Haloliik rerkven Ust
Danica izhaja 1., 10. in 20. (lne vsaciga mesca na celi poli, in velja po pošti za celo leto 3 gld., za pol leta l gl. 60 kr.. v tiskarn i en sprejemana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Danica dan poprej.
Te&g XX.
V Ljubljani 20. mal. travna 1867.
Ira rešenja.
Glej duša! — ura bliža se rešenja, Tvoj Jezus je povzdignjen na višavo, Mertvaški pot obličje Mu kervavo Oblija že, — umirati začenja. —
Končal je pot prebritkega terpljenja, Pogleda milo, — nagne sveto glavo, Zroči Očetu dušo — za-te v spravo, In umerjč — neskončni Bog življenja!
Naravo celo, groza, tina zakrije, Se zemlja stresa, trinog poln trepeta Pod križem stert, peklenski zmaj, se vije;
Al tebe pa presveta Kri omije, Iz zgolj ljubezni, duša; si oteta — Rešenja ura čuj! — zdaj tebi bije. —
R a d o *1 a ▼.
Sveti Križ.
O križ mogočni, les presveti, Skrivnost nebeška, božji dar! Osveto spolnil si na sveti, Odrešil spon si grešno stvar.
Adama breme je slonelo Težko na dedih nja rodu; Propada že ko listje velo Prehudi zimi — satanu.
Zgubljena ovca se potika Med ternjem, kačjim zarodam; Kak žeja jo, k studencu mika; Pa v trni brez vodja ne ve kam!
Al zima neha, tema mine, Krepč&, oživlja se vsa stvar, Ko solnce gorko ji z višine Poslalo je naj lepši žar.
In v žaru, glej, kak križ se sveti Na Golgato gor6 vsajen; Bog 8ara ima na njem umreti Za greh, od Adama storjen.
Čuj, svet nezmeren je v trepeti, Po nebu širi se tem&; — Le križ se blagi v žari sveti: „0 s ve ta je dopolnjena!" —
M. Končnik.
Velikonočna.
Vesel, kristjan , Današnji dan, Zapoj: Aleluja! Zveličar tvoj Končal je boj In zmagel satana. Aleluja! Aleluja!
Na Golgati
On smert terpi,
Za vas bil v grob je djan.
Čuj, zemlje rod!
Kaj tvoj Gospod
Je storil tretji dan, —
Aleluja! Aleluja!
Potres močno Zmaje gor6, Ko zarja pribliši, Da straža vsa Prestrašena Od groba proč beži. Aleluja! Aleluja!
Angelska moč Že kamen proč Zvali, — se grob odpre, In Kralj časti Z lastne moči Častit iz njega gr»'-. Aleluja! Aleluja'
Sveto telo, Ki prej bilo Je polno bolečin, Blišeče je Kot luči vse Nebeških visočiu. Aleluja! Aleluja!
Petero ran In znamnje v stran
V	spomin je večni čas; Naj vse spozn4
Ga kon'c sveta, Da terpel je za nas. Aleluja! Aleluja!
Naj pervo se Prikazal je Preljubi Materi, Ji ves vesel Serce je vnžl
V	presladki radosti. Aleluja! Aleluja'
List 12.
Magdalena Prežalostna Na vertu Ga spozna: Nebeški dar Ji svet' vertuar Ljubezni — v serce tla. Aleluja! Aleluja!
Apostelsko Tud množico Obiše, z veseli; Vse sreče vir Svoj sveti mir Jim da, in zapusti. Aleiuja! Aleluja!
Potert je zdaj, Peklenski zmaj, Premagana je smert; Po Njem dobljen Zkoz greh zgubljen' Je zopet rajski vert. Aleluja! Aleluja!
Tud ti, kristjan,
Iz groba vstan'!
Slovo pregreham daj;
Serčno bij boj,
Kot Jezus tvoj,
Da pel boš vekomaj:
Aleluja! — Aleluja!	Rad osi a v.
cisto novega.
L
(Dalje.)
Povej mi zdaj, dragi bralec, zamore li 3ogu vse eno biti: ali je človek Njemu pokoren, ali ne; človek - pravim — ki ga Bog toliko ljubi, da ga hoče deležnega storiti neizmernega zveličanja, in kteremu je, naj bi si to zaslužil, svojo sv. postavo dal, pa tudi vse zmožnosti, njo spolnovati in tako svoj visoki namen doseči? — Zares neumno je misliti, da je Bogu vse eno, ali človek njegovopresveto voljo »polotijo, ali ne. Temu bi bil Bog postave dal človeku; čemu bi se s strašnimi kaznimi nepokornim grozil: čemu bi vbil pokornim in pravičnim neizmerno plačilo obljubil? Če bi Bog res ne prištel v hudo neporkšine pri človeku in nobene pokore in kazni za greh ne zahteval, bi bil podoben ,.nespametnim blebetačem in širokoustnežem, ki *e toliko bolj hrustijo in ošabno govore, kolikor manj zamorejo veljave dobiti svoji volji. Prav zato, ker je Bog neskončno usmiljen in svet, mora greh kaznovati in zanj dostojno pokoro tirjati, da ono grozovitno načelo: češ, da se sme brez strahu grešiti, ker je Bog sama ljubezen, — veljave na svetu ne zadobi."*)
*) Secono Franco S. J. Jlaudb. popul. Antwort. u aut' Kinurnd. geg. d. Rel. I. Bd. p. 29.
Ker tedaj brezpogojno pomiloščenje nasprotuje Božji pravici, zatorej se po tem potu odrešenje goditi ni n.oglo. — Je pa tudi tako brezpogojno pomiloščenje 2. nasprotno dušnemu stanu človeškemu, kakoršen je postal po storjenem grehu. — Pravega odrešenja za človeka ni, kakor le, če se ob enem tudi k Bogu oberne, v resnici zboljša in tako za srečno večnost pridobi. „Nočem smerti grešnika, temuč da se spreoberne od svojega pota in živi." Eceh. 33,11. — Vsaka druga pot pomiloščenja bi bila človeku le škodljiva; česar se prepričamo , ako pomislimo dušni stan Človeški po pervem grehu. —
Nevera, napuh in poželjivost — to je bilo krivo pervega greha; to je pa tudi ostalo zarotnikom Adamovim kot uboga dedina, tako da vse človeštvo na tem boleha, in je vsakoverstni greh sad te trojne napake. — Nevera je mati vsega greha na svetu. — Nič ni bolj gotovega, kakor da greh ne posamesnemu človeku ne celim rodovam še nikoli ni sreče in blagra obrodil, temuč da je njegov sad vseskozi goljufen in grenek; nič pa tudi tako gotovo ni, kakor da pravičnost človeku le dobro rodi, ker mu daje že tukaj na zemlji najboljši blagč: dobro vest in veselo upanje srečne večnosti. To oznanuje vedno tudi Bog; in vendar — vendar človek verh vsega tega greši, zapusti Boga, naj veči dobroto svojo. Od kod le ta slepota? Iz nevere; človek ne veruje, da gre blagor za njim, ako spoštuje sveto postavo Božjo, da se pa tudi, ako Boga zapusti, vsuje ni-nj prekletstvo, ki ga tepe, kamor se oberne. —
„Napuh" —kakor govori sv. Duh sam—„je po-četnik vsega greha." (Eccl. 10, 15.) Preden namreč človek greši, si vselej po napčnem misli, da ga postava Božja, ki je njegovemu činu nasproti, tako silno ostro ne veže; zakaj bi toraj ne storil, kar prepoveduje, posebno ker ga to in to k temu mika? Glej gerdo sebičnost in osabnost, ki izvira iz samega napuha, ki je v resnici oča vsega greha, kakor je nevera greha mati!
Poželjivost, tretja rana človeškega serca po pervem grehu, vleče človeka po sto in sto vezih v greh. Včasi se ona najpred, včasi pa, kakor pri pervem grehu v raju, se potem še le močno oglasi, ko je že napuh strah Božji iz serca pregnal, in nevera zaupanje in ljubezen do Boga zamorila; — vselej pa ravno zvita poželjivost serce oklene, kolikorkrat se greši. Greha bi namreč človek nikdar ne storil, ko bi mu grešni čin sladkosti ne obetal, in glede na to je gola resnica, kar učijo znameniti cerkveni uČeniki: da je greh, po svojem bitstvu pokaženje dobrega. Greh pravo kazi; dobrega iše, pa vselej le hudo najde.
Sklenimo: nevera, napuh in poželjivost — to so najhujši rane, ki jih je odpad pervih naših staršev vsakemu človeku vsekal, tako da je vsak ubogi adamovič že od svojega začetka nevernik, napuhnež in poželjiva stvar; in bolj ko raste, več moči ima nad njim ta trojna napaka. —,,Da se toraj človek, v takem dušnem stanu zapopaden, v resnici reši, je pred vsem potreba: da nevera, napuh in poželjivost ono silno moč nad njim zgubi." Brezpogojno pomiloščenje grešnika bi ga pa naravnoč v neveri, napuhu in poželjivosti še bolj po-terdilo, bi toraj odrešenje za-nj ne bilo. Nevere moč se v človeku oslabi in popolnoma vniči, ako človek vidi greha strašno kazen* smert z vsemi druzimi nadlogami, kar mu prav glasno spričuje, da se Bog zasmehovati ne pu?ti, ampak da tepe greh, kakor zasluži. Ko bi pa Bog tega Človeku ne dal spoznati, to je, ko bi mu naravnoč, brez vse pokore ali kazni bil greh odpustil, bi nevera v njem še bolj se vterdila, on pa bi v dušni slepoti vedno bolj prepad&l, ne rešil se greha, marveč še bolj v greh zakopal. — Napuh se najbolj poniža in poželjivost kroti, ako človek po grehu čuti in spo-
zna, kako da se je segaje po prepovedani reči goljufal: da je namesto sladkosti le našel britkost, namesto časti in sreče dobil le nečast, sramoto in zlo. Ko bi pa Bog za storjeni greh ne tirjal kazni, temuč prederznemu grešniku precej — meni in tebi nič odpustil: bi se v svojem napuhu človek še bolj povzdigoval, ter prava pošast hudobije postal; bi njegova poželjivost vedno močnejša bila, in ubogi človek bi še le prav v greh in hudobijo se zamotal. —
Iz vsega tega se vidi: da Bog ni mogel pregrešnega rodu človeškega brezpogojno, brez pokore pomilostiti, ker bi t&ko slepo pomiloščenje za človeka ne bilo pravo rešenje iz greha, marveč poguba toliko bolj gotova za-nj, kolikor bolj bi taka nepogojna (absolutna) milost Božja v njem le nevero, napun in poželjivost pasla. Od druge strani pa tudi svetost in pravica Božja tirja, da se ne-sDokornost do Boga kaznuje, ker Bog naj svetejsi človeka nikdar oprostiti ne more, da naj mu ne služi, temuč mora mu služiti ali v prostovoljni ljubezni k zve-ličanju; ali pa proti svoji volji: v pogubljenju. —
(Dalje nasl.)
Spominek iiremu.
(Obraz iz življenja minulega veka.)
(Češki spisal V4clav Štulec, poslovenil Leop. Gorenec.)
(Dalje.)
m.
„Najpoprej, gospod Sovka, prosim, dovolite mi, da smem sesti," reče tujec. Sčde na star stol, ni čakal, da bi mu Sovka bil rekel sesti. Zdaj začne resno govoriti: ,,Jaz sem prišel od daleč, gospod Sovka, veseli me, da se vam dobro godi na zeletiškem dvoru."
„No, ker vas veseli moja blagost, meni to ni ne-všeč," preseka Sovka besedo. „Jaz zat6 ne ubožam *"n ne obogatim. Ali prosim, ne tratite časa — ne utegnem oprezovati."
„Prav, gospod Sovka. No le. Kaj ne, vi ste jako, prav da, res iz duše ljubili svojega strica, gospoda Ma-loveskega?"
„Oh, Bog vender, ne poprašujte me tacega," odgovori Sovka. „Kako sem ga prosil, naj ne grč v ta sv. kraj! Kako me je poterlo, ker ga ni bilo več nazaj. Oči bi si bil skoro iz jokal, ko smo iz Benetek zvedili, da so ga Turki zalotili. Šel sem v Benetke, hotel sem iti za njim čez morje med te surove razbojnike. Ali pomozite si! V Benetkah sem za terdno zvedel, da moj stric že kedaj gnjije med Turki. Sej imam pisma; da so poštena, to pričajo pečatje više gosposke. Oh, kako rad bi podaril ves svoj imetek, samo aa bi moj dobrot-ljivi stric vstal iz groba."
Tako je govoril Sovka; zminjal se je, in solze so mu kapale iz oči. Ali neznani gost se ni dal prevariti. Ostro ga je gledal, resno djal mu: „Ako ljubite in ako ste ga zares kedaj ljubili svojega dobrega strica, dobro došla vam zaželena novica: vaš stric, gospod Maloveski, ne gnjije v grobu med Turki, ni umeri, — še živi!"
„Moj stric, ali ni umeri? — Gospod Maloveski je živ?" vprašuje^Sovka z derhtečim glasom. „Kaj menite? Ne šalite se. Cerno na belem drugač kaže! Sej imamo mertvaški list, pričalo so pečatje više gosposke v Benetkah."
„Ali da imate v rokah mertvaški list o gospodu Maloveskem?" začudi se tujec. „To ni mogoče, razun ko bi bil kak goljuf iz norčije učinil to vam in uradniji!"
„Kaj je to govorjenje o norčiji, o sleparii?" začne se repenčiti Sovka. Ali precej se spremeni, zopet se
potaji, vzdiha in stoka. »Moj stric da je živ? Kdo bi verjel to? Oh, umeri mi je — umeri — gnjije j — do vstajenja od smerti pa je še dolgo časa!"
„Kar včm," reče resno tujec, „to vem za gotovo. Lahko bi vam dokazal to vpričo sodnije. — Kedaj ste bili, gospod Sovka, v Benetkah?"
„Na zimo bode leto?"
„In jaz sem ravno zdaj prišel iz Benetek," pove neznanec. „V Benetke sem se po morji pripeljal iz Al-gira, in še le deset nedelj je tega, kar sem prišel na beneški barki iz Afrike. Jaz poznam vašega strica. Tudi jaz sem bil suženj, ž njim vred pod tisto streho, pri tistem neusmiljenem gospodarju. Ali Bog se me je usmilil. Osvobodili so me spanjski duhovni trinitarskega reda. Obljubil sem, da pojdem v Želetice, in tu — aa vam povčm za vašega strica, zato da ga berž ko berž rešite."
„Moj stric — da je živ? Da je suženj? Da mu moram pomoči na svobodo? Oh nebesa, usmilite se — usmilite! Zakaj ga niso odkupili spanjski duhovni, ki so vas?"
„Niso imeli novcev, samo za enega so jih imeli; vadljali so in zadelo je mene. Vaš stric pa mi je povedal, da je doma njegovo imenje veliko, neki da ima rejenca, posinovljenca; — in zaradi nekoliko tisoč že-letiška hiša ne oboža."
„Nekoliko tisoč?! In jaz, da ga moram odkupiti, djali ste?" pristavi nezaupno Sovka. „Ali kdo bi verjel to? Gosposka ima smertni list, — kdo pa ste vi?"
„Ce mi ne verjamete, siliti vas ne morem. Dokaze imam v roci, spričalo, da je gospod Maloveski živ, in spričalo, da druzega nič ne tirjam nego to, kar mi je velel vaš stric!"
„Kje imate dokaze?" popraša Sovka.
„Čakite, precej. Ali ne poznate ne mara te-le ure? Imel jo je, sej veste, vaš stric. Sreča, kupil jo je v Algiru beneški kupec Cernutti, pred odhodom sem jo kupil srečno jaz. Vaš stric jo je poznal, in sklenil je, da moram v Želetice nesti kak dokaz, na znamnje, da še živi!"
„To ni res, gospod! Prevarili ste se in radi bi tudi mene olisičili," gobezdnil je Sovka. „To ni mojega strica ura."
Terpko, nekako zasmehljivo odverne tujec: „Čudno, da tako za gotovo terdite to. Ali naj vam pokažem obraz ranjce matere Maloveske. Njena podoba visi neki v veliki sobi v pervem nadstronji. To mi je povedal sam vaš stric. — Cerkvenec na holmci — mizar Šaroh — častiti gospod župnik v HruŠicah, ti in mnogi drugi neki da poznajo ta obraz. Poglejte, tu je tudi njen obraz!" — Odpre uro, in v nji je bil obrazek, ženska podoba prijaznega lica. „Ali ne poznate tega le obraza?" popraša tujec s presunljivim glasom.
„Z uro, z obrazom, s tem ni še dosti dokazano gosposki," odsekal je Sovka. „Gosposka ima liste, — list pa je več od zlata."
„Sej liste imam tudi jaz," tisi gost. — „Ali poznate to-le pismo?" Iz čeme listnice potegne list in podi ga Sovku. „Toda imam tudi še druge spričila!"
Z ognjenim očesom in silno naglico prebrodi Sovka list; pade pa mu iz rok in začel je— omamljen — begati po sobi; jadoval je: „Dvajset tisoč tedaj! To bi mogel obupati človek!" Na enkrat pa se ustavi: „Pa kdo znA, kako ste vi v roke dobili te liste. Sicer pa, sej sploh vemo, da Človek znd posneti pisanje po kom drugem, zato da se po krivici polasti tuiega imetka."
„To je res, gospod Sovka!" —priterdi resno tujec. „Ako menite, da imate koga takega pod to streho, — jaz nisem." — Te goreče besede poštene duše so pretresle nesramnega hinavca: ognjeni pogled razžaljenega gosta
je presunil derznega lakomncža. Neznani starček ne od-jenja. „Že vem," djal je, „gospod Sovka, da vas moram drugače napeti. Le zvesto poslušajte. „Zdaj z na pol zadušenim glasom začne pripovedovati Sovku skrivnosti izbornega strica in njegovega nehvaležnega sinovca, tako da je Sovka osterrcel. „Zdaj ne mara mi verjamete, da vas nečem prevariti, da govorim resnico, da vem za vašega strica in da sem vam resnico prinesel od njega."
„Sej se ne upiram," udd se Sovka z derhtečim glasom tako, kakor bi mu bil kdo vrat zadergnil. „Ali, gospod, odkritoserčno mi povejte — ne mara ste že kaj povedali komu o tem, kar ste mi ravno kar razodeli o stricu?"
„V Želeticah ne besede," odgovori tujec. „Namer-jal sem, gospod Sovka, najpoprej vam vstreči z veselim naznanilom o vašem dobrotniku, ali zdaj vidim, da sem se prevaril."
„ Veste kaj, gospod," odverne Sovka ves omamljen, „ti novci mi medo glavo. Pomislite le — dvajset tisoč, to je rana! Kje naj jih vzamend? ako vse in povsodi pometem, ne vem, ali imam ali ne dva tisoč."
„Vaš stric, to za terdno vem, štirdeset tisoč bi bil že uterpel za kaj takega."
„Kar je bilo nekdaj, tega ni zdaj. Sej bi rad dal, ko bi le imel kje vzeti. Prodati bi bilo treba to in to, ali vsega ne bi bilo dosti. Oh, kaj me je zadelo! Ali, vi pravite, da je moj ubogi stric bolan ?"
„Bolan."
„Oh, moj ubogi striček! A kako dolgo časa ste bili na poti?"
„De8et nedelj."
„Kako daleč pa je v Algir in zopet nazaj ?"
„Po sreči pol leta."
„No, gospod, pol leta na poti. Mojega dobrega gospoda strica zdravje, djali ste, da je na slabem. Ta neugoda, ta pot, to terpljenje, te rane — oh, to vse ga je spravilo na kraj groba!"
„Res da!"
„Ali morebiti ga smert umori še predno prideva mi dva v Algir; ne mara ga najdeva že merlvega?"
„Re8, tudi to je mogoče, torej je treba tem poprej odpraviti se na pot."
„Kaj pa, ako tudi mene vjemč morski razbojniki!"
„Nemogoče bi ne bilo to."
„Tedaj, gospod, toliko novcev — pa še življenje v nevarnosti, in skor gotovo bi bilo vse nevspešno. Kaj menite vi?" radovedno Sovka pogleda tujca.
Ali tujec molči. To je oserčilo Sovka, da je razodel svojo namero. „Vi, gospod, prišli ste iz zajetja. Menim, da bi vam na dobro bilo nekoliko sto. Jaz vam jih prav privošim. DAm vam tri sto dolarjev, če zatajite to, kar ste mi povedali, če nikomur ne poveste, da moj stric še živi. Sej ste sami povedali, da je bil boij mertev kot živ o vašem odhodu!"
Neznani poverjenec gospoda Maloveskega se je ustrašil teh besed, ali zatajil je svoje globoko zavzetje. „Ali zares mislite to, gospod Sovka?" vpraša zanikarneža s hladnim glasom.
„Kaj pak, zares," odgovori Sovka. „Dam vam tri sto dolarjev, pa zatajite vse, kar ste razodeli ravnokar in kar sem jaz povedal."
„Dobro!" poterdi tujec. „Ali pridajte še nekoliko sto, — jaz hočem popolnoma tisoč!"
Sovka se začne jeziti, jame roke meti, begati sem ter tje po sobi in prigovarjati in botati; tujec pa se ne uda, ne solda ne odjenja. Naposled se uda Sovka. Neznani mož pa si je izgovoril, da naj mu nesramnež pošteno podpiše te novce precej na mestu. To je bilo Sovku zopet veliko bolj po všeči, kakor da bi mu bilo odšteti precej gotove novce. Tujec vzame dolžno pismo,
so enkrat ostro pogleda hudobneža in urno odide. Serce mu je pokalo same bolesti in pravičnega serda. Zdelo se mu je, da se hoče strop zgruditi na glavo temu ne-hvaležniku. (Dalje naal.)
Tri mesce na Jfuirovem.
XIV.
(Konec tega oddelka.)
(Siloe vas. — Hrib pohujšanja, Salomon in malikovanje. — Sklep treh dolin. — Ofel. — Tiropejska dolina. — Gehena ali Hinom in gnjusohno darovanje. Moluh današnjih časov. — Pokopališa in „hrib hudobnega sveta." — Studenci: Marije Dcvice, Siloe in Nehemijev. „Sveti ogenj." Znamnje dobre letine :n veselje. — Salomonov vodo-tov in njegovo obnovljenje. — Sion in svetiša na njem : Kraj zadnje Večeije ali „Coenaculum" itd. in njegove zgode; Davidov grob; Kaj-fova hiša in armenska cerkev; ječa Kristusova, obgrobni kamen. Kcršanske pokop iliša in ukrotenje turške divjaenosti po avstrijanskem konzulu. Stanovanja gobovih.)
Dalje po dolini proti jugu gredoč smo imeli ob desni Jeruzalem in ob levi revno vas Siloe, ki se 3teza ob s^calovitem bregu. Enostropne hišice te vasi so sicer zidane, in to lahko, ker dolina je polna kamenja; ljudem pa očitajo, da so terdi in neolikani; otroci — kakor veči del povsod — še posebno nadlegajo tujce za bak-šiš ali darilo. Nad vasjo proti vzhodu je „hrib pohujšanja," gola skala, ki se sicer z Oljsko goro stika, pa ima vender svojo lastno ime. Na tem hribu, ki je bil menda svoje dni kaj lepo obrašen in obdelovan, je bil dal od ženstva zapeljani Salomon zidati malikovavske tempeljne Molohu, Aštaroti in drugim malikom. (1. kralj 11, 7.) Premehkužna olika to stori, da prederzne ženske začno hlače nositi in jim moški ne morejo nobene reči več odreči, če je še tako neumna in pregrešna. Reveži Salomoni, ki se nahajajo tudi še dandanašnji! S tem pa nočem zagovarjati tistih mož, ki zavoljo svojega pijančevanja in zapravljanja, ali pa tudi zamude cerkvenih doižnost ne znajo vladati sami sebe, temuč jih mora bolj modri žena na motozu imeti.
Pod Siluntom pri studencu Jopovem ali Rogeljnu se dolina Josafat sklepa z dolino Hinom ali Geheno, ki se steza k večeru, in z dolino Cedrovo, ki derži proti Mar-Sabu in mertvemu morju. Tudi dolina Tiropejska, ki z mcsia doli derži, se v tem kraju z imenovanimi doli sklepa. Po tej poti skozi Tiropejski dol so Zveličarja peljali z Oljske gore v Anatovo hišo. Začenja se pa tukaj ob dolini prav ob strani Tiropeja hribec Ofel, nekdanje stanovanje tempeljnovih služejev, ki se vedno bolj vzdiga do hriba Moriah, na kterem je bil Salomonov tempelj. V obzidji mestnem in tempeljnovem, ki smo ga grede ogledovali, so vdelane vmes strahovito vel»ke obdelane skale, ki razodevajo veliko starost.
Ob koncu doline Josafat ravno pod hribom Sionom v globini tedaj se prične dolina Hinom, po hebrejsko Ge-ben-Hinnom (dolina Hinomovih ali Enomovih sinov), arabsko Vadi-er-Rahab. Tukaj vmes je kraj Tofet, tisto strahovito mesto, na kterem so se godile gnjusobe, na kakoršne človek ne more brez stermenja misliti, in je toraj ta kraj postal tudi podoba pekla. V ti dolini je imel žertvenik v pravem besednem pomenu malik Moloh, iz brona vlita človeška podoba z juncevo glavo in s steguj mirna rokama. V ti pošasti so znotraj zakurili in jo razbelili, peklenski hrup bobnarie in druzega godbinega orodja se jame razlegati, matere pa svoje lastne otro-čičke nesramnim malikovavskim služabnikom izročevati, ki so jih satanovemu maliku na razbeljene roke pokla-dali. Ako mati ni zatajila maternega čutila ter je jokala in zdihovala, je bil otrok le vender darovan, mati pa je zgubila z darom sklenjeno čast. O prečudna, čast! V
tako gnjusobo so zabredli večkrat sami judovski kralji, kakor Ahaz, ki je bil postavil veliko Balovih podob, jim je daroval in kadil na višavah in po logih; še tudi cel6 svoje lastne otroke je žertvoval Molohu. Kaj je bilo to druzega, kakor neki „liberalizem" tistih časov, ker kralji judovski in izraelski so otresli pravo vero, se izpregii iz službe pravega, dobrotnega, usmiljenega Boga, in jeli so posnemati neverske šege v Jeruzalemu in drugod. Menili so, „da so modri, pa so bili bedaki" in sužnji postali. Svet pa je zmiraj ravno tisti: sej ob koncu unega stoletja na Francoskem niso prav nič lepše delali. Molohovali so do naj gnjusniše gnjusobe. In ako sedanjim tako imenovanim ,,liberalcem" in frajmavrarskim časnikom njih osnova obvelja, kdo nam je porok, da ne utegne tudi pri nas na to priti? Marsikteri sinovi tistih, kterih očetje so se bili svoje dni pravemu Bogu v Judeji izneverili in so Molohu darovali, z veliko prizadevnostjo Molohu nov žertvenik postavljajo in darovati mu hočejo otroke keršanskih staršev; hočejo jih vzeti iz rok keršanskim materam in materi Cerkvi in izrejati jih v napravah brez vere za — „liberalnega" Moloha. Žalostno zares, ko začno judje po „pressah" obravnavati za keršansko odrejo.
Južne skalovite višave ob dolini Geheni proti poldnevu so obsejane z neštevilnimi grobi iz starih časov. To grobovje je ravno ob znožji „hriba hudobnega sveta." Na tem hribu je imel menda veliki duhoven pristavo in ravno ondi da je svetoval velikemu zboru, da je bolje, naj en človek umerje, kakor pa da bi vse ljudstvo poginilo. —
Sedaj pa naj omenim še nektere sloveče studence, ki smo jih ob tem potu ogledali. Pervi je studenec Marije Device, globoko v tlčh, da se mora po stopnicah do njega iti. Voda je prav lepa, pa ne posebno dobra, in v zvezi je pod zemljo s studencem Siloe, ki je nekoliko delj proti jugu. Ima to lastnost, da se po dvakrat na dan kar hitro narase, pa vender ne ob določenem času. Dolina od tod proti jugu ima verte, iz kterih se Jeruzalem z zelenjavo oskerbljuje. Misli se, da je Marija Devica to vodo rabila, kedar je bila v Jeruzalemu.
Drugi studenec je Siloe, silo imeniten zavoljo sleporojenega, kteremu je rekel Jezus: „Pojdi in umij se v ribniku Siloe (kar se pretolmačeno pravi Poslani). Gre tedaj in se umije, in pride vidijoč nazaj." (Jan. 9.) To dogodbo so judje sodniško preiskovali in bi jo bili radi po vsi sili utajili, ali bolj ko so si za to prizadevali, bolj so bili sami osramoteni. Siloe je veliko veči od Marijnega studenca, tudi v zemlji, in voda je boljši memo unega.
Tretji studenec, še nižej, je studenec Nehemijev, ker ravno tukaj neki je bil skrit tisti sveti ogenj med babilonsko sužnostjo, kterega sicer o drugem prihodu niso več našli, zajeli pa so kalne vode iz njjga, so z njo daritev pokropili, in vžgala in povžila se je pri ti priči. (2. Mak. 1, 19 — 22.) Tukaj je bila meja med rodom Benjaminovim in Judovim. Arabi imenujejo ta vodnjak Bir-Ejub (Jobov vodnjak.) Obzidan je z velikim štirogelnikom in prav globoko v zemljo seže. Kadar po zimi dežuje in se ta vodnjak napolni ter jame voda iz njega vreti, je silo razveseljen Jeruzalem in /es okrog, ker to imajo za znamnje, da bode dobra letina. Več dni dolgo se o taki priliki po jutrovih šegah in smešnicah okoli Bir-Ejuba obhaja praznik in Silunčani nosijo osre-čivno vodo po vsem Jeruzalemu, da za njo bakšiš dobivajo. Ta vodnjak nekteri imajo tudi za studenec Rogelj, že staro ime; drugi pa menijo, da pravi Rogelj je drugi studenec nekoliko globokeje v dolini Cedronu. Ta dolina se nekoliko dalje zavija bolj proti vzhodu in imenuje se od ondod „Vadi-en-nar" ali ognjena dolina.
Grede kviško v hrib Sion ob mestnem zidu smo vidili pri verhu zemlje še cevi imenitnega vodotoča iz Salomonovega časa. Zraven Betleheraa je namreč gla-sovitni „zapečateni studenec" (fons signatus) in od tam je bila voda izpeljana prav v mesto Jeruzalem. Na svet avstrijanskega konzula je sedanji paša sklenil, da bode ta vodotoč zopet izpeljal. To bi bila pač velika dobrota za Jeruzalem, ki v znotranjem mestu ima pomanjkanje dobre vode.
Med tem_ ko nam je v vsih ondotnih zadevah dobro izurjeni dr. Coke, vodja v avstr. hospicu, te reči pravil in razlagal, pridemo zlagoma na goro Sion, — ta tolikrat imenovani in tako imenitni kraj. Poslopja sion-ske so postavljene ob južni strani hriba Siona. Naj slavniši je kraj zadnj e Večer j e, Coenaculum, z grobom Davidovim (Nebi - Davud), sedaj mozlemska džamija ali mošeja. V prav žalostnem stanu je to poslopje, ki je bilo prav za prav perva keršanska cerkev, kjer
1*e v stari zavezi del j časa stal šotor s prečudno mano, :jer je Zveličar aposteljnom noge umival in sv. Rešnje telo postavil, kjer se jim je čez osem dni po vstajenji prikazal, kjer je bil sv. Duh nad aposteljne prišel, kjer je bil sv. Matija izvoljen namesto Iškarjota itd. Dvorana zadnje Večerje, kakor je sedanji čas, so leta 1342 dozidali oo. frančiškani in je 23 stopinj dolga in 15 stopinj široka, podpirana z dvema stebroma, ki jo delita v dve ladii. Tri okna ob južni strani jo razsvetlujejo. Dvorana je čisto prazna in brez kacega znamnja keršanstva. Ako ravno so jo turki za svoje bogočastje vravnali, ima vender še nekako podobo cerkve.
Zdaj pa še nekoliko zgodovine in natančnišega popisa tega preimenitnega kraja. Na tem mestu je stala že v pervih časih „cerkev aposteljnov," ktero omenja sv. Ciril v 4. stoletji. Še več. Majhna cerkvica je tukaj bila že ob času cesarja Adrijana (l. 126.) in sicer v tistem oddelku, kteri sam je bil odšel razdjanju in kamor so se bili učenci Gospodovi po njegovem vnebohodu vernili z bližnje Oljske gore. Da je bilo to svetiše o vojskah z druzimi vred večkrat razdjano, ni dvomiti, pa tudi, da so ga kristjani vselej v novo povzdignili, ko so se povemili boljši časi. Ob križarskih vojskah 1102—1103 je bila cerkev po avguštincih v novo napravljena. Naj berže je tudi stala, ko so 1. 1187 mu-sulmani mesto pridobili. L. 1342 je bilo svetiše na Sionu izročeno oo. frančiškanom, in Sicilska kraljica Sancija, ki je bila s svojim možem Robertom to svetiše od egiptovskega sultana odkupila, je ondi zidala pobožnim očetom tudi samostan. L. 1561 pa so se Mahomedani zopet polastili tega svetega kraja z izgovorom, da poslopje je nad grobom Davidovim, ki ga tudi oni častč. To pa, so rekli turki, jim je neki jud ovadil. Od tistega časa je to svetiše v turških rokah in dvorana zadnje Večerje jim služi v njih molitvenico ali mošejo.
Svetiše, ki so ga zidali frančiškani primeroma, ka kor so menili, da je bilo v začetku, je deljeno v dve nadstropji. Spodnje 8 starimi podzidji ima dve dvorani: — veči, „umivališe nog;" in manjši, „Davidov grob," kamor je pa tujcem po turški prenapetosti ojstro prepovedano. In tukaj neki stoji pogernjen mertvaški oder, kakor imajo turki sploh navado svojim mertvim jih postavljati. Tudi gornje nastropje ima dva razdelka: „Pri-hodiše sv. Duha," nad kterim se razprostira kupla in kamor kristjanom ni dopušeno; in „dvorano zadnje Večerje," ktero edino smo ta dan ogledali. Kar tiče Davidov grob, je čisto gotovo, da je bil ta slavni kralj na Sionu pokopan (3. kralj. 2, 10.), z mnogimi drugimi kralji vred, in ker so judje po izročilu vedili za poko-pališe svojih kraljev, je mogoče, da je uni škodoželjni jud turčinom resnico povedal, kteri so potem kristjanom to svetiše vzeli: vender čisto gotovo to ni.
Druga znamenitost na Sionu je Kajfova hiša, zdaj armenska cerkev. Zraven je tudi njih samostan. V spomin silnega terpljenja in zasramovanja Jezusovega na tem mestu so bili verniki že v naj pervih časih ta kraj spremenili v „cerkev naj svetejšega Zvejičarja." Večkrat je bila poderta, pa zopet zidana. Cez dolgo časa so bili razkolniški armenci katoličane spodrinili in jim to svetiše vzeli, za ktero je prav škoda. Cerkvica, v podobi štirogelnika zidana, je olikana in prijazna. Tukaj je bilo sodniše Kajfovo. V cerkvi eami pa je „ječa Kristusova" (habs-el-Massih), to je, v steno vdolbena prelepa majhna kapelica, kjer je bil Sin Božji zapert tisti čas, ko so judovski duhovni svet imeli, kaj bi bilo z njim storiti. Prekrasno so stene te kapelice oblečene z raznobarvno prav lepo pisano porcelanovino ali nekako steklenino. Eden za drugim smo zlezli vanjo, ker komaj za 2—3 ljudi je v nji prostora. Na drugi strani altarja je velik bel kamen, ki pravijo Armeni, da je tisti, ki je bil zavaljen k odpertini Kristusovega groba. Ker Armeni niso tako neobtesani kakor drugi razkolniki ali pa turki, torej dopuste tudi katoličanom o Binkoštih tukaj maše-vati. Zunaj cerkve je dvor, kjer se je sv. Peter med deržino velikega duhovna grel, ter je bil iz boječnosti svojega Gospoda zatajil. Nektere stotine korakov proti jutru ob stezi, po kteri se gre k potoku Siloe, kažejo podertine neke cerkve, ki so jo imenovali „Gall;canto" ali „petelinopetnica," ker v ta kraj se je bil sv. Peter umaknil, ko je bil greh spoznal ter je svojo nezvestobo do ljubega Zveličarja milo objokoval. Drugi, ako sem prav razumel, pa ravno armensko cerkev štejejo za cerkev „gallicanto."
S svetiš smo prišli na pokopališa, kterih je na Sionu vse polno. Vse keršanske ločine imajo tukaj rake za svoje mertve, pa tudi nekteri turčini. Na katoliškem po-kopališu smo ravno naleteli neizrečeno naglo delavnost,
Jod vodstvom nekega redovnega frančiškanskega brata iz nsbruka. Kaj je to pomenilo? Nesramna turškaderhal je o vsaki priliki cskrunovala križe in spominke na katoliškem pokopališu, in mohamedanska prenapetost še tega ni dopustila, da bi smeli kristjanje svoje pokopališa obzidati in take prešernosti obvarovati. Sedaj pa so jo po nosu dobili. Poškodovali so bili namreč tudi prelepi spominek na grobu avstrijanskega konzula žene Marije Ler.-kove. Vse je razdraženo, kar je katoliškega. Začn6 se razprave s turško vlado in pervi nasledek je bil, da so mogli poškodovani spominek popraviti na svoje stroške. Toda konzul s tem ni bil zadovoljin, temuč tirjal je ne-odpustljivo, da se mora tudi za prihodnje čase oskru-novanje odverniti in da katoličani hočejo svoje poko-pališe obzidati. Dopustiti je mogel tudi to turški fanatizem. Ker je pa tako delo zoper mozlemstvo v sredi med njimi nevarno in bi utegnile razdražene derhali po noči se zbrati in vse razdreti, kar se naredi po dnevi, od tod taka naglica, da je v sedmih dneh bilo pokopališč obdano z dosti visokim in močnim zidom. Kadar je namreč delo dokončano — „fait accompli," potlej tudi turčinstvo nekaj nima več serčnosti, nekaj pa ne more več tako lahko dela razdjati. Ves katoliški narod je toraj pomagal, da se je delo berž doveršilo.
Bilo je že proti poldnevu in solnce je močno pri-ekalo. Podamo se toraj skoz „sionske vrata" v mesto, jer nas je turška straža vojaško počastila, kajti kaviis je pred nami stopal z mogočno palico, ki je imela znam-nje avstrijanskega orla, in vodja iz hospica je bil v svoji semajnici ali uniformi. Ravno da smo bili v mestu in na drugi polovici gore Siona, zagledam versto čudnih majhnih koč, kakoršnih živi dan še nisem vidil. Bile so brez oken, in vrata niso bile na strani proti poti, ampak vse na uni strani proti mestnemu zidu. Reklo se nam je: ;,to so hiše gobovih;" tedaj tacih nesrečnih,
kakoršne smo ravno ta dan zjutraj vidili in sem v začetku tega oddeika o njih pisal. Tukaj tedaj imajo ti nesrečni svoje staniše, bi djal, svojo vasico in so tudi dandanašnji ločeni od druzega ljudstva. Ko bi bilo človeštvo zoper dušne gobove tako zavarovano, kakor je v Jeruzalemu zoper telesne: kaj bi bilo manj gobovih na svetu! —	___
Hfleil po Siorenmhetn in dopisi.
Is Ljubljane. Pri sv. Krištofu v hladni zemlji še le malo dni počiva od svojega truda ranjki gosp. Jože Jerin, rojen v Ljubljani 2. sušca 1835 in za mašnika posvečen 17. mal. trav. 1858. Bogoslovec 3. leta se je hotel podati z misijonarjem g. Pircem v daljno Ameriko, pa okoliščine so ga odvernile. Služil je potem ko maš-nik v domači škofiji v Trebelnem, v Dolenji vasi pri Ribnici, in poslednjič na Vremu, od koder se je zarad bolehnosti v Ljubljano k materi vernil. Povsod so ga zelo čislali in ljubili. V svoji dolgi bolezni pa je bil zopet vsim zgled mirne in Bogu vdane poterpežljivosti, dokler ga ni Bog iz doline solz poklical v boljši življenje 4. ravno tekočega mesca. V saboto 6. mal. travna pa so spremili visoko častiti ko-ar gospod J. Vole svojega gojenca, mladega in gorečega duhovna, na ljubljansko pokopališe.
Žalostni sprevod je spremljala častita duhovšina št. peierske fare , kjer je bil ranjki domd in je tudi umeri, pa tudi drugi njegovi prijatli in součenci duhovskega stanu, ki so ondi maševali in potem izročili njegovo truplo materi zemlji. Naj bo ranjki s temi versticami vsem njegovim prijatlom in součencem priporočen v spomin in pobožno molitev.	Součencev eden.
— Letošnja razstava cerkvene obleke in druzih reči, ki jo vsako leto vravna bratovšina sv. Rešnjega Telesa, se začne 1. majnika in razstavljene reči se bodo vidile vsak dan do 8. maj., dopoldne od 10—12, in popoldne od 4—6 — v velikem parlatorii pri čč. gospeh Uršuli-naricah. Komar koli je mar cerkvena umetnost, nikar naj ne zamudi ogledati si izdelkov tč vse hvale in podpore vredne bratovšine.
Ii Ljubljane. V četertek 11. t. m. so praznovali naši rokodelci god svojega predsednika dr. Leona Von-čina. Dvorana je bila okusno s smrečjem okinčana, in t transparentu so se svetile simbolične znamnja vere, upanja in ljubezni z napisom: „Bog blagoslovi našega predsednika!•* Zbrali so se udje tega društva, veliko gospode obojega spola in tudi župan ljubljanskega mesta, gospod dr. Etbin Kosta s svojim očetom. Ko o poli devetih gosp. Vončina v dvorano stopi, ga nagovori s priserčnim, svečanosti tega dneva primernim nagovorom društveni starašina Gustav H.... in g. doktor ravno tako priserčno in ginljivo odgovarja, in razodeva svoje veselje nad zbranimi udi, kterim je že 11 let vodja in predsednik. Oberne se pa tudi do drugih gostov, med kterimi pozdravlja posebno g. župana in se pri tej priliki očitno zahvaluje županu in ljubljanskemu mestnemu odboru za sprejetje v častnega mestnjana. Diplom, ča-stivno pismo, so bili udje bolj skrivaj v dvorano prinesli. Med drugim povdarja nesamoljubni gospod govornik, da to častno mestnjanstvo ne slavi toliko njega, marveč mestni odbor je hotel s tem pokazati, da čisla in ceni katoliško društvo, ktero si prizadeva s^oje ude napeljevati k bogoljubnercu, poštenemu, pridnemu in delavnemu življenju; mestni odbor s takošnim ravnanjem časti naj bolj samega sebe, ker razodeva globoko znanje današnjega časa in pozna lek za družinske rane; koliko lepši in modrejši ravna tukaj svetovavstvo ljubljanskega mesta od srenj s ki h odborov druzih mest, kterili za take naprave nikakor ne briga, temuč jih še le od strani zasmehujejo.
Na to odgovarja gosp. župan, da on spoznava vpliv in moč verskega prepričanja do človeške družbe, toliko višej tedaj on ceni društvo, ktero se katoliško imenuje, ker to mu je porok, da se stavi tukaj na terdno podlago, to mu je prava inteligencija, ktera si prizadeva, človeka nravno požlahtniti, in ga napeljevati k pridnosti in delavnosti; kar se pa navadno imenuje inteligencija, ne zasluži tega imena. 'Če bo dežela imela verne, pridne in umetne rokodelce, povzdignilo se bo tudi blagostanje. In v tem zmislu dela on in njegova stranka, ter rada podaja duhovstvu prijazno roko, ker duhovni si prizadevajo za isto in enako stvar. Kakor je očitno, je zveza z narodom slovenskim katoliški stranki neobhodno potrebna; sad na drevesu nemške omike postaja enak so-domskim jabelkom, med prostim narodom je pa še primerno naj več vere. S tim pa ne rečemo, aa bi bili Nemci sploh omikani nejeverci, Slovenci pa vsi dobri katoličanje, marveč to mi tako razumemo, da ima sleherna stranka večino svojih udov na tej ali drugi strani; stranka to ali uno namerja, — sleherni ud te stranke je pa nravno (moralno) prisiljen, s svojo stranko ravnati,, in tako se vdeležuje vseh njenih naklepov in činov! — Kaj pa namerja nemška liberalna stranka, kako ona govori od katoliške cerkve, kaj bi vse rada, kaj vse zahteva in kaj bi nastalo, ko bi prevago dobila? — Odgovor na te in druge vprašanja sili tedaj katoličana v narodni tabor; in tam pa ostane toliko časa, dokler se njegova vera ne napada. — Te županove besede so nam globokejše v serce segale, kakor da bi jih s prižnice slišali. Naj se le omikani in liberalni (?) nemški svet jezi in huduje nad zvezo „ultramontancev" in narodnjakov, naj psuje in imenuje ene zaslepljence, ki sami slepi druge hočeje voditi; druge pa že starokopitne re-akcionarje (nasprotovavce), politično nezrele in neugodne: resnica vender le ostane. Jemlji ljudstvu vero, pešalo bo tudi materialno blagostanje. Nejevero spremlja revščina in glad; demoralizirano (spačeno) in siromašno ljudstva je pa pervo netilo za ljudske rogovilstva. —
Konečno naj še omenim, da se v ljubljanskem rokodelskem društvu enakopravnost lepo spolnuje in do-veršuje. Pri vseh očitnih svečanostih se govori in poje v obeh jezicih; podučuje se sicer zdaj še večji del v nemškem jeziku, nekoliko zarad gostoljubnosti do Nemcev, nekoliko pa tudi, ker so se naši ljudje po zastarani sistemi le po nemško izšolali; Nemci se pa radi uče slo-veuskih pesem, nihče ne vriva drugemu svojega jezika, marveč vsak govori, kakor mu je ljubo. Ze v tacih rečeh se kaže katoliški značaj tega društva, in pa da Slovenci smo res zmerni in ne presegamo v svojih narodnih tirjanjih, kakor drugi narodi. Pravijo, da so se tudi tukaj netili prepiri, da so jih pa v korenini zadušili.
Nad domačimi rokodelskimi pomočniki se tudi naj bolj vidi sad poprejšnjega šolovanja; večidel znajo nemški govoriti, naukov pa ne v tem ne v drugem jeziku. Nemci so nam veliko spredej. Nadiamo se, da bodo iz narodnih šol izhajali mladenči, ki bodo znali za življenje naj bolj potrebne nauke, kakor n. pr. brati, pisati, in številiti, in bodo to obračal^ v svoj prid.
V Gradcu. 16. april. r. Žalibog, moram dnes po-streči bravcem „Zg. Danice" z žalostno — prežalostno novico. Milosti ji vega knezoškofa sekovskega, O t o k a r j a Marije ni več! Ugasnila nam je svetla luč, zgubila je čeda vernih zvestega pastirja in očeta. Oj — ne bije več ono blago serce, ki je obsegalo vse vernike z isto gorečo ljubeznijo; obledel je na veke mili obraz, s kte-rega je sijala zgolj prijaznost in vljudnost; oterpnila je roka, ki je usušila z milodari toliko solz! Velika je naša zguba, neizmerna naša žalost. — Ranjki bolehali so že skorej od novega leta. Zadnjo pridigo so imeli na starega leta dan, in zadnjo slovesno Božjo službo obhajali
so za — svoje pokojne starise. Bili so še le 52 let stari. Kako jih je ljubilo in častilo ljudstvo iz vseh stanov., kazalo se je te dni, ko so ležali na mertvaškem odru. Od zore do zraka vrelo jih nepretegoma na tisoče ljudi v škofovsko palačo, ne le iz Gradca, ampak tudi iz daljnih krajev po deželi; mnogo jih je ihtelo in plakalo. Danes k pogrebu zbralo se je toliko ljudstva, da se ni moglo po ulicah skorej gibati, bil je celi Gradec na nogah. Duhovnov je spremilo milostljivega knezoškofa na slednjem potu nad dve sto, med njimi ranjkega prijatelj , — knezoškof lavantinski, in nekteri prelati. — Umerli škof bodo še dolgo živeli tudi v spominu Slovencev, ktere so posebno radi imeli. Čeravno terd Nemec, naučili so se bili vender slovenskega jezika. Svoje premoženje prepusti i so dijaškemu semenišču, kterega poseben dobrotnik so že oa nekdaj bili. Bodi jim Bog milostljiv! *) —
Jtf«(/ Je hej novega po domačem in tujem svetu?
Nekaj prav kratkih novic bomo tu postavili, ki so pa dolgega premišljevanja vredne. „Volksfreund" pcterjuje, da tudi na Nemškem so „liberalci" nasprotniki Avstrije, konservativni" ali „ultramontani" pa njeni prijatli." — V Pragi so Čehi pred volitvami v deržavni zbor svoj upor oddali in dvorano zapustili. „Vstavoljubi" so nato izvolili sami za 3 milijone Slovanov 14 poslancev, za nekaj čez milijon Nemcev pa njih 40. — Tista Beustova „Neue Freue" tarna zoper Madjare, da se vedejo, kakor bi imele vse druge dežele postati pritikline krone sv. Štefana. „Zukunft" meni, da utegnejo še drugač zdihovati tisti listi, ki so dvalizem na vse kriplje pospeševali. Okrepljeni „Magyarorszag" tudi nekako anektira; sega po hervaški Reki...
Pri kazališni igri vBukureštu 11. t. m. v prid upornim Krečanom je bil pričujoč tudi ruski konzul. Greš ki poslanec Ipsilanti je bil ali ima biti te dni v Berolinu. Tudi ruski generaladjutant Budberg je bil boje undan pri pruskem kralju. — Randija je skoraj vsa v keršan-skih rokah, to pa obilno po ruski pomoči. Turčije je groza rusko-amerikanske zveze in njeni organi svetvajo anglo-francosko itd. nasprotno zvezo. V Jafi v Palestini se je pred nekolikimi mesci nekaj Amerikancev naselilo, in sliši se, da utegnejo še drugi za njimi priti. Pravijo, da so le neki sanjarji ločine „10001etnega kraljestva" (regni millenarii).
Odpadnika Omer-paša in Langievič, vojvod v zadnjem poljskem uporu, neki na Kandii vodita turško vojsko zoper kristjane. „Danica" je ob svojem času pisala zoper poljski punt. Zdaj se vidi. Kako nesrečni so tudi nasledki za katoliško vero in poljsko narodnost na Poljskem!
Na Dunaju prične s 1. maj. izhajati po dvakrat na teden ruski časnik „Slavjanska Zarja;" na vse strani namestoval, branil, budil, gojil bode slovensko vzajemnost, medsebojno spoznovanje itd. Želimo, naj bi bil čisto samosvojen in ne le Beustu, ampak tudi Rusu naravnost resnico pravil. —
Francija je od visoke Porte pridobila Maronitom pomilostenje in Jožefu Karamu, njih načelniku v poslednjem uporu, povernitev odvzete iastine. Karam se je podal v Algir, kjer bo zanaprej živel. — V zboru kardinalov je še 15 udov, ki so bili izvoljeni od Gregorija XVI. Odkar so Pij IX nastopili, je umerlo že 78 kardinalov. —
Tisti Persano, ki je leta 1860 brez nevarnosti za svojo kožo papeževo Ankono bombardoval, in zato bil
*) Omenjena govorica je tukaj čisto neznana.
Vr.
od Kavurja kaj serčno čislan, priVisu pa se je v stolp broda „Potapljavca" (Affondatore) skrival, je sedaj sramotno svoje časti odstavljen in mora tudi pravdne stroške plačati. Tako doseže maševanje grešnika. —
Zastran Luksemburga malo potihuje; Napoleon obeta mir, Bismark molči.
Druži naLibanu in v Damasku se menda zopet gibljejo. Bog obvari katoličane pred temi zverinami! —
V	Gradcu je 13. t. m. umeri sekovski knez in škof Atems.
Na Dunaju je umeri lastnik za Slovane delajočega dnevnika ,,Zukunft." Vredništvo naznanja, da dnevnik bode svoj pot nadalje izhajal.
Spreobernjenje gregorijanskih Armenov k katoliški Cerkvi je na Jutrovem posebno imenitna dog^dba. Le-ti so bili v svojem razkolništvu veliki sovražniki svojih bratov, katoliških Armenov. Po bitvi pri Nava-rinu 1827 so keršanski poročniki Carigrad zapustili in katoliški Armeni so bili brez pomoči. Gregorijanci so jih černili pri sultanu, da so sovražniki turkov in sultan jih je strahovito preganjal. Le samo 10 dni jim je bilo dano za izselitev v Azijo. Nekteri naj bogatejši so bili v ječe potaknieni in podavljeni. Izmed dveh bratov, ki sta imela veliko premoženje, le samo v predmestji Peri 12 hiš, so enega zgrabili in v ječo vergli, drugi ie ube-žal. Zve pa begoči, kaj se godi z njegovim bratom, pride na dan in vsemogoče počne, da bi brata rešil. Za nezmčrno odkupnino mu Turk obljubi brata. Le s pomočjo prijatlov in sovernikov je premogel toliko denara spraviti in ga jaderno nese v ječo. Turčin denar sprejme in zroči mu za to — mertvo truplo njegovega brata. Zadavili so ga bili v ječi. Tako je delal Turk 8 katoličani. Tisučeri so zapustili Pero in Galato, predmestji v Carigradu, in zajadrali so v Azijo. Veliko jih je konec storilo na morji, drugi so na begu po zimi v snegu mraza in lakote omagali in življenje izdihnili.
V	takem nezmernem terpljenji pa vender katoliški armenski narod ni zginil, tamuč se le bolj se je vterdil v veri in narodoljubnosti, ker so vsi čversto skupaj der-žali. Ta mali narod kaže, kako močne so ljudstva, ktere se vere terdo deržc. Katoliških Armenov v Carigradu je samo 20.000, pa imajo ondi veliko cerkva, in seda? je tudi sedež patrijarhov z Bezumara ob Libanu v Carigrad prestavijen,„kteri obsega tudi Armene v Azii, ki jih je 100.000. Čedica, 1. 1828 tako neusmiljeno zatirana, se je na trikrat toliko pomnožila, in dosegla je, da so se sedaj njeni tako silo sovražljivi razkolniški bratje z njo sklenili. Globoko vterjena vernost in narodnost, ljudstva olikanost, krepost in neoraadežanost njegovega duhovstva z moškim značajem mil. gosp. Hasuna na čelu — to je ohranilo in včverstilo narod. Lep zgled tudi Slovencem!
Italijansko. Grof Bosketi je v „Unita cattol." mi sel sprožil, da naj bi se za osemnajststoletnico o ss. Petru in Pavlu letošnjega leta sv. Očetu zročila velikanska spominica vdanosti stoterih laških mest s kacimi denarnimi pripomočki. Ta osnova se je sprejela in razširja se z velikim navdušenjem. Od Snežnikov do Sicilije se zapisujejo Italijani v velikem številu na ta namen; plem stvo se skazuje prav posebno, celo po 100 do 200 frankov na mesec (do rožnika) zagotavljajo. Zatem gre na nižje po 80, 50, 20, 10, 5 frankov pa do vdovinega beliča. Med vpisanimi je modenski vojvoda s 100 na-poleoni. To pač očitno priča, da mavtarji na Italijan skem vere ne morejo zatreti, temuč da je le satan najel frajmavrarje, kteri „presejajo Italijane kakor pšenico," Peter v osebi Pija IX pa „poterjuje svoje brate.'-
Rimsko. 26. svečana so bili prišli sv. Oče peš v „rimski vstav" (Collegium romanum) in obdani s svojimi
častniki si dajo brati določbo zastran 205 japonskih mu-čenikov (dominikanov, frančiškanov, avguštincev, jezuitov in posvetnih), kteri so od 1. 1(»17 do 1G32 preterpeli spričevalsko smert na Japonskem. Vsi ti mučeniki se imajo za zveličane razglasiti v dan velike slovesnosti
rožnika. „Mondov" dopisnik omenja še pet druzih, ki se imajo ravno ta čas poveličiti; ti so: Didak Jožef, kapucin izKadiksa; Janez iz Lestonaka; Tiln Šentjožefski, alkantarec; Klemen Marija Hofbauer, redemtorist; Alfons iz Orozka, španjo'iki avguštinec. Pričela se je tudi razprava, da se za blaženo razglasi častita Marija Klotilda, sestra Ludovika XVI in piemonška kraljica. V dotič-nih kanoniških spisih je zapisano prerokovanje, ki ga je izrekla o Karlu Albertu in Viktor Emanvelu, namreč: „To dete bode res kakor kralj pričelo, pa slabo dokončalo. Sin njegov bo slabo začel, še hujše dokončal, zakaj umeri bode silne smerti." (Katol. list.) K temu pristavimo še, da omenjeni Klemen Marija Hoibauer je Moravec, „Blahovčst" in „Hlas" z velikim veseljem naznanujeta določilo sv. Očeta, da naj se ta veliki služabnik Božji ined blažene prišteje, za kterega češenje prosi polovica Evrope. K temu pristavlja „Blah.": Kadar koli se ravna o poblaženji (beatifikacii) ali posvečenji (kano-nizaeii) kacega spoznovalca vere Kristusove, vselej zbor sv. obredov dela z rameno previdnostjo. Nikoli se apostolski stol s takim oi)ravi!om ne peča, dokler škof zadevne škofije ne razsodi cerkvene pravde: če je ranjki živel v sluhu svetosti in junaških čednostih, in če se nektere čudežne dogodbe njegovi priprošnji pripisujejo? Pisma te sodnje obravnave pošlje škof v Rim zboru ss. obredov s prošnjo, da naj bi se tam pravda ali preiskovanje pričelo (apertio processuum). Odsihdob pa se navadno celih deset let mora čakati, preden se v Rimu prične tako imenovana signatura commissionis. Od dunajskega vikšega škofa je bila cerkvena preiskava zastran življenja Klemena Marije storjena še le leta 1804; iz tega se razodeva posebna milost Pija IX, da se že čez tri leta v Rimu k pričetku te pravde (signatura) seže .... Papež sam namreč lastnoročno podpiše (signat) pismo, ktero pooblasti zbor ss. obredov, da naj začne sodnjo obravnavo o čednostih in čudežih spoznovalca, kterega po-blaženje se želi; to je v Rimu perva stopinja za pobla-ženje ali beatifikacijo... Od tega časa rimski stol do-tičnega spoznovalca, ki je umeri v sluhu svetosti, imenuje častitega služabnika Božjega (venerabilis servus Dei.)
Nejevera ni šega med francoskimi vojaki, vojak se ne sramuje katoličan biti, Bog mu je tudi v vojski pervi, in kadar vojskovodja pred kervavim bojem zaupa v Boga, v hrabrost vojakov in v svojo srečo, mu je Bog pervi izmed vsih. Maršal Kanrobert se ni sramoval v senatu svojega verskega prepričanja kar očitno povedati. V neki seji se je bil gosp. Sainte-Beuve potegnil za Renana, rekoč, da je to mož, ki govori iz prepričanja in ima lepe dušne darove; na to so se vzdignili od vsih stran! starešini zoper njega in so z začudenjem rekli: Pervikrat se tukaj godi, da se nejevera zagovarja, in poslednjič reče vojak Kanrobert: „Ne spodobi se, da bi v tem zbirališču hvalili njega, ki je božanstvo Jezusovo tajil in postal terdovraten sovražnik vere naših očetov; še vselej se večina Francozov te vere derži. Zastran mene naj presojuje tega pisatelja iz svojega stajališča, kakor je komu drago, jaz pa naravnost in kar določno odbijam vse nauke, ki so v teh (Renano-vih > bukvah, pa sem tudi prepričan, da jih tukaj več sedi, ki so mojih misli.
Iz Ljubljane, fr. fajm. v Radolici je v. č. škofijstvo dalo privoljenje za ljudski misijon po čč. oo. jezuitih.
JMeti in M*elin.
Učenih mož vprašanja in odgovori.
(PosJ. M. Turk.)
(Dalje.)
25. Kdaj je lenoba hvalevredna? Odg. Pri kaznovanju. Zato govori neki latinski pesnik, da vladar naj je len, kadar kaznuje in hiter, kadar plačuje. Sit p iger ad poenas princeps, ad praemia velox.
2G. Čigavo klečanje je nevarno. Odg. Konjsko, kadar človek na konju jezdi. Bere se, da je neki šaljivec tako svojega konja izučil, da je vselej na besedo: Na kolena! pokleknil in na besedo: Po konci! vstal. Ko mu je bil nekdo konja ukradel, teče gospodar, kolikor more, za njim, dokler ne pride tat do reke. Tu gleda skrivaj tatu, ki jezdi čez reko; ko je bil s konjem sredi vode, zavpije gospodar: Na kolena! Konju je bil znan glas njegovega gospodarja in precej uboga: ko se je na te besede tat v vodo zvernil in dobro skopal, na besedo: Po konci! priteče konj k svojemu gospodarju.
27.	Kaj je na svetu najmočneje? Odg. Pamet. Ona stavi leve pod jarem, razbija jeklo in vsako rudo; nič ni v naravi tako terdega ali močnega, nič v umetnosti, kar pameti ne bi bilo podložno. Zato dobro pravi Plutarh, da nimamo moči levje, ne hitrosti zajčje, ne jakosti volovske; ali — imamo modrost, imamo božan-stveno pamet, s ktero nad vsem tem gospodujemo, v svoj prid vse obračamo in delamo z njo, kar koli hočemo.
28.	V čem se razloči pametni od norca? Odg. V tem, da te pametni ljubi, ako ga posvariš, norec pa se jezi in mašuje.
29.	Kteri učenec je naj pametniji? Odg. Pitagora na to ogovarja: Naj pametniji je tisti, ki molči, dokler ni treba govoriti; ki govori le ono, kar dobro ve, ki malo govori, in vedno dela, kar je naj bolje.
MMuhovshe spremembe.
V ljubljanski škofii. G. Tomaž Mraz, farni oskerbnik v Vinici, je prestopil v erdeljsko belgraško škofijo na Sedmograjskem. Umeri je 13. t. m. g. Mat. Erzar, fajm. v Blokah. R. I. P.! Fara je torej razpisana 17. t. m.
Dobrotni darovi.
Za sv. Očeta. Iz Cerkljan na Gorenskem več oseb: 1 tol. za
1	gold., 2 gld. 77 kr. nov. den. in prosijo blagoslova za dušno ino telesno zdravje in srečno zadnjo uro. — Več oseb 2 gl. 5 kr.; prosijo blagosl. za ljubezen do Boga in bližnjega, pravo spoznanje samih sebe, poterpljenje v križih in srečno zadnjo uro. — K. V. 2 gl. in prosi blagoslova za poterpežljivost in vdanost v voljo Božjo. — Iz Lesc: M. Brence 1 tol. za gl. st. d.: Sv. Oče preganjani! sprosite meni in moji deržini nebeški blagoslov za dušo in telo; neka žena
2	dvajsetici: Sv. Oče! sprosite meni in moji deržini, da bi mogli sveto živeti in srečno umreti. Neimenovan fajm. 4 gld. sr. prosijoč blagoslova za-se in za oveice. Neka oseba 1 šmar. tol. za 2 gl. st. den., in prosi blagoslova za odpušanje grehov in srečno zadnjo uro. Žena 40 kr. z ravno tem namenom. — Nekdo 25 kr. sreb. prosijoč blagoslova za zdravje in srečno zadnjo uro. — Loški šolarčki 3 dvajset.: Dajte, sv. Oče, blagoslov — otročičem zmiraj nov! — K. V. 2 gl., želi blagoslov za poterpežljivost in vdanost v voljo Božjo. — M. Ž. 50 kr.: Blagoslovite, sv. Oče naše vodnike!
Popravki. V spis „Cerkev sv. Klemena v Rimu" se je nekaj pomot vrinilo, n. pr.: v ,,zraku" pa je v polokrogu itd., mora biti: „v zadku"... Sv. Klem. je „zdaj" bazilika, namesto „te-daj" ... „Skorej" pokritim stebriščem, namesto „zgoraj" ... Kakor znamnje „rcvnih," namesti „veniih." Na drugi str. da „Be-riet<»" nam. ,,Orvieto"... Kazun „liturgične" v stranski desni kapeli, namesto: ,,razun v stranski liturgično" desni kapeli.... „Gan" namesto „Gau."
Odgovorni vrednik: Luka .Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Hlazilik v Ljubljani.