Glasila za^ s/
elaystvo
ss
a
g
Štev. 33.
V Ljubljani, dne 27. julija 1906.
Letnik I.
Delavstvo in 111. slovenski katoliški shod.
Le še nekaj tednov nas loči, ko se bo vršil III. slovenski katoliški shod. Za delavstvo nastane vprašanje, naj li se udeleži III. slovenskega katoliškega shoda ali ne. Odločilno za delavstvo je pač glede udeležbe, ali je delavstvu ta shod koristen ali ne.
Najbolje vedo, kaj je delavstvu koristno ali ne naši slovenski liberalci. In v svojem glasilu so že pisali in namigavaliL da hočejo nagajati III. slov. katoliškemu shodu. Liberalcem' toraj shod ni všeč in zato pač brez vsake dvojbe shod koristi delavstvu.
Naj delavstva pri tem ne moti, češ, da socialna demokracija zadnji čas sem nastopa precej prijateljsko z liberalci in celo obeta varstvo liberalnim voditeljem. Saj vemo, da imajo liberalci socialnodemokra-ške voditelje v svoji zanjki. Veliki hreščeči črcvljar in ljubljanski socialnodemokraški voditelj je že itak vlekel plačo kot policijski vohun, papež jugoslovanske socialne demokracije piše igre za slovensko gledališče v Ljubljani, socialno demokraški jezični dohtar pa dela v pisarni onega advokata, ki načeluje še vedno liberalni stranki. Vsak pameten človek izprevidi, da morajo v takih razmerah naši socialni demokrati plesati. kakor jim godejo liberalni prvaki. Nam je to sicer vse eno, kakošni so socialni demokraški voditelji, obžalujemo le, da se dobi še sploh kak delavec, ki sledi takim,
od liberalcev odvisnim voditeljem. Kaj to pomenja, ve že pač zdaj vsak delavec. In prav nič se ne sme delavstvo čuditi, če od liberalcev odvisnih socialnodemokraških prvakov vodene nedolžne socialnodemo-kraške delavske ovce prično bleketati, da III. slovenski katoliški shod nima pomena za delavstvo. 2e stališče, ki ga zavzemajo liberalci nasproti katoliškemu shodu dokazuje, da je potreben katoliški shod. Pa nočemo izreči nikake sodbe. Sodi naj delavstvo samo.
Kdo se je pa brigal pred I. slovenskim katoliškim shodom kaj za delavstvo? Nihče ne. Prepuščeno je bilo samemu sebi. Delavskih močnih organizacij ni bilo. Onih par socialnih demokratov raztresenih med slovenskim delavstvom je pa bilo brez vsakega pomena. A že prvi slovenski katoliški shod je za takratne čase z nenavadno vnemo nastopil za zatirano delavstvo, kazal rane, na katerih je bolehalo takrat slovensko delavstvo.
In drugi slovenski katoliški shod je pa odobril obširni program glede delavskih zahtev, glede organizacije slovenskega delavstva.
Ne da pretiravamo, lahko rečemo, naj bi ne bilo 1. in II. slovenskega katoliškega shoda, bi tudi ne bilo toliko organiziranega delavstva med nami. Zasluga I. in II. slovenskega katoliškega shoda je, da se je tako nenavadno hitro razširila asoacijska rešilna združevalna misel med slovenskim delavstvom.
Tudi tretji slovenski katoliški shod ne ostane brez posledic za slov. delavstvo. 2e predlagane resolucije III. katoliškega shoda dokazujejo, da se hoče tudi III. slovenski katoliški shod poleg drugih važnih zadev pečati temeljito tudi s perečimi delavskimi zahtevami. Na shodu poroča tudi več delavcev.
Iz navedenega si napravi že lahko vsak svojo sodbo o važnosti III. katoliškega shoda za delavstvo sam. Bo b rez dvojbe taka, kakor je naša. Potrebno in koristno je, da povzdigne i 111. slovenski katoliški shod svoj glas za delavska prava. A da bo glas še bolj vpliven, pa pride prav vsak in prav vsaka delavka, ki ji je za stvar na III. slovenski katoliški shod!
Slov. liberalci in splošna in enaka volivna pravica.
Avstrija svoji danes pred notranjim preobratom. Bije se boj, na eni strani stoje množice, ki zahtevajo razširjenje političnih pravic, na drugi strani pa aristokracija in buržoazija, kateri je žal, da bi zapustila svoje mehke sedeže in bi odložila svojo diktatorsko palčico.
In vendar mora priti do preosnov državnega reda. Ljudstvo zahteva svojih pravic. Kdor se bori proti ljudstvu z zastarelimi pergamenti in imeni v rokah, mora
Dane Spaliič.
Proletarska izpoved.
i.
Od juga se vale proti severu debele plasti pomladanskih oblakov, topel veter beži mimo okna, po cesti gredo fantje in si polglasno pojo. Spomlad je, nenadoma sc je vse oživelo, in tudi srce, ki je razbito in mrtvo. Zdi sc mi, da je zašel v mojo dušo majhen del tega spomladanskega neba, ena zvezda sije na njem in od njene verne in prijazne luči je srce vse toplo in mehko.
Tako sc mi zdi, kakor da bi sc bil vrnil tisti davni večer, z Janezom bi sedela na klopi in bi mu pripovedovala, kako pač vedno nanj mislim. Ves dan, ko delam v tovarni, potem doma zvečer, potem ponoči v sanjah in zjutraj, komaj da odprem oči, so že vse moje misli pri njem.
Lepe so njegove oči in zveste in zdaj, ko mu to pripovedujem, sije iz njih čisto lepa in hvaležna ljubezen. Ampak žalosten je. »Ničesar nimam« — pravi — »a iz hvaležnosti bi ti rad nekaj daroval. Zlato verižico bi odpel, zlato uro bi vzel iz žepa in bi ti jo poklonil za spomin na ta večer . . .« Ali ničesar nima in ic žalosten. Ko se poslovi, me poljubi na čelo, dolgo sloni tako, in moji lasje so mokri od njegovih solz . . .
Kakor da bi bil to tisti večer, ko je odhajal moj ženin v tujino, kakor da bi stalo pod mojim oknom tisto drevje, ki je šumelo nad nama davno noč . . .
Moje dete spi; drobne debele ročice drži prekrižane na prsih, včasih sc zasmeje v sanjah in globoko vzdahne.
Včeraj sem mislila nanj, ponoči se mi je o njem sanjalo, in opoldne je stal na poti iz tovarne nenadoma pred mano. Tak je, kakor je bil; njegove oči gledajo istotako zvesto, samo njegova lica so malo bolj zagorela. Obstal je, stegnil je roko in ogovoril me je ves vznemirjen.
»Prišel sem« — je rekel — »vrnil sem sc iz Amerike, Lojzika . . .«
JaZ sem se nato vsa prestrašila, a še isti hip se je razlilo po mojih prsih tako mehko in milo čustvo, kakor takrat, ko človek prvič ljubi in nenadoma zve, da je tudi ljubljen. To je nepopisna milina, mogoče del tistega, kar naj bi vživala srečna in neumrljiva duša po smrti. Da bi bila tam klop in drevo nad njo, bi bila sedla nanjo na mestu, legla bi bila najbrž po njej, zakrila obraz in zasanjala.
Dolgo nisem ničesar odgovorila, nisem videla delavcev, ki so šli mimo in tudi nisem čula besed, ki jih je govoril Janez. Zavedla sem se zato nenadoma, ko me je
prijel za roko, in obenem me je spreletelo strašno spoznanje: ah, jaz sem bila pozabila, da spi doma tačas moje . . .
»Pisala ti bom, Janez, še pred nočjo. In tudi ti mi boš odpisal!«
Oprostila sem se njegove roke, odšla sem naglo, in tisti večer mi je bilo zelo čudno pri srcu. Slonela sem pri oknu in gledala v noč, sredi katere so stali visoki tovarniški dimniki. Kakor krvniki so kipeli sirovo kvišku sredi terne neobčutljivi proti vsi opojni spomladanski noči, docela brezobzirni proti tistim trpinom, ki so delali pod njihovim okriljem. Tudi tovarna sama je stakr sredi ravnine tako mrzla, da bi zazeblo človeka po vsem telesu, če bi se je dotaknil z enim samim prstom . . .
To sem mislila in občutila, potem sem stopila od okna k otroku, ki je mirno spal na postelji. Popravila sem mu po prsih odejo in sedla potem k mizi in pisala.
3.
Življenje, ki sem ga živela v tvoji odsotnosti, je blatno. Sama sem kriva vsega tega in poleg mene mladost, neizkušenost in tisto sužensko čustvo, ki ga ima hlapec pred svojim gospodarjem.
Ko si odšel, sem živela tiho dalje, mislila sem nate in na tisti čas, ko se boš povrnil in boš storil moje življenje vse srečno in veselo. In že ob sami tej misli je bilo moje
kmalu omagati in podleči glasnim zahtevam ljudstva.
Tak boj se bije po celi Avstriji.
Morda pa ni nikjer tako silnih nasprotnikov ljudstva, kakor jih imamo ravno mi ubogi Slovenci. Dokazano je, da je edina rešitev za Slovence razširjenje političnih pravic slovenskega ljudstva. Med nami pa žive ljudje, ki so izšli vsi iz ljudstva, ljudstvo jih živi, in vendar so v svojih srcih daleč oddaljeni od ljudstva. Strah pred ljudstvom, da bi ljudstvo brez njih lahko vladalo, jih žene v obup; v tem obupu pa se razvijajo kot mački, ki preže na vsak las, ki bi ne ugajal v volilni reformi Slovencem in nočejo videti bruna, ki je v njej ravno za naš narod.
V zadnjih štirinajstih dneh so sklicali v »Mestni dom« dva shoda, na katerih so pod pretvezo1, da so pri tej novi reformi prikrajšani koroški in štajerski Slovenci, hoteli protestirati proti celi volilni reformi. In vendar dobe koroški Slovenci, kakor tudi štajerski mnogo več. kot so imeli doslej. Res je, da so prikrajšani, a temu ni kriva volilna reforma, kriv je le sistem, po katerem se razdeljujejo mandati. Prepričani pa smo, da so Korošci in Štajerci mnogo bolj zadovoljni z volilno reformo, ker dobe vsaj nekaj, medtem, ko po stari volilni reformi ne bi nič dobili.
Našim slovenskim liberalcem pa se ne smilijo koroški in štajerski Slovenci, temveč oni so nasprotniki vsakemu razširjenju ljudskih pravic. Saj so to dobro pokazali letos aprila meseca v kranjskem deželnem zboru, ko se je šlo za razširjenje volilne pravice.
Vodja slovenske liberalne stranke se je sicer izjavil, da bi on ne nasprotoval volilni reformi, ako bi ista zagotavljala Slovanom v državnem zboru dvetretjinsko večino. To je tudi naša želja. Ali ravnoisti dr. Tavčar in njegovi pristaši Hribar, Grasselli i. dr. so v kranjskem deželnem zboru s tulenjem, bobnanjem in piskanjem preprečili, da bi imeli Slovenci doma v postavo-dajalnem zboru tričetrtinsko večino, in bi bil zlomljen upliv naših narodnih nasprotnikov na javno življenje na Kranjskem.
Razvidno je torej, da našim liberalcem ni za obmejne Slovence. Njih srce je tako, kakor svetopisemskega farizeja. Besedo domovina izgovarjajo le zato, da mečejo v obraz ljudstva pesek in s tem lahko postanejo bogati. Njih srce pa je napolnjeno edino le z materijalističnimi idejami in nakanami, predvsem pa se oklepa zlatega teleta in edino v tem priznava svojo domovino.
Delavstvo, ki je bilo dozdaj teptano v prah in bilo le v rokah kapitalistov, ne more več trpeti udarcev, ki jih zadavajo večni
srce vse polno ponižne hvaležnosti. Pri delu sem se Te spominjala in ni mi prišlo na pamet, zakaj me je pobožal po licu mladi nadzornik; komaj sem dvignila oči, komaj opazila njegov prazni in sirovi nasmeh.
In nekoč, na kresni večer je bilo, je stopil pred me sluga, pomignil mi je in pošepetal, da me kliče nadzornik v svojo pisarno. Starejše izmed mojih tovarišic so se zasmejale, ena me je udarila po licu in opomnila s smehom:
»Mnogo zabave!«
Po stopnjicah so me srečevali delavci. Pred menoj je stopal sluga in pred vratmi nadzornikove pisarne se je ustavil, pomislil je nekoliko in me pogledal potem od vrha do tal.
»No, lepa si in mlada . . . Hm . . . ampak kliče te nadzornik . . .«
Nato je odprl vrata, potisnil me skozi nje in jih zaprl.
Nadzornik je stal pri oknu, potem se je okrenil k meni, obrnil je v vratih ključ . . . no, in tako se je zgodilo . . .
Na postelji spi moje dete, ah„ in če pomislim na Tebe, ga skoro ne ljubim. Če pomislim na vse izgubljeno, potem je moje življenje brez smisla . . . Kdo dandanes odpušča? . . .
Nato sem pismo končala in stopila sem k postelji, kjer se je bilo prebudilo moje dete. Odprlo je na široko svoje velike
sovražniki delavskih pravic. Ne bo več trpelo, da ljudje, ki spadajo v stari vek suženjskih bičev, še teptajo, mučijo in pobijajo delavsko ljudstvo in mu zapirajo pot do pravic, ki mu grejo kot enakovrednim članom človeške družbe.
Med brati in sestrami.
D u n a j. Iz popolnega zanesljivega vira smo poizvedeli, da stopi v veljavo že letošnjo jesen po finančnem ministrstvu obljubljeno izboljšanje pokojnin za tobačno delavstvo. Glede na to svetujemo, naj oni delavci in delavke, ki mislijo stopiti v pokoj, tega pod nikakimi pogoji pred ne store, kakor da stopijo v veljavo nova določila o pokojninah tobačnemu delavstvu. Za one, ki stopijo v pokoj že prej, ko se razglase nova določila o pokojninah namreč veljajo sedanja zastarela določila o penzijonu tobačnega delavstva.
Idrija. Opuščena socialno - demokratična filialka. Pretečeni teden so idrijski socialni demokratje na Vojskcm svojo filialko občnega konsumnega društva opustili, ker se menda že od začetka niso pokrivali stroški. Svoj čas so mislili spraviti vso idrijsko okolico pod svojo streho, a tli šlo, zdaj se morajo, na svojo sramoto, nazaj umikati. Zadnja številka »Napreja« pa piše le o napredku občnega konsumnega društva.
Iz Idrije. G. urednik! Vi ste pa res en grd človek! Zakaj pišete v Vašem listu tako hudobno o našem Kristanu. Ali je morda vam neznano, koliko smo mi zatirani delavci že na boljšem, odkar je on pri nas. Še od svojih »skromnih« dohodkov si pri-trga, da pomaga lačnemu delavcu; ja prepričan sem, da tudi svojo kožo bi dal, če bi imel s tem ubogemu proletarcu pomagati. Vaše krivično pisanje o njem bi znalo tako uplivati na njegovo blago srce in na njegove že itak zrahaljne možgane, da bi ga kaj lahko »boži žlak« zadel. No, in če se to zgodi, potem smo idrijski delavci zgubljeni, naša eksistenca je pokopana. In vsega tega bi bili vi vzrok. Vi bi morali v vašem listu samo o zboljšanju delavskih razmer pisati. Za zgled si vzemite zadnji »Naprej«, ki ga urejuje naš dični Kristan, kojega Vi tako zlobno napadate. V tej številki piše namreč Kristan, da je neki učitelj na Moravskem izstopil iz katoliške cerkve ter postal brezverec; pristavil je še Kristan, da »kot pošten mož ne more več ostati v katoliški cerkvi.« Toraj delavci-tovariši! Ako hočemo biti poštenjaki in ne lumpje, proč od katoliške cerkve! Ko bodemo enkrat vsi »Konfessionslos« potem bode prav gotovo
modre oči, dvignilo je drobne ročice, stegnilo jih proti meni, in na majhnih ustecah je zaigral vabeč, neskončno mamljiv sniešek . . .
»No, dobro je . . . dobro . . .«
Sklonila sem se, tesno sem ga pritisnila k sebi in ga blazno poljubljala . . .
4.
On mi je odpustil . . .
Ivo Česnik.
Čevljar Jež.
Zvečer je bilo, prijetno in ugodno. Hlad je legal nad vasjo, in zadovoljnost po prebitem delu se je naselila v srca vaščanov. Le eden ni bil zadovoljen — čevljar Jež. Na kolovozni poti je stal pred svojo hišo, bos, gologlav in golorok ter cepil drva. Sekira je bila topa ,tako se je mučil, da mu je lil pot po razoranem, bledem čelu.
Prišel je po vasi sosed s koso na rami in ga pozdravil.
»Kako je, prijatelj Jež?«
»Slabo, slabo. Danes sem bil v trgu. Po zdravila sem šel za ženo. Od spomladi je že bolna in nič ji ni bolje. Tjele v ono lužo bi jo zavlekel, da bi bil enkrat konec.«
»Le potolaži se, prijatelj! Bog bo preobrnil.«
za nas proletarce tako dobro, kakor je za proletarca — Kristana, pri kojem se — po izjavi neke ženske, ki je na svoje oči videla — dobijo v pomivali taki ostanki, kakoršnih bi si marsikateri delavec želel imeti vsaki dan na mizi. — »Naš urednik« Kristan piše dalje za nas delavce grozovito novico, da »otroci nadvojvoda Leopold Salvatorja ministrirajo pri maši«. O mi ubogi delavci! Kaj bo z nami? Ti gosposki ministranti nam bodo plačo znižali. Oh grozni časi! No, vidite g. urednik, če je vaš list res delavski list, naj piše po vzgledu Kristanovem o samih nas ubogih trpinov se tičočih zadevah.
Vevče. V pojasnilo vslcd zadnjega dopisa iz Vevč glede letakov z ozirom na zavarovalnico za slučaj nezgod se je izvedelo od zanesljive osebe, da niso imeli onega pomena, kakor je sklepalo delavstvo. Obrtni nadzornik je namreč naročil, da mora tvornica delavcem objavit, da so zavarovani za slučaj kake nezgode in kje da so zavarovani. Tovarniško vodstvo plača samo one odstotke, ki bi jih po zakonu moralo prispevati delavstvo. Odbor Strokovnega društva se je posvetoval glede omenjenega razglasa. Ker ni bilo vzroka po tem pojasnilu, da se nastopi, je obvestilo delavstvo, da razburjenje v tem slučaju ni bilo umestno.
Skale. Največji sovražniki delavstva so oni brezbrižneži, ki jim ni mar ne lastni, ne bližnjega blagor. Takega mišljenja je neki tukajšnji, od ravnateljstva navdihnjeni tovariš. Rekel je o »Naši Moči«: Tu v rokah imam svojo moč, druge ne potrebujem! Kaj naj rečemo k temu? Moč v rokah imamo res, ali žal se ž njo igrajo bogatinci, upoštevajo jo za svoj trud, preslabo jo plačujejo, dokler je kaj je, ko si pa izmozgan, te pa vržejo med staro šaro. Živi ali pogini, kar ti je ljubše. Ko bi pa mi delavci svojo moč združili, postala bi »naša moč« močneja od kapitala, »delo« bi prišlo do veljave, katera mu gre po božji postavi. Da nas bodo pa državne postave upoštevale, treba je, da se izobrazimo, da se zavedamo svojih pravic, da o pravem času povzdignemo svoj glas. in k temu nas ravno vodi »Naša Moč«! Delavci, priporočajte jo med tovariši!
Skale. Agenti, ki ne poznajo svojega delokroga ali več omike in takta. Slovenci nimajo kapitala, smo slišali tožiti. Ali kako potreben je duševni kapital pri trgovini, razvidno je iz sledečega: Se ne dolgo temu, je hodil po prijazni Šaleški dolini zavarovalni agent, obenem pa je iskal po župnijah tvarine za »Oso«, pa jo je v Skalah hudo naletel, ko je bilo njegovo početje razkrinkano. Za njim pride iz Celja nek kavin agent, ki pa se je iz neke oštarije komaj privlekel na kolodvor v Pesjem, tako jih je dobil v rebra, ko je vmešaval liberalno po-
»Glej, odkar sva se vzela, trpim. Dokler je bila zdrava, sva sc tepla, prepirala in zmerjala, da je bilo joj. Saj veš, kako je bilo. No, spomladi je pa porodila in zbolela. In zdaj imam dva križa. Redi in zdravi ženo, skrbi za otroka, zraven pa še delaj!«
»Zakaj si se ženil drugič?«
»Zakaj'si se ti, Koren? Da imaš ženo.«
Tako sta se pogovarjala do noči, potem je pa izginil Koren za vogalom, Jež je pa pobral nacepljena drva in stopil v hišo.
Zakuril je ogenj in skuhal kavo. V sobi se je culo vzdihovanje. in stokanje. Zdaj in zdaj sc je oglasil komaj slišen, tanek jok.
»Malo kave sem ti skuhal, Pepca.«
»Hudo mi je, France. Davi me. Daj sem!«
Postavil ji je škodeljico na mizico poleg postelje in odšel.
V kuhinji si je obul čevlje, poiskal star, napol raztrgan klobuk, ogrnil suknjo in stopil na prosto.
»Tolažbe moram poiskati. Tako mi je prišlo pri srcu, prazno v želodcu, suho v grlu. Moram, moram k Jurčku. Nekdaj nisem hodil tjc, a takrat tudi nisem imel bolne žene in otrok ni jokal v hiši. Mislil sem, da kupim kozo, ki mi bo dajala mleka, da naredim za hišo vrt in zasadim trte. Odšle so tiste lepe misli, po možganih se plazijo samo žalostne sence.«
litiko v svojo kavo. Naposled še pride znani celjski šnops-agent agitirat za Gradišnikovo čisto slovensko stranko, temu svetujemo, •da odnese zdrave pete, naj prihodnjič oprez-neje pobira babje čenče za »Slovenski Narod«! Ali te g. Robert D. iz Celja ne poznamo ?Na tako reformatorično delo ste lahko ponosni. Svoji k svojim!
Cvitava. Pri nas je priredilo tobačno delavstvo 25. t. m. shod, na katerem smo sklepali o naši spomenici. Šlo se je, da prosimo za splošno zvišanje plač, osobito za profesioniste in pa o ureditvi pokojnin. Na shod so bili povabljeni tudi socialni demo-kratje. Shod je sklenil, da vroče tvorni-škemu ravnateljstvu spomenico štiri delavke in sicer dve krščansko socialni in dve socialno demokraški delavki. Navzoča socialna demokratinja je bila zadovoljna s Spomenico, samo branila se je, da bi tudi nesla spomenico predstojništvu:, češ, da se boji »sodrugov«. Nato je načelnica krščanske krajevne skupine tobačnega delavstva naprosila sodruginjo Fuchs, naj se udeleži Reputacije. Ja je zahtevala spomenico, da jo predloži pri socialno demokraški seji. Reklo se ji je, da lahko prečita v tvornici spomenico. A ni prišla daleč, ko se je zahtevala spomenica nazaj, ker jo je prepisovala. Končno je izjavila, da gre k predstojništvu. A drugi dan se je pa izgovarjala, češ, da spomenica ne govori za splošno zboljšanje, marveč zahteva le, da se zboljša položaj profesionistom. Nato sc je izpustilo iz spomenice mesto, ki govori o profesionistih. Vse je bilo radovedno, kaj si zopet izmisli. Socialni demokratje so imeli nato shod, na katerem so izprernenili spomenico tako, kakoršna je bila prvotno. Le mesto izraza »profesionisti« so ustavili besedo »Wocheniolni«. Nato je prečitala so-druginja Fuchs večkrat spomenico in je rekla, da je vse dobro, edino ureditev preskrbe za invalide naj bi se izpustila, češ, da ne smemo naenkrat preveč zahtevati.
Sternberg. Tu se je vršil dne 14. t. m. ustanovni shod krajevne skupine »Strokovne zveze avstrijskega krščanskega tobač-Jiega delavstva«. Shod je bil dobro obiskan.
Bavč. Dne 14. julija se je vršil pri nas ustanovni shod krajevne skupine krščanskega tobačnega delavstva avstrijskega. — Govoril je tovariš Spalovsky z Dunaja. — Shod je bil dobro obiskan.
Sem z našimi pravicami!
Idrija. Zdaj na delo! Tako piše zadnji »Naprej« ter poživlja svoje liberalne somišljenike. Mi delavci se prav bojimo liberalnega dela, ker nas trpka izkušnja uči, kaj znajo liberalci, pa naj sl bojo tukaj ali drugod. Ce je kaj denarja, ga takoj porabijo, saj ožjim somišljenikom v korist, in potem pa naredijo še dolg, da ga bomo plačevali mi in pa še tisti rodovi, ki se bodo .dvajset let za nami rodili, -r- Vsak delavec ali zad-
Tako je stopil Jež k Jurčku in se napil žganja. In prepiral se je in razgovarjal s pijanci pozno v noč. Potem je pa odšel. Po poti je pel umazano pesem.
Tako je hodil dolgo po isti stari poti, večer za večerom in se opotekal. In padale •so sence na njegove možgane, črpale so mu veselje do življenja, sesale so mu zdravo kri iz telesa. Ginilo je veselje do dela. Poscdeval je mnogokrat pred hišo in topo zrl pred se.
»Da bi vrag vsaj enkrat vzel babo, pa ga ni.«
Tje pod jesen so jo spravili v bolnico. Med potjo se je prehladila in kmalu umrla. Otroka je vzela botra Stckarjeva in ga od-gajala.
Jež je pa hodil s sklonjen glavo naokrog. In nekega dne so legle črne sence na vse možgane. Takrat je pa bilo konec njegovemu pijančevanju. Odpeljati so ga na Studenec.
nji hribovski kmet, če si kaj kupi ali napravi, si kupi tako, da mu 3 ali 5 odstotkov obrestujei liberalci pa v svojem gospodarstvu ne znajo tako delati, namesto da bi kaj noter prišlo, se mora pa 10 ali 15 odstotkov plačati na stroške davkoplačevalcev, torej ie popolnoma opravičeno, da se mi bojimo tacega gospodarstva. Obljub imajo veliko, dejanj pa nič. Obljubovali so nam delavske hiše, pa do danes še ni nobene, kakor samo neznosni davki. Kar bo pa Kristan naredil, pa že naprej vemo, da ne bo nič. Ce bi bila vsaka deseta beseda Kristanova dejanje, bi bila že cela Idrija prenovljena, Nikova že obokana, hiše v vrsti, kakor v vsakem mestu, torej Idrija bi bila najmodernejše mesto na Kranjskem. Ker pa Kristan s svojim govorjenjem več podere kot naredi, imamo dokaz resnice. On je s svojim terorizmom odpodil osebe, ki so zmožne zastopati koristi in interese delavstva. Tako torej ne moremo pričakovati uspehov ne od liberalcev, kot ne od Kristanovih pristašev.
Z lastnimi močmi.
Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani
Vam ponavljaje priporoča cikorijo, ki jo v novo zalagata njej v prid brata Perdana. Slovenske gospodinje! Pridno sezite po tej cikoriji in prepričate se takoj, da vredno stoji’ na strani Perdanovim vžigicam, ki so menda prodrle do slednje slovenske koče. — Kakor so vžigice družbi v velik prospeh, tako jej bo z Vašo pomočjo tudi kava do-našala stalnih dobičkov. — Osoda naše družbe je torej bolj ali manj v Vaših rokah.
Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.
Bistrica - Podsinjavas. (Koroško.) Ker »Naša Moč« še ni prinesla o našem društvu nobene vesti, dovolite meni par besed. Dne 18. marca t. 1. se je ustanovilo krščanskosocialno pevsko in delavsko društvo za Podsinjavas-Bistrico in okolico. To je, na pomembnih tleh, kjer se križa nova železnica. To bo trdnjava za Spodnji Rož, ob kateri se bo razbil vsak sovražen naval na slovensko posest. Radosti nam igra srce, ko gledamo, kako se lepo razvija. Od ustanovitve do danes je napravilo društvo štiri shode. Zadnji shod je bil dne 22. t. m.; sodelovalo je tudi tamburaško društvo »Strel« iz Borovelj, in sicer je bil shod v Svečah pri Adamu. Udeležencev je bilo blizu 300, bilo je tudi mnogo ženstva. In to so bili sami domačini, ki bivajo v delokrogu društva. Tashod je pokazal, da naše ljudstvo še ni pokvarjeno, ampak je še vse na kato-liško-narodnem stališču. Samo ponos bo treba med ljudstvom vzbuditi. Z veselim obrazom smo gledali veliko množico, ki se je zbrala v veliki dvorani, ali veliko presenečenje je bilo za nas, ker je bil g. govornik nepričakovano zadržan. Ob štirih se je pričel shod. Na pozdrav g. predsednika povzame besedo č. g. kaplan Lakner, ki nam je razložil, kdo je deloval za delavsko združenje. Na strani socialnih demokratov je najbolj na glasu Marks. Ali oni so zavrgli vero, zato se ne moremo strinjati ž njimi. Na krščansko socialnem stališču pa je najprej začel združevati delavstvo škof Keteler, ki je bil najprej odvetnik, ko pa so na Nemškem začeli duhovnike preganjati, postal je tudi on duhovnik in ko je bil pozneje škof, spisal je dve knjižici, ki sta še sedaj priljubljeni sociologom. Po končanem govoru so nas razveseljevali vrli tamburaši in društveni pevci, ki so vsi izborno rešili svojo nalogo. Posebno je ugajal ljudstvu samospev »Moj očka so rekli, oženim naj se.« Nato zopet nastopi g. kaplan in nas navdušuje, naj smo vedno ponosni na svoj narod, kakor naši bratje Cehi, dalje opisuje velik pomen delavskega združenja in nas pozval, naj se upiŠemo v društvo ter skupno naročimo »Našo Moč« in »Mir«, V društvo se je vpisalo 27 novih članov, vsled tega se napravi podružnica v Svečah. Zdaj šteje društvo čez sto udov.
Okno v svet.
Odgovor dopisniku »Tobačnega delavca«. Ce bi dr. Zane z Iblane bral tvoj nerodno skrpani dopis v »Tobačnem delavcu«, bi prejkone vskliknil: »Orka luj, ta pa še bi zna, kokr tist, k je krava iz sve-dram deru!« — In to po pravici, ker ti, ki si izpregledal, hočeš kar vse, ki za blagor delavstva delajo, s svojo papirnato puško postreliti. Pomni pa, da nas streli tvoje puške še toliko ne motijo, kakor tvoje razglašene harmonike. Pa šalo na stran! Da mi vero ob vsaki priliki na dan vlačimo, je grda laž; le ti in tvoja nova garda zvonite z rožnimi venci, kadar upate, da na ta način kaj dosežete. Da smo napravili zdaj veliko figo se motiš, ker smo jo le takrat napravili, in sicer prav veliko, ko smo tebe v naš odbor volili, ker nisi društvu prav nič koristil, pač pa škodoval, ker si izpoznano nagrado po nedolžnem odnesel. G. dr. Krek je govoril in še govori, da se ne smemo sovražiti, govoril je pa tudi, da se ne smemo cepiti, ker le v slogi je moč. Naši rdeči bratje pa tega niso slišali in so nam nasprotno društvo ustanovili, ki celi tovarni škoduje pa to le zato, ker smo jim zvonec pri blagajni vzeli. Nam ni znano, če je Moškerc kdaj govoril, da zveza ni nič vredna, kar ti trdiš, vemo pa, da naše društvo še cvete in bo vkljub zvezi cvetelo, skrbite le vi za vašo zvezo, da ne bo jetike dobila, ki jo nam obetate. Hm, zgražate se nad tem, če govori na našiii shodih govornik izven tovarne, lepo te prosimo revše, nikar samo sebe po zobeh ne butaj ali ne veš, da tvoji novi prijatelji tacega govornika, ki ni v tobačni tovarni v osebi Patermana celo z Dunaja naroče in ga dravo plačajo, med tem, ko nas naši govorniki vinarja ne stanejo. Da je Catar revček, ni treba tebi praviti, ker to sam ve; in sicer le zato, ker mora z malo plačo za veliko družino skrbeti, v ostalem je pa svoboden, Kar na to čvekaš, o tem molčimo, le k Bogu vzdihnemo, da naj da vsem norcem pamet! Nato kvasiš, da je kaplan Bittner vedno le na Josipino Srakar pisma pošiljal in da jih je ta dajala drugim čitati, ki tovarniških razmer ne poznajo, da to Knez lahko potrdi. Le počasi; J. Srakar je bila takrat tajnica našega društva in kot taka je imela pač pravico in dolžnost, pisma, ki so došla na društvo, odpirati in nanje odgovarjati. Brati jih je dala pa tudi tistim,, ki so jih znali in so jim mar bili, tebi jih pa seveda ni dala, ker nemščino samo slišiš, zastopiš se pa samo na svojo namišljeno razžaljenost. — Naša in tvoja stvar ni pretresovati, kdo je več moža in koliko spoštovanja je kdo vreden, konstatiraino le, da več časti in spoštovanja je vsak vreden, kakor ti, ki barvo izpreminjaš kot pavov rep. Ko govoriš o posojilih poštenjakovičev, ki dolgujejo Ogriču, pa ne omeniš, da so ti poštenja-koviči vsi od rdeče garde, katerih imena bomo še ob svojem času priobčili, če ne bodo plačali svojih dolgov, ki so jih nekateri tako napravili, da niso oddali prispevkov članov in to še v dobi, ko so socialni demokratje naše društvo vodili. — Kako se upaš govoriti o raznih gospodih, katerim so iz društvenega denarja kosilo plačevali? Ce imaš le toliko časti v sebi, kot jo ima zadnji cigani, se moraš sramovati te laži. Pa še praviš, da boš en tak račun črno na belem objavil. Le na dan! Mi pa lahko dokažemo, da naši govorniki niso nikdar društva oškodovali, pač so ga oškodovali tvoji rdeči bratje, dokler so ga vodili, ker so si od ene veselice po 50 kron za trud vračunali, kar lahko dokažemo. Ce ne bo miru, bomo pa imena teh poštenjakovičev v prihodnji številki objavili. Pa tudi tvoje grehe, prismojeno dopisunče, bomo še obelodanili, če ne boš mirovalo. Revše, trdiš, da si slišalo na obeh plateh zvon biti, da veš, kje je prav in kje ni, mi pa ti povemo, da nisi nobenega slišalo, ker si preneumno, ker še na kravji zvonec ne bi zastopilo! Račun »za^ gospode« pa le objavi, mi ga mirno pričakujemo, ker nam odgovor ne bo prav nobene težave napravil. Slednjič naj pa še o splošnih lažeh »tobačnega delavca« par besed izpregovorimo. Ne vemo, komuv bi
se bolj čudili: ali tistim, ki vse te laži, katerih cel list mrgoli, skupaj spravijo, ali tistim, ki jih podpirajo! V vsaki notici je toliko laži, da nam je nemogoče drugače vse razkriti, kakor če rečemo, da je vse, kar se nahaja v tem lističu, le nasprotno resnici. Kako n. pr. laže o g. Majeszkijevi. Kar grabil bi človek za njim. Kako grda laž je, da je gospo Majeszki kak moški čakal na kolodvoru, najmanj pa dr. Lampcta pisar. Laž je, da je g. Majeszky skrajno netaktno postopala, kakor je laž glede hvale razmer v dunajski tobačni tovarni. G. Majeszky ni hvalila razmer dunajske tovarne, ampak je le na stavljena ji vprašanja odgovarjala, kakšne da so razmere v dunajskih tvorni-cah. Povdarjala pa je, da bomo še le takrat dosegli svojih pravic, kadar bomo združeni, pa ne tako združeni kakor socialni demo-kratje, ki jim je le za denar. Naravnost je povedala, da imajo »Abzugbier« po 10 vin. steklenica itd. Pripomnimo pa še enkrat, da smo jo o teh stvareh same vprašale in nam je ona le odgovarjala. Iz vsega se vidi, da je poročevalec »Tob. delavca« zelo slabega spomina ali pa skrajno hudoben, da vsako stvar narobe poroča. Sicer se pa od naših nasprotnikov v obče lahko trdi, da jim je edino orožje laž. Kadar vidijo, da mi kaj koristnega za delavce storimo, vselej hočejo z lažmi ljudi zmešati in sebi priklopiti. Tako so nas tudi v zadnjem »Tabakarbei-terju« hoteli osmešiti z lažjo, da smo v naši zvezi obljubili vsakemu članu takoj, ko je vpisan, ako oboli, dati po 5 kron tedenske podpore in to skozi 40 tednov.
Kdo se ne smeje? Sicer pa ti ljudje od laži in osebnih napadov žive. Za laži ne moremo konstatirati, koliko jih je v zadnjem »Tob. delavcu«, ker kakor smo že omenili, je celi list od samih laži sestavljen; za osebne napade pa mimogrede omenimo, da jih je kot stavkov. Končno bodi pa omenjeno, — v dokaz resnicoljubnosti »Tob. delavca«, da J. Srakar da dotičnemu, ki ji dokaže, da je bila na shodu v Preski 100 kron. Sicer pa mi le z resnicoljubnimi ljudmi polemiziramo, lažnjivci se nam pa studijo, da jim najrajši zakličemo krepki: Bog vam daj pravo pamet in vas oprosti vpliva alkoholnih pijač, ki imajo pač na izpreobr-nenega fanta z južnih pokrajin tak vpliv, da s svojimi rdečimi špeglami več ne razloči, kaj je res, kaj je laž, kaj je farba. Mislili smo, da je imel več »grundfarbe«.
Več delavk in delavcev podpornega društva tobačne tovarne.
Ali je to strokovni list ali kali? Zadnji »Tobačni delavec« nas je zelo vradostil. In kako li ne, saj zlata doba napoči zdaj brez vsakega dvoma za tobačno delavstvo. Nobenih stanovskih potreb nima več socialno demokraško misleče tobačno delavstvo, saj v celem lističu ni druzega, kakor izpreobra-čanje krščanskih socialnih delavcev in delavk. Seveda ti ljudje lahko lažejo o dunajskih krščansko socialnih delavskih listih, ki so še vselej, kadar smo želeli, nastopili za ljubljansko tobačno delavstvo, ko je stalo v boju za svoja prava. Vi rdeči izdajalci v svoji bahati vlogi na ljubljanski magistrat ste pa obsojali nastop delavstva za odpuščene moške delavce ob znani rabuki. Podli lopovi in nesramneži, da psujete svoje sotovarišice tovarniške delavke s klerikalnimi babnicami. Pazite, da vam »klerikalne babnice« v tobačni tvornici ne dajo pokusiti leskove masti in vam ne navijejo ušes za ta surovi pijanski izraz, s katerim jih zmerjate, vi poslušni učenci katoliških odpadnikov in izdajalcev delavskih skupnih koristi.
Se li vi judovski podrepniki brez vsake lastne misli, upate pisati tako nesramno o delavstvu. Še delavstvu tako sovražni »Slov. Narod« bi se sramoval take nesramne psovke. Ali res mislite, da smete pisati vse. Pazite, da ne zavre kri tobačnim delavkam, ki jih v vaši dunajski cunji zmerjate s klerikalnimi babnicami in vas ne pretepejo, kar 'pravzaprav zaslužite v svoji judovski ošabnosti in oholosti pa šnopsarski surovosti. Najodločnejše obsojamo ta podli oslovsko surovi napad na naše poštene tobačne delavke. Brezvestni ovaduhi, studili bi se nam, ko bi ne vedeli, da vam vaše napade narekuje neomogla jeza, ker crka
Izdajatelj in odgovorni urednik Mihael Moškerc.
vaša rdeča ljubljanska podružnica in se je že stajala na približno 230 osebic.
Mestni svet v Ziirichu je osnoval komisijo za posredovanje med delavci in delodajalci v slučaju prepirov. Do te misli in tega sklepa so ga pripeljali pogosti štraj-ki v mestu, kjer je dosti tovarn. V komisiji so trije možje, ki jih voli občinski odbor in ki ne smejo biti ne delavci ne delo-dajavci.
0(0)0000000000000000
Delavci in delavke! Agitirajte krepko, da bo sijajna udeležba delavstva na III. slov. katoliškem shodu! 000000000000000000
•s
Tovarna za stole
Francetu Svlgeljna
na Brega, d. Borovnica, Kranjsko
6 (26-5)	izdeluje 2526 26—11
vsakovrstne stole
od preprostih do najfinejših po najnižjih cenah brez konkurence.
Uustrovan cenik pošlje se na zahtevo zastonj in franko.
Jnšo mot“1
izhaja vsak petek. T Cena na leto 3 krone.
Cene inseratom so:
|za male čstopne oglase: 6 vrstic 70 v., 1 12 vrstic 130 v., 18 vrstic 180 v., 24 vrstic 220 v. 3stopne oglase računamo:
1 krat 9 v. petit vrsta, 2 krat 7 v. petit vrsta, 3 krat 5 v. petit vrsta.
Uredništvo .in upravništvo
ki n x <>	^ x ; «
ms
5 26-5
Slovenec
Konrad Skaza
| v St. Ulricli, Gruden, Tirol
se priporoča za izdelovanje vseh
podobarskih del
kakor sploh
cerkvenih izdelkov.
ra
jt
•ts
L
>
<*>
ra
c
o
■H
><A
O
a
»\
ra
>o
ra
E
o
a
Delavci, trgovci pozor!
Slavnemu občinstvu uljudno priporočam svojo preurejeno
krojaško delavnico
v kateri izdelujem moške obleke, kakor tudi vsakovrstne uniforme, in vsa druga v to stroko spadajoča dela.
Delavcem v oddaljenih krajih drage volje postreženi z vzorci. Sprejemam tudi že kupljeno blago v delo.
Izdelujem vse po najnovejšem kroju točno in natančno po meri. Delo sprejemam v vsakem kroju in vsaki množini. Slav. konsumnim društvom in gospodom trgovcem priporočam posebni oddelek za izdelavo konfekcij, oblek za prodajo, od najpriprostejše do najfinejše izvršitve. Na zahtevo dam tem še bolj natančna pojasnila.
Svoji k svojim ! Delavci, trgovci, podpirajte domačo tvrdko.
Za obilna naročila uljudno prosi
Matija Lazar
krojaški mojster v Kropi.
Cene brez konkurence!
(D
<
e
(D
<
O
graja«™
Kdor hoče res postrežen biti z
8 52-12
dobrim, naravnim belim in črnim vinom,
naj se izvoli obrniti na staro znano in odlikovano
trgovino z vinom
Anton Ivanov Pečenko
V Gorici.
Postrežba točna in poštena. Cene zmerne.
PiPiPiPl
siw Bilia miihiii« Bili«
Tiska ,Katoliška Tiskarna."