198«
EL FO R TIN
1AB0R jo glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Tabora S'PB 9 Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od glavnega odbora • Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. An ton Matičič • Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo Lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič.
TABOR is the voice of the Confederation of the United Slovene
Anticommunists.
TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires,
Argentina.
Imprenta: Talleres Graficos Vilko S.R.L., Kstados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 362-7215
Registre Nacional de la Propiedad Inteleotual No. 300.434.
NAROČNINA: A 5.00, Južna Amerika 10 dolarjev, Evropa-Avstralija: 12 dolarjev, ZDA in Kanada 12 dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države 15 dolarjev.
Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič — Rio Colorado 1806 — (1686) Hurlingham — Bs. As, —
Argentina.
VSEBINA
Nuestra obligacion — 2; Naša obveza — 3; Boljiševizem (Gen. Leon Rupnik) — 4; Kako so	se ločevali duhovi (A.	Z.) — 9; Bela knjiga	—	16;
Voščila SNO — 17;	Rev. V. Kozina - odlikovan — 17; Naiši možje	—	18;
Teharsko jezero — .19; Iz društev — 20;	Naši mrtvi — 26; Zavetiščne
novice — 26; Vest	o Vetrinjski tragediji	(Branko Rebozov) —	27;	Iz
pisem — 29; Prejeli smo — 32; Darovali so — III.
Slovenija, dežela moje radosti in moje bolečine — Rev. Mirko Kozina
(305—320)
NAŠA NASLOVNA SLIKA:
Ko je general Leon Rupnik zaradi žive povezave s čutenjem slovenskega naroda «>l> najtežji uri naše žitnosti našel v njegovih pristnih prvinah večne temelje za človeka vredno sožitje, ta žrtev ni samo last rodov novih Slovencev, temveč je pod prizmo svetovnega presnavljanja spomin nanj naš doprinos k vzorom, ki vodijo vesoljno človetštvo v njegovem stremljenju k svobodi miru in napredku.
P O li A V 1% A .1 T E NAROČNINO!
Svobodni sveta, združite se!
Za Boga,
Narod, Domovino!
Encro-Febrero 1986
Januar-Februar 1986
f
Dokler Sloven bo živ še kak, bo živel Tvoj spomin.
Sporočamo vsem soborcem in slovenski javnosti, da je 20. decembra 1985 umrl ob avtomobilski nesreči
Prvoborec ilegalne grupe 17.
Domobranski oficir in poveljnik udarnega bataljona.
Ustanovitelj Zveze slovenskih protikomunističnih borcev ter njen večkratni predsednik.
Profesor ter avtor znanstvenih knjig in razprav.
Večkratni odlikovanec znanstvenih forumov v Ameriki in po svetu.
Neutrudni borec na vseh dosegljivih poljih za svobodo zasužnjene Slovenije ter nenehni klicar v velikem svetu proti krivicam, nasilju in zločinom tiranije doma.
France! Hvala Ti za vse neprecenljivo delo, žrtve, organizacijo in pobude!
Odpočij se sedaj v svobodni zemlji ameriški!
Naše doživeto sožalje soprogi Albini in hčerkam: Ivici, Marjanki in Marjetki ter vsem sorodnikom.
soborec inž. FRANCE GREHI
Tabor DSPB — Argentina
NUESTRA OBLIGACION
Al ingresar al ano 1986 estamos obligados a recordar, que este afio se han de cumplir cuarenta anos de la inmolacion del general Leon Rupnik. De n;ngun modo estara demas, si rememoramos rapidamente las ac-ciones de aquellos terrorificos anos, anos en los que la diminuta, para el gran mundo časi desconocida nacion eslovena, sento, durante la epoca mas oscura de su milenaria existencia, un brillante ejemplo que, obviamente, debe hacer suyo la humanidad entera, si quiere continuar viviendo como ima comunidad de pueblos libres.
Bajo la cruel ocupacion de fuerzas enemigas, en los anos 1941-46, los lacayos de la conspiracion internacional comunista en Eslovenia, se apro-vecharon de los heridos sentimientos de la poblacion y, gracias a la ayuda de miopes conductores de grandes potencias occidentales, se aduenaron de los mas sagrados lemas patrioticos, para iniciar de este modo la san-grienta revolucion bolchevique, camuflada perfidamente bajo el nombre de la sagrada Uguerra de liberacion”.
Sin embargo, el pueblo esloveno, esencialmente cristiano, libre y de-mocratico, muy pronto descubrio las verdaderas intenciones del llamado “frente de liberacion” y opuso su resistencia a los ataques criminales de los ■comunistas contra el .patrimonio material y espiritual de la nacion.
En la oscuridad mas profunda, cuando los verdaderos patriotas eslo-venos se desangraban entre las masacres de la llamada “subversion libe-radora” y las crueles represalias de los ocupadores, surgio el visionario general Leon Rupnik y sobre las ruinas, lagr^mas y sangre encendio la brillante Hama de la extrema verdad clamando: jEslovenos, unios! — Por Dios — Pueblo — Patria! Bajo este lema logro unir las hasta entonces divergentes fuerzas patrioticas organizando el ejercito nacional de los heroicos ‘‘domobranci’’ (defensores de la patria) que muy pronto limpiaron el sagrado suelo patrio de las bandas criminales del comunismo internacional y emprendieron la primera revoluc'6n nacional de la epoca moderna, dando de este modo un ejemplo historico para la humanidad entera, aman-te de la libertad en paz y progreso. Solamente la tragica mediocridad po-litica de los lideres, en aquel entonces responsables por los designios del gran mundo libre, instalo despues de la guerra —y contra la voluntad de los pueblos que la forman— el criminal regimen comunista en Vugosla-via, entregando a Tito, para la masacre masiva, tambien 12.000 bravos guerreros de los ‘‘domobranci” eslovenos.
Aunque tuvo oportunidades para sa’var su vida. el general Leon Rupnik, fiel a la majestuosidad del patrimonio universal de sus ideas hasta las ultimas consecuencias, siguio en el martirio a sus heroicos “domobran-d”. Luego de indescr ptibles humillaciones y torturas corporales, de las que solamente son capaces las mentes perversas de los lacayos del comunismo internacional, el general Leon Rupnik murio al alba el dia 4 de
fceptiembre de 1946, fusilado —'Como unicamente se puede esperar de la cobardia de criminales rojos— por la espalda, para constituirse, a tra-ves de las circunstaneias que lo llevaron al martirio, tambien, quizas, en el ultimo caballero de nuestra generacion.
Si bajo la presion de la mentalidad que alcanzo crear la miopia po-litica e ideologica durante e inmediatamente despues de la segunda guerra mundial, en las circunstaneias dadas en aquel entonces, al general Leon Rupnik pudo habersele aplicado la setencia de Maquiavelo de que “todos ven lo que tu aparentas, pocos advierten lo que eres”, hoy en dia — a 40 arios de su martirio, cuando los pueblos del mundo entero, desde Europa, traves de Asia y hasta el continente Americano, deben pagar tremendas cuotas de sangre por aquella miopia, su recuerdo se ha convertido no ya en el simbole para las generaciones venideras de la tierra que lo vio nacer, sino mas alla de sus apretadas fronteras. Es que, conscientemente o sin proclamarlos ejepresamente, desde los espiritus libres que dentro de la mišma Union Sovietica ensayan la lucha por la dignidad de la conviven-cia humana, hasta los ultimos defensores anonimos de la mišma conviven-cia en las latitudes aun libres, a todos los guian los mismos valores ba-sicos que prodamo y sello con su martirio nuestro general Leon Rupnik.
Es por eso que no solamente tenemos derecho y hasta obligac on, sino aue nos enorgullecemos cuando, en homenaje a su memoria, no nos can-samos de clamar:
(Libres del mundo, unios! jPor Dios — Pueblo — Patria!
NAŠA OKVEZA
Ko vstopamo v leto 1986, smo obvezani, da se spomnimo, da bo letos poteklo štirideset let odkar je general Leon Rupnik mučeniško daroval svoje življenje. Nikakor ni odveč, da bežno obnovimo dogajanja strašnih vojnih let — tistih let, ko je za veliki svet skoraj nepoznani slovenski narod za časa najtemnejšega obdobja svoje tisočletne žitnosti dal žarek zgled, ki si ga mora neizbežno prisvojiti vse človeštvo, če še hoče živeti kot skupnost svobodnih ljudstev.
Pod kruto okupacijo sovražnih sil v letih 1941-45, so lakaji mednarodne komunistične zarote v Sloveniji izrabili ranjeno zavednost prebivalstva in se s podporo kratkovidnih vodnikov zahodnih velesil polastili najsvetejših rodoljubnih gesel, da so na ta način lahko sprožili krvavo boljševiško revolucijo, ki so jo perfidno zakrinkali v sveto ..osvobodilno vojno".
Toda v svoji srži krščansko, svobodno in demokratično slovensko
ljudstvo je kaj kmalu spoznalo resnične cilje takoimenovane ..osvobodilne fronte" in se je zoperstavilo zločinskim komunističnim udarom na gmotne in duhovne dobrine naroda.
Sredi največje teme, ko so resnični slovenski rodoljubi krvaveli med pokoli lažnega ..osvobodilnega upora" in krutimi represalijami okupatorjev, je vstal videc, general Leon Rupnik in nad ruševinami, solzami in krvjo prižgal žarečo plamenico skrajne resnice, ko je zaklical: Slovenci, združite se! Za Boga — Narod — Domovino!
Za tem vodilom je združil vse do takrat ločene rodoljubne sile ter organiziral narodno vojsko junaških domobrancev, ki so sveto rodno grudo kaj kmalu očistili zločinskih tolp mednarodnega komunizma in pričeli prvo narodno revolucijo moderne dobe, s čemer so postavili zgodovinski zgled za vse človeštvo, ki hoče svobode v miru in napredku. Samo tragična politična topoglavost vodnikov, ki so takrat nosili odgovornost za usodo velikega svobodnega sveta, je po koncu vojne in proti volji narodov, ki jo sestavljajo, postavila v Jugoslaviji na oblast zločinski komunistični režim in izročila Titu v množični pokol tudi 12.000 hrabrih vojščakov slovenskega domobranstva.
Čeprav bi si sam lahko rešil življenje, je general Leon Rupnik ostal do skrajnih posledic zvest veličastvu vesoljnega bogastva svojih idej in sledil svojim junaškim domobrancem v mučenilštvo. Po nepopisnem ponižanju in telesnih mukah, ki si jih lahko izmislijo samo perverzni možgani lakajev mednarodnega komunizma, je general Leon Rupnik umrl ob zori 4. septembra leta 1946 s strelom v hrbet — česar je pač sposobna samo bedna strahopetnost rdečih hudodelcev — ter tako zaradi okolnosti, ki so ga vedle v mučeništvo, postal še — morebiti zadnji — vitez našega rodu.
Če je bilo v takratnih okoliščinah pod pritiskom nfselnosti, ki jo je ustvarila politična in ideološka kratkovidnost med in neposredno po koncu druge svetovne vojne, za generala Leona Rupnika mogoče uporabiti Machiavellijevo sodbo, da ,,vsi v dijo tvoj zunanji videz, malo pa jih opazi, kaj v resnici si,“ danes — po 40-ih letih njegovega mučeništva —, ko narodi vsega sveta — od EVrope, pa preko Azije in vse do ameriške celine — morajo doprinašati strahotne krvne darove za tisto kratkovidnost, je njegov spomin že s:mbol — ne samo za bodoče rodove njegove očetnjave, temveč tudi preko njenih utesnjenih mejnikov. Zakaj zavestno, ali pa tudi če jih izrecno ne izpovedujejo, iste osnovne vrednote, ki jih je proglasil in zapečatil z mučeništvom naš general Leon Rupnik vodijo vse: od svobodnih duhov, ki poskušajo v sami Sovjetski zvezi z bojem za dostojanstvo človeškega sožitja, pa do poslednjih neznanih branilcev istega sožitja na vseh še svobodnih koncih sveta.
Zato nimamo samo pravice in celo dolžnosti, temveč smo ponosni, ko v počastitev njegovega ne nehamo klicati:
Svobodni sveta, združite se!
Za Boga — Narod — Domovino!
Gen. Leon Rupnik
BOLJŠEVIZEM
Kot poveljnik elitne enote jugoslovanske vojske — Šu-madijske divizije v Kragujevcu, je div. gen. Leon Rupnik leta 1937 odkril in preprečil velikopotezno zamišljeno in na široko razpredeno sabotažno akcijo mednarodno povezanih komunistov, kar je seveda bilo že samo po sebi zadosti, da so ga marksistični zločinci že takrat obsodili na smrt, čeprav nikdar ne bi bil prezident Ljubljanske pokrajine in ustanovitelj slovenskih domobrancev. Prav zato so ga tudi kot prvega v Ljubljani poskušali umoriti že jeseni 1941, ko se mu še sanjalo ni, da bi kdaj utegnil postati prezident in spočetnik domobrancev. Tisto odkritje ipa ga je podižgalo, da je dal pobudo za ideo-loško vzgojo v jugoslovanski vojski, ki jo je pričel sam s predavanjem o boljševizmu pred oficirskem zborom v Kragujevcu dne 26. januarja 1938. — V dokaz, kako temeljit poznavalec tvarine je bil, bomo v nadaljevanjih prinesli izvlečke iz tega predavanja, ki še danes — 40 let po njegovi mučeniški smrti na braniku ne samo svojega naroda, temveč vsega svobodoljubnega človeštva — zvenijo osupljivo sodobno in vesoljno veljavno. — Op. ured.
Da b: vojska lahko v vsakem času izpolnjevala svojo vzvišeno nalogo, mora stati daleč izven in iznad vsake politike. Zato je popolnoma jasno, da je vsako politiziranje v vojski prepovedano.
Da bi pa vojska jasno spoznala tisto linijo, ki jo loči od politike in pol tiziranja, mislim, da se mora oficirski zbor naše vojske — vsaj v glavnih črtah — spoznati s tistimi političnimi, socialnimi, gospodarskimi in ideološkimi činitelji, ki pri vseh sodobnih narodih povzročajo viharje v človeškem življenju na tej zemeljski površini.
Prav zato sem se lotil tega predavanja.
Zadnje leto smo na divizijskem oblastnem teritoriju, še posebej pa v Kragujevcu zaznali nekatere pojave in celo dogodke, ki so posredno in neposredno zadevali življenje in delo vojske ter me primorali, da se — kljub svoji odvratnosti do političnih ved — na znanstven način spoznam z vzroki, z razvojem, z metodami in s posledicami tistih gibanj, ki so omenjene pojave in dogodke izzvala.
Predavanje se ne nanaša le na Jugoslavijo, marveč obravnava tudi vprašanja, ki posegajo v 'življenje in obstanek vseh narodov in držav tega sveta.
V središče tega predavanja postavljam boljševizem.
Marksizem pomeni razkosanje narodne skupnosti in s tem oslabitev
vueh narodovih sil. Marksizem je boj proti vsakršni kulturi, proti ideji svobode, marksizem je vojna proti tradiciji in časti, je napad na temelje narodnih skupnosti, prav zato tudi napad na življenje in obstanek narodov.
Najbolj razvita in najbolj osredotočena je marksistična ideja v boljševizmu. Pod pojmom boljševizma moramo razumeti vsa ona duhovna stremljenja in vsa ona politična dejanja, ki imajo za cilj: odtrgati človeka od njegovih prirodnih vezi, t. j. od družine, od vere, od družbe, od domovine itd., da pri vsakem poedincu ubijejo občutek dolžnosti do narodne skupnosti in tako postcipoma zrušijo vse, kar je narodnega.
Te ideje nahajamo v poslednjih 160 letih povsod na delu v njihovih raznovrstnih oblikah: zdaj zakrinkane, zdaj v odkritem delovanju, cesto na videz v nasprotju druga proti drugi. Toda povsod nam pade v oči kot smer tega raznolikega udejstvovanja en edini končni cilj, ki je: boljševizem si hoče na najbolj uničujoč način prisvojiti oblast nad vsem svetom, da uniči narode kot skupnost in da postavi za oblastnike nad raznarode-nimi masami uničenih narodov, t. j. nad tako imenovanim internacionalnim" človeštvom neko določeno raso.
Marksizem je vrgel med množice celo vrsto užigajočih gesel. Ta gesla dajejo jedru njegovega nauka tako preproste oblike, da jih tudi najbolj omejen človek lahko razume.
Z vzpostavitvijo boljiševiške oblasti v Rusiji, v državi, ki objema eno šestino celokupne zemeljske površine, je marksistična agitacija dosegla silen razmah. Moskva je bolj in bolj središče in matica svetovne revolucije. Smisel te agitacije ne leži več v praktični uporabi marksistične teorije, marveč v razširjanju boljeviške diktature čez ves svet.
S tem rusko-boljševilškim primerom so dobile tudi stare marksistične parole po vsem svetu novo in močno oporo ter silno udarno moč. Vrhu tega pa Sovjetska zveza kot ogromna država z neomejenim prirodnim bogastvom financira uničevalno marksistično politiko z velikimi denarnimi sredstvi, tako da „narod, ki je ob takem delovanju brezbrižen in ohromel, ni več varen pred padcem v boljševizem".
S svojo organizacijo v vseh deželah sveta kuži boljševizem kot nekaka zahrbtna bolezen narode na znotraj. Največ izkušenj v tej bolezni imajo tisti narodi, ki so jo preboleli. Ti narodi so bili priče razdiralnemu in morilskemu delovanju boljševikov. Sredi med temi narodi se je število pristašev boljševizma vedno bolj večalo. Z naraščanjem zaslepljene mase pa je tudi teror zavzemal čedalje strahotnejši razmah in oblike. Mladi in stari, izkušeni ljudje, delavci in intelektualci, vlade, oblasti, sodstvo in cerkve — vse je bilo žrtvovano na oltar boljševizma. Z vsemi mogočimi obeti in slepili je bil zlomljen vsak duhovni odpor, uporni duh revolucionarnosti v ljudeh pa se je razplamtel. Brezposelnim so obljubljali delo, kmetom zvišanje cen njih pridelkov, meščanom znižanje cen poljskih pridelkov, delavcem povišanje dnevnic. Žene so preslepili z geslom! ,,Nikoli več vojne!" Mladino so pa največ pridobivali s spolzkimi
razlagami o spolnosti, z razuzdanostjo in z razplamtevanjem seksualnih strasti, s pornografijo vseh mogočih oblik in z oznanjanjem svobodne ljubezni, homoseksualnosti, lezbiSke ljubezni itd.
Vsak nedostatek ali nered v življenju naroda je bolj^eviSka agitacija izkoristila za javno ožigosanje slabosti in nezrelosti sedanjih sistemov, za oznanjanje nepobitne boljše bodočnosti pod rdečim praporom.
Pri boljševizmu ne gre samo za stranko z enim, omejenim, samo enemu smotru namenjenim programom. Vsemarksizem, izražen v boljševizmu, ni neka socialistična smer ali ekonomska teorija, tudi ni zgodovinska filozofija; boljševizem je namreč v svojem bistvu silno politično gibanje, osnovano na posebni in edinstveni ideologiji.
Kakor zahteva vsaka politična borba za oblast strnjene vrste somišljenikov, ki so pripravljeni, da za svojo idejo žrtvujejo tudi življenje, tako je tudi vsako politično gibanje, ne glede na to, ali je konstruktivno ali destruktivno, zasnovano na neki osrednji ideji, ki ima namen vplivati na vse človeško življenje in ga oblikovati.
Takšne ideje so, postavim, svoboda, čast, človečnost-humanost, ljubezen, oblast , denar itd. Decentralizirano prodiranje boljševizma v naj-raznovrštnejših oblikah in po najbolj razmreženih poteh je treba po vsem tem imeti samo za kamuflažo in taktiko. Samo po sebi je razumljivo, da celokupni boljševiški pohod ukazuje in vodi ena sama centrala, čeprav se bori z različnim orožjem in z na videz med seboj nepovezanimi dejanji-Takšni borbi pa moramo posvetiti še posebno pozornost.
Pri tem je treba opozoriti še na sredstva, ki se jih boljševizem po-s'užuje, da ljudi prekvasi s svojo miselnostjo: hujskanje mas, politične in družbene spletke — to posebno pri nas! — veleizdaja, korupcija, poulični teror, senzacionalni tisk, upor, zločin. Tak brezvesten in dosleden posto-
pek, ki se ne ustavi pred nobenim nasiljem in nikako podlostjo, loči bolj-ševiško gibanje od vseh njegovih revolucionarnih predhodnikov v zgodovini in nam kaže v pravi luči praktično uporabo njegovih pogledov na življenje in svet.
Vsakdo, ki z odprtimi očmi spremlja dogodke v svetu, mora potrditi, da boljSeviška ideologija oznanja neko določeno karakterno in nravstveno zadržanje. Takšna idejna osnova zopet deluje na določene tipe ljudi, ki jih boljševiško gibanje posebno privlači. Glede na uničujočo in razdiralno osnovno tendenco marksizma je jasno, da morejo biti njegovi apostoli prvenstveno ljudje, ki j h je ta nauk že docela okužil, ali ljudje, ki so v svoji duševni in materialni razdvojenosti dovzetni za marksistične ideje, torej oni, ki so v svoji bedi nasedli na videz tako človekoljubnemu nauku in s tem dokazali, da nmajo zdravega narodnega čutenja. Slednjič sodijo sem .še vsi genetično težko obremenjeni ali manjvredni — torej zlikovci in ostale najslabše smeti... Na žalost je treba uvrstiti v ta razred tudi veliko množico ljudi vseh stanov, ki so brez moralne opore in brez kritičnega duha. Jasno je, da zaradi takih značajev in tipov svojih pristašev nosijo vsi boljševiški ukrepi in politična dejanja tudi pečat njih duha in miselnosti. Ta duh pa je itršenje — anarhija! Nedvomno predstavlja sloj fcoljševiškega izobraženstva in marksističnega vodstva naj-popolnejši izraz te ideologije in politike.
Vzroki marksistično-boljševiškega razlširjanja so po vsem tem povsod na svetu osnovani: v duhovno-političnih idejah, 'v rasni politiki, v življenjskih oblikah in v borbah za oblast, ki jih je zgodovina naših dni polna.
Prvi glavni vzrok je razjedajoče in rušilno delovanje liberalnega duha, ki je s svojo sebično samopaišnostjo in s svojim podjarmljenjem narodov pripravil marksizmu ugodna tla.
Drugi glavni vzrok je hujskanje množic, ki se čutijo podjarmljene; sredstvo za to so zapeljive ideologije, ki ustrezajo primitivnemu čustvovanju in delovanju teh množic.
Tretji glavni vzrok je delovanje neke vsemu, kar je narodnega, sovražne mase, ki vodi boljševiško gibanje samo zato, da bi iz svetovne revolucije ta masa vstala kot diktator sveta.
četrti glavni vzrok je primer rusko-sovjetske države, v kateri se zde marksistično-boljševiška načela uresničena in kjer hočejo pokazati ostalemu svetu praktično popolnost teh načel.
Slednjič pa moramo mrzličnemu in hlastnemu delovanju za dosego boljlševiških ciljev iskati vzroka predvsem v strahu rdečih samodržcev pred vedno bolj živim prebujanjem ogroženih narodov. Zavest in spoznanje rdeče nevarnosti dviga nacionalne obrambne sile k odporu. Te sile bodo nujno morale zmagati, če bodo narodi hoteli Iše živeti svoje svojsko narodno življenje.
(Sledi)
A. Z.
KAKO SO SE LOČEVALI 011180VI
Ljubljansko DELO je 20. julija 1985 objavilo izvleček prvih poglavij Mikuževe knjige ,,Zgodovina Slovencev", s podnaslovom „Začetek NOB in prvi uspehi". Poglavja se torej nanalšajo na tiste prve dni nastopa komunistične Osvobodilne fronte in njene prve „uspehe“. Ker se pri tem človeku zbujajo vsi mogoči spomini in ker se Mikuž dotika nekaterih manj znanih dogodkov, naj bi pričujoči sestavek te pomanjkljivosti odpravil ali vsaj razložil, o čem govori zgodovinar Mikuž.
Petintrideset let po zmagi komunističnim zgodovinarjem seveda ni treba več prikrivati dejstev, ki so jih v vojnem času tajili kot kača noge. Mikuževa 'knjiga je namreč izšla že leta 1979. Tako zdaj brez omahovanja zapiše: „Zgodovina slovenskega in jugoslovanskih narodov se maja 1945 ni nadaljevala tam, kjer se je končala v začetku aprila 1941."
Drugače povedano: normalni, pričako-vani tok zgodovine slovenskega naroda, ki bi lahko vseboval tudi „osvobodilno“ vojno, je bil aprila leta 1941, ali bolje: 22. junija 1941 nasilno presekan in vrinjeno je bilo poglavje socialne revolucije, ki si je narod ni želel in ki mu je prinesla neizrečno gorje.
Potem ugotavlja, da je ,,preprost italijanski vojak še kot okupator vzbujal prej usmiljenje in pomilovanje, kot pa strah in trepet." Tak je bil v resnici položaj v „Ljubljanski pokrajini" v prvih tednih okupacije. Danes seveda lahko o vsem tem samo ugibamo, vendar se nikakor ne zdi nemogoče trditi, da bi tak položaj v Ljubljanski pokrajini tudi ostal vsaj do italijanske kapitulacije, če ne bi Komunistična partija Slovencev s svojo prefinjeno propagando zradikalizirala ter jih po 22. juniju, ko je bila napadena „mati“ socializma Sovjetska zveza, pahnila v revolucijo in bratomorno državljansko vojno, šele, ko je do tega prišlo, ko se je italijanski general Robotti pričel pritoževati nad „nehvaležnostjo“ Slovencev do italijanskih oblasti, so pričeli v pokrajino prihajati tudi oddelki fašistične milice; in ti so potem poskrbeli, da je slovenski narod dobil prve žrtve okupatorskega nasilja in s tem razlog za vse bolj ostro Spiralo nasilja in proti-nasilja.
Navsezadnje je imel Robotti v marsičem prav: Italijanske oblasti niso delale obenega vprašanja iz stalnega dotoka slovenskih beguncev iz štajerske, Gorenjske in kasneje celo iz vrst preseljencev v Srbijo. Vsi so bili sprejeti; med njimi tudi mnogi »revolucionarji", ki so potem razplamteli takoimenovano narodno-osvobodilno vojno.
Mikuž sprva tudi prezre nerodno dejstvo, da 27. aprila leta 1941 ni bila ustanovljena »Osvobodilna fronta" slovenskega naroda, temveč »Pro-ti-imperiali stična fronta", in da so bili med »imperialiste", proti katerimi naj bi bil potreben upor, prišteti tudi Angleži in Američani.
Priznava pa, da je tudi to dejanje omogočilo ,,predhodno delo KPS“. V to ,,združevanje“ se po njegovem mnenju niso vključili „le tisti, ki so zavoljo svojih razrednih interesov nasprotovali temu združevanju". Ti ljudje naj 'hi mogli zavarovati svoje ,,razredne" interese samo „z naslonitvijo na okupatorja, kar je nujno morala postati narodna izdaja, čeprav so jo poskušali prikriti z raznimi ideološkimi izgovori, kot vero, jugoslovansko kontinuiteto itd."
Govori torej o sestavi Osvobodilne fronte, odnosno njenega vodstva. Glavni element so predstavljali komunisti, kamor bi danes lahko mirne duše pripisali tudi takoimenovane „napredne intelektualce", saj so se v nadaljnjem razvoju ali popolnoma odrekli vsak! identiteti, gotovo pa samostojni politični aktivnosti, ali pa so vstopili v partijo samo. Sledili so krščanski socialisti, ljudje s Kocbekom na čelu, ki so izgub'li vero v „kr-žčanski" del svoje politične definicije in se vdali ..socializmu", čeprav jih je potem ves čas bolela glava in te svoje napake tudi niso mogli popraviti z dejstvom, da so prav za prav prispevali jedro prvih partizanskih odredov.
In potem — sokoli. Ko je minulo leto umrl dr. Jože Rus, eden od , sokolskih" predstavnikov v OF, so seveda zapeli slavo njegovemu spominu, pa tudi ,.sokolstvu", ki da ga je predstavljal in mu posvetil vse življenje. Kako? Ko ,pa ga je zatajil vsaj že leta 1942 .n potem tudi ni s prstom mignil, da bi bilo gibanje, ki naj bi mu posvetil vse svoje življenje, obdr-žano tudi v novi Jugoslaviji. Odgovor je seveda enostaven: sokolska ideologija ni imela absolutno nič skupnega s komunisfčno. razen morda opozicijo klerikalizmu. V kakršnikoli »socialistični" Jugoslaviji za Sokola ni bilo prostora, zato je bil brezobzirno ukinjen, njegove nedvomno pozitivne aspekte pa je absorbiral »Partizan", ki se zdaj brez vsakega sramu šopiri s sokolskim perjem.
Trditev torej, da je bilo v Osvobodilni fronti zastopano tudi sokolstvo, je popolnoma netočna. Zastopani so bili posamezniki, ki so nekoč res pripadali sokolstvu, ki pa so bili tja poslani po naročilu partije in so organizacijo potem skušali podminirati. Da je govorjenje o sokolskem zastopstvu v OF neupravičeno, dokazuje tudi dejstvo, da niti komunistični zgodovinarji sami ne trde, da se je v OF vključila slovenska Cerkev samo zato, ker sta to storila vsaj dva duhovnika, Mikuž in Lampret, pa še precej katoliških intelektualcev.
V	kasnejSem poglavju o zasedanju Plenuma Osvobodilne fronte, 1. novembra 1941, pravi Mikuž, da so o 3. točki osnutka programske izjave OF razpravljali tri ure: ,,Na plenumu je namreč kazalo, da bo v OF v celoti vstopila mlada JNS (OJN), a je njen zastopnik zagovarjal jugoslovansko kontinuiteto v meščanskem smislu (!), to je, da se mora Jugoslavija po zmagi zaveznikov obnoviti takšna, kot je razpadla 1941 z okupacijo."
V	tem pa je v resnici tudi bistvo celotnega problema: tu so se duhovi ločili!
Navedba o pogajanjih z mladino JNS seveda drži. Strankino vodstvo
je takrat nemočno gledalo, kako so ji „mladi“ ušli preko plota in se niso ozirali na opozorila, da je vse skupaj komunistična past. Na teh pogajanjih je posredoval Tonček Knez, svoje čase starosta kamniškega Sokola, in prav ta, ki je ob koncu vojne tragično končal v tistem zadnjem nasilju pod Turjakom. Toda ,če govorimo o takoimenovani ,,mladini" JNS, govorimo v resnici o — mladih Sokolih. Menda ne bo nobenega resnega zgodovinarja, ki bi zanikoval, da je bilo za vsakega pripadnika Sokola, ki je bil — vsaj na videz — nepolitična, telesno in narodno vzgojna organizacija, članstvo v JNS odnosno OJN1S, nekaj samo po sebi razumljivega, šlo je torej za pogajanja s skupino mladih Sokolov, ki bi lahko dali ne le „številke“, temveč v mnogih primerih tudi vojatško usposobljenost, ki bi seveda koristila v vsaki vojaški akciji proti okupatorju. Eden najbolj pro-minentnih predstavnikov te skupine je bil — Rudi Marinčič. Ko so se pogajanja razbda, je mladina JNS po večini odšla v četnike in ko so jo septembra 1943 dobili v roke partizani, so z njo obračunali na „revolucio-narni“ način. Tam na Grčaricah je zato v resnici pravo mesto slovenskega sokolstva in njegovega resničnega predstavništva, ne pa v izvršnem odboru komunistične Osvobodilne fronte.
V nadaljnji analizi položaja na pomlad leta 1941 pravi Mikuž, da je bilo slovensko meščanstvo sicer domoljubno, da pa se en njegov del le ni mogel odpovedati vlogi voditelja slovenskega naroda. — Zakaj pa naj bi se odpovedal? Ta pripomba postane razumljiva samo, če jo postavimo v koncept komunistične miselnosti: meščanstvo, ki je med obema vojnama vodilo slovensko politično žrvljenje, naj bi se zdaj ob nastopu miniaturne Komunistične partije, ki ni imela nikdar nobene širše zaslombe med ljudmi, enostavno odpovedalo svoji vodilni vlogi. S tem ni rečeno, da je bila ta vloga na višku, da so bile vse slovenske politične akcije med obema vojnama briljantne poteze, ki so narod vodile od enega do drugega triumfa. Poudariti hočemo samo absurdnost komunistične zahteve, naj bi se vse „staro“, prav za prav vse ,,meščansko" zdaj enostavno umaknilo v staro šaro, ker je prišla „nova ekipa". In to kljub temu, da celo komunistični zgodovinar Mikuiževega formata meščlanstvu odkrito pripisuje ,.domoljubnost".
Ko govori o ,,meščanstvu", Mikuž seveda tudi ne more mimo stare komunistične obtožbe, da so se ..meščanski" politiki ,.udinjali" okupatorju. Ko je Napoleon med rusko-francosko vojno v začetku prejšnjega stoletja dosegel Moskvo, je čakal, kdaj se mu pride poklonit delegacija poraženih Rusov. Pa je ni dočakal in je slednjič moral nastopiti pot nazaj, ki se je končala s katastrofo. Mikuž z vsemi ostalimi komunističnimi zgodovinarji menda misli, da bi se morala tudi slovenska ,,bunžoazija“ leta 1941 obnašati podobno. Toda nekaj takega v modernem času enostavno ni mogoče. Nekdo je moral pričakati Italijane, ko je postalo jasno, da bodo prišli v mesto. Nekdo jim je moral pokazati tehnične inštalacije, ki so potrebne za nemoten potek življenja v mestu precejšnjega obsega. In nekdo je moral od njih zahtevati ali če hočete — prositi, naj se do ljudi obnašajo
človeško in civilizirano. Če so šli kasneje nekateri teh političnih predstavnikov v svojih stikih z okupatorji predaleč, je seveda drugo vprašanje; nikjer pa tudi ni rečeno, da jih ipri tem ni kritiziral nihče iz njihovih lastnih strank.
Podobno je z zadržanjem cerkvenih predstavnikov. Ko se je — že po vojni — zdelo, da si ljubljanski iškof Pogačnik več kot bi bilo potrebno prizadeva za čim boljše odnose z oblastmi, so ga nekateri krogi v emigraciji obsojali, češ da je „kolaborater“. In vendar ni Pogačnik ravnal nič drugače kot pred njim Rožman: Cerkev je sicer samostojna ustanova, toda, kot vemo, „ne od tega sveta". Mora pa razviti neko sožitje z oblastjo, ki upravlja njeno deželo, mora torej — „kolaborirati“.
Mikuž celo očita cerkvenemu vodstvu v zasedeni Sloveniji, da je ..subjektivno in objektivno (disciplinsko) nasedlo (!) znani neresnični vatikanski trditvi, da je komunizem prvi organizirani upor proti katoliški Cerkvi v vsej njeni zgodovini." — Nasedlo ? — Cerkev je bona fide organizacija z določenimi pravili in zakoni in z določeno hierarhijo. Vsak njen pripadnik, še bolj pa predstavnik, je DOLŽAN slediti njenim naukom, ker se sicer avtomatično izloči iz njene skupnosti. Namigovati, da komunizem ni bil in ni ,,organiziran upor" proti Cerkvi, bi bilo smešno. Debelo knjigo bi napisal, kdor bi navedel vse zločine, ki so bili zgrešeni nad Cerkvijo, njenimi pripadniki in njeno lastnino potem, ko je bila po svetu razsejana komunistična filozofija. Mikuž tu izdaja občutek krivde, ki jo je čutil, ko si je skušal izbrisati tisto znamenje, ki ga prejme vsak, nad katerim so izgovorjene besede: Tu es sacerdos ad aeternum... —
Tak je bil torej položaj v Sloveniji jeseni leta 1941. Gorenjska in Štajerska sta bili strahovito prizadeti zaradi ponemčevalne politike Adolfa Hitlerja; v italijanski coni pa so stali na eni strani stari politiki, ki so hoteli predvsem počakati na navodila begunske vlade, za katera so vedeli, da bodo slej ali prej prišla v eni ali drugi obliki; duhovščina, ali bolje Cerkev, ki je morala vzpostaviti nek stik z okupatorjem, da zagotovi možnost nadaljncga delovanja med verniki; ljudje, ki jim je bila v splošni zmedi prva m sel — obstanek; in potem peščica partijskih agitatorjev, ki je — pravilno — slutila, da je dozorel čas za uresničitev njihovih ciljev.
Tako je bilo v okviru Osvobodilne fronte formirano novo ..narodno vodstvo". Vidni člani partije, nekaj naivnih krščanskih socialistov, dva ali trije ..predstavniki" Sokola, pa nekaj poznanih „kulturnikov“. Da so bila vsa imena javnosti popolnoma nepoznana, tega novega „vodstva" ni motilo: z dogodki, ki jih je pripravljalo, je b'lo zagotovljeno, da se bodo za vselej vžgala v spomin slovenskih ljudi.
Italijanska politika v zasedeni Sloveniji je bila — v primerjavi z nemlško — za Smvence sprva torej gotovo vsaj znosna. V kolikor je k temu prispevala prav skupna verska pripadnost, je nemogoče soditi; toda odnosi so bili tako korektni, da so mnogi primorski emigranti in tudi sa-
mi primorski Slovenci Ljubljančanom očitali: v dveh mesecih ste se „po-italijančili"!
Seveda idila ni mogla trajati. Bodisi pod vtisom prvih „osvobodilnih“ izjav, ali pod pritiskom fašistične stranke se je italijanska oblast odločila, da Ljubljani da Simprej in čimbolj popoln videz italijanskega mesta. Uvedeni so bili dvojezični napisi, oba časopisa sta morala objavljati na prvi strani uradna italijanska vojna poročila v italijanščini in slednjič: pasti sta morala spomenika obema kraljema: Petru in Aleksandru.
To se je zgodilo sredi poletja 1941; in to s takšno brezobzirno brutalnostjo, da so morali biti razjarjeni celo tisti Slovenci, ki jim ni bilo ne do enega ne do drugega kralja. Petrov pred Magistratom je izginil tako-rekoč preko noči; Aleksandrov, ki je bil mnogo večji, je delal tehnični četi, ki je opravljala delo, več preglavic.
Da je bil ta spomenik podrt :'n ne umaknjen v kak muzej, je še toliko večja škoda, ker se je ob njem in zaradi njega v resnici razplamtela poslednja bitka med slovenskimi klerikalci in liberalci. Ko je bila sprejeta zamisel, naj bo Aleksandru v Ljubljani postavljen spomenik (prvi je v resnici že stal na Viču pred takratno meščansko, danes gimnazijsko šolo), je bilo seveda sproženo vprašanje — v kaklšni obliki. Klerikalna stran, ki ji ,,pravoslavni kralj" nikdar ni bil preveč pri srcu, se je zavzemala za „Bolnišnico kralja Aleksandra", se pravi za zavod, ki je bil Ljubljani v resnici potreben in bi torej le nosil ime „vite8kega“ kralja. Liberalna stran pa se je zavzemala za spomenik v klasičnem pomenu besede, se pravi za kraljev kip, ki naj bi stal nekje sredi mesta. Arhitekt Plečnik se je lotil te ideje in je predložil nekakšne „rimske Propileje" na kraju ,,kazinskega vrta", ki bi h'] nekako povezan s parkom „Zvezda“, kjer naj bi stal spomenik. Ta zamisel je bila za finančne zmogljivosti odbora za spomenik očividno preveč ekstravagantna; zato je prevladala preprostejša zamisel spomenika sredi parka Zvezda. Odkril ga je septembra leta 1940 Aleksandrov sin Peter. Tako je ta spomenik v resnici stal na svojem mestu manj kot leto dni. Klerikalna stran je s tem dobila posebno zadoščenje: bolnišnica, ki so jo oni predlagali, tudi če ne bi bila dograjena, bi preživela tudi italijansko okupacijo.
Italijani so namreč spomenik najprej „zaiplankali“ in ga potem enostavno in divjaško razbili. — Ves zanj zbrani denar je šel v nič!
Razbili pa so seveda še mnogo več: ljudje so se ob tem vandalizmu zamislili in spoznali, da so vse italijanske obljube o spbštovanju slovenskih tradicij itd. najbrž votle, in da ti ljudje resno jemljejo geslo, ki so ga pričeli mazati po ljubljanskih poslopjih: „Lubiana sempre italiana."
Spremembo v razpoloženju prebivalstva so seveda opazili tudi Italijani sami. Poročilo iz tistega časa, poslano v Rim, pravi:
..Razrušitev spomenika kralja Aleksandra v Ljubljani je napravila na prebivalstvo mučen vtis in zapustila veliko pobitost; saj je upalo, da ga bodo premestili ali pa postavili v kak mestni park ali muzej. Spomenik, ki je bil umetniško delo Splitčana Meštroviča (to je seveda zmotno: izdelal
ga je Lojze Dolinar), je stal dva milijona dinarjev, ki jih je zbralo prebivalstvo pokrajine. Nekateri pripisujejo njegovo zapoznelo razrušitev nemški zahtevi. Slovenski nacionalisti in komunisti so ta dogodek izrabili in začeli širiti govorice, da bo ljudstvo v kratkem doživelo uničenje spomenikov svojih dragih pesnikov iti pisateljev, da ga s tem vzpodbuja k uporu s sabotažnimi akcijami, poudarjajoč, da bodo Italijani s krvjo plačali, ker so podrli spomenik.“ (Zbornik dokumentov, VI-I, str. 313)
Nekaj dni za tem je bilo poslano Iše eno poročilo, ki se nanaša na isti problem:
Opažen je velik naval na ljubljanske knjigarne, kjer kupujejo razglednice s sliko spomenika kralja Aleksandra ob priliki odkritja. Hazgled-ce so bile zaplenjene.*” (Istotam, str. 327)
Aleksandrov spomenik je bil kasneje v navalu dogodkov pozabljen; toda dejstvo ostane, da je bila tista prva okupacijska „idila“ v Ljubljani zrušena pod udarci ,,macol“ in drugega orodja, pod katerimi je padel tudi Aleksander. Na kraj spomenika so ljudje še precej časa prinašali cvetje.
Komunistični Osvobodilni fronti je koristil tudi ta incident: bila je še veliko preišibka, da bi iprilšla na dan s pravo barvo, zato se je skrila za nacionalistično masko ter še vnaprej izrabljala domoljubna čustva Ljubljančanov in drugih Slovencev v italijanski zasedbeni coni in drugod. Samo tako je namreč lahko upala v uspeh dveh prvih akcij ob koncu leta 1941, s katerima je hotela potrditi svoj sloves kot osrednja ,.narodna" ustanova ter položiti temelje za bodoče revolucionarne akcije.
“Čeprav namreč so se v tistem ,času že dogajali tudi nasilni incidenti in se je po Ljubljani odkrito govorilo o ,,četnikih‘‘ v krimskih gozdovih, se je vodstvo OF v mestu vendarle odločilo za pasivno demonstracijo, ki naj bi Italijane opozorila, da so v resnici na tujih tleh. Tako sta bili organizirani akciji za dan 29. oktobra in 1. decembra, to je na dan, ko je bila v Ljubljani leta 1918 oklicana Država SHS, odnosno na dan, ko se je ta država zedinila s kraljevino Srbijo v kraljevino SHS. Oba datuma torej nimata absolutno nič skupnega s komunistično zgodovino; pač pa sta oba takrat pomenila pomembna mejnika v zgodovini slovenskega naroda. Zato je akcija tudi doživela tak uspeh. OF pa teh dveh dni ni nikdar več uporabila v svoje propagandne namene.
Z uspelima manifestacija 29. oktobra in 1. decembra leta 1941 se je nekako zaključila „otroiška doba" Osvobodilne fronte. Tisto zimo namreč je komunistom uspelo, da so v Ljubljani zgradili strukturo celotne organizacije in se je potem spreminjala samo po osebah, ki so v njej delovale. Od jeseni naprej so bile aretacije vse pogostejše in treba je bilo nadomestiti izgubljene delavce.
Lahko pa bi označili to dobo tudi kot dobo, v kateri so bile zagrešene tri osnovne politične napake, ki so imele usodne posledice ne le za Ljubljano, temveč za ves slovenski narod.
Prva je bila zagrešena takoj ob razpadu, ali bolje, ob vojaškem porazu kraljevine. Slovenija je takoj v prvih dneh vojne izgubila vse zveze
z Beogradom, odnosno z vlado, ki pa je seveda PRAVNO kljub temu še vedno obstajala in so jo zavezniki, ko se je pojavila na Bližnjem vzhodu in kasneje v Londonu, tudi takoj priznali. Država torej NI razpadla, četudi je bila njena vojska poražena.
Politični predstavniki so tedaj skušali obdržati vsaj nekaj oblasti in kontrole nad dogajanjem in so se povezali v takoimenovani Narodni svet, ki naj bi v odsotnosti vsake druge državne avtoritete skrbel za „na-rodov blagor". Komunisti so se takrat ponudili, da v tem svetu sodelujejo, toda stari politiki so jih zavrnili, češ da (komunisti) nimajo nobene legitimacije in da so v resnici ilegalna, prepovedana skupina. Težko si je misliti, da ne bi komunisti, tudi če bi bili sprejeti v Narodni svet, skušali prevzeti oblasti, ali celo izvesti revolucijo, toda ekskluzivnem starih politikov je bil v tistem trenutku zgrešen, ker bi bilo takrat mogoče spremljati ali nadzorovati vsaj del akcij komunistične partije 'n jo, če bi prestopila določene meje, legalno izključiti od nadaljnjega delovanja v Narodnem svetu.
Seveda je najbrž res, da je partija sporočila svojo željo za vstop v Narodni svet samo zato, ker je vedela in hotela, da bi bila zavrnjena. Ko so je namreč to zgodilo, je proglasila samostojno akcijo, pridobila krščanske socialiste in že omenjene „sokolske‘ predstavnike ter se z njimi povezala najprej v Proti-imperialistično fronto, kasneje pa v Osvobodilne fronto. Prvi napaki je torej sledila druga — nobena pa ni vodila do skupnega nastopa vseh slovenskih političnih skupin.
Tretja napaka je bila zagrešena s tisto nesrečno ljubljansko „kon-zulto". Kot za duhovščino, je tudi za svetne predstavnike veljalo, da je bil nek stik z okupatorjem neizogiben. Toda z včlanjenjem v konzulto si je večina političnih predstavnikov, ki je vstopila vanjo, odžagala vejo, na kateri je sedela, obenem pa je dokraja kompromitirala ne le „meščanske stranke", temveč tudi vse, ki se jim je upirala ideja »direktne akcije", kakršno je pričela propagirati Osvobodilna fronta. Res je bila konzulta muha enodnevnica, toda škoda, ki jo je povzročila, je ostala nepopravljena do konca vojne in revolucije. Pri tem pa je treba poudariti, da tega vprašanja doslej še nihče ni obdelal do potankosti, da niso poznane vse okoliščine in da je povsem možno, da so bdi ti ljudje prisiljeni dati svoja imena in potem tudi potovati v Rim, da se poklonijo ,,Duceju". Toda na stvari sami se s tem nič ne spremeni!
Tretja napaka je v resnici napaka samo s splošnega, vsenarodnega stališča. Zagrešila jo je Osvobodilna fronta; vendar zanjo to ni bila napaka, temveč zavestna, premšljena odločitev. Vrgla je namreč med ljudi geslo: kdor ni z nami, je proti narodu. Ta miniaturna politična skupina se je torej ob dvomljivi podpori posameznikov z enega in drugega krila medvojnega političnega življenja proglasila za edino voditeljico odpora proti okupatorju in je vnaprej proglasila za izdajalca vsakogar, ki bi si drznil pomisliti na organizacijo odpora izven njenega okvira.
Vsakomur, ki se je ob tem zamislil, je moralo postati jasno, da tega
,;pravila“ Osvobodilne fronte ne bo mogoče izpolnjevati drugače, kot z nasiljem. V slovarju slovenskega jezika se je tisti čas pojavila beseda .jlikvidacija", ki pa ni imela nič opraviti s trgovinstvom. Likvidirati je bilo treba ljudi, ki so se temu ukazu Osvobodilne fronte upirali in so zato postali „izdajalci“. Tako sta padla Emmer in Praprotnik.
Likvidacije so se pričele, duhovi so se ločili: 17. maja 1942 je odšla na teren prva skupina oboroženih ljudi, ki ni bila pod kontrolo Osvo-bodTne fronte.
BELA KNJIGA
Druga izdaja naše BELE KNJIGE, je izšla za 40-letnico Vetrinjske tragedije.
Naj danes navedemo samo nekaj splošnih podatkov, ki se nanašajo na drugo izdajo:
Število registriranih žrtev komunistične revolucije in vrnjenih domobrancev je občutno višje od onega, ki je navedeno v prvi izdaji in Dopolnilu.
Iz zgolj tehničnih razlogov, pa da se prihrani na urejevanju in fizičnem delu, so imena v drugi izdaji navedena po abecednem redu; s tem, da je družinsko ime navedeno samo enkrat, poleg njega pa prva imena vseh oseb z istim družinskim imenom in kraj njihovega rojstva odnosno bivanja.
V prvi izdaji je bilo največ težav in največ napak pri uvrščanju posameznikov v občine. Ker je danes, po 40 letih, občinska razdelitev v Sloveniji popolnoma drugačna, je bil v tem še en razlog, da so imena navedena po abecedi.
Celotna knjiga je razdeljena na Štiri obdobja:
a)	od razpada Jugoslavije do srede julija 1942;
b)	od srede julija 1942 do 8. septembra 1943;
c)	od 8. septembra 1943 do 8. maja 1945;
d)	po 8. maju 1945.
Vsi navedeni podatki vsebujejo samo DRUŽINSKO IME, lastno ime in rojstni kraj odnosno bivališče posameznika. Podrobnosti smrti NISO navedene, zato bo prva izdaja Bele knjige še vedno služila in je nikakor ne gre zametavati.
Glavni odbor smatra, da je z izdajo popravljene in izpopolnjene Bele knjige uspešno izpopolnjena ena prvotnih nalog naše organizacije. Da bi se dalo te sezname še bistveno izpopolniti, se ne zdi verjetno; razen, če se odpro arhivi v Ljubljani. Popravki, ki bodo prejeti po izidu, bodo shranjeni z vsem ostalim dokaznim gradivom.
Prejeli smo s prošnjo za objavo:
Slovenski narodni odbor
želi vsem (Slovencem in Slovenkam v domovini, v zamejstvu in v zdomstvu milosti polne božične praznike ter mirno in srečno novo leto.
Ohranimo tudi v novem letu trdno vero v obstoj slovenskega naroda. V tisočštiristo letih je naš narod prestal mnogo hudega, je doživel mnogo napadov od vseh strani, je krvavel iz neštetih ran, pa je kljub temu obstal. Preživel bo tudi sedanjo težko dobo in se otresel vseh, ki mu kratijo svobodo in samostojnost, ki uničujejo slovensko zavest in kulturo ter ogrožajo slovenski jezik.
Zaupajmo v nov prerod slovenskega naroda. Zavedajmo pa se, da sta rešitev in novo vstajenje slovenskega naroda tudi v naših rokah, dokler bo med nami vladal duh politične demokratičnosti, mo.čne organizacijske enotnosti, ki ne odklanja različnosti, predvsem pa velika ljubezen do vsega slovenskega. Slovenski narodni odbor skuša z vsemi svojimi silami delati v teh pravnih, prosi pa za pomoč in sodelovanje vse Slovence dobre volje, da skupaj zgradimo lepšo slovensko prihodnost.
Za Slovenski narodni odbor:
RUDOLF SMERSU (predsednik)
DIOCESE OF OAKJLAND
November 7, 1085. Rev. Vladimir Kozina
Oakland, Ca. 94610
Dear Father Kozina,
I am happy to inform you that you have been honored by the Holy See for your years of distinguished and dedicated Service to the Church.
At my request you are being awarded the Benemerenti Medal, which was originally estabHshed by Pope Plus VIII. This medal is awarded in recognition for outstanding Service to the Church.
On Sunday, December 8, the award will be presented at a dinner for your family and friends and for the clergy of the Diocese at the Cathe-dral Center in Oakland. There will be a social at 5:00 PM followed by dinner at 6:00 PM.
May I be the first to offer my congratulations on this well deserved honor and to assure you of my continued prayers.
Sincerely,
4- John S. Cummins Bishop of Oakland
ŠKOFIJA V OAKLANDU
7. november 1985 Rev. Vladimir Kozina
Oakland, Ca. 94610
Dragi oče Kozina!
Srečen sem, ko Vam sporočam, da Vas je Sveta Stolica odlikovala za leta Vaše odlične in predane službe Cerkvi.
Na mojo prošnjo Vam je bila podeljena Zaslužna medalja, ki jo je prvotno ustanovil papež Pij VIII. Ta medalja, je podeljena v priznanje za odlično službo Cerkvi.
V nedeljo, 8. decembra bo v Katedralskem centru v Oaklandu odlikovanje izročeno na obedu za Vašo družino in prijatelje, kakor tudi za dio-cezansko duhovščino. Ob 5. uri popoldne bo družabni sestanek, ki mu bo ob 6. uri popoldne sledil obed.
Naj bom prvi, ki Vam čestita k tej dobro zasluženi časti in Vam zagotavlja svoje nenehne molitve.
Iskreno
+ John S. Cummins škof v Oaklandu
* * *
Tudi Zveza, društva in glasilo TABOR se navdušeno pridružujemo čestitkam za nedvomno zasluženo odlikovanje me samo neutrudnega delavca v vinogradu Gospodovem, temveč tudi naišega sodelavca — neugnanega, vztrajnega borca za BOGA — NAROD — DOMOVINO. Po naših molitvah in na priprošnjo mučencev njegove družine naj mu Vsemogočni nakloni še mnogo, mnogo zdravih in plodonosnih let na vseh poljih njegovega delovanja!
NAŠI MOŽJE
Tokrat se bomo spomnili onih mladoletnih domobrancev, ki sedaj stopajo v vrste 60 letnikov.
Prvi je Srečo šivic, ki se je rodil 13. januarja 1926 v Cegelnici pri Novem mestu. Kot 16-letni študent novomeške gimnazije je skupno s svojim starejšim pok. bratom Nikotom stopil že septembra 1942 v prvo skupino .,'štajerski bataljon" v št. Joštu, ki ga je vodil pok. kapetan Milan Kramjc. Srečo je ostal ves čas v novomeški skup'ni; v začetku kot vaški stražar, a pozneje kot domobranec. Ko se je formiral novomeški udarni bataljon, je bila tudi Mrakova četa, v kateri je bil Srečo, vključena v ta
bataljon. Nešteto je bilo pohodov in borb, ki se jih je udeležil. Pred koncem vojne je bil ranjen in se je kot ranjenec umikal z novomeškimi ranjenci nekaj dni pred koncem vojne. V prejšnjem Taboru štev. 11-12/85 nam je sam podrobno opisal ta umik v ičlanku „Zadnji vlak“, katerega je posvetil rešiteljici tega transporta, domobranski bolničarki ,,Ireni“ — Ivanki Primožič.
Kljub temu, da je imel pri delu v Argentini težko nesrečo in postal invalid, mu je ostalo domobranstvo sveta stvar in ob vsakem srečanju z njim vedno naš pogovor nanese na one čase.
Drugi je Franc Ovniček - „France“, ki bo dopolnil februarja letošnjega leta 60 let. Rodil se je v vasi Dolž pri Stopičah.
Še kot mladoletnik se je zaradi prepričanja in varnosti zatekel v Novo mesto, kjer je stopil v vrste protikomunističnih borcev. Bil je domobranec ,.Rupnikovega udarnega bataljona" kot ..trobentač". Ob koncu vojne je bil ranjen in se je zdrav i v Novem mestu ter se je umikal z novomeškimi ranjenci, kar je opisal Šivic v poglavju „Zadnji vlak", in se tako rešil vračanja —1 smrti.
Tretji je Bogdan Kosančič, ki se je rodil 7. februarja 1926 v Šoštanju (Sevnica) ob Savi.
Dolga je vrsta let Bogdanove protikomunistične borbe. Končno je prišel z ostalimi v Vetrinje in je bil v zadnjem transportu vračancev, ki je bil vrnjen 31. maja 1945. Bil je to 1. polk pod poveljstvom podpolkovnika Emila Cofa. Takrat pa se je že z gotovostjo vedelo, da jih vračajo v Jugoslavijo; zato je bilo vsem naročeno, naj zapustijo transport. To je Bogdan naredil in se tako rešil s;gurne smrti.
Vsi trije 60-letniki žive v San Justu oziroma v I. Casanovi, Buenos Airesu. Mogoče je še kateri 60-letnik, ki je izpadel, a na žalost nam niso znani podatki.
Vsem trem ..mladeničem" želimo, da b' nam jih Bog ohranil še mnogo let zdrave in čile med nami!
Teharsko jezero — slovenskih fantov grob
Pričujoča slika predstavlja Teharje, kjer je pokopanih nad 28.000 slovenskih domobrancev, srbskih četnikov in dobrovoljcev, hrvaških borcev in številnih civilistov, med njimi mnogo družin z otroci. Domačini iz te okolice še danes pripovedujejo o grozotah tistih dni. Ker so bila grobišča zelo plitva, je divjačina izgrebla nešteto človeških kosti, zato so komunistične oblasti, da bi prikrile svoje zločme, navozile gramoz in pokrile z njim grobove. Ob spodnji strani so zgradili umetni nasip in tako nad množičnimi grobovi med hribovjem in nasipom ustvarili umetno jezero. Pod njim počivajo tisoči, ki so padli pod streli brata-morilca.
Tekati to ujvefno	•
'■ »ji« ^*«MOw.
Tamlcašnji ljudje so prepričani, da bo nekoč sredi tega jezera stalo božjepotno svetišče, posvečeno vsem, ki so padli za Boga, narod in domovino.
Slava Vam, padli junaki!
(Slovenska država, Toronto, št. 9, 1085)
IZ DRUŠTEV
Okrožnica št. 1
Dragi soborci-domobranci!
Iskrene in vdane pozdrave vam vsem, kjerkoli so sedaj vaši domovi.
Rad bi se vam osebno predstavil kot predsednik — in to bom tudi skušal v bodoče storiti, kadarkoli in kjerkoli bo to mogoče. Zaenkrat pa tem potom želim želim vse dobro vam in vašim dragim.
Naj mi bo dovoljeno zapisati, kako močno si želim, da bi me sprejeli vsi člani organizacije, kakor so me sprejeli vaši delegati na občnem zboru v Torontu dne 81. avgusta 1985. Boste pač razumeli, da bi težko vršil posle ob zavesti, da sem nekak usiljenec. Prosim vas zato — povežimo se v duhu v tesne vrste, kakor za borbo doma, in posvetimo vse sile, sposobnosti in ljubezen delu za našo organizacijo.
Za nami so žalne komemoracije ob priliki 40-letnice domobranske tragedije, ki so bile letos posebno skrbno pripra.vljene in izvedene. Posebej moramo čestitati Clevelandčanom za veličastno prireditev na Orlovem vrhu. Toda komunizem ;še vedno obstaja in skuša organizirati svoje celice po vsem svetu. Zato tudi mi ne smemo prenehati z bojem proti širjenju komunistične ideologije. Bog nas je ohranil pri življenju ravno s tem namenom, da, kot žive priče komunističnih grozodejstev — umorov — požigov —• rušenja cerkva in šol — pričamo svetu o tem, razgaljamo komunizem in se borimo proti njemu vedno in kjerkoli smo!
Danes prihaja komunizem med nas z vabljivimi krilaticami, v lepih maskah domoljubja, kulture, dobrodelnosti in tako dalje. Če pa razbijemo te maske, se prikaže gnusen in lažniv obraz komunista.
Ali nam niso naši pokojni	borci pustili	nepisano podobno naročilo	—
testament: „Bratje in sestre —	naše delo	za	Boga, narod in domovino	—
nadaljujte!" Mar jih ne bomo poslušali in delo nadaljevali? Grešili bi, če ne bi pričakovali pri tem delu božje pomoči.
Zgodovina nas uči, da Stvarnik pokliče narode ob svojem času na preizkušnjo, da se izkaže, ali ima dotični narod še pravico do koščka zemlje na tem planetu. Domobranci so za nas uspešno prestali to preizkušajo pred božjo komisijo. Ne zapravimo torej pravic, ki so jih domobranci priborili za naš narod!	Pridobili	so	te pravice, ker so skušali	živeti tako, da so bili v dobrih	odnošajih	z	Bogom in s sočlovekom	na
zemlji — zavedajoč se, da se je treba za svobodo vedno boriti, kakor je to naglašal pokojni general Rupnik.
Živimo in delajmo torej po zgledu, ki so nam ga dali domobranci! To smo dolžni storiti za naše doma, ki ne morejo svobodno govoriti — posebno smo to dolžni doraščajoči mladini, ki išče resnice — dolžni pa tudi Bogu, ki nas je ohranil pri življenju.
Bog — Narod — Domovina!
Ludvik Kolman
predsednik Okrožnica št. 3 December 1985
Društvom, članom in odbornikom glavnega odbora:
Dragi soborci!
Bližamo se štiridesetemu Božiču, ki ga obhajamo daleč od svoje domovine. Mnogi, ki so z nami obhajali prvega v enem ali drugem taborišču, so odšli v tisto Veliko taborišče, kjer so zbrani tudi naši mučeniški bratje in soborci.
Ko je krščanstvo določalo svoje praznične dneve, je Božič, dan rojstva Gospodovega, določilo na dan, ko se prične noč spet krajšati, dnevi pa daljšati; se pravi na dan, ko se začne zmagoslavni pohod upanja in resnice, da potem na Veliko noč doseže svoj triumf — VSTAJENJE.
Po štiridesetih letih, posebej pa še po letu, ki je pravkar minilo, lahko rečemo, da se je tudi za nas ta zmagoslavni pohod definitivno pričel. V domovini, kjer se je nekoč o strahotnem zločinu v Kočevskem Rogu govorilo samo pritajeno, so bile sedaj postavljene glasne zahteve po dokončni popolni pravici. Zares oblast nanje še ni uradno odgovorila, toda prej ali slej bo prisiljena v to. Teh zahtev ne bo več mogoče zadušiti.
Resnica je na pohodu, narod v domovini jo zahteva in zahtevamo jo mi, iz katere sredine je bil iztrgan naiš najboljši del.
V tem duhu vam, dragi soborci, Glavni odbor TABORA ZDSPB želi mir blagoslov božji v tem svetem božičnem času, naj vas in vaše družine objame duh pričakovanja in upanja, ki se morata izpolniti, tako kot se je v betlehemskem hlevu izpolnila davna želja človeštva po odrešenju.
Odrešenje torej mora priti; resnica mora zmagati!
Vesel Božič in srečno Novo leto 1986!
Glavni odbor TABORA ZDSPB
NA REDNEM LETNEM OBČNEM ZBORU TABORA ZDSPB
ki je bil 31. avgusta 1985 v Torontu, Kanada, je bil izvoljen glavni odbor Zveze, ki ga sestavljajo sledeči odborniki za poslovno dobo 1985-1987, in ki je nekoliko drugačen kot smo ga objavili v Taboru štev. 11-12/85: Predsednik: Ludvik Kolman.
Podpredsedniki: so vsi predsedniki krajevnih društev, prvi pa vsakokratni predsednik clevelandskega društva Tabor.
Tajnik: Florjan Slak.
Blagajnik in socialni referent: Ivan Palčič.
Zgodovinski referent: Stane IMeško - P. Borštnik.
Nadzorni odbor:
Predsednik: Milan Dolinar.
Odbornika: Vili Zadnikar in Dušan Dimnik.
Prosimo popravite, kakor tudi, da nam oprostite. Op. ur.
29. REDNI OBČNI ZBOR TABORA ZDSPB (31. avgusta 1985 v Torontu, Kanada)
Posvečen je bil materam in očetom padlih in živih slovenskih domobrancev.
Dnevni red zborovanja:
Otvoritev občnega zbora.
Pozdrav in molitev.
Enominutni molk za umrle člane v tem letu. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora. Poročilo zgodovinskega referata.
Poročilo blagajnika.
Poročilo predsednika.
Debata na poročila.
Poročilo nadzornega odbora in razrešnica.
Nadzorni odbor predstavi novi glavni odbor.
Novi predsednik prevzame predsedstvo občnega zbora. Debata in predlogi novemu glavnemu odboru. Slučajnosti.
Zaključek z domobransko pesmijo.
Zajec Milan
Poročilo predsednika TABORA ZDSPB
Leto 1985 je leto junakov, spomin na pokol slovenskih domobranskih bataljonov pred 40 let;. Spomin na žalost slovenskih mater in očetov, ki so vzgajali svoje sinove v zdravem slovenskem duhu, da bi vse storili za dobrobit slovenskega naroda. Je spomin in žalost vsega slovenskega naroda za junaki, slovenskimi domobranci, ki so bili na sramoten način izdani po Angležih in po Titovih komunistih mučeniško pomorjeni brez sodnega postopka v Kočevskem Rogu, Teharjah, Podutiku in drugih krajih sirom Slovenije. Zato je tudi to leto posvečeno junakom, slovenski domobrancem, ki so pred 40 leti mučeniški umirali za Boga — Narod — Domovino.
Skoraj vsi na tem občnem zboru navzoči smo bili osebno povezani in poznani z njimi. Z njimi smo hodili na patrole, z njimi sodelovali na domobranskih pohodih v borbah, ko smo čistili po Sloveniji Titove komunistične partizane in lajšali življenje zatiranemu slovenskemu narodu. Ta povezanost z njimi nas je povezala, da smo po njihovi smrti zopet ustanovili TABOR ZDSPB, ki v tej organizaciji nadaljuje začeto delo generala Rupnika in pomorjenih slovenskih domobrancev; vse iz ljubezni do slovenskega naroda. In zato smo lahko ponosni, da izpolnjujemo njihovo oporoko, ki so nam jo zapustili, da branimo slovenski narod pred komunizmom, da razkrinkamo komunistične zločine in da povemu vsemu svetu, da je komunizem zlo in nesreča za vse narode na svetu.
Upam, da smo v tem letu 1985 svoje poslanstvo na lepi višini izvršili, kar se tiče TABORA ZDSP za to spominsko leto junakov. Bila je ponovno natiskana „Bela. knjiga" z dodatnimi imeni, ki so j;h pomorili Titovi komunistični partizani v letih 1941 do 1946, kar je v sramoto komunističnemu režimu in slovenskim partizanom. Po zaslugi Tabora ZDSPB je že napisana knjiga po svetovno znanem zgodovinskem pisatelju grofu Nikalaju Tolstoju o predaji slovenskih domobrancev po Angležih Titovim partizanom v letu 1945. Knjiga bo na svetovnem trgu prve mesece v letu 1986. Tabor ZDSiFB je s pomočjo svojih idealn h članov pripravil spominske razglednice z lepimi portreti za to spominsko leto. Bilo je veliko dopisov in člankov; tako v naših okrožnicah, v Taboru, v Ameriški domovini, v Slovenski državi in lepi odlomki povedani na slovenskem radiu v Clevelandu. Zato pohvalim vse, ki so sodelovali pri uspešni zaključni spo-
minski proslavi na Orlovem vrhu Slovenske Pristave, Geneva, Ohio. Za vse vaše sodelovanje vam najlepša hvala.
Hvala lepa vsemu zveznemu odboru in krajevnim društvom ter vsem članom za razumevanje in pomoč, da tako lahko nadaljujemo delo pomorjenih domobrancev in branimo ideale BOG — NAROD — DOMOVINA.
Novemu odboru pa želimo veliko božjega blagoslova pri delu.
Poročilo zgodovinskega referenta
Delovanje zgodovinskega referenta v pretekli poslovni dobi je bilo osredotočeno v drugi izdaji Bele knjige, ki je izišla v predvidenem roku, se pravi pred proslavo 40. obletn ce Vetrinja.
Kot je razvidno, so besedila ostala v glavnem ista kot v prvi izdaji, dodana pa sta angleški in španski povzetek. Seznami ubitih, padlih in vrnjenih so bili sestavljeni na osnovi prve izdaje, dopolnila iz leta 1975, seznama, ki nam je bil izročen v Argentini, in popravkov, ki smo jih prejeli.
Uredništvo se je od vsega začetka zavedalo, da tudi druga izdaja ne bo mogla biti popolna, ker je pač preteklo štirideset let in niti zapisani podatki niso več zanesljivi. Tako so bili v letu dni trdega dela, sestavljeni seznami v današnji obliki. Ker jih ni mogoče spreminjati in ker je to po vsej verjetnosti naša zadnja publikacija te vrste, se ob tem vprašanju NAČELNO ne bi imelo smisla ustavljati.
Dotakniti pa, se je treba nekaterih pripomb, upravičenih ali neupravičenih, ki so se pojavile in zaslužijo pojasnila.
PRVIČ .— vprašanje seznama, ki nam je bil prav s tem dejanjem sprožen razvoj, ki nam v resnici škoduje. Kot prejemniki seznama smo se ljudem, ki so nam ga izročili, zahvalili. Nekateri so to kritizirali, češ da so ti ljudje ves čas vedeli, kje se ta seznam nahaja, pa nam ga niso dali na vpogled. Očitek je upravičen; toda v olikani družbi se človek, ki nekaj prejme, zahvali za, to. To je eno osnovnih pravil človeškega občevanja.
Seznam nam je bil v veliko oporo, odnosno brez njega sploh ne bi mogli pripraviti nove izdaje Bele knjige. Dejstvo pa je, da so ljudje, ki so g-a pridrževali vsa ta leta, napravili naši stvari, se pravi stvari protikomunističnih Slovencev NEPOPRAVLJIVO ŠKODO, ker mnogih podatkov enostavno ni bilo več mogoče preveriti: ljudje, ki bi nam lahko pri tem pomagali, so pomrli, škoda je toliko večja, ker za to pridržanje ni absolutno nobenega veljavnega opravičila: seznam nam je bil odtegnjen iz zgolj političnih razlogov. V tem je zgodovinska krivda ljudi, ki so o tem odločali.
DRUGA pripomba se nanaša, na zanesljivost seznamov. Kot rečeno, se je uredništvo od vsega začetka zavedalo, da tudi druga izdaja ne bo absolutno zanesljiva. Zato je zgodovinski referat TAKOJ OB ZAČETKU DELA za drugo izdajo z javnimi pozivi in .članskimi okrožnicami pozval vse člane in javnost, naj še enkrat pregledata prvo izdajo in sporočita popravke, napake in dodatna imena.
Odziv je bil skromen. Odgovorov na razmnoženi „argentinski“ seznam praktično ni bilo, razen iz Clevelanda in za Gorenjsko domobranstvo iz Buenos Airesa. Povedati pa je treba, da so pri zbiranju učinkovito sodelovali tudi nekateri posamezniki iz organizacije Vestnika.
Ob vsem tem bi bilo preveč pričakovati, da bo uredništvo samo „od-krilo“ napake in ugotovilo imena, ki doslej še niso bila objavljena. Iz istih razlogov seveda so bile v drugo izdajo prenesene tudi nekatere pomanjkljivosti in napake iz prve.
Dalje: največja težava, ki spremlja vse naše publikacije, je v tem, da so že vnaprej ožigosane kot propagandni pamfleti brez neke resnične vrednosti, ali pa presojane kot izraz posebnih interesov neke organizacije ali celo posameznikov. Uredništvo je zato bilo prepričano, da je treba iz druge izdaje odstraniti ali ne vključiti vse, kar bi moglo biti kakorkoli zavrnjeno kot propagandno govorjenje. Vse naše trditve o namenih in dejanjih Komunistične partije so podvržene kritiki ali argumentom, IMENA POBITIH, PADOH IN VRNJEINI0H PA SO NE[DOTAKLJlVA. Teh dejstev ne more spodbiti nobena še tako prefinjena propaganda! Zato torej so bila nekatera besedila iz prve izdaje krajšana. ali celo izločena.
In slednjič *— zavedati se moramo, da je moč naših argumentov MORALNEGA in ne političnega ali celo propagandnega značaja. Svet še daleč ni pripravljen razumeti razlogov, ki so naš narod pognali v upor proti navalu Komunistične partije. Na zahodu še vedno prevladuje prepričanje, da je možna pol tična akcija proti komunizmu. Sele, ko bo svet do kraja spoznal značaj komunističnega gibanja, bomo mogli upati, da bo našla pravo razumevanje tudi naša samoobramba med revolucijo. Do tedaj pa moremo brez obotavljanja in pomislekov kazati samo na hekatombe svojih žrtev. VETRINJSKA TRAGEDIJA JE ARGUMENT, KI NAM GA NIHČE NE MORE IZBITI IZ ROK! Vetrinjska tragedija je zgodba ljudi, ki so bili zaradi svojega prepričanja pokončani brez pravega sodnega postopka. TA ARGUMENT PA ZAHODNI SVET DOBRO RAZUME!
Zgodovinski referat zato upravičeno smatra, da je z drugo izdajo Bele knjige zadovoljivo in učinkovito rešil svojo nalogo.
Blagajniško poročilo za glavno in socialno blagajno Zveze Tabor ea 29. redni občni zbor
Iz tega poročila je razvidno, da se je v tem poslovnem letu razdelilo podpore našim potrebnim in sicer:
Podpora	za	Božič ........................... 1.050	kanad.	dol.
Podpora	za	Veliko	noč ....................... 170	kanad.	dol.
Podpora	v avgustu	1985 ...................... 560	kanad.	dol.
Skupno 2.380	kanad.	dol.
Tako niso bili pozabljeni naši potrebni — invalidi.
f Radivoj Rigler
Zopet je posegla smrt v naše protikomunistične vrste. Po daljSi bolezni je dne 10. januarja lO&S umrl v bolnišnici Grand Bourg (Vel. Buenos Aires) soborec Radivoj Rigler.
Pokojni se je rodil 23. decembra 1910. leta v vasi Hotič pri Litiji. Izbral si je vojaški stan in je bil aktivni častnik Kraljeve garde v Beogradu, kjer se je tudi spoznal z že pokojnim Antonom Potočarjem.
Vojno vihro je preživel v Švici. Ker se ni hotel vrniti v domovino, ga je OZNA ozsodila na smrt češ, da je bil kolovodja med bivšimi vojnimi ujetniki, ki so odbili povratek v domovino in da je pripadal skupini, ki je pretepla Titovega emisarja, ki je februarja 1945. leta prišel v Švico z namenom, da spravi ljudi v Titovo vojsko.
Takoj ob ustanovitvi društva protikomunističnih borcev v Argentini je stopil v njih vrste in je tudi bil član stareSinstva. V društvu je aktivno deloval in večkrat predaval o ,,Naši borbi proti komunizmu danes". ,,Mi se danes borimo — ali pravilneje rečeno: morali bi se boriti za človeštvo, za rešitev človeštva pred komunizmom, ki je svetovni problem, ne samo slovenski. Zato se ne smemo zapreti sami vase, marveč smo dolžni po svojih močeh pomagati, da se ostvari svetovna protikomunistična fronta in potem v njej čim agilnejše sodelovati. Dokler je slovenstvo pod komunizmom, nima bodočnosti in bo izginilo, kot bodo izginile tudi vse druge narodnosti, če komunizem zavlada nad svetom."
Ob delitvi društva protikomunističnih borcev v Argentini je pokojni Radivoj odločno zastopal stališče, da morajo biti protikomunistični borci neodvisni od političnih strank, ker samo tako lahko svobodno razvijajo svoje delo. To njegovo naziranje ga je privedlo v Tabor-DSPB, a ga ni oviralo, da ne bi sodeloval v ,,Vestniku", ko je bil naprošen.
Pokojnega soborca Radivoja bomo ohranili v najlepšem spominu.
Naše globoko sožalje soprogi Adrijani in obema hčerkama z družinama.
TABOR — DSPB — Argentina
ZAVETIščNE NOVICE
Prvo nedeljo č mesecu decembru se 'že več let spominjamo umrlih odbornikov, članov tfh' dobrotnikov Rožmanovega zavetišča v San Justu.
Letos smo se zbrali v Zavetiču pri sv. maši 1. decembra 1985, ki jo je za. pokojne daroval č. g. župnik dr. France Bergant.
V prvi vrsti smo se spomnili prvega uradnega predsednika te socialne ustanove pok. Jožeta Musarja, ki je ravno na ta dan pred 15 leti, t. j. 1. decembra 1970 umrl na posledicah težke mesreče.
Jožeta Jenka, ki je umrl 18. decembra 1970, in ki je bil glavni pobudnik za. to ustanovo.
Dr. Srečka Baraga, umrl 1. februarja 1977.
Franceta Dermastja, umrl 26. oktobra 1980.
Poldeta Laha, umrl 27. aprila 1982.
Prof. Vinka Logarja, umrl 31. oktobra 1982.
Ivana Ahlina, umrl julija 1983.
Srečka Rusa, umrl 26. avgusta 1984 in
Rudolfa Keršiča, umrl 24. septembra 1984.
Kljub drugim prireditvam je bila udeležba pri sv. maši in kosilu zadovoljiva.
Po končani sv. maši je starešina borcev Tabor lic. Ivan Korošec pozdravil v naši sredini agilnega Taborjana Jožeta Cerarja iz Hamiltona, Kanada, ki nas je po 13 letih ponovno obiskal, a tokrat z ženo Kristino, in je obema želel, da bi lepo preživela teh nekaj ur med nami v Zavetišču. Pri kosilu pa je lic. Korošec pozdravil, čestital in podaril lično spominsko diplomo soborcu in odborniku Zavetišča Francetu Avguštinu, ki je 4. decembra 1986 izpolnil 60 let.
Tokrat smo dolžni zahvalo našim gospem za podarjene izvrstne potice. Zahvala vsem gospem v kuhinji, ki so pod spretnim vodstvom ge. Marije Podlogar pripravile okusno kosilo, zahvala strežnemu osebju a prav posebej zahvala našemu 60-letniku Francetu Avguštinu, ki nam je tokrat mojstrsko pripravil „asado“.
Zahvala, velja, kot vedno, vsem, ki ste prišli in tako podprli naše socialno delo, ter Vam kličemo: na svidenje še drugič.
Zavefščni odbor
Branko Rebozov
Vest o Vetrinjski traf/ediji
(Ob njeni 40i-letaici)
Vso noč sem z grozo spal, ne v izbi smrekovi doma, sanjal sem, da sem v krsti ležal in da so me matere žalostne beli prsti kropili.
In sanjal sem strašne udarce, da so črne rakve pokrov
čez mene s silo pokrili, zabijali kruto žeblje in so dolgi in ostri žebli tudi mene s krsto prebili.
In sanjal sem grozne reč:, da so me v krsti zabitega čez polje cvetoče nosili, iz desk je kapljala kri, nad menoj so krokarji krakali, za menoj pa pogrebci vpili.
In sanjal sem blodnje,
da so zdrffale grobarske vrvi,
ko so me v črno jamo spustili,
lopate zvenčale so, kepe bobnele
in jaz sem ostal sam in kipeč od življenja,
zasut v gomili.
In ni bdo v črni to krsti, in niso bili to žeblji, in niso to krokarji krakali, in niso to vpili pogrebci! in ni bilo v črni gomili.
Ah, kjer je bilo tako strašno, b:16 je za mojimi prsi.
Ko zvem, da so te, narod moj,
izdali perfidni Albijonci,
in ne sovražni okupatorji,
tvoji morilci bili so lastni sinovi,
in ti, domovina, ah, ti domovina,
bila si od trupel krasotnih, mladeniških
polni in krvavi grobovi.
In sem molil in molil in 'klel, in sem jih klel in klel in preklel in z menoj so jih kleli in kleli, in z menoj so molili in molili vsi bodoči slovenski rodovi.
Kadarkoli in m kakršnihkoli okolnoatih ho zopet zasijala svoboda nad slovensko domovino, vedno bo nosila neizbrisen znak zgleda in žrtve Slovenskega domobranstva, ki je ob ■jrravdm času vsemu svobodoljubnemu človeštvu pokazalo pravo pot: Bog — Narod — Domovina!
24. novembra 1985
Dragi urednik!
Po odloku N. O. za Slovenijo velja 29. oktober kot slovenski narodni praznik in dan naše zastave.
Letošnji slovenski narodni praznik v osrednji hiši na Ramon L. Falcon v Buenos Airesu je bil večjega pomena. Vseboval je izjavo Slovenskega N. O. za leto 1985. Na. ovitku .programa so razvidni trije datumi, ki predstavljajo mejnike, ob katerih je naš narod doživljal globoke dru'ž-beno-politične spremembe, ki so skozi eno sto’etje izoblikovale slovensko javno ž'vljenje.
1848 in 1918 sta za veliko večino zdomcev močno časovno oddaljeni, četudi je tako predstavljena kontinuiteta zgodovinskega razvoja. Leta 1945 pa se vsi, ki smo stari 50 in več let, dobro spominjamo. Ob vsaki teh zgodovinskih prelomnicah so slovenski možje znali izbrati lepe besede glede zahtev slovenskega naroda. Tako je storila prva slovenska vlada leta 1918. Prav tako je ravnal prvi slovenski parlament na Taboru 3. maja 1945; a kakšni so bili rezultati v praksi, je poglavje zase, ker lepota in besedni zaklad slovenskega jezika očividno ne ustrezata dosežkom v praksi.
V programu Slovenskega N. O. beremo zelo lepe misli, ki so jih podali predsednik ;SlNO Rudolf Smersu, dr. Tine Debeljak, dr. Marko Kremžar in arh. Jurij Vombergar. — Pričakovali smo, da bodo tile možje vsaj prav za 40-letnico Vetrinjske tragedije povedali nam zdomcem, domovini in svetu vso resnico, zakaj so slovenski domobranci nastali in se nesebično borili za svoj narod, kdo je bil njih inspirator in oče, ki je leta 1946 položil na, oltar maše domovine svoje stare kosti.
Zgodovina naše polpretekle dobe je bila tudi tokrat predstavljena v stari, zakrpani obleki, ki nam ne dela pred narodom in svetom nobene časti. Bo to dejstvo sedanji predsednik Slovenskega N. O. zopet opravičil s ,»spodrsljajem", kakor se to navadno dogaja, kadar gre za slovensko domobranstvo in gen. Rupnika? Verjeli smo, da bo novo vodstvo SNO popravilo hude napake iz preteklosti vsaj sedaj, ko je, ne od nas, v teku akcija za združitev borčevskih organ zacij. Prišli smo končno do grenkega spoznanja, da lepe besede še ne pomenijo iskrenih želja za spravo. Prepad, ki zija med domobranci in političnim vodstvom, je globok in ni ga mogoče premostiti z dobrimi željam1, ampak le s konkretnimi dejstvi. Namesto tega SNO povišuje samega sebe nad oblake, govori o svoji legitimnosti v zdomstvu in celo doma, kjer raste že tretja generacija Slovencev, ki o njem nič ne ve, a, mu kljub temu po 40 letih odsotnosti iz domovine hoče biti vodnik. Nek svoboden slovenski zgodovinar bo nekoč po dolgem in resnem študiju vzrokov in posledic, ki so nas privedle do Vetrinjske tragedije, spregovoril končno sodbo o vsem in o vseh, ki so jo povzročili in so zanjo odgovorni.
Iz globin kraških jam bo poslušal umirjene glasove domobranskih mučencev, ki ne bodo nič zahtevni do njega; hudi, zelo hudi pa bodo na one, ki jih iše 40 let po nasilni smrti prikazujejo v popačeni obliki ali vsaj zatujujejo zato, da, bi potešili svojo vest, ki ne najde miru! Kakšna bo njegova sodba si lahko predstavljamo.
29. oktober torej ni vseslovenski narodni praznik, ker so iz njega izključeni — izvrženi gen. Leon Rupnik in njegovi domobranci, to je ustvarjalci najčastnejšega poglavja naše zgodovine. Bo pa postal vseslovenski tedaj, ko bodo v njem našli prostora vsi, ki so se borili in umrli za Boga — Narod — Domovino.
Z borčevskimi pozdravi
N. F.
ZRN, 10. novembra 1986
Dragi g. Matičič!
Prav lepa hvala za Vaše pismo; veseli me, da ste vse v redu prejeli.
O ,,Teharskem jezeru" Vam trenutno ne morem nič konkretnega povedati, ker nisem nič hodil tam okoli. Slišal sem le, da so že letos poleti dovažali s kamioni zemljo, 'žlindro in smeti (!) in da so z buldožerji delali nasip, visok približno dva metra. Videl vsega, tega nisem, povedali so mi prijatelji. Bil sem namreč doma, tudi po žalostnem opravilu. Umrl mi je oče in v torek smo ga spremili na zadnji poti.
Ob tej priložnosti sem ■—• kot me je moj oče pred mnogimi leti naučil — pod velikim lesenim križem sredi pokopališča prižgal svečke tudi za pobite domobrance.
Če bomo šli za božične praznike spet domov, si bom šel Teharje oz. to gradbišče ogledat in bom naredil nekaj fotografij. V primeru, da bomo Božič preživeli tu, bom pa vsaj za Veliko noč gotovo doma. Kakorkoli že, čim bom izvedel kaj novega, Vas bom obvestil. Sicer pa mislim, da lahko navozijo toliko zemlje, kolikor hočejo: tega zločina niso mogli in ga ne bodo mogli zabrisati in skriti; ne pod zemljo, ne pod vodo, nikjer. Trdno sem prepričan, da bomo nekega dne vsa ta množična morišča odkopali, pa če jih bodo 1000' metrov globoko zasuli. In poskrbeli za dostojne grobove v blagoslovljeni zemlji. Ali vidite, dragi g. Matičič, še mrtvih se bojijo...
V Sloveniji val odpora proti priseljeni „južni brači“ in hkrati tudi proti nosilcem te politike narašča. Višek je bil zaenkrat dosežen v obsežnih pretepih v Idriji v noči od '28. na 29. septembra letos, ko je skupina južnjakov pred Modro dvorano pretepla štiri domače fante. No in ker je v Idriji zaenkrat še vedno več Slovencev, se jih je okoli tristo zbralo in so pričeli mlatiti vsakega, ki ni govoril slovensko. Močni policijski kordoni so komaj preprečili, da niso zažgali spalnega naselja. Medtem pa je druga skupina slovenskih fantov jurišala na idrijski grad, kjer so demo-lirali sobe tamkajšnjih stanovalcev (tudi južnjakov). Milica je bila skoraj nemočna, dobili so okrepitev iz Ljubljane in Nove Gorice. Skoraj ves te-
den je vladalo obsedno stanje, zaprli so veliko mladih, predvsem Slovencev, blokirali vse dostope v in iz mesta. Vsakega, ki je mosil značko ,.Slovenija, moja dežela", so avtomatično aretirali.
Oblast je vpoklicala tudi vojaško rezervo in civilno zaščito. Po Tolminu, Mariboru, Ljubljani in po drugih krajih so se pojavili napisi: „Idrija, mi smo z vami".
Toliko za danes. Prejmite prav prisrčne pozdrave
Va!š vdani
Ne
8. decembra 1£>85
Spoštovani gospod Pleško!
Nisem stalni bralec Tabora, večino pa jih preberem in to z velikim zanimanjem, čeprav sem vojno doživljal kot otrok, ta pri nas na Koroškem ni pustila tak h ran kot v komunistični Sloveniji, prizadeto pa doživljam usodo desettisočev. Prav na Koroškem, v zibelki slovenstva, se je začela, njihova tragična pot. Priče povedo, da so jo junaško prehodili in končali.
Svet brez Boga, ki ga komunizem nasilno in s spletkami razširja po vsej zemeljski obli, je v popolnem nasprotju s človekovo naravo. Najlepše je to pokazala Poljska; ali bo kdaj tudi Slovenija?
Naš veliki rojak škof Rožman ni zaman pozival proti brezbožnemu komunizmu; zdi pa se mi, da smo v naši krščanski ljubezni do bližnjega preveč popustljivi, premalo pozorni na komunisfčne vrinjence. Na Koroškem moramo paziti na člane avstrijske komunistične stranke. Ta se vedno postavlja Slovencem v bran; kakšna taktika je v ozadju, ni težko uganiti.
Zato gospod Pleško, še več takšnih pisem, kot je vaše v Taboru štev. 5-6, potrebujemo. Slovenski narod se mora zopet prebuditi.
Razmišljal sem o vašem p!smu gospodu Hornbocku. Res mnogo naredi Mohorjeva za Slovence, tem bolj jo moramo čuvati. Tudi jaz mislim, da je „napaka“ delo vrinjenca. Ga bomo našli?
Med drugim se moramo zamisliti tudi nad gospodom Vinkom Ošlakom. Ta agilni mož, ki 'že nekaj časa dela v Mohorjevi, je prišel gor kar naravnost iz Jugoslavije. Ne vem, ,če veste, da je bil 'še pred dobrim desetletjem hudo zagnan komunist. Tudi Celovški zvon je pisal o govoricah v Celovcu, ki da imajo gospoda Ošlaka za agenta UDBE. Toda brez ognja ni dima.
Spreobrnjencev je sicer na svetu mnogo, ruski disidenti so najglasnejši nasprotniki sovjetskega režima, vendar nekateri menda po dolžnosti.
Prepričan sem, da bomo zavedni Slovenci na Koroškem še naprej mejnik, ki ne bode prepuščal rdeče propagande. Da bi to dosegli, mora biti vez z zavednimi Slovenci bolj trdna.
Veselilo me bo, če vam bo moje pismo utrdilo prepričanje, da se Slovencem obetajo boljši časi.
Vljudno Vas pozdravlja	F. L.
Založništvom in pošiljateljem se lepo zahvalpujemo in toplo priporočamo.
THE SOUTH SLAV JOURNAL — Spring-Summer 1985, Vol. 8, No. 1-2 (27-28) — 7 Chesterford Gardens, London NW;i 7 DD. — Editorial Board: N. Marčetič MA, U. Loring MA, M. Davis ALA, Z. Antič, D. Pleničar, P. Taylor, F. Pomeranz MA. — CONTENTS: Features: — Aleksa Djilas, The Foundations of Croat Identity (I), A Sketch for historični re-interpretation. — Pedro Ramet, The Miracle at Medjugorje, A Functiona-list Perspective. — Arshi Pipa, The Other Albania, A Balkan Perspective — Ante Kadič, Evelyn Waugh on the Partisans in Croatia (I). — Vievvpoint: Milovan Djilas, Vugoslavia Declines to Join the Industrial World. — Memoirs and Reminiscences: — Ljubo Sire, Among the Liberators (VI) — Negovan Rajič, Hauptmann Robert Miinster. — Charles — Drago šporer, Air Force Reminiscences (I). — Mirko Ugrenovič, In the Interests of Truth and Justice. — Irfan Sijerčič, The ActiviUes of the “Young Moslems” at the End of the War 1944-1945. — Further Feature: — Robert F. Miller, Ethnic and Cultural Factors in Vugoslav Political Development (I) — Interview: — Dr. čavoškPs B.B.C. Intervievv. — Letter to the Editor: — Christoph Heu. (Zanimiv kritičen ozir na pr spevek Boška Kostiča “The Es-sence of the Sarajevo Assassination in 1914’’ v SSJ-u 1984, Vol. 7) — Dissent and Human Rights in Vugoslavia: — General NikoliVs letter of re-signation from LCY. — Dr. Izetbegovič’s Address at the 1983 Sarajevo Trial. (Oba prispevka sta izredno ilustrativna.) — Boo k Reviews: — Milovan Djilas: Rise and Fali, by Nora Beloff. — Ivan Supek: Krunski Svje-dok protiv Hebranga, by Frank Pomeranz. — Gordon Brook-Shepherd: Victims at Sarajevo. The Romance and Tragedy of Franz Ferdinand and Sophie, by Christoph Heu. — Edward Mozejko: Yordan Yovkov, by Michael Holman. — Števen L. Burg: Conflict and Cohesion in Socialist Yugoslavia: Political Making Since 1966, by Pedro Ramet. — Edo PiVičevič(ed): The Cartu!ary of the Benedictine Abbey of St. Peter of Gumay (Croatia), by Enima Mason. — Periodični Revieivs. — Notes on Contributors. — Bok and Periodicals Received.
SKUP — Informativni Bilten — No. 38. — Vol. IX-3 — Jul./Sept. 1985. — Poleg nekaterih izvirnih prispevkov pr naša 24 ponatisov iz raznovrstnih publikacij, ki se pečajo z jugoslovanskimi problemi; med njimi kar 4 ponatise iz goriškega ,,Katoliškega glasa“ (40 let po koncu 2. svetovne vojne, Partizansko slavje v Gorici 1945, Mrtvim v spomin — živim v opomin, Množični umori nimajo opravičila.) — SKUP je glasbo Grupe Intelek-tualaca, Melbourne, P. O. Box 309, Altona, Vic. 3018, Australia.
Nicholas Hagger, SCARGILL THE STALINIST? — The Communist
Role in the 1984 Miners’ Strike. — A Warning to the British People. ______
Foreivord by Frank Chapple. — Published by Oak-Tree Books Ltd., 11
Rosemont Ad., London NW3 6NG. — Printed by Pika Print Ltd., Genotin Rd., Enfield, Middlese ENI 2iAA, England. — Leto 1984, str. 128.'
Fatlier George Tiitto, MEDJUGOHJE: OUR LADY’S PARISH. — Published by Medjugorje Information Service, Peter Batty, 5 Magdalen Rd., St. Leonard's-on-Sea, East Sussex TN37 6EG — Printed by Pika Print Ltd.
—	England. — 1986 — Str. 72.
THE ORIG1N ANI) LEGACV OF VALTA (An East European View).
—	Extracts from the fortbcoming ELG publication. — Prepared by Con-stantine Zelenko, Vice-Chairman and member of the Ukranian National Delegation. — Published by European Liaison Group (EiLG), 22 Ladbroke Square, London Will SNA, England.
MARXIAN UTOPIA? — By Neven Sesardic and Donienico Settembri-ni (Preface by Frank Chapple) — Published by The Centre for Research into Communist Economies (ORCE), c/o Institute of Eeonomic Affairs, 2 Lord .North Str., London SW1P 3LB, England. — 1986, str. 80. — (Kdor želi dobivati nad vse zanimive informacije o publikacijah CROE in si zagotoviti prejem po zračni pošti 5 naslednjih zvezkov, naj pošlje na gornji naslov U$S 36.)
DAROVALE SO
Od 16. 10. 1985 do 16. 12. 1986
Za Zavetišče:
Austral - A
Marinšek Saša ................ 0.60
Jagodic Florjan .............. 0.60
Bogataj Mario ................ 2.60
Dimnik Dušan ............... 10.^—
Cestnik Jože ................. 5-20
Kromar Boris ................. 5.60
Rev. Bergant Franc, cerkvena nabirka pri sv. maši 1.12.85
v Zavetišču ................. 13.03
BobLek pri kosilu 1.12.85 v Zavetišču .................. 276.96
V	spomin na pok. Jožeta Trpina:
Hren Ludvik ................ 3.—
V	spomin na pok. Ignacija Knapa:
Fajfar Franc ............... 6.—
V	spomin na pok Marijo Lavrič:
Fajfar Franc ............... 5.—
V	spomin na pok. iz družine Cof:
Cof Emil .................... 5.—
V	spomin na pok. Ignacija Knapa:
Šušteršič Janez in Vera ....	5.—
V	spomin na pok. Lojzeta Horvata:
Pucko	Vinko ............... 1.—
V	spomin na pok. Janeza Pečka:
Kožar	Janez ............... 2.—
V	spomin na pok. Janeza Peršuha:
Kožar	Janez ............... 2.—
V	spomin na pok. Marijo Lavrič:
Kožar	Janez ............... 2.—
Ob 15-letnici smrti moža:
Dora Piegari de Musar .... 300.—
(v dol.)
Cerar Jože, Hamilton ...... 100.—
Kunovar Jože,	Mihvaukee ..	20__
Kunovar Ivan	in	Irena . 20.—
Limoni Janez	......... 20__
Mejač Miha	........... 20.—
Levičar Janez	............. 10.—
Kotar Rudi ................ 10.—
Menčak Franc .............. 10.—
BanVbič Ivan .............. 10.—
Smolič Jože ............... 10.—
Mavko Drago ............ 10.—
Jako® Edvard .............. 10.—
Doeherty Martin in Vida . . .	10.—
Rozina Franc .............. 2.—
Mejač Franjo .............. 25.—-
Butinar Antonija .......... 50.—
Milwaukee - Tabor ......... 60.—
Kolman Ludvik ............. 70.—
Jako® Ivan ................ 100.—
V apomin na pobite brate:
Jankota, Mirkota in Rafkota:
šdštenšič-družina, Hamilton . 100.—
Tiskovni sklad Tabor:
Austral - A
N. N., Capital ............. 5.—
Lesar Janko ................... 0.50
Miklavc Franc ................ 3.50
Hribar Marjan ................ 1.50
Skubic Anton ................. 1.60
Makovec Ivan ............... 1.—
Krajnik Anton ................. 1.50
Zakrajišek Jože ............... 1.50
(v dol.)
Žukovec Hilarij, Kanada ..... 14.—
N. N............................ 3.—
Pepevnak Franc ................ 17.—
Cerar Jože, Hamilton ....... 100.—
Berkopec Ivan, Cleveland ..	10.—
Medved Ana ................... 13.—
Vesel Stephan .............. 5.—
Socialni sklad Tabor:
(v dol.)
Torkar Franc, Kanda ....... 8.—
Meglič Ignac .............. 38.—
Pepevnak Franc	....... 10.—
Zakrajšek Viktor	.... 8.—
Vrečar Viktor .............. 8.'—
Žukovec Hilarij	.... 14.—
Klemenčič Stane,	Trenton ..	100.—
Škerlj Franc ................. 10.—
Košir Franc ............... 10.—
Trček Ivan ................. 10.—
Gospodarič Albin.	Batawa . .	• 10.—
Medved Angela ............. 10.—
Medved Ivo .................. 20.—
Bavdek Anton .............. 20.—
Dejak Alojz ............... 18.—
Lavriša Valentin	....... 10.—
Ugovšek Stane ............. 100.—
Kastelic Ivan ............. 8.—
Zabukovec Iz'dor,	Hamilton .	8.—
Cerar Jože .................. 20.—
Malevič Anton ............. 8.—
Kastelic Ludvik ........... 8.—
Grebenc Ana ................ 3.^—
Staniša Frank ............. 8.—
Cestnik Vinko ............. 43.—
Palčič. Ivan .............. 13.—
Pust Jože ................. 8.—
OPOZORILO naročnikom v Argentini: Naročnina “Tabora” za leto 1980
je 5.- Avstralov.
TARIFA REOUCIDA	
Concesl6n	N9 8133
FRANOUEO	PACADO
Concesl6n	N? 2*1»
Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 300.434.