Spominu Jone Štepečeve. Oj ti pomlad! Plavala si nad našimi liolmi in livadami /Doljubljala si mlado bitie. razsipala si baš prvo cvetje. Žar tvojih sinieniodrih solnčnih očk je objemal in ogreval mrzli svet, ki ie hitel v tvoj objem. Da. ti solnčna pomlad! Je li mogoče da si ob obilici svoie solnčne sreče in miline. ki si z njo napajala zemljo. zabila poslati le en satn dih med tiste mrzle stene. med katerimi te ie s toliko nado pričakovalo ugašajoče mlado življenje? Ej. da si le samo slutila, koliko hre.penenia oo. tebi ie bilo tam, bila bi prišla! — Tolažili smo Jono s tvojim prihodom. s teboi smo ji oživljali i.oe v življenje. Toda orišla si z vsemi svojimi čari, oa hitela si mimo nje. Zasvetile so se ji motne nekdaj tako žive, globoke oči: »Slišiš, pomlad je tu! — Ptički pojo!« — Ti pomlad tega klica nisi slišala. hitela si dalje. oživljala si drugod — za tabo je z vso brezsrčno okrutnostio utrgala to mlado živl.ienje nemila smrt. Živo se še spominjam onih kratkih mesecev ko nas ie srečavala Jona na orostornih hodnikih naše šole. Iz njenega leoeira sicer resnega obraza sijal je takrat žar poniladi. Kdo ie slutil, da liam ta cvet tako naglo umre? Iz njenih lepih, temnih oči zrla je globoka duša kateri oogledati do dna bi bilo težko. Moral si imeti spoštovanie do nje. četudi si io le navidezno poznal. V tiavadnem občevanju ie bila vesela in prijazna, a tudi resna In brezoojroino odkrita. če ie bi-lo treba. Ni čuda če si je v kratkem osvojila srca vseh s katerimi ie občevala. tembolj pa onili. ki so imeli priliko. sooznavati io kot učiteljico in onih. ki so imeli moč, ,DOgledati ii nekaj globlje.v njeno botrato dušo. Odločen ji ie bil 6. razred osnovne šole. Te slabo nadarjene zelo revne m Dremnotrokrat vsled strašnih socialnih razmer izprijene deklice so našle v njej ne le učitcljice ki jim je znala z izredno spretnostio podati vsai naipotrebneiše znanje našle so v niei v prvi vrsti to, kar naivečkrat pogrešamo skrbno mater. ki se je posvetila vze:oii teh revic s toliko Ijubezniio nožrtvovalnostio in energijo. da so se človeku, ki je bil shičajno ,oriča nekaterih takih prizorov. morale orositi oei. da je obstal v nemem občudovanju. Nekoč me pokličeio niene učenke po Dopoldanskem Douku v razred: »Rade bi napisale na tablo godovno voščilo in okrog bi ka.i narisale. pa ne znamo. Prosimo. da bi nam gdč. pomagali.« — Stopim v razred. — Ves ie prepleten z zelenimi venci (bila ie pozna jesen), pot do mize so ii pogrnile in posule z zelenjem, mizo akrasfle s cvetiem. Morda nisem nikdar v življenju želji kakšnega otroka tako lahko in veselo ustregla, kakor to pot! Jona! Cvetje si gojila v teh otroških dušah Ijubezen in hvaležnost teh nežnlh src. ti ie to cvetje ta dan samo vračalo! Zal, da je temu dnevu tako hitro sledil tudi nien zadnii šolski dan! Njena šolska soba ie bila mrzla, zelo mrzla in premestiti io. ie bilo takrat baje nemogoče. Jona je Iegla. A že čez nekaj dni je zopet v šoli. na obrazu nosi sumljivo rdečico. To pot je .lona zadniič v šo_i. Pozneje ni več vstala. Učenke so jo poslušale le še ob jpostelji. poslušale in plakaJe. In sedaj! Je li mogoče Jona. da ti usoda vse bogastvo tvoje duše. ki si ga tako nesebično razsipala rned druge. plačuie s toliko okrutnostjo. da te za več nego dolgi dve leti priveže na posteli in to celo brez vsakih sredstev za te in ono. ki čuje in bedi nri tebi. tvoio mater? Je li mogoča tolika brutalnost današn.iega kulturnega časa? čemu vprašam? — Dejstvo je! — In ti Jooa. s kolikim heroizmom si prenašala vse strašne udarce usode. vsa razočarania! Nisi godrniala, odpuščala si! — Dai. da odpuščamo i mi za tebe! Besede govornikov ob njenein grobu so segale v srce, hvaležni smo jim bili za nje. Povedale (na niso vsega. Stal si ob srrobu. ooslušal oesem. ki so io v slovo oeli naši tovariši poslušal si srovornike. toda. da si se ozrl tie okrog in opazil niene bivše učenke, sedai že skoro dorasla dekleta kako so jim drle solze po obrazu te soize so ti povedale vse! Pomlad ie plavala nad nami, ko smo io polairali v crrob. Kje si bila oomlad, ko te je Jona tako želela želela si tvojega živlien.ia. solnca in cvetja? Nisi ji vrnila življenia, nisi ii vrnila solnca. poslednji dom. s:oimilo si ii pa posula s cvetjem. S cvetjem najlepših spominov postavljamo se.i rni od tebe: Jona tako prijetno se je spajala slika tvoie zunanjosti in tvoie plemenite duše s orostori. v katerih si delovala. ki so ti pa žal morali prinesti smrt! Ave anima pia! Uživaj večiio. rajsko pomlad! Jela Levstikova, strok. učit. t