzorja, 1999. Curk, Jože: Urbana in gradbena zgodovina Mari- bora. Maribor skozi stoletja, Razprave I (ur. Jože Curk, Bruno Hartman in Jože Koropec). Mari- bor: Založba Obzorja, 1991. Hozjan, Andrej: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja. Studia Historica Slovenica 2, 2002, str. 11–41. Leskovec, Antoša: Razvoj gospodarstva v Maribo- ru, 1752–1941. Maribor skozi stoletja, Razprave I. Maribor: Založba Obzorja, 1991, str. 313–414. Obrul, Robert: Športni Maribor do 1. svetovne vojne. Studia Historica Slovenica 3, 2003, str. 405–451. Puff, Gustav Rudolf: Maribor, njegova okolica, pre- bivalci in zgodovina. Maribor: Založba Obzorja, 1999. Semlič Rajh, Zdenka, Žiga Oman in Lučka Mlina- rič: Maribor, mesto, hiše, ljudje. Stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2012. Stari tuji slikarji, II. Ljubljana: Narodna galerija, Ljubljana, 1964 (katalog razstave). Tristo let mode na Slovenskem. Maribor: Pokrajinski muzej Maribor, 1965 (katalog razstave). Vrišer, Andreja: Noša v baroku na Slovenskem. Ljub- ljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1993. Vrišer, Andreja: V fraku in krinolini. Moda v obdobjih bidermajerja in drugega rokokoja na lovnih delih in fotografijah na Slovenskem. Osvetljena dediščina 1. Maribor: Pokrajinski muzej Maribor, 2006. Vrišer, Sergej: Umetnost na Slovenskem Štajerskem v Slomškovem času. Anton Martin Slomšek. Mari- bor: Pokrajinski muzej Maribor, 1992, str. 77–88. Žižek, Aleksander: Skrivno življenje cehov. Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 2012. SPLETNI VIRI Winklhofer & Jaenicke - Chemnitzer Velociped-Depot, spletni vir: http://www.altes-chemnitz.de/che- mnitz/wanderer.htm (dostop: 9. 5. 2019). http://www.schlossbergmuseum.de/templates/ar- chiv/sportstadt/d2-radsport.htm (dostop: 9. 5. 2019). S U M M A R Y Museum objects of the leather-making Her- zog family and the Pachners, a family of merchants, in the collection of the Regional Museum Maribor The article presents the movable cultural heritage of Maribor-based leather makers from the Herzog family, which was passed down to the Pachners with the marriage of Katarina Herzog and Roman Pach- ner, a merchant from Varaždin. In the early twentieth century, members of the Pachner family donated a number of items from their own and the Herzogs’ property to the Museum Society of Maribor. Since during the inception stages of Maribor’s museum (between the end of the nineteenth to the begin- ning of the twentieth century), societies focused more on gathering materials and creating the first museum collections than on compiling documenta- tion, records we know today are rather scanty. The two world wars were clearly difficult periods during which the museum’s workers expended substantial effort to preserve museum materials and prevent their destruction. Therefore, the identification of ob- jects obtained in this early period of museum work, including the Pachners’ donations, is far from self- evident and requires a certain amount of investiga- tion into museum documents and collections. As research has shown, the materials from the Herzog–Pachner fond are currently scattered across various collections of the Regional Museum Maribor and are to a great extent identifiable as part of paint- ing and graphics collections, collections of clothing culture and uniforms, weapons, furniture, illumi- nants, and clocks, as well as metal and glass collec- tions. The items donated by the Pachners include portraits of family members and a wide range of materials they used in their everyday lives. We have concluded that the members of the Pachner family as well as their predecessors, the leather makers from the Herzog family, were among Maribor’s wealthi- est citizens. Given their positions in the leather guild and the city administration, as well as attestations in written sources, they also enjoyed great respect in so- ciety. Marrying among themselves, wealthy leather- making families maintained their wealth and passed their craft from one generation to another. Based on the data obtained from the civil regis- ters of Maribor’s Parish of St. John the Baptist, the 280 VALENTINA BEVC VARL: MUZEJSKI PREDMETI IZ USNJARSKE DRUŽINE HERZOG IN TRGOVSKE DRUŽINE PACHNER ..., 259–280 2019 contribution aims to provide at least a tentative chro- nology of the Herzog and Pachner families, to which the objects under examination once belonged. Apart from written sources, the past of the city and its in- habitants is also revealed through museum objects that may be directly linked to their previous own- ers. These links throw a new light on the former citi- zens of Maribor, with their possessions testifying to their social status, values, political orientation, cloth- ing and living culture, and – as has been repeatedly found – placing them on a par with the citizens of major European centres. Finally, the appreciation for cultural heritage that the Herzogs’ and the Pachners’ had within the framework of their spiritual values, are demonstrated by the donated objects, which still keep their memory alive today. 281 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 94(100)"1914/1918" 929.5Gabrijelčič Prejeto: 1. 4. 2019 Miha Šimac asist. dr., Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI–1001 Ljubljana e-pošta: miha.simac@teof.uni-lj.si Po bratovih stopinjah: Mihael Gabrijelčič (1891–1916) IZVLEČEK Pričujoči prispevek na podlagi arhivskih dokumentov in časopisnih prispevkov predstavlja življenjsko pot Mi- haela Gabrijelčiča, mlajšega brata nadporočnika Egona Gabrijelčiča (1888–1915), in njegovo udejstvovanje v času prve svetovne vojne. Prispevek tako zaokroža in dopolnjuje družinsko zgodbo znane primorske družine uglednega pravnika Mihaela Gabrijelčiča (1854–1944). KLJUČNE BESEDE 24. pehotni polk, prva svetovna vojna, Mihael Gabrijelčič, italijansko bojišče, odlikovanja ABSTRACT FOLLOWING IN HIS BROTHER’S FOOTSTEPS: MIHAEL GABRIJELČIČ (1891–1916) Based on archival documents and newspaper articles, the contribution presents the life of Mihael Gabrijelčič, the younger brother of Senior Lieutenant Egon Gabrijelčič (1888–1915), and his military engagement in the First World War. In this way, the contribution follows and completes the story about the family of the distinguished lawyer from the Littoral, Mihael Gabrijelčič (1854–1915). KEY WORDS 24th Infantry Regiment, First World War, Mihael Gabrijelčič, Italian battlefront, decorations 282 MIHA ŠIMAC: PO BRATOVIH STOPINJAH: MIHAEL GABRIJELČIČ (1891–1916), 281–292 2019 Uvodna beseda Leta 2011 je bil v prvi številki 60. letnika Kro- nike objavljen prispevek o hrabrem junaku tržaškega pehotnega polka, nadporočniku Egonu Gabrijelčiču (1888–1915).1 Takrat mi še ni bilo znano, da se je tako hrabro držal tudi njegov mlajši brat Mihael. Pričujoči krajši zapis skuša na podlagi zbranih do- kumentov vsaj na kratko orisati in predstaviti tudi njegovo življenjsko pot ter je tako neke vrste nada- ljevanje oziroma dopolnitev družinske zgodbe Ga- brijelčičevih. Selitve družine Gabrijelčič Pravnik Mihael Gabrijelčič (1854–1944) je bil v sodnijski službi, sprva v Labinu, od leta 1884 pa v Tolminu. Tam si je ustvaril družino s Terezijo pl. Premerstein. Leta 1887 se jima je rodila hči Emilija Matilda Juliana, leto dni pozneje, 3. junija 1888, pa sin Egon.2 Dve leti pozneje, poleti 1890, se je sodni pristav Mihael Gabrijelčič poslovil od Tolmina in bil premeščen v Podgrad. Edinost je o tem objavila pri- spevek in poročevalec je obširno poročal o Gabrijel- čičevi priljubljenosti: »Ni poznal razločka stanu, bil je prijazen z vsakim. Čislali smo ga kot uradnika, člove- koljuba in narodnjaka. Želeče dobrega sveta, obrača- lo se je ljudstvo rado do njega. Pogrešali ga bodemo prav hudo, kajti pri našem sodišču bil je on jedini slovenščine popolnoma vešč uradnik. Žnjim [sic!] se je mogel gorjan naš tako zaupljivo pogovarjati, kakor doma se svojim sosedom, kajti Gabrijelčič je povsem poznal potrebe ljudstva našega. /…/ Fin svoj takt in čist svoj značaj pokazal je tudi s tem, da je – ozir je- majoč na čudne Goriške odnošaje – odklonil od neke znane strani ponujeno mu deželnozborsko kandida- turo. Vsak pravi in pošteni Slovenec mora mu biti na tem hvaležen. Zapustil nas je torej g. Gabrijelčič; ali mi njega ne bodemo pozabili, ampak ohranili mu bodemo hvaležen spomin. Podgradcem pa častitamo [sic!], da so dobili tega gospoda v svojo sredo.«3 O njegovem imenovanju za sodnika v Podgradu so po- ročali tudi drugi slovenski časopisi.4 Družina se je tako preselila v Podgrad, kjer je oče opravljal službo okrajnega sodnika. Nastanila se je v Podgradu št. 1 in prav tam je 16. novembra 1891 luč sveta ugledal nov družinski član. Rojen je bil nam- reč mlajši Egonov brat, ki so mu ob krstu dali ime Mihael Rafael.5 Toda tu je družina nato ostala le še kratek čas, saj so časopisi že januarja 1892 poročali o novi očetovi premestitvi: »Okrajni sodnik v Pod- gradu, Mihael Gabrijelčič, premeščen je v jednaki 1 Šimac, Nadporočnik Egon Gabrijelčič, str. 95–102. 2 Prav tam, str. 96. 3 Edinost, 30. 7. 1890. 4 Prim. Slovenski narod, 4. 7. 1890. 5 Za posredovane rojstne podatke se zahvaljujem Heleni Span- ring. lastnosti v Ajdovščino; sodni adjunkt pri okrožnem sodišču goriškem, Matija Rutar, pa je imenovan okrajnim sodnikom v Podgradu.«6 Družina je nato živela v Ajdovščini vse do očetovega imenovanja za deželnega sodnega svetnika v Gorici, o čemer je leta 1898 poročalo časopisje.7 Prav tistega novembra pa je bila, že v Gorici, rojena še najmlajša hči, ki so jo krstili za Mileno Marijo.8 V Gorici je družina živela vse do leta 1906, ko je oče Mihael znova napredoval in bil imenovan za višjega sodnega svetnika v Trstu.9 Toda tudi to ni bila poslednja selitev družine. Že leta 1909 so se pojavile govorice, ki so jih priobčili tudi v Slovencu, in sicer da naj bi bil višji sodni svet- nik Mihael Gabrijelčič imenovan za »predsednika okrožnega sodišča v Gorico«.10 Državne oblasti pa so imele drugačne načrte. Gabrijelčič je bil tega leta sicer res premeščen, vendar ne v Gorico, pač pa na Dunaj, saj so ga imenovali za dvornega svetnika »naj- višjega sodnega in kasacijskega sodišča«.11 Na vrhov- nem sodišču je deloval vse do zloma monarhije leta 1918, ko se je vrnil v Ljubljano in kot dvorni svetnik na tamkajšnjem apelacijskem sodišču deloval vse do upokojitve leta 1922.12 Gimnazijski maturant Vse te selitve so seveda vplivale tudi na otroke, ki so obiskovali šole po različnih krajih, pač v skladu s tem, kje je služboval oče. Sin Egon si je po štiriletni nižji gimnaziji v Gorici izbral vojaško pot in šolanje nadaljeval v vojaški kadetnici v Mariboru, mlajši sin Mihael pa je obiskoval gimnazijo. Iz letnega poro- čila tržaške gimnazije razberemo, da je vsaj zadnji, 8. razred gimnazije zanesljivo obiskoval v Trstu. Iz zapisa v letopisu gimnazije pa lahko razberemo še, da je v gimnazijskih letih morda imel težave. O dol- žini šolanja oziroma obiskovanja gimnazije je pri njem namreč zabeleženo, da je ustanovo obiskoval 9 let.13 Kje in kdaj naj bi se mu zalomilo, za zdaj ostaja uganka. Zato pa vemo, da je v Trstu potem uspešno opravil maturo. O opravljenih zrelostnih izpitih na tržaški c. kr. državni gimnaziji je poleti 1911 poro- čala tržaška Edinost: »Na tukajšnji državni gimnaziji, je maturiralo letos 37 dijakov, med temi 12 Sloven- cev in 1 Srb. Od teh so napravili zrelostni izpit vsi in sicer: Kordan Viktor (z odliko), Kuščer Vladimir, Lubec Božidar, Malalan Fran, Rešaver Fran, Stanič Anton, Vračko Dragotin, Zobec Anton, Gabrijelčič Mihael, Goriup Danilo, Vrtovec Dragotin, Vovk An- 6 Edinost, 13. 1. 1892. 7 Novice, 11. 11. 1898, str. 447. 8 Za posredovane rojstne podatke se zahvaljujem Heleni Span- ring. 9 Prim. Soča, 17. 11. 1906. 10 Slovenec, 21. 1. 1909. 11 Narodni dnevnik, 22. 3. 1909. 12 Šimac, Nadporočnik Egon Gabrijelčič, str. 96. 13 Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums Triest, str. 80. 283 MIHA ŠIMAC: PO BRATOVIH STOPINJAH: MIHAEL GABRIJELČIČ (1891–1916), 281–2922019 ton in Srb Kosić Mirko Mrgna. Mladim prijateljem naše iskrene čestitke!«14 Od vseh, ki so takrat opravili maturo na omenjeni gimnaziji, se je kar 16 kandida- tov odločilo za študij prava, trije za medicino, pet za filozofijo, pet za teologijo, trije za tehnične vede, dva za državno službo (Staatsdienst), trije za rokodelstvo in trije za študij na Kmetijski visoki šoli (Hochschule für Bodenkultur).15 Med slednjimi je bil tudi Mihael Gabrijelčič. Visoka šola za kmetijstvo Omenjeni visokošolski zavod je bil ustanovljen leta 1871 in je uka željnim študentom vrata prvič od- prl oktobra 1872.16 V poznejših letih so o šoli večkrat poročali časopisi. Iz Novic je mogoče razbrati, da se je vodstvo šole leta 1874 na uredništvo tega časopisa obrnilo s prošnjo, naj časopis bralce seznani z nauki in izobraževanjem, ki ga izvajajo na tej šoli. Novi- ce so mu ugodile in predstavile učni načrt, v uvodu pa zapisale: »Našim bralcem je znano, da so na Du- naji naredili veliko šolo za kmetijstvo (Hochschule für Bodenkultur). To učilišče se bolj pečá z visoko učenostjo v vednostih, ki zadevajo kmetijstvo, kakor pa s praktično izurjenostjo svojih učencev in traja 3 leta. Če ima mladeneč posebno veselje do kmetijstva pa tudi premoženje za večletno učenje, naj stopi v to šolo, predno gre v drugo višo šolo kmetijstva s prakti- činimi nauki in dejanskimi vajami.« Šolski učni načrt pa so predstavili v kratkih točkah: 1. »Naturoznanske vednosti: fizika, klimatologija in meteorologija, ke- mija, fizijologija rastlin, anatomija in fizijologija naše domače živine; 2. Narodno gospodarstvo in pravo- znanstvo: zgodovina in štatistika [sic!], žitne kupčije, finančno znanstvo, posebno z ozirom na Avstrijsko davkarstvo, kmetijstvo kot obrtnijsko podvzetje, znanstvo postav, ki zadevajo kmetijstvo, znanstvo ka- zenskih postav, ki se tičejo kmetijstva in gozdarstva, znanstvo občinskih postav; 3. Nauki iz posameznih vednosti: znanstvo kmetijskih strojev (mašin), suše- nje zemljišč, znanstvo zemlje in gnoja, setev rastlin sploh, obdelovanje senožet in pašnikov, setev posa- meznih rastlin, znanstvo živinskih rodov in živinore- ja, ovčjereja in znanstvo volne, bolezni domače živine, znanstvo v zidanji kmetijskih poslopij, kratko goz- darsko gospodarstvo, tehnologija anorganičnih snovi, trgovski gnoj, izdelovanje sladkora [sic!]; 4. Nekatere praktične vaje, 5. Francoski in angleški jezik.«17 O šoli in spremembah na njej ter o morebitnih razpisih štipendij je pozneje še večkrat poročalo slo- vensko časopisje. Novice so 27. septembra 1876 mla- deniče pozivale, naj vložijo prošnje za šolanje na tej ustanovi, saj sta bili za šolsko leto 1876/77 razpisani 14 Edinost, 12. 7. 1911, str. II. 15 Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums Triest, str. 80. 16 Več o šoli glej: Die Universität für Bodenkultur. 17 Novice, 2. 9. 1874, str. 1, Velika šola za kmetijstvo na Dunaji. dve državni štipendiji v višini po 400 goldinarjev. K prošnji so kandidati morali priložiti uboštveno spri- čevalo in spričevalo zrelosti, torej potrdilo o opravlje- ni maturi.18 Ime te visokošolske ustanove se je tekom let v slovenskem jeziku različno zapisovalo, od nemške- ga izvirnika do različnih prevodov. O tem je pose- bej poročal Slovenski narod leta 1909, ko je objavil poslanico akademskega društva »Kras«, namenjeno slovenskim abiturientom. V opombi k naslovu so v uredništvu zapisali: »Z ozirom na dejstvo, da se še vedno ‘Hochschule für Bodenkultur’ celo v sloven- skih uradnih listinah popolnoma napačno prevaja in titulira z najkonfuznejšimi naslovi, bodi tu pribi- to, da se glasi njen edino pravilni slovenski naslov: Zemljedelska visoka šola. Ta izraz rabijo tudi Čehi in drugi Slovani, ter edino prav označuje vse tri smeri ali stroke te visoke šole, t. j. poljedeljsko [sic!] inže- nirsko, gozdno inženirsko in kulturno inženirsko.« Študentje so v poslanici opisali delovanje društva v minulem letu, predvsem pa so se osredotočali na abituriente in jim priporočali študij na tej šoli. Ob tem so skušali postreči tudi s podatki o zaposlitvi in potrebah ministrstev ter drugih institucij po takšnih strokovnjakih. Takšno poročilo in povabilo gimnazij- skim maturantom so očitno podali že leta 1908, kar pa v časopisih ni bilo najbolje sprejeto. V poslanici so namreč zapisali: »Predno pa preidemo k stvari sami, moramo posvetiti par besedi onim gospodom, ki so nas hoteli lansko leto radi našega takratnega dopisa in vabila smešiti in ga imenovati ''nepotrebno agi- tacijo''. Storimo to zato, ker je to njihovo smešenje imelo deloma tudi uspeh in slabe posledice za slo- venski zemljedelski naraščaj. Naš lanski dopis je imel razmeroma lep uspeh. Oktobra meseca 1908 je pri- šlo 8 slovenskih abiturientov na zemljedelsko visoko šolo, a žal, vsled takih neosnovanih govoric sta dva kmalu opustila svoj načrt in zopet odšla. Zato nujno priporočamo vsem onim, ki niso doma v naših raz- merah, da uporabljajo svojo zgovornost v boljše na- mene.« Drži pa, kar so študentje sami obžalovali, da so leta 1908 priporočali predvsem študij gozdarstva, manj poljedelstvo in še manj kulturno inženirstvo. V spomenici so to obžalovali, saj je bilo povpraševanje po takšnih kadrih očitno veliko. Ob tem so opisa- li tudi študij »kulturne tehnike«. Študijski program za to smer so popolnoma preuredili in dopolnili leta 1905: »Njegova študijska doba traja 8 semestrov, lahko dela doktorat in je torej pravi inženir kulturne tehnike. Njegovo polje je hidrotektonika v najširšem pomenu besede. Vodno stavbenstvo se zanj predava 6 semestrov, torej 2 semestra več nego stavbenemu inženirju. Drugi glavni predmeti njegovi so: kulturno tehnično stavbenstvo, strojno stavbenstvo (izvzemši železnih konstrukcij), pa tudi iz elektrotehnike se mu nudi, kolikor jo potrebuje pri svojih delih.« Ne- 18 Novice, 27. 9. 1876, str. 1, Razpis konkursa. 284 MIHA ŠIMAC: PO BRATOVIH STOPINJAH: MIHAEL GABRIJELČIČ (1891–1916), 281–292 2019 kaj besed so namenili tudi gozdarstvu, saj so številni menili, da je študentov na tej smeri preveč in zato ni jasno, kam bi z njimi in njihovo zaposlitvijo. Aka- demsko društvo je takšne trditve pobijalo s podatki in primerjavami z drugimi deželami in narodnostmi ter predstavilo nekaj podatkov o zaposlitvi v doma- čem okolju: »Gozdnemu inženirju so odprte tri poti v državni službi: 1. politična, 2. k državnim domenam in 3. k zagrajevanju hudournikov. Skoro pri vsaki po- litični oblasti je nastavljen 1 gozdni inženir. Oglejmo si te službe n. pr. na Kranjskem. Tu imamo 1 dežel- nega gozdnega nadzornika in 6 gozdnih inženirjev. Nadzornik je Italijan, 3 inženirji Nemci in torej le 3 Slovenci in to na Kranjskem! Gozdnodomenske službe za Slovence pridejo v poštev pri gozdnodo- menski direkciji v Gorici. Le-ta ima sledeče gospo- darske okraje: Dol, Gorica, Šmohor, Idrija I., Idrija II., Klano, Kostanjevica, Meleda, Millstatt, Monto- na, Gornja Bela, Paklenica, Zadoljica, Sachsenburg, Trbiž, Trnovo pri Gorici, Bled, Beljak, Kotiče. Evo vam mest za slov. gozdne inženirje na slovenskem ozemlju, a slovenske gozdne inženirje v teh krajih naštejemo na prste ene roke!«19 Ob zanimivem opisu študijskih smeri in podat- kih, ki so jih člani akademskega društva navajali v spomenici, se zdi, da je poziv in zapis uredništva ostal spregledan, saj so ime šole še vedno prevajali kot c. kr. kmetijska visoka šola na Dunaju. Gospodarski glasnik je leta 1912 poročal, da so na visoki šoli takrat prvič izdali Vestnik kmetijskih stolic, s katerim »stopa tudi c. k. kmetijska visoka šola na Dunaju v vrsto onih visokošolskih zavodov, ki objavljajo sadove svojih znanstvenih raziskovanj v lastnem vestniku v ta na- men, da postanejo te objave pristopne kolikor mogo- če najširšim krogom.«20 V vojaški suknji enoletnega prostovoljca V kolikšni meri so pobude in zapisi v časopisih vplivali na izbor življenjske poti mladega Gabrijelči- ča, je danes težko reči. Družinska ustna tradicija pra- vi, da se je Mihael odločil za študij gozdarstva na tej visoki šoli tudi zato, ker je bil rad aktiven, pri čemer mu je lahko koristil tudi svinčnik, saj mu je bilo risa- nje zelo pri srcu. Na to opominja njegova ohranjena skicirka. Mladi Mihael se je po končani gimnaziji torej napotil na Dunaj, kjer ni imel težav z nasta- nitvijo. Sodil je torej med srečne študente, kakor je zapisal Alojz Cindrič, ki so lahko stanovali »pri star- ših ali sorodnikih«.21 Na Dunaju je namreč že živela njegova družina, saj je bil, kakor že omenjeno, oče poklican za člana Vrhovnega in kasacijskega sodišča. Mihael je torej prišel v univerzitetno središče, kjer pa 19 Slovenski narod, 3. 7. 1909, Zemljedelska visoka šola na Du- naju. 20 Gospodarski glasnik, 1. 4. 1912, str. 59, Vestnik kmetijskih sto- lic. 21 Cindrič, Študenti s Kranjske, str. 236. se tiste jeseni 1911, kot se zdi, še ni vpisal na visoko- šolski zavod. Takrat si je namreč skoraj gotovo na- del vojaško suknjo enoletnega prostovoljca. Oprav- ljena matura mu je, tako kot drugim, dajala pravico do služenja vojaškega roka kot enoletni prostovoljec. Institut enoletnega prostovoljca so v cesarske obo- rožene sile vpeljali po vojaških reformah leta 1868. Ob uvedbi obveznega služenja vojaškega roka so v zakonu predvideli tudi nekaj privilegijev in ugodno- sti, ki so bile pisane na kožo predvsem izobraženim mladim fantom, da so lahko namesto triletne službe vojaško dolžnost odslužili v enem letu. Zakonsko do- ločilo se ni spremenilo niti z novim vojnim zakonom iz leta 1889, ko je to vprašanje podrobneje oprede- ljeval 25. člen. Enoletni prostovoljci so po tem členu imeli tudi možnost, da so si sami izbrali enoto, v ka- teri so želeli služiti: »Enoletnim dobrovoljcem je na voljo dano, da si smejo izbrati krdelno četo, a onim, ki svoje nauke na višjih učiliščih nadaljujejo, na voljo je tudi, da si izberó leto za enoletno prezentno služ- bo; vendar ni dopuščeno prezentno službo odlagati čez 1. dan oktobra onega leta, v katerem dovršijo 24. leto svoje dobe.«22 Enoletno »prezentno službo« so praviloma morali odslužiti na svoje stroške, ob pred- ložitvi uboštvenih spričeval pa so lahko služili na državne stroške: »Oni dobivajo ob državnem trošku obleko, opravo, živež in stanišče, a ne smejo se vdru- žati v konjištvo.«23 Mihael Gabrijelčič je kot enoletni prostovoljec torej imel možnost, da si sam izbere enoto, v kateri bi služil. O tej možnosti je nekaj besed v svojih za- pisih napisal tudi pravnik Josip Rus (1893–1985), ki je ob izbruhu vojne tudi sam imel položaj enoletnega prostovoljca. Kot zapis poznejše vidne osebnosti v slovenskem prostoru je morda zanimiv tudi za dana- šnjega bralca, zato ga navajam nekoliko bolj obširno: »Status enoletnega prostovoljca je dobil vsakdo, ki je končal srednjo šolo. Privilegij torej ni temeljil na imovinskem stanju, ampak na izobrazbi. Kljub temu da se Avstrija ni prištevala med najbolj moder- ne države, je vendarle v nekaterih pogledih uveljav- ljala povsem moderna načela. Tako na primer nihče ni mogel postati oficir brez srednješolske izobrazbe. Možnost za izbiro vojaške enote poleg tega pove, da je bila Avstrija dokaj liberalna država, saj je dopuščala pogodbene odnose celo v vojski, v mojem primeru s pravico do svobodne izbire vojaške enote. Kot enoletni prostovoljec sem si že pred začet- kom vojne izbral 8. domobranski polk s sedežem v Pragi. Za sedanje generacije je to seveda nenavaden pojav, vendar je treba vedeti, da Avstrija ni bila nacio- nalna država in zato narodnostne meje niso v niče- 22 Zakon iz 11. aprila 1889, s katerim se uvaja nov vojni zakon. Dostopen na spletu: http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?a id=rsl&datum=1889&page=129&size=45 (zapis z dne 1. 2. 2019). 23 Prav tam. 285 MIHA ŠIMAC: PO BRATOVIH STOPINJAH: MIHAEL GABRIJELČIČ (1891–1916), 281–2922019 mer opredeljevale enotnega srednjeevropskega pro- stora, ki ga je pokrivala avstro-ogrska država. Zaradi tega je bilo povsem normalno, da si je lahko sloven- ski enoletni prostovoljec izbral češko vojaško enoto. Ta konkreten primer morda zelo nazorno pove, da je bila Avstrija pravna država, se pravi država, ki je temeljila na splošnih, ne pa na nacionalnih ali nekih drugih pravicah. Konflikta med nacionalnostjo in dr- žavo enostavno ni bilo.«24 Mihael Gabrijelčič si je kot enoto, v kateri je želel odslužiti vojaški rok, izbral 24. galicijsko-bukovinski pehotni polk. Ta enota je nosila ime po svojem ta- kratnem »imejitelju«, generalu konjenice Heinric- hu Ritter Kummer von Falkenfehdu (1852–1929), zato so jo označevali kot polk Ritter von Kummer Nr. 24. Zgodovina enote je segala v prvo polovico 17. stoletja. Kot ustanovno leto so v knjigi navajali leto 1630, ko je vojake zbral polkovnik Julius grof Hardegg (1594–1684).25 Naborno območje polka je bilo v času Gabrijelčičeve vojaške službe na področju Kolomeje, enota sama pa je leta 1911 in vse do za- četka leta 1914 imela na Dunaju stacioniran štab, in sicer na Gablenzgasse 62, v XVI. dunajskem okraju. Tam so bili tudi II., III. in IV. bataljon, I. pa je bil v domači Kolomeji.26 V začetku leta 1914 so IV. ba- taljon poslali v Bosno in Hercegovino.27 Gabrijelčič si je to enoto najbrž izbral zato, ker je bila stacioni- rana na Dunaju in mu ni bilo treba oditi drugam. Verjetno pa je bilo tu tudi več prostih mest, saj si je večina enoletnih prostovoljcev najbrž želela slu- žiti pri eminentnejši enoti, denimo pri znamenitem 4. dunajskem pehotnem polku Hoch-und-Deutsch- meister. Tako je s to odločitvijo rešil vprašanje voja- ške službe in nastanitve, saj je ostal kar »doma« pri svoji družini. Šolanje enoletnega prostovoljca je potekalo pri enotah in bilo razdeljeno na tri sklope. V prvem delu je bil vojaški novinec deležen osnovnega usposablja- nja in spoznavanja vojaškega življenja, drugi del pa je bil namenjen tistim znanjem, ki jih bo kot bodoči častnik cesarske armade potreboval: od taktike in vo- jaške administracije do praktičnih vaj na terenu in v vojašnicah. Ob tem se je dodobra seznanjal z ustro- jem vojske in posebnostmi posameznih enot, katerih del je bil. Po uspešno opravljenem drugem delu, ki so ga komisijsko ocenjevali, je lahko vsak kandidat napredoval do naslovnega, titularnega čina desetni- ka (Korporal). Tretji del je bil namenjen vojaškemu poveljevanju in delovanju. Titularni desetnik je bil odgovoren za disciplino in vodenje posameznih vo- 24 Rus, Zapiski iz življenja Josipa Rusa, str. 49. 25 O zgodovini enote do začetka 20. stoletja glej: Procházka, Geschichte des k. k. Infanterie-Regimentes. – Od leta 1910 je bil novi t. i. imejitelj galicijsko-bukovinskega polka general konjenice Heinrich Ritter Kummer von Falkenfehd. 26 Prim. Schematismus 1913, str. 548. 27 Za podatek in vso pomoč se zahvaljujem zgodovinarju Kle- menu Lužarju. jakov ali manjših enot, kar so budno spremljale oči nadrejenih podčastnikov in častnikov.28 Ob koncu enoletnega službovanja so bili enoletni prostovoljci podvrženi preizkušnji v teoriji in praksi – opravljali so izpite. Ti so bili sestavljeni iz prak- tičnega dela (poveljevanje v praksi, vodenje enote itd.) in teoretičnih predmetov. Ocenjevalci oziroma člani komisije pa so bdeli tudi nad moralnim znača- jem in poročali o aktivnem udejstvovanju, o čemer so o posameznem enoletnem prostovoljcu poročali poveljujoči podčastniki. Na podlagi tega so enoletne prostovoljce ocenjevali in odločali o tem, ali so uspe- šno opravili izpit in postali rezervni častniki ali ne.29 Če kandidat ni uspešno opravil izpita, je zakon dolo- čal: »Taki enoletni dobrovoljci, ki ne ustrezajo pri tej preskušnji, dolžni so drugo leto prezentno služiti pri pododdelkih njihovega krdela, in tu jim je na voljo, odslužiti službo o svojem trošku z blago-ugodnostjo, da smejo zunaj vojašnice stanovati.« Zakon je dovo- ljeval, da so lahko po preteku leta spet pristopili k izpitom, in če so bili uspešni, so lahko bili razvrščeni v rezervni sestav častniškega zbora.30 28 Povzeto po: Zehetbauer, Die »Einjährigen«, str. 45. 29 Prav tam. 30 Zakon iz 11. aprila 1889, s katerim se uvaja nov vojni zakon. Kadet Mihael Gabrijelčič (hrani: Helena Spanring, Ljubljana). 286 MIHA ŠIMAC: PO BRATOVIH STOPINJAH: MIHAEL GABRIJELČIČ (1891–1916), 281–292 2019 Mihael Gabrijelčič je uspešno zaključil vojaško šolanje in se vrnil v civilno sfero, kjer ga je čakalo nadaljnje izobraževanje. Po podatkih iz ohranjenih dokumentov, ki jih je posredoval dipl. ing. Peter Wiltsche, se je Mihael Gabrijelčič na visokošolski zavod prvič vpisal 12. oktobra 1912 in bil inskribi- ran za zimski semester 1912/1913.31 Ko je že začel s študijem in poslušanjem predavanj, je na novega leta dan, kakor je bilo pričakovati, v časopisju izšel zapis o povišanjih v vojaških vrstah. 1. januarja 1913 je to povišanje doletelo tudi Mihaela Gabrijelčiča, saj je takrat uradno postal rezervni kadet pri 24. galicij- skem pehotnem polku.32 Na bojišču s 24. pehotnim polkom Študijska leta so mirno tekla in Gabrijelčič si je novo znanje nabiral ob opravljanju študijskih ob- veznosti. 13. junija 1914 je opravil še zadnji izpit v tistem semestru.33 Zdelo se je, da bo takrat znova lahko užival brezskrbne počitniške dni, a so svetovni dogodki to preprečili. Po atentatu na avstro-ogrske- ga prestolonaslednika in njegovo ženo je sledila doba pričakovanj in ugibanj, ki se je končala mesec dni po- zneje z vojno napovedjo Srbiji. Namesto brezskrbnih dni se je torej Gabrijelčič, kakor številni drugi, znašel v vojašnici. Njegova enota je bila poslana na vzhodno bojišče. Ob prvem večjem septembrskem spopadu se je v bojnem metežu znašel tudi mladi Gabrijelčič. Doga- janje v prvih septembrskih dneh je mogoče razbrati iz poročila poveljujočega polkovnika Franza Schne- tzerja. Tu izvemo, da je bil polk v noči z 8. na 9. sep- tember južno od Podwzierynieca. Ob 5. uri zjutraj je prišel ukaz, da se mora enota pomakniti približno 1000 korakov zahodno, na koto 285, kjer naj bi sku- paj z 41. in 44. pehotnim polkom sestavljala arma- dno rezervo pod poveljstvom nadvojvode Jožefa. Ob 10. uri in 25 minut je s poveljstva 59. pehotne briga- de prišel nov ukaz, naj se polk premesti proti Gris- kachu in se tam prerazporedi. Ob teh aktivnostih se je s prve linije umaknilo več honvedskih stotnij. Polkovnik Schnetzer je zapisal: »Brigadni polkovnik Benke je od mene zahteval, naj se polk uporabi, da bi se razrešila situacija. Te nisem imel za zelo nevarno, da bi si drznil brez ukaza dati iz rok armadno re- zervo. To sem mu tudi poročal, vendar sem ukazal, naj bo polk v pripravljenosti po naslednji ureditvi, da bi lahko enota ob morebitni krizni situaciji aktivno ukrepala: I. bataljon na obeh straneh ceste, III. ba- Dostopen na spletu: http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?a id=rsl&datum=1889&page=129&size=45 (zapis z dne 1. 2. 2019). 31 Peter Wiltsche, Gabrijelčič Michael – Immatrikulation (elektronsko pismo z dne 5. 2. 2015 hrani avtor) (dalje: Wilt- sche, Gabrijelčič Michael). 32 Neues Wiener Tagblatt, 1. 1. 1913, str. 35. 33 Peter Wiltsche, Gabrijelčič Michael. taljon je bil na desnem krilu, II. bataljon pa za njima v sredini. Ker do kritične situacije potem ni prišlo, sem ob 1. uri popoldne odredil napredovanje polka k brigadnemu poveljstvu.« Polkovnik pa je šele takrat izvedel, da je bil 44. pehotni polk, ki bi moral biti na njihovi desni strani, vpleten v boje levo od njih. Takoj so sledili novi ukazi. Polkovnik Schnetzer je takrat med drugim ukazal, naj se tretji bataljon takoj poda v boj v začrtani smeri, ostala dva bataljona pa sta mu sledila na desni strani. Polkovnik je v poročilu o tem zapisal: »III. bataljon je bil zapleten v zelo hude spo- pade do 5. ure popoldne. Druga dva bataljona, ki sta šla skozi močvirje in gost gozd ter sta zatem zaostala, sta se priključila napadu na desnem krilu kote 305. Pri tem sta zajela kar nekaj vojnega plena in vzdr- žala na osvojenih položajih. Je pa napad terjal precej žrtev, med katerimi je bilo veliko častniškega kadra.« Polkovnik je naštel, da so padli trije častniki (nad- poročnik in dva poročnika), 180 mož je bilo ubitih, ranjenih in pogrešanih. Med ranjenimi častniki so bili tudi stotnika Pirnik in Lujanovics ter poročniki Kajicek, Kučera in Gabrijelčič.34 Prva odlikovanja in okrevanje Zanimivo je, da ga je tu polkovnik omenjal že kot poročnika, v resnici pa je bil takrat še vedno rezervni kadet. Gabrijelčič je bil težko ranjen v glavo in nje- gova rana je bila resna, kakor je poročalo časopisje. Tržaška Edinost je 29. septembra objavila vest o obeh bratih Gabrijelčič. Starejši Egon je bil 8. septembra lažje ranjen v levo roko, kar mu je prineslo kratek do- pust in obisk staršev pred vnovično vrnitvijo na fron- to, o mlajšem bratu Mihaelu pa so poročali: »Mlajši sin g. dvor. svetnika Gabrijelčiča, ki je bil praporščak pri 24. pešpolku, je bil dne 9. septembra težko ranjen v bitki pri Komornu pod Lvovom. Zadel ga je šra- pnel v glavo in se nahaja sedaj v Rothschildovi bolni- šnici na Dunaju.«35 Domače ustno izročilo pravi, da je zaradi te rane, ki so mu jo oskrbeli izvrstni kirurgi, dobil vstavljeno srebrno ploščico. Posledično naj bi bil razglašen za nesposobnega za vojaško službo.36 Dejstvo je, da vojske Mihael Gabrijelčič ni zapustil in tudi nobenega akta, ki bi govoril o tem, da bi bil za vojsko nesposoben, doslej ni bilo mogoče najti. Zato pa je bila njegova pogum na drža večkrat de- ležna priznanj in pohval. O njej je poročalo časopis- je, izpričujejo pa jo tudi nekateri odkriti dokumenti. Že 10. oktobra 1914 je dunajsko časopisje poročalo o posameznih drznih dejanjih vojakov in podčastni- kov, ki so proslavili armado na bojnih poljanah. V Österreichische Volks-Zeitung so pod naslovom Aus dem Goldenen Buche unserer Armee objavili se- 34 ÖStA, KA, Adtk, Gefechtsberichte, Ktn. 1842, IR. 24. 35 Edinost, 29. 9. 1914, str. II. 36 O spominih na Mihaela je poročala Helena Spanring (elek- tronsko pismo z dne 26. januarja 2015 hrani avtor). 287 MIHA ŠIMAC: PO BRATOVIH STOPINJAH: MIHAEL GABRIJELČIČ (1891–1916), 281–2922019 znam odlikovanih fantov, ki so prejeli zlato medaljo za hrabrost ali srebrno medaljo za hrabrost 1. in 2. razreda. Med drugim so tu opisali dejanje mladega kadeta 24. pehotnega polka Mihaela Gabrijelčiča: »... hat durch sein mutiges und beispielgebendes Ver- halten zur Erstürmung einer Höhe, auf der zwanz- ig feindliche Kanonen erbeutet wurden, wesentlich beigetragen, wobei er schwer verwundet wurde.«37 Časopisni poročevalec je pravzaprav navajal skorajda dobeseden zapis predloga za Gabrijelčičevo odliko- vanje s srebrno medaljo za hrabrost 2. razreda.38 O tem odlikovanju je uradni razglas prišel šele nekoli- ko pozneje; 16. oktobra 1914 je uradni list armade, ki je poročal o povišanjih in odlikovanjih, ponatisnil Wiener Zeitung,39 dan pozneje pa je notico o odliko- vanju objavil tudi Slovenski narod: »Odlikovan junak. Rez. kadet, slušatelj poljedelske visoke šole Mihael Gabrijelčič, sin dvornega svetnika pri najvišjem so- dišču na Dunaju M. Gabrijelčiča je bil odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo. V bitki pri Grodku ga je šrapnelska kroglja opasno ranila, vendar se mu je 37 Österreichische Volks-Zeitung, 11. 10. 1914, str. 8. 38 V predlogu za srebrno hrabrostno medaljo 2. razreda so o Mihaelu zapisali, da gre za pogumnega častnika, ki se ga lah- ko postavi za zgled v vseh preteklih bojih in ki se je posebej izkazal z ravnanjem med napadom na koto 305, severozaho- dno od Ryczychowa, ko so zasegli 20 sovražnih topov. Ob tem napadu je bil Gabrijelčič težko ranjen. V: ÖStA, KA, NBA, MBA, Ktn. 2, Nr. 2273, 2343 in OBA, Ktn. 5, Nr. 2670 b, Gabrijelčič Michael. – Časopisni poročevalec je torej imel dober dostop do vojaške pisarne. 39 Wiener Zeitung, 16. 10. 1914, str. 4. stanje že znatno obrnilo na bolje.«40 Časopis ni na- vedel podrobnosti, pa tudi tega ne, s katero »hrabro- stno svetinjo« je bil Mihael odlikovan. Zanimivo pa je, da je časopisje o njegovem odlikovanju kaj kmalu znova poročalo. Neues Wiener Tagblatt je 29. oktobra 1914 pisal, da je bil rezervni kadet Gabrijelčič to pot odlikovan s srebrno medaljo za hrabrost 1. razreda.41 Iz poznejših dokumentov je razvidno, da je dejansko prejel tudi to odlikovanje, vendar pa je bilo iskanje predloga, ki bi pojasnil, zakaj ga je dobil, doslej ne- uspešno. Mihael je po težki poškodbi dolgo okreval v do- mačem okolju na Dunaju, kjer je izvedel za brato- vo smrt in iz časopisja za njegovo junaško držo na bojnih poljanah. Ob vračanju z bojišča so se pri njih doma gotovo oglašali mnogi, ki so Egona Gabrijelči- ča poznali in so družini želeli izreči sožalje, obenem pa se pozanimati o stanju mlajšega brata Mihaela. Ta je najbrž prav v domači hiši dočakal prvo povišanje, in sicer v čin poročnika v rezervi. Slovenec je to iz- vedel že nekoliko pred uradnim imenovanjem in o Gabrijelčičevem povišanju poročal že 20. februarja 1915,42 uradno pa je Mihael v čin rezervnega poroč- nika napredoval s 1. marcem tega leta.43 Po koncu okrevanja se je novopečeni rezervni poročnik Gabri- jelčič znašel v zalednih službah. Kdaj točno, je težko 40 Slovenski narod, 17. 10. 1914, str. 3. 41 Wiener Neues Tagblatt, 29. 10. 1914, str. 12. 42 Slovenec, 20. 2. 1915, str. 3. 43 ÖStA, KA, OBA – SW, Ktn. 19, Nr. 12400, Leutnant in der Reserve, Gabrijelčič Michael. Mihael Gabrijelčič s prvimi odlikovanji za hrabrost v krogu svoje družine (hrani: Helena Spanring, Ljubljana). 288 MIHA ŠIMAC: PO BRATOVIH STOPINJAH: MIHAEL GABRIJELČIČ (1891–1916), 281–292 2019 reči, vemo pa, da je bil zanesljivo nekaj časa učitelj na šoli za rezervne častnike na Ogrskem. Vojaški ob- veznik Zorko Prelovec je v pismu popisal svoje »se- litve« po ogrski deželi iz kraja v kraj. Iz pisma gre razbrati, da je bil poslan v častniško šolo. O šolanju je med drugim zapisal: »Sem pač šolarček. Nekoliko star že, a je mnogo starejših. Vseh skupaj nas je tako po priliki 650. Pridno nas vežbajo in pripravljajo 'za dom med bojni grom.' Stanujemo v barakah za topo- ve, med milijoni živalic, dobro skačejo. Šolo imamo v veliki jahalnici. Poučuje tudi Slovenec, z malo in veliko srebrno medaljo odlikovani poročnik Mihael Gabrijelčič, brat padlega nadporočnika Egona Ga- brijelčiča. V častniški šoli so poleg mene še Slovenci, prijatelj učitelj Rudolf Pleskovič in dr. Bogomir Bo- žič (oba iz Idrije), Pahernik (Vuhred na Štajerskem) in Rejc (doma iz Šebrelj na Primorskem. /…/.«44 Pisec pisma je tu Gabrijelčiča še navajal kot po- ročnika, čeprav je bil Mihael že s 1. julijem 1915 povišan v aktivnega nadporočnika, kakor piše v do- kumentu, saj naj bi se dal aktivirati.45 V drugem do- kumentu pa, zanimivo, piše, da je bil takrat še vedno rezervni poročnik.46 Ne glede na to ostaja dejstvo, da se je Gabrijelčič konec oktobra že pripravljal, da se znova poda na bojišče. V uradnih dokumentih piše, da je bil sprva na bojnem polju od 1. avgusta do 9. septembra, ko je bil ranjen. Nato je bil kot pri- 44 Slovenski narod, 30. 10. 1915, str. 11. 45 ÖStA, KA, OBA – SW, Ktn. 34, Nr. 19552, Oberleutnant Gabrijelčič Michael. 46 ÖStA, KA, OBA – SW, Ktn. 19, Nr. 12400, Leutnant in der Reserve, Gabrijelčič Michael. Mihael Gabrijelčič kot učitelj na šoli za rezervne častnike na Ogrskem (hrani: Helena Spanring, Ljubljana). Imenovanje Mihaela Gabrijelčiča za nadporočnika (hrani: Helena Spanring, Ljubljana). 289 MIHA ŠIMAC: PO BRATOVIH STOPINJAH: MIHAEL GABRIJELČIČ (1891–1916), 281–2922019 padnik IV. bataljona 24. pehotnega polka od sredine novembra 1915 spet na bojnih poljanah.47 Gabrijel- čičev bataljon je bil takrat v sestavu 8. gorske brigade, ki je držala obrambne položaje na soškem bojišču, natančneje, na tolminskem mostišču, na območju kote 588. Odlikovan na soškem bojišču Prav omenjena kota je Gabrijelčiču prinesla novo odlikovanje. Poveljnik 8. gorske brigade, generalma- jor Ernst Wossala (1865–1943), je v predlogu ute- meljitve odlikovanja zapisal, da je Mihael Gabrijelčič 3. februarja 1916 prejel posebno povelje. Nasprotni- ka je bilo treba spraviti s kote 588, za to dejanje pa je bilo potrebno pregledati teren in dejansko stanje: »Kot rezultat Gabrijelčičeve hrabrosti in preudarnega ravnanja je treba izpostaviti, da se je rezervni poroč- nik kljub noči in slabim pogojem izvrstno znašel in prinesel potrebne podatke.« V predlogu piše tudi, da je Gabrijelčič »zelo spoštovan, ambiciozen, izjemno pogumen in zanesljiv častnik, ki se ne ustraši najtež- jih nalog in je bil pred kratkim prestavljen v aktivno službo«. V dokumentu niso pozabili navesti njegovih dotedanjih bojnih izkušenj, ran in odlikovanj, ki jih je že posedoval: veliko in malo srebrno medaljo za hrabrost. Zdaj so ga predlagali za novo odlikovanje: vojaški zaslužni križec 3. razreda z vojno dekoracijo.48 Dejansko so se takrat Italijani s kote 588 umak- nili, kakor beremo v Galićevi knjigi Cvetje-Mengore, o katastrofalnih razmerah pa so poročila 8. gorski brigadi poslali vsi poveljniki prisotnih cesarskih enot, tako tudi Gabrijelčičev poveljujoči, ki je bil nad vide- nim šokiran: »Položaj, ki ga je sovražnik izpraznil v 'Italijan- skem gozdičku' na zahodnih pobočjih kote 588, je bil v stanju, ki osramoti vsakega človeka, ki ni člo- veka dostojno in je značilno za nizko stopnjo kulture italijanskih vojakov in za boren vpliv ter surov način razmišljanja italijanskih častnikov. Pri prihodu na ita- lijanski položaj v temačni noči na 3./2. 1916 je bil moj prvi vtis: nevzdržen smrad razpadajočih trupel in človeških fekalij. Pri obhodu zahodnih pobočjih sem se to noč večkrat spotaknil ob sovr. na pol razpada- joča trupla in večkrat pohodil človeška okostja, ki so štrlela iz uniform in se drobila pod mojimi nogami. V svitu zore in dopoldan 3./2. je bilo opaženo naslednje: v italijanskih strelskih položajih (sprednja črta) sploh ni bilo latrin /stranišč/; posadka je nujo opravljala na kraju samem v komunikacijskih jarkih. V kaverne, ki so bile za sprednjimi črtami, nisem mo- gel vstopiti, ker sem že pred vhodom stopil v človeške iztrebke, v katere se mi je noga pogrezala do gležnja 47 ÖStA, KA, OBA – SW, Ktn. 34, Nr. 19552, Oberleutnant Gabrijelčič Michael. 48 ÖStA, KA, OBA – SW, Ktn. 19, Nr. 12400, Leutnant in der Reserve, Gabrijelčič Michael. in še globlje. Neposredno pred strelskim položajem prve črte je na odprtem ležal kup razpadajočih trupel, nekemu Italijanu, padlem v bojih avgusta preteklega leta, je bil samo obraz pokrit z vejami ... Pri tem pa bi bilo zbiranje in odnašanje trupel na kraj, nedaleč od črte fronte, možno brez vsakih težav. Na nekem za- klonu, ki je bil sestavljen iz enostavnih oblih hlodov na sredini položaja 3. črte, je ležalo truplo v razpada- jočem stanju, pokrito samo z listjem; kljub temu so zaklon uporabljali; takoj zraven tega je bilo izkopano truplo iz stranišča. Iz zida spojnega jarka med 2. in 3. črto je visel kos trupla, kar je dokaz, da so Italijani pri izkopavanju tega jarka truplo kratkomalo presekali in mesece brez kakršnekoli pietete hodili mimo ostanka trupla, ki je štrlel iz zemlje ... Truplom, pokopanim zraven italijanskega polo- žaja za rezerve, so iz zemlje štrleli posamezni udi. V enem komunikacijskem jarku sam našel lobanjo. In na obronku, neposredno za italijansko fronto, so le- žali številni nepokopani bersaljerji in alpinci, katerih zbiranje in primeren pokop bi brez dvoma bil mo- goč. V najbližji okolici obvezovališča na zahodnem obronku kote 588 so ležali kupi s krvjo in gnojem na- Listina o podelitvi vojaškega zaslužnega križca 3. razreda z vojno dekoracijo Mihaelu Gabrijelčiču (hrani: Helena Spanring, Ljubljana). 290 MIHA ŠIMAC: PO BRATOVIH STOPINJAH: MIHAEL GABRIJELČIČ (1891–1916), 281–292 2019 topljene vate in povojev, dokaz, da niti vojaški zdrav- nik ni spoštoval najosnovnejših sanitarnih pravil. Ves 'Italijanski gozdiček' je spominjal na grobišče najbolj prezrte in najbolj brezbožne človeške sekte, pri kate- ri ni zaznati niti sledu občutka človečnosti in pojma časti. Do zdaj je bilo zbrano in pokopano okoli 130, deloma na odprtem ležečih, deloma slabo pokopanih trupel.«49 S temi razmerami se je pozneje soočila asa- nacijska komisija, kakor piše Galić, ki navaja njeno poročilo, da ji je do 20. februarja 1916 uspelo po- kopati »več kot 700 mrtvih italijanskih vojakov. Prav toliko bi jih še bilo treba opraviti.«50 Gabrijelčič je predlagano odlikovanje res prejel, kar so objavili tudi v Slovencu: »Vojaški zaslužni kri- žec 3. vrste z vojno dekoracijo je dobil poročnik 24. pp. Mihael Gabrijelčič.«51 Zadnji spopad na Tirolskem Te razmere je torej med prvimi videl prav Gabri- jelčič. Gotovo so se ga dotaknile, niso pa vplivale na njegovo vojaško službovanje in nadaljnje aktivnosti. IV. bataljon 24. pehotnega polka po teh dogodkih ni več dolgo ostal na soškem bojišču, saj je bil v pri- pravah na prihajajočo ofenzivo odbran za odhod na tirolsko fronto. Priprave na premestitve enot so po- tekale že od konca marca, saj so oblasti načrtovale avstro-ogrsko ofenzivo na Tirolskem, poimenovano Kazenska ekspedicija (Strafexpedition). Z njo so žele- 49 Galić, Cvetje – Mengore, str. 160–162. 50 Prav tam, str. 162. 51 Slovenec, 7. 4. 1916, str. 3. le presenetiti Italijane in jih poraziti. Ofenziva je bila sprožena 15. maja 1916 in sprva je avstrijskim silam Portret Mihaela Gabrijelčiča (hrani: Helena Spanring, Ljubljana) in odlikovanja, kakršna je prejel (foto: Pavle Car). 291 MIHA ŠIMAC: PO BRATOVIH STOPINJAH: MIHAEL GABRIJELČIČ (1891–1916), 281–2922019 dokaj dobro kazalo.52 V tej ofenzivi so sodelovali tudi pripadniki ljubljanskega 27. domobranskega pehot- nega polka, toda še preden so posegli v boj, so bile v spopade že vmešane druge enote, med njimi tudi IV. bataljon 24. pehotnega polka in z njim Gabri- jelčič. V teh naporih je ob vremenskih nevšečnostih tudi nadporočnik Gabrijelčič zašel v težave. 25. maja je, kakor so zapisali, zbolel še z visoko vročino in bil pripeljan do zaledne postaje prve pomoči. Naslednje- ga dne je izvedel, da bodo njegovi tovariši ob petih popoldne izvedli napad na vzpetino Civarone. Kljub nasprotovanju zdravnikov se je vrnil k svoji enoti. Na njegovo izrecno željo mu je bilo dovoljeno, da je za ta napad prevzel poveljstvo nad svojo 14. stotnijo: »S svojim zgledom in osebno hrabrostjo je pripeljal moštvo do sovražnih položajev in žičnatih ovir. Tu je nadporočnik Gabrijelčič bil smrtno ranjen.« Tako so predpostavljeni opisali njegovo smrt in dodali: »Ob vseh priložnostih se je Gabrijelčič pred sovražnikom izkazal kot učinkovit, hraber in zanesljiv, spoštovanja vreden častnik. Med svojimi vojaki in nadrejenimi je bil visoko cenjen in spoštovan.«53 Vest o njegovi smrti je odjeknila tudi v slovenskih listih. Edinost je 7. junija 1916 objavila spominski za- pis o smrti Mihaela in Egona Gabrijelčiča, ki je neiz- brisno zarezala v družinsko življenje pravnika Miha- ela Gabrijelčiča. V časopisu so napisali, da je Mihael padel »v cvetu mladosti« 24. maja, kar sicer ne drži,54 so pa dodali, da je bil »tudi junak, mnogo cenjen in odlikovan z zaslužnim križcem III. razreda z vojno dekoracijo in s srebrnima svetinjama I. in II. razreda. Padel je na tirolskem bojišču na čelu svoje stotnije. – Zopet udarec za družino Gabrijelčičevo! Tem huji, ker je drugi! Tako dokazujejo slovenski sinovi s svojo srčno krvjo zvestobo našega rodu do domovine in nje vladarske hiše. Dva Gabrijelčiča, oba odlična in vzor- na, sta dala domovini – vse. Njiju spomin bo začrtan v zgodovini na zlati strani padlih junakov: svojcem v čast in ponos in – kolikor je to sploh možno – v tolažbo.«55 Mihael Gabrijelčič je bil posmrtno odlikovan z redom železne krone 3. razreda z vojno dekoracijo, o čemer je poročalo tudi časopisje.56 Nadporočnik Ga- brijelčič je bil pokopan na avstrijskem vojaškem po- kopališču na Južnem Tirolskem v kraju Levico, kjer je, po poročanju njegove nečakinje Helene Span ring, leta 1923 na njegovem ohranjenem grobu še stal spo- menik.57 52 O ofenzivi glej: Simić, Po sledeh soške fronte, str. 113–114. 53 ÖStA, KA, OBA – SW, Ktn. 34, Nr. 19552, Oberleutnant Gabrijelčič Michael. 54 Prav tam. 55 Edinost, 7. 6. 1916, str. II. 56 Slovenec, 22. 9. 1916, str. 4. 57 Elektronsko sporočilo Helene Spanring z dne 10. maja 2014 (hrani avtor). Za konec Prispevek dopolnjuje družinsko kroniko Gabri- jelčičev in na kratko odstira življenjsko pot mlade- ga Mihaela Gabrijelčiča, ki si je želel poklicno pot posvetiti gozdarstvu. Vojna mu je uresničitev te želje preprečila in ga poslala na bojišča, kjer je v prvih bo- jih doživel ognjeni krst in bil težko ranjen. Po dalj- šem okrevanju in prejetih odlikovanjih pa se je znova podal na bojišče, kjer se je – tako kot njegov starejši brat – izkazal s pogumom in drznostjo, a zato plačal najvišjo ceno. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ÖStA – Österreichisches Staatsarchiv KA – Kriegsarchiv Archiv des Truppenkorper (Adtk): Gefechts- berichte Mannschaftsbelohnungsanträge (MBA) Offiziersbelohnungsanträge (OBA) ČASOPISI Edinost, 1890, 1892, 1911, 1914, 1916. Gospodarski glasnik, 1912. Narodni dnevnik, 1909. Neues Wiener Tagblatt, 1913. Novice, 1874, 1876, 1898. Österreichische Volks-Zeitung, 1914. Slovenec, 1909, 1915, 1916. Slovenski narod, 1890, 1909, 1914, 1915. Soča, 1906. Wiener Neues Tagblatt, 1914. Wiener Zeitung, 1914. LITERATURA IN TISKANI VIRI 62. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Triest. Triest: Staats-Gymnasyum, 1912. Cindrič, Alojz: Študenti s Kranjske na dunajski uni- verzi 1848–1918. Ljubljana: Univerza, 2009. Galić, Lovro: Cvetje – Mengore: v viharju vojne 1915–1917. Kobarid: Ustanova Fundacija Poti miru v Posočju, 2017. Procházka, Wilhelm: Geschichte des k. k. Infanterie- -Regimentes FML Wilhelm Freiherr von Reinlän- der Nr. 24. Wien: Selbstverlag des Regiments, 1886. Rus, Veljko: Zapiski iz življenja Josipa Rusa. Ljublja- na: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1992. Schematismus für das kaiserliche und königliche Heer und für die kaiserliche und königliche Kriegsmarine 292 MIHA ŠIMAC: PO BRATOVIH STOPINJAH: MIHAEL GABRIJELČIČ (1891–1916), 281–292 2019 für 1913. Wien: K. k. Hof- und Staatsdruckerei, 1912. Simić, Marko: Po sledeh soške fronte. Ljubljana: Mla- dinska knjiga, 1998. Šimac, Miha: Nadporočnik Egon Gabrijelčič (1888– 1915) – junak tržaškega pehotnega polka. Kroni- ka 60, 2012, št. 1, str. 95–102. Die Universität für Bodenkultur Wien. Von der Grün- dung in die Zukunft 1872–1997 (ur. Manfried Welan in Paulus Ebner). Wien, Köln: Böhlau, 1997. Zehetbauer, Ernest: Die »Einjährigen« in der alten Ar- mee. Das Reserveoffizierssystem Österreich-Ungarns 1868–1914. Osnabrück: Biblio-Verlag, 1999. SPLETNI VIRI IN ELEKTRONSKA SPORO- ČILA http://alex.onb.ac.at/cgi-content/alex?aid=rsl&datu m=1889&page=129&size=45 (zapis z dne 1. 2. 2019). O spominih na Mihaela je poročala Helena Spanring (elektronsko pismo z dne 26. januarja 2015 in 10. maja 2014, hrani avtor). Peter Wiltsche, Gabrijelčič Michael– Immatrikula- tion (elektronsko pismo z dne 5. 2. 2015, hrani avtor). S U M M A R Y Following in his brother’s footsteps: Mihael Gabrijelčič (1891–1916) The first issue marking the sixtieth year of Kro- nika in 2011 featured a contribution about a brave hero from the Trieste Infantry Regiment, Senior Lieutenant Egon Gabrijelčič (1888–1915). How- ever, equal bravery in battle was also exhibited by his younger brother Mihael (1891–1916). He was born in Podgrad in 1891 and frequently moved with the rest of the family due to his father’s transfers. After graduating from high school in Trieste, he decided to study at the College of Agriculture in Vienna. However, before commencing his studies, Mihael first completed his one-year military service volun- teering in the 24th Infantry Regiment, which earned him the rank of Reserve Cadet. At the onset of the war, he was sent to the Russian Front, where he was seriously injured and spent a long time recovering in Vienna. However, despite his wounds, he – then as a commissioned officer – re-joined his unit on the Italian battlefront, where he distinguished himself with heroic valour, for which received several decora- tions. On 25 May 1916, Senior Lieutenant Mihael Gabrijelčič personally led his unit in an attack on Monte Civaron which cost him his life. He was bur- ied in the military cemetery of the commune Levico in South Tyrol. 293 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 341.382(443.6Pariz)"1919" 341.222(497.1)"1919" Prejeto: 13. 3. 2019 Andrej Rahten dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: andrej.rahten@zrc-sazu.si Častniki stare monarhije in meje nove države* IZVLEČEK V članku, ki temelji na slovenskih, hrvaških in avstrijskih arhivskih virih, so prikazana manj znana dejstva o vlogi častnikov nekdanje habsburške armade v diplomatskem boju za jugoslovanske meje v času pariške mirovne konference leta 1919. Izmed tistih, ki so se po spletu zgodovinskih okoliščin znašli v vlogi podpornikov diplomatskih prizadevanj nove države, so v članku predstavljena besedila treh častnikov: Svetozarja Boroevića de Bojne, Slavka Kvaternika in Rudolfa Maistra. KLJUČNE BESEDE Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, pariška mirovna konferenca, Svetozar Boroević de Bojna, Slavko Kvaternik, Rudolf Maister ABSTRACT OFFICERS OF THE OLD MONARCHY AND BORDERS OF THE NEW STATE Drawing on Slovene, Croatian and Austrian archival sources, the article sheds light on lesser known facts regard- ing the role that officers of the former Habsburg Army played in the diplomatic negotiations over the Yugoslav borders at the Paris Peace Conference in 1919. In respect of those whom historical circumstances turned into supporters of the new state’s diplomatic endeavours, the article brings forth the texts of three military officers: Svetozar Boroević de Bojna, Slavko Kvaternik, and Rudolf Maister. KEY WORDS Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, Paris Peace Conference, Svetozar Boroević de Bojna, Slavko Kvaternik, Rudolf Maister * Članek je nastal v okviru raziskovalnega projekta J6–7069 (A) Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in razpadom habsburške monarhije.. 294 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 V letu, ko se spominjamo stote obletnice začetka zasedanja pariške mirovne konference, velja iz arhi- vov izbrskati tudi nekatere manj znane podrobnosti o dejavnostih v zvezi z diplomatskim bojem za meje jugoslovanske države. Slovenci so sicer v Pariz pri- potovali v okviru delegacije Kraljevine Srbov, Hrva- tov in Slovencev, ki še ni bila mednarodno priznana, in to v precejšnjem številu. Pri tem tudi izvedencev za različna mejna vprašanja, ki so podpirali sloven- ska delegata Ivana Žolgerja in Otokarja Rybářa, ni manjkalo, kar je bilo v zgodovinopisju že večkrat opi- sano.1 Manj znano pa je, da so diplomatski boj za jugoslovanske meje na različne načine podprli tudi nekateri častniki nekdanje habsburške armade. Iz- med tistih, ki so se po spletu zgodovinskih okoliščin znašli v vlogi podpornikov diplomatskih prizadevanj nove države, bodo v tem članku predstavljena bese- dila treh častnikov: Svetozarja Boroevića de Bojne, Slavka Kvaternika in Rudolfa Maistra. Študija »odličnega veščaka« Kvaternika V Kvaternikovi biografiji, ki jo je zasenčila nje- gova kasnejša vloga v Neodvisni državi Hrvaški, je manj znano dejstvo, da je kot častnik služboval v Borovljah. Po prevratu se je najprej izkazal v bojih za Medmurje, kamor je vkorakal tik pred božičem 1918. Nato je prevzel poveljevanje pehotnega polka v Celju, nakar je bil napoten na Koroško.2 V svoji ko- roški dobi je Kvaternik za komisijo za pariško mirov- no konferenco, ki je pod vodstvom Frana Vodopivca delovala pri ljubljanski vladi, pripravil tudi študijo o jugoslovanskih mejah. Že pred tem pa je zanimiva referenca, ki jo naj- demo v pismu vodilnega slovenskega politika v novi državi Antona Korošca. Ta je ljubljanski vladi 7. de- cembra 1918 napisal pismo, v katerem je podrobneje opredelil usmeritve v zvezi z bojem za državne meje. V pismu, ki je nastalo pod vtisom njegove prve avdi- ence pri prestolonasledniku Aleksandru Karađorđe- viću, je Korošec ljubljanski vladi med drugim naročil, naj za Pariz pripravi čim več gradiva za obrambo zah- tev na Primorskem. Pri tem je mislil zlasti na pritožbe prebivalstva na okupiranem območju, statistične pre- glede in zemljevide. Med temi je omenil Zemljevid poknežene grofije Goriško-Gradiščanske s Trstom in oko- lico, ki ga je leta 1905 za tiskarno Andreja Gabrščka pripravil Enrico Bombig. Korošec je še zapisal, da ima v Zagrebu podpolkovnik Kvaternik »italijansko etnografsko karto, ki govori povsem nam v prilog«.3 1 Prim. Erjavec, Slovenci; Grafenauer, Slovenska Koroška; Himmelreich, Slovenski člani; Rahten, Med Kakanijo in Wil- sonio, str. 117–149. 2 OAA, pismo Stjepana Matkovića avtorju, 28. 2. 2019; Kisić- -Kolanović, Vojskovođa, str. 16; Kolar-Dimitrijević, Zašto, str. 18. 3 ARS, AS 1164, š. 1360, Koroščevo pismo Narodni vladi, 7. 12. 1918. Ni znano, zakaj se je Kvaternik med službova- njem na Koroškem tudi sam lotil risanja meja nove države. Iz korespondence z ljubljansko komisijo za pariško mirovno konferenco izhaja, da je pobuda verjetno prišla z njegove strani. 9. oktobra 1919 je študijo iz Borovelj poslal Vodopivcu, ki jo je prejel dva dni kasneje. V priloženem pismu je Kvaternik opozoril tudi na zemljevid, ki je nastal na podlagi študije. Omenjeno pismo se je ohranilo med papir- ji Vodopivčeve komisije, ki so bili nekoč shranjeni na Inštitutu za narodnostna vprašanja, danes pa so v Arhivu Republike Slovenije.4 V korespondenci z Vodopivcem pa ne najdemo hrvaškega izvirnika Kvaternikove študije, ki je bil verjetno posebej vlo- žen v kakšno drugo gradivo. Vendar obstaja njen nemški prepis, ki se je ohranil v zbirki Martina Wut- teja v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu. Študi- ja, ki je imela v izvirniku naslov Naše granice prema Kraljevini Italiji i Njemačkoj Avstriji, je namreč del dokumentov, ki so bili znanemu koroškemu zgodo- vinarju, slovečemu kot nasprotniku slovenskih na- rodnih zahtev, posredovani iz Beograda v času naci- stične okupacije.5 Glavni zagovornik objave Kvaternikove študije je bil Vodopivec. Kvaternik je imel sicer sprva nekaj po- mislekov, ali kot vojna oseba lahko objavlja tovrstna besedila. V pismu Vodopivcu konec oktobra 1919 je zapisal, da so mu »v tem pogledu novi vojaški zako- ni nepoznani, moglo bi se obelodaniti 'brez imena' samo z dodatkom 'Od ene vojaške osebe kateri so vse prilike na meji poznane'«. Prav tako je opozo- ril, »da bi bilo potrebno stvar eventuelno od Dravske divizijske oblasti cenzurirati, da ne bi nastale kakšne neugodnosti«. Vodopivcu je naročil, naj se v zvezi s tem obrne na generalštabna častnika, podpolkovnika Milutina Nedića ali kapetana Antona Lokarja.6 Vo- dopivec se je odločil za Milutina Nedića, brata precej bolj znanega srbskega častnika Milana Nedića, ki je med drugo svetovno vojno postal neke vrste »srbski Petain«.7 Oba sta imela med prvo svetovno vojno visoke funkcije v kraljevi srbski vojski. Milan je bil po koncu vojne najprej poslan v Sarajevo, nato pa je bil v začetku leta 1919 premeščen v štab IV. arma- dne oblasti v Zagrebu.8 Milutin je skupaj z genera- lom Krsto Smiljanićem kot član srbske vojne misije konec leta 1918 prispel v Ljubljano.9 Tu je nato do pomladi 1920 deloval kot načelnik štaba Dravske di- vizijske oblasti.10 Kot nosilec te funkcije je prejel v 4 ARS, AS 1164, š. 1346, Kvaternikovo pismo Vodopivcu, 8. 10. 1919. 5 Naslov nemškega prevoda se glasi Unsere Grenzen gegen das Königreich Italien und Deutschösterreich. KLA 683, Sammlung Wutte, š. 19. 6 ARS, AS 1164, š. 1346, Kvaternikovo pismo Vodopivcu, 31. 10. 1919. 7 OAA, pismo Stanislava Sretenovića avtorju, 23. 1. 2019. 8 Prim. Borković, Milan Nedić, str. 14–15. 9 Andrejka, Razvoj vojaštva, str. 284. 10 Zahvaljujem se Bojanu Dimitrijeviću za posredovanje po- 295 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–3062019 oceno Kvaternikovo študijo. Vodopivcu jo je vrnil z dopisom 28. novembra 1919, z besedilom pa je bil več kot zadovoljen.11 Po spletu zgodovinskih naklju- čij je torej brat Milana Nedića pomagal do objave študije Kvaterniku, ki je bil kasneje drugi mož v hie- rarhiji ustaškega režima na Hrvaškem – in to študije, ki je odločno zagovarjala obrambo jugoslovanskih strateških meja proti Italiji, državi, ki je bila kasneje zaveznica obeh režimov v orbiti Sil Osi.12 Po Nedićevi odobritvi so se priprave za tisk lah- ko začele in 13. decembra 1919 je Vodopivec Kva- datkov o delovanju bratov Nedić v ustanovni dobi Kraljevine SHS. OAA, Dimitrijevićevo pismo avtorju, 1. 3. 2019. 11 KLA 683, Sammlung Wutte, š. 19, Nedićev dopis Vodopivcu, 28. 11. 1919. 12 Milutin Nedić je med aprilsko vojno 1941 pristal v nemškem ujetništvu, od koder je bil osvobojen šele z bratovim posre- dovanjem. Po sovjetskem zavzetju Beograda se je jeseni 1944 umaknil v Avstrijo, kjer je domnevno storil samomor. terniku že lahko sporočil veselo vest: »Vaša študija, upam, da izide v kratkem. Podpolkovniku Nediću je izborno ugajala in je on predlagal le, da se na drugi strani iste jačje iztakne, da so eden glavnih ciljev Ita- lije premogokopniki v Trbovljah, ker so ji za svojo zelo razvito industrijo zelo potrebni.«13 Kvaternikova študija je bila v večjem delu prevedena v slovenšči- no in jo je pisarna za zasedeno ozemlje, ki je sodila pod Vodopivčevo komisijo za mirovno konferenco, objavila leta 1920. Vodopivec njenega avtorja ni iz- dal, ampak je navedeno pod naslovom zgolj: »Izpod peresa odličnega veščaka«.14 Kot je ugotovil že avtor neobjavljenega nemškega prevoda študije, v sloven- ski verziji določeni deli v primerjavi s hrvaškim iz- 13 ARS, AS 1164, š. 1346, Vodopivčevo pismo Kvaterniku, 13. 12. 1919. 14 Kvaternik, Naše meje. Knjižica obsega 32 strani. Kjer ni na- vedeno drugače, so v nadaljevanju tega poglavja Kvaternikovi citati povzeti po njej. Pismo podpolkovnika Slavka Kvaternika predsedniku ljubljanske komisije za mirovno konferenco dr. Franu Vodopivcu (ARS, AS 1164). 296 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 virnikom manjkajo. Vendar pa je Vodopivec v uvodu dodal nekaj recenzentskih komplimentov iz Nediće- vega pisma: »V spisu je strokovno in znanstveno oko piščevo zelo jasno zapazilo vso resnost položaja, v katerem se nahaja skrajni severozapadni del naše do- movine vsled mejà, ki so potegnjene že sedaj ali jih namerava potegniti pariška konferenca.« Poleg tega je Vodopivec v uvodu knjižice dodal še nekaj no- tranjepolitičnih iskric. Tako naj bi si študijo morali vzeti k srcu »tudi vsi oni Slovenci, ki se ne morejo nagovoričiti proti Srbom in Hrvatom ter sanjajo o nekaki imaginarni samostojni slovenski državi«. Po Vodopivčevem mnenju naj bi bilo iz razprave »jasno razvidno, kako dolgo bi dihala ta slovenska država brez Hrvatov in Srbov med sosedoma na zapadu in severu«. Vodopivec je to izpoved jugoslovanski dr- žavni ideji podkrepil še z enim citatom iz Nedićevega pisma: »Res je zelo težak vojaški položaj Slovenije. Sedanje italijanske in avstrijske meje jo postavljajo v težji položaj, kot se je nahajala Srbija od leta 1912. nasproti Avstro-Ogrski. Sreča je samo to, da stoji za Slovenijo cela Jugoslavija do Soluna, dočim so stali za Srbijo samo sovražniki.« Kvaternik je v študiji večino prostora namenil meji z Italijo, Nemško Avstrijo pa je odpravil zgolj na dobrih štirih straneh, češ da je zgolj »radovoljno orožje v rokah Italijanov«. To naj bi dokazovali tudi dogodki na koroški fronti, kjer »so vidni znaki skup- nega pohoda proti vzhodu«. Rdeča nit Kvaternikovih izvajanj je ugotovitev, da so Italijani po zlomu avstro- ogrske obrambe zasedli mejno črto, ki sploh ni bila defenzivna, kot so trdili, ampak prav nasprotno: »Se- danja mejna črta je oddaljena od srca Slovenije, to je, od Savske doline in Ljubljanske kotline in glavnega mesta Slovenije, Ljubljane, 20–30 km, to je, dan hoda za največje operativne enote.« Prepričljivo je dokazo- val njen ofenzivni značaj, ki ob zelo dobri prometni strukturi v zaledju vodi v zasedbo Ljubljane, a tudi rudnikov v Zasavju in Savinjski dolini. Po njegovem mnenju bo Italija v mejnem prostoru stalno vzdrže- vala 6 do 8 divizij, kar pomeni, da bi Jugoslavija mo- rala za obrambo postaviti 3 do 4 divizije. Pri tem je že vračunal, »da zaleže naš jeden vojak za dva sovražna«. Ker bi bila Ljubljana vseskozi v dosegu italijanskega topništva, bi to tudi na jugoslovanski strani zahteva- lo »ogromno število tehniških čet in topništva«. To bi bil za novo državo zelo velik finančni zalogaj, po Kvaternikovem mnenju svojevrstna vojna odškodni- na, večja od tiste, ki je bila po Versajski pogodbi nalo- žena Nemčiji. A četudi bi uspeli nekako financirati pas umetnih utrdb, bi ne mogli preprečiti bombardi- ranja Ljubljane in železniških zvez. Torej bi bila Slovenija po Kvaternikovih ugoto- vitvah vseskozi v izrednih razmerah in bi jo mora- li organizirati »čisto militaristiško slično kot staro granico«. To pa bi po drugi strani pomenilo, da se Ljubljanska kotlina in Savska dolina sploh ne bosta mogli gospodarsko razvijati: »Vprašam, kdo bo razvil v skušnjah v svetovni vojni v tem srcu Slovenije indu- strijo, zidal tvornice, ko ve vsak, da lahko uniči uni- čevalni ogenj najtežjih topov vse že prvi dan sovraž- nosti? Vprašam, ali lahko ostane Ljubljana s svojimi važnimi političnimi in narodnimi napravami središče Slovenije, če je lahko po pol dnevu hoda v sovražnih rokah?« Torej bi morali pogajalci v Parizu na vsak način doseči spremembo meje in njeno prestavitev na Sočo. Tako bi obe državi dobili »čisto defenzivne meje« in »bi bili strategično zavarovani«. Kvaternik je pri tem izhajal iz lastnih izkušenj, ko je bil med vojno pribočnik poveljnika na soški fronti Boroevića. Če- prav je imela Italija na fronti po njegovih izračunih štirikrat več pehote in osemkrat močnejše topništvo, so čete stare monarhije uspešno branile slovensko ozemlje. In če je to uspevalo »mešani avstrijski«, za- kaj ne bi še bolj jugoslovanski »narodni vojski«? Toda Kvaternik se je zavedal, da bo na pariški mi- rovni konferenci težko doseči spremembo meje v ju- goslovansko korist. Tam naj bi namreč veljalo načelo: »kdor je jačji, ta tlači«; načelo, ki ga »ne bo iztrebil iz človeške narave niti Wilson niti Ljenin«. Položaj jugoslovanskih pogajalcev je bil očitno tako slab, da so bili nekateri pripravljeni sprejeti nasvete nekda- njega Kvaternikovega poveljnika Boroevića, ki je bil zaradi vdanosti habsburški dinastiji v novi državi na črni listi sovražnikov. Boroević v službi diplomacije Znano je, da se je sodelovanje med Boroevićem in 22 let mlajšim Kvaternikom začelo že pred prvo svetovno vojno. O tem priča tudi ohranjena kore- spondenca v Kvaternikovi zapuščini, ki sta jo že pred leti analizirala Milan Pojić in Danijela Marjanić. Ta sklepata, da sta se Boroević in Kvaternik spoznala v letih 1904–1907, ko sta službovala v Petrovaradinu: prvi kot polkovnik, drugi kot nadporočnik. Kvater- nik je bil Boroevićev pribočnik od oktobra 1914 do februarja 1916. Torej je bil njegova desna roka že na vzhodni fronti; ko pa je bil Boroević kot poveljnik V. armade konec maja 1915 premeščen na jugozahodno fronto, na soško bojišče, je šel tudi on z njim. Zani- mivo je pismo z dne 22. junija 1917, iz katerega je razvidno, da je Kvaternik Boroeviću podaril bajonet. »Soški lev« je bojnemu tovarišu takrat sporočil, da bo bajonet nosil ob svečanih priložnostih, med drugim tudi takrat, ko bo vkorakal v Milano.15 Sodelovanje med »generalisimom« in njegovim pribočnikom je bilo očitno poznano tudi zunaj vo- jaških krogov, saj ga je v svojem znanem slogu ob- sojanja pravih ali namišljenih »avstrijakantov« ove- kovečil Miroslav Krleža. Kvaternika je označil kar za »cicisbea«, ki je v stilu italijanskih novoveških pred- hodnikov menda svojemu šefu urejal potrebno logi- 15 Kisić-Kolanović, Vojskovođa, str. 16; Pojić in Marjanić, Pisma, str. 126–128. 297 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–3062019 stiko za dvorjenje neki dunajski grofici na letovanju v hrvaškem Lovranu.16 In ko je Kvaternik pozimi 1942 kot drugi človek v hierarhiji ustaškega režima obiskal Rim, ga je kralj Viktor Emanuel III. presenetil z iz- javo, da sta »stara znanca«. Presenečeni Kvaternik je ostal brez besed, nakar mu je kralj odvrnil: »Bila sva vendar vis-á-vis na Soči, vi kot desna roka Boroevića, povzročili ste nam precej težav.«17 Zato je verjetno logično, da je bil prav Kvaternik spričo tesnega sodelovanja med prvo svetovno vojno nato tudi posrednik med ljubljansko komisijo za mi- rovno konferenco in Boroevićem, ki je po prevratu pripravljal teren za svojo politično rehabilitacijo pri novih jugoslovanskih oblasteh. Sicer še vedno slavni, a od mnogih zapuščeni feldmaršal je tedaj s soprogo Leontino v zelo težkih razmerah živel v izgnanstvu v Vrbi ob Vrbskem jezeru. Njegovo prtljago so namreč zasegli na Gorenjskem, ko se je vračal s soške fronte. Avstrijsko državljanstvo je zavrnil, a tudi jugoslovan- ske oblasti so se njegovim uslugam odrekle, čeprav je izrazil željo, da se naseli v Zagrebu. Zdi se, da je bilo odklonilno stališče posledica znanega incidenta po sklenitvi premirja z Italijo 4. novembra 1918. Boroe- vić je takrat zahteval, da mu ljubljanska vlada preda telefonske in telegrafske povezave, pri čemer ji je v nasprotnem primeru zagrozil z aretacijo. Telefonski pogovor je bil sicer takoj prekinjen, a njegova grožnja je zadostovala, da so ga v Ljubljani zatožili pri Naro- dnem veču Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu.18 Kot je znano, je tudi Ljubljana sprožila postopek za odvzem njegovega častnega meščanstva, čeprav (ali morda prav zato) je mesto vodil isti župan, ki mu ga je podelil – Ivan Tavčar.19 Janko Brejc, ki je med prevratom skupaj s Tav- čarjem odigral ključno vlogo pri oblikovanju Naro- dne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, je Boroevićeve odločitve ob razpadu habsburške mo- narhije obžaloval: »Umaknil se je v Nemško Avstrijo, ker menda še ni verjel, da je monarhije in habsburške dinastije konec. Bil je politično desorientiran in dasi Slovan, ne samo po rodu, ampak tudi po mišljenju, ni izpregledal, da je njegovo mesto sedaj na čelu njego- vih slovanskih polkov, s katerimi bi bil lahko – pod novo zastavo – vnovič zasedel krvavo soško fronto in zaslonil njeno slovensko zaledje pred boječe sledeči- mi Italijani. Naša zapadna meja bi bržčas izgledala precej drugače, če bi se bil sloviti vojskovodja svojega historičnega zvanja ob pravem času zavedel.«20 Brejčeve navedbe tako demantirajo govorice, ki so krožile v prevratnem času, češ da je Boroević »bojda ponudil Slovencem roko« in bil pripravljen zadržati italijansko prodiranje, a je ljubljanska vlada njegovo 16 Nečak in Repe, O feldmaršalu, str. 20–21. 17 Kisić-Kolanović, Vojskovođa, str. 200. 18 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 26. 19 Podrobno o tem Nečak in Repe, O feldmaršalu, str. 63–111. 20 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 26. ponudbo odklonila.21 Precej bolj verjetna je ugoto- vitev, da je Boroević ob umiku s soške fronte želel ohraniti skupaj čim več vojaštva čim bližje Dunaju, kar naj bi izboljšalo pogajalska izhodišča habsburške monarhije na bližnji mirovni konferenci.22 Torej je še vedno verjel v ohranitev Avstro-Ogrske, čeprav je ta takrat že praktično razpadla, kar se je najbolj kazalo prav v razsulu nekdaj mogočne cesarske in kraljeve armade. Ne glede na Boroevićevo »politično dezorien- tacijo«, če uporabimo Brejčevo terminologijo, si je Kvaternik kot posrednik med feldmaršalom in ljub- ljansko komisijo za mirovno konferenco prizadeval za rehabilitacijo »soškega leva«. V enem od pisem Vodopivcu se je tako obregnil ob novinarske obtožbe, da je Boroevićeva soproga »nemška vohunka«. Kva- ternik je izrazil nerazumevanje za pisanje časopisja, ki da blati čast ljudem, ki kljub grenkim izkušnjam »vztrajno stojijo na naši strani«.23 Boroevićevo angažiranje je dobilo konkretnejše obrise z oblikovanjem posebnega spisa o italijanski drži med svetovno vojno. Projekt objave knjižice nek- daj slavnega feldmaršala, ki je kljub številnim razoča- ranjem želel pomagati novi državi, je na pariški mi- rovni konferenci koordiniral Otokar Rybář. Boroević je študijo na petnajstih straneh končal konec avgusta 1919, Vodopivcu pa jo je dostavil Kvaternik.24 Študi- ja je bila sicer v zgodovinopisju že večkrat opažena, najprej prav na straneh Kronike.25 Glede na Boroe- vićeve izkušnje z italijansko vojsko, ki jo je kot vojni strateg prekašal v vseh pogledih, po vsebini ni bila presenečenje, pa tudi po obsegu je bila bolj skrom- na. A na tem mestu bi veljalo opozoriti predvsem na večkrat spregledano spremno pismo Vodopivcu, v katerem se je feldmaršal pritoževal zaradi odnosa, ki ga je imela nova država do njega. Čeprav je bil raz- očaran zaradi ravnanja »južnih Slovanov«, je zapisal tudi, da ga njegova »pripadnost plemenu« vendarle navaja k temu, da se zavzame zanje. V Pariz je tako poslal sporočilo Rybářu, da se je kljub vsem prizade- janim krivicam pripravljen angažirati na strani sona- rodnjakov v diplomatskem boju proti »najnevarnej- šemu nasprotniku«.26 21 Hladnik, Od Triglava do Andov, str. 71. 22 Kolar-Dimitrijević, Zašto, str. 14. 23 ARS, AS 1164, š. 1346, Kvaternikovo pismo Vodopivcu, 9. 10. 1919. 24 ARS, AS 1164, š. 1347, Boroevićevo pismo Vodopivcu, 31. 8. 1919; Vodopivčevo pismo predsedstvu Deželne vlade v Ljub- ljani, 3. 10. 1919. 25 Prim. Nečak, O vojni, str. 107–111; Svoljšak, Čigava ali komu soška fronta, str. 370; Holjevac, Svetozar Borojević, str. 147– 151. 26 ARS, AS 1164, š. 1347, Boroevićevo pismo Vodopivcu, 31. 8. 1919. Pismo je napisano v nemškem jeziku. Najzanimivejši del, ki govori o Boroevićevem odnosu do sonarodnjakov, se glasi: »Die ungerechtfertigte, ungerechte und kränkende Be- handlung, welcher ich seitens der Südslaven bis zur Stunde ausgesetzt bin, enthebt mich zwar jeder Verpflichtung, mich für dieselben einzusetzen und deren Standpunkt zu stärken. 298 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 Tu se postavlja zanimivo vprašanje, do kolikšne mere se je Boroević sploh identificiral z novo državo. Če je ob prevratu ostal bolj ali manj osamljen v svo- jem zatočišču na Koroškem in so bili njegovi uspehi s soške fronte že skoraj pozabljeni, sta ga hrvaška in slovenska historiografija na predvečer devetdeset- letnice njegove smrti začeli na novo odkrivati. Pri tem se je ponovno pojavilo seveda tudi vprašanje njegove narodne identitete, ki so jo razlagali na več načinov, pač odvisno od perspektive avtorjev. Znameniti feld- maršal je bil tako po eni strani hkrati veliki hrvaški vojskovodja, branilec slovenske zemlje in potomec slavnih krajišnikov, ki naj bi s svojo avtoriteto k boje- vanju spodbudil tudi habsburške Srbe. Po drugi strani Indem ich es aber dennoch tue, so leitet mich meine Zu- gehörigkeit zum Stamme, meine Abneigung gegen unseren gefährlichsten Gegner in der Zukunft und der Umstand, dass die Vernunft schliesslich doch siegen und mir zu mei- nem Rechte verhelfen wird. Teilen Sie das Dr. Rybar in Paris mit und sagen Sie ihm, dass mein Name nur dann der Publi- cation beigefügt werden darf, wenn dieselbe im vorliegenden Text erfolgt.« pa so nekateri zgodovinarji opozarjali, da ga je težko opredeliti po narodnostnem kriteriju. Tudi z označbo »pravoslavni Hrvat« si danes težko veliko pomagamo, kot ga na podlagi verskega kriterija ni mogoče kar enostavno odpraviti kot Srba. Jasno je samo to, da je bil kot praktično vsi visoki častniki rajnke monarhije do konca zvest habsburški dinastiji, kar je nenazadnje po prevratu plačal s krivičnim odnosom, ki ga je bil deležen tako s strani avstrijske republike kot jugo- slovanske kraljevine.27 Kakor koli že, Vodopivec se je prav na podlagi feldmaršalovih zagotovil pri ljubljan- ski vladi zavzel, da Boroevićevo študijo nekako plača. Pri tem je poudaril, da se Boroević očitno »smatra za Jugoslovana«. Predlagal je kompenzacijo za prtljago, ki mu je bila odvzeta med prevratom.28 Deželna vlada za Slovenijo je pod Brejčevim predsedstvom 10. oktobra 1919 sprejela sklep, da se Boroeviću izplača odškodnina 10.000 kron. Brejc 27 Kolar-Dimitrijević, Zašto, str. 11 in 21. 28 ARS, AS 1164, š. 1347, Vodopivčevo pismo predsedstvu De- želne vlade u Ljubljani, 3. 10. 1919. Naslovnica študije Svetozarja Boroevića o vojni proti Italiji, ki jo je objavil Otokar Rybář. 299 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–3062019 je predlagal, da se sredstva zagotovijo iz demobili- zacijskega fonda.29 Denar je Boroeviću izročil nihče drug kot Kvaternik, ki mu je feldmaršal izdal potr- dilo o prejemu.30 Brejc je kasneje v svojem znanem spominskem članku o prevratnih dogodkih v zvezi s tem zapisal: »Iz skromnih sredstev, ki so mi bili kot predsedniku Deželne vlade na razpolago, sem mu dvakrat priskočil na pomoč, za kar se mi je zelo ljubeznivo zahvalil. Sprejel je podpore, kakor pravi, na račun odškodnine za prtljago, katero da so mu ob njegovem umiku s fronte naši državni organi odvzeli. Kakor se je dognalo, mu je bila prtljaga res odvzeta, toda naši državni organi tega niso storili; domnevno so bili to organi narodnih svetov ali narodnih straž. Ta stvar je žal kljub uvedeni preiskavi ostala do danes nerazčiščena in je tudi mogoče, da so mu ob splošni zmešnjavi tik za fronto prtljago konfiscirali docela neodgovorni elementi. Da je bil [feld]maršal Boroe- vić ne samo po rodu, ampak tudi po mišljenju Jugo- slovan, je pokazal v dejanju z znamenitim referatom, ki ga je podal o soških bojih naši mirovni delegaciji. To izhaja pa tudi iz njegovih lastnih izjav.«31 Boroevićeva hvaležnost za prizadevanja ljubljan- ske vlade, da mu pomaga v težkem položaju, je razvi- dna tudi iz korespondence s Kvaternikom. Po drugi strani pa ga je močno prizadela ignoranca politikov iz Hrvaške, ki jo je očitno še naprej imel za neke vrste ožjo domovino. V pismu 14. aprila 1919 je tako zapi- sal: »Žalostno je, da se zame zavzemata Kranjska in Srbija, Hrvaška pa me pozablja v najtežjem trenutku mojega življenja.« Pomoč »Kranjske« je bila še toliko bolj dragocena, ker je avstrijsko notranje ministrstvo izdalo uredbo, da morajo vsi, ki nimajo avstrijskega državljanstva, republiko zapustiti do 20. septembra 1919. V obupu je Kvaternika prosil, naj mu pomaga najti stanovanje.32 A ker ga na Hrvaškem očitno niso bili pripravljeni sprejeti, je Boroević razmišljal o tem, da se preseli v Celje. Zakaj je prišlo za preselitev v poštev mesto ob Savinji, iz objavljene koresponden- ce ni jasno razvidno. Morda ga je k temu nagovarjal prav Kvaternik, saj je po vrnitvi iz Medmurja tam služboval, kasneje pa je njegova družina imela tam večjo posest, Kristinin dvor v Medlogu.33 Boroević je Celje menda poznal samo površno, z manevrov, povrhu pa je še dolgo mislil, da sploh »ni bilo južno- slovansko«. Kljub temu je Kvaterniku 15. septembra 1919 naročil, naj preveri, koliko bi ga v Celju v naj- boljšem hotelu stal najem dveh sob.34 Boroevićevi prihranki so se krčili in postajal je vse bolj zaskrbljen.35 V začetku novembra 1919 je tako 29 Sejni zapisniki Deželne vlade za Slovenijo, II, str. 377. 30 Pojić in Marjanović, Pisma, str. 142–143. 31 Brejc, Od prevrata do ustave, str. 27. 32 Pojić in Marjanović, Pisma, str. 129. 33 OAA, pismo direktorja Zgodovinskega arhiva Celje Boruta Batagelja avtorju, 31. 1. 2019. 34 Pojić in Marjanović, Pisma, str. 130 in 138–139. 35 Nečak in Repe, O feldmaršalu, str. 38–39. Kvaterniku potožil, da je ostal brez bonov za hrano, ki jih je do tedaj dobival iz Celovca. Prav tako ni imel drv za kurjavo, zato je Kvaternika prosil, naj posredu- je za njihovo nabavo pri Maistru in Brejcu. Ob njuni omembi bi bilo zanimivo vedeti, kako se je Boroević opredeljeval do bližajočega se plebiscita za Koroško. Iz enega od pisem Kvaterniku je razvidno, da je bila njegova drža zadržano nevtralna. Tako je hrvaškemu prijatelju svetoval, naj ne vstopa v plebiscitno komisi- jo: »S tem se boste znašli v težkem položaju, in nihče se vam ne bo zahvalil, ne Nemci ne južni Slovani. Zamerili pa se boste tudi predstavnikom Antante.«36 Takšno stališče je razumljivo, če vemo, da je bilo Boroevićevo bivališče na Koroškem, drugam pa se ni mogel preseliti. Kljub temu pa njegova zadržanost ni primerljiva s stališči drugega visokega častnika av- stro-ogrske armade, ki je takrat živel na Koroškem, generala Karla Scottija.37 Ta je sicer sodeloval v bit- kah pri Kobaridu in na Piavi, kmalu po vojni pa je bil upokojen. V intervjuju za enega od tržaških ča- sopisov je sredi decembra 1919 izjavil, »da se ne bi nikoli mogle najti bolj nepravične meje med Jugo- slavijo in Nemško Avstrijo kot današnje«. Povedal je, da »vindišarski« jezik nima nič skupnega s klasičnimi slovanskimi. Po njegovem pa naj bi bilo celotno ko- roško prebivalstvo »odločno zato, da pripade samo oni državi, ki ji bo pripadal Celovec«. Pritoževal se je tudi nad projugoslovansko propagando, ki naj bi jo na Koroškem izvajali slovenski, češki in celo nemški duhovniki.38 V začetku decembra 1919 se je Rybář iz Pariza oglasil z novico, da bo Boroevićeva študija kmalu iz- šla v angleščini in da bo poskusil najti način, da bi bila objavljena tudi v francoskem jeziku. V Londonu so bili po Rybářovih informacijah pripravljeni finan- cirati tudi tisk obširnejše knjige o bitkah na Soči, če bi jo bil Boroević pripravljen napisati. V tem primeru bi bila jugoslovanska delegacija v Parizu pripravljena Boroevićev tekst prevesti v angleščino in ga poslati v Veliko Britanijo.39 Toda Boroevićeva študija takrat ni bila objavljena, ampak je izšla šele skoraj štiri leta kasneje, ko jo je pod psevdonimom »Adriaticus« objavil Rybář. Ta je v uvodniku 24. maja 1923 zapisal, da »Boroevićev spis svojčas iz razlogov, ki jih ne kaže tu razpravljati, ni bil objavljen«. Očitno je bila njegova objava prepre- 36 Pojić in Marjanović, Pisma, str. 137 in 141–142. 37 Koroška je bila po vojni očitno zanimivo pribežališče za čast- nike stare monarhije. Podobno kot Boroević se je z Dunaja zaradi previsokih življenjskih stroškov na Koroško preselil tudi nekdanji šef generalštaba Blaž Žemva (Blasius Sche- mua), ki je bil slovenskih korenin. V Celovcu je živel skupaj s sestro, preživljal pa se je s prodajanjem knjig iz svoje bogate knjižnice, ki je obsegala okrog 10.000 zvezkov. Rozman, Ge- nerala, str. 211. 38 Bivši general za avstrijsko Koroško. Slovenski narod, 13. 12. 1919, št. 242, str. 2. 39 ARS, AS 1164, š. 1346, Vodopivčevo pismo Kvaterniku, 13. 12. 1919. 300 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 čena iz političnih razlogov, pri čemer je Rybář izrazil nerazumevanje za takšno ravnanje: »Ta mož je bil si- cer v avstrijski službi, ali po rojstvu in mišljenju Srb, ki ni nikdar zatajil svoje narodnosti, kar je najbolje dokazal s tem, da se ni hotel boriti na srbski fron- ti.« Rybář ni pozabil poudariti Boroevićevih zaslug za obrambo na fronti proti Italiji: »Zlasti Slovenci imajo edino le njemu zahvaliti, da niso italijanske čete v vojni zasedle lepe naše slovenske kraje; da ni naše ljudstvo, izvzemši del Goriške, izkusilo grozo- te sovražne zasedbe.« Po Rybářovem mnenju pa je Boroevićeva obramba vsaj deloma vplivala tudi na dogajanja na pariški mirovni konferenci in »prav go- tovo bi tudi meje izgledale precej drugače, če bi se bili Italijani mogli sklicevati na pravico zavojevanja«. V tem smislu je bil nedvomno najbolj poveden na- slednji Boroevićev sklep: »Italija more svoje zahteve na mirovnem kongresu utemeljevati z vsemogočimi argumenti, samo ne s svetostjo dogovorov in z uspe- hom orožja.«40 40 Adriaticus [Rybář], O vojni, str. 4–5 in 14. Tega so se v Parizu zavedale tudi velesile, ki so leta 1915 z Italijo podpisale Londonski pakt, a ga z izjemo ameriškega predsednika Thomasa Woodrowa Wilsona niso postavljale pod vprašaj. Realnost diplo- matskih dogovorov je bila drugačna od visokoletečih načel, kar so Italijani še najbolje vedeli. Maistrova slovenska državna meja Med avtorji besedil, ki so nastala v času diplo- matskega boja za meje, ne gre pozabiti na Rudolfa Maistra, ki je s svojim ravnanjem od vseh nekdanjih častnikov habsburške monarhije v največji meri vpli- val na boj za meje nove države. Že znamenita Mai- strova novembrska vojaška akcija v Mariboru je bila nedvomno dobra spodbuda za jugoslovanske poga- jalce v Parizu. Fran Erjavec je v standardni razpravi o mirovni konferenci zapisal naslednjo ugotovitev: »Še najlažja je bila pa naša borba za meje na Štajerskem. Tam niso čakali na nesposobno Ljubljano, temveč sta takoj ob razsulu Avstrije vzela iniciativo v roke mariborski Narodni svet pod predsedstvom prof. dr. [Karla] Verstovška in tedanji major R[udolf ] Mai- Prikaz razmerja sil med avstro-ogrsko in italijansko armado v Boroevićevi študiji o vojni proti Italiji. 301 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–3062019 ster, eden izmed silno redkih narodno zavednih ak- tivnih oficirjev.«41 Maister je bil ob koncu lanskega leta v središču pozornosti širše slovenske javnosti. Ob poudarjanju njegove odločilne vloge v Mariboru no- vembra 1918, ki je bila v spominskem letu ponovno predmet številnih razprav, pa se nihče ni podrobneje lotil vprašanja, kako je v času pariške mirovne konfe- rence ocenjeval slovenske možnosti v diplomatskem boju za meje. V zvezi z Maistrovo kariero v armadi stare mo- narhije pred njenim razpadom se pogosto pozablja na zgodovinsko okoliščino, ki jo je v spominih opisal 41 Erjavec, Slovenci, str. 18. podpolkovnik Franc Cvirn, eden njegovih najtesnej- ših sodelavcev v prevratni dobi. Marca 1917 je bil namreč Maister premeščen iz Maribora v Gradec. Menda naj bi temu botrovala njegova poudarjena na- rodna drža, saj je v Mariboru redno zahajal v Naro- dni dom in se družil s slovenskimi politiki. Poveljnik armadnega poveljstva v Gradcu general Martiny je osebno zahteval, da je treba Maistru preprečiti vr- nitev v Maribor, in se zavzel za njegovo premestitev v Ljubljano, Trst ali Dalmacijo. Maister se je v stiski obrnil na Antona Korošca, ki je ugotovil, da lahko zaplet razreši zgolj osebno posredovanje cesarja Kar- la. Karel je Korošca, ki je takrat vodil južnoslovanske poslance v dunajskem parlamentu, takoj sprejel in Prva stran tipkopisa elaborata Rudolfa Maistra o slovenski državni meji iz leta 1919 (ARS, AS 1164). 302 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 zahteval, naj mu prinesejo Maistrove akte. Po njiho- vem pregledu je še isti dan ukazal, da se Maistra pre- mesti v Maribor, kjer je tudi pričakal prevrat. Zadnji habsburški cesar je tako posredno vplival na razvoj dogodkov v prevratnem Mariboru.42 Po pričevanju Maistrovega sina Boruta se je Mai- ster že ob koncu poletja 1918 sestajal s Korošcem, pri čemer sta razpravljala tudi o tem, kako zavarovati slovenske narodne meje. Pogovarjala ste se v sobi, v kateri je imel Maister velik zemljevid, sestavljen iz vojaških kart bodočega jugoslovanskega ozemlja: »Na tej karti sta zarisovala narodnostne meje ter določala razne druge osnove za združitev vseh Jugoslovanov.« Omenjeni zemljevid so pri Maistrovih hranili vse do okupacije, ko se je pri begu izgubil.43 Obstoj tega zemljevida potrjujejo tudi Cvirnovi spomini. Cvirn je Maistra obiskal na domu avgusta 1918. Maister mu je menda takrat zaupno dejal: »Vedi, da je danes situa- cija takšna, da bo najpozneje v treh mesecih Avstrijo hudič vzel.« Cvirn, ki je sicer iz položaja na fronti sklepal, da habsburška monarhija res slabo stoji, je nejeverno vprašal: »Kaj pa potem?« Nato je Maister iz predala pisalne mize potegnil velik zemljevid, se- stavljen iz avstrijskih generalk (1: 200.000), in poja- snil: »Glej, tukaj imaš ti svojo bodočo domovino. Tu bodo naši hrabri Srbi, Bulgari, Črnogorci, Hrvatje in Slovenci, vsi naši jugoslovanski bratje pod eno streho, ali ne bo to divno?«.44 V ostalini Janka Mačkovška, ki je kot kartograf in statistik igral pomembno vlogo v jugoslovanski delegaciji v Parizu, se je ohranilo tudi zelo zanimivo Maistrovo besedilo o »slovenski državni meji«. Ro- kopis obsega 8 strani in ni datiran, je pa na ovitku zabeleženo leto 1919, na kar navaja tudi vsebina. Nastal je pred odločitvijo velesil, da se za Koroško razpiše plebiscit, kar lahko razberemo iz Maistro- vega pisanja o plebiscitu v pogojniku.45 Na podla- gi ohranjenih virov ni mogoče sklepati, kako je na omenjeno Maistrovo besedilo reagiral Mačkovšek. Očitno pa je »elaborat« ocenjeval kot pomemben, saj ga je dal pretipkati.46 Maister je s svojimi drznimi potezami vlival sa- mozavest številnim, a je bil glede diplomatskega boja pri razmejitvi na severu zelo previden. Pri tem ga je najbolj skrbelo, da bo za sporna ozemlja razpisan referendum: »Plebiscit bi bil za nas naravnost kata- 42 PAM, Fond Rudolfa Maistra, Poročilo Antona D. Dolarja, 21. 3. 1940; Potočnik, Zgodovinske okoliščine, str. 56. 43 ARS, AS 1193, Osebni fond Lojzeta Udeta, š. 47, spominski zapis Boruta Maistra, datirano 16. 2. 1950. 44 ARS, AS 1193, Osebni fond Lojzeta Udeta, š. 47, Franc Cvirn, Zgodovina prevratnih dogodkov v Mariboru leta 1918/19, datirano 7. 3. 1950. 45 NUK, Ostalina Janka Mačkovška, Rudolf Maister, Slovenska državna meja. Kjer ni navedeno drugače, so Maistrovi citati v članku povzeti po citiranem rokopisu. 46 Tipkopis je v nekdanjem arhivu Inštituta za narodnostna vprašanja. ARS, AS 1164, š. 1351, Elaborat Rudolfa Maistra: Slovenska državna meja, tipkopis (4 strani). strofalen. Naše ljudstvo na Koroškem, Štajerskem in Ogerskem je v jezikovno mešanih krajih politič- no tako zbito in zbegano da je v narodnem oziru za slovenstvo popolnoma nezanesljivo in da že iz tega razloga rajše naklanja k tujcu, kakor k nam.« Maister je menil, da bodo na »malo zavedne« obmejne Slo- vence v primeru plebiscita poskušali vplivati z denar- jem in da »bi bili tudi na tej črti moralno primorani iti za stranko svojih oderuhov«. Kljub temu je upal, da se bodo Slovenci na svetovnem kongresu, kot je imenoval mirovno konferenco, vendarle izognili ple- biscitu, ki ga »bodo Nemci gotovo inscenirali«. Po Maistrovem mnenju bi bilo mogoče nemško zahtevo ovreči »z ozirom na rop in nasilja, katerima smo bili Slov[enci] od strani Nemcev v narodnem in teritori- jalnem oziru vedno izpostavljeni«. Prav tako po Maistrovem mnenju Slovencem niso bile v korist staroavstrijske statistike: »Uradne osebe pri štetju so bili izključno izbrani najhujši narodno nasprotni fanatiki in kjer ni pomagala uradna sladka beseda ali grožnja tam so statistiko kratkomalo nare- dili. Zato statistika, ki jo je skrpucala naša vlada, za nas ni statistika, temveč laž, ki za nas danes ne velja, ker nam te laži ne more nobena vlada več oktroira- ti.« Čeprav je bil Maister zagovornik zgodovinskih argumentov, ni želel posegati predaleč v preteklost: »Tako se mi ne zdi prav umesten dr. Krekov načrt, da bi priklopili Jugoslaviji vso Koroško in velik del srednje Štajerske. Kajti žive na teh teritorijih res tudi Nemci, katerih ne bi mogli nikdar narodno pridobiti zase, kakor nas Nemci v Slov[enskih] goricah niso mogli ponemčiti v dolgem času, kljub nemškim na- seljencem, nemškim uradom in šulfereinskim šolam. Kakor čujem ima enak obširen program dr. [Albert] Kramer. Tudi dr. [Bogumil] Vošnjak. Ta je baje celo Gradec postavil v Jugoslavijo. Proti taki določitvi mej govori tudi demokratski značaj naše države.« Podobno kot Janez Evangelist Krek, ki je sicer umrl že pred koncem vojne, je razmišljal tudi duhov- nik Lambert Ehrlich, ki je bil jugoslovanski delegaci- ji v Parizu dodeljen kot ekspert za koroško vprašanje. Zagovarjal je stališče, da naj bi spadala »v gospodar- ski okvir slovenskega ozemlja« tako Celovec kot Be- ljak.47 Toda zamisel o nedeljivosti Koroške, pred ka- tero je svaril Maister, je vendarle prihajala od Kreka. Njegov privrženec, duhovnik Janez Kalan, si je dobro zapomnil, kaj jim je govoril Krek: »Na Homcu nam je razlagal, da je Koroška nedeljiva celota. Da kdor jo bo imel, mora imeti celo.«48 Glasovi tistih Slovencev, ki so svarili pred prevelikimi apetiti pri določanju meja na severu, so bili očitno v manjšini. Po Maistro- vem mnenju bi bilo treba kot izhodišče za razmejitev sprejeti leto 1849, ko »je završalo med avstr[ijskimi] narodi približno tako, kakor danes« in je po revoluciji 47 Rahten, Pozabljeni slovenski premier, str. 210. 48 NŠAL, Zapuščina Janeza Kalana, Moja oporoka, tipkopis spominov. 303 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–3062019 stara Avstrija dobila ustavo, ki je narodom priznala enakopravnost. Sicer pa je Maister pri določanju meja opredelil šest načel. Najprej je menil, da je treba »priklopiti dr- žavi kolikor mogoče važnih prometnih dobrih cest in železnic«. Nadalje bi bilo treba »pridružiti državi po- sebno ob meji vse večje kraje, tudi če sedaj že nimajo slov[enskega] značaja, a vendar žive iz slov[enskega] ozemlja«. V teh mestih bi bilo treba ustanoviti slo- venske obrtne šole in naseljevati slovensko prebi- valstvo, »da se začne nam na dobro med nar[odno] mešanim prebivalstvom izgubljati dosedanja naro- dna napetost«. Maister je upal, da se tako »vsaj v času enega rodu ponemčeno ljudstvo zopet posloveni«. Njegova vojaška miselnost je udarila na plano zlasti pri naslednji ugotovitvi: »Tudi milica bo imela važno ulogo v teh obmejnih krajih, ker ji bo pripadla poleg varstvene tudi na novo kreirana služba narodno ob- mejne kontrole.« Kljub tem odločnim načrtom je Maister vendarle vsaj deloma ostajal na realnih tleh, ko je menil, da bi bilo treba »pritegniti kolikor malo se da kompaktnih geografskih enot izključno tujejezičnega značaja«. Njegov cilj je očitno bila, za razliko od stare mno- gonarodne monarhije, narodnostno homogena drža- va, pri čemer jo – zanimivo – označuje kot sloven- sko: »Glavna stvar je namreč, da si postavimo tako slov[ensko] državo in ji določimo take meje, da si ne ustvarimo v lastni bodoči državni celoti enakih naro- dnih razmer, kakršne smo imeli v dosedanji Avstr[iji]. Kakorhitro priklopimo svojemu ozemlju preobširne geografske dele s pretežno tujim življem, ki bi nam vzgajal in ustvarjal po naši lastni krivdi domačo iri- dento in bil kal neprestanim notranjim narodnim bojem in političnim nemirom. Tudi bi naš drugoje- zični mejaš z uspehom gledal svojemu tustranskemu somišljeniku v oči preko našega državnega plota.« Na koncu besedila, ki se je ohranilo v Mačkov- škovi ostalini, je Maister ugotavljal, da je treba »upo- števati strategično važnost meje«. Mogoče je sklepati, da ga gesla o miru v smislu Wilsonovih načel niso prepričala: »Kolikor časa bodo živeli različni narodi, bodo kljub mirovnim razsodiščem in zvezi narodov in kljub vsem demokratskim načelom vojne neizo- gibne. Tako bo tudi naš prihodnji rod gotovo še pri- jel za puško.« Na te čase pa se je bilo treba že takoj začeti pripravljati: »Zato moramo si zagotoviti ceste, železnice, važne vrhove, priti v posest za promet po- trebnih dolin in biti izključni gospodarji pomemb- nejših voda in s tem prehodov preko njih.« Po Mai- strovem mnenju bi bilo treba »potegniti mejo kolikor mogoče po gorskih grebenih in hrbtih, ker zadržuje taka naravna ovira prav močno obmejni promet, kar je v narodnem oziru upoštevanja vredno«. Zanimiv pa je zlasti del, v katerem je Maister nekako samoopravičevalno pojasnil motive za svojo drzno akcijo zasedbe meje na Štajerskem: »Če sem pri /…/ zgradbi državne slov[enske] meje zasadil tu- intam lopato globočje v nekdaj našo od tujca preko vseh pravic anektirano posest, gre to pač nam v dobro in je tudi, mislim, popolnoma opravičeno. Ti geo- grafski deli, ki so jih šteli Nemci že za popolno last so v narodnem oziru še tako rahli, da jih bo mogoče z logičnim in stvarnim delom kmalu pridobiti. Seveda bomo morali tamintam uporabljati sredstva, katerih smo se naučili od Nemcev in Madjarov v enakih slu- čajih.« Maistrove napovedi so se uresničile v več pogle- dih. Za Koroško je bil jugoslovanskim delegatom v Parizu vsiljen plebiscit, ki se je res sprevrgel v na- rodno »katastrofo«. Za Štajersko je bil sicer refe- rendum še tik pred podpisom Senžermenske pogodbe 10. septembra 1919 zaradi italijanske podpore Av- strijcem povsem realna možnost, a do njega predvsem po francoski zaslugi le ni prišlo. Večina Maistrovih štajerskih osvojitev je tako ostala na jugoslovanski strani, vključno z nemškim »trdnjavskim trikotni- kom« Maribor–Celje–Ptuj, kjer so novi oblastniki pri slovenizaciji v skladu z generalovimi nasveti uspešno uporabili metode svojih nasprotnikov. Epilog: nehvaležnost in pristranost V ustanovni dobi nove države so se torej Boroe- vić, Kvaternik in Maister za krajše obdobje hkrati znašli na Koroškem, ki je bilo predmet napetih poga- jalskih dogajanj na pariški mirovni konferenci. Kljub prizadevanjem slovenskih politikov Boroević uradne politične rehabilitacije ni dočakal. Brejc je to obža- loval, kot je razvidno iz že citiranega spominskega zapisa, v katerem je citiral feldmaršalovo pismo: »V pismu od 7. maja 1920 mi piše, da bo že prišel čas, ko bodo tudi njegovi sovražniki morali priznati, koliko je v dolgi dobi 48 let svojega vojaškega službovanja trpel in storil za Jugoslovane; v pismu govori o 'naši mladi državi' in 'našem ljudstvu', za kojega da je vsaj toliko storil, kakor kdorkoli drugi, in da ni njegova krivda, ako ni mogel še več storiti zanj.«49 Nekdaj slavni vojskovodja je končal neslavno: 23. maja 1920 je v celovški bolnišnici umrl za posledicami možgan- ske kapi.50 Še enkrat se je pokazalo, da je hvaležnost v politiki skoraj neobstoječa kategorija. Kvaternik je bil sprejet v vojsko nove države, pri čemer je razmišljal o tem, da bi hrvaška vojska imela določeno avtonomijo. O tem predlogu so v začetku decembra 1918 menda razpravljali celo v francoskih vojaških in vladnih krogih, a na koncu ni bil deležen podpore.51 Tudi v Beogradu za njegove zamisli ni bilo navdušenja, zato se je čutil »prevaranega«. Kljub temu da je tako po politični usmeritvi kot sorodstvenih ve- zeh pripadal frankovski struji pravaštva (poročen je bil s hčerjo voditelja Čiste stranke prava Josipa Fran- 49 Brejc, Med prevratom in ustavo, str. 27. 50 Nečak in Repe, O feldmaršalu, str. 39. 51 Kovač, Francuska, str. 166. 304 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 ka), je bil sprva v prestolnici nove države kar dobro zapisan, menda zaradi zaslug pri zaščiti srbskih sirot v času avstro-ogrske okupacije Srbije. Toda na nekem banketu jugoslovanskih žensk konec leta 1918, ki je bil organiziran v čast srbske vojske, ga je Krleža javno napadel. Incident ni ostal brez posledic.52 Čeprav tudi v tem članku citirana študija o me- jah dokazuje, da je bil Kvaternik novi državi ob nje- ni ustanovitvi lojalen in celo zelo predan, so ga leta 1920 upokojili. Konec vojaške kariere v Kraljevini SHS pa je očitno povzročil tudi spremembo njego- ve politične usmeritve. Zlasti po razglasitvi kraljeve diktature leta 1929 je bil v stikih s frankovsko emi- gracijo v Avstriji in na Madžarskem. Ta je že od leta 1919 preigravala različne scenarije kot alternative jugoslovanski državi.53 Po navedbah Kvaternikove biografinje sta bila z njim v stiku zlasti podpolkovnik Stjepan Duić in general Ivan Perčević, ki sta skupaj z nekdanjim deželnim šefom Bosne in Hercegovine, generalom Stjepanom Sarkotićem, v Avstriji vodila protijugoslovanske aktivnosti.54 Te so doživele vrhu- nec z razmahom ustaškega gibanja, ki je med drugo svetovno vojno prevzelo oblast v Zagrebu, pomem- ben člen tega režima pa je bil prav Kvaternik. Nemški vojaški predstavnik v Zagrebu Edmund Glaise von Horstenau, ki je bil v času habsburške monarhije privrženec kroatofilskega velikoavstrij- skega gibanja prestolonaslednika Franca Ferdinanda, je bil po prihodu v Pavelićevo državo razočaran nad držo Kvaternika in drugih predstavnikov ustaškega režima. Ugotavljal je, da pri njih ni mogoče zaznati kontinuitete s hrvaškimi narodnimi zahtevami iz leta 1918 in da jim je stara Avstrija povsem tuja. Poleg tega, da so kritizirali nekoč slavno habsburško Vojno krajino, je Glaise von Horstenau opazil, da so nega- tivno nastrojeni celo do nekdanjih bojnih tovarišev, avstro-ogrskih častnikov srbskega rodu.55 Precej bolje kot Boroević in Kvaternik se je po ustanovitvi Kraljevine SHS vsaj sprva znašel Mai- ster. Znano je, da se je po uspešnih bojih za Štajersko posvečal predvsem Koroški. V začetku poletja 1919 je sodeloval pri ustanovitvi nove politične organi- zacije, Narodnega sveta za Koroško. Izvoljen je bil za njegovega predsednika, in ko je 2. avgusta 1919 postal poveljnik koroškega obmejnega poveljstva za plebiscitno cono A s sedežem v Velikovcu, je v 52 Kisić-Kolanović, Vojskovođa, str. 16–17. 53 Več o frankovski emigraciji Rahten, Od Majniške deklaracije, str. 208–216. 54 Kisić-Kolanović, Vojskovođa, str. 23. Prim. Sarkotić, Jugo- slawien, str. 19. Sarkotić je že ob nastanku Kraljevine SHS javno podvomil v možnost njenega obstoja, češ da se v njej za prevlado borita dve različni kulturi, zahodna in orientalska. Podvomil je tudi v njene sposobnosti, da spričo velikih pri- tiskov sosednjih držav sploh obstane. Pri tem je, ne da bi ju citiral, delil mnenje Kvaternika in Boroevića o veliki nevarno- sti, ki novi državi preti od Italije. Ta naj bi na Jadranu vodila politiko po zgledu Beneške republike. 55 Kazimirović, Nemački general, str. 106. svojih rokah združil vojaško in politično oblast na omenjenem ozemlju. S tem je prevzel pomemben del odgovornosti v slovenskih pripravah na plebiscitno glasovanje.56 28. novembra 1919 je bil z regentovim ukazom v činu generala sprejet v vojsko Kraljevine SHS.57 Konec junija 1920 je Maistra doletela čast, da je med prvim obiskom v Sloveniji spremljal regenta Aleksandra in si pridobil naziv »častni adjutant Nj. Veličanstva kralja«.58 Vendar zvezdni trenutki zasluž- nega generala niso trajali dolgo. Koroški plebiscit 10. oktobra 1920 je jugoslovanska stran izgubila. Že naslednji mesec je sledil podpis Rapalske pogodbe z Italijo, Maister pa je bil 17. novembra 1921 imeno- van za predsednika jugoslovanskega dela komisije za razmejitev. Toda 2. oktobra 1923 je bil upokojen, star komaj 49 let. Čeprav je Maistra pestila bolezen, so nekateri v predčasni upokojitvi videli politično gesto srbskega armadnega vrha, ki je bil skeptičen tudi do drugih častnikov stare monarhije. Očitali so mu celo, da je v nekem beograjskem lokalu menda nekoč sedel v družbi z nekdanjimi avstro-ogrskimi častniki in se z njimi pogovarjal kar v – nemščini.59 Da z ocenje- vanjem generala, ki so ga v nekem srbskem časopi- su imenovali »avstrijski intendantski oficir«, ni bilo vse v redu, kažejo tudi ugotovitve Bruna Hartmana. General Đura Dokić je namreč leta 1920 zapisal, da zgolj na podlagi Maistrovega dotedanjega vojaškega delovanja ni bilo mogoče oceniti njegove strokovne usposobljenosti za njegov čin. Podobno je menil tudi v oceni naslednje leto, a ga je kljub temu priporočal za napredovanje. Toda namestnik poveljnika IV. ar- madne oblasti general Petar Pešić je to odločno za- vrnil.60 Pešić je sicer med pariško mirovno konferenco vodil jugoslovansko vojno misijo.61 Zato je toliko bolj nenavadno, da je pozabil na zasluge, ki jih je imel Maister v boju za meje nove države. A nehvaležnost 56 PAM, Fond Rudolfa Maistra, oceni Rudolfa Maistra za leti 1920 in 1921, predloženi poveljstvu IV. armadne oblasti; Hartman, Rudolf Maister, str. 80–81. 57 Dnevne vesti. Slovenski narod, 10. 12. 1919, št. 239, str. 3. 58 PAM, Fond Rudolfa Maistra, Zaprisega Rudolfa Maistra kralju Aleksandru. Maister je 17. avgusta 1921 v Ljublja- ni Aleksandru zaprisegel kot »počasni adjutant njeg[ovog] Vel[ičanstva] Kralja«. Besedilo »zakletve« je Maister napisal v srbščini. 59 Glavan, General, str. 56. 60 Hartman, Rudolf Maister, str. 87–89. General Dokić je med drugo svetovno vojno pristal kot minister v vladi Milana Ne- dića, ki so jo podpirale Sile Osi. 61 Krizman, Hrabak, Zapisnici, str. 11. Član jugoslovanske vojne misije na pariški mirovni konferenci je bil tudi kontraadmiral slovenskega rodu Alojz Šusteršič, ki je bil po rangu takoj za Pešićem. Tudi Šusteršič je bil upokojen leta 1921, in to pred- časno in proti svoji volji, za nameček pa mu nova država pri dodeljevanju pokojnine ni hotela priznati kontraadmiralske- ga čina, ki mu ga je podelil cesar Karel. Popravo pokojnine je Šusteršič dočakal šele v Neodvisni državi Hrvaški. Več o tem Rahten, Šusteršiči, str. 453–455. 305 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–3062019 in pristranost jugoslovanskih oblasti so tako – vsak na svoj način in ob svojem času – izkusili vsi trije v tem članku predstavljeni častniki stare monarhije. In še zdaleč niso bili edini. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1164, Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani AS 1193, Osebni fond Lojzeta Udeta KLA – Kärntner Landesarchiv KLA 683, Sammlung Wutte NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana Zapuščina Janeza Kalana NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana Rokopisni oddelek, Ms 1963, Ostalina Janka Mačkovška OAA – Osebni arhiv avtorja korespondenca z Borutom Batageljem, Bojanom Dimitrijevićem, Stjepanom Matkovićem in Sta- nislavom Sretenovićem TISKANI VIRI Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921, I–III (ur. Peter Ribnikar). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998, 1999 in 2002. Zapisnici sa sednica delegacije Kraljevine SHS na mi- rovnoj konferenciji u Parizu 1919–1920 (ur. Bog- dan Krizman in Bogumil Hrabak), Beograd: In- štitut društvenih nauka, 1960. ČASOPISI Slovenski narod, 1919. LITERATURA Adriaticus [Otokar Rybář]: O vojni proti Italiji od feldmaršala Boroevića. Ljubljana: Samozaložba, 1923. Andrejka, Viktor: Razvoj vojaštva in vojaški dogodki do danes. Slovenci v desetletju 1918–1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodo- vine (ur. Josip Mal). Ljubljana: Leonova družba, 1928, str. 269–295. Borković, Milan: Milan Nedić. Zagreb: Centar za in- formacije i publicitet, 1985. Brejc, Janko: Med prevratom in ustavo. Avstrijski in jugoslovanski državni problem. Tri razprave Jan- ka Brejca iz prelomnega obdobja narodne zgodovine (ur. Andrej Rahten). Ljubljana: Založba ZRC, 2012, str. 21–74. Erjavec, Fran: Slovenci na mirovni konferenci l. 1919– 1920. London: Založba Slovenske Pravde, 1960. Glavan, Mihael: General v senci. Rudolf Maister. Sto let severne meje. Življenje in delo Rudolfa Maistra Vojanova 1874–1934. Ljubljana: Mladinska knji- ga, 2018, str. 56–58. Grafenauer, Bogo: Slovenska Koroška v diplomatski igri leta 1919. Koroški plebiscit. Razprave in članki (ur. Janko Pleterski et al.). Ljubljana: Slovenska matica, 1970, str. 295–378. Hartman, Bruno: Rudolf Maister, general in pesnik. Ljubljana: DZS, 1998. Himmelreich, Bojan: Slovenski člani jugoslovan- ske delegacije na pariški mirovni konferenci 1919–1920. Celjski zbornik 1993. Celje, 1993, str. 163–179. Hladnik, Janez: Od Triglava do Andov. V službi Cer- kve in naroda. Spomini. Gorica, Rovte, Ljubljana: Goriška Mohorjeva družba, ²2018. Holjevac, Željko: Svetozar Borojević: O ratu pro- tiv Italije. Feldmaršal Svetozar barun Borojević od Bojne (1856.–1920.). Zbornik radova (ur. Marino Manin). Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 2011, str. 147–151. Kazimirović, Vasa: Nemački general u Zagrebu. Kra- gujevac, Beograd: Prizma – Centar film, 1996. Kisić-Kolanović, Nada (ur.): Vojskovođa i politika. Sjećanja Slavka Kvaternika. Zagreb: Golden Mar- keting, 1997. Kolar-Dimitrijević, Mira: Zašto vojskovođu Sveto- zara Boroevića od Bojne treba zadržati u sječa- nju. Feldmaršal Svetozar barun Borojević od Bojne (1856.–1920.). Zbornik radova (ur. Marino Ma- nin). Zagreb: Hrvatski institut za povijest, 2011, str. 9–22. Kovač, Miro: Francuska i hrvatsko pitanje 1914.– 1929. Zagreb: Dom i svijet, 2005. [Kvaternik, Slavko]: Naše meje s strategičnega vidika. Izpod peresa odličnega veščaka [ur. Fran Vodopivec]. Ljubljana: Pisarna za zasedeno ozemlje, 1920. Nečak, Dušan in Božo Repe: O feldmaršalu Sveto- zarju Boroeviću de Bojni. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani, 2010. Nečak, Dušan: O vojni z Italijo (1914–1915). Kroni- ka 22, 1974, 2, str. 107–111. Pojić, Milan in Danijela Marjanić: Pisma vojskovođe Svetozara Boroevića 1912.–1920. Feldmaršal Svetozar barun Borojević od Bojne (1856.–1920.). Zbornik radova (ur. Marino Manin). Zagreb: Hr- vatski institut za povijest, 2011, str. 125–146. Potočnik, Dragan: Zgodovinske okoliščine delovanja generala Rudolfa Maistra na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Ljubljana: Koščak, 2008. Rahten, Andrej: Med Kakanijo in Wilsonio. Poklicne 306 ANDREJ RAHTEN: ČASTNIKI STARE MONARHIJE IN MEJE NOVE DRŽAVE, 293–306 2019 in politične preizkušnje Hansa Schwegla alias Iva- na Švegla. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva založba, 2018. Rahten, Andrej: Od Majniške deklaracije do habsbur- ške detronizacije. Slovenska politika v času zadnjega habsburškega vladarja Karla. Celje: Celjska Mo- horjeva družba, 2016. Rahten, Andrej: Pozabljeni slovenski premier. Politična biografija dr. Janka Brejca (1869–1934). Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva založba, 2002. Rahten, Andrej: Sedaj ni čas za popuščanje: Janko Mačkovšek na pariški mirovni konferenci. Časo- pis za zgodovino in narodopisje (89) 54, 2018, str. 15–47. Rahten, Andrej: Šusteršiči – zgodovina kranjske legitimistične rodbine. Kronika 58, 2010, 2, str. 443–456. Rozman, Franc: Generala Blaž in Janez Žemva. Pri- spevki za novejšo zgodovino 57, 2017, 2, str. 206– 213. Sarkotić, Stefan: Jugoslawien. Wien: Ostverlag, 1919. Svoljšak, Petra: Čigava ali komu soška fronta. Slo- vensko-hrvaški stiki med prvo svetovno vojno v luči obrambe slovenske zahodne meje. Studia Hi- storica Slovenica 8, 2008, 2–3, str. 357–374. S U M M A R Y Officers of the old monarchy and borders of the new state There is an extensive and assorted body of litera- ture on the Paris Peace Conference of 1919–1920 as well as on the participation of Slovene representa- tives under the umbrella of the Yugoslav delegation. What is less known is that the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (the SHS-Kingdom) also gar- nered various kinds of support from certain offic- ers of the former Habsburg Army in its diplomatic pursuit of negotiating its borders. In respect of those whom historical circumstances turned into support- ers of the new state’s diplomatic endeavours, the article brings forth the texts of three military offic- ers: Svetozar Boroević de Bojna, Slavko Kvaternik, and Rudolf Maister. Boroević and Kvaternik already participated in the Isonzo Front, with the former concluding his military career on the disintegration of Austria-Hungary and the latter also distinguish- ing himself fighting for the new state in Medmurje (Cro.: Međimurje). As for Maister, he played a well- known part in the capture of Maribor and afterwards in the administration Carinthia. Thus, at some point or another, all three were in Carinthia during 1919, each contributing to the SHS-Kingdom’s diplomatic efforts at the Paris Peace Conference. Boroević drew up a study on the war against Italy, Kvaternik wrote about strategic borders with Italy and German Aus- tria, and Maister analysed the arguments concerning the Slovene northern border. Kvaternik and Boroević recognised the main threat in Italy’s territorial am- bitions. Unlike Maister, who, following a successful operation in Styria, concentrated on the Slovene- Austrian border in Carinthia, Boroević tried to main- tain a neutral stance regarding the Carinthian issue. However, all three – each in his own way and in his own time – also experienced the Yugoslav authori- ties’ ingratitude and bigotry. Kvaternik and Maister were forced into early retirement upon entering the new state’s military, and Boroević died poor and in distress in his Carinthian asylum. 307 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 33.025.27(497.451Ig)"1945/1952" Prejeto: 1. 3. 2019 Jelka Piškurić dr., znanstvena sodelavka, Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, SI–1000 Ljubljana E-pošta: jelka.piskuric@scnr.si Ig v letih 1945–1952 Družbene, politične in gospodarske razmere ter življenje v prvih povojnih letih* IZVLEČEK Prispevek obravnava razvoj vasi Ig med letoma 1945 in 1952. Življenjske razmere v prvih letih po koncu druge svetovne vojne so bile skromne. Večinoma kmečko prebivalstvo se je tako kot drugje po Sloveniji soočalo s težavami v preskrbi in z zahtevami obvezne oddaje. Obnova je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev potekala počasi. V gospodarsko strukturo vasi so posegli še politično naravnani povojni ukrepi nove ljudske oblasti. Zaplembe, agrarna reforma in nacionalizacija, ki so bile izvedene med letoma 1945 in 1948, so vplivale na nadaljnji razvoj Iga. V prispevku so prikazani posamezni primeri razlastitev in razdelitev razlaščenega premoženja. Največ so ga dobile državne ustanove. Na razlaščenem premoženju je bila deloma zasnovana tudi nova gospodarska podoba vasi. KLJUČNE BESEDE Ig, KLO Ig, 1945–1952, socializem, gospodarski razvoj, odvzemi premoženja, vsakdanje življenje ABSTRACT IG IN THE PERIOD 1945–1952 SOCIAL, POLITICAL AND ECONOMIC CONDITIONS AND LIFE IN THE FIRST POSTWAR YEARS The contribution presents the development of the village of Ig between 1945 and 1952. The living conditions in the years immediately after the Second World War were modest. The predominantly rural population was, like elsewhere in Slovenia, facing difficulties caused by the shortage of supplies and the compulsory delivery of crops. The rebuilding of the village was sluggish due to poor funding. Ig’s economic structure was co-shaped by politically motivated postwar measures imposed by the new people’s government. Ig’s further development was also affected by confiscations, the agrarian reform and nationalization, which were implemented between 1945 and 1948. The contribution reveals individual cases of expropriation and distribution of confiscated properties, the main share of which was granted to state institutions. To some extent, the confiscated properties provided the basis of the village’s new economic structure. KEY WORDS Ig, Local People’s Committee of Ig, 1945–1952, socialism, economic development, expropriation, daily life * Raziskovalni program št. P6-0380 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega pro- računa. 308 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–322 2019 Uvod Ig je največje naselje ob južnem robu Ljubljan- skega barja, razpotegnjeno pod kraškim in gozdna- tim gričevjem. Do leta 1941 je vas ohranjala kmečki značaj, prebivalstvo se je preživljalo s kmetijstvom, gozdarstvom in razno obrtjo.1 Poskusi predstavitve njegove zgodovine po letu 1945 so redki, verjetno tudi zato, ker je arhivsko gradivo iz tega obdobja razmeroma slabo ohranjeno. Zgodovinskemu arhivu Ljubljana namreč nista bila predana gradivo povoj- nega Krajevnega ljudskega odbora Ig (KLO Ig) in gradivo kasnejšega Občinskega ljudskega odbora Ig (ObLO Ig). Prav tako ni gradiva krajevne skupnosti Ig ali gradiva družbenopolitičnih organizacij, ki so delovale v vasi.2 Podatki, na katerih temelji prispe- vek, so bili razpršeni v fondih Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana–okolica (OLO Ljubljana–okolica) in Osnovne šole Ig. Na podlagi arhivskega gradiva in obstoječe literature je v nadaljevanju predstavljen razvoj kraja do začetka leta 1952: dinamika vzpostav- ljanja novih vaških oblasti, odvzemi premoženja in oblikovanje temeljev socialističnega gospodarstva ter vsakdanje življenje. Druga svetovna vojna je posledice pustila tudi na Igu in v sosednjih vaseh. Na Igu je bilo uničenih ali poškodovanih več hiš in gospodarskih poslopij, od javnih zgradb pa šola, poslopje prosvetnega doma in grad. Za to so bili deloma odgovorni okupatorji, deloma partizani.3 Ig je bil večino časa obdan z žico, večkrat je zamenjal gospodarja, pri čemer je trpelo 1 Krajevni leksikon, str. 347. 2 Ni znano, ali je bilo gradivo uničeno ali izgubljeno. Prim. Jen- ko, Kronika Iga, str. 1. 3 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 141. predvsem civilno prebivalstvo.4 »Vsak, kdor je prišel v vas, je napravil škodo,« so zapisali v šolski kroniki.5 Človeške žrtve iz časa vojne in neposredno po njej so bile velike.6 Posamezniki so izgubili življenje v boju, internaciji ter kot žrtve okupatorjevega, domo- branskega in partizanskega nasilja.7 V celotni krajev- ni skupnosti Ig8 naj bi med vojno umrlo okoli 170 ljudi.9 Več prebivalcev se je po vojni z domobranci umaknilo na Koroško.10 Zaradi vsega naštetega se je število prebivalstva zmanjšalo. Po Krajevnem leksiko- nu Dravske banovine iz leta 1937 je na Igu živelo 747 prebivalcev, hiš je bilo 178.11 Po popisu iz leta 1948 je bilo na Igu le 679 prebivalcev, medtem ko se je število hiš povečalo na 186.12 Medvojni dogodki so se zarezali med prebival- ce, rane in zamere zaradi izgub družinskih članov so se dolgo ohranjale na obeh straneh. Obnova vasi je 4 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika Ig, str. 16. 5 Prav tam. 6 Iz same vasi Ig je bilo med vojno v internacijo odpeljanih 176 oseb, 10 jih je tam umrlo. Med vojno je padlo 23 par- tizanov in 5 vaških stražarjev oziroma domobrancev. Poleg tega je bilo še 13 žrtev okupatorjev, 14 žrtev domobrancev in 30 partizanskih žrtev. Gl. Gestrin, Svet pod Krimom, str. 141, 202. 7 Za oris medvojnih dogodkov gl. tudi Kocmur, Življenje na Ižanskem, str. 60–66. 8 Krajevne skupnosti so bile kot neobvezne samoupravne skupnosti občanov uvedene leta 1963, leta 1974 pa so postale najmanjše politično-teritorialne enote. Krajevna skupnost Ig je obsegala vasi Ig, Staje, Kot, Kremenica, Draga, Dobravica, Sarsko, Iška Loka in Matena. 9 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 141. 10 Ob koncu vojne so v celoti odšle marsikatere domobranske družine. Gestrin ocenjuje, da je bilo samo število civilnih be- guncev, ki so odšli iz vseh podkrimskih vasi, okoli 170. Prav tam. 11 Krajevni leksikon, str. 347. 12 Popis prebivalstva 1948. Veduta Iga, posneta med letoma 1928 in 1947 (foto: Vekoslav Kramarič, hrani: Slovenski etnografski muzej). 309 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–3222019 potekala počasi, saj je bilo zanjo na voljo malo sred- stev. Na življenje posameznikov so dodatno vplivale povojne zaplembe premoženja, agrarna reforma in nacionalizacija. Konec vojne je namreč prinesel nov družbenopolitični sistem in s tem preoblikovanje medsebojnih razmerij na vasi. Oblast na lokalni ravni je najprej ostala v rokah krajevnih narodnoosvobodil- nih odborov. V začetku leta 1946 so se ti preimeno- vali v krajevne ljudske odbore (KLO).13 KLO Ig je sprva obsegal vasi Studenec–Ig, Staje, Kot, Kreme- nica, Draga, Dobravica in Sarsko.14 1. januarja 1949 sta se mu pridružili še Matena in Iška Loka iz nek- danjega KLO Matena.15 Na višji ravni je bil z dru- gimi krajevnimi ljudskimi odbori združen v OLO Ljubljana–okolica. Taka ureditev je trajala do aprila 1952, ko je najmanjša upravna enota postala občina. V novonastali Občini Ig so se združili nekdanji KLO Ig, Iška vas, Tomišelj, Golo–Škrilje in Želimlje. Ob- čina Ig je ostala del okraja Ljubljana–okolica.16 Življenje po vojni Iz šolske kronike izvemo, da so bile življenjske razmere po vojni skromne. Veliko prebivalcev je v vojni utrpelo gmotno škodo, a šolski upravitelj An- ton Pristov je dodal, da so ljudje pridni, delavni in pametni gospodarji.17 »Nekateri trdijo, da so trmasti, samoglavi in uporni, kar jim je najbrže ostalo še od pra- dedov in izza časa bojev, da se rešijo grajskega jarma. Snaga in red pri njih nista spoštovani lastnosti. Hiše so sicer primerne, toda veliko jih je še pretesnih za številne družine, s katerimi so oblagodarjeni posebno reveži,«18 je še zapisal. Leta 1946 je imel KLO Ig 1.013 pre- bivalcev oziroma okoli 255 družin. Poleg stalnega prebivalstva naj bi tu bivali še begunci iz požganih sosednjih vasi ter uslužbenci, učitelji in pripadniki ljudske milice. Ig sam je imel 633 stalnih in 22 zača- snih prebivalcev.19 Večina prebivalstva se je ukvarjala s poljedel- stvom. Največ kmetij v KLO Ig je imelo do 3 ha ob- delovalne zemlje, 24 odstotkov jih je imelo od 10 do 15 ha in le 11 odstotkov več kot 15 ha. Obrt je bila slabše razvita.20 Ravninski del okraja je ležal na plo- dni peščeni zemlji, ki je nastala na naplavinah reke 13 Kopač, Državna ureditev, str. 86; Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Uradni list LRS, št. 26/1946, str. 75–110. 14 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Dopis okrajnemu LO – Ljubljana okolica, Odseku za notranje zadeve z dne 19. avgu- sta 1946. 15 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Predlog za upravno razdelitev KLO Ig, Zapisnik 2. redne seje KLO Ig z dne 25. januarja 1949. 16 Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Uradni list LRS, št. 11/1952, str. 43, 57. 17 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika Ig, str. 15. 18 Prav tam, str. 17. 19 Prav tam, str. 15–16. 20 Prav tam. Iške.21 Severno od Iga so tla kmalu prešla v vlažno barjansko podlago. Svojo močvirno naravo so po- kazala zlasti ob deževju, zato so kmetje za potrebe izsuševanja na barju izkopavali jarke. Opremljenost kmetij s kmetijsko mehanizacijo je bila slaba. V suhih letinah so pridelali veliko zelja, koruze in druge ze- lenjave. Pridelovali so tudi pšenico, rž, ječmen, oves, ajdo, proso in krompir. Hriboviti del je bil kraški ter pretežno pokrit z iglastimi in listnatimi gozdovi. Les je bil pomemben vir dohodka, ki so ga vozili v Ljub- ljano, Podpeč in na Škofljico. Reka Ižica22 je kmalu po izviru Studenec sredi Iga poganjala žago in tri mline na vodo.23 Od živinoreje je bila bolj razvita go- vedoreja, manj konjereja. Redili so še kokoši in praši- če, od slednjih posebno mladiče za prodajo. Piščančje meso in jajca so prodajali v bližnjo Ljubljano, s katero so bili povezani tudi z avtobusno povezavo. Prebival- ci so se radi ukvarjali s čebelarstvom, in ko je medila hoja ali cvetela ajda, naj bi čebele tja na pašo vozili iz drugih krajev. Pristov je na Igu videl tudi priložno- sti za razvoj turizma. Ig je predstavil kot izhodiščno točko za izlete na Kurešček, v Iški vintgar, na Krim in Rakitno, na Dobravici pa naj bi bil ugoden teren za smučanje.24 21 Reka Iška izvira na obrobju Bloške planote, pod vasjo Lužar- ji. Teče skozi sotesko Iški vintgar, od koder se usmeri proti Ljubljanskemu barju in se pri Črni vasi izliva v Ljubljanico. Reka je na južnem robu Ljubljanskega barja, med Tomišljem in Igom, nasula prodne nanose, ki se imenujejo Iški vršaj. 22 Kraški izvir reke Ižice, imenovan Studenec, se nahaja v sre- dišču Iga. Po njem je vas nekoč nosila tudi ime. Ižica teče po Ljubljanskem barju in se na južnem robu Ljubljane izliva v Ljubljanico. 23 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, Šolska kronika Ig, str. 14–15. 24 Prav tam. Mlin na reki Ižici, najverjetneje okoli leta 1950 (fotografijo hrani družina Piškurić). 310 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–322 2019 O življenju na Igu nam pripovedujejo tudi ohra- njeni zapisniki KLO Ig. Odbor je na svojih sestankih razpravljal o različnih zadevah. Ukvarjal se je z go- spodarskim razvojem kraja, izpolnjevanjem petletne- ga plana ter upravljanjem odvzetega premoženja, ki je prišlo pod njegovo upravo, in krajevnih podjetij, ki so nastala na podlagi tega premoženja. V skladu s tem so se razpravljavci posvečali obveznim odku- pom in oddaji, odmeri in pobiranju davkov, popi- som kmetijskih gospodarstev in njihovih dohodkov, čim večjemu vpisu ljudskega posojila, popisu živine, pridelkov in sadnega drevja, prijavi in zakolu živali, pomladanskim setvam pridelkov, sečnji lesa, zbiranju zelišč, masovnim sestankom in obveščanju ljudi o ukrepih novih oblasti, obnovi osnovne šole in uredi- tvi kraja. Določali so tudi, kdo je upravičen do živil- skih nakaznic in maščobnih kart, ali celo prepovedali prodajo alkoholnih pijač tistim, ki so kršili javni red in mir oziroma ogrožali socialni obstoj svojih dru- žin.25 V letih 1946 in 1947 je bil predsednik KLO Ig Ivan Comino, v letih 1947 in 1948 Anton Tancek, leta 1949 Jakob Podlipec, od februarja 1950 do aprila 1952 pa Jože Škulj.26 Do leta 1950 je delovanje odbora postalo utečeno. Predsednik je skrbel za celotno delo odbora ter vodil seje in zbore volivcev, tajnik pa je skrbel za notranje posle ter pripravljal gradivo za seje in zbore volivcev. Poleg tega so v odboru delovali še razni poverjeniki in referenti. Poverjenik za lokalno gospodarstvo je skrbel za poslovanje krajevnih podjetij, komunalni referent pa za videz vasi, stanovanjsko problematiko in komunalne zadeve. Naloge poverjenika za finance so bile razporejanje in pobiranje davka, sestava pro- računa, nadzor davčnih komisij in druge finančne zadeve. Kmetijski referent je bil zadolžen za pove- čanje kmetijske proizvodnje, usmerjanje kmetov v socialistični sistem, obvezni odkup in razne akcije, kot na primer čiščenje sadnega drevja in uničevanje škodljivcev. Odkupni referent je skrbel za izvrševa- nje plana in njegovo izvajanje na političnem sektorju, poverjenik za preskrbo pa za razdeljevanje živilskih nakaznic ter vodenje kontrole nad prodajo blaga in zalogami. Gozdarski referent je bil zadolžen za iz- vrševanje plana sečnje lesa, pogozdovanje, pripravo oglja in napravljanje drv, poverjenik za delo pa za delovanje brigad in pravilno zaposlovanje delovne sile. Poverjenik za prosveto je skrbel za nadzor učite- ljev in predvojaško vzgojo, organiziral tečaje in vodil druge posle prosvete. Poverjenik za socialno skrbstvo je imel za nalogo ustanavljanje domov igre in dela ter otroških jasli, skrb za cepljenje otrok, za stare in onemogle ter nadzor nad razdeljevanjem socialnega fonda.27 Iz zapisnikov izvemo, da so na Igu delovale 25 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17. 26 Prav tam. 27 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 2. redne seje KLO Ig z dne 15. januarja 1950. nekatere družbenopolitične organizacije, kot so ko- munistična partija, protifašistična fronta žensk, ljud- ska mladina Slovenije in zveza borcev, vendar kaj več gradiva o njihovem delovanju ni ohranjenega. Življenjske razmere ljudi so se tako kot drugje po Sloveniji počasi spreminjale. Za zdravstveno oskrbo sta skrbela na Igu nameščena zdravnik in babica.28 Ena od večjih težav je bila preskrba, ki je bila poveza- na z nezadostno proizvodnjo in pomanjkanjem izdel- kov. Preskrba živilskih izdelkov je bila tesno poveza- na s kmetijsko politiko.29 Tudi na Igu je bilo kmečko prebivalstvo obremenjeno z obvezno oddajo pridel- kov. Obveznosti posameznikov so določali na KLO Ig, včasih so odborniki opravili pregled gospodarstev, da bi izdelali plan oddaje. Izvemo, da so Ižanci od- dajali predvsem žito, krompir, prašiče, govedo, mleko in druge kmetijske pridelke, na primer perutnino, jajca, mast, fižol, les, včasih pa še kože, žganje, seme in seno. Oblasti so sodelovanje pri razvoju lokalne skupnosti in preskrbi z živili razumele kot dolžnost ljudstva. Menile so tudi, »da se je treba čimbolj poglobi- ti v zadružništvo oživeti nabavne in prodajne zadruge ustanoviti kmetijske obdelovalne zadruge«.30 A preobremenjenost kmetov so zaznali tudi od- borniki in zapisali, »da je kmet danes preveč zatiran, da ne prejme potrebnih surovin kakor tudi izdelanega blaga katerega sam ne more pridelovati na drugi strani mora pa stalno oddajati svoje pridelke ter da bo na podlagi tega kmet izgubil vsako veselje do nadaljnjega dela«.31 Ko so imeli težave z zbiranjem zadostne količine živil, so ugotavljali, da bo treba posamezne kmete »politično prepričati o potrebi«.32 Iz zapisnikov KLO Ig vidimo, da so imeli kmetje težave pridelati dovolj za lastne potrebe in za odda- jo. Pri tem so jih dodatno obremenjevale slabe le- tine. Leta 1948 so jih prizadele obilne padavine in poplave,33 leta 1950 je sledila suša.34 Kmetije so imele težave pri razvoju in nakupu plemenskih živali, saj jim je primanjkovalo bonov za nakup.35 Ko se je sla- ba letina leta 1951 ponovila, so sestavili komisijo za pregled žita, da kmetje ne bi bili preveč obremenje- 28 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 21. seje KLO Ig z dne 26. novembra 1948, Zapisnik 9. redne seje KLO Ig z dne 22. aprila 1950. 29 Čepič, Preskrba prebivalstva, str. 893. 30 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 1. seje KLO Ig z dne 19. decembra 1947. 31 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik konference KLO Ig, Iška vas, Matena, Pijava Gorica, Želimlje, Tomišelj, Golo in Rakitna v Domu kulture na Igu dne 26. junija 1947, str. 1. 32 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 3. redne seje KLO Ig z dne 20. februarja 1947. 33 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 14. seje KLO Ig z dne 1. avgusta 1948, Zapisnik 20. seje KLO Ig z dne 15. no- vembra 1948, Zapisnik 21. seje KLO Ig z dne 26. novembra 1948. 34 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 17. redne seje KLO Ig z dne 18. avgusta 1950. 35 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 16. redne seje KLO Ig z dne 4. avgusta 1950. 311 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–3222019 ni z oddajo.36 Tisti, ki niso mogli izpolnjevati plana obveznih oddaj, so pogosto prosili za zmanjšanje ali preložitev obveznosti, KLO Ig pa je odločal, katere prošnje so upravičene. A obveznih oddaj so se sku- šali rešiti tudi na druge načine. Nekateri so si po- magali tako, da so oddajali slaba živila. V enem od zapisnikov lahko preberemo, da je bilo nekaj kmetov kaznovanih, ker so Mlekoprometu oddali »potvorje- no mleko«.37 Drugi so zavlačevali z oddajo pridelkov. KLO Ig je imel težave predvsem pri zbiranju žita, krompirja in mesa ter v začetku 50. let pri zbiranju lesa. Kmete in samostojne podjetnike so bremenili tudi visoki davki, zato so na KLO Ig občasno poši- ljali prošnje za znižanje ali odlog plačila. Tistemu, ki davkov ni mogel plačati, so jih izterjali z rubežem. V začetku leta 1951 so na sestankih KLO Ig še vedno opozarjali, da je treba kmete spodbujati, da se bodo »intenzivnejše poglabljali v kmetijske proizvode da ne bo samo prideloval zase, temveč tudi za delovnega človeka v tovarni kajti le na ta način se bode dvignil življenjski nivo vseh ljudi«.38 Sredi leta je prišlo do prvih sprostitev obveznega odkupa za meso, mleko in nekatere druge kmetijske pridelke,39 saj se je za- 36 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik seje KLO Ig z dne 6. avgusta 1951. 37 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 4. redne seje KLO Ig z dne 18. novembra 1950. 38 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 25. redne seje KLO Ig z dne 20. januarja 1951. 39 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 8. seje KLO Ig z dne 2. maja 1951, Zapisnik 9. seje KLO Ig z dne 12. maja 1951. čel postopen prehod iz obveznega na prosti odkup.40 O preskrbi z drugimi izdelki iz zapisnikov KLO Ig ne izvemo veliko. Zanimiv je zapis iz leta 1947, da je Nabavno prodajna zadruga Ig prejela premajhno količino metrskega blaga glede na število nakaznic v obtoku, zato je KLO Ig sklenil izdane nakaznice pre- klicati in izdati nove. Pri tem nakaznic niso dodelili tistim, ki so prejemali blago od sorodnikov iz Ame- rike, podatke o tem pa so dobili od pošte na Igu.41 Poleg preskrbe je bila v letih po vojni skrb lokal- nih oblasti namenjena povečanju kmetijske proizvo- dnje, preoblikovanju gospodarskih osnov in obnovi vasi. Obnova podeželja je na splošno potekala počasi, tudi zaradi skromnih sredstev, namenjenih zanjo.42 Na Igu so pri obnovi praviloma pomagali prebivalci sami z udarniškim delom, prevozom lesa in drugega materiala ter s samoprispevki. Leta 1945 so postopo- ma začeli z obnovo osnovne šole, ki je bila poškodo- vana v drugi svetovni vojni.43 Zasilno so obnovili tri učilnice in se lotili preurejanja vrta, za ostalo ni bilo dovolj sredstev.44 Skušali so popraviti tudi krajevne ceste. KLO Ig je upravljal s 23 kilometri krajevnih cest, za katere so leta 1948 zapisali, da so v slabem stanju. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev so se 40 Himmelreich, Pike, špekulanti in Trumanova jajca, str. 214. 41 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 4. redne seje KLO Ig z dne 25. marca 1947. 42 Mlinar, Slovenija 1945–1957, str. 21–24; Prinčič, Obnova, str. 870–871. 43 SI ZAL LJU 460, t. e. 1, a. e. 18, Podatki o šolskih prostorih, opremi in učilih. 44 Piškurić, Od stare do nove šole, str. 292–294. Pogled na Ig z Ižanske ceste, 1950 (foto: Tone Mlakar, hrani: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI ZAL LJU 342, Zbirka fotografij). 312 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–322 2019 ukvarjali predvsem z manjšimi popravili. Za denar za nakup gramoza so prosili OLO Ljubljana–okolica, medtem ko so pri prevozu računali na udarniško de- lo.45 Prav tako so se dogovarjali za izgradnjo vodo- voda na Igu. Odbor je leta 1946 pridobil posojilo ter kazenski zavod na Igu46 prosil za pomoč pri pripravi načrta in proračuna, medtem ko naj bi kopanje jarkov potekalo udarniško.47 Del vodovoda, ki ni bil v upo- rabi, so pričeli obnavljati leta 1948. Ker novih cevi ni bilo mogoče kupiti, so jih udarniško izkopali v »Švaj- gorteljnu« in jih uporabili za obnovo. Popravili so še vodno črpalko in obnovo zaključili v istem letu.48 S samoprispevkom pa so obnovili enega od mostov čez reko Ižico.49 45 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Sklepi prve redne seje v letu 1948. 46 Na Igu so delali obsojenci iz kazensko poboljševalnega zavo- da Ljubljana. Več o tem v nadaljevanju. 47 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik izredne seje z dne 6. decembra 1946. 48 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik zbora volivcev KLO Ig z dne 5. septembra 1948, Zapisnik 20. seje KLO Ig z dne 11. novembra 1948, Zapisnik seje KLO Ig z dne 8. decembra 1948. 49 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Poročilo sklepov zbora volivcev z dne 27. januarja 1948. Tudi v letih 1950 in 1951 ni bilo večjih obnovi- tvenih del. Iz zapisnikov vidimo, da se je KLO Ig bolj posvečal gospodarstvu in kmetijstvu – obvezni oddaji in odkupu, sečnji lesa, pobiranju davkov, izpolnjeva- nju plana – kot ureditvi kraja. Z dovozom gramoza so popravili nekaj cest krajevnega značaja. Za pomoč pri ureditvi Studenca so zadolžili vaščane, ki so tam napajali živino.50 Načrtovali so razširitev pokopališča, za kar so sklenili razpisati samoprispevek, in nekaj del pri regulaciji Želimeljščice.51 Kljub delni obno- vi je bil vodovod še vedno v slabem stanju, zato naj bi bila v začetku leta 1951 večina kmetovalcev brez vode.52 Povojni odvzemi premoženja V razvoj in življenje vasi so občutno posegli po- vojni ukrepi novih oblasti, predvsem prisilni odvze- mi oziroma razlastitve premoženja z zaplembami, agrarno reformo in nacionalizacijo. Oblasti so večino prisilnih odvzemov premoženja izvedle med letoma 1945 in 1948.54 Njihov skupni imenovalec je bila iz- gradnja novega družbenopolitičnega sistema oziro- ma njegovega gospodarstva.55 Zaplembe so bile prve, ki so prizadele določen sloj prebivalcev.56 Na Igu so jih večinoma izvajali na podlagi 28. člena Zakona o zaplembi imovine in o opravljanju zaplembe, ki je obravnaval zaplembe voj- nih zločincev in narodnih sovražnikov. Potekale so v letih 1945 in 1946, izrekali so jih upravni organi.57 Prizadele so posameznike, ki so jim očitali medvojno sodelovanje z okupatorjem, pripadnost ali simpatizi- ranje z vaškimi stražami ali domobranci, ki so bili v času vojne likvidirani ali ki so po vojni pobegnili. Iz ohranjenih dokumentov je razvidnih dobrih 30 za- plemb. Večinoma je šlo za manjše premoženje, osebne predmete, hranilne vloge, pohištvo ali kolesa. Odloč- bo o zaplembi premoženja so izdali tudi, če so upali na dedni delež. Celotna posestva so bila zaplenjena v slabi polovici primerov: Stanku Menceju, Antonu Merkunu, Janezu Merkunu, Mirku Merzelu, Janezu Borštnarju, Ivanu Smoletu, Ani in Ludviku Stojcu, Frančiški Zajc, Uršuli Železnikar, Martinu Avanzu, Mariji Kus, Antonu Mačku in Antonu Martinčiču. 50 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik seje KLO Ig z dne 29. aprila 1950. 51 Prav tam. 52 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 24. redne seje KLO Ig z dne 12. januarja 1951. 53 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik seje KLO Ig z dne 29. aprila 1950, Zapisnik seje KLO Ig z dne 27. maja 1950. 54 Mikola, Rdeče nasilje, str. 195. 55 Žontar, Povojni prisilni odvzemi, str. 5–10. 56 Zaplembe so izrekala sodišča ali upravni organi na podlagi Zakona o zaplembi imovine in o opravljanju zaplembe iz leta 1945. Ukrep je bil usmerjen proti »narodnim sovražnikom« in zasebnemu gospodarskemu sektorju. Gl. Mikola, Rdeče na- silje, str. 197–201. 57 Prav tam, str. 213–215. Kapelica na Studencu (foto: Rado Kregar, hrani: Slovenski etnografski muzej). Leta 1950 so se začeli pogovarjati o njeni odstranitvi. Kot razlog so navedli, da je kapelica v slabem stanju in da ovira cestni promet.53 313 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–3222019 Od omenjenih jih je deset po vojni pobegnilo na Ko- roško, trije so bili med vojno likvidirani, eden je padel v vojni. Ta posestva večinoma niso bila velika ali pa je bila zemlja slabše kakovosti. V petih primerih so vsaj del ohišja za preživljanje znova dodelili družini, ki je ostala doma.58 Ostalo premoženje so dobili zemljiški sklad, Gozdno gospodarstvo, KLO Ig ali posamezni agrarni interesenti. Primer večjega zaplenjenega posestva z obrtno delavnico sta bila Filip in Lucija Paznar. Zapleni- li so jima stanovanjsko hišo, delavnico, skladišče za les, pripadajoči vrt ter inventar stanovanja in mizar- ske delavnice, ki je obsegal nekaj sobne in kuhinjske opreme, mizarsko orodje, električni motor, več kosov raznega lesa in nekaj opeke. Filip Paznar je po vojni z družino pobegnil na Koroško. Obtožili so ga sode- lovanja in organiziranja bele garde in domobranstva. Doma je ostal le 17-letni sin Rado, ki je bil takrat mizarski vajenec pri Obnovitveni zadrugi na Igu. Priznali so mu pravico do brezplačnega stanovanja v hiši, vendar le do polnoletnosti oziroma do takrat, ko se bo zmogel sam preživljati.59 Edini, ki mu je zaplembo premoženja izreklo so- dišče, je bil Franc Čebular. Šteli so ga med bivše za- sebne trgovce, ki jim je bilo na podlagi sodnih odločb zaplenjeno blago, inventar, v nekaterih primerih tudi celotno premoženje,60 čeprav dejansko ni bil trgovec. Pred vojno je imel delavnico za strojenje kož, ki so jo med vojno izropali in poškodovali domobranci. Po vojni se s strojarstvom ni več ukvarjal in je živel od dohodkov iz zemljišča.61 V začetku leta 1948 so ga obtožili skrivanja blaga – čevljev, usnja in čevljar- skih potrebščin.62 Junija je bil na podlagi Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže obsojen na 8 mesecev odvze- ma prostosti. Zaplenili so mu tudi ves inventar in trgovsko blago.63 Blago je prevzel Ljudski magazin Ljubljana okolica.64 Čebular se je na prvotno sodbo pritožil. Pritožbi niso ugodili, temveč so mu kazen zvišali na 2 leti odvzema prostosti s prisilnim de- lom ter na zaplembo skritega blaga, blaga, ki je bilo v trgovini, in celotnega premoženja.65 Poleg tega je moral plačati stroške kazenskega postopka in hkra- 58 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 1, a. e. 45; t. e. 10, a. e. 492; t. e. 12, a. e. 546; t. e. 12, a. e. 589; t. e. 13, a. e. 617; t. e. 13, a. e. 621; t. e. 13, a. e. 622; t. e. 13, a. e. 628; t. e. 19, a. e. 950; t. e. 19, a. e. 976; t. e. 23, a. e. 1161; t. e. 24, a. e. 1209; t. e. 25, a. e. 14. 59 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 15, a. e. 740. 60 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 218, a. e. 527, Zaplenjeni denarni zneski od likvidiranih privatnih trgovcev. 61 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 2, a. e. 105, Komisijski zapisnik, str. 1–2. 62 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 218, a. e. 527, Komisijski popis zaple- njenega blaga. 63 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 2, a. e. 105, Komisijski zapisnik, str. 1–5, Sodba K 577/48 z dne 17. julija 1948. 64 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 218, a. e. 528, Popis zaloge blaga in inventure pri trgovcu Čebular Franc, Ig. 65 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 2, a. e. 105, Sodba K 577/48 z dne 17. julija 1948. ti dobil prepoved opravljanja trgovske in strojarske obrti eno leto po prestani kazni. Njegovo premo- ženje je bilo sestavljeno iz pritlične hiše ob glavni cesti Ljubljana–Ig–Podpeč, stranišča in svinjaka ob hiši, delavnice ter treh parcel.66 Zanimivo je, da so družino pred popolno zaplembo premoženja branili celo na KLO Ig in zatrjevali, da je bil del premoženja last njegove žene.67 Zavzemali so se tudi za to, da se iz zaplembe izloči ohišje in del stanovanjske hiše za vzdrževanje tričlanske družine. Kot razlog so navedli, da je Čebular od leta 1941 podpiral narodnoosvobo- dilno gibanje.68 Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji69 je na Igu 66 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 2, a. e. 105, Komisijski zapisnik, str. 1–2. 67 Prav tam, str. 2. 68 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 2, a. e. 105, Dopis Čebular Franc Ig izročitev ohišja z dne 9. junija 1953. 69 Zakon je predvideval razlastitev veleposestev, zemljiških po- sestev bank, delniških družb in drugih pravnih oseb, zem- ljiških posestev cerkve, samostanov in verskih ustanov, zem- Trgovina z mešanim blagom Jožefe Javornik, na levi strani je viden del hiše Franca Čebularja. Fotografija je bila posneta med letoma 1928 in 1947 (foto: Vekoslav Kramarič, hrani: Slovenski etnografski muzej). 314 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–322 2019 prizadel predvsem dva posestnika – zadnjega lastnika ižanskega gradu Josipa Palmeta in župnijo Ig, ki sta, gledano v celoti, izgubila največ premoženja. Iz ohra- njenih dokumentov ni razvidno, da bi bili po tem za- konu prizadeti še drugi večji kmetje na Igu. Josip Palme in njegova žena Antonija sta bila kot veleposestnika po zakonu o agrarni reformi v ce- loti razlaščena februarja 1946. Odvzeli so jima vsa zemljiška posestva v Sloveniji z vsemi zgradbami in napravami, živim in mrtvim kmetijskim in gozdnim inventarjem ter vsemi pridelki in zalogami lesa.70 Jo- sipu Palmetu so odvzeli skupno 281,89 ha zemljišč, ki so obsegala njive, vrtove, travnike, pašnike, gozd, ribnike, močvirje, nerodovitno zemljo, vsa stanova- nja ter gospodarska in obrtna poslopja. Njegovi ženi Antoniji so odvzeli 20,52 ha gozda.71 Na grajskem posestvu je bilo več stavb: grad Osoje, stanovanjska hiša, posebna hiša z drvarnico, goveji hlev, konjski hlev, šupa za les in vozove, svinjak-remiza-shramba, šupa za steljo, zidan kozolec dvojnik pod gradom, enojni kozolec ob poti v Staje ter dva enojna kozolca, dva lesena svinjaka in kurnica. V vasi Ig so v posestvo spadali tudi mlin na vodo, vodna žaga venecijanka, stanovanjska hiša, ki je bila združena s hlevom, in skladiščna šupa, v sosednji Dragi pa stanovanjska hiša in hlev. Živi in mrtvi inventar je obsegal različ- no kmetijsko mehanizacijo in orodje, več glav živali in perutnine ter večje zaloge žita, krompirja, krme in lesa.72 Palme se je 21. februarja 1946 pritožil na razlastitveno odločbo, a pritožbi ni bilo ugodeno. V obrazložitvi so zapisali, da ni bil kmet, saj posestva ni obdeloval sam ali s svojo družino, temveč je imel najeto delovno silo.73 Za odvzeto premoženje Josip Palme ni dobil odškodnine, 23. februarja so mu iz nekdanjih zalog za lastno preskrbo izročili večje ko- ličine žita, krompirja, fižola in čebule, 4 kokoši, 6 m3 bukovih drv, enega prašiča in dnevno količino mleka, ki naj bi jo prejemal do 6. avgusta 1946.74 Čeprav so mu odvzeli celotno premoženje, so mu za leto 1945 odmerili davek, le čisti donos so mu znižali za 30 odstotkov, saj je bilo njegovo posestvo med voj- no dvakrat požgano in izropano.75 Po razlastitvi je ljiških posestev, ki so med vojno ostala brez lastnikov, in presežka kmetijskih posestev. Gl. Mikola, Rdeče nasilje, str. 221. 70 Antonija Palme je pomotoma izpadla iz prve odločbe, zato so ji 20,52 ha gozda, ki je bil pisan nanjo, odvzeli z naknadno odločbo avgusta 1946. Gl. SI ZAL LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Odločba Komisije za agrarno reformo Ljubljana okolica št. 727/39 z dne 6. februarja 1946, Odločba Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana okolica št. 73/1 z dne 9. avgusta 1946. 71 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Popis posestev, ki zapa- dejo pod agrarno reformo. 72 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Prepis inventarja. 73 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Odločba št. 80/1 z dne 4. marca 1946. 74 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Prepis potrdila glede oddane robe Palmetu Josipu. 75 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 6. izredne seje KLO Ig z dne 26. septembra 1946. stanovanje dobil v svojem nekdanjem stanovanjskem poslopju pri mlinu.76 Župnija Ig z vsemi podružnicami je po zakonu o agrarni reformi izgubila 104,92 ha posesti, večino- ma travnikov in nekaj gozda, ki so bile v različnih katastrskih občinah. Pustili so ji zemljišča v skupni izmeri 10,73 ha.77 Vikar namestnik Ivan Erjavec se je na odločbo pritožil. Pritožbi so le delno ugodili v tem, da so župniji prepustili prvotno odvzeto župni- šče s pripadajočim vrtom, odvzeli pa so ji mežnarijo poleg šole s pripadajočim vrtom, ki je imela hlev in gospodarsko poslopje.78 Nacionalizacija je bil tretji način odvzema pre- moženja v korist države.79 Na Igu sta v ohranjenih dokumentih leta 1948 zabeležena dva primera. Klju- čavničarskemu mojstru Cirilu Podržaju so obrtno delavnico nacionalizirali 28. aprila 1948 in jo 19. maja izročili v pristojnost OLO Ljubljana–okolica. Odvzeli so mu enonadstropno stanovanjsko in obrt- niško hišo na Igu, nasproti župnijske cerkve, hišo na dvorišču, ki so jo uporabljali za delavnico in skladi- šče, ter pripadajoče zemljišče.80 Odvzeli so mu tudi več strojev in raznega orodja za opravljanje kovinske obrti.81 Podržaj se je kasneje zaposlil v Hotelu Union v Ljubljani, njegova družina pa je še vedno stanova- la v odvzeti stanovanjski hiši.82 Leta 1951 je prosil za razveljavitev odločbe, s katero mu je bila odvzeta stanovanjska hiša. Zapisal je, da stanovanjski del hiše prvotno ni bil nacionaliziran in da je Okrajna kovin- ska industrija Ig šele naknadno zahtevala te prostore zase, da je preprost obrtnik in da je to stanovanje, kjer živi z osemčlansko družino in šestimi nedorasli- mi otroki, vse, kar še ima.83 Prošnji ni bilo ugodeno.84 Kot druga je bila nacionalizirana Opekarna Dra- ga pri Igu Ivana Comina, čeprav je bila njena zgodba povsem drugačna. Ivan Comino je septembra 1945 ministrstvu za industrijo in rudarstvo podal poročilo o stanju svojega obrata. Podjetje je leta 1940 proi- 76 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 3. redne seje KLO Ig z dne 20. marca 1947. 77 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 69, a. e. 18, Odločba okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana okolica št. 75/18 z dne 30. apri- la 1946 in Priloga k odločbi. 78 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 69, a. e. 18, Dopis št. 75/18 z dne 7. avgusta 1946, Odločba št. 700/1 Okrožne komisije za agrarno reformo za ljubljansko okrožje z dne 13. avgusta 1946. 79 Prva povojna nacionalizacija zasebnih gospodarskih podjetij je potekala decembra 1946, druga pa aprila 1948. Tretja in zadnja nacionalizacija leta 1958 je zajela najemne zgradbe in gradbena zemljišča. Druga nacionalizacija je bila izvedena zelo temeljito, saj so poleg industrijskih obratov podržavili tudi obrtne delavnice, ki so zaposlovale manjše število delav- cev. Gl. Mikola, Rdeče nasilje, str. 224–227. 80 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 9, a. e. 231, Popis in cenitev, str. 1–3. 81 Prav tam, str. 5–8. 82 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 135, a. e. 186. 83 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 135, a. e. 186, Prepis dopisa Podr- žaj Cirila na Predsedstvo vlade LR Slovenije z dne 23. junija 1951. 84 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 135, a. e. 186, Dopis S-nac. 46/29-50 (Podržaj Ciril, Ig) z dne 15. avgusta 1951. 315 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–3222019 zvedlo okoli 900.000 zidakov in votlakov, 300.000 strešne kritine in 3.000 žlebakov. Zaposlovalo je okoli 50 ljudi. Med vojno ni obratovalo, saj so po- rušili transformator, lastnik pa je bil v internaciji v Nemčiji. Podjetje je poleg tega utrpelo škodo zaradi plenjenja in prisilnega odvzema. Obrat je bil po vojni potreben obnove, močno mu je primanjkovalo tudi delovne sile.85 Zaradi potreb povojne obnove je bil najprej sprejet sklep, da opekarno prevzame med- zadružni odbor obnovitvenih zadrug Ig, Iška vas in Golo. Comino naj bi v zameno za tovarno z vsemi stroji, ležišča gline in lastne travnike, pod katerimi so bila ležišča gline, prejemal letno odškodnino.86 Ob koncu leta 1946 je bilo sklenjeno, da bo KLO Ig z letom 1947 v upravo prevzel mizarsko delavnico, ki je bila prej vključena v Zadružno opekarno Ig.87 Toda avgusta 1947 so opekarno z vsem pripadajočim inventarjem in stroji ter zemljišči na podlagi sklepa OLO Ljubljana–okolica prenesli v last ministrstva za notranje zadeve.88 Osnovna sredstva opekarne so obsegala 40.000 m2 zemljišča, tovarno, več sušilnih lop, žago, stroje in drugo opremo za izdelavo zidakov, žago venecijanko, druge stroje in transportno opre- mo.89 Leta 1948 je na podlagi zakona o nacionaliza- ciji Opekarna Draga pri Igu prešla v splošno ljudsko premoženje.90 Razdelitev odvzetega premoženja Na področju leta 1952 ustanovljene Občine Ig je bilo skupno razlaščene 1.481,25 ha zemlje, od tega v katastrski občini Studenec 151,16 ha (23,65 ha njiv, 58,04 ha travnikov, 2,69 ha vrtov, 57,46 ha gozdov, 1,79 ha pašnikov in 7,50 ha nerodovitne zemlje). Ve- čina razlaščene zemlje je šla v državne roke. V kata- strski občini Studenec je največ zemlje dobilo mini- strstvo za notranje zadeve za Državno posestvo Ig pri Ljubljani. V vseh katastrskih občinah Občine Ig je največ dobilo Gozdno gospodarstvo, kar 1.071,28 ha zemlje. ObLO Ig, naslednik KLO Ig, je dobil 325,54 ha zemlje, le dobrih 84 ha pa je bilo razdeljenih med ostale prejemnike.91 Razlaščena zemlja Josipa Palmeta je bila v veliki meri razdeljena med zemljiški sklad, ministrstvo za 85 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 139, a. e. 320, Statistični podatki z dne 11. septembra 1945. 86 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 139, a. e. 320, Zapisnik z dne 26. ok- tobra 1945. 87 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 20. redne seje KLO Ig z dne 22. novembra 1946, str. 1. 88 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 139, a. e. 320, Odločba z dne 20. av- gusta 1947. 89 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 139, a. e. 320, Seznam osnovnih sred- stev Opekarna Comino Ivan, Dobravica št. 25 z dne 12. junija 1947. 90 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 128, a. e. 2358, Odločba št. 142/54-1 z dne 6. septembra 1954. 91 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 219, a. e. 531, Seznam razlaščene in zaplenjene zemlje ter nje razdelitve po Obč.LO – na področ- ju bivšega okraja Ljubljana–okolica. kmetijstvo in ministrstvo za notranje zadeve, nekaj je dobil KLO Ig in le manjši del različni agrarni inte- resenti.92 Največji del posesti je dobilo ministrstvo za notranje zadeve za potrebe kazenskega zavoda na Igu oziroma Državnega posestva Ig pri Ljubljani. Zaradi določbe, da se morajo kazensko poboljševalni zavodi (KPZ) vzdrževati iz lastnih dohodkov, so imeli pra- vico do dodelitve 50 ha zemlje. Tako so že januarja 1946, preden je bil Josip Palme z odločbo uradno raz- laščen, prosili za izločitev zemljiških parcel (10,01 ha njiv, 24,93 ha travnikov, 0,09 ha vrtov, 0,40 ha stav- bišč in 9,70 ha gozda) iz njegovega posestva. Hkrati so prosili še za manjši del njiv nekdanjega lastnika Ivana Merkuna.93 Leta 1947 je bilo 49,57 ha zemljišč nekdanjega Palmetovega posestva uradno dodeljenih ministrstvu za notranje zadeve – Državnemu pose- stvu Ig pri Ljubljani za ustanovitev lastne ekonomije in gradnjo stanovanjskih zgradb.94 Državno posestvo je prevzelo tudi večino živega in mrtvega inventarja, saj naj bi ga potrebovalo za delovanje. Na Igu pravzaprav ni bilo samostojnega KPZ. Ob koncu leta 1946 so začeli zaporniki iz KPZ Ljubljana obnavljati med vojno požgani grad, leta 1947 pa je na Igu že obratovalo Državno posestvo Ig pri Ljublja- ni. Na grad, ki so ga leta 1947 adaptirali ter v njem uredili delavnice in bivalne prostore za obsojence, pa se je novembra in decembra preselilo še Državno elektro-kovinsko podjetje Motor, ki je sicer s poslo- vanjem pričelo 1. januarja 1947 v KPZ Ljubljana.95 Podjetje je obsegalo čevljarski, krojaški, šiviljski, klju- čavničarski, mizarski in knjigoveški obrat, izvajalo je tudi težaška dela.96 Januarja 1948 je tako 249 obso- jencev iz KPZ Ljubljana na Igu delalo pri gradnji in v državnem elektro-kovinskem podjetju Motor, 13 obsojencev pa na državnem posestvu.97 Podjetje Mo- tor je na Igu obratovalo do maja 1950, ko so ga pre- selili v Škofjo Loko,98 medtem ko je državno pose- stvo, kasneje imenovano kar ekonomija, nadaljevalo z obratovanjem. Kazensko poboljševalni dom (KPD)99 92 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772. 93 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Dopis uprave kazenskega zavoda v Ljubljani z dne 23. januarja 1946. 94 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Dodelitev zemljišč po čl. 16 zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji z dne 30. decembra 1947. 95 SI AS 1267, t. e. 27, a. e. 697, Pregled dohodkov državnega posestva Ig pri Ljubljani v letu 1947; SI AS 1267, t. e. 27, a. e. 701, Poročilo o finančnem poslovanju državnih obrtnih podjetij Begunje, Ljubljana in Maribor v letu 1947, str. 4. 96 SI AS 1267, t. e. 27, a. e. 699, Analiza bilance podjetja »Mo- tor« za leto 1947, str. 1. 97 SI AS 1267, t. e. 13, a. e. 619, Delovno poročilo za mesec januar 1948, str. 1. 98 SI AS 1267, t. e. 14, a. e. 621, Letno poročilo za leto 1950, str. 17; Produkcijsko poročilo za leto 1950 »Motor«, str. 1–5. 99 Zavodi za prestajanje kazni odvzema prostosti, tako imeno- vani kazensko poboljševalni zavodi (KPZ), so bili ustanov- ljeni januarja 1946. Oktobra 1948 so se preimenovali v ka- zensko poboljševalne domove (KPD). Gl. Mikola, Kazenske ustanove, str. 65. 316 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–322 2019 na Igu je bil uradno odprt šele v začetku leta 1954, ko je bil ukinjen KPD Ljubljana.100 Manjši del Palmetovega inventarja in zemlje je dobil KLO Ig,101 kamor so lahko agrarni interesenti vlagali prošnje tako za zemljo kot za inventar in ži- vali. Gozdovi so večinoma prešli v zemljiški sklad. Za ribnike in posestvo v Dragi v velikosti 19,50 ha se je zanimalo ministrstvo za kmetijstvo, ki je ribnike želelo zaradi gojenja krapov in organiziranja teča- 100 SI AS 1267, t. e. 14, a. e. 626, Letno poročilo za leto 1954, str. 1. 101 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Dopis Krajevnega odbora agrarnih interesentov Ig z dne 26. februarja 1946, Priloga 3. jev za ribiče. Ministrstvo ni želelo, da bi bila zemlja med ribniki razdeljena med agrarne interesente. Po- leg tega je želelo dobiti še del posestva ob reki Ižici na Igu, kjer je nameravalo gojiti lipane in postrvi.102 Razdelitvi zemlje med ribniki je nasprotoval krajevni odbor agrarnih interesentov na Igu, medtem ko so omenjeni del posesti na Igu že razdelili med agrarne interesente.103 Dve parceli na Igu s stanovanjsko hišo in mlinom sta bili dodeljeni Jožetu Grumu kot ko- 102 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, dopis Razdelitev Palme- tovih ribnikov z dne 7. februarja 1946. 103 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, dopis Razdelitev Pal- metovih ribnikov, naslovljen na Narodno vlado za Slovenijo, Ministrstvo za kmetijstvo. Prva stran popisa hišnega inventarja, strojev, opreme, živali in zalog Josipa Palmeta (SI ZAL LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772). 317 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–3222019 lonistu, saj so mu med vojno uničili hišo in mlin.104 Del Palmetove zemlje je leta 1949 v upravljanje do- bilo podjetje Slovenija avtopromet SAP Ljubljana za gradnjo avtobusne garaže.105 Zemljišča župnije Ig so bila prav tako razdelje- na med različne ustanove in interesente. Del je dobil zemljiški sklad oziroma Gozdno gospodarstvo, par- celo z nepremičnino nasproti cerkve je dobila Okraj- na kovinska industrija Ig, mežnarijo in del vrta je dobil KLO Ig za potrebe osnovne šole, nekaj zemlje pa so dobili tudi posamezni agrarni interesenti106 in državno posestvo oziroma ekonomija KPD Ig.107 Februarja 1946 so na račun prišli tudi agrarni interesenti iz Iga, ki so prošnje na KLO Ig pisali v upanju, da jim bo nova ureditev prinesla izboljšanje skromnih življenjskih razmer. V prošnjah so navajali, da je bilo njihovo premoženje uničeno ali pokradeno med vojno, da so bili sami ali sorodniki v internaciji, da so njihovi svojci padli v vojni ali umrli v internaci- ji, da so bili sami ali sorodniki v narodnoosvobodilni vojski, da nimajo zemlje ali da jo imajo tako malo, da se ne morejo preživljati, in da so podpirali ali agiti- rali za partizane. V prošnjah so lahko še zapisali, za katero zemljo prosijo. Predsednik krajevnega odbora agrarnih interesentov na Igu je bil Rudolf Kukovica. Dokumentov o dodeljevanju zemlje agrarnim interesentom je malo, zato si iz njih težje ustvarimo sliko, kako se je zemlja delila med vaščane. Zagotovo so imeli prednost nekdanji borci – na podlagi tega kriterija se je verjetno oblikovala tudi nova politična elita na vasi. To bi lahko sklepali iz naslednjega za- pisa: »Jakopin Jože je po poklicu mali kmet […] Svoje lastne zemlje poseduje le 10 arov, agrarna zemlja pa je bila dodeljena sinu Borisu, ker mu je kot borcu iz NOB pripadala. Sin te zemlje sedaj ne obdeluje, ker je v službi kot kapetan LM v Ljubljani, ter zaproša, da bi se dode- lila njemu. Imenovani Jakopin Jože je bil za časa NOV v internaciji na Rabu in tam zelo krut proti našim in- ternirancem, ker je bil v kuhinji. Nekateri člani komisi- je so bili zelo ogorčeni, ter predlagali, da imenovanemu radi takih dejanj zemlja sploh ne pripada. Ker pa so bila njegova sinova vseskozi v NOV kot borca, ter tudi nji- ma dodeljena zemlja je komisija toliko sprevidela, da se mu ta zemlja dodeli radi žene in otroka katere ima za preživljati, njega pa se opozori na vse nepravilnosti ki jih je prizadejal ljudem v internaciji, ter na gledanje današnje ljudske oblasti.«108 Zemljo so delili tudi na podlagi ustnih dogovorov, kar vidimo iz dokumen- tov komisije za revizijo agrarnih interesentov, ki je februarja 1953 sprejela sklep, »da se sme zemljišča, ki so 104 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 88, a. e. 449. 105 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 50, a. e. 772, Sklep z dne 15. aprila 1949, Dopis št. II-2-256/5-49 z dne 10. novembra 1949. 106 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 69, a. e. 18. 107 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 104, a. e. 1323. 108 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 117, a. e. 1781, Zapisnik komisije za revizijo agrarnih interesentov z dne 24. in 25. februarja 1953, str. 13–14. predlagana za odvzem neupravičencem dodeliti odnosno porazdeliti med posamezne upravičene interesente, ki so bili iz NOV zelo zaslužni, ki jim zemlje primanjkuje in so jo ustmeno zaprosili pri članih komisije«.109 Revizija agrarnih interesentov je potekala v skla- du z uveljavitvijo Zakona o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam.110 Tistim, ki so bili zaposleni kot delavci in so bili socialno zavarovani, so zemljo načeloma odvzeli. Zemljo so odvzeli tudi tistim, za katere so trdili, da je ne obdelujejo ali da so med vojno sodelovali z okupatorjem.111 Posamezniki, ki so jim zemljo odvzeli in dodelili Ekonomiji KPD Ig, KDZ Pijava Gorica in Kmetijskemu posestvu Brest ali ki so jo izgubili zaradi zidave kmetijske za- druge v »Švajgorteljnu«, so bili upravičeni do zame- njave.112 Ostali agrarni interesenti so zemljo dobili v last, le posamezni so se ji odpovedali. Oblikovanje novih gospodarskih osnov Prva povojna leta so bila pomembna za osnovanje in razvoj socialističnega gospodarstva. Tudi na Igu so bile začrtane smernice razvoja kmetijstva, industrije, obrti in trgovine. Kot prvo je OLO Ljubljana–oko- lica septembra 1945 ustanovil Kmetijsko zadrugo, in sicer kot nabavno-prodajno zadrugo, ki se je ukvarjala z mešanim blagom.113 Za potrebe obnove kraja je bila ustanovljena Obnovitvena zadruga Ig,114 ki je najprej poslovala v prostorih Franca Gerbca, leta 1948 pa so sklenili, da jo bodo premestili v prostore nekdanje Minattijeve trgovine.115 Na Igu je delovala še potro- šniška zadruga, splošni obrat z mešanim blagom, a je večinoma poslovala z izgubo, zato je bila leta 1950 ukinjena.116 Istega leta je bil na Igu ustanovljen obrat Ljudskega magazina Ljubljana okolica, trgovina z mešanim in prehrambnim blagom, ki se je ob usta- novitvi ukvarjala z zagotovljeno in prosto prodajo.117 Podjetja krajevnega pomena je ustanavljal KLO Ig, njihova osnova je bilo pogosto razlaščeno pre- moženje. Ob koncu leta 1946 je ustanovil Krajevno gostilno Ig, Krajevno mesarijo Ig, Krajevno strojno 109 Prav tam, str. 14. 110 Zakon je bil sprejet maja 1953. Gl. Uradni list FLRJ, št. 22/1953, str. 205–209. 111 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 117, a. e. 1781, Zapisnik komisije za revizijo agrarnih interesentov z dne 24. in 25. februarja 1953. 112 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 117, a. e. 1781, Poročilo o delu komi- sije za revizijo agrarnih interesentov z dne 7. januarja 1953, Zapisnik komisije za revizijo agrarnih interesentov z dne 24. in 25. februarja 1953, str. 14. 113 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 9, a. e. 233, Prijava Kmetijske zadruge Ig z dne 26. maja 1948. 114 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 16. redne seje KLO Ig z dne 29. avgusta 1946. 115 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 19. seje KLO Ig z dne 22. oktobra 1948. 116 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 9, a. e. 237, Odjava Potrošniške zadru- ge Ig z dne 26. maja 1950. 117 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 9, a. e. 237, Prijava Ljudskega maga- zina Ljubljana okolica z dne 29. maja 1950. 318 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–322 2019 mizarstvo Ig in Krajevni kino Ig ter v začetku leta 1948 Krajevno kovaško podjetje Ig. Julija 1950 so se omenjena podjetja združila v Krajevno gospodarsko podjetje Ig. Še vedno so poslovala kot samostojna podjetja, imela pa so skupnega upravnika in računo- vodjo. Upravnik je postal Viljem Sokalič, računovod- ja Josip Palme, za vodenje knjigovodskih in admini- strativnih zadev pa je bila poleg njega odgovorna še Mimi Pucihar.118 Prva upraviteljica Krajevne gostilne Ig je bila Amalija Jakopin.119 Stavba, ki je bila dodeljena gostil- ni, je bila v slabem stanju, prostori pa nehigienični,120 zato je KLO Ig za pomoč pri preureditvi zaprosil kar upravnika Državnega posestva Ig, naj pošlje enega od kaznjencev inženirjev, »katerih je več na tem posestvu«, da naredi načrt za preureditev gostilne in oceni pribli- žno vrednost investicije.121 Ali je do tega res prišlo, iz dokumentov ne izvemo. Poslovanje Krajevne gostilne Ig v drugi polovici 40. let 20. stoletja ni bilo dobro, gostilna je imela pogosto težave z nakupom pijač,122 tudi obratovala ni redno.123 Leta 1948 se je morala izseliti iz dotedanjih prostorov. Nove prostore je zača- sno dobila v nekdanji Javornikovi gostilni, KLO Ig pa se je hkrati potegoval za gostilniške prostore Franca Gerbca.124 Avgusta 1951 so podjetje zaradi prehoda v socialistični odkup ukinili in na novo ustanovili.125 Krajevna mesarija Ig je prodajala oziroma razde- ljevala meso na debelo in drobno.126 Na sedežu podje- tja je bila klavnica, medtem ko so meso razdeljevali na sedežu podjetja in pri mesarju Antonu Jesihu, »to pa vsled tega, ker je preveč čakanja, če bi se meso razdeljevalo samo v 1 poslovalnici, ker drž. Krajevno podjetje oskrbuje z mesom na drobno in na debelo 7 krajevnih odborov«.127 Prvi poslovodja je bil Vinko Dolenc, leta 1947 pa ga je zamenjal Janez Purkat.128 Prostori mesarije so bili po- trebni obnove, primanjkovalo ji je orodja in opreme.129 118 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 1, a. e. 29, Odločba z dne 4. julija 1950 o izbrisu iz registra državnih podjetij; SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 470, Dopis naslovljen na OLO Ljubljana okolica z dne 11. julij 1951; SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapi- snik 3. seje KLO Ig z dne 29. januarja 1950. 119 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 1, a. e. 29. 120 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 8. redne seje KLO Ig z dne 25. maja 1947, Zapisnik 9. redne seje KLO Ig z dne 11. junija 1947. 121 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 8. redne seje KLO Ig z dne 25. maja 1947. 122 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 478, Poročilo o poslovanju v letu 1949. 123 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 23. seje KLO Ig z dne 26. decembra 1948. 124 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 14. seje KLO Ig z dne 1. avgusta 1948. 125 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 470, Zapisnik z dne 28. avgu- sta 1951. 126 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 1, a. e. 30. 127 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 1, a. e. 30, Prijava o ustanovitvi, str. 1. 128 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 1, a. e. 30, dopis finančnemu odseku Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana okolica z dne 4. marca 1947. 129 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 8. redne seje KLO Ig z dne 25. maja 1947. Ljudje so se v začetku pritoževali tudi nad delom in postrežbo.130 V času zagotovljene preskrbe je mesa- rija razdeljevala in prodajala meso, ki ga je dobila od Mesoprometa v Ljubljani. Po uvedbi proste prodaje v drugi polovici maja 1951 se je začela ukvarjati tudi s kupovanjem živine od kmetovalcev po usmerjenih ce- nah in klanjem.131 Meso je dobavljala lokalnim potro- šnikom, gostilnam in menzam. Leta 1952 je uredila ledenico, ki ji je omogočala daljšo hrambo mesa tudi v toplejših mesecih. Težave v poslovanju ji je povzročalo predvsem naraščanje cen živil.132 Krajevno strojno mizarstvo Ig je proizvajalo pohi- štvene in stavbne izdelke ter opravljalo razne usluge in popravila. Prvi upravitelj je bil Viljem Sokalič.133 Čeprav se je podjetje pohvalilo s povpraševanjem, do konca 40. let ni imelo večjih možnosti za povečanje proizvodnje, saj bi za to, kot so zapisali, potrebovalo večjo delavnico ter skladišče za hrambo lesa in iz- delkov.134 V začetku 50. let je dobilo večja naročila za obnovo domačih javnih zgradb in okoliških do- mačij. Ker se je povpraševanje po njegovih izdelkih povečevalo, je začelo načrtovati popravilo strojnega parka in ureditev skladišča. Težave mu je povzročalo pomanjkanje električnega toka, kar je rešilo tako, da so delavci delo opravili v prostem času, ko je bil elek- trični tok bolj reden.135 Krajevni kino Ig je imel dvorano v nekdanjem prosvetnem domu, zgrajenem leta 1910. Poslopje prosvetnega doma je bilo pred vojno last župnije Ig, takoj po osvoboditvi oziroma ob razpustitvi prosve- tnega društva na Igu pa je prešlo pod upravo KLO Ig.136 Naprave za predvajanje filmov je leta 1938 ku- pil Ciril Podržaj, vendar kino pred vojno ni zaživel. Po vojni je Podržaj opremo prijavil državnemu film- skemu podjetju, ki jo je septembra 1945 montiralo na Igu.137 Podržaj je postal prvi ravnatelj kina.138 Kmalu so začeli z njegovo prenovo, kupljeni so bili manj- kajoči stoli in oprema, decembra 1947 pa je bila do- končana čakalnica, v kateri so odprli bife.139 Kino je imel dvorano s projekcijsko napravo in 205 sedeži.140 Po nacionalizaciji Podržajeve obrtne delavnice je bil 130 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 23. seje KLO Ig z dne 26. decembra 1946. 131 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 469, Priloga k bilanci 31. 12. 1951. 132 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, Priloga k bilanci 31. 12. 1952. 133 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 1, a. e. 33. 134 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 479, Poročilo o poslovanju za leto 1949. 135 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, Priloga k bilanci 31. 12. 1952. 136 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 139, a. e. 322, Dopis Okrajnemu LO Ljubljana okolica z dne 27. decembra 1948. 137 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 139, a. e. 322, Izjava Cirila Podržaja. 138 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 1, a. e. 31. 139 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 139, a. e. 322, Izjava Cirila Podržaja. 140 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 478, Poročilo o poslovanju za leto 1949. 319 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–3222019 opazen upad poslovanja kina.141 Obisk in dohodek sta bila povezana še s kvaliteto dodeljenih filmov in delovanjem opreme.142 V drugi polovici leta 1950 se je pokvaril projektor, nekaj predstav je odpadlo za- radi pomanjkanja električnega toka, na obisk pa je vplivalo še povišanje cen.143 O poslovanju Krajevnega kovaškega podjetja Ig ni dosti ohranjenega. Ukvarjalo se je s kovaškimi in pod- kovskimi deli. Prvi poslovodja je bil Julij Škraba.144 Podjetje je pričelo v začetku 50. let zaradi izgube na- ročnikov poslovati negativno, zato so ga konec leta 1952 ukinili.145 Na Igu je bila ustanovljena še Krajev- na pekarna, ki pa je delovala zelo neredno, predvsem v začetku 50. let, ko praktično ni poslovala. Težave je povzročalo pomanjkanje moke v prosti prodaji, zato je svoje delo omejila na peko kruha, kar ni zadoščalo za pozitivno poslovanje. V začetku leta 1952 je zara- di nujne preskrbe prebivalcev s kruhom poslovala le kot razdeljevalnica kruha, ki ga je kupovala v mestni pekarni in ga razdeljevala z dovoljenim pribitkom in provizijo.146 Z rednim poslovanjem je pričela kasneje istega leta, ko je bila uvedena prosta prodaja kruha. Ker s strani posameznikov ni pričakovala dovolj pro- meta, se je povezala s šolo Državne sekcije za notranje zadeve na Igu, za katero je pekla kruh.147 Krajevni mlin na Igu, ki je v splošno ljudsko premoženje prešel iz premoženja Josipa Palmeta, je upravljal Jože Grum. Mlin je bil v slabem stanju in nenehno potreben popravil. Zaradi pomanjkanja de- narja za obnovo in nizkih dohodkov je KLO Ig od upravnika terjal le toliko, da so bili poravnani davki in ostali stroški.148 Leta 1955 je Občinski ljudski od- bor Ig sklenil, da se Grumu dodelijo vsa zemljišča, ki jih je obdeloval in upravljal od leta 1946.149 Opekarna Draga pri Igu je po letu 1948 naj- prej delovala kot obrat v okviru Okrajnih opekarn Črnuče, kasneje Okrajnih opekarn Ljubljana oko- lica. Leta 1952 se je osamosvojila in se registri- rala kot samostojno podjetje.150 Takoj je šla v na- 141 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 14. seje KLO Ig z dne 1. avgusta 1948. 142 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 478, Poročilo o poslovanju za leto 1949; t. e. 32, a. e. 480, Priloga k bilanci 31. 12. 1952. 143 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 57, a. e. 821, Priloga k bilanci 31. 12. 1951 – Poročilo o poslovanju. 144 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 1, a. e. 32. 145 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, Priloga k bilanci 31. 12. 1952. 146 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 474, Priloga k bilanci 31. 12. 1951. 147 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, Priloga k bilanci 31. 12. 1952. 148 SI ZAL LJU 31/9, t. e. 14, a. e. 17, Zapisnik 8. redne seje KLO Ig z dne 25. maja 1947, Zapisnik zbora volivcev KLO Ig z dne 1. junija 1947. 149 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 88, a. e. 449. 150 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 139, a. e. 320, Predlog za razlasti- tev zemljišča za potrebe Okrajnih opekarn – Črnuče, Obrat Draga – Ig; SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, Poročilo o pregledu zaključnega računa za leto 1952. kup novih zemljišč, saj stara niso več vsebovala gli- ne.151 Največji obrat, ki je nastal po vojni, je bilo Okraj- no kovinsko podjetje Ig. Leta 1948 ga je ustanovil OLO Ljubljana–okolica. Podjetje je nastalo iz na- cionalizirane ključavničarske delavnice Cirila Podr- žaja, od katerega je dobilo dve stavbi. Ena je bila sta- novanjska, v kateri je stanoval bivši lastnik podjetja in tedaj obratovodja novoustanovljenega podjetja, s ključavničarsko delavnico v pritličju. Druga je služi- la kot skladišče in deloma kot delavnica. Podjetju je bila poleg tega dodeljena še nedograjena stavba bivše Kmetijske hranilnice Ig.152 Podjetje je najprej izde- lovalo brzoparilnike, gnojnične črpalke in zidne šte- dilnike, kasneje pa je svoje poslovanje razširilo še na elevatorje za seno in električne ograje. Prvi upravnik podjetja je bil Janez Grmek, leta 1949 pa je njegovo mesto prevzel Jože Zupančič.153 Decembra 1949 se je podjetje preimenovalo v Okrajno kovinsko indu- strijo Ig.154 Med letoma 1949 in 1951 je napredo- valo počasi. Njegov strojni park je bil slab, sredstva je postopoma vlagalo v adaptacijo poslovnih prosto- rov in delavnice.155 Pri tem se je pritoževalo, da so morali delavci sami izvajati večja popravila strojev in prostorov. Leta 1951 se je preusmerilo v proizvodnjo manjših izdelkov, za katere je bilo dovolj povpraše- vanja. Ovirali sta ga nizka storilnost in nedisciplina delavcev. Največ izostankov je bilo junija, ko je bilo največ kmečkih opravil.156 Podjetje je imelo težave tudi z nakupom materiala in visokimi cenami v pro- sti prodaji. Materiala je primanjkovalo, zato je po eni strani kopičilo prekomerne zaloge, po drugi strani pa polizdelke, ki jih ni moglo dokončati zaradi pomanj- kanja drugega materiala.157 Finančne težave in težave z disciplino nekaterih delavcev so se nadaljevale tudi v prihodnjem letu.158 Kljub vsemu se je podjetje po- časi razvijalo in povečevalo število zaposlenih. Takoj po nacionalizaciji je imelo zaposlene tri kvalificirane 151 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, Zapisnik zasedanja de- lavskega sveta z dne 29. aprila 1953. 152 Hiša je bila vpisana kot splošno ljudsko premoženje, ki jo je Kmetijska hranilnica in posojilnica Ig v likvidaciji leta 1948 prodala OLO Ljubljana–okolica. Gl. SI ZAL LJU 31/7, t. e. 9, a. e. 231, Popis in cenitev, str. 1–2, Kupoprodajna po- godba z dne 20. julij 1948; SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 484, Gospodarska analiza Okrajne kovinske industrije Ig pri Ljubljani, str. 1. 153 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 9, a. e. 231, Odločba o ustanovitvi okrajnega gospodarskega podjetja z dne 8. junija 1948, De- kret o nastavitvi v državni službi z dne 26. januarja 1949. 154 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 9, a. e. 231, Odločba z dne 9. decem- bra 1949. 155 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 484, Gospodarska analiza Okrajne kovinske industrije Ig pri Ljubljani, str. 1. 156 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 482, Poročilo o poslovanju z dne 15. marec 1952, str. 1; Gospodarska analiza Okrajne kovinske industrije Ig pri Ljubljani, str. 3. 157 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 482, Poročilo o poslovanju z dne 15. marec 1952, str. 1–2. 158 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, Zapisnik 8. rednega za- sedanja delavskega sveta z dne 25. aprila 1953, str. 1, Poročilo o poslovanju podjetja za l. 1952, str. 2–3. 320 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–322 2019 delavce in tri vajence; ob koncu leta 1948 je število zaposlenih naraslo na 12 delavcev, leta 1950 na 27, leta 1951 pa že na 37. Naraščalo je predvsem število kvalificiranih delavcev in vajencev.159 V okviru Okrajne kovinske industrije Ig sta de- lovali Delavsko uslužbenska restavracija (DUR) in sindikalna podružnica.160 DUR je bil organiziran kot podjetje, namenjeno za prehrano delavcev Okrajne kovinske industrije Ig ter ostalih delavcev in usluž- bencev na Igu, ki niso imeli na voljo drugega ustrez- nega obrata za prehranjevanje. Njegovo poslovanje je bilo nerentabilno.161 Iz poslovanja podjetij in njihovih bilanc iz začet- ka 50. let lahko izvemo, katere ustanove in društva so še delovala na Igu. Poleg že omenjenega Državnega posestva Ig pri Ljubljani je v Dragi pri Igu delovalo Državno ribogojstvo Draga–Ig, na Igu pa Pleme- nilna postaja Ig, Krajevni vodovod Ig, Kamnolom Ig in postaja ljudske milice. Za preskrbo ljudi je bila odprta še poslovalnica Trgovskega podjetja »Tabor« Grosuplje. Ižanci so se lahko vključevali v društva, ki so bila aktivna v tem času – v Lovsko družino Ig, Ga- silsko četo Ig in Kulturno umetniško društvo Ig.162 159 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 484, Gospodarska analiza Okrajne kovinske industrije Ig pri Ljubljani, str. 3. 160 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, Zapisnik 8. rednega zasedanja delavskega sveta z dne 25. aprila 1953, str. 2. 161 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 480, Poročilo o poslovanju DUR-a za leto 1952. 162 SI ZAL LJU 31/4, t. e. 32, a. e. 468; t. e. 32, a. e. 469; t. e. 32, a. e. 470; t. e. 32, a. e. 47; t. e. 32, a. e. 475; t. e. 32, a. e. 476; t. e. 32, a. e. 478; t. e. 32, a. e. 479; t. e. 32, a. e. 480; t. e. 32, a. e. 481; t. e. 7, a. e. 106. Med letoma 1949 in 1951 se je na Igu omenjal še dijaški dom.163 Poleg družbenega sektorja obrti so na Igu delo- vali tudi nekateri obrtniki zasebniki. Leta 1948 so bili registrirani trije kovači in podkovači (Vinko Keršmanc, Franc Mikuž in Jože Mavec), trije krojači ( Jakob Mavec, Ignacij Ogrinc in Josip Žmuc), trije kolarji (Anton Anzelc, Janez Cimperman in Mihael Zrimc), dva strojarja (Franc Čebular in Josip Zdrav- je), po en mizar (Anton Ferkolj), sedlar (Ivan Černe), čevljar ( Jože Jakopin), mlinar (Ana Gerbec) in ko- njeder (Franc Veber), dva sta imela prijavljeno teht- nico (Franc Gerbec in Ivan Štrumbelj) in eden žago ( Jože Andlovic).164 Isti obrtniki so bili registrirani tudi leta 1950, čeprav je vprašanje, ali so vsi res oprav- ljali svojo obrt.165 Vsaj za Franca Čebularja vemo, da so mu prepovedali opravljati obrt. Obratovale so tudi zasebne oziroma zakupne gostilne. V začetku 50. let v dokumentih zasledimo Krajevno gostilno Rupert in zakupno gostilno Jesih, medtem ko so zakupno gostilno Javornik za nekaj časa ukinili.166 Prav tako sta imela težave z dovoljenji gostišči Anton Jesih in 163 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 104, a. e. 1323, Dopis Prepis stavb in zemljišča z dne 14. novembra 1951; t. e. 212, a. e. 498. 164 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 28, a. e. 327, Seznam nove registracije za leto 1948. 165 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 9, a. e. 238, Seznam privatnih, držav- nih in zadružnih obrtnih podjetij Ljubljana okolica, str. 8. 166 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 25, a. e. 305, Predlog orientacijskega načrta in turistične mreže v okviru sedanjih občinskih ljud- skih odborov. Gostilna Javornik, posnetek je najverjetneje nastal pred drugo svetovno vojno (foto: Vekoslav Kramarič, hrani: Slovenski etnografski muzej). 321 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–3222019 Iva Kežman.167 Kaj se je dogajalo z ostalimi gostilna- mi, trgovinami in obrtnimi delavnicami, ki so na Igu delovale pred vojno,168 iz ohranjenih dokumentov ni razvidno. Zaključek Ig je bil tako kot drugi kraji po Sloveniji v po- vojnem obdobju zaznamovan s skromnim življenjem in ukrepi novih ljudskih oblasti. To je bil čas obno- ve, vzpostavljanja novih družbenih in gospodarskih odnosov, a tudi čas vračanja v mirnodobne tirnice in iskanja možnosti za izboljšanje vsakdanjega življenja. Odvzemi premoženja so zagotovo vplivali na povojni razvoj Iga, pri tem pa je najbolj zanimivo, kako je bilo odvzeto premoženje razdeljeno. Nekdanji lastniki so se odvzemom premoženja upirali, toda bili so neuspešni. Nekateri so se zato umaknili iz vaškega življenja, na primer Ciril Po- držaj. Do leta 1948 je vodil Krajevni kino Ig, bil je predsednik nadzornega odbora Naproze Ig, uprav- nik članov zadruge Železopromet, tajnik krajevnega gasilstva, predsednik gradnje zadružnega doma ter predsednik medzadružnega odbora obnovitvenih zadrug Ig, Golo in Iška vas.169 Po nacionalizaciji so občinski organi zapisali, da ima skrajno slab odnos do oblasti in bivšega podjetja, da tam prek delavcev rovari proti vodstvu podjetja, da ne želi sodelovati z občinskim ljudskim odborom in da se ne odziva na njegova vabila.170 Nasprotno je Josip Palme, ki so mu odvzeli največ premoženja, do smrti ostal aktiven v vaškem življenju. Iz drobcev, ki so o njem ohranjeni v občinskem gradivu, lahko razberemo, da je sodelo- val v KLO Ig, takoj po vojni je bil tudi njegov član, predvsem pa je vodil računovodstvo za vsa krajevna podjetja.171 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 1267, Republiški upravni organi in zavo- di za izvrševanje kazenskih sankcij v Sloveniji, MNZ, Oddelek za izvrševanje kazni 167 SI ZAL LJU 31/7, t. e. 25, a. e. 331, Seznam gostišč, ki mo- rajo prenehati z delom. 168 Gl. Gestrin, Svet pod Krimom, str. 34. 169 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 135, a. e. 186, Prepis dopisa Podr- žaj Cirila na Predsedstvo vlade LR Slovenije z dne 23. junija 1951. 170 SI ZAL LJU 31/1, t. e. 135, a. e. 186, Dopis Podržaj Ciril Ig, informacije z dne 28. maja 1954. 171 Prim. z Mikola, Rdeče nasilje, str. 229–230. ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana SI ZAL LJU 31, Okrajni ljudski odbor Ljubljana okolica SI ZAL LJU 460, Osnovna šola Ig SPLETNI VIRI Statistični urad Republike Slovenije Popis prebivalstva 1948. Dostopno: https://www.stat. si/publikacije/popisi/1948/1948_3_01.pdf (pri- dobljeno 28. 1. 2019). TISKANI VIRI Uradni list LRS, št. 26/1946, Uradni list LRS, št. 11/1952, Uradni list FLRJ, št. 22/1953. LITERATURA Čepič, Zdenko: Preskrba prebivalstva in obvezni od- kupi. Slovenska novejša zgodovina 2, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (ur. Jasna Fischer in dr.). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 893–900. Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom. Ljubljana: Znan- stvenoraziskovalni center SAZU, Škuc, 1993. Himmelreich, Bojan: Pike, špekulanti in Trumanova jajca. Preskrba prebivalstva Slovenije z blagom širo- ke potrošnje v letih 1945–1953. Celje: Zgodovinski arhiv Celje, 2008. Jenko, Barbara: Kronika Iga 1945–55. Diplomska na- loga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1990. Kocmur, Martin: Življenje na Ižanskem v prvi polo- vici 20. stoletja. Krim odmev bo dal. Zbornik občine Ig 2002 (ur. Miha Preinfalk). Ig: Občina Ig, 2002, str. 53–66. Kopač, Janez: Državna ureditev in upravno-terito- rialni razvoj v Sloveniji (1945–1963). Arhivi, glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije 23, 2000, št. 2, str. 83–106. Krajevni leksikon Dravske banovine, krajevni reperto- rij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgo- dovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujsko- prometnimi podatki vseh krajev Dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona Dravske banovine, 1937. Mikola, Milko: Kazenske ustanove in zaporniki v Slo- veniji 1945–1951. Ljubljana: Nova obzorja, 2016. Mikola, Milko: Rdeče nasilje. Represija v Sloveniji po letu 1945. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2012. Mlinar, Branko in dr. (ur.): Slovenija 1945–1957. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko, 1975. Piškurić, Jelka: Od stare do nove šole na Igu. Kronika 66, 2018, št. 2, str. 289–302. Prinčič, Jože: Obnova. Slovenska novejša zgodovina 2, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega 322 JELKA PIŠKURIĆ: IG V LETIH 1945–1952, 307–322 2019 priznanja Republike Slovenije 1848–1992 (ur. Ja- sna Fischer in dr.). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 868–873. Žontar, Jože: Povojni prisilni odvzemi zasebnega premoženja. Arhivi, glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije 13, 1990, št. 1–2, str. 5–11. S U M M A R Y Ig in the period 1945–1952. Social, political and economic conditions and life in the first postwar years The contribution describes the development of the village of Ig from 1945 to the early 1952. Ig was the biggest settlement on the southern brink of the Ljubljana Marshes and retained its rural character until 1941. The Second World War exacted a heavy toll on the village and its inhabitants. After the war, the local community gradually returned to its peace- time routine, despite modest living conditions and despite having to face the measures and require- ments imposed by the new people’s government. The contribution describes the daily life as well as the establishment of new social and economic relation- ships, the expropriation of properties and laying the foundations of Ig’s socialist economy. The microstudy of the village draws on the preserved archival sources. During the period concerned, the Local People’s Committee of Ig (i.e. its local administration) was mainly occupied with supplies, the compulsory de- livery of crops, the increase in agricultural produc- tion, and the reformulation of economic bases, as well as, to some extent, with the rebuilding of the village. The still predominantly rural population was, like elsewhere in Slovenia, burdened by the com- pulsory delivery of crops on top of suffering several crop failures. Poor funding was one of the reasons for the sluggish postwar reconstruction of the village, in which the inhabitants proved indispensable with shock labour, transportation of wood and other ma- terials, and self-imposed contributions. Ig’s further development was also affected by confiscations, the agrarian reform and nationaliza- tion, which were implemented between 1945 and 1948. The contribution brings forth a few cases of expropriation. Most property was lost to Josip Palme, the last owner of the Ig castle, and the par- ish of Ig. The main share of expropriated properties was transferred under state institutions, e.g. Ministry of Internal Affairs (for the purposes of founding a correctional facility) and Forest Management. The expropriated properties also partly served as the basis of Ig’s new economic structure. In the end, the au- thor describes the postwar development of crafts, in- dustry and trade in the so-called socialist sector and, as far as possible, in the private sector. 323 2019 Ocene in poročila Miha Šimac: Pod cesarskim orlom. Šentrupert na Dolenjskem v času prve svetovne vojne 1914–1918. Ljubljana: Reitenburg, 218, 128 strani. Čas med letoma 2014 in 2018 so zaznamovale številne obletnice dogodkov, povezanih s prvo sve- tovno vojno. Ta je na Slovenskem pustila neizbrisen pečat ter vplivala na družbene, politične, ekonomske in socialne spremembe. Slovenski prostor in sloven- sko prebivalstvo sta bila neposredno (soška fronta) ter posredno (vojno zaledje) vključena v dogajanje vsa štiri leta vojne vihre, ki je pretresla Evropo in svet. V zadnjih letih je vse večji poudarek na raziskavah, ki se posvečajo življenju civilnega prebivalstva v času vojne, tudi na območjih, ki niso bila blizu vojnemu dogajanju, kar pa ne pomeni, da se tamkajšnje pre- bivalstvo z vojno in njenimi posledicami ni intenziv- no ter vsakodnevno soočalo. V Sloveniji so se tekom zadnjih štirih let zvrstili številni znanstveni dogod- ki, predavanja, razstave, postavitve obeležij, koncerti in izdaje knjig, s katerimi smo Slovenci na različne načine zaznamovali in odstrli dogodke iz naše pre- teklosti. Med izdanimi monografijami vidno mesto zaseda tudi delo Mihe Šimca – Pod cesarskim orlom: Šentrupert na Dolenjskem v času prve svetovne vojne 1914–1918, v katerem avtor na podlagi številnih ar- hivskih in časopisnih virov ter literature predstavi župnijo Šentrupert in njeno prebivalstvo v času véli- ke vojne. V znanstveni monografiji, ki je izšla konec leta 2018, je na slabih 130 straneh opisanih več vidikov življenja prebivalstva med prvo svetovno vojno. Pred- govor je napisal Jože Anderlič, uvodno poglavje pa Marko Štepec. V začetnih poglavjih Šimac na podlagi promemorije, ki jo je pripravil takratni šentrupertski župnik Janez Mervec ter številnih časopisnih člankov, predstavi kraj in župnijo Šentrupert neposredno pred začetkom prve svetovne vojne. Iz uvodnih poglavij poleg najpomembnejših dogodkov, ki so zaznamo- vali kraj v letu pred vojno, izvemo glavne značilnosti o verskem življenju, društvih in političnih razmerah v župniji. Osrednji del knjige obsega poglavja o prvi svetovni vojni, ki si sledijo deloma kronološko, de- loma pa glede na vsebinske tematike. Tako ozemlje kot prebivalstvo Šentruperta sta se aktivno vključila v vojno kolesje. Osrednji sklop je razdeljen na dva dela. Prvi se posveča civilnemu prebivalstvu v župniji in zajema širok spekter tematik, ki predstavljajo odhod moških v vojsko ter na fronto, prilagoditev civilnega prebivalstva na vojne razmere, dobrodelno udejstvo- vanje, aprovizacijo in skrb za prehrano, pomoč rev- nim družinam, stike civilnega prebivalstva z vojaki in sodelovanje prebivalstva pri gibanju za zbiranje pod- pisov v podporo Majniški deklaraciji. Iz zapisanega izvemo, da se je prebivalstvo množično vključevalo v dobrodelne akcije, aktivno spremljalo dogajanje, po- vezano z vojno, in zaradi dobrih kmetijskih pogojev ni trpelo večjega pomanjkanja hrane. Za zaključek sklopa so v poglavju »Tok življenja župnije Šentru- pert v matičnih knjigah« dodani še podatki iz župnij- skih matičnih knjig, kjer je za obdobje med letoma 1914 in 1918 navedeno število rojstev, smrti in porok v župniji. Razvidno je, da se je število rojstev tekom vojne nekoliko zmanjšalo, število smrti pa povečalo. 324 OCENE IN POROČILA, 323–334 2019 Smrt je množično kosila predvsem v letu 1918, kar je bila v največji meri posledica množičnega obolevanja zaradi španske gripe. Med umrlimi v župniji lahko poleg domačinov najdemo tudi več ruskih ujetnikov. Drugi del se osredotoča na vojaško življenje in vojake, ki so bili doma iz župnije. Avtor predstavi ne- katere življenjske zgodbe vojakov na bojiščih Galicije in Posočja. Iz zapisanega izvemo, v katerih enotah so služili možje in fantje, kje so se nahajali v ujetništvih, kateri so bili odlikovani, njihovo korespondenco in omembe v slovenskem časopisju. Posebej je potrebno izpostaviti poglavje »Nepopolni seznam šentrupert- skih padlih«, v katerem je avtor opravil rekonstrukcijo vojaških žrtev iz Šentruperta in jih razvrstil v seznam padlih vojakov, ki je bil izdelan na podlagi Seznamov izgub (Verlustliste), zaznamkov iz matičnih knjig in časopisnih člankov. Iz teh virov je avtor uspel zbrati podatke o 101 umrlem vojaku. Za večino padlih so navedeni tudi njihovi naslovi, enote, v katerih so slu- žili, in kraj smrti. Iz podatkov je razvidno, da jih je ve- čina padla na bojiščih, nekateri so umrli v ujetništvu, številni pa so ostali pogrešani in zanje ni bilo možno določiti kraja smrti. Največ umrlih vojakov je služilo v 17. pehotnem polku, 27. domobranskem polku in 7. lovskem bataljonu. V zaključnih poglavjih avtor na kratko opiše čas neposredno po koncu vojne, težave, s katerimi so se soočali vojni invalidi, in sodelovanje domačina nadporočnika Aleksandra Lunačka v bojih za severno slovensko mejo na Koroškem v letih 1918 in 1919. Knjigi so dodani še povzetki v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku ter seznam kratic in okrajšav. Avtor se je pri raziskovanju oprl v največji meri na primarne vire. Delo temelji predvsem na časopisnem gradivu, ki je v času vojne izhajalo na Kranjskem (npr. Dolenjske novice, Domoljub, Slovenec, Slovenski narod). Avtor je uspel zbrati številne časopisne drobce iz časa pred in med vojno ter jih vključiti v raziskavo. Delo bogati tudi uporaba številnih arhivskih dokumentov, ki jih je avtor našel v Arhivu Republike Slovenije, Arhivu uršulinskega samostana v Ljubljani, Nadško- fijskem arhivu v Ljubljani, Nadškofijskem arhivu v Mariboru in Državnem arhivu na Dunaju (Öster- reichisches Staatsarchiv/Kriegsarchiv). Med večino- ma slovensko literaturo najdemo tudi več spominov in dnevnikov slovenskih vojakov. Delo dopolnjuje tudi slikovno gradivo, ki se navezuje tako na lokalni kot širši kontekst. Knjiga razkriva marsikateri delček zgodovine župnije Šentrupert v času prve svetovne vojne in se postavlja na vidno mesto ob bok drugim študijam in delom, ki obravnavajo to temo na mikrozgodo- vinskem nivoju. Lahko se strinjamo z besedami dr. Štepca, ki v uvodu zapiše: »Zgodba o Šentrupertu in njegovih prebivalcih je na podlagi različnih virov narejena raziskava, ki drobne osebne zgodbe in do- godke poveže v berljivo pripoved, v kateri se zrcalijo veliki vojni dogodki. V njej lahko prepoznamo od- meve številnih vprašanj, ki jih je v svoji znameniti mikrozgodovinski študiji o francoski vasi Montail- lou, v povsem drugem obdobju in kontekstu, odprl francoski zgodovinar Emmanuel Le Roy Laduire.« Robert Devetak Šaleški razgledi 16. Zbornik 2018–2019 (ur. Silvo Grmovšek, Jože Hudales in Tone Ravnikar). Velenje: Knjižnica Velenje, 2019, 416 strani. Novim Šaleškim razgledom s 16. številko je vre- dno posvetiti nekaj misli. Izdaja zadnje številke te domoznanske periodike iz Šaleške doline je ob po- manjkanju tehtne tovrstne domoznanske publici- stike v zadnjem desetletju pri nas enostavno preveč pomembna, da gre mimo nas. Šaleški razgledi so humanistično-družboslov- na knjižna zbirka, ki se tematsko navezuje na širše geografsko območje Šaleške doline in je opravila pionirsko delo pri interdisciplinarnem preučevanju 325 OCENE IN POROČILA, 323–3342019 družbenozgodovinskih fenomenov ter je postala re- ferenčno domoznansko delo z območja Šaleške doli- ne. Do sedaj je izšlo 16. zvezkov, večina interdiscipli- narnega značaja, nekaj pa tudi tematskih, predvsem zgodovinskih, etnoloških in literarnih. V 16. zadnjem zvezku prevladujejo (a ne izključno) zgodovinski in prispevki, ki si zaslužijo širšo prepoznavnost in po- zornost zgodovinske stroke. V začetku se mi zdi smiselno poudariti, da so Šaleški razgledi prav gotovo najpomembnejša huma- nistična periodika v Šaleški dolini in širše. Prinaša strokovne, domoznanske in še kakšne izsledke na- šega okolja, iz šaleškega industrijskega bazena ter je ob dejstvu in etiketi Šaleške doline kot izrazitega in- dustrijskega okolja toliko pomembnejša, saj prinaša pretežno humanistične prispevke. Ker prevladujejo humanistični domoznanski teksti, je hkrati nekakšna protiutež vsemu tistemu, kar to okolje opredeljuje pretežno kot industrijsko. Prinaša predvsem strokov- ne tekste in prispevke, ter tu in tam kakšnega naravo- slovnega, v formi strokovnih in znanstvenih člankov ter esejev, ki so nepogrešljivi in nujni za kulturno, na- ravoslovno in znanstveno identiteto prostora. In če je ob diskontinuiteti izhajanja Šaleških razgledov med prelomom tisočletja (med 12. in 14. številko) preteklo preveč let, lahko trdimo, da se je s tokratno številko publikacija samo še približala pr- votni obliki in namenu ter predvsem dejstvu, da je tovrstna, interdisciplinarna, strokovno raznorodna in znanstveno heterogena domoznanska publikacija nujno potrebna. Že v zadnjih dveh številkah, ki so izšle po nekajletnem premoru in zopet vzpostavljajo kontinuiteto, je uredništvo zasnovalo preverjen kon- cept, ki je pravzaprav najbolj idealna vsebinska forma publikacije. Tudi tej številki daje ton raznorodnost strokovne- ga jezika različnih humanističnih ved, med katerimi prevladujejo historične, katerih avtorji in predstav- niki sodelujejo v tokratni številki. Jezik od posame- znih ved stopa od strogega historičnega diskurza, do osebnega, mestoma celo literarno-kulturno-antro- pološkega teksta, ki bralcu dodobra barva in nian- sira zgodovinska dejstva v posameznih strokah, od šoštanjskega novega veka, pa do sodobnih, že skoraj literarnih orisov življenja v šestdesetih in sedemde- setih letih prejšnjega stoletja. Zavajal bi, če bi trdil, da so vsi prispevki enako pomembni, seveda pa je v zborniku nekaj ključnih tekstov, saj že z obravnava- no strokovno tematiko pritegnejo pozornost in za- nimanje. Avtorji so s svojimi prispevki pustili pečat in osvetlili nova znanja iz pretekle in polpretekle zgodovine na različnih humanistični področjih, med katerimi prevladujejo zgodovinski in etnološki ter kulturnoantropološki prispevki. Nekaj prispevkov je takšnih, ki prinašajo docela nove tematike, o katerih se je morda samo malo govorilo, pisalo pa ne. Spet drugi strokovni prispevki osvetljujejo nova vedenja in znanja o stvareh in dogodkih, ki so dokaj dobro obdelana. Seveda ni izostal tudi kakšen prispevek, ki ima ob domoznanski vrednosti celo literaren značaj. Zgodovinar David Vidmar Čeru v Kratkem orisu zgodovine Šoštanja v zgodnjem novem veku razpravlja o transformaciji trške skupnosti od turških vpadov in reformacije do oblikovanja mestne naselbine, te- melječe na usnjarski industriji, ki je Šoštanj prelevil v pomembnejši urbani center takratne dežele Šta- jerske. Prispevek Miran Aplinca Šoštanj v zadnjem letu velike vojne se osredotoča na dogajanja leta 1918 glede na ohranjeno gradivo Zgodovinskega arhiva Celje, časopisnih virov in literature. Orisani so trud in težave oblasti za zagotavljanje osnovne preskrbe prebivalstva ter dogajanje v Šoštanju v zvezi z delo- vanjem Narodnega sveta. Članek Aleksandre Gačič Družmirski shod za podporo Majniški deklaraciji odsti- ra dogodke Družmirskega shoda 30. maja 1918 v hiši Ivana Gregorevčiča, pri katerem je vidno vlogo odi- gral takratni državnozborskega poslanca in domačin dr. Karl Verstovšek. V prispevku Andreje Ažber o Ponemčevalni de- javnosti in kulturi v Šaleški dolini pod nemškim škor- njem avtorica osvetljuje kulturno dogajanje med nacistično okupacijo v Šaleški dolini. Zaradi pičlih virov in maloštevilnih pričevalcev, ki so bili v tistem obdobju mladostniki, je posebej dragocen utrinek o nastopu šoštanjskega Fanfarenzuga ob Hitlerjevem obisku Maribora (naslovnica zbornika). Avtor in urednik zbornika Silvo Grmovšek v pr- vem svojem prispevku razpravlja o Opoziciji v Šaleški dolini v prvih letih po drugi svetovni vojni in pred- stavlja družbeni kontekst revolucionarnih sprememb v Jugoslaviji v drugi polovici štiridesetih prejšnjega stoletja. Partija je sama ustvarjala svoje sovražnike, ki so z ideološko transformacijo na političnih pro- cesih postali nekakšna opozicija. Kot organizirano opozicijo predstavlja dve ilegalni oboroženi skupi- ni, ki sta od leta 1945 do 1950 delovali na območju Šaleške doline in sta imeli bolj značaj in koncept socialnih razbojnikov, kot ga je v tematiziranju zgo- dovine razbojništva razvil Eric Hobsbawm. Etnolog Blaž Verbič v preglednem članku osvetljuje življe- nje in delo umetnika in raziskovalca Františka Foita (František Foit – Iz Češke v Afriko, iz Afrike v Evro- po). V prispevku predstavlja raziskovalca Afrike v času pred drugo svetovno vojno in po njej. Foit je Velenjčanom poznan predvsem zaradi bogate afri- ške zbirke v Muzeju Velenje na Velenjskem gradu. Precej manj znano pa je njegovo življenje in delo v Tanzaniji in Keniji. Pomemben prispevek v zborni- ku je avtorstvo etnologa in kulturnega antropologa dr. Ambroža Kvartiča z naslovom: Dajte stavbi, kar ji pripada. V njem osvetljuje zelo staro predkrščansko ritualno prakso stavbno daritev, po kateri se je bilo treba pred gradnjo zahtevnejših objektov (most, sve- tišče) posvetovati in spraviti z nadnaravnimi bitji, ki so naseljevala prostor, predviden za zidavo. In včasih so ta bitja zahtevala celo obredno zazidanje človeka 326 OCENE IN POROČILA, 323–334 2019 ali živali – stavbno žrtev. Nekaj teh drobcev je skri- tih tudi v Šaleški dolini in njeni okolici. V najbolj literarnem prispevku zbornika Boris Salobir pripo- veduje zgodbo o Miličarskem bloku, ki je (bil) čisto navaden blok s petinpetdesetimi stanovanji in je kot eden prvih stal v novem Velenju, takrat čisto na nje- govem vzhodnem delu. V njem je bila locirana prva postaja ljudske milice, od tod tudi naslov prispevka. Blok je dihal svoje življenje s svojimi novimi stano- valci, ki so mu dali dušo. Prispevek mestoma zelo literarno in humorno pa tudi kulturnoantropološko osvetljuje rast in razvoj novega Velenja na primeru stanovanjske skupnosti velikega bloka. Lado Planko se v prispevku 1968 ali privid svobode spominja svoje izkušnje dogodkov in situacij s konca šestdesetih let in iz časa študentskega gibanja v letih 1970 in 1971. Pisanje izpostavi nekaj aspektov in soodvisnosti, katerih percepcija je zaradi časovne odmaknjenosti oziroma zaradi spremenjenega družbenega kontek- sta danes otežena. Kustodinja in slikarka Barbara Drev predstav- lja v prispevku Napotnikovo galerijo iz Šoštanja, ki je bila ena prvih šolskih galerij v sloveniji in obsega 107 umetniških del več kot 60 del avtorjev, različnih tehnik, grafičnih listov in plastik, ki so pomembno zaznamovali slovensko umetnost 20. stoletja. Andreja Jurkovnik predstavlja del rokopisne za- puščine največjega šaleškega pesnika Karla Destov- nika Kajuha v članku Kajuhova rokopisna zapuščina. Gre za izbor iz obsežne korespondence z njegovim krogom literatov, literarnih kritikov, prijateljev in z družino. Med naslovniki Kajuhovih pisem in dopis- nic so bili številni slovenski literati in razumniki, v prispevku pa je poudarek na Kajuhovem dopisovanju z urednikom literarne revije Slovenska mladina Kon- stantinom Nahtigalom, s Kajuhovim prijateljem in pesnikom Francem Primcem in s pesnikovima ljube- znima Marijo Medved in Silvo Ponikvar. Zbornik zaokrožuje prispevek Andreje Ažber in urednika Silva Grmovška O nekaterih knjigah, ki so v zadnjih letih izšle na Šaleškem. Avtorja sta iz obse- žne šaleške založniške produkcije predstavlila izbor knjig (leposlovje in strokovna literatura) in nekaterih zgoščenk, ki so v zadnjih sedmih letih izšle v Šaleški dolini in katerih primarni domicil in začetki njiho- ve poklicne in strokovne poti so vezani na Šaleško dolino. Šaleški razgledi so na pravi poti k ponovni uve- ljavitvi kot osredna tovrstna humanistična literatura Savinjsko-šaleške regije, nekako na domoznansko- -strokovni tretji razvojni osi. Z njimi so bolj poveza- ni s centri humanističnega mišljenja in raziskovanja, tako simbolno, ob slovenski univerzitetni osi Ma- ribor–Ljubljana–Koper. Simbolno se je dotikajo in humanistično osvetlijo izbrane in relevantne domo- znanske téme tudi onkraj osrednjih centrov tovrstne- ga raziskovanja in védenja. In tovrstne publikacije so izjemno pomemben kamen gradnik v mozaik kul- turne in znanstvene identitete šaleškega, savinjskega humanističnega prostora. Matjaž Šalej Miha Kosi: Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek »dežele Kras«: vojaška in politična zgodovina Krasa od 12. do 16. stoletja (Thesaurus memoriae. Opuscula; 6). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2018, 264 strani. Miha Kosi je v tematski »kraški« številki revije Kronika leta 2015 (letnik 63, št. 3, str. 379–444) ob- javil obširno znanstveno razpravo z naslovom Boj za prehode proti Jadranu – Kras od 12. do 15 stoletja (politično- in vojnozgodovinska skica). Besedilo, ki je bilo vse prej kot le skica, pač pa dotlej najbolj sis- tematičen prikaz srednjeveške zgodovine Krasa, je v naslednjih letih nadgradil in lani pri Založbi ZRC izdal kot samostojno monografijo. V tej je razprava iz Kronike »ponatisnjena« na straneh 11–142, a je na več mestih dopolnjena in bolj razčlenjena, bogatejše je tudi slikovno gradivo. Med slikovnimi prilogami posebej omenimo vloženi list z barvnimi reproduk- cijami nekaterih pečatov, ki jih najdemo tudi med 327 OCENE IN POROČILA, 323–3342019 besedilom, a zaradi črno-belega tiska in bolj volumi- noznega papirja niso dovolj jasni. Zanimiva rešitev so karte Krasa in sosednjih dežel na notranji strani ovitka. Dobrodošli so dodatki na koncu, med njimi šest genealoških preglednic, knjigo pa standardno zapirajo izčrpen seznam neobjavljenih in objavljenih virov ter literature, daljši povzetek v angleškem jezi- ku in bralcu prijazno imensko kazalo. Ena prvih ugotovitev naj bo, da študija ne zajame zgolj Krasa v današnjem razumevanju (tj. planote v zaledju Tržaškega zaliva), temveč precej širše – tako kot so ga razumeli tudi v obravnavanem obdobju. Že Ljudmil Hauptmann in Milko Kos sta namreč po srednjeveških virih povzela, da ima izraz Kras več po- menov. V najširšem je lahko obsegal celotno planoto od Tržaškega zaliva do Ljubljanske kotline (vključno z Dornberkom, Rihemberkom, Vipavsko dolino, Lo- žem, Cerknico in Planino, včasih tudi deli kvarnerske obale), v najožjem pa je bil omejen na zaledje Trsta do kotline reke Reke in do Goriške kotline. V srednjem pomenu je Kras segal do Pivke s Postojno; ni torej zajemal Vipavske doline, Loža, Cerknice in Planine. V vsakem primeru pa velja glede izjemne dinamike obravnavanega prostora pritegniti tej avtorjevi pri- merjavi: »In če je bilo celotno slovensko ozemlje ‘na prepihu’, je bil v njegovem okviru Kras nedvomno ‘na burji’. Vojaška in politična dinamika v tem prostoru v poznem srednjem veku v slovenskem okviru nimata primerjave. Koliko gospodov se je v kratkem času za- menjalo na pomembnejših gospostvih, koliko velikih sil tedanjega časa se je borilo za strateške prometne prehode proti Jadranu, ki so omogočali nadzor trgo- vskih poti in s tem bogate dohodke.« (str. 7) Uvodnemu poglavju, kjer je s citati sočasnih virov razložena identiteta Krasa oz. njegovi (vsaj) trije po- meni (obsegi), sledi sistematičen pregled vojaške, po- litične in »upravne« zgodovine, ki mu lahko sledimo kronološko prek aktivnosti posameznih rodbin ali posameznikov. »Čas velikih« je Kosi naslovil obdobje 12. in 13. stoletja, ki so ga zaznamovali oglejski pa- triarhi, koroški vojvode Spanheimi, grofje Andeško- -Meranski ter grofje Bogenski in njihovi ministeriali iz Krnosa. Po izumrtju večine teh rodbin sredi 13. stoletja so se karte premešale na novo in le oglejski patriarh se je obdržal v igri. Novi igralci so bili oglejski vazali Devinski in goriški grofje, ki so v času Henrika II. v prvih dveh desetletjih 14. stoletja na Krasu dose- gli zenit. 14. stoletje je bilo sicer na širšem Krasu v znamenju habsburškega prodora proti morju, pa gro- fov Celjskih, Ortenburžanov (predstavnike teh treh rodbin v kraškem kontekstu avtor poimenuje »novi možje«) in denimo zelo prodornih Šteberških. De- vinski so v drugi polovici stoletja dosegli višek, Gori- škim pa so se najboljši časi že iztekali. Ko je v začetku 15. stoletja Oglej doživel dokonč- ni zlom svoje posvetne oblasti, so ga na mestu glav- nega habsburškega tekmeca zamenjale Benetke. Te so Habsburžanom že v prejšnjih desetletjih grenile dostop do morja, do Trsta, ki so ga Benečani v le- tih 1370–1380 tudi obvladovali in zaradi njih se je mesto leta 1382 podalo pod habsburško oblast. Mar- kova republika pa je bila na Krasu takrat vendarle še precej nizka ovira utrjevanju habsburških pozicij. Srž konflikta so kmalu postala pristaniška mesta, pred- vsem beneški Koper in habsburški Trst, ter seveda njune povezave s trgovsko zanimivim zaledjem. V začetku šestdesetih let 15. stoletja je vzplamtel prvi resnejši konflikt. Do vojne je prišlo zaradi trgovske konkurence med habsburškim Trstom ter beneškimi Piranom, Koprom in Miljami. Trst je beneškim me- stom (nasilno) odžiral dobiček od trgovanja s celino, to pa je beneško vojsko zvabilo pred mesto. Mesto je obleganje sicer vzdržalo, vendar je moralo po sklenje- nem premirju novembra 1463 dopustiti prosto izbiro trgovskih poti, se zaradi grožnje z uničenjem solin odpovedati izvozu soli po morju in trem strateškim točkam – Socerbu, Mokovu in Novemu gradu – s čimer so Benečani dobili nadzor nad tistim delom tržaškega zaledja, ki je prej omogočal prisilno kana- liziranje trgovine v habsburški Trst. A Friderik III. je skušal proti morju in beneškim ozemljem usmerjeno trgovino svojih dežel še naprej voditi skozi tržaško mitnico, kar gotovo ni prispevalo k blaženju napeto- sti. Najavljal se je resnejši spopad. Kratek sprehod čez štiri kraška stoletja in njihove glavne akterje naj bo le povabilo k pozornemu bra- nju, ki ga skrbno zbrano gradivo in jasna artikulacija nedvomno zaslužita. Ker so v najbolj prepišnih časih nekateri gradovi in nanje pripeta gospostva – za mar- sikaterega med njimi bo morda tudi soliden pozna- valec slovenske srednjeveške zgodovine prvič slišal – dobesedno iz dneva v dan menjali svoje gospodarje, kakega zgoščenega povzetka Kosijevih ugotovitev na tem mestu ni mogoče dati. Glavne točke (gospostva, gradovi, mesta oz. trgi) njegovega zanimanja so poleg že omenjenega Trsta in postojank v njegovem ožjem zaledju npr. Devin, Rihemberk, Vipava, Senožeče, Švarcenek, Voitsberg, Prem, Novi grad, Karsberk, Rašpor, Gotnik, Jama, Postojna, Hašperk in Lož. Razpravo v Kroniki je Kosi sklenil s poglavjem »Dežela Kras?«, ki ga je v monografiji bistveno raz- širil (str. 171–208), vmes pa predstavil beneško voj- no iz let 1508–1516 (str. 143–170). Da ta prvi večji habsburško (avstrijsko)-beneški spopad, ki je za več stoletij odločil o pripadnosti primorskih pokrajin in njihovi povezavi z ostalimi habsburškimi deželami, v slovenskem zgodovinopisju ni bil deležen resne po- zornosti, je vsaj presenetljivo. Še toliko bolj, ker so glavni viri (že bili) objavljeni. Miha Kosi je tudi tu napravil lep preboj, saj je po letih zarisal glavne pote- ze vojaških operacij na zahodnem slovenskem ozem- lju. Maksimilijanova vojna z Benetkami je bila sicer le del veliko večjega evropskega spopada za prevlado v Italiji, v katerega so se vpletle vse pomembnejše evropske krščanske sile in za povrh še Turki. Odnosi 328 OCENE IN POROČILA, 323–334 2019 med Habsburžani in Benetkami so se zaostrili, ko se je trgovinskemu sporu po smrti zadnjega goriške- ga grofa Lenarta pridružilo vprašanje nasledstva. Ko so Benečani Maksimilijanu preprečili prehod prek svojega ozemlja na kronanje v Rim, je pisker postal pretesen. Maksimilijan se je v Trentu februarja 1508 razglasil za »izvoljenega rimskega cesarja« in potem s ponižanjem zaslepljen udaril po Republiki – s pre- plitvo denarnico in prekratkimi četami. Že do junija je beneška vojska zavzela vse pomembnejše kraje do Postojne. Sledilo je premirje, ki je skoraj vsa zase- dena ozemlja pripisalo Benečanom. Konec leta 1508 je uspelo cesarju v protibeneško cambraijsko zvezo privabiti Francijo, Španijo in papeža ter že v nasle- dnjem letu slaviti nekaj odmevnih zmag, ki so boji- šče razbile na več manjših žarišč. Stroški za vojno so bili izjemno visoki, saj naj bi leta 1516 dosegli skoraj 70 % »državnega proračuna«. Habsburškim četam je dotlej uspelo pregnati beneško vojsko in celo prido- biti nekaj ozemlja. Leta 1516 sta sprti strani podpi- sali premirje, šele leta 1523 pa je v Wormsu prišlo do sklenitve dokončnega miru in priznanja obstoječih meja. Habsburžani so, če odmislimo kraške posesti, pridobili Bovško s cesto čez Predel, Tolminsko (z malo prej odkritim idrijskim rudnikom) in Gradiško. In zdaj k »deželi Kras«. Kosi ugotavlja, da je Kras med 13. in 15. stoletjem izoblikoval jasno izraženo identiteto pokrajine, ki je bila neodvisna od Furla- nije, Istre in Kranjske. Poleg teritorija se omenjajo njegovi prebivalci – Kraševci, od sredine 14. stoletja dalje tudi posebno deželno pravo (npr. landes recht am Charst). Specifično deželno pravo za teritorialne komplekse, ki so se tekom 15. in 16. stoletja zlili v de- želo Kranjsko, ni v tem času nič posebnega; podobno zgodbo poznamo v primeru nekdanjih goriških de- želic na Dolenjskem in v Beli krajini (grofija v Marki in Metliki) ter v Istri (Pazinska grofija). Prav tako ni sporno, da v delovanju Walseejev vidi nastavke za nastanek (kraške) dežele, segajoče od Devina prek Senožeč, Prema in Gotnika do Reke. Pomemben ko- rak v tej smeri je bila cesarjeva podelitev krvnosodne oblasti za njihova gospostva v letu 1434. Kljub temu menimo, da je šel Kosi v iskanju »de- žele Kras« mestoma predaleč in da je vire bral pred- vsem tako, da so prikimavali njegovim vprašanjem. A poznamo tudi vire, ki njegove teze demantirajo ali vsaj ohromijo. Nekoliko začudi mnenje, da so bili po združitvi večjega dela Krasa pod oblastjo cesarja Fri- derika III. ustvarjeni pogoji za nastanek prave dežele na Krasu (str. 181). Friderik III. je bil namreč bolj nagnjen k temu, da je dežele »ukinjal« in ne formiral. Dober primer je integracija celjske dediščine (vključ- no z grofijo v Marki in Metliki) s precej jasnimi zarisi samostojne dežele v tri habsburške notranjeavstrijske dežele. Da bi imelo pri vzpostavljanju »dežele Kras« kak resen vpliv znanstvo cesarja z nekateri plemiči s Krasa (Martin in Jakob Raunacher, Tomaž Elacher), se ob pregovorni preračunljivosti Friderika III. ne zdi prav verjetno. Enako je pretirana trditev, da je prete- žni del Krasa po priključitvi preostale walseejske de- diščine (Devin, Prem, Senožeče) v letu 1472 pod ce- sarjevo oblastjo dobil položaj samostojne dežele, kar naj bi dokazovalo to, da je bil kmalu zatem (1475) za Istro in Kras določen poseben pobirjevalec (zbiralec) tedenskega denariča, ali trditev, da je cesar leta 1478 s formulacijo vnnsern furstentumben Steir, Krain, zu Ysterreich vnd am Karst Kras postavil v rang dežele oz. celo kneževine. Pojavljanje Krasa kot posebne entitete v drugi polovici 15. in potem v 16. stoletju lahko razumemo predvsem kot naslavljanje Kranjski priključenega gospostva ali deželne četrti, saj ni imel bistveno drugačnega statusa kot Marka in Metlika ter Istra, torej ozemlja (četudi svoj čas pravno-for- malno samostojne deželice), ki jih je Kranjska tekom druge polovice 15. in prve polovice 16. stoletja z vla- darjevim blagoslovom posrkala. Nekaj doslej spregledanih dokumentov, ki jih na- niza v zvezi s precej samostojnim delovanjem kra- škega (in istrskega) plemstva v drugem desetletju 16. stoletja, je resnično vrednih vse pozornosti (str. 188–191). Večjo avtonomijo ali (morda bolje) sa- moiniciativo, ki sta jo v prvih desetletjih 16. stoletja živela Kras in habsburška Istra – očitno namreč je, da so bile vezi z Ljubljano in kranjskim deželnim zborom precej ohlapne – je treba pripisati izrednim razmeram v času beneške vojne in tik po njej, ko sta bila Kras in Istra dejansko prepuščena sama sebi. To na nek način priznava tudi avtor (str. 192–193), ko pravi, da je cesar Maksimilijan I. Krasu de facto pri- znaval samostojni položaj, vprašanje pa je, če lahko rečemo tudi, da »Kras v prvih desetletjih 16. stoletja v ustavno-pravnem pogledu evidentno ni bil sestavni del Kranjske«. (str. 191) Če preletimo le objavljene kranjske deželnozborske spise, ki jih je objavila Ma- rija Verbič v osemdesetih letih 20. stoletja in jih po- zna tudi Kosi, bomo na več mestih (če so priključena gospostva našteta) našli, da je Kras (in tamkajšnja landschaft) pogosto razumljen kot Kranjski priključe- no gospostvo, navadno skupaj z Metliko in Istro (in unserm furstentumb Crain und den angeraichten unsern herrschaften Metling, Ysterreich und Carst; primer je iz leta 1505 in iz let 1512–1518 jih je v omenjeni ediciji še precej). Je pa tudi iz teh dokumentov moč razbrati, da so v času beneške vojne Istro in Kras v Ljubljani na nek način odpisali. Podobno najdemo v virih po Maksimilijanovi smrti (januar 1519) in julija 1520 so komisarjem no- vih deželnih gospodov Karla in Ferdinanda ob de- dni poklonitvi prisegli wir von allen stenden gemayner lanndschaft des hertzogthumbs Crain vnd der ange- raychtn herschafftn der Windischnmarch, Metling, Is- terrich vnd Karst. Enako so komisarji v imenu obeh nadvojvod obljubili allen lanndleutn vnnd stannden, ir nachkomen vnnd erben dises furstenthumbs Crain mitsambt den anhangenden herschaften, das ir maiestet vnd gnad gedacht stennd des bemelten furstenthumbs 329 OCENE IN POROČILA, 323–3342019 Crain mitsambt den anhangenden herschafften Windi- schenmarch, Metling, Isterreich vnnd Karst … bey irn rechten, freyheiten, gewonhaiten vnnd alten herkomen stet zu halten vnnd gentzlich dabey beleiben zu lassen. In, končno, poziv na poklonitveni deželni zbor spomladi 1522 – potem ko sta se brata ponovno do- govorila in odstopila od prvotne zamisli, ki je Ferdi- nandovim notranjeavstrijskim deželam odtrgala del »priključenih gospostev«, med njimi tudi Kras – je bil naslovljen na stanove Kranjske, Krasa, Istre, Metlike, Trsta in Reke. (str. 196) Kosi glede dogajanja v zvezi z ozemeljskimi delitvami med bratoma (Worms, april 1521; Bruselj februar 1522) postreže v glavnem z do- mnevami. De facto je bilo soliranja Kraševcev bolj kot ne konec, res pa je, kot pravi tudi avtor, da je bil proces stapljanja priključenih gospostev s Kranjsko v enotno deželo bolj zapleten, kot se navadno misli, in ga bo potrebno še podrobneje raziskati. Predstavljena monografija je velik prispevek k temu. Predaleč gre Kosi verjetno pri omembah kraškega (deželnega) plemstva in celo deželnih stanov, pri če- mer ga morda zanesejo paralele z istrsko in metliško grofijo. Ti dve sta poleg teritorija, deželnega prava in glavarja premogli še ograjno sodišče in poseben plemiški privilegij, ki je vse omenjeno zapakiral v vsaj formalno delujočo deželo. Če imamo za grofijo v Marki in Metliki ohranjeni vsaj dve sodni listini, iz- dani na ograjnem sodišču v Metliki (ukinjeno je bilo leta 1518), in če poznamo prerekanja glede sodstva v Istri, kjer so se plemiči zaradi svoje maloštevilnosti in posledično premajhnega števila prisednikov namesto na ograjnem pravdali kar pred županskimi sodišči (okrog 1530 je bilo verjetno plemiško sodišče tudi formalno ukinjeno), pa za Kras nimamo ničesar ra- zen hipoteze, da bi se tamkajšnja landschaft utegnila pravdati na kraškem plemiškem sodišču na Reki. Za- nimivo sicer je, da avtor hkrati ugotavlja (str. 186), da se je ob koncu 15. stoletja kot novo kraško upravno središče uveljavila Postojna. Glede kraškega plemiškega privilegija je malo več oprijemljivega, saj so kranjski stanovi v imenu kra- ških kolegov leta 1523 prosili tudi za potrditev »svo- boščin Krasa«. Te naj bi kraško plemstvo dobilo od svojih dednih gospodov – Devinskih in Walseejev – a so se listine v vojnem času izgubile. Zadeva nekoliko spominja na pričevanje iz avgusta 1457, s katerim so Metličani Črnomaljcem potrdili, da so ti od avstrij- skih knezov in prej goriških grofov imeli metliškim enake mestne pravice (listine), ki pa so zgorele v po- žarih. Kakorkoli, nadvojvoda Ferdinand I. si je vzel čas za razmislek in zadeva je šla očitno kmalu v poza- bo, saj novih vesti o primeru ne poznamo. (Privilegije ožje Kranjske ter grofij oz. priključenih gospostev v Marki in Metliki ter Istri so deželni knezi ločeno in po letu 1593 v skupni listini potrjevali še do leta 1736.) Kosi verjame, da bi Kraševci od Devinskih in/ ali Walseejev utegnili res dobiti freiheit vnnd frivile- gien. Menimo, da bi se moral v primeru izgubljenega izvirnika ohraniti vsaj kak prepis kraškega privilegija, ne pa da so se Kraševci – kot denimo na odbornem zboru v Augsburgu leta 1526 – sklicevali na privile- gij, »kot ga je njim in Istranom podelil cesar Friderik III. (sic!), a se je v času njihovih prednikov izgubil«. In to pot so prosili, da jim zavoljo njihove velike zve- stobe in škode, ki so jo utrpeli v času turških vpadov in beneške vojne, ponovno podeli svoboščine, kot jih je imela Istra. Morda pa je šlo pri tem le za izraz nekakšnega manjvrednostnega kompleksa, ki so ga »priključeni« Kraševci čutili napram prav tako pri- ključenim Istranom in Metličanom, ki pa so se lahko pobahali s svojim ročinom. V poglavju o kraškem plemstvu in kraških sta- novih Kosi veliko stavi na prvo ohranjeno imenjsko knjigo za Kranjsko iz leta 1539 (in na drugo iz leta 1546) ter na kasneje (sredi 17. stoletja) narejeni se- znam stanov za leto 1577. O zadnjem pravi, da je seznam za kranjski deželni zbor, čeprav je bilo že ugotovljeno, da so navedene številke za tisti čas ab- solutno previsoke. Nasprotno z omalovaževanjem omenja seznam kranjskega deželnega zbora iz leta 1543. A prav kombinacija seznamov navzočih in čistopisa seznama odsotnih članov kranjskih dežel- nih stanov, ki sta bila sestavljena na deželnem zbo- ru v Ljubljani, daje realno »samopodobo« kranjske stanovske krajine. Imenjska knjiga pa, nasprotno, ni imenik deželnih stanov, temveč sumarni povzetek davčnih napovedi. Osnutek seznama odsotnih čla- nov kranjskih stanov za leto 1543 je prav tako zelo obsežen in jasno je, da so hoteli sestavljavci sprva za vsako imenjsko posest najti njenega predstavnika na deželnem zboru in s tem človeka, ki bi prispeval k deželni davčni odobritvi. Pisec teh vrstic je pred ča- som podrobno analiziral sezname plemstva in dežel- nih stanov in prav na nekaj primerih iz 16. stoletja pokazal, da je v imenjski knjigi veliko takih, ki niso sprejeti (angenommene) deželani in ne sodijo v de- želni zbor, prav tako so v imenjski knjigi često ostala neznana imena propadlih rodbin. S kritičnim pretre- som seznamov iz leta 1543 pridemo do 92 bolj ko ne nespornih članov, prav tako zelo zanesljiv seznam za kranjski deželni zbor iz leta 1590 pa ima 117 članov. Zato je nemogoče, da bi držala cifra seznama za leto 1577 – 156 članov kranjskih stanov – Sergij Vilfan pa predvideva, da bi s poskusom ločevanja zanesljivih članov od nezanesljivih prišli do številke 110. In če Kosi ob seznamih iz leta 1543 ugotovi, da je na njih le peščica Kraševcev in Istranov, to na nek način res pomeni, da »večine kraškega in istrskega plemstva iz imenjske knjige 1539 v Ljubljani niti teoretično niso pričakovali«. (str. 203) V imenjski knjigi je posebna rubrika Adel am Kharsst vnd annder personen. Med navedenimi (seznam s pojasnili je ob- javljen kot priloga na str. 210–213) je poleg nekaterih znanih kraško-istrskih plemiških rodbin (npr. Kršan, Elacher, Raunacher, Neuhauser) precej ljudi, ki jih na ljubljanski (kranjski) ali tudi teoretični kraški deželni 330 OCENE IN POROČILA, 323–334 2019 zbor nikdar ne bi vabili, npr. tržaški meščani, deželan Goriške, dve vdovi, (sicer plemiški) otroci, prebivalec furlanskega (beneškega) Čedada ipd. Imenjska knji- ga je skušala za vsako potencialno obdavčljivo posest zabeležiti potencialnega davkoplačevalca in v knjigi zabeleženi »davkoplačevalec« nikakor ni bil avtoma- tično deželan oz. udeleženec deželnega zbora, še zla- sti, če je bil mladoleten ali če je izkazal tako mizerne dohodke, kot jih najdemo pri večini kraškega »plem- stva«. Ker je šlo pri devinsko-walseejski dediščini vrh tega za gospostva v deželnoknežjih rokah, ki so bila v fiskalnem pogledu odgovorna komori in kranjske- mu vicedomu, stanovi tam sploh niso imeli veliko neposrednega vpliva, morda nekaj posrednega prek glavarjev in oskrbnikov, ki so bili kranjski deželani. Ob koncu v krajšem poglavju Kosi še enkrat začr- ta obseg »dežele Kras« v 16. stoletju. V grobem lahko povzamemo, da so Habsburžani kot Kras razumeli tisti jugozahodni del »nove« Kranjske, ki so ga po- stopoma pridobili ob svojem prodoru proti morju od štiridesetih let 14. stoletja pa do konca beneške vojne oz. še malo dlje, ko je bila leta 1527 tudi Vipava po treh desetletjih upravne združitve z Goriško dokonč- no pripojena Krasu in s tem Kranjski. Glede na napisano se bolj nagibamo k razlagi, da je bil Kras pač dinamičen skupek Kranjski priključe- nih gospostev. Čas, ko naj bi se Kras formiral v deže- lo z lastnimi stanovi, deželno zavestjo in razmeroma številčno plemiško skupnostjo, nastajanju novih de- žel preprosto ni bil naklonjen. Če kot nujne elemen- te dežele razumemo teritorij, deželno pravo (privile- gij), deželno plemstvo oz. stanove, ograjno sodišče, upravne organe (npr. deželni glavar), nam na Krasu manjkajo vsaj sodišče oz. izpričana sodna praksa, gla- var nima od kneza podeljene sodne jurisdikcije nad širšim teritorijem, temveč imamo navadno opravka z več glavarji kot upravniki enega ali več gospostev oz. lokalnimi vojaškimi poveljniki. Prav tako – razen z nekaj domišljije v imenjski knjigi – ne najdemo čvr- stih argumentov za posebno kraško landschaft, kraške deželne stanove. Kosi konča z ugotovitvijo, da je bila prva skupna potrditev kranjskega deželnega ročina leta 1593 iz- stavljena na prošnjo deželnih stanov Kranjske, Slo- venske Marke, Metlike, Istre in Krasa, a to še ne po- meni, da je imel Kras tudi v preteklosti enakovreden status ostalim nekdaj samostojnim in privilegiranim deželam. Kras se med priključenimi gospostvi na- mreč pojavlja že v prvih letih 16. stoletja. Z Miho Kosijem in delom Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek »dežele Kras« je čez zgodovinopi- sni obraz Krasa potegnila močna burja, ki je razpihala marsikatero meglico in zbistrila naš pogled za nazaj, hkrati je odprla nove raziskovalne line. Njegovim na- migom v »deželo Kras« lahko na trenutke nejeverno odkimavamo, a hkrati ne moremo reči, da njegova razmišljanja ne postavljajo umestnih vprašanj. Po pričakovanju so tudi v tem zapisu največ prostora zavzela »vznemirljiva« poglavja o »deželi Kras«. V resnici pa srce študije najmočneje (od)bije že prej, tam, kjer govori o »času velikih«, »intermezzu oglej- skih patriarhov«, »novih možeh«, »prelomnih časih« in »beneški vojni«. Sicer pa »primer Kras« (enako kot Istra) gotovo zasluži poglobljene nadaljnje raziskave, predvsem za obdobje prvih desetletij 16. stoletja, ko se je avtonomija (samosvojost) (z)lomila. Andrej Nared Črna na Koroškem = Schwarzenbach (ur. Tomaž Simetinger). Črna na Koroškem: Občina, 2018, 214 strani. Verjetno se zaradi slabe transportne povezanosti, neskončnih debat in neprestanih odlaganj gradnje ustreznejše cestne povezave prebivalci Koroške še vedno počutijo kot pozabljeni del slovenske drža- ve. Podobno kot v vsakdanjem življenju pa se tudi v znanstvenih raziskavah svoje preteklosti Korošci počutijo nekoliko odrinjene. Da bi na družboslov- nem področju vsaj malce omilili te vrzeli, so sloven- ski raziskovalci v zadnjih letih pripravili več razprav, knjig in tematskih zbornikov, ki osvetljujejo Koroško. Najbolj so bili pri tem uspešni etnologi, na pobudo nekaterih koroških zgodovinarjev pa je tudi revija Kronika leta 2008 izdala Koroški posvečeno temat- sko številko. Seveda se na temo koroške zgodovine tudi sicer v strokovni literaturi redno pojavljajo posa- mezni članki in objave. 331 OCENE IN POROČILA, 323–3342019 Da bi tudi sami osvetlili svojo zgodovino, so se v občini Črna na Koroškem odločili za pripravo in izdajo lastnega zbornika. Avtorje člankov so iskali in našli predvsem med strokovnjaki, ki prihajajo s Ko- roške, saj zgodovina nekega kraja ali manjšega ob- močja zanima v prvi vrsti domačine, šele nato drugo strokovno, še manj pa laično bralstvo. Uredniško delo pri zborniku je opravil dr. Tomaž Simetinger, res re- prezentativna knjiga s srebrno prevlečeno obrezo pa je tako po strokovno povedni kakor po oblikovalski strani ena boljših med podobnimi knjigami. Vsebina knjige je podobna drugim sorodnim zbornikom. Monografijo je s svojimi besedami na pot popeljala županja Črne na Koroškem Romana Lesjak. Čeprav naj po najnovejših raziskavah letnica prve omembe Črne v listinskem gradivu ne bi bila točna, županja pravi, da je med domačim prebival- stvom tako zasidrana, da si je ne pustijo kar tako vze- ti. V uredniškem uvodniku se je Tomaž Simetinger najprej posvetil poimenovanju Črne in pojavnosti imena. Območje, katerega se ime dotika, je umestil v širši prostor in ga topografsko opisal. V nadalje- vanju se je dotaknil poimenovanja prebivalcev Črne v slovenskem pravopisu, ki se ne sklada z lokalnim poimenovanjem, saj prebivalci sami sebe imenujejo Črjani in ne Črnjani. Podobno je z edninsko moško in žensko obliko. V domači govorici je namreč moški prebivalec Črjan in ne Črnjnan, ženska pa Črjanka namesto Črnjnanka, po istem načelu pa tvorijo tudi pridevniške oblike. Pojasnil je tudi, kako naj bi prišlo do domnevno napačne navedbe prve omembe Črne v listinskem gradivu in katera letnica naj bi bila v resni- ci prva. Dotaknil pa se je tudi nastanka imena kraja, saj med ljudmi v Črni krožijo različne interpretacije. Črno je kot mnoge druge kraje na Koroškem močno zaznamovalo rudarstvo, njegov razvoj pa je opisala Karla Oder. Čeprav pravi, da njen prispevek ne presega prejšnjih raziskav, temveč le oriše razvoj rudarjenja v Črni, kljub temu dodaja nekaj novih spoznanj iz zgodovinskih virov. Članek bogati pre- vod oz. razlaga poimenovanj posameznih delovnih faz, delovnih obratov in delavcev, ki so delali v rudni- ških in topilniških obratih, saj je tolmačenje starih tehniških izrazov, ki se pojavljajo v virih in so večkrat celo lokalizmi, včasih težko izbrskati. V drugem članku se je Karla Oder posvetila zgo- dovini železarstva v Črni na Koroškem, osvetli pa delovanje Thurnovega železarskega podjetja v njego- vem največjem razcvetu in nastanek naselja Mušenik, ki je zraslo na istoimenskem posestvu zaradi fužinar- skih obratov ob sotočju reke Meže in potoka Pegovc. Legendi o kralju Matjažu v slovenskem izroči- lu in njenem vplivu na kulturno dediščino Črne na Koroškem se je posvetila Monika Kropej Telban. Ugotavlja, da ima kralj Matjaž kot tradicijski junak v slovenskem prostoru osrednje mesto, na Koroškem, kjer naj bi spal pod Peco, pa je postal skoraj »nacio- nalni simbol«. Njegov lik že od nekdaj povezujejo z ogrskim kraljem Matijo Korvinom Hunjadijem, če- prav se je o tem dejstvu razvilo več polemik. Črna na Koroškem je s svojo 300-letno rudarsko tradicijo ob vznožju gore Pece pomembno mesto matjaževske- ga izročila, ki so jo tukajšnji prebivalci s prireditvijo Gradovi kralja Matjaža uspešno vključili v turistično ponudbo. Oblačilno kulturo na območju Črne je obravna- vala Katarina Šrimpf Vendramin. Članek zajema čas od začetka 18. stoletja do začetka prve svetovne voj- ne, naslonila pa se je na knjigo dr. Marije Makarovič, v kateri je ta obravnavala oblačilno kulturo v Mežiški dolini. Avtorica članka namreč navaja, da je to obve- zno branje za vse, ki želijo vedeti kaj več o oblačenju in življenju ljudi v preteklosti na obravnavanem ob- močju. Seveda se krajevni zbornik ne more izogniti član- ku o društvih in društvenem življenju na obravnava- nem območju, v Črni na Koroškem pa je to še pose- bej pomembno. Ker so bila društva, njihov nastanek in delovanje močno vezana na industrijske in rudar- ske delavce, se je tudi tej temi posvetila Karla Oder. V Črni je delovalo več delavskih društev, ki so ob stro- kovni pomoči omogočala izobraževanje in kulturno delovanje, sčasoma pa je bil vedno pomembnejši tudi šport, zlasti smučanje. V Smučarskem klubu Črna na Koroškem so svojo pot vrhunskih športnikov v zimskih športih začeli Ožbi Ošlak, brata Drago in Danilo Pudgar, Nataša Lačen, Katjuša Pušnik, Aleš Gorza in Mitja Kunc ter seveda Tina Maze, prejem- nica dveh zlatih olimpijskih odličij. Da pa je šport lahko tudi uspešna terapevtska metoda pri ljudeh z motnjo v duševnem razvoju, so dokazali v Centru za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Črna na Ko- roškem, kjer so pod vodstvom Marjana Lačna začeli sodelovati na tekmah specialne olimpijade v različ- nih državah sveta. Tudi strokovni javnosti manj znan črnjanski ro- kopis je avtorica Nina Petek označila za »portret ube- sedene družbene, kulturne in jezikovne zgodovine«. To je bratovščinska knjiga, nastala med letoma 1633 in 1707, vanjo pa so vpisovali dajatve darovalcev v bratovščini sv. Ožbalta, ki se je 1646 preimenovala v bratovščino Blažene Device Marije. Za oblikovanje bratovščine je bilo pomembno, da je Črna že imela samostojno župnijo, rokopis pa je nastajal v zelo bur- nih časih protireformacije, ko so na Koroškem gradili cerkev na Uršlji gori in cerkev na Kronski gori pri Dravogradu. Osrednji del knjige predstavlja knjiga darovalcev oz. urbarialni del s pripisanimi komentarji zapisovalcev dajatev v latinščini, nato pa so v knjigo vezani še nekaj neizpolnjenih praznih tabel, različna obračunska poročila in aniverzarij, ki ga sestavljajo seznami z imeni in priimki pokojnih. Pomemben del rokopisa je priprošnja (molitev), zapisana v sloven- skem jeziku, namenjena darovalcem, podpornikom cerkve in župnikom; avtorica meni, da zapis v slo- venščini dokazuje enakovrednost slovenskega jezika 332 OCENE IN POROČILA, 323–334 2019 z latinskim in nemškim. Na koncu je dodana zahval- na molitev v nemščini, še nekaj obračunskih poročil in nekaj seznamov darovalcev in dajatev. Katarina Keber se je lotila obravnave bolnice, ki je nekdaj delovala v Črni. Tudi bolnica v Črni je, podobno kot v mnogih drugih industrijskih oko- ljih, nastala zaradi potrebe po pogostejši zdravniški obravnavi zaposlenih v težki industriji. Da je bilo delo v rudnikih in industrijskih obratih vedno tež- ko ter zdravju škodljivo in nevarno, ljudje in vodstvo pa so skušali negativne posledice omiliti ali sanirati, potrjuje zapis črjanskega zdravnika Adolfa Ramšaka iz leta 1954, ko je navedel, da je bil v Črni zdravnik z domačo lekarno, kar ljudje pomnijo. Razvoj takih bolnic je običajno potekal v okviru delovanja bratov- skih skladnic, ki so bile v habsburški monarhiji uza- konjene leta 1854 z državnim rudarskim zakonom. Čeprav neposrednih pisnih virov o nastanku bolnice za Črno (še) ni, je po mnenju avtorice jasno, da je tudi ta nastala na enak način. Ker tudi za zadnje ob- dobje obstoja bolnice v Črni arhiv do sedaj še ni bil najden, se je Kebrova naslonila na kopije ohranjenih dokumentov, ki jih doma hrani upokojeni zdravnik Drago Plešivčnik. Po drugi svetovni vojni je bila bol- nica v Črni, ki je bila do takrat namenjena predvsem rudarjem, dostopna vsem, tudi kmečkemu prebival- stvu, in je bila nedvomno največja zdravstvena usta- nova v Mežiški dolini. Prebivalstvu na območju, ki je spadalo v okvir njenih pristojnosti, je zagotavljala bistveno višje zdravstvene standarde, kot jih je bilo sicer deležno prebivalstvo zunaj večjih središč. O grofih Thurn-Valsassina in njihovih sledeh na Koroškem je pisal Miha Preinfalk. Thurni, ki so se v slovenskem etničnem prostoru pojavili konec 15. stoletja, so z zgodovino Koroške neločljivo povezani in so ena redkih, še danes obstoječih plemiških dru- žin, ki je imela podjetniško žilico in jo tudi s pridom koristila. Leta 1584 oz. 1585 naj bi njeni pripadni- ki kupili koroška urada Železno Kaplo in Kamen v Podjuni, v 16. stoletju pa so pridobili še Pliberk in Radovljico, njihovo najpomembnejšo posest. Kot lastniki številnih rudarskih, fužinarskih in železar- skih obratov, papirnice na Prevaljah, tovarne za lesno volno Suhi dol ter pivovarne in opekarne v Pliberku so imeli pri razvoju industrije v Mežiški dolini od- ločilno vlogo. T. i. pliberška družinska veja je bila še pred drugo svetovno vojno lastnica obširne velepo- sesti v Mežiški dolini, za tisti del pretežno gozdne posesti, ki je po koncu prve svetovne vojne ostal v Jugoslaviji, pa so ustanovili gozdno upravo s sedežem v Guštanju. Političnoupravnemu razvoju Črne z okolico od srednjega veka naprej se je posvetil Vinko Skitek. Kot glavni problem pri raziskavah je navedel pomanjka- nje virov, kar je pripisal nekaj požarom, enemu pogla- vitnih vzrokov za strah med ljudmi v takratnem času. Med najbolj katastrofalna v Črni je uvrstil požar leta 1863, ko je med drugim pogorela stara župnijska cerkev sv. Ožbolta, in leta 1906, ko je pogorela po- lovica vasi Črna. Precej škode na arhivskem gradivu gre po njegovem mnenju tudi na račun nevestnega ravnanja z njim po letu 1945, ko so obdobje pred tem datumom začeli obravnavati kot slabo in zato vredno pozabe. Opozarja tudi, da je bil zgornji del Mežiške doline skozi zgodovino pod različnimi oblastniki, od srednjeveških plemiških družin do današnjih sloven- skih državnih in lokalnih oblasti. V Črni nikoli ni bilo sedeža kake osrednje ustanove, kar je po avtorje- vem mnenju kljub neprestani in neprekinjeni izredni prehodnosti območja posledica slabih prometnih po- vezav, po drugi strani pa so se zato v Črni oblikovali uradi, ki jih drugod ni bilo, npr. urbarialni urad kot podružnica glavnega urada za pliberško gospostvo na pliberškem gradu. Na cerkvenem področju je bila Črna že od 14. stoletja dalje vikariat, na začetku 17. stoletja pa tudi že samostojna župnija, cerkvenoupravni razvoj Črne z okolico pa je tema drugega članka Vinka Skitka v pričujočem zborniku. Tudi za tukajšnji cerkveni razvoj avtor ugotavlja, da je bil zanimiv in raznolik. Območje Mežiške doline je spadalo pod oglejski patriarhat, župnija Črna pa se je oblikovala v okviru pražupnije Šmihel pri Pliberku. Kot je bilo že zapi- sano, glede letnice prve omembe Črne sicer obstajajo resni dvomi, vsekakor pa je bila v listinskem gradi- vu prvič brezpogojno omenjena leta 1309 kot vika- riat z župnikom. Tudi glede točne letnice nastanka samostojne župnije v Črni v 17. stoletju je še nekaj nejasnosti, do leta 1787 pa so župnije Črna, Javorje in Koprivna spadale pod ljubljansko škofijo. S preu- reditvijo škofijskih meja v času vladanja Jožefa II. so bile priključene lavantinski škofiji, po letu 1859 pa so prišle pod okvir krške škofije. Po drugi svetovni voj- ni je administracijo teh župnij prevzela lavantinska oziroma mariborska škofija, formalno pa so ji bile tu- kajšnje župnije priključene leta 1964. V drugem delu članka je avtor podrobneje orisal nastanek župnij in cerkva v župniji Črna, Javorje in Koprivna. Dediščini sakralne arhitekture Črne in njene okolice se je posvetila Anja Cizel. Osredotočila se je na župnijsko cerkev sv. Ožbolta v Črni in njenih podružnic, sv. Helene v Podpeci, sv. Magdalene in sv. Jošta v Javorju, župnijsko cerkev sv. Jakoba v Koprivni ter njene podružnice sv. Ane. Ugotovila je, da sakral- na likovna dediščina Črne in širše Mežiške doline vse do nedavnega sploh še ni bila deležna strokovne obdelave, veliko bolj pa je raziskana in obdelana ko- roška umetnost zunaj današnjega slovenskega etnič- nega ozemlja na predelih severno od Drave. Sakralna umetnost Mežiške doline je svojo specifično podo- bo ustvarila v navezavi na geografsko precej zaprto in obrobno lego doline – umetniška produkcija se je tako oklepala predvsem ustaljenih tradicionalnih form, v katerih je slutiti preplet tujih vplivov, sve- žim načelom arhitekturnega in splošnega likovnega oblikovanja pa sledila z zamudo. Eno pomembnejših 333 OCENE IN POROČILA, 323–3342019 ločnic v zgodovini sakralne dediščine v širši okolici Črne ter na Slovenskem nasploh pomeni prva po- lovica 17. stoletja, ko je takratna cerkvena politika umetnost prepoznala kot najboljše orožje za boj proti protestantskim nazorom. Cerkev sv. Ane, podružnice župnijske cerkve v Koprivni, v stranskem oltarju krasi kipec črne Marije, ki ga lahko zaradi njegove iko- nografske neobičajnosti uvrstimo med pomembnejša sakralna kiparska dela v domačem in širšem evrop- skem prostoru. Kult temnopoltih Marij, upodoblje- nih v različnih likovnih izraznih tehnikah, v Evropi pa so jih raziskovalci našteli več kot 450, naj bi k nam prinesla domača posvetna gospoda, ki je stoletja ro- mala v znane in manj znane romarske kraje po vsej Evropi. Od teh je nam najbližji Loreto ob italijanski jadranski obali. Zadnji članek v zborniku. ki obravnava naravno dediščino občine Črna na Koroškem skozi čas, sta pripravila Martin Vernik in Mojca Bedjanič. Čeprav se Slovenci nasploh zelo radi pohvalimo z lepo in ohranjeno naravo, je na Slovenskem prav območje Črne na Koroškem tisto, ki ga je človekov poseg v naravo najbolj prizadel. O tem najbolj povedno pri- ča vzdevek »dolina smrti«, ki se je je prijel skozi čas. Kakorkoli, ugotovimo lahko, da si dejavniki pri na- šem današnjem pogledu na navedeno nasprotujejo: medtem ko se na eni strani ponašamo s kulturno in tehniško rudarsko dediščino, ki smo jo podedovali od svojih prednikov, nam po drugi strani ista dediščina škoduje. Zdravstvene težave in slabši življenjski po- goji so namreč stalnica prebivalcev Mežiške doline. Kljub temu so odmaknjeni predeli ohranili svojo prvobitnost in podobo, saj so se domačini sobivanja z naravo zavedali že v času, ko so v času pred raz- mahom rudarstva v obliki samotnih celkov poselili tukajšnji prostor. Na »pogorišču« nekdanjih rudnikov in njihovega uničenega zaledja se danes pojavljajo nenavadne in redke združbe rastlin, uničenje pa je pripomoglo k močnemu zavedanju, da je odgovorno ravnanje z okoljem in naravo v Mežiški dolini nadvse pomembna sestavina zdrave družbe. K ohranitvi pre- pleta tradicionalno urejene koroške kmetijske kraji- ne, prvobitne narave in izjemne kulturne in naravne dediščine je prav gotovo največ prispevala razglasitev doline Topla za krajinski park. V drugem delu članka sta avtorja predstavila geo- loške in geomorfološke naravne vrednote, hidrološke naravne vrednote, med katere štejeta reko, potok, izvir ali slap, nato biotske naravne vrednote, torej živo naravo in prostor, ki ga ta potrebuje, ter Peco, katere površje je kompleksna ekosistemska (pestrost življenjskih prostorov), zoološka (živalstvo) in bota- nična (rastlinstvo) naravna vrednota. Članek zaklju- čujeta s seznamom naravnih vrednot v občini Črna na Koroškem, kot jih določa Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot iz leta 2015. Kot je bilo že zapisano, je knjiga ena boljših svoje vrste, res pa je, da v njem prevladujejo članki s hu- manistično, predvsem zgodovinarsko in etnološko tematiko, kar zgodovinarje še posebej zanima. Članki so kvalitetni, slikovno gradivo dobro dopolnjuje teks- te, knjiga je lepo oblikovana. Tudi tisk je primeren, za knjižni blok izbrani papir pa naj bi bil kljub vse večje- mu pomenu elektronskih knjižnih izdaj zaradi večje gramature obstojnejši. Zanimivo pa je tudi oblikova- nje platnic, za katere je oblikovalec izbral črno barvo. Izbira barve je v primeru Črne zelo povedna in se z imenom kraja in občine ponuja kar sama. Obenem simbolizira premog in rudarjenje, poglavitni dejav- nosti, zaradi katerih se je kraj razvil in je prepoznaven še danes. Črna barva prevladuje tudi v notranjosti knjižnega bloka, saj se članki začnejo na črno pobar- vani strani, na kateri sta v beli barvi natisnjena njego- va zaporedna številka in naslov. Monotonost tiska je razbita z rumeno-rjavo patino obarvanimi posnetki listinskega gradiva in posameznih starih fotografij ter barvnimi fotografijami. Že omenjena srebrno prebarvana obreza knjiž- nega bloka lično dopolnjuje v srebrni barvi izpisan naslov zbornika na naslovni platnici. Zbornik so na- slovili Črna na Koroškem, napis Schwarzenpach na platnici pa so preprosto »skopirali« iz srednjeveške listine z dne 30. aprila 1309, ki jo danes hranijo v Avstrijskem državnem arhivu. Zapis so le še dopol- nili s podnapisanim slovenskim imenom kraja Črna na Koroškem. Izdajo knjige je poleg občine financiralo še nekaj sponzorjev. Verjetno jo bodo uporabili kot občinsko protokolarno darilo, kot upoštevanja vredna literatu- ra pa je koristna in zelo uporabna tudi za strokovna področja, katerih se loteva. Ker mnogi avtorji navaja- jo, da viri, ki so jih našli in uporabili za pripravo svo- jih člankov, še zdaleč niso izčrpani, si želimo, da bi se kdo podobnega podviga, izdaje naslednjega zbornika, lotil še kdaj. Alenka Kačičnik Gabrič 2019 Navodila avtorjem * Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino – je osrednja slovenska revija za lokalno zgodovino. Izdaja jo Zveza zgodovinskih društev Slovenije. * Prispevki, ki jih objavlja Kronika, so v slovenskem jeziku. Njihov obseg je praviloma ena avtorska pola in pol, to je do 24 strani običajnega tipkopisa. Članek naj bo lektoriran. Avtorji morajo poslati: članek – vsebinska razčlenitev naj bo pregledna in logična; podatke o avtorju – ime in priimek, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, in njen naslov, naslov elektronske pošte in telefonsko številko, kjer je avtor dosegljiv; povzetek – predstavi naj glavne rezultate prispevka in naj, razen v izjemnih primerih, ne presega ene strani (30 vrstic); izvleček – kratek opis prispevka (do 10 vrstic); ključne besede; spisek uporabljenih virov in literature; priloge – slikovno gradivo, kopije dokumentov, zemljevidov ipd. Fotografije naj bodo označene z legendo. Na iztisu članka označite. kje naj bi bila posamezna priloga objavljena. * Opombe – morajo biti pisane enotno. Avtorji naj uporabljajo opombe pod črto (footnote) in ne opombe med tekstom (v oklepaju) ali na koncu (endnote). V opombah uporabljamo krajše navedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literatura. Pri arhivskih virih uporabljamo uveljavljene kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja, smiselno skrajšani naslov (ne letnice izdaje) in številke strani. * Poglavje Viri in literatura – v njem morajo biti sistematično navedeni vsi viri in vsa literatura, ki smo jo navedli v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, literaturo, po potrebi tudi časopise, ustne izjave ipd. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu. Najprej navedemo skrajšano navedbo, ki smo jo uporabljali v opombah, in nato celotno navedbo vira ali literature. Arhivski viri – navedemo: arhiv, ime fonda ali zbirke, po potrebi še številke fasciklov ali škatel. Primer: AS 231 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945– 1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: ZAP, MOP (kot navajamo v opombah) – Zgodovinski arhiv Ptuj, Fond Mestna občina Ptuj (po potrebi še številke škatel ali fasciklov). V opombi zadostuje, če navedemo: ZAP, MOP, š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Literatura – monografije – navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – članki – navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1–2, str. 20–41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848–1991. Slovenija 1848–1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15–20. * Prispevke naj avtorji pošljejo na sedež uredništva Kronike (Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ašker- čeva 2, 1000 Ljubljana) ali odgovornemu uredniku Kronike (Miha Preinfalk, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, p.p. 306, 1000 Ljubljana). Prispevke lahko pošljete tudi po elektronski pošti na naslova odgovornega urednika (mpreinfalk@zrc-sazu.si) ali tehnične urednice Barbare Šterbenc Svetina (barbara.svetina@zrc-sazu.si). * Članki naj bodo napisani v običajnih računalniških programih. Na poslanem gradivu naj bodo upoštevane zgoraj navedene zahteve. Ime besedila (file) naj bo ime avtorja članka. Priporoča se oddaja slikovnega gradiva v obliki fotografij, diasov ali podobno, če pa je skenirano, mora imeti ločljivost najmanj 300 dpi. Biti mora v približni velikosti objave v reviji ter shranjeno v tif formatu brez kompresije. * Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi uredništvo revije. Slikovno gradivo vrnemo po izidu prispevka. * Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani, recen- zentski postopek je anonimen. Uredništvo Kronike NAROČILNICA □ želim postati naročnik Kronike, časopisa za slovensko krajevno zgodovino z letom ___________ naprej □ Naročam ______ izvod(ov) Kronike letnik/številka ______________________________________ Cena: Letna naročnina: za posameznike 25,00 EUR za upokojence: 18,00 EUR za študente: 18,00 EUR za ustanove: 30,00 EUR Ime: _____________________________________________________________________________ Priimek: __________________________________________________________________________ Naslov: ___________________________________________________________________________ __________________________________________________________________________________ Pošta: ____________________________________________________________________________ Status: □ zaposlen □ študent □ upokojenec □ ustanova Telefon: __________________________________________________________________________ e-pošta: ___________________________________________________________________________ Datum: ________________ Podpis: ___________________________________ Naročilnico lahko pošljite na naslov ali fax: Barbara Šterbenc Svetina Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU Novi trg 2, p.p. 306 1000 LJUBLJANA fax: ++386 1 4257 801