'ercator Turist Mercator Turist Mercator Turis ENA VELIKIH LOVSKIH RAZSTAV TEGA STOLETJA V NURNBERGU - DIVJE ŽIVALI IN OKOLJE od 23. maja do 1. junija 1986, NURNBERG MUNCHEN Vabimo vas, da z nami obiščete mednarodno razstavo lovstva in ribištva. Namen razstave je predstaviti odnos divjad - okolje, prikazati najnovejše strokovne ugotovitve na tem področju in številne mednarodno ocenjene lovske trofeje. Na tej razstavi bo sodelovala tudi jugoslovanska lovska organizacija. Za obisk razstave smo pripravili 2-dnevno strokovno potovanje: i I Odhod iz Ljubljane ob 6. uri s Trga osvoboditve (Univerza). Vožnja čez Ljubelj in po visokogorski avtomobilski cesti skozi predor Katschberg mimo Salzburga do Munchna. Takoj po prihodu nastanitev v hotelu B kat. (v središču mesta). Po želji ogled Nemškega lovskega muzeja, ki hrani veliko zbirko lovskih trofej in lovskega orožja, številne slike in drugo lovsko opremo, medalje itd. Po želji tudi obisk ene munchenskih pivnic. Prenočitev. Zgodnji zajtrk in vožnja do 150 km oddaljenega Nurnberga. Takoj po prihodu ogled velike mednarodne lovske razstave. Popoldne vrnitev mimo Munchna in Salzburga (po isti poti) s prihodom v Ljubljano v poznih večernih urah. CENA POTOVANJA: 24900 DIN ZA OSEBO_____________________________________________ V ceni so vključeni: prevoz z avtobusom, prenočišče z zajtrkom v hotelu B kat. (dvo- in troposteljne sobe s prho in WC), vstopnina za razstavo v Nurnbergu, organizacija, vodstvo. Prijave sprejemamo do 14. aprila 1986 oz. do zasedbe avtobusa, zato priporočamo, da se čimprej odločite in nam pošljete prijavnico z akontacijo in naročilnico. Za prijavo je potrebno: - izpolniti prijavnico, ki jo dobite v naši poslovalnici (pokličite nas in poslali vam jo bomo); - s poštno nakaznico ali osebno morate ob prijavi vplačati na naš naslov 9000 din akontacije (če se želite zavarovati za primer odpovedi potovanja, pa vplačate 10000 din); - prijavnica bo veljavna na dan prispele akontacije ali naročilnice. Pridržujemo si pravico spremeniti ceno potovanja v primeru spremembe cen prevoznika, hotelsko-gostinskih storitev ali deviznega tečaja in odpovedati potovanje v primeru premajhnega števila prijav ali višje sile. Izračun je bil narejen po veljavnih cenah in veljavnem deviznem tečaju 27. februarja 1986. ŽELIMO VAM SREČNO IN PRIJETNO POTOVANJE! MERCATOR TURIST 61000 LJUBLJANA Tavčarjeva 6, tel.: (061) 317 285, 312 254 Mercator Turist Mercator Turist Mercator Turi IZ VSEBINE LOVEC glasilo Lovske zveze Slovenije, revija za lovstvo letnik LXIX, št. 4 april-mali traven 1986 Lovca izdaja Lovska zveza Slovenije Tiska ga Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. Poštnina je plačana pri pošti 61102 Ljubljana UREDNIŠKI ODBOR: Predsednik Borut Ingolič Odgovorni urednik Boris Leskovic Ada Bitenc, Lojze Černe, Branko Galjot, Jelo Gašperšič, Ivan Nečemar, Mitja Rebec, Konrad Sajdl in Bojan Vomer Lektor in korektor Sončika Lorenci Tajnica uredništva Vanja Bartol Lovec izide praviloma vsak mesec Prva številka letnika izide v začetku leta, v januarju. Ta številka je izšla v 23300 izvodih. Po mnenju Republiškega sekretariata 2a kulturo in prosveto SRS, št. 421-2/72, je LOVEC oproščen prometnega davka. Letni prispevek zveze lovskih družin Po članu lovske družine Lovski zvezi Slovenije, v katerem je vračunana tudi naročnina za glasilo Lovec za leto 1986 •n Zlatorogovo knjižnico, je 2188 din (od tega za glasilo Lovec 1255 din). •zvod revije stane 130 din. Za druge naročnike je letna naročnina 3300 din za mozemstvo 6600 din Naročnino je treba plačati vnaprej na žiro račun Lovske zveze Slovenije. Vse gradivo za objavo pošiljajte Uredništvu glasila LOVEC, Zupančičeva 9 - p. p. 505, 61001 Ljubljana. Telefon (061) 214948. Nenaročenih rokopisov in slik ne vračamo. Cene malim oglasom: ŽL15 besed 400 din, od 15 do 25 besed d|n, od 25 do 30 besed 1100 din. vsako nadaljnjo besedo 30 din. v qd «e lovskih organizacij s|oveniji velja polovična cena. ^ale oglase je treba plačati vnaprej na žiro račun zveze Slovenije, Župančičeva 9, HUbljana: 50101-678-47158. 98 Srečanje raziskovalcev in praktikov na »Bonskih lovskih dnevih 1985« Lojze Černe 100 V boj za vsako jerebičjo kito 103 Ureditev remiz za malo divjad Anton Brencelj 105 Po volčjih sledeh Anton Razpet 109 Ruševec na Škofju Mitja Rebec 111 Na mrhovišču Peter Grošelj 113 Zanimiv severni gost Kirgiz Altmatov 114 Lakota (odlomek iz romana) Lovska organizacija: 116 Srečanje na Zasavski gori -E. Sajovic 116 Razmišljajmo skupaj-M. Toš 117 40 let dela LD Vojnik-F. Križnik 118 O delu LPZ ZLD Prekmurje -G. P. Jubilanti: 119 Stanko Lapuh - osemdesetletnik 119 Janez Klobučar - petinsedemdesetletnik 119 Ivan Kodre - sedemdesetletnik Lovski oprtnik: 121 Srečanja -P. Šterk 122 Lisica je prišla triindvajsetih -V. Arnuž 123 Pižmovka tudi na Bledu - F. Brane V spomin: 123 Emil Lekše 124 Evgen Železen 124 Franc Obreza Lovska kinologija: 125 Uspeh slovenskega vodnika na mednarodnem tekmovanju nemških žimavcev-V. Pirher Priloga te številke: Samoupravni sporazum o enotnih gojitvenih smernicah in rajonizaciji divjadi v SR Sloveniji za obdobje 1986-1990 SLIKA NA NASLOVNICI: Na začetku vegetacijskega obdobja se začno gamsi pomikati spet v višje lege, v svoja poletna stanišča. Pri tem je zanimivo, da odidejo nekateri gamsi v ta območja še pred ozelenitvijo, ki je zaradi nadmorske višine zakasnela. Razlago za te vertikalne premike med zimskimi in poletnimi stanišči najdemo v iskanju dobre hrane, pa tudi v iskanju ustreznejših temperaturnih območij. Vsi drugi dejavniki so manj pomembni. Občutek ugodja toplote je za gamsa prav gotovo bistven, saj se je mora! prilagoditi gorskim podnebnim razmeram. Pozimi so gamsi raje v toplih in sončnih staniščih, v vročih dneh pa si poiščejo hladnejša stanišča in preiože čas iskanja hrane v hladnejše ure dneva. Foto Martin Rovšček, Diana Srečanje raziskovalcev in praktikov na »Bonskih lovskih dnevih 1985« Posvetovanje s tem naslovom, ki je bilo že osmič zapored, je organizirala in vodila »Raziskovalna služba za lovstvo in preprečevanje škod od divjadi« dežele Severno Porenje in Vestfalija s sedežem v Bonnu (vodja te službe je dr. E. Ueckermann). Kot običajno so poleg raziskovalcev sodelovali številni praktiki, kar je ponovno potrdilo osnovno zamisel takih srečanj, to je, izmenjati izkušnje raziskovalcev in jih s tem kar najbolj približati praksi. V prvem prispevku je dr. E. Ueckermann pregledal razvoj in stanje v proizvodnji kemičnih zaščitnih sredstev, predvsem z vidika poskusov pred širšo uporabnostjo, ki so bili prvič opravljeni leta 1949. Do leta 1968 so bili preskusi novih preparatov neobvezni, od tega leta naprej pa so obvezni. Od ustanovitve raziskovalne službe v Bonnu so tu obravnavali 199 različnih zaščitnih sredstev, od tega 120 proti zimskemu in 13 proti poletnemu objedanju, 43 proti lupljenju, 10 za odvračanje divjih zajcev in kuncev in 13 proti drgnenju (guljenju), vendar je uporabno dovoljenje dobilo le 29 preparatov. Glavni razlog za odklonitev je bil premajhna učinkovitost in slaba obstojnost zaradi vremenskih vplivov. Sredstva proti zimskemu objedanju se običajno nanašajo oktobra in novembra. V tem okviru so proučevali tudi posledice kasnejše uporabe takih sredstev na spomladansko rast in pri 11 od 19 preskušenih preparatov ugotovili, da zavirajo rast zaščitenih sadik. Sicer v ZR Nemčiji letno prodajo za okrog milijardo DM rastlinskih zaščitnih sredstev, vendar od tega za varstvo gozdnih rastlin le za dva in pol milijona DM. Industrija in trgovina ugotavljata vedno slabše tržne rezultate, kar pove- zujejo z znižanjem številčnosti parkljaste divjadi in z aktivnostmi za izboljšanje prehranskih razmer za divjad. 10000 jelenov Izredno zanimivo je bilo poročilo o razvoju jelenjega rogovja v gojitvenem območju Harz, za katero je v obdobju od 1959 do 1983 študija zajela 10 000 jelenov. Ugotovitve kažejo, da se rogovje razvojno krepi do devetega leta življenja, od tega leta do 15. življenjskega leta je dokaj izenačeno, vendar pa lahko postaja rogovje težje vse do 16. leta. V 17. letu pri jelenih na tem območju opažajo naglo upadanje moči rogovja. Telesna teža (v obravnavanem območju in okolici) od 8- do 12-letnih jelenov je naraščala v povprečju za 15 kg na leto. Vendar to povezujejo tudi z izboljšanjem prehranskih razmer za jelenjad l/ začetku aprila fazani-samci poiščejo primemo mesto za rastišče, kjer z značilnim oglašanjem, poskakovanjem in udarjanjem s perutmi vabijo fazanke na rastitev Foto T. Kočar, Diana zaradi velikih vetrolomov, redkejše sadnje v gozdnih kulturah (medvrstna razdalja 3 metre), pašnikov in krmnih njiv ter krmljenja, pa tudi z znižanjem številčnosti jelenjadi (kar je povečalo stopnjo prirastka), še posebej pa z ustreznejšo starostno sestavo. Tako mora biti v deležu odstrela jelenjadi moškega spola najmanj 65 % telet in jelenov kategorije III. (pri nas je to kategorija C - lanščakov). Ena od zanimivih ugotovitev razprave 0 tem poročilu je bila ta, da se je treba takih vprašanj lotevati z merljivimi kazalci, ne pa z ugotovitvami raznih “okroglih miz«. Poročali so o izkušnjah pri gojitvi srnjadi in o izrednih kakovostnih spremembah v določenih območjih, kar nedvoumno povezujejo z doslednim in odgovornim izvajanjem gojitvenih smernic, in to seveda velja tudi za jolenjad. V gojitvenem območju »Det-mold«, ki je v tej deželi največje, se je °d leta 1959/60 do leta 1984/85 delež desetletnih in starejših jelenov povečal °d 3,8 na 17,4%. Najmočnejše rogov-ie v letu 1983/84 je doseglo 217,26 točk. Steklina Naslednji dan so predstavili izkušnje Pd naporih za preprečevanje stekline s cepljenjem lisic. To je izredno pomembno, ker se samo z odstrelom, zlasti v sklenjenih gozdovih, številčnost 'sic ne da zadovoljivo obvladati. Ugo-tavljajo, da je intenzivnost lova na lisice Sorazmema interesu lovcev do lova na malo divjad. Ko znaša spomladanska številčnost tri do štiri lisice na 1000 ha, 06 steklina neha širiti. Pred izbruhom 0°lezni so v pogorju Eifel ocenjevali Jesensko številčnost lisic na 30 do 40 olvali na 1000 ha. eklina je Severno Porenje - Vestfali-j° dosegla z vzhoda leta 1953. Sedem Je širjenje omejevala reka Ren. Prvi a dekline je izločil 75 % vseh lisic, csledica pa je bila, da se je odstrel aJcev povečal za 400%. g marcem leta 1983 in majem 1985 I ° na Bavarskem, Spodnjem Saškem v Pokrajinah Baden - VVurttenberg, essen in Schlesvvig - Holstein opravili akcij cepljenja lisic in na 16 000 km2 Položili 435000 tovrstnih vab. _0Jedanje ugotovitve so pokazale: a je v ravninskem ali gričevnatem lisic Vat)e dose9'° d° 85 % vseh da je najmanj 50 do 75 % lisic na ta stj^ mogoče učinkovito cepiti proti Pri intenzivni reji mlekarice aprila že vodijo mladiče Foto J. Papež V okrožju Arnsberg so na površini 52 830 ha položili 106000 vab (20 vab v obliki kurjih glav na 100 ha) s cepivom in sredstvom (klortetraciklin), ki na kasneje uplenjenih lisicah omogoči ugotoviti, ali so vabo oz. cepivo požrle. Pri izpeljavi te naloge, s katero bodo nadaljevali še dve leti, je izredno pomembno sodelovanje lovstva in tamkajšnje oblasti. Sicer pa bo ta akcija veljala 250000 mark (preprečevanje svinjske kuge v tej pokrajini stane 52 milijonov mark na leto). 100000 rešenih mladičev srnjadi Na podlagi zakonskih predpisov imajo ustrezni vladni organi pooblastilo, po katerem je treba pri vseh kmetijskih ali gozdarskih delih uporabljati zaščitna sredstva, ki preprečujejo »bolečine in škodo na divjadi«. Pri tem gre predvsem za uporabo naprav, s katerimi bi kar najbolj zmanjšali izgube na divjadi zaradi kmetijske mehanizacije, zlasti kosilnic in kombajnov. Za doseganje tega naj bi služile številne različne naprave, ki delujejo na mehaničnem principu, često v povezavi z električnimi impulzi. Leta 1983 so na površini nekaj tisoč ha opravili nalogo, pri kateri so spremljali razne tipe »reševalnih naprav« na mehaničnem principu. Ugotovili so, da so rešili 74 % mladičev srnjadi. Skupno je bilo opaženih 232 mladičev, 140 jih je ta naprava preplašila, 49 jih je bilo kljub temu prekošenih, 43 pa jih je pobegnilo še pred učinkom reševalne naprave. Uspeh je bil najmanjši pri mladičih, starih manj kot 7 dni, saj le-ti še ne bežijo, pač pa se pritajijo. Starejši mladiči so bili po dotiku z reševalno napravo rešeni kar v 84%. Popolnega uspeha seveda ne gre pričakovati, vendar je pri letnih izgubah okrog 85000 mladičev 74-odstotni delež rešenih dovolj zgovoren podatek. V zaključnem delu posvetovanja je bil podan tudi referat o ukrepih za zmanjševanje izgub divjadi v cestnem prometu in o prometnih nesrečah v zvezi s tem. Med osnovne ukrepe spada ustrezna številčnost, enakomernejša razporeditev pašnih površin, optična in akustična odvračala, kemična sredstva, ograje, nadhodi in podhodi za divjad. Doslej so v ZR Nemčiji ogradili 2113 km avtocest. Pomemben je tudi varovalni pas, to je čistina na robovih cest, ki mora biti široka 6 do 8 m. Zanimiv je podatek, da je med damjeki razmeroma kar 5-krat več izgub v cestnem prometu kot med jelenjadjo. Vzrok je etološke oz. vedenjske narave, saj se jelenjad hitro odstrani s cestišča, damjek pa potrebuje več časa, se ustavlja ali celo približa sredini cestišča in bližajoče se vozilo največkrat prepozno spozna kot nevarnost. Vzdrževani, košeni, gnojeni in del leta tudi soljeni cestni robovi z raznovrstnim rastlinstvom pomenijo tudi veliko nevarnost za divjad. Zlasti med mlajšimi jeleni se izgube na cesti povečajo v času selitev pred rukom. To iz navedenih vzrokov velja tudi za damjeka. K zmanjševanju škod, ki jih na divjadi povzroča promet, pa tudi narobe, spada nedvomno tudi pravilnejša vožnja oz. ustrezna cestna signalizacija, pa tudi upoštevanje življenjskih lastnosti divjadi ob načrtovanju, gradnji in vzdrževanju cest ter cestnih robov. Po: Wild und Hund, št. 20/85/86 - pripravil Blaž Krže V boj za vsako jerebičjo kito Lojze Černe Jerebica je po naravi izredno skromna in prilagodljiva živalska vrsta. Kot avtohtona vrsta je pri nas še do nedavnega naseljevala domala ves obdelan svet. Najbolj številna je bila v izrazito ravninskem svetu, neredka pa tudi vse do gorskih osamelih kmetij. Prilagodila se je razmeram na polju, kjer je našla vse, kar je potrebovala za življenje -mesta, kjer se je zadrževala in razmnoževala, hrano in kritje. Po letu 1960, zlasti še po hudi zimi 1962/63, ki je bila za jerebico katastrofalna, pa je začela ta poljska divjad povsod po Sloveniji naglo izginjati. Zdesetkana, kakršna je ostala po hudi zimi, si marsikje ni več opomogla in je iz mnogih krajev postopoma povsem izginila. Toda jerebico je v naslednjih letih bolj kot huda zima prizadel razvoj kmetijstva z vsemi posledicami, ki so vplivale na poslabšanje življenjskih razmer za vso poljsko divjad. Jerebica se razmeram, ki so nastale z modernizacijo kmetijstva, ni mogla prilagoditi. Najbolj jo je prizadelo to, da v Sloveniji nekaj let nismo sejali žita, poleg tega pa združevanje zemljišč v velike njivske komplekse, strojna obdelava, zgodnje košnje, uporaba agroke-mičnih sredstev in še zlasti krčenje grmišč, gozdičev in poljskih živih meja. Razmere za jerebico in drugo poljsko divjad se v nekaterih območjih Slovenije še naprej slabšajo. Prav v zadnjem času smo bili priča številnim posegom v kmetijski prostor, ko so z melioracijami in zložbami zemljišč nastale velike poljedelske površine brez kakršnegakoli kritja in tako brez vsake možnosti za obstoj jerebic. Ko nastajajo velike brezgozdne kmetijske površine, se postavlja vprašanje, ali bodo ostale te površine trajno mrtve - brez živalskega sveta - ali pa jih je mogoče naseliti s kako drugo živalsko vrsto, ki bi se zmogla prilagoditi novim razmeram. Novo nastalim razmeram se za zdaj še najhitreje prilagaja srnjad, ki na velikih golih površinah že dobiva značaj poljske divjadi. S srnjadjo pa še zdaleč ni mogoče zapolniti vrzeli, ki je nastala z izginitvijo jerebice in divjega zajca. Na te površine še vedno spadata prav jerebica in zajec, saj sta vrsti razmeroma odprtega ravninskega sveta. Z novimi melioracijami in zložbami jima pravzaprav širimo življenjski prostor. Pri tem gre samo za vprašanje ustreznih razmer na tem prostoru. Če na takem prostoru npr. ni snega oziroma so zime blage s kratkotrajno snežno odejo, lahko živi jerebica vse leto na povsem odprtem polju, brez kritja oziroma remiz. V naših razmerah - z obilico dolgotrajnih snežnih padavin - pa je za obstoj jerebic odločilnega pomena prav kritje. Brez kritja oziroma ustreznih jerebičjih remiz jerebice pri nas ni mogoče gojiti, pa čeprav gre za razmeroma lepo ob- delane kmetijske površine. Jerebica potrebuje razmeroma malo kritja, precej manj kot fazan, tako da lahko naseljuje mnogo širši kmetijski prostor kot fazan. Zato jo je bolj prizadelo vsesplošno pomanjkanje kritja kot sama intenzivacija kmetijstva. Če bi na intenzivno obdelovanih površinah pustili jerebici ustrezne remize, bi jo na teh tleh še obdržali. Da je to res, dokazujejo nekatere evropske dežele, ki imajo bolj intenzivno kmetijstvo, kakor je naše, pa jim je jerebico uspelo obdržati. Pri tem, ko po eni strani ugotavljamo, da se razmere za jerebico ponekod slabšajo, pa je po drugi strani res, da se v območjih, v katerih so obdržali pretežno kmečki način pridelovanja, razmere zanjo naglo izboljšujejo. Tam so kmetje spet začeli obdelovati doslej opuščene njivske površine, zlasti pa so, kar je za jerebico posebej pomembno, na vseh kmetijskih tleh začeli ponovno sejati žito in strniščne posevke. S širjenjem obdelanega sveta pa se jerebici spet zboljšuje in veča življenjski prostor. Seveda takih razmer, kot jih je imela jerebica v nekdanjem ekstenzivnem kmetijstvu, prav gotovo ne bo več. Modernizacija kmetijstva jerebici ni naklonjena, zato bo tudi v prihodnje ta divjad pretrpela veliko več izgub, kot jih je nekdaj. Seveda pa to ne pomeni, da jerebic z ustrezno ureditvijo lovišč in ob vsestranski pomoči ne bi bilo več mogoče uspešno gojiti. Potrebno bo samo to, da bomo spremembam na polju prilagodili način gospodarjenja in jerebici z raznimi ukrepi pomagali, in sicer najprej pri tem, da bo spet zasedla vsa kmetijska tla, nato pa bomo morali skrbeti za to, da bo njeno število vedno primerno visoko. Povsod tam, kjer se je jerebica obdržala, v zadnjem času njena številčnost narašča, in sicer zaradi izboljšanih razmer in zaradi dolgoletne popolne ali vsaj delne zaščite. In prav te jerebice, ki so se v posameznih območjih še obdržale, bi morale postati osnova za ponovno razširitev jerebic, zato je narobe, da iščemo druge možnosti za naselitve. Lovske organizacije, ki imajo jerebico še v loviščih, bi se morale iz Kozolčki so najboljša umetna zaščita za prezimtjenje jerebic, obenem pa krmišče za jerebice in divje zajce 150 cm 200 cm DOBRA REMIZA ' SLABA REMIZA Odrasle poljske žive meje ne dajejo ustreznega kritja, zato jih moramo na vsakih nekaj tet posekati, da se razvije nizka grmovna podrast solidarnosti do drugih lovišč odreči odstrelu jerebic in tako omogočiti, da bi jerebica širila svoj življenjski prostor. Dokler jerebica ne bo naselila vsega kmetijskega prostora, je neprecenljiva škoda, da je dovoljen odstrel jerebic. Tudi v loviščih, kjer jerebico še imajo, bi se morali zavedati, da je tudi njihovim jerebicam obstoj zagotovljen le, če bo naseljevala večja območja, ali še bolje - vsa kmetijska tla. S smernicami za obdobje 1986-1990 je sicer odstrel jerebic dovoljen le v tistih loviščih, v katerih znaša spomladanska številč-n°st 10 parov na 100 ha, s pogojem, ba se najmanj 50 % načrtovanega odstrela nameni odlovu za naseljevanje jerebic v druga območja. Ne glede na te možnosti pa bi bilo edino pravilno, da bi vsa lovskogojitvena območja sprejela sklep o popolni zaščiti jerebice ln bolj kot o odstrelu razmišljala o tem, s kakšnimi ukrepi bi jerebico razširili Po vseh območjih, v katerih se je spet naselila, oziroma, kako ji je mogoče razmere v njenem prostoru izboljšati. pri tem se moramo zavedati, da so najbolj dragocene prav tiste jerebice, ki so se pri nas obdržale do danes, in teh ni mogoče nadomestiti s kupljenimi oziroma z naseljevanjem od drugod ali iz umetne zreje. Za ukrepe za razširitev jerebice mora Prevzeti odgovornost vsa lovska organizacija in biti mora bitko za vsako jerebičjo kito! Nedopustno je, da se zapiramo v okvire posameznih lovskih °rganizacij, ki tako rade takoj, ko se Pojavi nekaj več jerebic, določijo ustre-Zno število teh ptičev za odstrel. Na 'ak način se jerebica še dolgo ne bo razširila in bo slej ko prej po kaki katastrofalni letini nenadoma ogrožena todi na tistih območjih, na katerih še živi. Z izboljšanjem razmer lahko gojimo Jerebico na vseh poljedelskih tleh Z oblikovanjem velikih njivskih površin jerebica ni izgubila svojega osnovnega 2lv|jenjskega prostora, prav tako kot 9a ni v območjih z drobno njivsko strukturo. Razmere za jerebico so se Poslabšale le v tem, da pretrpi preveli-e izgube, ki onemogočajo njen obstoj. K'er so dobre remize uničene in je zato rr|alo možnosti za gnezdenje, gnezdi Jerebica skoraj izključno na njivah v rrriilnih rastlinah in na travnikih, kjer Pa pri košnji propade večina gnezd. V Prejšnjih razmerah, v ekstenzivnem 9ospodarjenju, je potrebovala jerebica razmeroma malo kritja, in še to v glav-nem le v zimskem času kot varstvo Pred plenilci in slabim vremenom. Po- sebnih mest za gnezdenje ni potrebovala, saj so bila gnezda zaradi pozne košnje varna tudi na travnikih in dete-Ijiščih. V pogojih intenzivnega kmetijstva pa potrebuje jerebica veliko več kritja kot nekoč. Kritje-remize potrebuje ne le pozimi, ampak tudi v poletnem času, in sicer kot varno mesto za gnezdenje, po spravilu kmetijskih pridelkov in ko preorjejo večje njivske površine, pa tudi za kritje. Jerebica izredno rada gnezdi v remizah, na nekošenih mestih v grmiščih, ob obrobju poti, ob kanalih, nasipih in poljskih živih mejah. V remizah so gnezda varna, zato so najpomembnejši dejavnik za razmnoževanje jerebic prav remize. Kje in koliko jerebičjih remiz je treba urediti za uspešno gojitev jerebic Pri urejanju jerebičjih remiz izkoristimo predvsem zemljišča, ki so za kmetijstvo nekoristna. V poštev pride prav vsak kvadratni meter površine, ki jo je mogoče spremeniti v remizo. Pri tem velikost samih remiz ni tako pomembna kot to, da jih mora biti čim več in da so čimbolj enakomerno razporejene po vsem njivskem svetu. Za jerebico bi bilo najbolj idealno, če bi bila polja dobesedno prepletena z grmovnimi živimi mejami, in sicer v medsebojnih razdaljah od 200 do največ 500 m. Vse večje njive bi bilo treba obrobiti z vzdolžnimi pasovnimi remizami. Najlaže pa bi za remize izkoristili vsaj po en rob vzdolž poljskih poti in ob kanalih, robove ob potokih, opuščene gramozne jame in razne ozare med njivami. Kako uredimo jerebičje remize Najprej moramo poskrbeti za to, da izboljšamo vse naravne remize, ki so ž leti preveč zrasle in ne dajejo jerebicam kritja in primernega mesta za gnezdenje. Naravne remize izboljšamo zelo preprosto, in sicer tako, da posekamo odraslo drevje in grmišča in tako omogočimo, da se razvija pritalno grmovje in podrast. Kar zadeva obnav- Preprosto zasilno umetno kritje in krmišče za jerebice obroč iz žice leskove palice -premer 120-150 cm 1,30-1,50 m ogrodje, obdano s smrekovimi vejami ali slamo, povežemo z žico --N__ z/// // / Vse remize, ki ne dajejo dovolj kritja, izboljšamo z dopolnilnim kritjem v obliki kozolčkov Ijanje naravnih remiz, je najbolje, da se lovci dogovorijo s kmetovalci in gozdarji, da začno odrasle grmovne žive meje in razna previsoka grmišča postopoma izsekavati, po načelu kolobarjenja, torej vsako leto en pas. Tam, kjer je mogoče, pa naj za izboljšanje remiz poskrbe lovci sami. Naravne remize niso trajna oblika, zato jih moramo z leti stalno obnavljati. Remiza ne sme prerasti v višino, prav tako pa ne sme biti pregosta. Dobre remize so visoke do 2 m, s tretjino grmovne podrasti in dvema tretjinama zeliščne in travne podrasti. Vsa zemljišča, kjer je mogoče urediti jerebičje remize, zasadimo v glavnem z grmovnimi vrstami in iglavci, ki jim kasneje režemo vrhove. Remiz za jerebico ne zasajamo pregosto. Pri tem pazimo, kot smo že povedali, da ima končno oblikovana remiza tretjino grmovne podrasti in dve tretjini travnatega ter zeliščnega sloja. Remize, ki jih zasadimo kot pasove vzdolž poti ali kanalov, so za jerebico primerne že, če so široke 2 m in seveda več. Za jerebico so idealne že 2-4 m široke remize, za pasovne remize pa je dovolj, če so široke 6 m. Bolje Ob vseh kanatih in poteh zasadimo vsaj en rob s pasovno remizo kvl vt iv •* j,, r>v>>S' 2m—»J Q| 4m • u2m’> KANAL je, da se odločimo za zasaditev več ožjih remiz kot za nekaj širših. Ozko, od 2 do 4 m široko remizo zasadimo enotno z grmovnimi vrstami in iglavci. Grmovne vrste sadimo bolj na redko, vsakih 20 do 30 m pasu pa posadimo skupino grmovnic in iglavcev bolj na gosto. Redko zasajene grmovnice omogočajo, da se zeliščna podrast kar najbolj razvije, saj je prav ta glavno mesto za gnezdenje in prav v njej se jerebice zadržujejo. Na gosto sajeni grmovnice in iglavci pa dajejo jerebici kritje predvsem pozimi, ko zapade sneg. Širšo pasovno remizo, široko od 5 do 6 m, zasadimo tako, da 4 m širok pas zasadimo z grmovnimi vrstami in iglavci, meter ali dva širok pas ob zunanji strani grmovnega pasu pa zasejemo s pasjo travo (Dactilis glomera-ta). Pasjo travo zasejemo v vrste, ki so po 30 cm narazen. Pasja trava zraste v gosto čopasto rušo, kar je idealno mesto za gnezdenje in za zadrževanje jerebic. Da imajo jerebice v remizah vedno dobra mesta za gnezdenje in kritje, jih moramo z leti obnavljati. Zato, kot smo že rekli, odrasle remize z leti krajšamo, pregosto zarasle pa razredčimo. Urejena remiza mora imeti vedno okoli dve tretjini zeliščnega sloja. Tako kot naravne obnavljamo tudi zasajene remize, torej z izsekavanjem v obliki kolobarjenja; v pasovni remizi ali zasajenih grmiščih vsako leto izsekamo na več mestih po en pas pregoste in preveč odrasle remize. Jerebičje remize zasajamo predvsem z naslednjimi grmovnimi vrstami: črni trn, rešeljika, rdeči dren, rumeni dren, leska, navadni šipek, črni bezeg, kalina (liguster), brogovita, dobrovita, glog, razne vrbe, češmin in druge. Od iglavcev sadimo zlasti smreko. Za zasaditev izbiramo tiste vrste, ki na tleh, na katerih zasajamo remizo, najbolje uspevajo. Remize zasajamo jeseni ali spomladi. Na 2 m2 površine zasadimo po eno sadiko. Sadike dobimo z izkopom obstoječih grmišč, z redčenjem pregostih remiz in z nakupom iz drevesnic. Tam, kjer grmovnih remiz ni mogoče zasajati, lahko uredimo odlične jerebičje remize tako, da zasejemo samo pasjo travo. Remize s pasjo travo bi lahko urejali zlasti vzdolž tistih kanalov, ob katerih vodogradniki ne pustijo zasajati grmovnih remiz. Remize s pasjo travo zasajamo od 2 do 4 m na široko. Pasjo travo posejemo s strojem v vrste, ki so po 30 cm vsaksebi. Septembra moramo pasjo travo pokositi, in sicer tako, da ostane 30 do 35 cm visoka. Če trave ne pokosimo, jeseni poleže in ne daje ustreznega kritja. Pokošena Pasja trava ne poleže niti pod snegom, zato je odlično kritje, dokler ne zapade sneg, spomladi pa najboljše mesto za gnezdenje. Zato kosimo pasjo travo tudi ob robovih grmovnih remiz. Slaba stran remize iz pasje trave pa je ta, da ne daje ustreznega kritja, ko zapade sneg. To pomanjkljivost odpravimo z nameščainjem umetnega kritja, pri čemer izkoristimo tudi pokošeno in posušeno pasjo travo. Mesto za gnezdenje jerebic lahko pre- prosto uredimo tudi tako, da 4 do 6 m širok pas nehamo obdelovati in pustimo, da se zarase s travo in zelišči. Če na tak pas namečemo še veje - vrhače in pustimo, da jih prerase trava, ustvarimo tako za jerebico tudi zasilno kritje. V zimskem času pa moramo tudi v takih remizah postaviti umetno kritje. Povsod tam, kjer ni naravnih remiz ali jih ni dovolj oziroma remize v zimskem času ne dajejo dobrega kritja, lahko uredimo jerebicam umetno kritje. Najboljše umetno kritje za jerebice so že od nekdaj založeni kozolci. Jerebica se v snegu nagonsko premakne h kozolcem, če so ti založeni, saj najde tam najboljše kritje in hrano. V vseh območjih, kjer so kozolci, so ti pozimi od nekdaj pomenili glavno zavetje in mesto za hranjenje tako jerebicam kot poljskemu zajcu. To vlogo imajo kozolci seveda tudi danes, le da ugotavljamo, da pozimi vse več kozolcev ostaja popolnoma praznih. Ker so kozolci zelo učinkovit način zaščite za jerebico in hkrati najboljša Ob nenehnem in splošnem po-slabševanju življenjskih razmer ie gojitev male divjadi mogoča in smiselna le v območjih s sistematično razporejenimi remiznimi Površinami, med katerimi mora Pozornost veljati tistim s trajnejšo vrednostjo. Ker je osnovanje takih remiz, za katere je predpogoj pridobitev primernih površin, dolgoročna in z znatnimi vlaganji Povezana naloga, je nedvomno Potrebno, da načrtovanje in izva-lanje teh del izhaja iz ustreznih strokovnih osnov. Namen in osnovanje remiz Za osnovanje fazanjih remiz je Priporočljivo izkoristiti obstoječe Poljske gozdiče, ki morajo v pov-Prečju biti širši kot 10 m. Njihova oblika ni pomembna, čeprav je kvadratasta primernejša zaradi Vebje možnosti za skrivališča in Protivetrno zaščito. Pri tem velja: cirn manjši je gozdiček, tem go-steiša mora biti podrast. Zato je Potrebno take gozdiče često zgo-®titi s sadnjo šipka, belega in ornega trna, trnulje ipd. Drevje, Ce je potrebno, sadimo le za gostitev osrednjega dela remi-Z6, Za zaščito proti vetru, in sicer Predvsem iglavce. Površina re-171126 naj bo sestavljena iz robne-®a’ varovalnega in osrednjega ola. Robni del mora biti obrnjen i-ti, soncu, ki pospešuje rast 2el'šč in plevelov, ki so pomem-n' za poljske kure. V izrazito etrovnih območjih se zaščita Proti vetru učinkovito poveča z Josipom (zadostuje višina 1 m), jer^3 29°st'mo z raznim grmov- rnal° divjad se vnaša pred-Sem trnasto, plodonosno grmo-ge. (9log, šipek, češmin), za niad tudi grmovje, ki ga srnjad loba, in plodonosno drevje. Ureditev remiz za malo divjad Tla Običajno so za remize na voljo slabša tla, katerih rodovitnost pa je treba izboljšati z raznimi ukrepi. Zlasti opuščene gramoznice in separacije, pa tudi zasuta smetišča ali deponije, so revni s humusom. Nujno je ustvariti zadostno plast rodovitne zemlje, ki jo lahko dobimo z raznih gradbišč ipd. Rodnost tal se lahko izboljšuje tudi z gnojenjem. V grobih razmerah velja naslednje pravilo: apno z ogljikovo kislino 1500 do 2000 kg na ha, fosfor in kalij v obliki Tomaževe žlindre 500 kg na ha. Zanesljivejše vrednosti dobimo po kemični analizi tal. Druga možnost pa je ta, da te površine posejemo z rastlinami, ki so prehransko pomembne za divjad, spomladi pa jih podorje-mo (zeleno gnojenje) in po možnosti tudi dobro zbranamo. Ena od priporočljivih mešanic za te namene je 40 kg sladke lupine, 20 kg ajde in 10 kg ogrščice (repice) na ha. Te rastline z globokim vkoreninjenjem tudi rahljajo in zračijo tla in s tem izboljšujejo življenjske razmere za številne talne organizme. Lupine s svojimi koreninskimi bakterijami vežejo tudi dušik. Navedena je le ena od možnosti, ki so lahko tudi skromnejše, zato so skromnejši tudi rezultati. Priprava Kvaliteto in vrsto tal najbolj zanesljivo ugotovimo z analizo vzorcev prsti. Pri teh vprašanjih je najboljše sodelovati s kmetijskimi strokovnjaki. Slediti mora načrt ureditve določene remizne površine s posameznimi območji, kar je tudi osnova za izračun in nabavo ustreznih rastlin. Sadilni material moramo naročiti že jeseni ali najkasneje pozimi. Sadik ni priporočljivo nabavljati v začetku tedna, saj je več možnosti, da Legenda k ilustraciji: A - rob remize na sončni strani; B - varovalno območje z gostim grmovjem; C - osrednje območje z drevjem; D - rob poljske poti z »nezaželenim grmovjem«; -* običajna smer vetra in zaščita s skupino iglavcev (puščica) so bile izkopane že prejšnji teden, in lahko že preveč izsušene. Sadnja mora biti strokovna in tekoče opravljena. Šoto, oporne palice in vrvice za vezanje je treba pripraviti vnaprej. V sušnem vremenu moramo sadike tudi zaliti. Močno zatravljene površine je pred sadnjo treba pokositi. Pionirske vrste, kot so bezeg, jerebi-ka ali breza, lahko tudi razredčimo, vendar le toliko, kolikor je to res nujno. Sadike pred sadnjo tudi obrežemo oziroma prirežemo. Robida ali resje lahko ogrožata rast vnešenih rastlin. Njihov vpliv lahko zmanjšamo tako, da med vrstami zarežemo kakih 20 cm globoke podolžne brazde. V teh se zbira tudi deževnica, ki je koristna posebno v sušnih območjih. Poraba rastlin Grmovje: potaknjence ne pod 1 x 1 m, sadike 2 x 2m; drevje: sadike kakih 3 x 3 m. Poraba sadik na ha pri sadnji v vrsto: 1 x 1 m = 10000 rastlin 1 x 2 m = 5000 rastlin 2 x 2 m = 2500 rastlin 2 x 3 m = 1667 rastlin 3 x 3 m = 1111 rastlin Vmesna setev Za tako imenovano vmesno setev lahko uporabimo celo medvrstno površino ali pa potegnemo le nekaj brazd, npr. v širini kultivatorja (kopačice). Ena od priporočljivih »enolončnic« za divjad je mešanica 25 kg ovsa in 25 kg jare pšenice na ha. Ta mešanica je vsestranska za različne vrste tal in za vse vrste divjadi. Po: Jager št. 3—86 -prevedel in priredil Blaž Krže Obvestilo Na svoji zadnji seji 4. 2.1986 je predsedništvo Lovske zveze Jugoslavije sprejelo odločitev o sodelovanju Jugoslavije na Mednarodni razstavi lovstva »Divjad in okolje« v Nurnbergu, ki bo od 23. 5. do 1. 6. 1986. Že naslov razstave pove, da ne gre za navadno razstavo lovskih trofej, ampak za prikaz razvoja lovstva posameznih dežel, ki bodo tu sodelovale. Osnovni poudarek je na vlogi lovstva pri zaščiti okolja in narave nasploh. Sodelovanje Jugoslavije na tej razstavi je med drugim upravičeno tudi zaradi vse večjega interesa in angažiranja pri ponudbi lovskega turizma, od katerega dobivamo od 10 do 12 milijonov ameriških dolarjev prihodka na leto. Poleg Jugoslavije je sodelovanje na razstavi prijavilo še okoli 30 evropskih in neevropskih dežel, zato bo to verjetno največja tovrstna manifestacija lovstva do konca tega stoletja. Jugoslavija bo svoje lovstvo predstavila z nekaj tematskimi prikazi v lovsko-gojitvenih dejavnostih, kjer smo dosegli vidne uspehe, ki jih poznajo tudi zunaj naših meja. Navedimo nekaj takšnih tem: • naseljevanje gamsov v Jugoslaviji; • populacija muflonov na Pelješcu; • gospodarjenje z medvedi v lovišču Bugojno; • naselitev risa v Sloveniji; • srnjad kot poljska divjad Vojvodine; • Belje in Kopački rit; • narodni parki Jugoslavije - gojitev in zaščita divjadi v njih. Lovska zveza Jugoslavije krmišča zanjo in za zajca, moramo stremeti za tem, da bodo to vlogo imeli tudi zdaj, ko vlada splošno pomanjkanje kritja pa tudi a bi jerebice uspešno zaščitili, bi mo-rali zdaj, ko je ostalo zelo malo dobre-9a kritja, za vsako kito oziroma za največ tri kite postaviti po dva količka. Kozolčke namestimo sprva le na tistih mestih, kjer se pozimi zadržu-Jejo, ko pa se bodo razmnožile (kar velja tudi za zajca), bo treba postaviti kozolčke na več mestih v lovišču. Jerebica in zajec se pozimi sama premakneta h kozolčkom, zato ni treba, da bi kozolčke posejali po vsem lovišču. Kozolčke postavimo na več mestih v lovišču koncentrirano, najbolje na takih mestih, kjer je tudi v snegu najlažji dostop in nadzor. V vsakem lovišču, ki je pomembno za gojitev jerebice in 2aica, bi morali lovci sčasoma urediti do 50 in več kozolčkov, ki bi jih postavili v skupinah na vsaj petih do desetih niestih v lovišču. Kozolčke, bodisi stalno ali prenosne, moramo postaviti in založiti oktobra ali prve dni novembra. Pod kozolčke takoj nasujemo tudi seneni zdrob, pleve in žitne odpadke. Pozimi, ko zapade sneg, pa jerebicam občasno nasujemo tudi zrnato hrano. Hrano jim nasujemo vsaj za štirinajst dni, da jih čimmanj motimo. V bližini kozolčkov pozimi na več mestih odme-bemo sneg s po nekaj kvadratnih me-tr°v tal, lahko pa ga enostavno tudi blužimo, saj ne smemo pozabiti, da lerebica pozimi potrebuje veliko zelene hrane. čeprav smo o kozolčkih kot o izredno Pomembnem umetnem kritju za jerebi-Ce in kot o krmiščih za zimsko krmljenje Zajca in jerebice v glasilu Lovec pi-®ali že pred dvema letoma, pa se i 0zolčki niso pojavili skoraj v nobenem ovišču! Poleg tega tudi kmečki kozolci ostajajo še naprej nezaloženi in prazni. . Paviče n o se lahko vprašamo, zakaj te/ro. Ali lovci nismo zainteresirani, a bi lovišča poživili z zajcem in jerebi-o°’ ko se nam za to naravnost ponujajo ak° Preprosti in poceni ukrepi? Kozol-i ali dva lahko uredi in oskrbuje s eherni lovec! Med lovci ne bi smelo 'ti nikogar, ki bi mu bilo že tako malo naPrezanja preveč. Za primer, kako Znajo delati lovci, vzemimo poklicne ovce na Kočevskem in Notranjskem, ler en sam lovec pokosi in spravi v ^milnice od 10 do 20 ton sena, poleg 9a Pa še vsak dan, tudi v naj večjem snegu, zalaga po več krmišč s peso, koruzo, silažo ali sadnimi tropinami. V primerjavi s skrbjo za veliko divjad pa je skrb za zajca in jerebico z ureditvijo kozolčkov prava igrača. Letošnja zima je bila spet precej huda in je verjetno terjala precejšen davek med že tako redkimi kitami jerebic. Vse te izgube pa bi lahko preprečili, če bi pravočasno poskrbeli za ustrezno kritje in hrano. Prav ta zima naj bo opozorilo, da bo treba v prihodnje bolj poskrbeti za poljsko divjad kot doslej. Vse lovske organizacije, ki gospodarijo z zajcem in jerebico, naj zato že jeseni postavijo vsaj po nekaj poskusnih kozolčkov, tako da se bodo o njihovem učinku same prepričale. V naslednjih letih pa naj postanejo kozolčki poleg urejevanih remiz glavni ukrep pri skrbi za razmnožitev jerebic in zajca. Lovci ostajamo vse preveč le nemi opazovalci slabšanja okolja za poljsko divjad. Čas je, da spoznamo, da je divjad vse bolj odvisna od človekove pomoči in temu ustrezno moramo začeti tudi ukrepati! Možnosti za to so, zato jih izkoristimo! Po volčjih sledeh Anton Brancelj, dipl. biol., Inštitut za biologijo, Ljubljana Veščina branja živalskih sledov in znamenj je pri človeku stara toliko kot lov. Lovec, ki jih je znal dobro brati, je imel večji uspeh in večjo možnost, da preživi. Danes to ni več pomembno, saj človek ni odvisen od lova. Kljub temu pa zanimanje za živalske sledove ni zamrlo. V tujini imajo precej knjig o sledovih, medtem ko je pri nas o tem napisanega malo. Izjema je nekaj člankov v reviji Lovec ter še bolj redki članki v nekaterih drugih revijah. Nekaj malega piše o živalskih sledovih tudi F. Cvenkel v knjižici Zgodbe o živalih, ki je namenjena predvsem otrokom. Sledov in znamenj, ki jih puščajo za seboj živali, je več vrst. Sledovi so odtisi nog v snegu (stopinje), blatu in prahu. Med znamenja pa štejemo ostanke hrane, iztrebke, ležišča, gnezda, sledove drgnjenja in praskanja po vejah ali deblih. Z opazovanjem in pravilno razlago lahko zvemo o živali veliko, čeprav je nismo videli. S sledenjem spoznamo načine in smeri gibanja živali in njene življenjske navade. Sledenje je mogoče pozimi, saj se sledovi v ugodnem snegu dobro ohranijo. V tujini uporabljajo raziskovalci tudi druge metode za sledenje. V Kanadi in v ZDA je pogost način sledenja volkov z letali, dopolnjen z opazovanji na zemlji (Jordan in drugi, 1967; Peter-son in drugi, 1984). Druga metoda je sledenje s pomočjo oddajnikov, ki jih pritrdijo živalim okoli vratu. Pri volkovih sta to metodo prva uporabila Kolenosky in Johnston (1967) v ZDA. Kasneje so jo uporabili tudi v Evropi, predvsem v Italiji (Boitani, 1974). Volkovi puščajo za seboj različne sle- dove in znamenja. Posamezen volk se vede drugače kot volčje skupine. Volkovi, ki lovijo, puščajo drugačne sledove in znamenja kot tisti, ki nadzirajo svoj teritorij ali iščejo partnerje. Podatke o gibanju volkov sem zbiral v severovzhodnem delu GL Jelen-Snež-nik, v revirjih Požarje, Javorje, Bička gora in Leskova dolina. To območje je v snegu lahko dostopno. Najnižja točka v tem delu lovišča je okoli 550 m nad morjem, v bližini Bab-nega polja. Najvišji vrh je visok nekaj nad 1000 m. Gozd sestavljajo združbe bukve in jelke ter belega gabra in bukve. Leska sestavlja grmišča in obrašča jase, ki jih je v tem delu veliko. Tu so zimovališča za košute z mladiči in mlade jelene. Jelenjad krmijo dodatno s senom, peso in sadnimi tropinami. Volkovom sem sledil leta 1980, 1981, 1985 in 1986 predvsem v času njihovega parjenja, to je od srede januarja do srede februarja.* Volkovi ob parjenju v kratkem času prepotujejo velike razdalje po teritoriju (Pulliainen, 1965). Mladi, vendar spolno zreli volkovi, ki so zapustili starše, iščejo volkulje ali druge volčje skupine, da bi se jim pridružili. Skupine v tem času bolj intenzivno krožijo po teritoriju in ga branijo pred vsiljivci z vonljivimi znamenji, z glasom ali z neposrednim stikom. Zaradi pogostih sledov nas lahko to zavede na napačno misel, da je volkov več, kot jih je v resnici. V štirih letih sem sledil več kot petnajstim skupinam ali posameznim volkovom. Odvisno od vremenskih razmer * Pri sledenju volkov me je I. 1985 spremljal študent biologije Pavel Kavšek, naslednje leto pa dipl. biol. Ivan Kos. Obema se za pomoč zahvaljujem. Še posebej bi se rad zahvalil upravi GL »Jelen« - Snežnik in revirnim lovcem, ki so mi omogočili bivanje v GL in mi posredovali vrsto koristnih podatkov. SLEDENJA VOLKOV V SV DELU GL Jelen - Snežnik LEGENDA ---- meja GL ----- gozdne ceste in vlak -.... sledenje po cesti,vlaki ---- sledenje čez drn in strn ---- verjetna pot volkov neopisana sledenja uriniranje iztrebki družabni obredi glava srnjaka B noga srnjaka vsebina želodca ostanki košute mrhovišče krmišče in starosti sleda sem jim sledil od nekaj 100 m do 18 km, v glavnem peš. Zbiral sem podatke o številu volkov, o njihovi smeri in načinu gibanja, o znamenjih uriniranja in praskanja. Zapisoval sem, kje so se volkovi premikali: po gozdni cesti, vlaki ali čez drn in strn. Podatke sem vrisoval v karto. Sneg je bil pomrznjen, tako da sem hodil po njem, ne da bi se mi udiralo, ali pa v mehkem snegu pršiču. Thompson (1952) trdi, da volkovi ne krožijo po teritoriju v natančno določenih intervalih. Uporabljajo določene poti, vendar se po njih premikajo enkrat v eno, drugič v drugo smer. V parku Algonguin so najraje uporabljali protipožarne poseke. Pulliainen (1965) piše, da se volkovi zadržujejo v okoljih, kjer je sneg tanek in pomrznjen: v iglastem gozdu, ob bregovih rek in jezer. V času parjenja razlikujemo vsaj štiri načine premikanja po teritoriju. En način prehaja v drugega brez ostrih prehodov. V nadaljevanju članka bom opisal le najbolj značilne primere. Gibanje posameznega volka Posamezni volkovi se po Thompsonu (1967) vedejo na tri različne načine. Volkovi, ki so niže na socialni lestvici, sledijo skupini v manjši ali večji razdalji. Pravi samotarji se v glavnem ne zmenijo za skupine. Druge samotarje pa skupine preganjajo. V času parjenja se posamič gibljejo tudi mlajši volkovi, ki iščejo skupino, da se ji pridružijo. Pri sledenjih sem večkrat naletel na sledove posameznih volkov, vendar nisem mogel ugotoviti, kateri od skupin pripadajo. V treh primerih so se poti skupine in posameznega volka križale, vendar posameznik in skupina nista reagirala na to. Tudi relativne starosti obeh sledov nisem mogel ugotoviti. Pri enem sledenju sem opazil, da je šel volk s skupino ali za njo okoli 5,5 km po gozdni cesti, nato se je od skupine ločil. Ko je skupina zavila s ceste na jaso in nato na vlako, je samotar nadaljeval pot 2 km po cesti, dokler nisem izgubil sleda. Še v enem primeru sem sledil samotarju po gozdni cesti. Drugi samotarji so hodili po gozdnih vlakah ter čez drn in strn. Vsaka od skupin ali samotarjev ima verjetno svoje razloge, zakaj ne hodi po cestah. Samotarji, ki jih skupine preganjajo, se seveda izogibajo njenih glavnih poti. Jordan in drugi (1967) sicer pišejo, da samotarji sledijo skupinam in se hranijo z ostanki, ki jih skupina pusti za seboj. Volkovi, ki so zaostali za skupino, uporabljajo bližnjice, da bi se ji pridružili. Mlajši volkovi, ki šele iščejo stik s skupino, še ne poznajo njenih glavnih poti. Verjetno sledijo skupini s pomočjo sluha ali vonja. Gibanje volčjih skupin Več podatkov imam o gibanju skupin. Razlikoval sem tri različne načine premikanja. Prvega sem imenoval nadziranje teritorija, drugega družabni obredi in tretjega lov. Vsak od teh načinov ima posebnosti, po katerih spoznamo dejavnost skupine. Velikost skupine, spolna motiviranost živali, bližina drugih skupin in gostota plena vplivajo na trajanje posameznih vedenj. Nadziranje teritorija Za nadziranje teritorija je značilna uporaba cest in gozdnih vlak ter uriniranje skupine na krajših razdaljah. Oglejmo si tri najbolj izrazite primere tega gibala. 28. 1. 1980 sem sledil skupino 10 volkov, od tega prvih 5,5 km po gozdni cesti, naslednje 4,5 km po vlakah in nekaj časa tudi čez drn in strn. Na Gozdni cesti so volkovi nekajkrat posamič urinirali. Ko so zavili s ceste na jaso in nato na vlako, 2,5 km niso urinirali. Šele na jasi, čez katero je tekla cesta, so ponovno urinirali, in sicer posamič ali v paru. Na istem mestu so bila tudi znamenja družabnih obredov. Od tam so volkovi nadaljevali P°t 1,2 km čez drn in strn, dokler niso Posegli gozdne ceste med gradom Snežnik in Babnim poljem, kjer so ponovno urinirali v neposredni bližini ceste. Na isti cesti sem 23. 2. 1985 sledil skupino 6 volkov, ki so se gibali v črncu od gradu Snežnik proti Babnemu Polju. Na razdalji 4,5 km so urinirali Približno na vsakih 500 m. Pri 4,5 km, nekaj 100 m pred Babnim poljem, so se trije volkovi iztrebili. Nekaj deset metrov dalje se je od skupine ločil en volk. Drugi so nadaljevali pot po cesti, nato so z nje zavili prek polja proti bližnjemu griču. Med potjo po polju so se približali hišam na 100 m. Brž ko so Posegli grmovje na griču, se je en volk, verjetno volkulja, ulegel na sneg, drugi Pe so hodili okoli nje. Skupina je nato nadaljevala pot do vrha griča in še nekaj časa po ravnem čez drn in strn. p° 200 m so dosegli staro vlako in ??0m nadaljevali pot po njej, do križišča z gozdno cesto. Na križišču je en sernec uriniral ob kupu hlodov. Skupi-na je nadaljevala pot po drugi vlaki, ki !e bila mestoma zelo strma. Po njej so si' 300-400 m, dokler niso ponovno Pnšli na gozdno cesto. Dalje volkov n|sem sledil. 1- 1986 sem v bližini krmišča v revirju Javorje izsledil štiri volkove, ki s° se v ravni črti gibali proti kilometer °PPaljeni gozdni cesti. Večinoma so edili čez drn in strn. Po vlaki so šli le, 6 je imela smer proti cesti. Brž ko so Prišli na cesto, sta dva volkova urinira- Na cesti so nato na razdalji okoli Orn še trikrat ponovili uriniranje, kupina se je nato razdelila v dva ,ara; En par je nadaljeval pot po cesti, rugi pa po vlaki. Sledovi obeh parov .P kili po 200m zabrisani, gotovitve, ki jih navajajo Thompson tud52) in Pimlott in drugi (1969), veljajo g 1 za gibanje volkov v GL »Jelen«-eežnik. Pri nadziranju teritorija se vol- STEKLINA NA OBMOČJU SR SLOVENIJE Od 1. do 28. februarja 1986 so z območja 36 občin v naši republiki laboratorijsko preiskali na steklino 154 živali, in sicer: 102 lisici, 8 psov, 10 mačk, 18 srn, 3 jazbece, 5 kun, 4 dihurje, 1 opico, 1 gamsa, 1 šakala in 1 jelena. Odsek za virologijo veterinarskega oddelka Biotehniške fakultete v Ljubljani je ugotovil steklino pri 12 lisicah, in to z območja 6 občin: Cerknica (2 lisici), Lendava (2 lisici), Ljubljana-Moste-Polje (1 lisica), Murska Sobota (3 lisice), Novo mesto (3 lisice) in Vrhnika (1 lisica). Ljubljana, 5. 3. 1986 Republiška veterinarska uprava kovi velik del poti gibljejo po cestah in vlakah in le manjši del čez drn in strn. Gozdne ceste, ki jih je v 277,8 km2 velikem lovišču več kot 400 km (Bran-celj, 1981), pomenijo za premikanje volkov prihranek pri energiji. Gibanje po cesti ali vlaki je lažje kot izmikanje skalam, vrtačam ali vejam. Živali zapustijo lahko prehodne poti le, če so v to prisiljene zaradi lova ali bega. Z uriniranjem označujejo teritorij oz. poti, ki jih pogosteje uporabljajo. Ceste in vlake so pri nadzorovanju teritorija bolj pomembne, kot smo mislili. Družabni obredi Med družabne obrede uvrščam igre, dvorjenje in parjenje. Kot posebno obliko štejem sem tudi uriniranje, ki ima v tem primeru dvojno vlogo. Eno smo že spoznali kot označevanje teritorija. Uriniranje pri obredih je tudi pokazatelj socialnega položaja posameznika. Po trditvah Petersona (1974) najpogosteje urinirata vodilni samec in samica. Z uriniranjem tako obenem označujeta teritorij skupine in potrjujeta svoj socialni položaj. Na znamenje družabnih obredov sem naletel le na sledenju 28. 1. 1980, ko sem na gozdni cesti sledil 10 volkovom. Dva ali trije volkovi so se odcepili še kasneje kot samotar, tako da jih je bilo pri družabnih obredih le 7-8. Prvo mesto obredov je bilo v neposredni bližini mrhovišča na Grajševki, volkovi pa se mrhovine niso dotaknili. Okoli 150 m od mrhovišča so našli kos kože, za katerega so se prerivali in preganjali drug drugega. Na nekaterih mestih so bili v snegu sledovi praskanja, podobno kot pri psih. Stopinje so bile prepletene v krogu s premerom nekaj deset metrov. Znamenj uriniranja ni bilo. Volkovi so nadaljevali pot med leščevjem, doker niso po 200 m prišli na jaso, čez katero teče cesta. V neposredni bližini ceste so bila druga znamenja družabnih obredov, praskanje in uriniranje. Tudi tu so bila znamenja omejena na majhen prostor. 1,2 km naprej so prišli na cesto grad Snežnik-Babno polje, kjer so velike jase. Brž ko so prečkali cesto, so ponovno urinirali in praskali po snegu. Ob majhni smrečici se jih je pet iztrebilo na kup. Na mestu, kjer so se ustavili, je bil sneg močno poteptan. Tej skupini sem sledil še nekaj km. Skupina je v bližini uplenila košuto, h kateri se je večkrat vrnila. Pri družabnih obredih se volkovi večkrat ustavijo in se na razmeroma majhnem prostoru gibljejo sem in tja. Sledijo drug drugemu in ovohavajo mesta uriniranja predhodnikov. Urinirajo v skupini, medtem ko pri nadziranju teritorija to počno posamič. Na mestih družabnih obredov pride tudi do poskusov parjenja. Razdalje med mesti družabnih obredov so odvisne od težnje po parjenju. Tretja oblika gibanja skupine je lov. Sledove lova je težko razbrati in ugotoviti zaporedje, saj so pogosto zabrisani in prepleteni. Pri sledenju sem trikrat naletel na ostanke plena, vendar sem lahko le v enem primeru obnovil dogodek. Večkrat sem opazil, da je posamezen volk sledil divjadi nekaj korakov in nato zavil stran. 2. 1. 1980 sem po nočnem sneženju 2 km od krmišča zasledil dva volka. Pomikala sta se po robovih jas ali po gozdu. Večkrat sta sledila jelenjadi tudi nekaj deset metrov. Volkova sta se ločila in šla okoli 500 m vzporedno, oddaljena drug od drugega 100 do 150 m. Ko sta se ponovno sešla, sta hodila še nekaj časa v isti smeri. Petsto metrov od krmišča sta zavila proti krmišču in ga obšla v razdalji 50 m. Tristo metrov dalje se jima je pridružil še tretji volk, ki je preležal sneženje okoli 200 m od krmišča. Skupaj so nadaljevali pot čez majhno jaso in šli po strmem in zaraščenem bregu do roba druge jase, kjer se je njihovim sledovom pridružil sled četrtega volka. Ta je preležal sneženje na majhnem gričku, visokem 0,5 m. Od tod naprej so bili sledovi divjadi in volkov tako prepleteni, da nisem mogel ugotoviti zaporedja. Okoli 100 m od ležišča četrtega volka sem našel ostanke 11 let stare košute, kar so kasneje ugotovili na zbrusku zoba. Volkovi so se nahranili in nekaj časa ležali v bližini košute na majhnih vzpetinah. Kasneje sem v gostem bukovju izgubil sled za njimi. Verjetno so trije volkovi pregnali košuto, ki jo je četrti volk zgrabil, prestregel in zadržal do prihoda drugih treh. Pri sledenjih sem nekajkrat naletel na znamenja, ki so kazala na neuspešen lov. Pri enem lovu so se volkovi premikali vzporedno prek jase. Pri drugih lovih sta en ali dva volkova zapustila skupino in tekla vzporedno z njo čez drn in strn ter poganjala divjad. »Izvidnica« ima nalogo izslediti divjad, šele nato se začne lov, v katerem sodelujejo tudi drugi volkovi. V nekaj primerih je šla glavnina volkov po cesti ali vlaki, posamezniki pa so šli čez drn in strn. Kadar volkovi nadzirajo teritorij, se gibljejo tako, da obiščejo čimveč krmišč ali počivališč divjadi. Pri dveh najdbah, 2. 1. 1980 in 28. 1. 1980, sem v bližini plena našel ležišča, na katerih so volkovi ležali po jedi. O podobnem vedenju pišejo tudi drugi avtorji. Oglejmo si posebnost s sledenja 28. 4. 1980, ko sem po močnem sneženju sledil skupini 5-7 volkov. Šli so od mrhovišča na Grajševki proti gozdni cesti. Na okoli 800 m dolgi poti, kolikor sem jim sploh lahko sledil, so šli okoli 500 m po cesti, ostalo čez drn in strn. Približno vsakih 100 m je bil v snegu krvav odtis. Po 600 m sledenja sem najprej našel glavo srnjaka, v bližini pa še štiri iztrebke na kupu in enega posebej. Sto metrov naprej so pustili še njegovo prednjo desno nogo. Ko sem kasneje pregledal glavo, sem v nosni votlini in sapniku našel 16 ličink zolja. Raziskovalci ekologije volka v parku Algonguin v Kanadi (Pimlott in drugi, 1969) poročajo: »Vse bolj intenzivno izkoriščanje gozda povzroča stalne spremembe v njem. To se odraža tudi v graditvi gozdnih cest, ki vplivajo na gibanje in razporeditev volkov in nedvomno tudi na živali, ki so njihov plen.« Do podobnih sklepov sem prišel tudi v GL »Jelen«-Snežnik. Očitno je, da so se volkovi navadili na uporabo gozdnih cest in vlak. Še posebej pogosto uporabljajo ceste, ki vodijo mimo krmišč. Tako na vzorec gibanja po teritoriju pozimi vplivajo tudi krmišča, ki jih razen jelenjadi in srnjadi obiskujejo tudi volkovi. Viri: Boitani, L, 1974: II lupo in Italia. Censimen-to, distribuzione e prime richerche. Contri-buti scientifici alla conoscenza del Parco nazzionale D’Abruzzo. Brancelj, A., 1981: Biologija in ekologija volka v GL Jelen-Snežnik. Biotehniška fakulteta, pp. 1-87. Diplomsko delo. Joslin, P., W., B., 1967: Movements and home sites of timber vvolves in Algonguin park. Am. Zoologist, 7: 279-288. Jordan, P., A., et al., 1967: Numbers, turno-ver and social stmcture of the Isle Royale wolf population. Am. Zoologist, 7: 233-252. Kolenosky, G., B., D. H. Johnston; 1967: Radio-tracking timber vvolves in Ontario. Am. Zoologist, 7: 289-303. Mech, L., D., 1973: VVolf numbers in the Superior national forest of Minnesota. USDA Forest Service, Research Paper NC-97. Peterson, R., O., J. D. VVoolington, T. N. Bailey, 1984: VVolves of the Kenai Peninsu-la, Alaska. VVildlife Monographs No. 88: 1-52. Pimlott, D., H., et al., 1969: The ecology of the timber wolf in Algonguin provincial park. Research branch research report (VVildlife): 87: 1-92. Ontario. Pulliainen, E., 1965: Studies on the vvolf (Canis lupus L.) in Finland. Annales Zoolo-gici Fennici, 2: 215-259. Thompson, D., O., 1952: Travel, range and food habits of timber vvolves in VVisconsin. Journal of Mammalogy, 35 (4): 429-442. 176* 4. julija 1985 je član LD Gornji grad Ciril Zavolovšek iz Celja, Valvazorjeva 60, uplenil srnjaka šesteraka s tankim in ozko nastavljenim rogovjem. Srnjak je ime! v uhlju zeleno plastično znamko s številko 178. Živa! je imela prav dobro kondicijo in je iztrebljena tehtala 20 kg. Zobovje kaže, da gre za 2-letnega srnjaka. Kdor kaj ve o markiranem srnjaku, naj sporoči to na naslov uplenitelja ali na uredništvo »Lovca«. Ruševec na Škof ju Anton Razpet Pred dvajsetimi ali bolj natančno, pred sedemnajstimi leti si na Poreznu (1622 m) celo v idealnem vremenu zelo težko slišal peti ruševca. Dogajalo se ie celo, da sem, ko sem se odpravil Poslušat ruševca proti vrhu Porezna, takoj ob svitu zaslišal petje velikega Petelina, ki sem ga kasneje z daljnogledom tudi zagledal na močno razraščenem in še golem javoru, o ruševčevem Petju pa ne duha ne sluha. Tako sem kar deset let (od leta 1968 do 1978) hodil poslušat ruševca in štet njegova rastišča. Vsako leto sem že aprila začel zahajati na Porezen za ruševci, vse obiske pa sem si tudi zabeležil. Vsako lovno sezono sem obiskal to Svišče kar 10-15 krat. Večkrat sem imel priložnost, da bi uplenil mladega ruševca, vendar sem izbiral toliko časa, da sem po- desetih letih le uplenil ^~6 let starega ptiča, kar sem si ves čas tudi želel. Jugovzhodna stran Porezna je bila edino lovišče naše LD, kjer si lahko pred sedemnajstimi leti, če si imel srečo, slišal peti gorskega viteza. Danes je to drugače, saj se je številčnost ruševcev Povečala. Ruševec si je namreč poiskal nova stanišča. Najprej se je spustil na pobočja nižjih hribov, kot so Počanska Sora, Vrše, Hume, Cimprovka, Plaz lik do tamkajšnje kmetije in Podgozd. Čeprav sem ruševca že uplenil, pa zame pomlad ni prava pomlad, če se v lovni sezoni ne naposlušam petja ruševca in velikega petelina. Vendar Pa ruševca od leta 1978 v spomladan-skih mesecih ne hodim več poslušat na Porezen, temveč na omenjena pobočja in Črni vrh (1288 m) nad Cerk-nirn, kjer se je ta gorski vitez pojavil Pred dobrimi sedmimi leti. Lani je bil na Črnem vrhu prvi ruševec tudi uplenjen. pred kakimi tremi leti pa se je ruševec naselil tudi na Škof ju, in ravno to bi rad Podrobneje opisal. škofje, z nadmorsko višino 974 m, se v'9a med Poljansko in Cerkljansko otlino. Hrib je vzdolžno kopast, z naj-V|šjim vrhom nekje v sredini. Proti vzhodu se spušča do Mravljevega gri-a' k' ga povezuje z Robidenskim brdom, proti jugozahodu pa proti vasici Planina. S Škofja je zelo lep razgled po vseh predalpskih hribih, z Alpami v ozadju. Največja kotlina, Cerkljanska, se vleče proti Cerknemu in se ob reki Cerknici odpira vse do Želina. Skoraj do vrha Škofja je iz Vrh Ulce speljan kolovoz, kar je za ruševca zelo slabo. Poleg tega so v zadnjih letih prav pod vrhom Škofja postavili tudi vikend hišico. Na Škof ju stoji še kakih pet senikov - drugi so se že podrli - v katere še spravljajo seno, otava pa je seveda neprecenljiva hrana za divjad. Škofje odraščajo štirje gozdiči, v katerih najdejo ruševci hrano in zavetje in prostor za gnezdenje. Gozd odrašča sam vrh in del vzhodne strani, pobočje nad opuščeno kmetijo v Marinkove, pa vse do kmetije Novine. Severozahodno stran Škofja pa porašča deloma gozd, deloma pa travniki. Ruševčevo petje na Škofju poslušam že tri leta zapored. Da so tudi na Škofju ruševci, sem opazil oktobra leta 1982, ko sva s sinom tam lovila zajca. Zvesti resasti istrijanec je zajca že dvakrat pognal od sredine Škofja do reke Cerknice, vendar nisva prišla do strela. Vzpenjala sva se proti vrhu Škofja po severozahodni strani. Ko se je psička Ajka potem, ko je že drugič pognala zajca, vrnila, sem jo pohvalil, nato pa je takoj spet začela šariti po praproti. Ravno sem jo mislil poklicati, ko sem zagledal, da se je iz praproti dvignil precej velik ptič in obsedel na bližnji smrekovi veji. Bil sem kakih 80 metrov od njega in sem si ga skozi daljnogled temeljito ogledal. Spoznal sem, da je ptič ruševčeva kura. Na Škofju do takrat ruševca še nisem videl. Seveda sem takoj pomislil na to, da tudi samec ne more biti daleč, če je tu kura. Ko sem o tem pripovedoval našim lovcem, so se mi smejali, češ da nisem pri zdravi pameti. Tako sem začel zaradi ruševca hoditi na Škofje. Marca 1983 nisem nič opa- zil, aprila prav tako ne, ker sem intenzivno iskal samo tam, kjer sem opazil kuro. Ko sem po 15. maju tistega leta šel proti vrhu Škofja na lov na srnjaka, pa se mi je ob svitu, ko sem ga čakal, zazdelo, da sanjam. Zaslišal sem rahlo gruljenje. Obsedel sem kot okamnel. Takrat je trikrat močno zapihalo. Ruševec je, mi je prišlo na misel. Približal sem se mu na strelno razdaljo in ga skozi daljnogled opazoval kot na dlani. Ko sem tako sedel v kritju, je ruševec kar na lepem zletel s suhega vrha majhne smreke, kjer je sedel, in odletel proti Črnemu vrhu. Tisto leto sem ga približno na istem mestu slišal še enkrat pihati. Že naslednje leto pa so ruševca na Škof ju opazili tudi drugi lovci iz naše LD. Seveda sem ga tudi sam zasledoval in hodil poslušat. Lani, torej v lovni sezoni 1985, sem z zalezovanjem ruševca nadaljeval. Maja je bilo malo ugodnih dni za lov na gorskega viteza, toda vselej, ko sem se odločil za ta očarljivi lov na Škofju, sem ga videl in poslušal njegovo prelepo petje. Na lov sem se vedno odpravil skupaj s sinom. Že marca sva se nekajkrat odpravila na Škofje, nato pa spet 1. maja. Z avtomobilom sva se odpeljala do Vrh Ulce, nato pa kakih 15 minut pešačila do vrha Škofja. V bližini najvišje točke si je sin uredil kritje in naročil sem mu, naj čaka, dokler se ne bo ruševec oglasil. Sam sem se odpravil do jase nad kmetijo Novine. Še pred svitom sem prišel do roba gozda, kjer sem sedel in začel čakati. Preden se je razširila steklina, je tišino čakanja rado zmotilo kavkanje lisice, ki je v jutranjem svitu najraje stikala za hrano. Tistega jutra pa je mrtvo tišino pretrgal let ruševca, ki me Foto Damjan Brajnik je preletel precej visoko. Predvideval sem, da je priletel iz smeri Črnega vrha ali Blegoša. Skozi daljnogled sem spremljal njegov let vzdolž grebena Škofja vse do tam, kjer ga je čakal sin. Bil sem prepričan, da bo ruševec priletel v njegovo bližino. Kar celo uro sem ostal tam, kjer me je ruševec preletel, in opazoval okolico. Nato pa sem se počasi in previdno odpravil proti sinu. Ko sva se že videla in sva celo že izmenjala nekaj besed, sva zaslišala, da je ruševec začel močno in vztrajno pihati. Sin se mu je začel takoj približevati, sam pa sem obstal tam, kjer sem bil. Ruševec je še vedno pihal in grulil. Čez čas sem se začel oprezno bližati seniku na severozahodni strani Škofja, od koder sem ruševca skozi daljnogled opazil na eni izmed nižjih vej košate bukve. Črni vitez je še nekajkrat zapihal, nato pa odletel proti Črnemu vrhu. Menil sem, da je prišel sem svatovat, po nemiru pa se je znova vrnil tja, od koder je priletel. Takoj sem poklical sina in ga vprašal, zakaj ni streljal. Povedal mi je, da se mu je lepo približeval, ko pa bi moral napraviti samo še kaka dva koraka do breze, na katero bi naslonil puško, je zašumelo in ptič je naglo izginil v košatem bukovem gozdu. Tako sva se vračala proti domu praznih rok in upala, da bova prihodnjič le imela ruševca. Vendar pa sem takrat sklenil, da bom ruševca vedno čakal na istem mestu. Želel sem namreč ugotoviti, ali ruševci ob svitu res priletijo s Črnega vrha in Blegoša, kakor sem domneval. Naslednjič sva se s sinom odpravila na lov 4. maja. Bila je močna slana. Tisto jutro sta obiskala Škofje še dva lovca iz naše družine. Po končanem lovu smo se dobili in pokazalo se je, da nobeden izmed nas ruševca ni ne videl ne slišal. Na Škofje sem se znova odpravil 11. maja. Tudi tistikrat sem trmasto čakal na istem mestu, in ko sem s Črnega vrha slišal strel, sem po naključju pogledal proti poseki pod sedežnico, ki pozimi prevaža smučarje od avtobusne postaje na Črni vrh, in zagledal črno piko, ki se mi je približevala. Črna pika je v hipu zrasla v ruševca, ki je letel tako blizu mene, da sem lahko s prostim očesom spremljal njegovo pot v gozd na severozahodnem pobočju Škofja. Čeprav je bilo vreme lepo, se ni več oglasil, ne tam, kjer sem ga čakal jaz, ne na stojišču, kjer je čakal sin. Ko sva se vračala proti domu, mi je sin povedal, da je opazil dve kuri, nato pa sva še nehote spodila samca, po mojem mladiča iz prejšnjega leta. Devetnajstega maja sem ob svitu znova - tokrat sam - čakal na starem mestu. Že pred svitom sem slišal, da se je na jasi nad kmetijo Novine oglasil ruševec. Po prvih glasovih sem sklepal, da gre za mladega ptiča, čeprav ob zori tudi starejši ruševec rad zelo narahlo zapiha. Medtem ko je ruševec pel, se je zdanilo. Takrat sem vstal in se približal brinovemu grmu, ki je sameval ob gozdu. Izostril sem dvogled in ga zagledal na jasi, poraščeni z belimi rožami, tako da je bilo videti, kot bi izvajal svoje akrobacije na snegu. Opazoval sem ga dobrih 10 minut. Tedaj pa mi je pod nogami počila suha vejica in ruševca opozorila na nevarnost. Naglo se je dvignil in odletel v bližnji gozdič. Po dvajsetletnih izkušnjah zalezovanja ruševca sem za ruševca na Škofju ugotovil naslednje: 1. Številčnost ruševca v lovišču naše LD verjetno narašča, zato si je izbral stanišče tudi na Škofju, kjer so za to primerne razmere. Pobočja in deloma vrh Škofja poraščajo breza, jelša, bukev, smreka, macesen, bor, deloma pa tudi trepetlika, jerebika, brin, šipek in mokovec. Ne manjka pa tudi velikih mravljišč in kremenčevega peska. Skratka, na voljo je vse, kar potrebuje ta ptič za življenje. 2. Na Škofju so predvsem mladi ruševci, torej tisti, ki priletijo s stalnih rastišč. Seveda priletijo tudi starejši ruševci, in sicer z bližnjih hribov, Črnega vrha nad Cerknim in Blegoša. 3. Vse kaže, da bo ruševec na Škofju tudi ostal. Bati se je le, da bi se povečalo število lisic in kun in da bi bil odstrel prevelik; v tem primeru bi ruševec seveda spet izginil, vendar pa se proti temu tudi borimo. Na mrhovišču Mitja Rebec Pred nekaj tedni mi je prijatelj, tako kot vsako zimo, pripeljal na mrhovišče poginulega konja. Opazovanje nočnih obiskovalcev mrhovišča prinaša nepopisna doživetja. Med temi obiskovalci je največ lisic, ki pa jih je v zadnjih letih zdesetkala steklina. Pogosti gosti so tudi divji Prašiči, ki se pozimi še posebej radi lotijo mrhovine, saj težko pridejo do beljakovinske hrane, ki jo tako potrebujejo. No, če sem čisto iskren, upam, da mi bo kdaj dano, da bom na mrhovišču lahko opazoval ali pa celo uplenil še kaj več kot samo lisico ali divjega Prašiča. Že nekaj dni opažam, da je konj močno nažrt, celo nekatere kosti ima polomljene. Verjetno so se ga lotili ščetinarji. Kaj pa, če je k nam po naključju pritaval medved? Verjetno ne bi prvič. Lovcu, ki je z medvedom že imel opraviti, tega ne bi bilo težko ugotoviti, čeprav snega še ni. Jaz žal ne sodim med te srečneže in zato mi ne preostane drugega, kot da prebedim na preži še kakšno noč, kot že tolikokrat doslej. Ne zdržim več doma. Sinku moram obljubiti, da mu bom naslednji večer namesto pravljice za lahko noč natančno opisal nočne doživljaje na mrhovišču. Človeku postane toplo pri srcu, ko vidi, kako hvaležen poslušalec je otrok. yedno bolj očitno postaja, da je tudi on že zasvojen z lovom, čeprav so mu šele tri leta. Moj zvesti spremljevalec Ago je hitro opazil, da se pripravljam na lov. Kljub mrazu ni odnehal, dokler ga nisem sPustil v avto. Zadovoljno se je zleknil na sedež, saj že ve, da me mora Počakati v avtu, da mi bo pri roki, če 9a bom potreboval. Toplo oblečen sem Se že dovolj zgodaj namestil na preži, žačetna napetost na preži naglo populi. misli se sproste in dobijo krila. Spominjam se čudovitih noči, prežive-Nh na tej visoki preži, noči, ki so se mi za vedno vtisnile v spomin. To je moj E.ak|ad, ki mi ga ne more nihče vzeti. 0 je lov. To je moja usoda. Omamlja 1716 in oplaja, bogati v spoznavanju aarave in odgrinja tenčico neznanja. a' srce je tisto, kar naj bi te naredilo 2a lovca, srce, ne pa puška. Lov je zame čustveno doživljanje narave, dogajanja v naravi, ki ga puška nepreklicno in za vedno prekine. Iz leta v leto bolj hlepim po doživljanju živalskega sveta in te omame vse redkeje prekine strel. Samopremagovanje, s katerim sem se moral tako truditi v svojih zgodnjih lovskih letih, ni več potrebno. Sla po trofeji, s katero se postaviš pred lovskimi tovariši, je verjetno pri vsakem mladem lovcu poglavitna gonilna sila, včasih žal močnejša od lovske pravičnosti in etike. Premišljam o tem in se sprašujem, po kaj sem pravzaprav prišel. Luna je še sramežljiva, saj je komaj prvi krajec, pa še oblaki jo zastirajo, ki jih burja igrivo podi po zimskem nebu. Tudi snega, ki je sicer lovčeva odprta knjiga, še ni. S svojo bleščečo belino v jasni noči ni zaveznik živali. Ure minevajo, oblaki postajajo večji in debelejši, burja pa kot da bi me, vsiljivca, ljubosumno preganjala s preže. Zazdi se ti, da si odveč v tej večno od življenja prekipevajoči harmoniji narave. To so trenutki zanosa in opojnosti. Ob pogledu na uro se zanos razblini... bliža se polnoč, zjutaj bo treba že zgodaj na delo. Še enkrat z dvogledom pregledam jaso in mrhovišče. Vse je mirno. Že se pripravljam, da bi se spustil po lestvi, kar zagledam vrsto črnih senc, ki se z leve strani jase pomikajo naravnost proti konju. Aha, vi ste tisti požeruhi. Osem jih naštejem. Na čelu je svinja vodnica, za njo nekaj manjših živali, nekje v sredi vrste še ena večja žival, verjetno še ena svinja, za njo pa dva ozimca. Napeto sem opazoval, kaj se bo zgodilo. Pričakoval sem juriš na pogrnjeno mizo. Toda kakih dvajset korakov od mrhovine se vodnica ustavi in z njo ves trop. Z rilcem lovi zrak na vse strani in preizkuša, ali je čist. Burja piha proti meni, poleg tega sem precej visoko od tal, torej se mi ni treba bati, da me bodo dobili v nos. Podzavestno odložim puško, še na misel mi ne pride, da bi jo uporabil. Zakaj jo sploh vlačim s seboj v gozd? Trop za hip še postoji, nato v nespremenjeni formaciji poslušno krene za vodnico. Kar ne morem verjeti - z Pogosti obiskovalci mrhovišča so tudi divji prašiči, ki se pozimi še posebej radi lotijo tudi mrhovine Foto Janez Černač ‘ e ** ^ ^ ■ XI Pomlad Foto J. Černač nizkimi rilci gredo mimo mrhovišča po kolovozu komaj kakih petnajst metrov od moje preže. Ko vodnica pride na mojo, že več kot štiri ure staro sled, ki se s kolovoza odcepi po stezi do preže, se sunkovito ustavi. Ovohava na mestu, do nje pridejo še trije lanščaki in vsi štirje se po sledi korak za korakom približujejo lestvi, ki vodi na prežo. Popolnoma sem osupel. Nepremično stojim na vhodu v prežo in prvič ter morda zadnjič v življenju tako od blizu opazujem kar štiri divje prašiče, ki ovohavajo lestev in glasno krulijo. Drugi štirje so se medtem porazgubili v goščavi. Izdaja jih le šumenje suhega listja in pokanje vejic. Minute minevajo, ščetinarji pa še kar naprej ovohavajo lestev, eden se je celo podrgnil ob opornik preže. Počasi se naveličajo in drug za drugim odkolovratijo v goščavo. Vse potihne. Še vedno sem ves napet, saj mi sedmi čut pravi, da še ni vse končano. In res, čez kakih deset minut se z nasprotne strani jase nenadoma zakadi proti mrhovini vseh osem ščetinarjev, in to v enaki formaciji kot povsem na začetku. Toda nekaj korakov pred konjem se vodnica ustavi in za njo vsa četa. Znova ovohava vse naokrog in počasi se obrne od konja. Druga svinja in dva lanščaka jo posnemata, druge štiri živali pa planejo po konju in ga začno Z Ljubljanskega barja Foto O. Dolenc, Diana trgati na mestih, najbogatejših z mesom. Eden izmed ščetinarjev je konju izvlekel čreva, vendar jih je hitro pustil in začel z drugimi trgati vrat in stegna. Kosti so pokale, kot da bi se gostil medved. Najhujši med vsemi je bil najmanjši prašič. Skakal je po konju, krulil in odrival druge živali. Drugi štirje prašiči so se medtem pasli po jasi v bližini mrhovišča. Svinja vodnica se je začela valjati po travi in kar videti je bilo, kako ji to godi. Dobrodušno je krulila, eden izmed lanščakov pa jo je z rilcem rinil sem in tja. Kot bi se igrala mati in otrok. Prizor me je popolnoma prevzel. Šele čez čas sem opazil, da se je medtem že skoraj popolnoma zjasnilo; luna, čeprav še mlada, je sijala s polno močjo in vse dogajanje pod menoj je bilo kot na dlani. Miniti je moralo že precej več kot pol ure in tisti štirje ščetinarji, ki se konja niso dotaknili, so se počasi odpravili nazaj v gozd. Drugi štirje so še kar trgali in žrli mrhovino. Vlačili so konja sem in tja in ga včasih prestavili tudi za cel meter. Pomislil sem, da bo treba počasi domov. Ker živali nisem hotel splašiti, sem začel s piščalko za klic lisice oponašati zajčji vek. Mislite, da jih je to preplašilo? Samo ena žival je za hip pogledala proti preži, drugi pa se niso pustili motiti. Čez čas sem poskusil z žepno svetilko. Posvetil sem proti mrhovišču, misleč, da bodo pobegnili. Toda divji prašiči se za svetlobo sploh niso zmenili. Še vedno so se prerivali in trgali mrhovino. Ves čas sem imel občutek, da gledam film, ki prikazuje leve, kako trgajo svojo žrtev. Naposled sem kratko zasikal skozi zobe. Vsi štirje divji prašiči so odskočili in zbežali v varno zavetje gozda. Toda že čez nekaj trenutkov so se spet prikazali na robu jase, se postavili drug ob drugega in začeli prisluškovati v noč ter ovohavati zrak. Ker se jim je zazdelo, da ne grozi nobena nevarnost, so se kot na ukaz pognali nazaj na mrhovišče in spet začeli trgati konja. Od njihovega prihoda je minila že debela ura in zdaj je bilo res treba domov. Znova sem zasikal, tokrat večkrat zapored. Končno je zaleglo. Spustili so se v dir in utonili v gozdu. Ves omamljen od čudovitega doživetja sem komaj čakal, da bom lahko sinku povedal, kaj sem videl. Tokrat bom res imel kaj odgovoriti na njegovo večno vprašanje: tatek, kaj si ponoči videl na preži? Zanimiv severni gost Peter Grošelj Skoraj vsako leto imamo v naših krajih Priložnost opazovati redkejše predstavnike ptic, ki priletijo k nam z visokega severa Evrope in Azije. Mnoge med njimi so tako imenovane vodne ptice (čeprav po sistematiki pripadajo zelo različnim vrstam). Na severu led prekrije vode, sicer bogate z ribami, ličinkami žuželk in algami, včasih tudi za pol leta. Takrat se mnoge ptice odselijo proti jugu vse do tropskih krajev, nekatere pa še južno od ekvatorja. Druge Se po sili razmer umikajo samo toliko, da najdejo nezaledenele vodne površine. Eden takih zanimivih severnih gostov ie severni ali polarni slapnik (Gavia arctica). Vsako zimo se posamezni Primerki ali manjše skupine pojavijo tudi pri nas v Sloveniji, najraje na tirnih vodah. Sicer pa je severni slap-nik gnezdilec severnih območij Evrope, ^zije, Aljaske in severne Kanade. Gnezdi na obsežnejših sladkovodnih jezerih, kjer si par na manjšem otočku 3,1 v obrežnem rastlinju zgradi skrom-n°> z bližnjim rastlinjem postlano gnezdo. Navadno dve jajci izmenoma vali-,a oba starša. Po 30 dneh se izvalita Radiča, ki se s starimi že po dveh dneh odpravita na jezero po hrano. Pri em se mladiči prav tako spretno po-taPljajo kakor odrasli. Če primanjkuje ^ane, jo prinašajo starši mladičem z drugega jezera ali z morja. V takem Primeru pogosto preživi samo eden od ol:)eh mladičev. Poglavitna hrana slap-nikov so ribe, za katerimi se urno Slapnik v zimskem perju je veliko bolj enolično obarvan. Primerek na sliki je nagačen. Kljub dobremu preparatorskemu delu ga izdaja za slapnika povsem nenormalna drža, saj se zaradi nazaj pomaknjenih nog ptica na tak način ne more nikoli vzravnati. Foto P. Grošelj polarni si apni k je izredno dober plavalec in eden najboljših potapljačev med ptiči Foto Vili Žgavec potapljajo tudi v velike globine. Sploh so slapniki znani kot najboljši potapljači med vsemi ptiči severne poloble. Po nekaterih podatkih se potapljajo celo do globine 50-60 m, pod vodo zdržijo do 15 minut, pri tem pa lahko pod gladino preplavajo do 3 km. Golijo se takoj po gnezditvi. Ker menjajo vsa letalna peresa hkrati, v tem času ne morejo letati. Lakota Čingiz Altmatov Poznavalci sovjetske literature pravijo, da je Čingiz Altmatov, po rodu Kirgiz, eno največjih imen sodobne sovjetske književnosti. Zlasti zategadelj, ker z velikim literarnim mojstrstvom načenja »vroče« teme življenja sovjetske družbe. Iz romana DAN, DALJŠI OD ŽIVLJENJA povzemamo nekaj uvodnih strani. S tem odlomkom, ki smo mu dali malo svojevoljen naslov Lakota, Altmatov z izvrstnim opisom lisice, ki čaka odpadke z vlakov, ki vozijo na vzhod in zahod skozi stepo, pelje popolnoma k drugim, tragičnim temam, ki zadevajo tegobe sovjetske družbe. Roman je izšel leta 1980 pri Prekmurski založbi v prevodu dobrega poznavalca sovjetskih razmer Janeza Staniča. Pisano svatovsko perje konec poletja zamenjajo za enakomerno svetlo do temno sivo barvo. Prav tako obarvani so tudi mladiči, ki spolno dozorijo po dveh letih. Čeprav gnezdijo izključno na sladkih vodah, pa prezimijo severni slapniki na morju, včasih daleč od kopnega. Tako na primer ameriške populacije severnih slapnikov potujejo več tisoč kilometrov proti jugu ob zahodni obali vse do Kalifornije in Mehike. Evropski primerki prezimujejo na morjih ob zahodni Evropi. Severni slapniki redno prezimujejo tudi v vodah severnega Jadrana, azijski pa tudi na Kaspijskem in Črnem morju. Ozke perutnice jim omogočajo zelo hiter let do 90 km na uro. To in pa dejstvo, da so slapniki aktivni tudi ponoči, je verjetno vzrok, da smo našli pri nas že več poškodovanih primerkov. Odsev mokre površine asfalta lahko ponoči slapnika zavede, da namesto na vodo trdo »pristane« na tleh, kar je za ptico, težko do 2 kg, lahko usodno. Slapnika pri opazovanju v zraku in na vodi lahko zamenjamo za velikega kormorana ali čopastega ponirka. Seveda taka »zamenjava« ni opravičilo, da marsikje med različno nagačeno perjadjo vidimo tudi zaprašenega severnega slapnika. Če bomo pozimi postali ob nezamrznjenem jezeru, bomo z daljnogledom in že s povprečnim znanjem, ki nam ga omogoča domača literatura o ptičih, morda prepoznali tudi severnega slapnika. Namesto da bi ga pričakali tako, kot se je to zgodilo v Dalmaciji pozimi 1984/85, bomo raje opazovali zanimive podrobnosti iz njegovega prezimovanja pri nas. S prihajajočo pomladjo pa ga bomo v mislih pospremili nekam visoko na Finsko, v deželo tisočerih jezer, kjer se v pomladnih nočeh prek meglenih jezer razlegajo njihovi krepki glasovi. Ti glasovi, zdaj zamolkli, živahni, zdaj otožni, zategnjeni, so bili vzrok, da so nastale številne ljudske zgodbe o strahovih ob divjih in samotnih jezerih. Slapnik v poletnem svatbenem perju: prevladujejo temne in svetle proge in črte, razen na glavi, ki je svetlo siva Foto P. Grošelj Iskanje plena po izsušenih grapah in ogolelih poljanah je terjalo veliko potrpljenja. Medtem ko je sledila vrtoglavo zamotanim, krčevitim premikom drobnega glodavca in mrzlično grebla rovkino luknjo ali čakala, kdaj bo malo bitje, potuhnjeno pod previsom stare jame, ki jo je bila nekoč skopala voda, končno planilo na odprto, kjer ga bo lahko zgrabila, se je sestradana lisica mišelovka počasi in vztrajno bližala železnici, temni ravni črti nasipa v stepi, ki jo je hkrati vabila in plašila. Po njej so zdaj v to, zdaj v drugo smer drveli grmeči vlaki, pod katerimi je okoliška zemlja težko drgetala. Skupaj z dimom in sajami so puščali za sabo močne, dražeče vonje, ki jih je veter gnal po tleh. Proti večeru je lisica legla na dno suhega jarka ob telegrafski liniji, na otočku goste in visoke posušene konjske kislice. Zvita v rdečkasto žolti klobčič med temno rdečimi stebli, polnimi semen, je potrpežljivo čakala noči, obenem pa živčno strigla z uhlji in nenehno prisluškovala rahlemu švistu pritalnega vetra med ostro šumečimi mrtvimi travami. Tudi telegrafski drogovi so vsiljivo brneli, vendar se jih ni bala; drogovi so vedno nepremični in ne morejo preganjati. Pač pa jo je oglušujoči hrup vlakov, ki so v rednih presledkih drveli mimo, vsakič znova prisilil, da je napeto drhtela in se še bolj zažela vase. Od po-drhtevanja tal je z vsem krhkim telesom in rebri čutila težo, ki je premikala zemljo in bes drvečih vlakov; vendar je vsakič znova premagala strah in odpor do tujih vonjev, ostala v jarku in čakala svojo uro, ko bo s prihodom noči na progi postalo mirnejše. Le redkokdaj, samo kadar je bila izjemno lačna, se je zatekla sem... V odmorih med vlaki je zavladala nenadna in popolna tišina kot po potresu, v kateri je začutila neki nemir zbujajoč, nejasen in visok zvok, ki je neznano odkod komaj slišno plul nad stepo, tonečo v mrak. To je bila igra zračnih tokov, ki je napovedovala bližnjo spremembo vremena. Lisica jo je nagonsko čutila in vsa negotova je negibno ob-mrla, čeprav jo je imelo, da bi glasno zavila in zalajala od nejasnega občutka neke splošne nesreče. Toda lakota je dušila opomine narave. Medtem ko si je lizala od teka izmučene blazinice šap, je le kdaj pa kdaj tiho zacvilila. Tiste dni so bili večeri že hladni, kajti bližala se je jesen. Ponoči se je zemlja hitro shladila in ob zori je bila stepa pokrita z belo, soli podobno plastjo kratkotrajne slane. Za stepske živali so prihajali revni, neveseli časi. Že tako redka divjad, ki se je poleti zadrževala v teh krajih, je izginila; nekatere živali so odšle v toplejše kraje, te so se poskrile v podzemne luknje, spet druge so se čez zimo preselile v peščene puščave. Zdaj je vsaka lisica sama zase skrbela za hrano in samotno tekala po stepi, kot da na svetu ni več ostalo lisičjega rodu. Mladiči iz letošnjega legla so že zrasli in se raztepli na vse strani, do zimskega časa ljubezni, ko se lisice z vseh strani zbirajo na kup k novim srečanjem in samci spopadajo z močjo, kakršne je življenje polno od stvaritve sveta, pa je bilo še dolgo... Ko se je spustila tema, je lisica zapustila jarek. Za trenutek je obstala in poslušala, nato pa stekla k železniškemu nasipu in tiho tekala po njem, zdaj na tej, zdaj na oni strani tirov. Iskala je ostanke hrane, ki so jih potniki zmetali skozi okna vagonov. Dolgo je morala tekati po nasipu in obvohavati najrazličnejše predmete, preden je naletela na kaj vsaj za silo užitnega. Vsa železna cesta je bila nasmetena s koščki Papirja in zmečkanimi časopisi, razbitimi steklenicami, ogorki, zveriženimi konzervnimi škatlami in podobnim nekoristnim smetjem. Najhuje je smrdelo |z vratov nerazbitih steklenic, odkoder i® prežala omama. Dvakrat se ji je zvrtelo v glavi, nakar je začela paziti, ča ni vdihavala alkoholiziranega zraka; trknila je in nemudoma odskočila vstran. A kot nalašč ni naletela na tisto, kar ji j® bilo potrebno, na kar se je, premagujoč strah, tako dolgo pripravljala. V uPanju, da se ji bo končno le posrečilo nasititi se, je neumorno tekala po progi 'n švigala z ene na drugo stran nasipa. Nenadoma je sredi teka zamrla z dvignjeno prednjo šapo, kot da jo je nepričakovano nekaj presenetilo. Nepremično je stala med tračnicami kot privid, 'Zgubljajoč se v medli svetlobi visoke, zamegljene lune. Daljni hrup, ki jo je vznemiril, se ni polegel, toda za zdaj je bil še predaleč. Z iztegnjenim repom se je neodločno prestopila z noge na nogo, pripravljena odskočiti. A namesto tega je nenadoma planila po nasipu, upajoč, da bo vendarle našla kaj za pod zob. Čutila je, da bo zdaj zdaj naletela na najdbo, čeprav se je od daleč neizogibno bližala naraščajoča grožnja kovinskega hrupa in ropota stotin koles. Le za delček minute se je zamudila, vendar je bilo dovolj, da je morala planiti in pobegniti kot osmojena vešča, ko so izza ovinka nenadoma pljusnile luči dveh lokomotiv, vpreženih druga za drugo; močni svetlobni stožci so slepeče osvetlili vse pred sabo ter za hip obelili stepo, neusmiljeno razga-Ijujoč njeno mrtvo suhost. Vlak je grmeč drvel po tirih. V zraku je zavo-njalo po ostrih sajah in prahu, zavel je veter. Lisica je na vrat na nos planila vstran, se prestrašeno prižela k tlom in se od časa do časa ozirala. Pošast z drvečimi lučmi je še dolgo grmela mimo in razbijala s kolesi. Lisica je skočila pokonci in znova planila v beg, kar so jo nesle noge... Pozneje, ko si je oddahnila, jo je ponovno začelo vleči k železnici, kjer se je dalo potešiti glad. Toda v daljavi so se na nasipu znova zasvetile luči in spet je par lokomotiv privlekel mimo dolg tovorni vlak. Tedaj je lisica v loku stekla skozi stepo, kajti sklenila je, da se bo drugič približala železnici na kraju, koder ne vozijo vlaki... Vlaki so v teh krajih vozili z vzhoda na zahod in z zahoda na vzhod... Na obeh straneh železnice so se razprostirata velika pustinjska prostranstva - Sari-Ozeki, Srednje dežele žol-tih step. Tod so vse razdalje merili v razmerju do železnice, podobno kot od Green-wicha... in vlaki so voziti z vzhoda na zahod in z zahoda na vzhod... Fazan ima najlepše perje v času svatovanja Foto T. Kočar, Diana Lovska družina Dobrava iz Gradišča v Slovenskih goricah je leta 1984 nadvse slovesno proslavila 30-letnico obstoja in uspešnega delovanja. Ob tej priložnosti so podelili številna priznanja in listine o častnem članstvu, ki so jih dobili Lojze Briški, Ernest Mlinarič, Ivan Klobučar in Kare! Vajngerl. Sicer pa člani te lovske družine razvijajo živahno dejavnost na področju varstva in gojitve divjadi. Veliko pozornosti namenjajo izboljševanju naravnega okolja za divjad, vsako leto pa izpustijo v lovišče precej fazanov, s čimer skušajo povečati sicer skromno naravno številčnost. Gospodarsko najvažnejša vrsta, s katero gospodarijo člani LD Dobrava, je srnjad. Člani lovske družine se tvorno vključujejo tudi v družbenopolitično delo in življenje v kraju. Posebno pozornost namenjajo področju SLO in DS. V družini imajo razvito strelsko dejavnost, ekipa LD Dobrava, ki jo prikazuje tudi fotografija, pa je že dalj časa zmagovalka na številnih tekmovanjih v streljanju na glinaste golobe v Slovenskih goricah. Lani so bili tudi zmagovalci tekmovanja na radgonskem kmetijsko-živilskem sejmu in zmagovalci tekmovanja za veliki prehodni pokal lovskogojitvenega bazena Lenart. Besedilo in foto Marjan Toš Lovska organizacija Srečanje na Zasavski gori Lovci lovskih družin Mlinše, Senožeti, Vače in Izlake se vsako leto prvo soboto v oktobru srečamo na Zasavski gori. Srečanje je že tradicionalno in ga vsako leto organizira in vodi druga lovska družina. Letos je imela to nalogo LD Izlake. Že septembra se sestanejo vodstva vseh štirih družin in se dogovorijo o programu in vsebini srečanja. Običajno se začne tako, da vsaka LD organizira brakado v svojem lovišču, ki meji na Zasavsko goro. Vsi lovci pa se moramo ob določeni uri zbrati pri planinskem domu na Zasavski gori. Letos se je srečanje začelo natančno ob enajstih dopoldne pred planinskim domom. Zbralo se nas je nekaj več kot sto. Ob enajstih je bilo dano povelje »zbor ob lovini«, nato je sledil pozdrav lovini. Po pozdravu je imel starešina LD Izlake France Bren pozdravni nagovor. Drugim trem LD je podaril spominska darila, sam pa je dal spominska darila starešinam drugih treh LD. Nato smo vsi lovci posedli za pripravljene mize pred planinskim domom, kajti bilo je izredno lepo vreme, prostor pa tudi primerno ozvočen. Ker imamo vse štiri lovske družine približno enako kvalitetna lovišča, so tudi težave in problemi v zvezi z njimi približno enaki, seveda pa tudi skupne naloge, zato izmenjava izkušenj, mnenj, stališč in predlogov koristi vsem štirim LD. Med srečanjem smo krstili štiri mlade lovce. Krst smo opravili po šegah in navadah, kot je opisano v Lovskem priročniku. Pri tem ceremonialu se je zbralo pred domom poleg lovcev tudi veliko planincev in drugih turistov, ki so z velikim zanimanjem in navdušenjem spremljali lovski krst. O našem srečanju smo dali tudi kratek intervju po telefonu novinarju radia Trbovlje. Srečanje smo končali z veselim delom, kjer ni manjkalo srne in dobre kapljice. Prireditev smo zapuščali s prijetnimi občutki in obogateni z izkušnjami drugih, novimi spoznanji in prijatelji. Ernest Sajovic Razmišljajmo skupaj Živimo v izredno razgibanem času, času stoterih sprememb in velikega razvoja, pa tudi v času strahovito neodgovornega poseganja v prostor, v naravno okolje. Vplivi teh posegov so znani ali pa tudi ne, jasno pa je, da se vse to še zlasti negativno odraža na divjadi, ki ima vse manj naravnega okolja in primernih razmer za življenje. Zato tudi ni čudno, da smo lahko priča prav zanimivim pojavom, ki jih doslej v tako velikem obsegu nismo poznali. Zelo lep in še vedno nadvse aktualen je primer goveda na Pohorju, ki se tam prosto pase, kljub upravičenim kritikam in opozorilom tako lovcev kot gozdarjev. O pomenu paše in tovrstne prehrane za živino ne bi želel razpravljati, ker jo poznamo, zlasti še živinorejski strokovnjaki. Vse lepo in prav do takrat, ko ta paša postane anarhična, nenadzorovana in predmet številnih polemik. Živina naj se na Pohorju še naprej pase, vendar na ograjenih planinskih pašnikih, ne pa povsod. Divjadi to ni v prid, prihaja namreč do motenj v njenem sicer normalnem biološkem ritmu, v njenih standardnih načinih vedenja ipd. Živina poleg vsega drugega povzroča tudi to, da se divjad umika z višjih območij v nižja, predvsem v obrobne predele, kjer zaradi kmetijske izrabe tovrstnih površin povzroča škodo, kar je tudi povsem razumljivo. Vendar samo za nekatere, ne pa za vse tiste, ki zganjajo neskončen vik in krik in terjajo zlasti od lovske organizacije, da bolj intenzivno uporabi najmanj primerno metodo - višji odstrel. Samo s puško ne bomo uravnavali številčnosti, čeprav tudi tem zahtevam lovci v dobršni meri ustrežejo. Divjad potrebuje hrano, ki jo pač poišče tam, kjer je. To ni nič nenavadnega. Tudi škode so velike, tako od prašičev kot od srnjadi, ki se je ponekod še posebej »specializirala na vinogradniške površine«. Uporabiti bo treba vsa razpoložljiva odvračala, kolikor jih seveda je, pa tudi izpolnjevati dogovorjeno politiko o načrtovanju in izvajanju odstrela v lovskogojitvenih območjih in nenazadnje še kako upoštevati vsa spoznanja in ugotovitve lovske stroke na tem področju. Spoštovanje dogovorjenega pa naj bo vsestransko, tudi drugi uporabniki prostora naj ravnajo v skladu z dogovorjenim, kar sicer ni navada vsakodnevne prakse. To dogovarjanje o nalogah, ki jih naj opravijo vsi prizadeti, je samo na papirju, v lepo oblikovanih sklepih in stališčih, žal pa vse premalo vsakodnevno resnično skupno dejanje. Samo lovci žgočih problemov ne bomo rešili, saj smo le eden od enakopravnih partnerjev v prostoru, ta enakopravnost pa je dejansko samo še v »narekovajih«. Smo v prvem letu novega srednjeročnega obdobja, v letu, ko bomo na osnovi strokovnih analiz in spoznanj iz preteklega obdobja, zapisanih v obsežnih srednjeročnih lovskogospodar-skih načrtih, začeli z uresničevanjem dogovorjene politike, opredeljene tudi s samoupravnim sporazumom o enotnih gojitvenih smernicah v SR Sloveniji. Zdi se, da smo bili tudi pri sprejemanju teh smernic nekoliko preveč popustljivi do nekaterih zahtev posameznih območij. Kako naj na primer lovci v Slovenskih goricah ali na Dravskem polju razumejo, da lahko na Krškem polju lovijo jerebico za šolanje mladih lovskih psov. Kako je to mogoče, ko pa je ta vrsta tako redka in ji lovci namenjajo toliko pozornosti, da bi jo zaščitili in predvsem obvarovali. Vedri so pogledi lovcev, ko po končanih obhodih lovišč ugotovijo, da imajo v revirjih še dve kiti jerebic in zelo ogorčena so mnenja takrat, ko slišijo ali celo preberejo, da bodo ponekod jerebice lovili zato, da bodo šolali svoje pse. Naj mi bo oproščeno, če ne poznam globljih analiz, ki so privedle do te odločitve, vendar kljub temu roko na srce in vnovičen temeljit premislek, ali je takšno početje razumno in v prid lovcem. Osebno menim, da ne in popolnoma podpiram stališče, vsaj kar zadeva jerebico, da jo odlovimo tam, kjer je in jo naselimo tja, kjer je ni, kjer je nekoč že bila in kjer ima življenje vsaj kolikor toliko pri' merne življenjske razmere. Uporabimo znanje in pozitivne izkušnje, gospodarimo pametno v dobro divjadi vseh vrst! Vem, da nisem bil sistematičen in tudi strokovno ne dovolj poglobljen, saj je to v nekaj vrsticah nemogoče, pa tudi moj namen ni bil takšen. Želel bi poudariti pred- vsem drugo plat medalje, namreč to, da bi morali lovci na področju varstva in gojitve divjadi vedno znova poudarjati skrb za varstvo okolja v najširšem smislu, ob upoštevanju in spoštovanju ekoloških zakonitosti, kar zagotavlja primerne življenjske razmere za vse živalske vrste. In še nekaj - zdravo naravno okolje zagotavlja tudi zdrave ljudi. Puška je sestavni del lova, vendar na zadnjem mestu, saj je tudi v zakonu najprej omenjeno varstvo in gojitev divjadi, nato sledi upravljanje lovišč in šele na zadnjem mestu je lov. To naj nam bo vodilo, ne pa kratkoročni ukre-Pi in ravnanje. Za drobno ilustracijo primer. V nekaterih loviščih Slovenskih goric se je številčnost zajca lepo popravila. In že se najdejo posamezniki, ki bi želeli odstrel bistveno povečati. Zakaj ln čemu? Zakaj ne bi z zajcem še naprej razumno gospodarili in načrtovali odstrela v znosnih mejah? Zakaj so nekateri lovci nejevoljni, ker bodo morali v skladu s stališči gojitvenih smernic zaščititi tretjino najboljših zajčjih lovišč? Pa tudi to ni nekaterim všeč, da je lov na zajca v nižinskih loviščih predviden samo do 15. decembra, češ včasih je bil “najlepši lov okoli božiča«. Kaj Pa strokovna spoznanja, ugotovi-tve, ki jih lahko beremo tudi v naši reviji Lovec! Ali nekateri res ne razumejo, da se čas spreminja in da lovska stroka napreduje- Strokovno znanje je še kako Potrebno, vsaj tisto najnujnejše, na kar žal marsikdaj in marsikje Pozabljamo. Nekaterim je edini zveličavni smisel lova čim večji Plen in to tudi takrat, ko za to ni Pogojev in možnosti. Ko pa tar-naio, da so lovi pravcato nesmi-selno sprehajanje po lovišču, obenem pozabljajo, da že star Pregovor pravi: »Kakor boš sejal, tako boš žel«. Razmislimo tudi o lem, koliko pozornosti namenja-O"10 tem vprašanjem v lovskih Pružinah, kako jih prenašamo na m'ade člane, na pripravnike, ki l'h velikokrat samo kritiziramo, bore malo pa storimo, da bi jim Predstavili pravo stanje. In ob °hcu, da ne bi bilo nerazumevanja, nametanih trditev nikakor ne e''rT1 posploševati, nasprotno, osamljeni primeri, ki pa so ven-ade med nami in v nas, naj s užijo temu, da bomo v praksi 86 večji gojitelji divjadi, varuhi naravnega okolja pa tudi enako- Pravni partnerji z drugimi v pro- oru. Oboroženi z znanjem, s .a arim bomo lahko v praksi pa-lrali vsem tistim, ki jim je divjad v napoto in ki nočejo vedeti, da je divjad vendarle sestavni del žive narave in po ustavi deležna posebnega družbenega varstva. Podpiramo pa tudi jasno opredeljeno politiko in težnje po uravnoteženem razmerju med divjadjo in okoljem. Marjan Toš 40 let dela LD Vojnik LD Vojnik deluje na območju treh KS - Vojnik, Strmec in Frankolovo. Lovišče te družine je značilno srednjegorsko lovišče s številnimi večjimi in manjšimi potoki. Od leta 1946 do 1949 je lovišče LD Vojnik obsegalo območje Višnje vasi, Vojnika in Frankolove-ga. Leta 1949 pa se je LD Vojnik pridružila še LD Strmec z delom lovišča. Del njenega lovišča -Vinski vrh, Vizore in Velika Raven - je dobila LD Dobrna, medtem ko so drugi del lovišča -Langer - priključili LD Šmartno v Rožni dolini. Tako LD Vojnik od leta 1949 upravlja 4100 ha površine. Od tega je 3874 ha lovne površine, na kateri živijo srnjad, gamsi, zajci, fazani, race itd. Prehodno srečamo tod tudi divje prašiče in jelenjad. Družina ima 43 članov, od tega sta 2 častna člana. V svojih vrstah ima delavce, kmete, obrtnike, uslužbence in upokojence. Med njimi je tudi 14 aktivnih udeležencev NOB, ki jim je ZLD Celje leta 1977 podelila posebna priznanja kot borcem-lovcem. Člani LD Vojnik so bili vedno aktivni na vseh področjih. Da bi bolje varovali lovišče, gojili divjad in preprečevali divji lov, so se člani družine odločili, da postavijo lovsko kočo, in sicer v revirju Kiselca nad Frankolovim. Kočo so začeli graditi leta 1955, končali pa so jo leta 1958. Vsa dela so opravili člani sami s prostovoljnim delom in z lastnimi finančnimi prispevki. LD je leta 1960 med prvimi lovskimi družinami v LZ Celje organizirala mladinski lovski aktiv s 13 mladinci, starimi od 10 do 15 let. Mladinci so navdušeno sodelovali pri raznih akcijah, na strokovnih predavanjih, strelskih tekmovanjih z zračno puško in pri drugih dejavnostih. Leta 1975, ob 30-letnici svojega obstoja, je družina razvila svoj društveni prapor. Na njegovem drogu je vtisnjenih 126 zlatih in 129 srebrnih žebljičkov ter pripetih 56 spominskih trakov. LD si je pridobila od SLP kompleks zemljišča z ribnikom v bliži- Koledar pomembnejših .strelskih tekmovanj v letu 1986 disciplin trap, skeet in premična tarča divjadi 6. 4.: april zadnji rok za izvedbo prvenstev SD na 7.-13. 4.: 50 golobov pokal narodov v trapu in skeetu v Montecati- 26.-27. 4.: niju 1. zvezni pozivni turnir v trapu v Kazljah 4. 5.: maj prvenstvo obrtnikov SRS v trapu v Kazljah 10.-11.5.: 2. zvezni pozivni turnir v trapu v Zagrebu 17. 5.: 1. kolo zahodne medregijske lige v trapu, 18. 5.: organizator: Dolomiti na strelišču v Kazljah 1. kolo republiške trap lige, 21.-26. 5.: organizator: Olimpija na strelišču v Tomačevem; pari: Ptuj: Unior; Ormož: Svoboda; Olimpija:Bine Grajzer in Š. Kovač:N. Gorica Grand prix v trapu in skeetu v Brnu 31. 5.: zadnji rok za izvedbo prvenstev LD 31. 5.-1.6.: 3. zvezni pozivni turnir v trapu v Novem Sadu 7. 6.: junij 2. kolo republiške trap lige, 8. 6.: organizator: Svoboda na strelišču v Kazljah; pari: Unior:N. Gorica; B. Grajzer:Š. Kovač; Svoboda: Olimpija in Ptuj: Ormož 2. kolo zahodne medregijske lige v trapu, organizator: Nova Gorica na strelišču v Pa-novcu 3. kolo republiške trap lige, 8.-12. 6.: organizator: Svoboda na strelišču v Kazljah; pari: Ormož: Unior; Olimpija : Ptuj; Š. Kovač: Svoboda; N. Gorica: B. Grajzer BP v trapu in skeetu v Bukarešti 15. 6.: prvenstva tekmovalnih skupnosti na 100 golo- 22. 6.: bov prvenstva ZLD 28. 6.: 40. tradicionalno srečanje reprezentanc Slovenije in Hrvaške 4. kolo republiške trap lige, 29. 6.: organizator: Nova Gorica na strelišču v Banovcu; pari: Unior:B.Grajzer; Svoboda:N. Gorica; Ptuj: Š. Kovač in Ormož: Olimpija 5. kolo republiške trap lige, organizator: Nova 29. 6.-4. 7.: Gorica na strelišču v Banovcu; pari: Olimpija : Unior; Š. Kovač: Ormož; N. Gorica : Ptuj in B. Grajzer:Svoboda 3. kolo zahodne medregijske lige v trapu, organizator: Svoboda na strelišču v Kazljah EP v trapu in skeetu v Montecatiniju 5.-6. 7.: julij prvenstvo LZS 12. 7.: 6. kolo republiške trap lige, 13. 7.: organizator: Ptuj na strelišču v Hajdošah; pari: Unior: Svoboda; Ptuj: B. Grajzer; Ormož : N. Gorica in Olimpija :Š. Kovač 7. kolo republiške trap lige, 3. 8.: organizator: Ptuj na strelišču v Hajdošah; pari: Š. Kovač: Unior; N. Gorica: Olimpija; B. Grajzer:Ormož in Svoboda:Ptuj 4. kolo zahodne medregijske lige v trapu, organizator: Olimpija na strelišču v Tomačevem avgust 5. kolo zahodne medregijske lige v trapu, 9.-10. 8.: organizator: Ilirska Bistrica na strelišču v Šmarjah RP v trapu v Hajdošah 17. 8.: pokal SZS (prvih 30 z RP) na 100 golobov 22.-24. 8.: v Tomačevem DP v trapu in skeetu v Zagrebu 30.-31. 8.: RP v streljanju v premično tarčo, organizator: 2.-15. 9.: Unior september svetovno prvenstvo v trapu in skeetu v Suhlu Foto O. Dolenc, Diana ni Vojnika in na njem postavila lovsko-ribiško kočo, kjer se je dokaj uspešno razvil športni ribolov na krape ter gojitev rac mla-karic. Leta 1955 so na tem zemljišču člani LD postavili zidano lopo, ki služi kot strojnica za metanje pri streljanju na glinaste golobe. Za izredne uspehe, ki jih je LD dosegla v dolgih letih svojega delovanja, jo je Lovska zveza Slovenije leta 1977 odlikovala z redom za lovske zasluge II. stopnje. Poleg tega je do tega leta odlikovala 11 članov LD Vojnik z znakom za lovske zasluge in redom L, II. in III. stopnje. Sama družina pa je na letni skupščini 1980 za dolgoletno članstvo v LD podelila 23 članom posebne znake in plakete. Da bi tudi v lovstvu pomagali utrjevati bratstvo in enotnost med narodi in narodnostmi, je LD Vojnik leta 1978 svečano podpisala listino o pobratenju z LD Fazan iz Kutine (SRH). Obe družini že dobrih osem let intenzivno sodelujeta na področju lovstva. Za sodelovanje med obema družinama in v znak priznanja za dosežene uspehe je Lovska zveza Hrvaške odlikovala LD Vojnik z lovskim odlikovanjem-redom I. stopnje. Tudi lovišču posvečajo člani stalno skrb. Da bi laže skrbeli zanj, so ga razdelili v tri revirje. V skupnih akcijah so zgradili 12 kombiniranih krmišč za krmljenje srnjadi in fazanov, 8 navadnih krmišč za fazane, 35 visokih prež in 186 solnic. Družina skrbi tudi za strokovno izobrazbo svojih članov. Vsi člani imajo lovski izpit, razen enoletnih pripravnikov. V družini sta 2 lovska tehnika, 7 izprašanih lovskih čuvajev in 8 izprašanih preglednikov uplenjene divjadi. Leta 1982 so se člani odločili, da na mestu, kjer stoji lovsko-ribiška koča, postavijo nov, večji lovski objekt. Zgradili so ga do leta 1983, doma pa ne uporabljajo samo lovci, temveč je namenjen tudi potrebam širše družbene skupnosti. Tudi v prihodnje bo delo družine usmerjeno v načrtno gojitev divjadi, saj so naravne razmere v lovišču za divjad precej dobre, čeprav se kažejo posledice raznih negativnih posegov v naravo. Seveda pa bomo čimmanj prizadeto naravno okolje lahko ohranili le z načrtnim delom vseh članov družine. Poleg tega se lovci dobro zavedamo tudi svojih dolžnosti do družbe in tako več kot 70 odstotkov vseh članov sodeluje tudi v krajevni samoupravi in v drugih družbenopolitičnih organizacijah v KS, na območju katerih deluje LD Vojnik. ^ „.. .. Franc Križnik, LD Vojnik O delu LPZ ZLD Prekmurje Lovski pevski zbor ZLD Prekmurje je bil ustanovljen februarja 1985. Z rednimi vajami je začel že 26. 2. 1985. Na drugi redni vaji, 5. marca 1985, smo dali zboru tudi ime, ki ga ima še danes. Zbor vodi Franček Zver, ki ima zaradi svojega truda in potrpljenja veliko zaslug, da so pevci tako uspešni. Ob ustanovitvi je v zboru prepevalo 22 članov, pozneje sta dva člana izstopila, tako da je bilo nekaj časa 20 pevcev, zdaj pa jih je že 24. Pevci so razdeljeni v štiri glasovne skupine s približno istim številom pevcev. Od ustanovitve do konca leta 1985 je imel zbor 49 rednih vaj. Aprila, maja in junija so bile vaje zaradi priprav na srečanje lovskih pevskih zborov in rogistov Slovenije v Dekanih dvakrat na teden po dve uri, kasneje pa le enkrat na teden. Pevski zbor je zapel prvič na zasedanju delegatov skupščine ZLD Prekmurje 28. 5. 1985. Svoj pravi krst pa je doživel 8. junija 1985 v Dekanih na Primorskem na srečanju lovskih pevskih zborov in rogistov Slovenije, kjer smo zapeli dve pesmi, eno pa skupaj z drugimi nastopajočimi zbori in rogisti. Istega dne pred nastopom v Dekanih smo se srečali s člani pevskega zbora Doberdob iz Julijske krajine v motelu v Kozini. Dober-dobčanom smo zapeli nekaj pesmi, za kar so nas pogostili s skupnim kosilom. Za njihovo go- stoljubnost smo se jim oddolžili s srečanjem 9.11.1985 na skupni večerji v Beznovcih in z lovom na fazane v gojitvenem lovišču Fazan v Beltincih, o čemer smo že poročali. Takega srečanja si člani obeh pevskih zborov v prihodnje še želimo. Razen na srečanju v Dekanih in Beznovcih z lovci pevci iz Julijske krajine je naš pevski zbor sodeloval še na več prireditvah: julija 1985 na proslavi ob razvitju lovskega prapora v LD Radovci, avgusta na srečanju lovcev ZLD Prekmurje, Železne Županije iz Madžarske in Burgelanda iz Avstrije, na otvoritvi lovskega doma LD Prosenjakovci in na tradicionalnem vsakoletnem srečanju lovcev v LD Moravske toplice. Na vseh srečanjih, na katerih je pel naš zbor, so sodelovali tudi rogisti ZLD Prekmurje. Pevski zbor sestavljajo lovci iz okoliških LD in starejši lovci, ki vestno prihajajo na vaje. Omeniti velja, da najbolj disciplinirano obiskujejo vaje zlasti tisti člani, ki ne živijo v Murski Soboti. Januarja, takoj po novem letu, je zbor začel zelo resno vaditi, da bi bil kos nalogam, ki si jih je zastavil za leto 1986, posebno pa skrbi za kvaliteto petja. Pevski zbor goji in širi lovsko -narodno pesem in je tudi v prihodnje voljan sodelovati na raznih lovskih prireditvah, pa tudi na nelovskih, če bi tako naneslo. Vsi pa si želimo, da bi zbor še naprej uspešno deloval in da bi ga še naprej uspešno vodil sedanji pevovodja Franček. q p Čopasti ponirek na svojem plavajočem gnezdu Foto K. Lampe, Diana Jubilanti Stanko Lapuh - 80-letnik Profesor Stanko Lapuh iz Radovljice je dopolnil osemdeset 'et. Rodil se je 24. 5. 1905 v Zagrebu, kot triletni deček pa se j® s starši preselil na materin dom v Zasip pri Bledu. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kasneje Pa diplomiral na oddelku za zgodovino in geografijo filozofske fakultete. Rad bi bil gozdar, pa mu ni bilo dano. Od leta 1933 je kot profesor služboval na klasični gimnaziji v Mariboru, med vojno pa na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani. Obdobje med vojno sredi okupirane Ljubljane in brez imetja, ki mu ga je pobrala okupacija, so bila zanj in njegovo družino naj-'rša leta, ki so bila zaradi njegove Protifašistične naravnanosti in aktivnosti na gimnaziji še toliko 'ožja. Leta 1945 se je z družino Preselil v Radovljico, kjer je takoj Prevzel delo profesorja na tamkajšnji gimnaziji, kasneje v obrtni šoli, vse do leta 1977, nato pa do leta 1984 še na delavski univerzi, kar priča o njegovem obsežnem pedagoškem znanju in veliki delovni zagnanosti. Prof. Lapuh je lovec že več kot 50 let. Iz mariborskih časov mu ie v toplem spominu Pohorje, kjer je leta 1934 ustrelil svojega Prvega petelina. Čez vse ga navdušuje visokogorska divjad, zla-st' gams in ruševec, v svojih 2aPisih pa najde toplo besedo tudi za srnjaka ali lisjaka in celo Za drobno miško, ki stika po gor-ski pastirski koči. Rad bi uplenil teerjasca, pa mu do danes še ni Prišel pred puško. S posebnim veseljem in uspehom zacicirika tedi gozdnemu jerebu, kar je dr°bna, a značilna značajska po-teza pravega lovca, vsa leta je aktiven v lovski orga-n'zaciji. V LD Srednja Dobrava Je bil 3 leta tajnik (1946-1951), nato je bil 5 let tajnik v LD Radov-'kca (1952-1957), 5 let v LD ^r°pa (1958-1966) in nazadnje 2 leti v LD Begunjščica (1967, 958), kjer je danes prizadevni vodja družinske kronike. r°f. Stanko Lapuh je še posebej Zr|an kot pisatelj zgodb z lovsko n zgodovinsko tematiko. Leta 39 je objavil spomine na svoja I r°ška leta pod naslovom »Med °vci in pastirji«. V Mariboru so Janez Klobučar leta 1940 izšli njegovi »Črni svatje«, to je povest o trdem življenju visokogorskega živalskega sveta. Knjiga je doživela dva ponatisa. Leta 1945 je spisal »Ženo s Poljan«. Zgodba je vpeta v resnični zgodovinski okvir tlačanstva naših kmetov v okolici Bleda na začetku 15. stoletja. Poleg tega je ploden sodelavec tudi v »Lovcu«. S prvimi članki se je v glasilu pojavil že leta 1935 in reviji ostal zvest do danes. Prof. Stanko Lapuh je nosilec številnih odlikovanj. Za šolsko in izvenšolsko delovanje je bil odlikovan z redom dela III. stopnje, LZS pa ga je odlikovala z lovskim znakom in redom za lovske zasluge II. stopnje ter s srebrno plaketo revije Lovec. V matični lovski družini je dobil najvišje družinsko priznanje, to je zlato plaketo LD Begunjščica. Dragi lovski tovariš Stanko, da bi trdno in zdrav stopal še mnogo let po svojih bogatih lovskih stezah, ti želimo lovci LD Begunjščica - A. Arih Janez Klobučar, član LD Loka iz Kočevja pri Črnomlju, je 3. 11. 1985 praznoval 75-letnico rojstva. Člani LD Loka, ki smo tistega dne sodelovali na uspešnem skupnem lovu, smo mu na »zadnjem pogonu« prisrčno čestitali, navzoči člani Lovskega pevskega zbora ZLD Bela Krajina pa so mu zapeli. Janez se je rodil leta 1910 kmečkim staršem v Kočevju pri Črnomlju. Navajen delati se je nagaral v kamnolomu, na cesti in v rudniku Kanižarica. Zaveden in odločen, kakršen je še danes, se ni prepustil toku življenja, ampak ga je poskušal sam uravnati, med vojno in štiri leta po njej kot oficir, zatem pa kot predsednik Ivan Kodre občine Loka in pozneje občine Črnomelj. Kot skromen in pošten človek si zna vedno pridobiti zaupanje ljudi. Zato je tudi v lovskih vrstah ves čas opravljal najpomembnejše funkcije; eno leto je bil starešina v LD Črnomelj, nato v letih 1968-1972 v LD Loka, kasneje član IO (od 1972 do 1981 in od 1985 dalje), član disciplinske komisije (od 1979 do 1981) in član NO (od 1985 dalje). LZS ga je odlikovala z znakom za zasluge in z redom za lovske zasluge III. stopnje. V družini poznamo Janeza kot dobrega sotovariša, ki kljub letom sodeluje na skupnih lovih in pri delovnih akcijah, ni mu težko iti v pogon z mlajšimi lovci, vedno je pripravljen zavzeti se za pravičnost in tovariške odnose med nami. Njegovega doma ne krasijo bahave trofeje, pa ne zato, ker mu Diana v vseh 33 letih, odkar je lovec, ne bi bila naklonjena, ampak preprosto zato, ker mu lov pomeni nekaj več kot samo zbiranje trofej. Dragi Janez! Lovci LD Loka si želimo, da bi še velikokrat praznoval rojstni dan z nami in še veliko prijetnih lovskih doživetij. Lovci LD Loka - Š. N. Ivan Kodre, član LD Črna jama Postojna, je 24. 1. 1986 praznoval sedemdeseti življenjski jubilej. Rodil se je v kmečki družini v vasici Goče pri Vipavi. V italijanski šoli se je izučil za trgovca in leta 1930 odšel od doma ter se v Postojni zaposlil kot prodajalec. Po služenju vojaškega roka v italijanski vojski se je zaposlil kot trgovski pomočnik, leta 1940 pa je odprl svojo trgovino z mešanim blagom. V začetku leta 1942 se je vključil v NOB. Poleg tega je sodeloval v okrožni gospodarski komisiji za Notranjsko (tako imenovani »kanal 9«), Leta 1943 so ga aretirali in do kapitulacije Italije je bil v internaciji. Po internaciji se je vrnil v svojo trgovino in še naprej materialno podpiral NOB. Po osvoboditvi leta 1945 je postal mestni poveljnik narodne zaščite v Postojni. Leta 1948 se je zaposlil v DO Nanos v Postojni, kjer je tudi dočakal upokojitev. Sodeloval je tudi v družbenopolitičnih organizacijah, in sicer pri Rdečem križu, zvezi sindikatov, SZDL in zvezi borcev. Poleg reda dela je dobil tudi več društvenih priznanj in odlikovanj. Ker je bilo lovstvo družinska tradicija, se je tudi Ivan vključil v zeleno bratovščino, in sicer leta 1945. V lovskih vrstah je zelo aktivno delal. Bil je velik ljubitelj divjadi in narave in vedno je posvečal vso skrb gojitvi divjadi. V lovski družini je leta 1959 kot starešina vztrajal pri tem, da odpremo fazanerijo, bil je pobudnik za graditev lovske koče v LD Črna jama (za kar je dobil tudi priznanje), še prej pa je sodeloval pri postavljanju lovske koče LD Postojna. Pravičen in gospodaren lovec je bil že od samega začetka, zato smo mu kmalu po vstopu v lovsko organizacijo zaupali tudi razne funkcije. Tako je bil v družini blagajnik (1946/ 48), tajnik (1948/50), starešina (1952/60), predsednik NO (1964/ 68), znova starešina (1978/80), v. d. starešine (1981) in predsednik NO (1980). Za dolgoletno požrtvovalno delo v lovskih vrstah ga je LZS odlikovala z znakom za lovske zasluge in redom lil. stopnje. Lovski tovariši mu ob njegovem jubileju iz srca čestitamo in mu želimo še veliko lepih lovskih doživetij. Tomo Kobasič, član lovske družine Logatec, je letos praznoval 60-letnico rojstva. Rodil se je 2. marca 1926 v Velikem Rjavcu na Hrvaškem. Kot sin kmečkih staršev je že v rani mladosti začel spoznavati in ljubiti naravo. Osnovno šolo je končal v domačem kraju. Do odhoda v partizane je bil doma. V tem času je navezoval stike z domačini, ki so se ukvarjali z lovom in ti so mu vcepljali prve veščine gojitve in lova divjadi, vendar na način, ki je bil tiste čase v veljavi in navadah. Franci Mušič Maks Sekirnik Poleti 1943 je odšel v partizane. Bil je med prvimi mladimi borci, ki so spoštovali potrebo po kadrih v na novo porajajoči se ljudski armadi v novi Jugoslaviji. Vojaške šole je končal v Rusiji in do leta 1957 zvesto služil domovini kot aktivni oficir. Še v uniformi se je leta 1955 včlanil v lovske vrste v LD Logatec. Tu je kmalu spoznal nove ljudi in se aktivno vključil v vsa dogajanja v kraju. Po razdelitvi lovišča na rajone, zaradi boljšega pregleda in nadzorstva, je prevzel vodstvo rajona. V njegovem rajonu se je ravno v tistem času začela pojavljati nova divjad - jelenjad in divji prašiči. Tomo je začel vneto in prizadevno skupaj z drugimi člani izboljševati življenjske razmere za divjad. Po njegovi zaslugi je bilo v tem delu lovišča postavljenih več zaprtih prež, senikov in drugih naprav. To je bil tudi čas, ko smo začeli intenzivno obdelovati krmne njive v Lomu. Tomo je bil tudi med prvimi, ki so se takrat, pred dvajsetimi leti, odločili in zgradili lepo lovsko kočo. Dolgo je bil tudi gospodar te koče. Poleg vsega tega je Tomo aktivno delal tudi v organih lovske družine. Tako je bil v letih 1962 do 1966 blagajnik LD, od 1966 do 1968 tajnik in od 1971 do 1974 predsednik NO. Tomo zna izredno hitro navezovati stike z drugimi ljudmi in lovska druščina ni prav vesela, če ni v njej tudi Tomo. Za prizadevnost in nesebično delo v lovstvu in lovski družini je bil odlikovan z znakom za lovske zasluge. Tovariši lovci se ti opravičujemo za pozno čestitko, vendar ti iskreno kličemo: »Tomo, še na mnoga leta«. Člani LD Logatec - R. M. Mirko Cajnko, član LD Polzela, praznuje letos svoj petinsedemdeseti rojstni dan. Rodil se je 6. 1. 1911 v številni družini. Postal je trgovec, delal kot ekonom, skladiščnik in trgovski poslovodja. Lovec je postal leta 1930, leta 1935 pa tudi lovski čuvaj, eden redkih v tistem času, ki so opravili izpit za lovskega čuvaja. V lovišču se je mudil vsak dan in ob vsaki uri in zlasti ni prizanašal divjim lovcem. Med vojno so družino izselili. Ko se je po končani vojni vrnil domov, je lovil s posebno dovolilnico, leta 1946 pa je bil glavni pobudnik za ustanovitev LD Polzela. Člani nove družine so ga izvolili za prvega družinskega starešino (1946-1962), kasneje pa je bil tudi član UO (skupaj 12 let). V letih 1962/1976 je bil član LD Vransko in LD Oljka, LD Šmartno ob Paki pa ga je imenovala za svojega častnega člana. Leta 1976 se je vrnil v domačo LD Polzela. Mirko je vedno rad poprijel za vsako delo v družini ali v lovišču. Njegova posebnost pa je bilo vzorno vodenje brakad; pod njegovim budnim očesom pa že dolgo streljamo zajce samo naprej. Mirko je videti na pogled strog in dosledno zahteva red in pravičnost, vendar pa je v resnici mehkega srca. Nas, mlajše lovce je veliko naučil, saj nas je šlo vsaj 30 članov skozi njegovo šolo. Takrat je bilo manj knjig in učbenikov, zato smo dozorevali v prave lovce v praksi kar nekaj let. LZS ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge, dobil pa je tudi nekaj drugih priznanj za svojo lovsko aktivnost. Člani družine mu ob rojstnem dnevu, več kot 55 let dolgem lovskem stažu in 50-letnici lov-skočuvajskega izpita iskreno čestitamo! Člani LD Polzela - F. V. Franci Mušič, član LD Struge, je 4. 2. 1986 v krogu svoje družine praznoval petdesetletnico rojstva. Njegova pokončna drža in čvrsto telo ne kažeta, da se je srečal z Abrahamom. Rodil se je v Trzinu pri Domžalah in tam tudi živi. Po poklicu je samostojen obrtnik. Franci je lovsko kri podedoval, prav tako kot ljubezen do narave in veselje do družbe. Leta 1967 je stopil v LD Struge na Dolenjskem, daleč od svojega doma. Med člani si je takoj pridobil zaupanje. Že naslednje leto (1968) smo ga izvolili v UO družine, nato je bil štiri leta predsednik disciplinske komisije in spet član IO, in sicer do danes. Med tem je bil od leta 1980 do 1983 starešina družine, nato pa namestnik starešine. Franci je velik ljubitelj narave. Ni lovec na trofeje, čeprav ima v svoji zbirki precej lepih trofej. Pri svojem delu zagnano skrbi za divjad, da bo ta ostala še naprej okras naše narave. Poleg tega se trudi tudi za dobre meddružin-ske odnose in prav po njegovi zaslugi naša družina vsako leto sodeluje s sosednjimi družinami. Franci pa je tudi pobudnik za graditev lovskega doma, ki smo ga zgradili z lastnimi sredstvi in smo danes vsi ponosni nanj. Franci zna s svojim posebnim načinom usmerjati vse člane v družini, tako da se lahko vsako leto pohvalimo s kako novo pridobitvijo. Pri tem pa stopi v ospredje le takrat, kadar kje kaj zaškriplje. Tak je naš Franci in vsi lovci v družini smo veseli, da je med nami. Ob tvoji petdesetletnici ti želimo še veliko zdravja in še mnogo lovskih užitkov med nami! Lovci LD Struge - L. P. Maks Sekirnik je 14. 2. 1986 praznoval 80-letnico svojega plodovitega življenja. Rodil se je pod Donačko goro. Že kot mladenič je čutil nagnjenje do spoznavanja narave, zato se je že leta 1927 pridružil zeleni bratovščini v bližnjem Rogatcu. Kot učitelj se je večkrat selil, leta 1931 pa se je zaposlil na osnovni šoli v Oplotnici. Tam je stopil v vrste članov strelskega lovskega kluba iz Celja (podružnica v Oplotnici), kjer je deloval kot tajnik vse do začetka vojne. Med vojno kot zaveden Slovenec ni imel dovoljenja za nošenje orožja in izvajanje lova. Po končani vojni je bil leta 1946 med ustanovitelji LD Oplotnica in njen prvi starešina, kar je ostal 25 let (do leta 1971). Pod njegovim vodstvom je družina vidno napredovala. S svojim teoretičnim in praktičnim lovskim znanjem je vzgojil številne lovce v bistriškem bazenu, ki so še danes vidni delavci v lovskih vrstah. V času, ko je bil starešina, pa je opravljal tudi druga dela; v letih 1946/1950 je bil član Okrajnega lovskega sveta v Slov. Konjicah, v letih 1950/1952 predsednik Okrajnega lovskega sveta Poljčane, od leta 1952 pa je bil član Okrajne lovske zveze Maribor, in sicer dokler je ta zveza obstajala. V zahvalo in kot priznanje za njegovo delo v lovstvu smo ga v LD Oplotnica leta 1970 izvolili za častnega člana družine, leta 1982 pa še za častnega starešino naše družine. Kljub visokim let°m je v letih 1971/1984 oprav-ijal delo prosvetnega referenta in skrbel za izobraževanje mladih lovcev. p°leg tega ga širom po Štajerskem poznajo kot kinologa in dobrega rejca psov. LZS ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge in redom II. stopnje, Kinološka zveza Slovenije pa s srebrnim znakom za kinološke zasluge. Vsi lovci v družini mu želimo, da bi še dolgo zahajal v naše lovišče 'n si v njem obnavljal moči in zdravje. Lovci LD Oplotnica - L. T. Lovski oprtnik Srečanja 2e pred leti, ko še nisem nosil lovske puške, sem bil velik Ijubi-telj narave, tihi občudovalec njenih lepot in natančen opazova-l6c- Takrat sem se ukvarjal s športom, ki je zahteval dnevno vadbo v naravnem okolju in mi tako omogočal čudovita srečanja In spoznanja. Del narave sem iz dneva v dan postajal tudi sam. Kako srečen sem bil, ko sem v 9lobokem snegu s tekaškimi Srhučmi dosegal vrhove nad vas-J°. Dolina z vasjo je bila zavita v 9osto meglo, le nekaj sto metrov vlšje pa si prišel v čisto modrino n®ba, ki se je dvigala in nekje baleč spajala z belo opojnostjo. osamezni vrhovi so se dvigali kakor otoki nad morjem megle in °či so lahko opazovale Gorski Kotar, Snežnik in vse vrhove tja do Kamniških Alp. Nekje globoko j® šumela čista in bistra Kolpa. Hl i® to mir, obogaten le z narav-nirr|l glasovi, trenutek, ko si čisto Prazen čutil zadovoljstvo in moč. o sončnem zahodu sem se s smučmi vračal v dolino in dogaja-Se je, da sta mi vznemirjena srnjad in jelenjad prečkali smu- j-eta 1981, ko je bil sneg še Posebno globok, mi je malo nad asj° (Stanti pravimo temu kraju) ■ reokal smučino posebno lep je-®n štirinajsterak. Mogočen v 'mski Preobleki in z enakomer-vV^itim rogovjem. Gotovo je 6 e1, da je kralj, da je med močnimi najmočnejši, med lepimi najlepši. Gledala sva se dolgo, ločilo naju je samo 30 metrov. Šele prihod žene, ki je smučala za menoj, ga je nekako vznemiril. V oblaku pršiča, ki ga je z rogovjem stresal z drevja, se je začel oddaljevati. V naslednjih dveh letih sem na širšem območju najinega prvega srečanja v času, ko jelenu odpade rogovje, našel dva para odpadlih vej rogovja. Zaradi posebne oblike sem vedel, da pripadajo njemu, mogočnemu kralju Planine, Parge, Kozic in Vršiča. Prijatelji-lovci so na osnovi odpadlega rogovja ugotavljali, da mu je morda pet ali šest let, da je »kapitalen« in da bi ga bilo zdaj, v cvetu mladosti, »greh« odstreliti. V meni se je nekaj premaknilo. Jelena sem začel opazovati, slediti. V novozapad-lem snegu sem ga zasledoval, v času ruka prisluhnil mogočnemu glasu; le stežka sem dočakal polno luno in tako opazovanje podaljšal pozno v noč. In ponovno sva se srečala v ruku, leta 1983. Rukališče je imel nekaj sto metrov stran od najinega prvega srečanja. Zanj so zdaj vedeli tudi lovci in oprezali za njim. Bal sem se strela, ki bi pokončal mojega prijatelja. Bila je polna luna, še posebno dobro se je videlo, kajti tisti večer sem pri vrnitvi nabiral dežnikarice. Čisto tiho sem prišel v bližino rukališča, le kihanje polhov po leskah in gabru je dalo vedeti, da nekaterim živalim šele noč prinaša radosti, svobodo, življenje... in tudi konec-smrt. Napeto poslušam, naenkrat močan glas. »Začel je rukati«, si mislim. Zdi se mi čudno, da ruka nekoliko stran od rukališča, skoraj na cesti, na prostoru za nakladanje hlodov. Ugibam, morda šele prihaja, pa že od daleč opozarja možne tekmece in jim tako daje priložnost, da se brez boja umaknejo. Rukanje se zdaj še enkrat ponovi, končno spoznam, da ni glas zaljubljenega jelena, ampak lovčevo oponašanje, s katerim poskuša jelena odtrgati od tropa. Postanem nemiren, kajti jelen ima ravno tam prehod na rukališče. Mislim si, danes, če bo lovčeva roka dovolj mirna, dragi prijatelj, pride tvoj konec. Škoda; če so lovci po odpadlem rogovju kolikor toliko natančno ugotovili tvojo starost, si letos star sedem ali osem let. Mlad, premlad, da bi bil lahko to tvoj zadnji ruk. Strah je bil toliko večji, kar mlajši lovci-začetniki zaradi lovske vneme pogosto prezgodaj streljajo. Ob zadnjem grižljaju je prepozno ugotavljati resnico. Jelen živi po naravnih zakonih in v njegov mir posega le roka lovca gojitelja-športnika. Jelen tudi ni seznanjen z lovskimi pravilniki, smernicami, da bi vedel: »Previden moram biti, name lahko streljajo;« in drugi: »Ker sem premlad, še nisem na vrsti!« Tako pa se dogaja, da je dozorel, star jelen previden, v lovišču skoraj neopazen in neulovljiv. Mlad pa je še neizkušen, zaletav in čeprav je kapitalen, s fantastično zasnovo, pogosto pade pod roko neizkušenih, po pravilu mlajših lovcev. Take misli mi blodijo po glavi in samo čakam, kdaj bom zaslišal »pok«, potem srečno ukanje lovca uplenitelja, zahvalo Diani, lovski blagor - lovska hvala, kozarec močnega in trofeja bo našla končni mir v lovčevi sobi. Leta in zasnova bosta brez veljave! Trop košutarije se previdno pase po obronkih jase; čisto k meni pride par srnjadi, ki prepušča jaso močnejšemu, vladarju naših gozdov. Prisluškujem napeto. Nič. Jelena ni zraven, košuta vodnica se ozira proti grmovju, iz katerega je trop izstopil. Zdaj se oglasi lovčev rog in glej, v grmovju se nekaj premakne... Poči suha veja, zagledam mogočno silhueto. Jelen zaruka. Kratko, globoko, da se glas razlega po dolini in tudi polhi za hip obnemijo. Rukanje postaja izmenično. Občutek imam, da jelen dvomi v lovčevo oponašanje, a se mi zdi nemiren. Čutim, da se odloča. Omahuje med tropom, ki se zdaj samozavestno pase, in vsiljivcem, ki je tokrat mlad lovec. Za trenutek se mi izgubi izpred oči, pomaknil se je globlje v gozd proti lovcu. Čakam strel, dobro slišim votlo ropotanje rogov ob grmovje... Tišina. Mislim si, zdaj Dva para odpadlega rogovja mojega znanca... Foto P. Šterk bo izstopil pri lovcu in z mogočno postavo dal vedeti tekmecu, kdo je tu glavni. A kako velika je tokrat slepota, kako močan je nagon v času ruka! Jelen še nekajkrat prehodi razdaljo med tropom in lovcem, a ne izstopi. Gotovo se mu poraja kak sum, noče iz varnega kritja gozdov. Zdi se mi, da se je tudi lovec začel premikati; morda misli jelena naskakovati? Vendar je tak način lova v primeru, ko si sam, skoraj nemogoč. Tudi tokrat. Lovec je izgubil potrpljenje, sedel v avto in se odpeljal proti domu. Opazim, da brnenje avtomobila ni vznemirilo tropa in zato sklenem počakati še kakšno uro. Luna je že višje, sence so se povsem zmanjšale in jasa se lesketa v nočni tišini. Prav tam, kjer sem prej občudoval njegovo senco in le ugibal, za kakšnega jelena gre, zdaj izstopi. Da, natančno vidim, da je to on, mogočni štirinajsterak, ki mi je že podaril dva para čudovitega rogovja. Opazujem ljubezenski ples, za-skok, mogočno, ponosno ruka-nje, na katero nekje daleč odgovarja tekmec. Kako čudovit prizor! Kaj vse ti nudi narava! Vzeti si moraš le malo časa, prisluhniti njenemu življenju, utripu in v samoti šumečih gozdov te nagradi s svojo opojnostjo; z nenadnimi srečanji, prizori, ki se ti za vedno vtisnejo v srce. Ves omamljen sem se ta večer vrnil domov in dolgo v jutro nisem mogel zaspati. Razmišljal sem, kdaj bo nagon mojega štirinajste-raka močnejši kot previdnost, kdaj mu bo lovčeva krogla prekrižala pot, ga ločila od tropa. Iz dneva v dan sem prisluškoval pokanju pušk, v času ruka poslušal njegov mogočni glas. Jelen leta 1983 ni padel. Leta 1984 sem tudi sam postal lovski pripravnik in se že naslednje leto uspešno preskusil v lovu na jelena. Kljub temu, da sem bil veliko v gozdu, pa štirinajsteraka nisem srečal, niti našel njegovega odpadlega rogovja. Izvedel sem, da tudi v sosednjih LD in v gojitvenem lovišču tale jelen ni padel. Po nekaterih znakih in opažanjih še vedno živi, buri mojo domišljijo, mi daje upanje na ponovno srečanje. Upanje, samo upanje, ki ti je pri lovu tako potrebno. Letos bo jelen star deset ali enajst let. Morda se tudi srečava, morda mi že zdaj, v zimsko pomladnem času, nakloni odpadlo vejo rogovja. Kaj vem, narava je tako nepred-VidljiVa- Pavle šterk Lisica je prišla triindvajsetič Moj oče, Jože Gomivnik, je bil lovec in eden izmed ustanoviteljev LD Boč na Kozjaku. Odraščala sem v domači hiši, ki je bila lovcem vedno odprta. Že kot otrok sem v očetovem naročju rada poslušala lovske dogodiv- ščine. V meni je raslo veliko zanimanje za divjad in lov. Namenjeno mi je bilo, da sem se tudi poročila z lovcem. Odločila sem se postati lovka in tako opravila trnovo pot pripravnika, nato pa uspešno opravila lovski izpit. Nekega zimskega večera mi je lovski tovariš Maks predlagal, naj Rogovje jelena, ki ga je odstrelil Dušan Troha 11. avgusta 1985 v lovišču LD Logatec. Jelen je bi! močno shujšan zaradi strelne poškodbe na hrbtenici v preteklem letu, zaradi česar je ime! očitno tudi težave pri gibanju. Teža svežega rogovja je bila 3,3 kg, okuiarno je bita starost po obrabljenosti zobovja ocenjena na 15 do 17 let, po metodi brušenja pa na 15 let. F . R K . grem čakat lisico na njegovo visoko prežo. Takih izkušenj še nisem imela, zato sem premagala strah in se namenila to doživeti. Bilo mi je nekoliko neprijetno, ko sem sama zakorakala v gozd. Zlezla sem po lestvi na prežo, se udobno namestila in začela svoje prvo čakanje na lisico. Vse naokrog je ležal sneg, tako da sem dobro razločila vse temne lise grmovja in štorov. Nestrpno sem opazovala, kdaj se bo kaj premaknilo. Pri tem sem pomislila: »No, to bo gotovo ena lovskih potegavščin, ki si jih lovci radi zagodejo drug drugemu.« Nenadoma pa sem zagledala dve lisici, ki sta se loveč oddaljevali pod menoj. Opogumila sem se in sprožila. Lisici sta se povaljali, še preden pa sem utegnila znova pogledati proti njima, ni bilo videti nobene več. Razočarana sem zlezla s preže in odšla pogledat na nastrel. Nikjer ni bilo dlake, niti sledu krvi. »Tako torej!« sem pomislila, »nisem zaman slišala mnogo čudnih zgodb o lovu na lisice.« Razočarana, a bogatejša za izkušnjo sem odšla domov. V meni pa je že dozorel sklep, da bom znova odšla na čakanje. Sklenila sem, da ne bom popustila. Moje večerno čakanje na lisico se je ponavljalo in kar velikokrat, ko sem lezla po lestvi navzdol, mi je zmanjkovalo volje. Ko pa se je zvečerilo, mi lovska žilica spet ni dala miru. Z visoke preže sem opazovala, kako je prihajala srnjad in se okrepčala na krmišču. Redni gostje so bili tudi divji zajci, ki so se igrivo smukali tam naokrog. Tako opazovanje narave je lepo in človeka bogati. Tako sem čakala tudi triindvajsetič. Znenada se je priplazila kuna. V daljnogledu sem jo razločno videla, zato sem se hitro odločila in ustrelila. Žival je obležala v ognju. Veselo sem zlezla po lestvi navzdol, pobrala kuno in se veselila lepega plena. Pogledala sem na uro in ugotovila, da sploh še ni pozno. »Ja, kaj pa moja lisica!« sem si rekla. Torej sem znova zlezla na prežo, saj sem vendar hotela lisico! Komaj se je vse pomirilo, sem zagledala zvitorepko, kako prihaja iz grmovja. »Seveda si!« sem se prepričala in se umirila. Puško sem močno pritisnila k ramenu in sprožila. Lisica je padla kot snop, vendar sem hitro vložila nov naboj in čakala, če bi se poskusila pobrati. Toda popolnoma mirno je ležala na snegu -mrtva. Ko sem bila povsem pre- pričana, da v njej ni več življenja, sem odložila puško. Od veselja 80 se mi orosile oči, a v samoti 9a nimaš s kom deliti. puško sem si obesila čez rame 'n s kuno v eni roki in z lisico v dru9i sem se veselo odpravila proti domu. Spotoma sem hotela plen pokazati lovcu Maksu, ven-dar je bila hiša že v temi, zato 9a nisem vznemirjala. Hitela sem domov, saj sem komaj čakala, da se z nekom pogovorim o svoji k>vski dogodivščini. Pozabila sem na mučne večere, ko sem praznih rok odhajala do-mov. Lov na lisico pa mi je zlezel Pod kožo, zato tudi letos kdaj pa kdaj odidem na prežo. Tudi če 's'ce ni, mi ni težko - lepo je opazovati tiho naravo. Vera Arnuš, LD Boč na Kozjaku pižmovka tudi na Bledu V drugi številki letošnje revij Povec sem s posebnim veseljer Pmbral članek Borisa Leskovice v katerem zelo zanimivo opisuj Vse 0 pižmovki. In prav ta člane 016 ie spodbudil, da napišem š nekaj o blejski pižmovki. potok Rečica izvira nekje n Poljšici nad železniško postaj Bled, potem se vije mimo Grirr 8'c, čez pašnike KŽK-KZ, mim Buče, nato pa čez polja, njive 'ravnike in sadovnjake do tovai ne Vezenina Bled, naprej pa p strmem klancu ob cesti (Lesce Bled) v Savo Dolinko. Med potj Se v Rečico izlivajo tudi manj: p°'očki in izviri iz Sp. Gorij, Poe doma, Sebenj in Zasipa. Ta pc °k je zelo miren in ne prinaš skoraj nobenih naplavin. Višin v°de je zelo stalna. Do njegov regulacije leta 1978 je bil ta poto Pravi »eldorado« za vodne, splo P® Za obvodne živali, saj so bil tozmere v vodi in na obrežju ve kot idealne. Tok vode je bil zel nilren, dovolj globok, dno strug j6 bilo poraščeno z bičevjem i rav°- V strugi je ležalo tudi start Podrto drevje. Tudi obrežje pote a i® bilo močno poraslo z ot odnim rastlinjem, vrbovino i aadjem. Tu so živele ribe, žabi ace in pižmovke, kajti v taker olju ni bilo težko preživeti. je0cla Prišel je tisti čas, kakrše Prišel že na premnoga naš Drežia; stroji VGP Kranj so s rfdii v obrežje in strugo p ' ' necic" r'‘ deževju močno poplavljat "a°koli. Tako je pač v živ ®K°mu narediš dobro, dru pa 'sti mah škodo. Takoj na začetku regulacije so delavci VGP morali podreti veliko staro hruško, v kateri je imela svoje gnezdo sraka. Ta sraka je bila zaradi tega tako užaljena, da je več dni zapored prihajala zmerjat na ta kraj. Nekega jutra je zajec tako močno spal v svojem ložu, da bi ga kmalu čeljusti bagra naložile na tovornjak. Pri nakladanju zemlje iz struge korita so včasih žabe kar s tovornjaka skakale nazaj v korito. Dela regulacije so potekala normalno in nekaj sto metrov pred cestnim mostom na Buči smo prvič naleteli na rove pižmovk. Najprej smo mislili, da so rovi voluharja ali podgane, nihče ni pomislil na pižmovke. Kmalu zatem pa je strojnik z bagrom naletel na te živali in delavci so vpili: »Gledaj majstore, kako pacov pliva«, kajti mislili so, da so podgane. Pižmovke so se razbežale na vse strani. Delavci so jih pričeli loviti, ne vedoč, da bi lahko koga močno ugriznile. S skupnimi močmi smo ujeli dve pižmovki, ki ju je sosed Zdravko dal v svoj ribnik. Nekaj časa sta pižmovki plavali med ribami, ko pa sta videli, da se je pred ribnikom nekoliko razvedrilo, sta poskakali iz vode in bežali po njegovem vrtu. Po daljšem času se je Zdravku le posrečilo s sakom pižmovki spet ujeti in vrniti v ribnik, toda kmalu zatem sta spet tekali po vrtu; Zdravko se je s tem sprijaznil. Ta dan smo na račun pižmovk imeli vsi veliko zabave. Naslednje dni so delavci VGP večkrat naleteli na rove in pižmovke; ker pa le-te niso imele miru, so se morale umakniti drugam. V tem potoku se je zadrževalo kakih 20 živali. Dve pižmovki sem našel poginuli. Dal sem ju nagačiti. Dve odrasli živali sem ujel in odnesel v Savo Dolinko v akumulacijsko jezero na Javornik pod Železarno na Koroški Beli v upanju, da se bodo sčasoma razmnožile. Regulirani del potoka se je v teh letih že popolnoma zarasel z raznimi rastlinami, tako da bodo razmere za življenje pižmovke kmalu postale dobre in nekega dne se bo pižmovka spet vrnila v potok Rečica na Bledu. Franc Brane V spomin Smrt je ustavila plemenito srce Emila Lekšeta 12. 10. 1985 in za vselej je utihnil gromki smeh dobrega tovariša in prijatelja. Rodil se je 14. 11. 1931 v Kurji vasi pri Leskovcu. Po končani gozdarski šoli je stopil v lovske vrste (leta 1954). Ob gozdarskem poklicu je posvečal svoje življenje varstvu okolja, gojitvi divjadi in lovu. Z vso resnostjo je opravljal tudi več funkcij v družini; bil je blagajnik (1970-1972), predsednik NO (1973-1974), predsednik DR (1975-1976), znova blagajnik (1978-1982) in predsednik NO (1983-1984) ter nazadnje član NO (1985). LZS ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge, z redom III. stopnje, KZS pa s srebrnim znakom za kinološke zasluge. Emil je bil izkušen lovec, poleg tega pa se je veliko ukvarjal z mladimi člani družine, jih učil lovske etike, pravičnosti in humanosti. Vneto se je zavzemal za lovsko kočo, ki jo gradimo in ni dočakal njene otvoritve. Na zadnji poti smo ga pospremili številni lovci in prijatelji. Otožno so zadoneli rogovi posavskih ro-gistov in se oglasile žalostinke okteta Studenec. Lovski prapori so se mu poklonili v zadnji pozdrav, mi pa smo mu pokrili krsto z zelenimi smrekovimi vejicami. Dragi Emil, smrt te je veliko prezgodaj iztrgala iz naših vrst, toda spomin nate bo še dolgo živel v naših srcih! Člani LD Studenec 10. 9. 1985 se je LD Mlajtinci zadnjič poslovila od svojega dolgoletnega člana lovske družine Evgena Železna iz Murske Sobote. Rodil se je 6. 9. 1911 v idilični gorički vasici Kruplivnik, približno 20 km od Murske Sobote. Mladost je kot osnovnošolec in trgovski vajenec preživljal po vsem Pomurju od Goričkega prek Lendave do Gornje Radgone, kot trgovski pomočnik pa tudi v Zagrebu. Že v stari Jugoslaviji se je rad udeleževal lovov, čeprav večinoma le kot pogonič. Po osvoboditvi je bil leta 1946 med ustanovnimi člani LD Radove!, v kateri je vse od ustanovitve družine do leta 1953 opravljal funkcijo predsednika NO. Takrat se je preselil v Mursko Soboto in se včlanil v LD Mlajtinci. V lovstvu je opravljal številne odgovorne funkcije. Od leta 1952 do 1953 in od 1956 do 1958 je bil član IO takratne Okrajne lovske zveze v Murski Soboti. Tudi v LD Mlajtinci je od leta 1953, ko se je včlanil v našo LD, pa do smrti opravljal različne funkcije. Od leta 1953 do 1965 je bil predsednik NO, od leta 1965 do 1967 blagajnik LD, od leta 1968 do 1972 je bil spet predsednik NO in od 1972 do smrti član NO naše LD. Bil je pojem pravičnega lovca, zato smo mu tako dolgo zaupali funkcijo v NO. Ni bilo delovne akcije, pri kateri ne bi sodeloval, vse dokler mu je bolezen to dopuščala. Bil je za vzgled vsem mlajšim lovcem. Za požrtvovalno delo v lovstvu ga je LZS odlikovala z znakom za lovske zasluge in z redom III. stopnje, poleg tega pa je dobil tudi znak za kinološke zasluge. Na njegovi zadnji poti smo ga pospremili lovci LD Mlajtinci, LD Franc Obreza Evgen Železen Radove! in številni lovci iz sosednjih lovskih družin. V zadnji pozdrav so mu na soboškem pokopališču zadoneli rogovi Prekmurskih rogistov, oglasile so se lovske puške, sleherni lovec pa mu je v odprti grob vrgel zeleno vejico iz prekmurskih logov. Ohranili ga bomo v trajnem spominu kot dobrega, poštenega in delovnega lovskega tovariša! Lovci LD Mlajtinci - J. K. Franca Obrezo-Frenka smo cerkniški lovci, prijatelji in sovaščani pospremili k zadnjemu počitku 19. 12. 1985. Umrl je 16. 12. 1985. Veliko ljudi, cvetje, godba na pihala in pevski oktet s svojimi žalostinkami so bili dokaz, da smo se poslovili od človeka, ki bo še dolgo ostal v naših srcih. Franc se je rodil 23. 9. 1908. Pred vojno je bil priučen zidar, sezonski delavec, večkrat tihotapec in še večkrat »raubšic«, da je lahko priskrbel vsaj skorjo kruha za svojo družino. Ko se je začela vojna, je bil najprej ilegalec, nato borec in na koncu vojak zaščitne čete podoficirske šole v Beli krajini. Za to je dobil tudi dve vojni odlikovanji. Po vojni je bil med ustanovitelji cerkniške lovske družine in postal tudi njen prvi predsednik (1946-1952). Poleg tega je bil tudi gospodar družine (1956-1960), član IO (1946-1962) in član komisije za ocenjevanje škode od divjadi (1966-1967). Franc je bil zelo dober vzgojitelj mlajših lovskih generacij, za kar je dobil dvoje lovskih priznanj. Lovska družina mu je podelila naziv častnega člana in ga izbrala za »botra« za novo razviti prapor. Ludvik Blatnik Vsi lovci v družini se mu iskreno zahvaljujemo za vse, kar je storil za lovstvo in za prijateljstvo med nami! , Člani LD Cerknica Ludvik Blatnik, častni član LD Turjak, je umrl 2. 9. 1985, star 73 let. Po dolgi in težki bolezni se je ustavilo plemenito srce lovskega tovariša, učitelja in mentorja mladih lovcev, predanega funkcionarja in borca za boljši jutri. Rodil se je 16. 3. 1912 v Ponikvah, Videm-Dobrepolje v številni družini na majhni kmetiji. Po končani osnovni šoli se je izučil za mesarja. Zaposlil se je v Soteski pri Novem mestu. Tam je prišel v stik z napredno mislečimi ljudmi in sprejel njihove ideje. Tako se je ob kapitulaciji stare Jugoslavije takoj vključil v OF in bil izvoljen v njen odbor. Bil je terenec in obveščevalec, dokler ga niso leta 1942 aretirali in odpeljali v internacijo. Interniran je bil do kapitulacije Italije, nato pa se je pridružil prekomorskim brigadam. Po demobilizaciji leta 1946 se je z vso odgovornostjo vključil v obnovo domovine. Povsod, kjer je služboval, je dosegel lepe uspehe, povsod je delal vestno, požrtvovalno in dosledno. Tudi po upokojitvi je ostal še naprej požrtvovalen družbenopolitični delavec. Oče lovec ga je že v mladosti navdušil za lov in ga učil. Leta 1947 je postal član LD Dobrepolje, nato je bil član LD Struge in nazadnje član LD Turjak. V LD Turjak je-bil več let starešina, in sicer v letih 1959/1960 in 1970/1975. V letih 1959/1979 je bil član UO oziroma IO. Poleg tega je bil tudi član NO (1953/54 in 1961/79). Član NO pri ZLD Kočevje je bil od leta 1967 do 1970 in od leta 1976 do 1979. V letih 1976/78 je bil član statutarne komisije pri ZLD Kočevje. Ludvik je veliko prostega časa posvetil mladim lovcem in jim vlival veselje do narave, varstva in gojitve divjadi. Zaradi njegovega prizadevanja za napredek lovstva in uspehov, ki jih je z njegovo pomočjo dosegala naša družina, smo ga člani naše družine cenili in spoštovali kot dobrega lovca in tovariša. LZS ga je odlikovala z znakom za lovske zasluge in redom za lovske zasluge III. stopnje. LD Turjak pa se mu je za nesebično delo oddolžila z najvišjim priznanjem - postal je prvi častni član družine. Dragi Ludvik, hvala ti za vse! Mirno počivaj v domači zemlji, nam pa boš ostal v svetlem spominu kot človek, tovariš in lovec! Člani LD Turjak - B. F. Viktor Štokojnik, član LD Vojnik, nas je zapustil 8. 1. 1986. Rodil se je 19. 9. 1914 v sedanjem Strmcu. Osnovno šolo je obiskoval doma, meščansko pa v Vojniku, nato pa dokončal še dveletno tekstilno šolo v Leskovcu v Srbiji. Leta 1936 se je zaposlil kot tajnik na tedanji občini Nova cerkev (sedaj Strmec) in opravljal to delo do prihoda okupatorjev. Kot zavednega Slovenca so ga zaradi naprednih idej z ženo že leta 1941 izselili na Hrvaško. Tam je začel kmalu sodelovati v NOB. Leta 1945 se je vrnil v domači kraj, kjer je postal tajnik KLO Strmec. Po nekaj letih se je zaposlil v industriji kot finančni uslužbenec in na tem delovnem mestu dočakal upokojitev. Viktor Štokojnik Član zelene bratovščine je postal 'eta 1936. Ko se je leta 1945 vrnil iz pregnanstva, je bil med ustanovitelji LD Nova cerkev in Postal tudi njen prvi predsednik (do leta 1949). Tega leta se je ta družina združila z LD Vojnik in Viktor je postal njen član. Zaradi široke razgledanosti, organizacijskih sposobnosti in poštenja so mu člani zaupali več funkcij v LD. Od leta 1949 do 1953 je bil tajnik LD Vojnik, od teta 1953 do 1956 je bil predsed-n'k disciplinskega razsodišča, od teta 1956 do 1963 pa predsednik N0 družine. Poleg tega je sode-teval tudi v raznih komisijah, več-teat pa je bil tudi delegat za ZLD Celje. Viktor je bil dober mentor mladim tevcem in jim je z veseljem posredoval svoje bogate lovske izkušnje. S svojo vedrino je med elane družine neprisiljeno vnašal tovarištvo, red in disciplino ter Prijetno razpoloženje. Za nesebično, vsestransko in požrtvovalno delo ga je LZS odlikovala z znakom za lovske zaslu-36. ZLD Celje mu je podelila Priznanje z znakom, LD Vojnik Pa ga je odlikovala z zlatim zna-*°m s plaketo. j^teleg tega si je prislužil tudi ne-N gasilskih odlikovanj. "te zadnji poti ga je pospremila Množica lovcev, prijateljev in gasilcev. Ob grobu so se mu poklo-n'ii prapori naše in sosednjih LD, Psvci so mu zapeli žalostinke in °tožno so odmevali rogovi rogi-stov Kozjansko-Savinjske zveze £ Celja. Plemenitega lovca in tovariša bo-še dolgo ohranili v lepem sPominui LD Vojnik - F. K. ^°t strel iz puške lovca visoko v Pteninah, tako nenadoma je uda-ri a rded nas vest, da je v 76. letu starosti 11. februarja 1986 umrl aš dolgoletni član LD Solčava Pfanc Roban. °dil se je leta 1910 v Solčavi, Robanovem kotu. Živel je na °banovi domačiji, ki je obdana vencem 5015^51^ p|anjni za\0 P' cudno, da je že v otroških letih zljubil naravo in divjad, ki jima ostal zvest do konca življenja. n0v®c je bil že v predvojnih letih, Robanovem so imeli zasebno l9d.7Če Po končani vojni. leta '• je bil med prvimi pobudniki ^ustanovitelji LD Solčava. Z , g ednim odnosom do narave lvjadi je med lovci dobil ugled Franc Roban in spoštovanje, zato so mu tudi zaupali funkcije v upravnih orga-niz LD. Že v prvih letih ustanovitve družine, od leta 1949 do 1951, je bil predsednik LD, v nadzornem odboru je bil v letih 1952-54 in 1958-60, v upravnem odboru pa od leta 1954 do 1956. Bil je vedno med prvimi pripravljen, če je bilo treba poprijeti za delo v LD, kljub pomanjkanju prostega časa, tega je na kmetiji vedno premalo. V enakem duhu je vzgojil tudi svoje tri sinove, ki gredo trdno po njegovih stopinjah. Sodeloval je tudi v NOB. V bližini njegove domačije so bile skrivne partizanske bolnišnice, kjer so se zdravili ranjeni partizani. Nič-kolikokrat jim je pomagal, največkrat s hrano, da so okrevali in se spet odšli bojevat. Dolgo se ga bodo spominjali planinici-alpini-sti, katerih pot je vodila skozi Robanov kot, saj so bili na njegovi domačiji vedno dobrodošli in postreženi s skodelico mleka. Tudi njegovih citer se bodo mnogi spominjali. Igral je tudi leta 1968, ob obisku tovariša Tita in Kardelja na njegovi domačiji. Dragi Franc! Solčavski lovci se poslavljamo od tebe z žalostjo, a hkrati ponosni, da si bil naš član. Imeli te bomo za vzor dobrega prijatelja in lovca. Streli iz lovskih pušk so naznanili, da odhajaš za vedno, toda spomin nate bo ostal še dolgo med nami v osrčju Savinjskih planin. Lovci LD Solčava - P. F. Janko Magdič nas je nepričakovano zapustil 24. marca 1985, star 59 let. Nismo mogli verjeti kruti resnici, da je za vedno prenehalo biti plemenito srce do- Janko Magdič brega človeka in vzornega lovskega tovariša. Rodil se je 26. 6. 1926 v kmečki družini. Že v mladih letih se je ogreval za vse napredne ideje in leta 1943 se je povezal z narodnoosvobodilnim gibanjem na takratnem radgonsko-ljutomer-skem terenu, pozneje pa postal borec. Za zasluge v NOB je bil tudi odlikovan! V lovske vrste se je vključil leta 1961, saj je bil kot kmečki otrok že od otroštva povezan z naravo. Bil je deloven član družine in predan lovstvu, zato je bil od leta 1964 do 1970 član UO in disciplinskega razsodišča, od leta 1975 do prerane smrti pa prevzemnik divjačine. Za vestno delo v lovstvu ga je Lovska zveza Slovenije odlikovala z znakom za lovske zasluge. Z Jankovo smrtjo smo izgubili človeka, ki mu za lovske zadeve ni bilo nikoli žal prostega časa. Takšen nam bo ostal v spominu! Lovci LD Križevci pri Ljutomeru - M. G. Iz lovskih vrst so odšli za vedno tudi: Henrik Šajn, LD Tabor, * 19. 11. 1911, f 27. 5. 1985. Bogdan Fatur, LD Tabor, * 26.8. 1956, t 25. 6. 1985. Franc Preskar, LD Globoko, * 26. 7. 1906, t 5. 5. 1985. Štefan Cizel, LD Globoko, * 13. 10. 1915, t 23. 10. 1985. Božo Ivančič, LD Polšnik, * 11. 4. 1933, t 8. 6. 1985. Anton Golmajer, LD Kovor, * 31. 1. 1903, f 3. 8. 1985. Janko Otoničar, LD Tomišelj, * 23. 1. 1912, f 5. 2. 1986. Jože Napret, LD Boštanj, * 19. 9. 1930, t 19. T 1986. Darko Rusjan, LD Dobrovo, * 11. 8. 1923, f 29. 9. 1985. Ivan Novak, LD Brestanica, * 26. 8. 1909, t 10. 1. 1986. Franc Špes, LD Bistra, * 27. 7. 1926, f 4. 2. 1986. Alojz Lebar, LD Križevci, * 14.6. 1903, t 8. 5. 1985. Ivan Novak, LD Križevci, * 5. 10. 1900, t 18. 8. 1985. Umrlim časten spomin! Lovska , kinologija Uspeh slovenskega vodnika na mednarodnem tekmovanju nemških žimav-cev 53. Hegevvaldzuchtpriifung - jesenska zrejna preizkušnja ži-mavcev je bila med 25. in 28. septembrom 1985; organizirala jo je podružnica Društva nemških žimavcev za južno Bavarsko, ki je v tem času praznovala tudi 60-letnico svojega delovanja. Udeležba na tekmi je bila zelo velika, saj je tekmovalo 175 nemških žimavcev iz Belgije, Francije, Italije, Luksemburga, Nizozemske, Avstrije, Švice, Jugoslavije in iz ZR Nemčije. Kot edini predstavnik Slovenije je tekmoval Drago Žarkovič iz Središča ob Dravi, z žimavko Heksi von Ortfeld. To tekmovanje prirejajo vsako leto in je posvečeno spominu na utemeljitelja pasme nemškega ostrodlakega ptičarja - žimavca, Hegevalda. Na njem pregledajo lovske kvalitete tekmujočih psov, ki so v »prvem polju,« in tudi zrejno vrednost njihovih roditeljev. Na tekmovanju ocenjujejo delo na polju in v vodi, obvezen je preizkus na sledu zdravega zajca ter delo po strelu - iskanje prosto izgubljene pernate divjadi, vlečka pernate divjadi, vlečka z zajcem ter iskanje in prinašanje ustreljene race iz globoke vode z ločjem. Vsak tekmujoči pes mora imeti opravljen preizkus v ostrosti. Sojenje je izredno strogo, zato so uspešni le tisti psi, ki so odlično vodeni in imajo vrhunske zasnove za vsestransko uporabnega lovčevega pomočni- Drago Žarkovič iz Središča ob Dravi s svojo nemško žimavko Heksi von Ortfeid ka. Pri tolikšnem številu tekmovalcev je potrebna brezhibna organizacija, kar Nemci seveda opravijo z njim lastno natančnostjo. Pse so ocenjevali v 50 loviščih. V sodniških skupinah je sodelovalo 90 domačih in tujih sodnikov, med njimi Vladimir Pfeifer kot predstavnik Jugoslavije. Vrhunsko kvaliteto tekmovanja potrjuje izredno povpraševanje po najboljših psih. Zmagovalec, Jago II. von Donaueck, last rejca in vodnika Maksa Stajnber-gerja je bil takoj po tekmovanju prodan za 20.000 DM. Prijavljen je bil tudi za našo vsestransko uporabnostno tekmovanje, vendar pa zaradi prodaje na njej ni sodeloval. Žarkovičeva Heksi je dosegla izreden uspeh. V delu na polju je bila enakovredna najboljšim. Nekoliko smole je imela pri sledenju race, saj ta ni hotela »sodelovati« tako, kot bi bilo treba. Kljub temu je dosegla odličnih 212 točk in s 15. do 20. mestom najboljšo uvrstitev med tujimi tekmovalci. Dragu za doseženi uspeh čestitamo. Vabilo na tekmovanje je plod odličnega sodelovanja med LKD Pomurje in Društvom za nemške žimavce iz ZR Nemčije. Znak dobrega sodelovanja je tudi njihova množična udeležba na II. vsestranskem uporabnostnem tekmovanju ptičarjev »Panonski lovski pokal«, ki je bilo 1986 v Pomurju; da smo na pravi poti, pa je potrdilo tudi njihovo nedavno sporočilo, s katerim nas obveščajo, da naše Mednarodno vsestransko uporabnostno tekmovanje ptičarjev priznava tudi Zveza lovsko uporabnih psov ZR Nemčije, ki bo odslej uspešne udeležence tega tekmovanja vpisovala v knjigo šolanih psov. Vojko Pirher PREDVIDENA LEGLA Golden retrieverji (JRGR); Leglo 14. 4. Rejec Mojca in Mitja Eržen, Luznarjeva 30, Kranj. Leglo 5. 3. Rejec Roman Markič, Cesta 26. julija 42, Naklo. Brandel braki (JRGBr): Leglo 12. 4. Rejec Jože Poznič, Nizka 13, Rečica ob Savinji. Leglo 28. 3. Rejec Martin Lakner, Bodrež 16, Grobelno. Tribarvni nemški goniči (JRGDb); Leglo 2. 4. Rejec Ivan Špiler, Stari grad 15a, Krško. VVelsch terierji (JRVVt): Leglo 13. 4. Rejec Darja in Urša Baričevič, Oražnova 11, Ljubljana. Posavski goniči (JRGp); Leglo 20. 4. Rejec Livijo Rijavec, Dolenja Trebuša 75, Slap ob Idrijci. Leglo 22. 4. Rejec Maks Klančnik, Podgorje 71, Podgorje. Leglo 16. 4. Rejec Drago Pilko, Vršna vas 22, Pristava. Istr. kdl. goniči (JRGki); Leglo 25. 4. Rejec Bruno Sluga, Ul. B. Magajne 8, Izola. Leglo 20. 4. Rejec Ivan Štefanič, Beriča vas n. h., Suhor. Leglo 11.4. Rejec Anton Pavlič, Orehovica, Šentjernej. Leglo 25. 3. Rejec Lojze Mlakar, Suha 5, Škofja Loka. Leglo 10. 4. Rejec Martin Pevčar, Nestoplja vas 1, Semič. Brak-jazbečarji (JRBj): Leglo 24. 4. Rejec Ivan Možina, Šmihel 22, Postojna. Leglo 14. 3. Rejec Maks Koneč-nik, Reška 35, Kočevje. Leglo 18. 4. Rejec Dušan Korin-šek, Sp. Rudnik II/42, Ljubljana. Leglo 8. 2. Rejec Marin Umbreht, Andraž 111, Polzela. Leglo 12. 4. Rejec Stane Korelc, Gorenja vas 4, Dobrnič. 'Leglo 12. 4. Rejec Ferdo Erznožnik, Žirovski vrh 45, Žiri. Hanovrski barvarji (JRHB): Leglo 25. 3. Rejec Maks Koneč-nik, Reška 35, Kočevje. Hanovrski barvarji (JRHB): Leglo 25. 3. Rejec Maks Koneč-nik, Reška 35, Kočevje. Leglo 3. 3. Rejec Stanko Emeršič, Jenkova 43, Maribor. Bavarski barvarji (JRBb): Leglo 17. 4. Rejec Boris Komac, Bevkova 24, Tolmin. Leglo 9. 4. Rejec Marjan Golobič, Stopiče 74, Novo mesto. Leglo 18. 3. Rejec Stipe Čudina, Ul. Iga Grudna 3, Ljubljana. Lovski terierji (JRLT): Leglo 15. 4. Rejec Milan Pehar, Dravski dvor, Ul. 8. februarja 23. Leglo 5. 3. Rejec Franc Cirnski, Prilipe 1, Brežice. Leglo 17. 4. Rejec Albin Kucler, Cesta 24. junija 72 b, Črnuče. Leglo 23. 4. Rejec Vinko For-šček, Lepodvorska 2, Ljubljana. Leglo 30. 3. Rejec Janez Kos, Rudarjevo 18, Maribor. Leglo 11.4. Rejec Hinko Korelc, Podkraj 7b, Titovo Velenje. Leglo 7. 4. Rejec Jakob Fišinger, Zg. Bistrica 185, Slov. Bistrica. Foksterierji (JRFos): Leglo 23. 2. Rejec Janez Nov-šak, Ljubljana, Veselova 12. Kdl. jazbečarji (JRJki): Leglo 13. 4. Rejec Rudi Planinšek, Leskovec n.h., Pragersko. Koker španjeli (JRKS): Leglo 9. 5. Rejec Lojze Antončič, Marčičeva 19, Maribor. Leglo 6. 4. Rejec Janez Hočevar, Zg. Jarše 14, Radomlje. Leglo 8. 4. Rejec Franc Gros, Graduška 43/E, Pesnica. Špringer španjeli (JRŠŠ): Leglo 12. 4. Rejec Marko Vilfan, Iška vas 97, Ig. Labrador retrieverji (JRLR): Leglo 20. 3. Rejec Stanislav Fatur, Hradeckega 40/b, Ljubljana. Leglo 18. 4. Rejec Nina Korene, Cesta na Golico 2a, Jesenice. Leglo 27. 3. Rejec Miha Trefalt, Drmastjeva 31, Radomlje. Leglo 28. 3. Rejec Katjuša Bašič, Ob žici 5, Ljubljana. Leglo 15. 2. Rejec Mojca Brglez, Dobja vas 161, Ravne na Koroškem. Leglo 11.1. Rejec IC ONZ oddelek Podutik, Ljubljana. Nem. prepeličarji (JRPr): Leglo 16. 4. Rejec Franc Rihtar, Kompole 63, Štore. Leglo 12. 4. Rejec Mirko Slemen-šek, Dol. Brezovica 33, Blanca. Kinološko društvo Djakovo prireja mednarodno tekmo psov v delu (usposobljenost za lov na divje prašiče) Tekma bo 19. 4. 1986 za lovske terierje, 20. 4. 1986 pa za vse pasme goničev. Predhodne prijave sprejemajo na naslov: Kinološko društvo Djakovo, Bošnjakovičeva 28, 54400 Djakovo Vabljeni! Epagneul bretoni (JREB): Leglo 19. 4. Rejec Sava Stokuča, Volkmarjeva 7, Ptuj. Leglo 3. 4. Rejec Dušan Marc, Dolenje 1, Ajdovščina. Nem. ostrodlaki ptičarji (JRPos): Leglo 5. 4. Rejec Štefan Tarnaš, Gornja Bistrica 130a, Črenšovci. Leglo 4. 4. Rejec Franc Kosi, Veržej 212. Leglo 31. 3. Rejec Slavko Ba-niad, Ob potoku 8, Hoče. Leglo 11.3. Rejec Vinko Vrbnjak, Branoslavci 14, Ljutomer. Nemški kdl. ptičarji (JRPki): Leglo 24. 2. Rejec Vojko Stadler, Rakefova 42, Trzin, 61234 Mengeš. Leglo 22. 3. Rejec Franc Zajšek, Krčevina pri Vurbergu 100. Irski setri (JRIS): Leglo 4. 4. Rejec Alenka Mokrovič, Rigonce 6, Dobova. Kinološka zveza Slovenije Trap sekcija DOLOMITI vabi ob praznovanju občine Vrhnika na tekmovanje v streljanju na glinaste golobe in v tarčo »srnjak« Tekmovanje bo 3. maja 1986 ob 8. uri v Razorski dolini. Najboljše ekipe in posamezniki bodo dobili pokale, diplome in praktične nagrade. ZANESLJIVO! PRIROČNO! POCENI! PREDVSEM PA NOVO! naprava za preizkus pušk Pnnaša prednosti: varčevanje nabojev za preizkus in nastavitev merilnih naprav, * Preizkus lahko opraviš sam, rezultat pa je popolna zanesljivost e strelca in orožja, 'shko jo imaš vedno pri sebi (v avtu), ker je naprava priročna , ln lahka - preizkus lahko opraviš pred lovom. ^Poraba je preprosta, saj naprava enostavno nadomešča roki ^ haslon. Korekturo po višini opraviš z vijakom, po smeri pa s Pomikom cele naprave. 'mijaš lahko z mize - sede ali s tal v ležečem položaju, malo znanja in vaje lahko z njo opraviš korekturo merilnih aPrav (predvsem optičnih), kar dodatno varčuje naboje. Zaradi cene nabojev bo naprava amortizirana pri 7aJJI NASTRELITVI PUŠKE! Inf PREVERJANJE POTREBUJEŠ LE EN SAM NABOJ! (Og j^soij6 na naslov: Bogdan Jež, Staretova 31, Ljubljana: tel. Izboljšujmo prehrano divjadi Vse LD in uprave drugih lovišč obveščamo, da bomo s pričetkom aprila začeli sprejemati naročila za spomladansko dobavo gomoljev topinamburja Cena za 1 kg je 100 din fco Kočevje. Naročiti je mogoče najmanj 100 kg skupaj. Pismena naročila pošljite na naslov: Lovska zveza Slovenije, Župančičeva 9, p. p. 505,61000 Ljubljana. Informacije dobite po telefonu (061) 214 947 Lovska zveza Slovenije LOVSKO STRELSKO TEKMOVANJE ZA PREHODNI POKAL »GS« KRANJ bo 13. 4. 1986 na strelišču LD UDENBORŠT-NAKLO Pričetek ob 8. uri. Strelja se na 15 glinastih golobov in v tarčo »srnjak« (po pravilih Strelske zveze Slovenije). Prijave na dan tekmovanja do 12. ure. Pokrovitelj tekmovanja je Hanz Fanzoj iz Borovelj. Lepe nagrade, za prijetno razpoloženje bo poskrbljeno. Vabljeni! Lovska družina Toško čelo vabi na tradicionalno meddružinsko strelsko tekmovanje v počastitev dneva OF Tekmovanje bo 27. 4. 1986 ob 8. uri na strelišču pri lovski koči LD Toško čelo. Tekmujejo tričlanske ekipe (15 glinastih golobov in v tarčo »srnjak«). Najboljše tri ekipe bodo dobile pokale, prvi trije posamezniki spominske medalje, petnajst najboljših pa tudi praktična darila. Poskrbeli bomo za prijetno počutje! LD Toško čelo Mali oglasi Kupim nevezane predvojne letnike revije Lovec (posamezne številke ali komplete). Zdravko Robek, Dobruška vas 29, 68275 Škocjan. Tel.: (068) 85-218. Prodam nevezane letnike Lovca od I. 1923-1938 (letniki so vezani po 2 skupaj). Posebej prodam tudi vezan letnik 1951. Informacije po telefonu (067) 21-877. Prodam 2 psički bavarski barvarki, stari 6 mesecev, potomki odličnih staršev. Marjan Golobič, Stopiče 74, 68000 Novo mesto. Zaradi svoje bolezni prodam brak-jazbe-čarja (psa), starega 1 leto. Pes je rodovniški. Tel.: (062) 671-197. Prodam lovskega terierja (psa), starega 3 leta. Je telesno ocenjen in ima opravljeno PNZ. Je zelo oster. Jože Zupan, Pečice 48, 63257 Podsreda. Prodam dobro ohranjeno kranjsko karabinko kal. 8x57JS, s strelnim daljnogledom (suhlska montaža), in resastega jazbečarja. Jože Jerič, Kettejeva 6, Brežice, tel.: (068) 62-874 - popoldne. Kupim mladiča ali odraslega psa katerekoli pasme iz skupine goničev in ptičarjev. Ponudbe sprejemam na naslov: Mato Tripo- vič, JAT, OOUR Aerodrom - Tivat, 85320 Tivat. Tel.: (082) 61-346 ali (082) 11-324. Prodamo večje število stolov, primernih za sejne prostore ali dvorane, po zelo ugodni ceni. Lovska družina Stahovica. Tel.: (061) 832-471. Prodam rusko šibrenico (bock) 12/12. Andrej Puželj, Lipovščica 14, 61317 Sodražica. Prodam dobro ohranjen nemški gumiran dvogled Zeiss (8 x 56) in malo rabljeno kamero Canon avto-zoom s konverterjem 1,6 x. Kamera je primerna za snemanje divjadi. Kupim šibrenico kal. 20. Tina Jež, Staretova 31, 61000 Ljubljana. Tel.: (061) 223-272. Nemške prepeličarje - mladiče, izrazite serce - prodam. Pes - plemenjak, uvožen, s telesno oceno odlično, psica izvrstna za lov. Stane Cvenkel, Ljubno 103, 64244 Podnart, tel.: (064) 70-054. Prodam leglo resastih istrskih goničev (starih 10 tednov), odličnih staršev. Vinko Gorše, Dolenja vas 77, 61331 Dolenja vas. Kupim traktor Goldoni 18 ali 21 KM, frezo, plug, stransko koso ter pogonsko prikolico. Ponudbe z navedbo cene in letnika sporočite na naslov: ing. Lojze Kocmur, Cankarjeva 4, 63230 Šentjur pri Celju. Prodam istrskega kdl. goniča, starega 4 leta, z odličnimi ocenami. Drago Jakopič, 62382 Mislinja 11 j. Prodam čoln za 4 osebe (z motorjem) - zelo ugodno. Janez Turk, Laze 55, 61371 Logatec. Prodam psico pasme angleški špringer španjel, črno-bele barve, staro 4 leta (odlična ocena, R. CAC. Simo Mojsič, Naselje Moše Pijade 50, Bosanski Šamac. Tel.: (076) 62 858. Prodam mladiče pasme bavarski barvar, stare 7 mesecev. Franc Jankovec, Smolnik 21. Polhov Gradec. Prodam krogelne naboje sellier bellot in ABC hintenberger, kal. 7 x 65 R, ali jih zamenjam za naboje kal. 7x64. Tel.: (061) 574 599, Leskovec. SLIKA NA 3. STRANI OVITKA: Čopasti ponirek najraje gnezdi med rogozom in trstjem Foto M Danegger SLIKA NA ZADNJI STRANI OVITKA: Med pomembnejše plodonosne vrste drevja sodita tudi divja hruška - drobnica in lesnika. Ohranjanje in vnašanje navedenih vrst je v skupnem interesu gozdarstva in lovstva. Poleg prehranskega pomena za divjad, te drevesne vrste ohranjajo naravnost in prvobitnost gozdov, še posebno v spomladanskem času. Foto Blaž Krže 25. MEDNARODNI SEJEM GOZDARSTVA IN KMETIJSTVA KRANU, lir 20. A. '86 Z a PONUDBA - gozdarska in kmetijska mehanizacija - rezervni deli - lovska razstava - ponudba domače in tuje lovske opreme - gozdarska razstava - živinorejska razstava S > r''1- —————————— LOVCI OBIŠČITE: Edino sejemsko prireditev v Sloveniji, ki ponuja lovski program Enkratna priložnost za ugoden nakup lovske opreme Na enem mestu nakup in informacije Skupine nad 20 oseb imajo 10% popusta pri vstopnini Sejem odprt vsak dan od 9. do 19. ure i 'A DAN LOVSTVA, sobota 19. aprila - okrogla miza o divjem petelinu - predavanje - lovska borza, ponudba in informatika odstrela za leto 1986 V V INFORMACIJE PPC GORENJSKI SEJEM, KRANJ 64000 Kranj, Stara cesta 25, p. p. 129 telefoni: tajništvo (064) 21 580 komerciala (064) 22 234 telex: 34657 yu-gs kr L. -J