„Naprę]  zastava  S la vel"
Štev. 20. V Ljubljani, dne 15. oktobra. 1885.
Janez Solnce.
Zgodovinska  novela.
— Spisal dr. Ivan Tavčar.
Dalje.)
ł!KflH*'Ł--"g t is: rum ■·.
»akoj !" dejal je Solnce. ter potisnil meč v nožnico, j    „z vami, visoki gospodje, se ne bodem pretepal z mečem. Pač pa sem moral z vašimi slugami, ki ne vedo, kako se je vesti s plemičem moje vrste!"
„Ne štejte jim tega v zlo," prosil je Volk Engelbreht zaničljivo, brez dvojbe je vaš svak mojim poštenim slugam obilokrat kri puščal ter jim stavil rožiče!   Zategadelj  so morda menili, da se smejo sedaj nekoliko bratiti z zetom!"
„Sedaj se ni časa šaliti, ekselencija!" vskipel je Janez Solnce.
Knez Janez Vajkard je dotle mirno poslušal. Sedaj pa je obrnil pogled proti svojemu bratu ter mrzlo vprašal : „Kaj hoče ta človek?" „Odpusti mi, Waichar-de, da te nisem takoj seznanil s tem plemenitim gospodom ! To je vitez Janez Solnce, preplemenite krvi, katero je pa sedaj nekoliko pomešal. Oženil se je s hčerjo tukajšnjega ranarja. ('e imaš ozeblino na nogi, dobiš pri njem najboljša mazila. Nekdaj ti je strigel brado, ako se še spominaš ? In naš vitez ima njegovo hčer sedaj!"
„Plemenitaš je, praviš !" Bledi obraz ministrov je pri tem vskliku še bolj obledel. Pristavil je z zaničevanjem : „To niso moje skrbi!" A vender se čudim , da se upa tu sem tak — tak pleme-nitaš!"
ceritvtrttttitìt&jie άΐηΓιη^ηψηοι^
Primož Trubar.
„Bodi uverjen," odgovoril je Volk Engelbreht z naglasom , da bom pravično in ostro kaznoval hlapce, ki so ga tu sem spustili. Ti zajci!"
„Vprašam vas pri sveti Trojici" — tu se je obrnil zopet k Solncu, in na obrazu so se mu zbirali temni oblaki — „kaj iščete tu? Ali menite, da je tu jahalnica, kjer se nezreli mladiči tepejo z meči ali pa privnica v
predmestji, kjer se rujejo pijani mesarji in dijaki?!" >k.a „Pravico dežele imenu-
jejo vas, ekselencija!" oglasil se je Janez Solnce, „pravico in ljubezen dežele ! Komur se godi krivica, sme se zanesljivo zateči k vam, pravijo, in jaz menim, da to ni prazna govorica!"
Janez Solnce je govoril ponižno ; usodni udarec pretresel in omamil ga je bil popolnoma ter vzel njegovemu duhu srčnost in ponos.
„Ce se vam godi krivica," zavrnil ga je glavar, „napravite ulogo pri deželnem odboru, pritožite se pri. vicdomu ali pri mestnem sodniku ! Naj vam sodi „forum nobilium", ali mestna guardia, ali kdor hoče! Samo nas v miru puščajte, ker tega pač ne morete in ne smete zahtevati, da bi se presvitli moj brat, vojvod münster-berški, pečal z malimi skrbmi Janeza Solnca ali njegovega ranarskega sorodništva !"
„In vender bi vas prosil , visoki gospod, da me
39
SLOVAN.   Kr Štev. 20.
300
samo za malo trenutkov zaslišite. Krivica, ki me ugo-noblja, je tako velika, tako grozna, da jo more odpraviti samo vaša mogočna roka!"
„Povejte torej že vender kedaj, kaj hočete?" umešal se je general Herbart. „Toliko vsaj vidite, da nas motite v važnih razgovorih !"
„Govorite tedaj!" pritrdil je tudi glavar, če se stvar že ne da odložiti!"
„Hvala vam, visoki gospodje, da me hočete poslušati, in hvala pred vsem vam, svitli general, ki ste iz-pregovorili besedo za me!"
„Ne bodite pregostih besed, Solnce, nam se mudi," dejal je Volk Engelbreht
„Takoj sem pri stvari ! Tisto popoludne, ko je dohajala hrvaška konjica s svitlim generalom v mesto, hotela je gledati tudi Ana Rozina, moja ženica, ta krasen
sprevod. Pregovorila me je, in še le pozno zvečer sva S9 vračala po samotni cesti proti domu. Tedaj, akselencija, napali so me neznani lopovi skoraj pred mestnimi vrati, pobili me k tlom ter odtirali Ano Rozino v log. Da, skoraj pred mestnimi vrati, prav tako, kakor je to navada v Bosni in Turčiji!"
„Obžalujem vas, Janez Solnce," izpregovoril je na to Volk Engelbreht hladno, „dal bodem ukaz, da se zlo-deji preganjajo, in če jih zasačimo, občutili bodo teško pest pravice. Morda pa je samo šala! S svojim zakonom ste stopili v različno sorodstvo ! Znano pa je, da priprosto ljudstvo ni izbirljivo pri šalah ! Vse se bode pokazalo, samo čakati morate ! S tem, menim, da je naše posvetovanje končano in da bodete sedaj s primerno ponižnostjo zapustili to sobano, v katero ste prihrumeli s prav neplemenitaško nespodobnostjo!"
(Dalje prihodnjič.)
Svatba.
~?aj vam pravim, dragi moji bratje! ssjpil Danes bodite vsi moji svatje ! &p Praznično obleko oblecite,
Sablje zlate danes opašite. Brzonoge konje obrzdajte, Piti jim rebulje sladke dajte ; Da kot krotki golobici beli Bodo v daljnje kraje poleteli. Sedem rek še nam je prebroditi, Gore tri visoke prehoditi ; Tam za tretjo goro ona biva, Ki bo moja žena ljubezniva. Lepša kakor Vila je na gori, Lepša kakor rožica ob zori, Bisera leskeča —■ nje očesa, Lica njena — jasna so nebesa." Solnce izza gor je posijalo, Pet se bratov je na pot podalo.
Kakor beli tiči, golobici, Čez doline tekli so konjiči. Po dolinah podkve so bobnele, Bratje pesmi peli so vesele. Prebrodili reke so široke, Prehodili gore so visoke. — Brzi so konjiči prileteli Sredi polja k ljube hiši beli. A iz hiše radost ni donela,
V nji mrtvaška se je pesem pela. Deklica na odru je ležala, Snubni prstan v rokah je držala. Bratje rakvo njeno so nosili,
V črno zemljo deklico spremili. Starši brat na grobu beseduje : „Danes svatba moja se praznuje!" Sklonil se potem nad ljube grob je, Našel poleg ljube svoj pokop je.
Ksaverij.
Dr. Josip
(Dalje
[jeseni leta 1846. in leta 1847. je potoval Kranjec po Salzkammergutu in po Nemškem, ob Reni in po Švici. Potem je jeseni leta 1847. napravil v Celovci pri tedanjem prizivnem sodišči praktični kazenskosodniški izpit. Ker je ostal še vedno v Kodoličevi rodbini, pripravljal se je tudi za pravoslovne rigoroze ter je bil tudi že položil prvi strogi izpit, ko je prihrumelo viharno leto 1848. Kranjec pravi nadalje: „Da bi se naukom popolnoma posvetil, odpovedal sem se odgojevateljstvu. Nekaj časa je šlo; tudi drugi rigoroz sem sijajno^dovršil, toda služba narodne straže in moje delovanje v znanem „Slovanskem klubu", ki se je
Kranjec.
ostro zaobrnil proti separatističnim nazorom nemčurjev (Deutschthiimler), odvrnila sta me nagloma od nadaljnjega rigorozovanja. K temu je usoda hotela, da me je moj domači volilni okraj v Slovenjem Gradci volil za poslanca za avstrijski državni zbor. Sedaj sem bil pač v v devetih nebesih. Polen idej, narode osrečujočih, odpotoval sem meseca, julija 1848. k dunajskemu državnemu zboru, da sodelujem na temelji, ki je imel, kakor se je tedaj mislilo, za vso bodočnost določiti razvijanje Avstrije.
Proti mojemu namerjanju je bilo moje tamkajšnje delovanje ničevo ; za parlamentarno delo nisem ustvarjen
Štev. 20.
Slovan, k-
301
in iz istega časa som ohranil samo zmes zanimivih srečnih in nesrečnih spominov1). Samo jedne okolnosti hočem omeniti, ker je bila odločilna za mojo prihodnjo usodo. Državni zbor je početkom septembra določil, da se popolnoma odpravi podložnost kmetij ter je ustanovil obliko odškodovanja, kateri sklep je Nj. Veličestvo potrdil po vsem obsegu. Radost in veselje odločilne množice ljudstva in sosebno mojih volilcev sta bila prevelika na to naredbo, da bi jej iste ne bil kar najhitreje objavil po tiskanih okrožnicah. Potakem so kmetje takoj dosedanji gosposki odpovedali desetino in druge davščine, do česar so sedaj pač pravico imeli. Dasi je bila pravica čisto na moji strani, kar je baš bodočnost pokazala, to sem si nakopal s tem tako med graščaki kakor med duhovniki mnogo sovražnikov. Podpihovani po obreku-jočih spakah, ovadijo me pri okrožnem sodišči, da huj-skam ljudstvo, ter prouzroče s tem preiskavo proti meni. Okrožno sodišče se je seve mahoma prepričalo, da je nesramno dolženje čisto ničevo, toda po izreku rimskega pesnika, da se vedno nekaj prime, ni se vender nikedar čisto odvalil sum, češ ko bi pa ipak kaj na govoričenji bilo, ter mi je ta okolnost še po mnogih letih napravljala prav kobnih zadreg; o čemer pa kasneje".
Zatem opisuje Kranjec v kratkem silovitost dunajskega ljudstva za časa, ko se je mesto (meseca oktobra 1848) oblegalo, in izraža veselje, da se je po nzetji mesta (30. oktobra) napravil zopet pravi red.
Ker se je državni zbor potem premestil v Kromžir, ostal je tudi Kranjec tam do razpusta 7. dan marca 1849.
Vrne se v Gradec in doseže dostojanstvo doktorstva 2. avgusta 1849.
Kranjec piše dalje: „Odšel sem za nekaj tednov k materi, potem zopet v Gradec, kjer sem ob jednem s svojim bivšim tovaršem2) Bučarjem kandidoval za stolico avstrijskega državljanskega in kazenskega prava, ki se je ondaj imela začasno napraviti na graški veliki šoli. Zmagam ter z učnim letom 1849/50 3) pri znatni udeležbi pričnem v nemškem mestu svoja predavanja v jeziku do tedaj skoro zaničevanem. Naloga, ki sem si jo stavil, ni bila mala; slovenščina, tolikodane brez slovstva,
') Čitanja bi bilo vredno, da nam kak soparlamentarec Kranjčev kaj pove o tem njegovem delovanji, kakor tudi priobči okrožnico njegovim volilcem, zaradi katere je toliko prestal.    Pis
2) Dr. Janez Bučar umrl kot odvetnik v Postojini 1  1868.
3) To, kakor marsikaj naslednjega, ne ujema se s poročilom g. J. Dečka v Lj. Zvonu 1883. str. 539. Kranjec je torej pričel predavanja z zimskim tečajem 1. 1849/50 in jih je končal z letnim teč. 1. 1863/64.
ni imela najnavadnejših izrazov, kakeršnih treba juridič-nemu predavanju. Vse to se je moralo še le ustvariti, in sicer v obliki, razumljivi vsakemu, slovenski jezik zna-jočemu.
Slušatelji niso imeli niti slovenskega zakonika, da bi jim bil pri predavanjih v podlago ; trebalo ga je še le sestaviti. Potemtakem mi je bilo rečenega leta dosti dela, celo ker dovršeno predavanje prvo leto zahteva posebnih znanstvenih priprav. Vender sem že meseca julija 1850. dokončal slovenski prevod zakonika, obsegajo-čega 1502 paragrafa, ter ga predložil ministerstvu s prošnjo, da se da, morda po pregledu, natisniti. To se je tudi zgodilo, dasi še le kasneje. Uzvišeni moj zavetnik, naučni minister grof Thun, poslal mi je zato lastnoročno pisano pohvalo.1) Toda zadobljena docentura mi je dala pri lastnem mi veselji do dela premalo opravila. Ze fe-bruvarja 1850. sem ustopil ob jednem za koncipijenta k cenjenemu odvetniku in županu Dr. Ulmu *), kjer sem ostal do Velike noči 1854, ko sem bil premeščen v Ljubljano. Leta 1851. je Kranjec nadaljeval prejšnja predavanja, o počitnah pa je šest tednov potoval po Nemškem ter preko gornje Francije krenil k tedanji svetovni razstavi v London.
(Dalje prihodnjič.)
') Zgodovina slovenskega obč. civilnega zakonika je po dosedanjih tiskanih poročilih in dobrohotnih pojasnilih p. n. gg. Ci-galeta Matije in Svetca Luke le-tii. Obč. civilni zakonik je 1. 1848. jelo prevajati in pretresa vati „Slovensko društvo" v Ljubljani. Pod vodstvom c. k. aktuvarja in začasnega učitelja avstr. civilnega prava v Ljubljani Mažgona pritiral se je prevod do §. 620 in se je do tu natisnil v tedanji ^Sloveniji". Mažgon je v poletji 1. 1849. umrl; Kranjec, ki je t. 1. začel na graškem vseučilišči predavati obč civ. zakonik, nadaljeval je prevod do konca ter ga potem predložil ministru Thunu, da se tiska. Prevod je bil pisan na osmerki in brez tolmačenja.   Minister Thun je stvar odstopil ministru pravosodja,
j pod katerim je takrat bil tudi redakcijski urad drž. zakonika.
j Tako je ta prevod prejel g. M. Cigale v popravo, ki ga je po lastnih besedah — ..trudeč se najmanj leto dni" — vsega predelal. Pri tem sta mu pomagala sosebno gg. Luka Svetce, sedaj c. kr. beležnik v Litiji, dobroznani rodoljub, in Fran Jeriša (porodil se 1829. 1. v Št. Martinu pod Smarnogoro, umrl mes. septembra 1855. 1. na Dunaji za kolero.) Da si je medtem izšel hrvaški prevod civ. zakonika, vender rečeno popravljanje ni bilo lahko, — Kranjčev rokopis je bil zarad tega ves popisan in se je menda pozneje zavrgel. (G. c. kr. pristav pri c. kr. mestno odrejenem sodišči v Ljubljani dr. Th. P., svak pok. Kranjca, nam je nekoč, trdil, da ga ima on !) Po mnogih mukah se je dal minister Krauss preprositi, da je dal ta popravljeni prevod 1. 1863. natisniti v 500 izvodih, kateri so pa sedaj že razpečani.
2) Dr. Ulm je bil rodom dolnji Štajerec, menda od Središča.
Iz sazavskih letopisov.
Zgodovinski roman. — Češki spisal Vaclav Beneš Tiebizsky
(Dalje.)
poslovenil —1—r.
'ibič se usede v čoln in odide na reko.
Starka zbeži v sobo po škarje in ostriže malo-dane do golega utopljenki glavo. Kakor tigrici so se ji svetile oči, ko so škripale škarje v bogatih kodrih.
O poldnevu se ribič vrne; prvo, kar je v ribami opazil, bila je do golega ostrižena glava utopljenke. Na-gubanči čelo, ali ženi ne reče nič. Celi dvofuntni karp je ležal na mizi v skledi črne omake in iz druge sklede
302
SLOVAN-   κ-
je dišala nasproti jikernata juha. — Proti večeru izkoplje ribič zraven grobov novo jamo.   Prime dekle pod ramenoma, pokropi z rečno vodo in položi vanjo utopljenko. In ko jo je zagrebel, pokrije z mahom prst, poklekne  na grob in glasno moli „Očenaš ..."
Potem pa ulomi dve veliki hrastovi veji, položi ji drugo čez drugo v podobi križa in ji postavi na grob.
XV.
Božeteeh vKrušinovem d v oru.
s-iru.šina in žena sta iskala Radke eela dva dni ; ali nista je našla. Kmet se je vrnil domov ves utrujen in jadikovaje. Nič nista izpregovorila. Dobravka možu ni nič očitala. — Še le sedaj je čutil Krušina, kako mu je tesno brez Radke.
„Bolje bo, ako je mrtva. Veliko bolje, nego da bi bila v življenji na sramoto sebi in nam," izpregovori Krušina.
„Mamica, si li našla Radko ? Meni se zdi, da je več ne bomo videli in da jo je nam voda odnesla," zajoče hči in kmet pogleda skozi okno na dvor, da bi žena solz v očeh ne zapazila.
Potem se uzdigne in gre v samostan. Doli na dvorišči sreča brata Kanana.
„Tako, tako! Slišal sem, da se ti je hči nekam izgubila. Bode že kje dobro skrita," nagovori menih kmeta. „Vrni se z menoj ; povedal ti bodem svoje mnenje."
Krušina se molče obrne in gre za menihom po dvorišči k bregu.
„Zvabil ti jo je kam, da bi bil varen pred teboj in pred njim. Ljudi, ki dajo potuho, je dosti. Saj veš, da denar slepi in da bi ž njim mogel še celo to le reko ustaviti."
Kmet molči in gleda v travo, kakor da bi v nji iskal biserjev. Le kapo si potisne niže na čelo. Danes ravno ni bilo vroče, ali Kru-šini je tekel po obrazu pot v mnogo curkih.
„Zavohal je nekaj, in zato jo je spravil s pota. Priseči na to sicer ne morem. Ali na misel mi je tako prišlo in nemožnega ni nič. Pa bodemo že spravili to še na dan."
„Vidiš te le valove tu doli, kako se dvigajo in ženo? Slišiš, kako reka buči, kakor bi se jezila?"
Menih prikima in se umakne za nekoliko korakov od brega; ali Krušina potegne brata Kanana nazaj.
999
Štev. 20.
$LOVAN.   *s~
303
„Čemu to? Hočeš li me strašiti, kakor si strašil Radko, ko je bila dete ? Moral bi jo bil bolje vzgojiti, in potem bi ti je ne bilo treba iskati celo noč in cela dva
Kmet se strese jeze;  bilo je na njem poznati, kako rad bi bil tega meniha razdrobil in ga v Sazave globino  potopil. — Bilo je tu globoko.   Ako je kdo v reko  zagnal  kamen,  štrbunknilo je tako, kakor če se ustreli v votel sod.
„More li oče hčer bolje odgojiti, nego sem jaz Radko odgoju ?"
„More, Krušina! Tvoja hči se je navadila ljubkovanja tudi z onim iStrachoto. Tudi to bi bil moral pretrgati."
„Moral bi bil ti, plešec ! Pa bi mi ne bilo treba stati tu s teboj in ti groziti z valovi, in tebi bi ne bilo treba mi povedati, da je mojo hčer zapeljal opat Božetčch. Toda vprašaj se zadnjikrat: bi li mogel to s svojo smrtjo potrditi?"
„Čemu me hodiš iskat, ako mi ne veruješ ?"
„Odgovori na moje vprašanje !"
„Ne bilo bi ti treba tu stati, ako bi bil hčer bolje izredil in namesto mehkuženja — —" „Ne žali me, sicer . . ." „Że si mi uekolikokrat grozil. Zmoreš me. Ne bom se ti branil. Ako hočeš, vrzi me v reko in potem se prašaj, zakaj si to storil. In valovi ti odgovore namesto mene: zato, ker ti je opat zapeljal hčer in ker ti je to ta menih povedal!" govoril je z ledenim glasom redovnik in njegovo zbadljivo oko jo krožilo po cvetkah, ki so gledale na bregu izmed goste bujne trave.
„(Jemu mi očitaš z m ira] , da otroka nisem dobro odgojil ?"
sln si ga li morda dobro ? Novic te vprašam, je li kaj vredna hči, ki gre od očeta in matere ? Opat jih ima že petdeset; ali ima do sedaj še lep obraz, in njegove oči umejo carati. Vem, kake učinke ima njegov pogled na brate."
„Radka tedaj ni kriva? Pač pa on — le on ?"
„In vender si hotel mene vreči v reko in ne opata, kot da bi ti bil jaz hčer odpeljal."
Krušinova  žena   je   opazila dobro moža z redovnikom na bregu-Temu Kananu se ni nikdar upala pogledati v obraz. Zmiraj je bil njegov obraz tako potuhnen in njegove oči so se redno tako strašno  svetile, da je nehote morala glavo povesiti.
304
-s* Slovan, k-
Štev. 20.
„Čemu odkladati? — Né morem H zapeljivca s svojo roko kaznovati?" vpraša Krušina z otožnim glasom in meniha še ne pogleda.
„Ne moreš!"
„In zakaj bi ne mogel ?"
„Zato, ker na višegrajskem prestolu sedi, ako ne BožetSchov zavetnik, tedaj vender brat Vratislavov, opatov varuh."
„Predno zasede prestol drug knez, utegnem umreti." „Ako  umreš,  poskrbi kdo drugi,  da se maščuje za te."
„Tedaj hočem čakati do starih dni!"
„Ne boj se, učakaš prej; ne bode ti treba čakati sivih las."
Menih odide potem počasi v samostan.
„Nič nisi vreden. Dobro ti \idim pod obleko, ki jo nosiš na sramoto svojemu redu. — Ali bi bil morda le tvoje orodje in si me le iz sovražtva naščuval proti njemu? Ali zakaj je to dekle ubežalo in zakaj ni nikjer o nji sledu? — Kakor bi mi vse skale tu okoli ležale na prsih, tako teško mi je. Kako teško diham! — Hči moja — Radka moja!   Morda pojde tudi oče za teboj!"
Menili se obrne, veter je prinesel kmetovo tarnanje do njegovih ušes. Ali brezčutnež se nasmehne temu klicanju obupnosti, temu tarnanju ranjenega srca.
„Še le potem moreš za njo, Krušina, ko mi dobro poslužiš. Potem pa ti v reko morebiti pomorem še sam. Močan človek si. In tak uzdrži več, nego samo to, ako se mu hči utopi," govoril je zlobno menih in se spusti hitreje proti samostanu.
Krušina pa je korakal dalje in dalje med skaline. — Bog ve, kolikokrat že v poslednjem poluletji?
In ko se je vrnil zopet v dvor, stopil je v sobo skoro isti trenotek kot opat.
Kar so Radko pogrešali, bil je Božetšeh tu že ne-kolikokrat; ali nikdar ni dobil nobenega doma.
In ko je danes stopil v sobo, maloneda se je ustrašil. Obe dekletci sta sedeli v kotu objokani, in kmet mu še odzdravil ni.
„Kje imata mamico?" vpraša ji opat.
„Zunaj joka za Radko," povesta z jednim glasom dekletci.
„Bog te je poskusil, Krušina, in te obiskal s teškim križem. Tako pogostoma dela svojim vernikom, da bi bila večja njih ljubezen."
Krušina pa je zmeril opata z ostrim pogledom, polnim očitanja.
„Da me je Bog izkusil, opat? Ne verujem. — Ko bi tako izkušaval ljudi, kakor po tvojih besedah mene, veruj, da bi njegove častilce mogel sešteti na prste," za-mrmra kmet s temnim glasom.
„Svojega Boga kolneš, Krušina. Bolje bi bilo, da molčiš. Vrnila bi tvojemu srcu pokoj — —"
„Kateri si ti zlovoljno pod svojo streho razdrl ! — Ti, opat, in nikdo drugi. Čudiš se, da ti to pravim? — Slišal bodeš še več.   Danes te je sem privela nesrečna
naključba. Izženi me s tega dvora, stori me berača ali daj mi vse skale okoli samostana izpremenjene v zlato bode mi vse jedno."
„Krušina! Krušina! — Jaz sem prišel z dobrim namenom."
„Verujem, da si prišel z dobrim namenom, ali tako kakor hodi gad, ko se po zimi splazi v toplo izbo, in pogrevši se, piči."
Kmetove oči se divje zasvetijo.
„ Pozneje zveš še več. Za sedaj se ne drzni, da bi mi prišel v drugo pred oči." Krušina zagrozi opatu v oči, potem se vrže na stol in si podpre glavo z rokama, ali tresle so se mu, da so komaj glavo držale.
„Odpuščam ti, Krušina, iz srca, ker te poznajem, in odkritosrčno hočem moliti za te, da bi Bog ustavil tako grenko izkušnjo."
Kmet ne odgovori ne besede; ali zdelo se je, da prihajajo iž njegovih prsi vzdihi, zadržanemu joku podobni.
Božetech je šel naravnost v samostan. Danes ne krene nič k delavcem , katerih je delalo v kameniških kočah še jedenkrat toliko, kakor minolega leta.
V svoji izbici poklekne pod križ in moli za Kru-šino, da bi ga Bog ne izkušal z najtežjo rano, in ako je že izkusil, da bi jo od njega odvrnil, ker njegovo srce je dobro in plemenito.
Opat je mislil, da je kmet zblaznel.
Otroka sta zbežala ven k materi ter jej čisto po-plašena pripovedovala, kako je oče opatu grozil in kako se sedaj za mizo joče.
Dobravka je sedela za dvorom pri reki. Dekletci se usedeta k materi v travo in kmalu zadremljeta.
Krušinova žena je zrla že dolgo časa v reko, z zaprtima ustnicama in nenavadnim izrazom v obličji.
Hitro jo nekaj pretrese kakor mrzlica, in dekletci, ki sta imeli glavi položeni v materino naročje, vzbudita se in jo z zarudelimi očmi pogledata.
Dobravka je poljubila vsako na čelo in si pomislila, da so otroci včasih res angelji varuhi. Ko bi se ne bila prebudila, bila bi morda že v valovih.
Z nepremagljivo silo jo je nekaj vabilo v vodo, in zdelo se ji je, da na dnu vode vidi Radko, kako steza roke po materi in šepeta iz dna, da je v vodi tisočkrat bolje, nego gori na svetu.
Danes je prvič ta misel Krušinovi ženi prišla v glavo in ugnezdilo se ji je v umučeno srce , da bi tam res mogla biti Radka.
Še le pozno zvečer se vrne v dvor, vodeč obe hčeri za roko in globoko si oddahne, da je že proč od te reke.
Med delavci so se širile neke tajne vesti in oči v govor pogreznenih so obstajale zmiraj na samostanu in na krilu, kjer je opat stanoval, in na dvoru pod samostanom.
(Dalje prihodnjič.)
Štev. 20.
-ž*   $LOVAN.   K-
305
Pesem
o carji Ivanu Yasiljeviöi, mladem opričniku in pogumnem kupci Kalašnikovu.
Zložil Lérmontov. Preložil Josip Kržišnik. (Konec II. dela.)
f/plašila sem še močneje se ; Zavrtelo se jè v vzburjeni mi glavici. In začel me jè celovàt' — laskàt", Poljubljäje mi prigovarjal je : — Razodéni mi, česa tréba ti, Deva ljubljena, dragocénjena ! Hočeš biserov ali zlata li? Kot carico okrasotim te jaz, Da začno te. vse zavidati. Le umréti mi ne dàj smrti žalostne, O poljubi me ter objemi me, Če pràv le jédenkrat na razidenje ! — In dobrikal se mi, celovàl me je, Da na lici mi še sedaj gore, Z živim plamenom se razlivajo Močno sóprni mi potjubci njega. A pri vratih sosede so gledale ; Smejé se, naju s prstom kazale so . . .
„Ko iz rók se mu sèm iztrgala,
Proti dómu sem zastrmogbivila ;
In ostali v rokàh so razbčjnikovih
Moj prelepi robec — tvoj podarek mi,
In buhàrsko mojé naličije.
Osramotil je, onečastil me,
Mene pošteno, neokàljeno —
In kaj zle sosede porečejo ?
In na oči komu naj se javim sedaj ?
„Oh, ne dàj me ti, svoje žene izveste,
Zlim grajàteljem v zasmehovanje !
Na koga, razven na té, naj se nàdejem?
Na pomoč koga, naj zaprosim li?
Na vsem širnem sveti sem sirotica ;
Lodni očka moj v hladni zemlji spi,
Tik njega leži moja mamica,
A moj starši brat, ti sam dobro veš,
Brez glasu izginol je na tuji strani,
A moj manjši brat — déte malehno,
Dete mälehno, nerazumno še . .
Tak je pravila Aléna Dmitrevna, Goreče solzice proliväla je.
In posila Stepàn Paramonovič
Po svoja brata mladostnejša ;
In prišla njegà sta brata, priklonila se
In besedo tako progovorila:
Ti povéj namà, starejši brat,
Kaj se zgodilo je ter priključilo,
Da poslal si po naju vè nočno temo,
Vè nočno temo zamrzneno?"
— Vama skažem, bratca mi ljubljena, Da beda tvrdà se meni pripetila je: Onečastil čisto nam je rodbino Zli opričnik carski Kiribejevič ; A sramote take ne strpi vrl duh, Ne prenese je srcé mladeniško. Kedar jutri li bode bój s pestmi Na Moskvi — reki pri samem carji, Jaz izidem tedaj na opričnika, Bil na smrt se bodem do poslednjih sil Če on mens podrè — vidva borita se Za sveto pravico — mamico, Ne plaše se, bratca mi ljubljena! Vidva mlajša kot jaz, moči kréplje sta, Grehov mènj se na vaju nabralo je, Zató morda Bog vaju usmili se !
In govorila njemu brata sta : „ Kamor veter piše v podnebésji, Tja gredó i oblački poslušlivi ; Kedàr zove glasno orel mòdrokril Na krvavo li dolino polja bojnega, Zove pir nirovàt, mrtvih trupel kljevàt, K njemu màlehni orlici se zlétajo ; Ti si starši brat, drug roditelj si ; Delaj sàm, kakor znaš in kakor veš, In midva te, rodnega, ne ostàviva!"
Dèca, popevàjte — gósli ubirajte ! Dèca, oj le pijte — zgodbo to pojmite, In potešite dobrega bojàrina In bojàrinjo, njegà beloličnico !
306
-χ Slovan. k-
Štev. 20.
Slovenci in Hrvati v Pragi.
Spisal Anton Trstenjak.
(Dalje.)
^jEaudušeni klici „Slava!", s katerimi je vse občinstvo * odobravalo govornikove besede, posebno ko je go-
da je on vedno združeval ljubezen do naroda in do Boga, in pristavlja, da Bog meri ljubezen do sebe po tem, kako voril o našem „Narodnem domu" in o našem kdo ljubi svoj narod. V svetem pismu, navaja vladika, „Narodnem gledališči" v Ljubljani, razunele so tako jako je stavek, ki potrjuje njegove besede. Sveto pismo nam-navzočne Cehe, da so se slišali klici: „Da bi le Slovenci reč pravi: kdor ne ljubi brata svojega, a de, da ljubi skoro dobili ta narodna zavoda !" Cehi namreč sami vedo Boga, nima prave ljubezni. Te zlate besede pokładam na iz svoje izkušnje, koliko koristi za narodno stvar prinaša    srce vsem Slovencem.   Nekateri pri nas namreč uče, da
narodno gledališče.
Potem je govoril Poljak g. dr. Karlo v i cz iz Litve. Dr. Karlovicz je dovršil vseučiliščne nauke v Hajdelbergu in se je za nekaj časa nastanil v Pragi, da se seznani s češkimi odnošaji. Govoril je v poljskem jeziku in je rekel med drugim: „Predragi bratje! Danes so se sešli trije zvesti sinovi matere Slave, da si po dolgem času podajo in stisnejo bratovske desnice. Trije sinovi, razkropljeni na razne strani, razdeljeni od sovražnika, ali spojeni z uzvišeno bratovsko ljubeznijo in s svojim poslanstvom , katero nam veleva, da se moramo zbirati in boriti pod jedno zastavo. Imamo, dragi bratje, skupne namene : pridobiti si samostalnost v narodnem in političnem pogledu in gojiti zapuščeno cvetko slovanske uzajemnosti. Bratovskemu shodu tedaj napijam iz polnega srca: „Zivili naši dragi gostje Slovenci in Hrvati!" Dr. Karlovicz je končal svoj govor z navadnim poljskim geslom „Kochajmy się!" (Ljubimo se!) in s češkim: „Nedejme se!" Dà, ljubimo se, kajti samo v naši uza-jemni ljubezni bode moč in poroštvo boljše bodočnosti ; ne udajmo se. bratje, zbirajmo se okrog svoje drage matere Slave in ne dajmo si zatirati svojih narodnih pravic.
V imenu Hrvatov je ta večer govoril g. Polivka, slaveč iskreno bratovstvo med Čehi, Slovenci in Hrvati, to bratovstvo, danes tako lepo zasvedočeno, da bi ostalo vekomaj med nami in se razširilo na vse Slovane, v imenu češkega akademičnega društva pa g. Kronbauer. Velikošolec Kronbauer je v daljšem govoru omenjal naših slovenskih dijakov poudarjaje, kako je potrebno in važno za poznejšnje delovanje, da se že mlada srca združujejo. Slovenski dijaki so se začeli v zadnjem času pridno učiti češkemu jeziku. Od Cehov dobivajo češke knjige, iz katerih zajemajo silo , podporo in nadejo — v svoje usta-jenje. češki dijaki hočejo posnemati svoje slovenske to-varše. Krepčajmo se tedaj, dejal je g. Kronbauer, da bodete vi straža jugu, kakor bodemo mi straža severu, da si bode Slovanstvo moglo kedaj oddahniti." Svojo notranjščino nam je treba poznati, svojo duševno moč nam je treba krepčati, duševno se združevati : a to je mogoče samo s tem doseči, ako se učimo jezike in prebiramo književne proizvode svojih bratov. Tako in samo v tem znamenji bodemo zmagali.
Kar je o poletji žejnemu potniku hladna studenč-nica, to so bili našim dušam vsi govori, kateri so blažili naše najsvetejše in najblažje čute do Slovanov, do bratovske ljubezni. Preuzvišeni vladika Jos. J. Strossmayer pravi v svojem zahvalnem pismu do rodoljubov v Dalmaciji, ki so mu čestitali o njegovi sedemdesetletnici,
je prvo treba ljubiti Boga in širiti katoličanstvo; njim je vse jedno vsaka narodnost; narodnost ljubijo v drugi vrsti. Naj bi združevali ljubezen do naroda z ljubeznijo do Boga; naj bi nam bil uzor katoliški vladika Strossmayer! Ljubimo tedaj narod svoj , ljubimo brate svoje, saj sam vsemogočni stvarnik meri z našo bratovsko ljubeznijo ljubezen do samega sebe. Pod to zastavo stopimo, bodimo vsi ! Bratovska ljubezen se je predivno razvijala in utrjevala med nami v Pragi; temu je bila priča vsaka beseda, ki se je izgovorila v „Mešt'anski besedi". To je tudi posebno poudarjal gosp. Ivan Hribar, ko je napil zlati Pragi v slovenskem in češkem jeziku. V slovenskem jeziku je dejal govornik :
Dragi bratje !
Odpravili smo se iz slovenskih krajev v Prago , v ono Prago, katero ljubimo iz vsega srca. Prišli smo, da bi se v Pragi, v tem ognjišči češkega življenja in češke moči, z vami seznanili, da bi se seznanili ž njenimi krasotami in napredkom češkega naroda. Praga je zares slovansko mesto; to smo videli na vsakem koraku svojem in to vidimo tudi zdaj. Znana nam je Praga iz opisov, iz knjig in novin. To, kar smo zvedeli o njej, budilo je simpatije naše do nje. In moram priznati, da smo v vsem presenečeni, ker tega, kar smo videli in zvedeli, nismo pričakovali. Toliko dokazov ljubezni do našega naroda ; dokazov, katerih smo bili priče od meje pod Krkonoši in do tega središča češkega, je najdivnejše zasvedoče-vanje zavednosti češkega naroda. Verujte, da so nam solze radosti stopale v oči, ko smo videli toliko lepega bratovstva. Gore in reke nas delé, ali denašnji dan nam je pokazal, da je z duhom in srcem združeno , kar je razdvojila priroda na sever in na jug. Zahvaljujemo se glavnemu mestu kraljevine za vse naudušenje. Pri nas podajemo hleba in soli za dokaz gostoljubnosti , ali vi ste nam dali svoje srce. (Govornik sklene svoj govor v češkem jeziku.) Velecenjena gospoda ! Z veliko radostjo smo gledali, kako bratovski so nas pozdravljali vaši braje na svoji zemlji. Na vsaki postaji so nam izražala svoje simpatije društva, zbori, gospodje, gospe, dekleta, možje, stari in mladi. Češka Tfebova, Choceń, Pardubice, Kolin, Češki Brod so nas sprejeli v odprto naročje, a Praga nas pritiska na svoje srce. Praga ni samo caput régni, Praga je tudi srce češkega naroda. Dovolite, da temu staroslav-nemu mestu napijem iz globočine srca v imenu vseh nas, v imenu vsega naroda slovenskega : Vivat, crescat, flo-reat naša slovanska mati, naša zlata Praga!" (Dolgo trajajoče burno ploskanje in klici: „Slava slovenskemu narodu!" „Slava Pragi!")
Štev. 20.
Slovan. Kr
307
Nato stopi na oder g. Β en e š iz Amerike. G. Beneš je češki Američan in je obiskal letos s svojimi američan-skimi rojaki rojstno zemljo, zlasti zlato Prago, kjer so jih Cehi oberoč sprejeli. S toliko iskreno ljubeznijo in s tako polnim srcem niso še Cehi sprejeli svojih bratov. In kako bi tudi moglo biti drugače ? Iz Amerike so prišli pogledat svoje sorodnike, prijatelje in znance. G. Beneš je jemal slovo od nas in od Cehov, ker se bode tudi on skoro vrnil čez ocejan v Ameriko, kamor so že odšli njegovi tovarši. Posebno je naglašal, kako se je sam prepričal, da vežejo bratovske vezi vse Cehe, in zdaj se še Slovenci in Hrvati vežejo s Cehi ! Gospoda ! Z veseljem pojdem preko ocejana, ker sem videl, da se spaja, kar skupaj spada. Bratje in sestre, to je duh časa, kateri nas vodi v naših hrepenenjih. Veliki mož jugoslovanski mi je na mislih, mož, kateri goji v sebi misel o združenji Slovencev in Hrvatov. To je djakovski vladika J. J. Strossmayer. Bodi mu čast in slava ! Živio Strossmayer ! („Slava mu!" „Živio!"}
Slovenski dijak Žnidaršič se je zahvalil akade-mičnemu društvu. Zahvalil se je za požrtvovalnost, s katero Cehi pri Slovencih pospešujo, zlasti pri mladini, učenje češkega jezika. Slovenski in hrvaški dijaki so sklenili pobratimstvo, in zdaj s slovenskimi tudi češki tovarši. Živila slovanska uzajemnost! (Burno ploskanje.)
Slovenci so ta večer pripravljali posebno ovacijo svojemu predragemu prijatelju g. Janu V. Legu. Dolgo časa smo ga ta večer pogrešali v družbi, ker je g. Jan Lego kot ud odbora za naš sprejem imel ves večer sejo. Ko se je tedaj pokazal v dvorani, ustali so s svojih stolov vsi Slovenci in ga presrčno pozdravljali s klici: „Živio!" Velecenjenega češkega pisatelja in prvega zastopnika de-janjske slovanske uzajemnosti v Cehih, g. Jana V. Lega, uzeli smo v svojo sredo in se mu zahvaljevali za brezmejno požrtvovalnost, s katero podpira našo slovensko stvar. Gosp. Jan V. Lego je, kakor piše g. F. Ε. v Jelin-kovem „Slovanskem Sborniku" „pravym apostołem vzajemnosti českoslovinske". Mož jako izobražen v slovanščini, ves goreč prijatelj mladini, izbral si je za nalogo zbirati okrog sebe mladino, vzgajati jo in ji kazati pot, kako se ji je treba izobraževati v slovanskih literaturah. Blagodejni sad takega izobraževanja si lahko preračuna vsakdo. On izpodbuja češke dijake in jih podpira v učenji slovenskega jezika; tako jih seznanja z duševnimi proizvodi slovenskega naroda. Z njegovim prizadevanjem je mnogo slovenskih spisov preloženih v češčino, a mnogo čeških se prelaga v slovenščino. Ravnokar je gospod Jan V. Lego ustanovil v „Mešt'anski besedi" šolo, v kateri uči slovenski jezik ude „Me-štanske besede", Sokola in druge, kateri pridejo drugo leto k nam v Ljubljano. V Pragi se je že namreč osnoval odbor za priredbo posebnega vlaka v Ljubljano. Tiste Cehe tedaj, kateri se bodo udeležili tega potovanja, uči g. Jan Lego slovenski jezik. Tako se približujemo, pravi naš prijatelj. Gosp. Jan V. Lego podpira neumorno naše „Dramatsko društvo", a „Slovenska Matica" ga je za izredne zasluge, ki si jih je pridobil za njo, imenovala za častnega uda. Njegova je zasluga, da so bogati češki obrtniki že na stotine goldinarjev podarili na oltar slovenske domovine v imenu slovanske uzajemnosti. Slo-
venci so mu hvaležni za to plemenito, nesebično delovanje , in naš zgodovinar se bode spominjal njegovega imena v naši kulturni zgodovini z največjo častjo. Slovenski dijaki, katerim pošilja gospod Lego češke knjige, podarili so mu letos krasen album s fotografijami v znamenje globokega spoštovanja in iskrene zahvalnosti. Ta album mu je izročila posebna deputacija slovenskih dijakov, ki so potovali z našim vlakom v Prago. Malo je tako naudušenih Slovanov, kakor je g. Jan V. Lego; on je sicer bival tudi nekaj časa med Slovenci, in v kratkem času mu je tako jako omilil slovenski narod, da ga ljubi z vso dušo kakor svojega. Ko je tedaj gosp. Ivan Hribar napil g. Janu V. Legu, uzdignili so se vsi na-vzočni in klicali: „Slava Legu!" „Zivio Lego!" Dva Slovenca sta nato uzela slavljenca na roke in ga nosila po dvorani, a Slovenci, Čehi in Hrvati so ga srčno po-( zdravljali. In tudi mi želimo iz polnega srca, naj nam milostno nebo ohrani uzornega Slovana na mnogaja ljeta.
Ko se je g. Lego zahvalil, sklene ravnatelj g. Le-paf oticijalni del tega večera z naslednjim govorom: „Dragi bratje! Zemlje češke, slovenske in še druge, ki so danes pod žezlom habsburškega doma, bile so nekdaj spojene v vladikovini Metodovi. Ideja sv. Metoda je bila, da bi rasla in se širila naša uzajemnost. V njegovi vladikovini je gospodovala ravnopravnost; on je dajal Slovanom, do česar so imeli pravico, in ni jemal Nemcem, kar je bilo njihovega. Ideja Metodova, ideja jed-nakega prava, je ideja slovanska. Delajmo, da se uresniči v celem obsegu za vladanja Njega Veličestva cesarja Frana Josipa L, čegar rojstni dan praznujemo jutri. Naj živi naš cesar in kralj Fran Josip L, a pri njem ideja slovanska, jednako pravo vseh narodov cesarstva! Na te besede je vse navzočno občinstvo ustalo in pelo stoje cesarsko himno.
Pohod na Hradčane.
Dne 18. avgusta. Drugi dan smo že komaj pričakovali, da izide rumeno solnce in da o vshodu božjega solnca zapustimo svoja stanovališča in da si ogledamo vse imenitnosti praške. Neka tajna moč nas je gnala v Meštansko besedo, v kateri smo se zbirali. Meštanska beseda je bila naše shajališče ves čas našega bivanja v Pragi. In vsi smo prišli po osmih, vsi zadovoljni in blaženi. Pa kako ne bi bili zadovoljni? Občinstvo in časnikarstvo praško nas je jako iskreno sprejemalo na vseh potih, da nismo nikoli bili sami. „Pokrok" je naš sprejem v „Mešfanski besedi" opisal blizu tako le: „Veselo je bilo gledati, kako so se v „Mešt'anski besedi" slovenske dame družile s češkimi. Slovenski profesorji so posedli k češkim v kolo, a slovenski dijaki so si stiskali roke s češkimi. Franjevec, (Florentin Hrovat, vodja deške šole v Novem Mestu, ki je ravnokar izdal lepo knjižico: „Novomeško okrajno glavarstvo") v prosti redovniški obleki, z belim pojasom in s čislom, okrašen s cvetlicami in slovensko trobojnico, stiskal je roko češki mladini in s solzami v očeh izrekal svojo uteho o zavednosti češkega naroda. Isti „Pokrok" je o gosp. Simonu Gregorčiči pisal v številki 226 : „Simon Gregorčič, kaplan na Gradišči u Gorice, milaček
40
308
-3*   SLOVAN.
Štev. 20.
to naroda slovinského. Ze slovinskych, nyni žijicich bäs-nikiì jest Gregorčič nejvetši, jelio nejvroucnejši biskou k svemu narodu prodehnuté basne vnikaji mocnym učin-kem i do nejnižšich vrstev naroda a stàvaji se obecnym majetkem jeho. Pred dvéma lety prinesly naše „Kvety" podobiznu a životopis Gregorčiče, nedavno pak podala „Zlata Praha" ukàzky jeho vyteénych plodu. — Druhy velezaslouzily muž jest profesor na odpočinku J. Trdina, nejlepši vy[)ravovatel slovinsky a otec studenstva slovin-ského, jenž svemu narodu mnohou vybornou silu v mladeži vychoval. Nadalje je še „Pokrok" omenil drugih ličnosti, kakor g. Ivana Hribarja, našega lista „Slovan a" in njegovih sotrudnikov, kako je namreč „Slovan" goreč pospešnik slovanske ideje. Da bi „Pokrok" Cehe še bolj seznanil z Gregorčičem, priobčil je v večernem iz-danji, štev. 227., iz peresa Pr. R o h d č k a životopis Gregorčičev z naslovom: „Slovinsky bäs ni k Simon Gregorčič" in prevod njegove pesmi „Soči". Ali ne samo naši slovanski listi, tudi drugi izven Avstrije so poročali o našem krasnem bratovskem sprejemu v zlati materi Pragi. Ves časnikarski svet je pripisoval veliko važnost našemu prihodu v Prago, dobro vedoč, da se bode uzajemnost razširila tudi med druge Slovane, katerih sicer ni bilo omenjene dni v Pragi, ali kateri so gotovo z nami jednako čutili. Ni tedaj čudo, da so nas Cehi na vsakem našem koraku naudušeno pozdravljali ; ni tudi manjše čudo, da so nas sovražniki opazovali in zasledovali povsod in na vsakem kraji, kjer koli smo se pokazali.
Zvedevši naši rojaki po slovenskih pokrajinah, kako iskreno prijateljstvo se je utrdilo prvi večer med Cehi in nami, poslali so nam svoje brzojavne čestitke z Bleda, iz Pešte, Ljubljane, Gorice, Podgrada v Istri, Trsta, Ptuja in Maribora. V vseh brzojavib se je slavila bratovska uzajemnost slovanska.
Dasi nas je bilo malo, da smo se kakor kaplja v morji izgubili v tolikem mestu kakor je Praga, ali vender smo ulili Pragi čisto drugi tip. Okrašeni na prsih s slovenskimi trobojnicami, hodili smo po mestu, po ulicah. Vsi ljudje so nas prijazno pozdravljali : „Na zdar!" Samo malo kdo nas je zaničljivo pogledal po strani. To je bil Nemec. Bili smo prvič in le malo časa v Pragi, toda med češkim narodom smo se čutili kakor doma.
Do poludne ob devetih krenemo iz „MSšt'anske besede" po Ferdinandovi cesti; mimo Narodnega gledališča po obrežji Veltave dospejemo po Karlovem mostu na Malo stran ; po Ostruhovih ulicah jo zavijemo na kraljevski grad. In ko tako korakamo na Hradčane, srečavali smo civilne in vojaške dostojanstvenike, ki so se peljali iz cerkve. Praznoval se je namreč ta dan tudi v Pragi kakor po vseh mestih naše države rojstni dan presvetlega cesarja in vladarja našega. Dospevši na vrh, razgrne se pod nami vsa Praga v svojem veličestvu. Reka Vel-tava jo deli na dva dela, ali jo zato spajajo lepi mostovi. Najlepši so že bili opisani v „Slovanu", kakor tudi druge znamenitosti, zato ne mislimo opisavati Prage, in naj torej navedemo samo glavne stvari, katere smo videli. Zagotovilo se nam je namreč, da bode jeden naših sopotnikov opisal vse znamenitosti praške in svoj spis priobčil v knjigah  „Družbe sv. Mohorja".   Moj namen pa
tudi ni v tej knjižici opisavati Prage in podajati nje zgodovine, ker bi to bilo preobširno.
Taka si tedaj, zlata Praga ! Vsak kamen, na kateri smo stopili, je kos tvoje preteklosti. Ti si res češka. Nad 250.000 duš šteješ; med temi je tako ubogo malo Nemcev, da se izgube v tebi kakor kaplja vode v morji. Ti si res slovanska. Naši sopotniki so videli Dunaj, njegove prekrasne palače, kakeršnih je malo na svetu, ali zapustili so Dunaj hladnega srca; ta orjak nas je napolnjeval s spoštovanjem do človeškega napredka, ali ogreti nas ni mogel. Praga pa si je priborila naša srca; vse, kar smo videli, bilo je, kakor da bi se zamislili v davne čase slovanske zgodovine ; po cerkvah in po javnih mestih je zapisana zgodovina češkega naroda. Kako v kratkem času smo se seznanili s preteklostjo češkega naroda, ž njegovo usodo na Češkem. In imeli smo tudi izvrstnega tolmača g. Ekerta, ki nam je bil ves čas našega bivanja v Pragi zvest voditelj na vseh sprehodih, ki nas je opozarjal na vse znamenitosti. Mož je globok znalec češke zgodovine.
Najznamenitejši del zlate Prage so Hradćany. Tu je neki 440 sob. Na Hradčanih je stolna cerkev sv. Vida, v gotskem zlogu, in cerkev Sv. Jurija. V stolni cerkvi počivajo Sv. Sigismund ; tu so grobni spomeniki Breti-slava II. in Bofivoja II., kraljev Otakarja I. in IL, Rudolfa L, Sv. Janeza Nepomuka; tu se hrani meč sv. Stefana in sv. Vaclava in krona čeških kraljev. Zarad pretesnega prostora ni nam seveda moči našteti vseh znamenitosti, naj še torej vsaj navedemo najkrasnejše dvorane v kraljevskem gradu. Španska dvorana je največja na kontinentu; v nji gori 2300 sveč, meri pa 1035 □ m ; sezidana je bila za Rudolfa II. Tu so tudi bili dvorni plesi. Gospodje pevci ljubljanske čitalnice so stopili v sredo in zapeli „Lepo našo domovino". Kaj lepo se je razlegala po dvorani, da se je slugi kraljevskega grada, ki nam je razkazoval dvorane, jelo tajati srcé, ko je izza dolgo dolgo let spet slišal slovensko petje. Mož, rojen Slovenec, že se je postaral, in še od tistega časa, ko je zapustil domovino, ni več slišal slovenskega petja. V dvorani za kronanje so zapeli: „Otok bleski." Potem smo si ogledali nemško dvorano in še ostale, kakor tudi
S tisto, iz katere sta bila skoz okno 1. Ki 18. vržena Martinie in Slovata Ki metrov globoko. Kakor znano, pala sta na gnojišče in sta zdrava odnesla pete.
Ogledavši si še Belveder, krenili smo čez Brusko in po železnem mostiči mimo Rudolfina v svoja stano-vališča ali pa obedovat v gostilne.
Preveč smo bili utrujeni od mnoge hoje, tako da popoludan nismo mislili nikamor več iti, ampak smo se
] razkropili po mestu vsak po svojem potu. Nekateri naših sopotnikov so že prvi dan obiskavali lepe praške prodajal -nice, da bi kupili kak spominek svojim doma. Tudi naši kmetje so to priliko porabili. Jeden njih — star kmet — okrašen s slovensko trobojnico, stopi v prodajalnico češkega trgovca, in komaj da se pokaže v prodajalnici, pozdravijo ga komiji s prijaznimi besedami: „Zivili bratje Slovenci!" Povsod nas tako prijazno sprejemajo, pripovedoval nam je potem naš sopotnik, oh, kako je to dobro ljudstvo ; imajo nas radi, da jim mi te iskrene ljubezni ne moremo nikoli vrniti.
Štev  20
Slovan. k~
309
Dan se je polagoma nagibal li koncu, in mi smo spet mislili na to, da se moramo zbirati. Zvečer smo se imeli sniti v „Mešt'anski besedi." Ali ker je ta večer bila v narodnem gledališči slavnostna predstava na čast rojstnega dne presvetlega cesarja, šli so nekateri naših sopotnikov najprej v gledališče in še le po gledališči v „ Meščansko besedo." Zarad tega ni še ta dan mogla biti predstava v češkem gledališči na čast Slovencem in Hrvatom. Oblekši si tedaj črno obleko in ovivši si vrat z belim „hrvatom" (kravata je postala iz Hrvata) ; zavrgši vsaj za nekaj trenotkov s prs slovensko trobojnico, pohitimo tudi mi v gledališče. Dà, trobojnico smo morali utakniti v žep in smo se morali kot nepoznani ljudje „incognito" pokazati v gledališči. To je želel češke kraljevine cesarski namestnik baron Kraus, ki je rekel, ako se ta večer naredi kaka ovacija Jugoslovanom, da zapusti Prago ! Torej ako bi kdo lojalnim in zvestim Slovencem zaupil na rojstni dan njihovega cesarja: „Živio", pokazal bi s tem toliko nelojalnosti, da bi cesarski namestnik moral zapustiti Prago. In zato, da nas ne bi nikdo spoznal, šli smo brez vsega znamenja v gledališče veseleč se, da se bomo vsaj drug dan, to je v sredo, smeli v njem pokazati kot Slovenci.
Ostali naši sopotniki pa so koj zvečer šli v „Mč-štansko besedo." V „Mešt'anski besedi" je koncertovala na čast Slovencem civilna kapela g. Novaka „Obrazy češke hudby nejnovejši doby" od samega kapelnika, ki je v to skladbo uplel razne motive čeških skladateljev Smetane, Dvoräka, Hfimala, Blodka, Šeborja in dr. Ko-nečno je Novakova godba igrala „Po jezeru".
Pri ustopu v dvorano zaigrala je godba „Naprej", ki se je moral nekolikokrat ponavljati. Ta večer je tudi zato važen, ker je to prvič, kar so nastopili slovenski pevci v Pragi. Prvič je bilo, da so slišali Cehi naše vrle pevce, ki so s svojimi glasovi kar očarali češko občinstvo. Peli so pesmi: „Domovina, mili kraj", „Pozdravljam te, gorenjska stran," „Pod oknom", „Napoleon reče", „Tam stoji Ljubljanica". Pevovodja naših pevcev g. V. Valenta je nato nagovoril češke pevce kazaje na umetniško višino čeških napevov. V imenu „Kitnre" in „Hlabola", prvega češkega pevskega društva, se je zahvalil g. Ryba.
Ta večer je veljal samo češkemu in slovenskemu petju. Slovenski pevci so napravili ovacijo češkemu skladatelju Rozkošnemu, čegar „Popelka" se je ravno ta večer pela v gledališči. Ko je namreč godba igrala jedno njegovih skladeb in ko so pevci „Kitare" zapeli: „Kvete ruže, kvete," ustali so vsi pevci, slovenski in češki, in zapeli g. Rozkošnemu: Mnogaja ljeta!
V mestni zbornici kraljevskega glavnega mesta
Prage.
V sredo, dne 19. avgusta Zbravši se po osmih zjutraj v „Mešfanski besedi", kjer nas je že pričakoval češki odbor, napotili smo se in corpore po Prokopih in po Železni ulici v mestno zbornico kraljevskega glavnega mesta Prage, kjer je že bil napovedan naš prihod. V vestibulu so nas čakali udje mestne zbornice, ki so nas pozdravili z naudušenimi klici : „Živio!" in „Slava!" in so nas provedli do predsedništva.
Tukaj nas je pričakoval župan gosp. dr. T. Černv in nas odvedel v primatorsko dvorano, kjer nas je pozdravil v imenu mesta z naslednjimi besedami, polnimi domovinskega ognja in srčne ljubezni do nas. Gosp. dr. T. Cerny je mož v najboljših letih; bil je z nami celo prijazen in postrežljiv, goreč Slovan z dušo in telesom ; kar je kot župan zasvedočil o vsaki priliki. Pozdravil nas je tedaj s temi presrčnimi besedami :
Velecenjeni bratje ! Iz daljnjih krajev svoje domovine, od obale sinjega jadranskega morja prihajate obiskat našo kraljevsko češko Prago, da si razven drugih znamenitosti ogledate tudi naš monumentalni hram Muz, tisti tempelj Muz, ki si ga i je naš narod postavil sam s svojo pridnostjo in s svojo požrtvovalnostjo. Meni je v čast pozdraviti Vas, bratje, v ti zgodovinski zgradi, staroslavni zbornici, katera je bila priča tolikih veselih dogodkov našega naroda in ob jednem žal tudi mnogih nezgod, katerih je brezštevilno zadelo naš narod. In vse te nezgode smo mi moški prenašali.
Vi ste, dragi bratje, kakor mi, najdalje postavljeni na mejo tujih narodov.  Mi, kakor vi, moramo zmeraj stati na straži in se boriti neprenehoma v trdem boji za svoj j obstoj,  za ohranitev svojega materinskega jezika in za obrambo vsake pedi naše zemlje.   Zatorej se ni čuditi, [ da se z uzajemno ljubeznijo drug drugega oklepamo kot . pravi bratje, da skupno čutimo vse jade in veselje,  katero nas dohiti, in da je vsa naša borba samo za ohranitev naše narodne samostalnosti.  Jaz vam želim, bratje, popolno in skorajšnjo dosego vseh  vaših teženj in namenov in Vas vse pozdravljam najsrčnejše v imenu kraljevske Prage, zagotovljaje Vas naše bratovske, prave slovanske ljubezni
Zupanove iskrene besede so jako naudušile vse Slovence in Hrvate, da so se mu vsi zaporedoma poklonili in se mu zahvalili z gromovitimi klici : „Slava zlati Pragi !" in „Živio župan dr. Cerny!" za tako krasne besede, s katerimi nam je zasvedočil svojo slovansko ljubezen. Gotovo je ta trenotek v mestni zbornici bil jeden najlepših našega bivanja v zlati Pragi, da se ga bodemo vsi vedno najrajši spominjali.
Ko se je naudušenje nekoliko utišilo, zahvalil se je mestni odbornik ljubljanski g. Ivan Hribar z ginjenim glasom tako le :
Velecenjeni gospod župan ! Zahvaljujemo se Vam, velecenjeni gospod župan kraljevske, zlate in slovanske Prage za sijajni, bratovski sprejem, kateri ste nam priredili v tem glavnem mestu slavne češke kraljevine, da nam ne bode nikoli izginil iz naših src. Ta lepa, zlata, slovanska Praga je v najnovejšem času postala Meka vseh Slovanov, kateri so Vas, bratje, prišli obiskat iz vseh slovanskih pokrajin v Avstriji, z Ogrskega, Hrvaškega, Poljskega, dà še celo iz prekoocejanskih dežel daljnje Amerike, da bi se razveselili j na vašem zvestem slovanskem srci, katero bije z jednako ljubeznijo za vse slovanske rodove, veseleč se njih uspehov in tožeč o njihovi nesreči. Mi Slovenci, kateri smo v Avstriji najdalje na jug postavljeni, borimo se neprenehoma, da bi si ohranili svojo narodnost.   Tudi mi
310
Ha*   $LOVAN.   ^
Štev. 20.
smo se ravno tako kakor vi prebudili iz teškega spanja na isti čudoviti način, po vzgledu, kateri ste nam vi dali, in mi se nadejamo, da konečno dosežemo pripoznanje naših pravičnih prizadevanj. Prišli smo v vašo Prago, katero pravljica iz starodavnih časov imenuje „Zlato Prago", o kateri vsi slovanski rodovi govore le s spoštljivostjo, da bi videli spomenik, kateri si je sezidal vaš narod o svoji požrtvovalnosti. V imenu Slovencev in Hrvatov se vam. velecenjeni gospod župan, presrčno zahvaljujem za sijajni sprejem, želim češkemu narodu najboljšega uspeha in vam kličem iz globine srca gromoviti „Zivila zlata Praga in njen župan!"
„Zivila Praga!" in „Slava g. Černemu!". Nato je g. župan koj vprašal slovenski odbor, kje je g. Simon Gregorčič. Naš pesnik je stal čisto v zadnji vrsti, zatorej je pisatelj teh vrstic peljal g. župana k našemu pesniku ter mu ga predstavil. Jako me veseli, dejal je g. dr. Cerny, da Vas tudi osebno vidim, ko so mi Vaše krasne pojezije že znane. Oba si stisneta roke in g. S. Gregorčič se prijazno pokloni. Predstavili smo še g. županu ostale naše sopotnike, potem pa smo si ogledali dvorane starodavne praške zbornice. Vodil nas je sam župan s svojimi svetovalci; pridružil se nam je tudi za tolmača mestni tajnik gosp. dr. Mały, V krasni dvorani, kjer imajo praški mestni očetje seje, naredili so naši pevci srčno ovacijo g. županu. Zapeli so namreč njemu na čast pesem „Otok bleski." Iz te dvorane smo prišli v staro dvorano, kjer so nekdaj bile seje. Tudi tukaj so zapeli slovenski pevci „V gorenjsko oziram se skalnato stran." Oba gospoda, dr. Cerny in dr. Mały, sta nam še razkazal a vse ostale dvorane, in naposled, ko smo zapuščali dvorano, videli smo še znano astronomsko uro, katero smo že prej opisali v „Slovanu". Kot spomin na obisk mestne zbornice smo dobili knjižico: „Pruvodce po radnici staroméstské."
Pri odličnem domoljubu χ. V. Naprstku.
V sredo, dne li), avgusta.
Potem smo šli v Tinsko in rusko cerkev ; odtod pa v Rudolfin u m. Rudolfinum je lepa nova zgradba, v kateri je konzervatorij, glasbena višja šola, slikarska šola z galerijo slik. Tu nam jesam prof. Josip Poerster, brat našega Antona Foersterja, prvi češki organist, igral nekoliko slovanskih melodij na velikanske orgije. Gospoda prof. Josipa Foersterja tiste dni ni bilo v Pragi, in je zategadelj nalašč prišel v Prago, da bi nas s tem počastil.
Po dvanajsti uri krenemo iz Rudolfina v obrtni muzej v hiši „U Halänku." Na muzeji so vihrale češke zastave, a spodaj pri vratih nas je pričakoval jeden naj-odličnejšili domoljubov čeških, gospod Vojta Näprstek s svojo ljubeznjivo soprogo. Oba sta nas presrčno sprejela in nas odvela v muzejske dvorane, kjer smo si vse stvari natanko ogledali. Po vseh sobah so bile domoljubne dame američanskega kluba, katere so tu vsak dan in razkazujejo ljubeznjivo obiskovalcem muzeja vse znamenitosti. Vse so še prav mlade in zgol iz čistega domoljubja do češkega naroda posvečujejo svoj čas dobri stvari. Mä uctä, panové Slovenci ! Na zdar, dragi bratfi! S temi
prijaznimi besedami so nas pozdravljale v svojih oddelkih, in solze radosti so jim trepetale v bistrih očeh videč pred seboj teško pričakovane brate. Sicer pa so mirno, brez hrupa in ponižno opravljale svojo službo v svesti si velikega in važnega poklica svojega. Zadnja soba, katero smo obiskali, je bila muzejska čitalnica. Bogata knjižnica je vsakemu o vsakem času v rabo. V čitalnici nas je že pričakovala gospa Nàprstkova. Pogostila nas je s pravimi češkimi „kolači", a gospod V. Näprstek s pravo „melničino". Za preljubeznivi pozdrav se je zahvalil g. Ivan Hribar. Nato so zapeli pevci nekoliko slovenskih pesmi, katere so se tako jako prikupile uzorni Čehinji, da je naprosila naše pevce, da ji prepise omenjenih pesmi pošljejo v Prago, da se jih bodo tudi Cehi naučili peti.
Prijazne hiše Naprstkove nismo mogli zabiti ves čas svojega bivanja v Pragi. Do solz so ganili vsi ti prizori bratovske sreče, in gospa Nàprstkova si je ves čas od veselja otirala solze. Rekla je, da je vse češko, kar nam daje : češke kolače in melniško vino dajejo Cehi vsakemu gostu po staročeškem običaji. V ti hiši je brezmejna gostoljubnost, kdor koli pride in obišče muzej, vsakemu se postreže z jednako ljubeznjivostjo. In takih gostov ima Nàprstkova hiša vsak dan dosti, in čim več jih je, bolj sta zadovoljna in srečnejša sta gospodar in gospodinja. Slovenci in Hrvati ne bodo te rodovine nikoli zabili. Se drug dan, ko je bil odbor za priredbo vlaka pri županu dr. C er nem, pozdravili smo iz mestne zbornice po telefonu g. Näprstka in njegovo soprogo, in ona odgovorila sta nam in nas povabila, kedaj da spet pridemo. In obiskali smo spet Näprstkov muzej, od koder smo si vzeli s seboj najlepše spomine. Torej Bog živi, ohrani in blagoslovi to slovansko rodovino !
One Slovence, kateri so dne 19. avgusta obiskali Näprstkov muzej in se niso mogli načuditi zlatemu ro-doljubju Naprstkove rodovine, bode gotovo zanimalo zvedeti, da bode prekrasna in draga zbirka Nàprstkova v kratkem času dobila svoje stanovanje. Umrla mati sedanjega lastnika hiši „U Halänku", gospa Ana Nàprstkova, določila je že v svoji oporoki, da se ima v ta namen sezidati hiša „U Cerného orla" na Pofiči v Pragi, a nje sin Vojta spoznavši, da bi ti prostori ne zadoščali za primerno in dostojno umeščenje cele zbirke, odločil se je sezidati na svoje troške posebno poslopje. In stavba tega poslopja se je začela dne 30. avgusta. Rodoljubi češki so sicer želeli, da bi se bil temeljni kamen za to v kulturni zgodovini češkega naroda tako znamenito poslopje slovesno položil, a požrtvovalni gospod Vojta Näprstek je to odbil. In tako se je položil temeljni kamen obrtnemu muzeju na Betlémskem namesti le v navzočnosti Naprstkove rodbine in delavcev. Prvo lopato prsti je vzdignil dr. Rieger v imenu češkega naroda, drugo župan dr. T. Cerny v imenu mesta Prage in tretjo Vojta Näprstek v imenu svoje rodbine in na tujem živečih Cehov. Tako je bila cela slovesnost končana, in poslopje se je začelo zidati, poslopje, katero je posvetila češkemu narodu požrtvovalnost in rodoljubnost jednega člana njegovega. Kaj to pomeni, spozna lahko vsak, ki ve, da drugje jednaka poslopja zidajo države.
Štev. 20.
-χ Slovan- k-
311
Banket na čast slovenskemu pisatelju Matiji Ma-
jarju.
V sredo, dne 19. avgusta.
Še ko smo se peljali v Prago, izprožil je nekje na potu med Dunajem in Brnom g. Ivan Hribar lepo misel, da ne smemo, ko pridemo v zlato Prago, zabiti svojega dragega rojaka in zaslužnega pisatelja preč. g. Matije Maj ar j a Ziljskega. Rekel je tedaj, da povabimo blagega rojaka k sebi in da mu napravimo banket na čast. Matija Majar je jel že leta 1846. politično delovati kot kapelan celovške stolne cerkve. Znana peticija slovenska 1. 1848., osem članov obsegajoča, njegovo je delo. Razven tega je vse svoje življenje posvetil literarnemu delovanju. Vse svoje življenje je posvetil slovanski ideji, katera mu je bila voditeljica. Takrat tedaj, ko še mnogi naših rojakov ni pojmil slovanske ideje, bil je on jedini in najbolj goreč apostol njen. Njegov idejal je bilo, da bi se vsi Slovani približavali. V ta namen je izdaval „Slavjana" in slovnico, v kateri je učil, kak uzajemni jezik bi morali pisati. Najprvo je namerjal doseči zbli-ženje jezika slovenskega z jezikom srbskohrvaškim. Ideja sama je velike hvale in slave vredna ; pospeševala je znatno slovansko uzajemnost. Seveda pot, po kateri je to Majar želel doseči, ni bila prava. Žal, da pri svojem plemenitem, nesebičnem delovanji ni mislil na se in na svoje stare dni. Starcu so jele oči temneti. Brez podpore doma, da ne bi mogel pri nas živeti, odšel je v slovansko Prago, kjer so ga bratje Cehi gostoljubno sprejeli in ga preskrbeli za bodočnost. V Pragi tudi išče zdravila in pomoči svojim bolnim očem ; zdravi ga znani češki okulist dr. Schoebel. Matija Majar je tudi mogel iti na Dunaj, kamor je imel bliže, ali on hoče umreti in počivati v slovanski zemlji.
Ob dveh popoludne se je začel banket v hotelu pri „Saskem dvoru." Na ta banket so bili povabljeni odborniki praškega pozdravnega odbora in zastopniki češkega časnikarstva, zlasti teh listov: „Narodnih Listov", „Pokroka" in „Politik". V lepi dvorani nas je bilo nad sto banketovcev. Sam Matija Majar ni mogel priti zarad bolnih oči, dasi je posebna deputacija šla z vozom ponj. Ti deputaciji je zagotavljal, da se nas veseli in da je vedno v duhu med nami, in ji je izročil pismo, v katerem se je zahvalil za toliko čast. Četudi je tolikodane slep, vender ga je pisal sam s svojo roko, in zato to pismo hranimo kot dragocenost.
Prvi je poprijel za besedo preč. g. župnik J. Mo-dic in je nazdravil slavljencu:
Dragi bratje Čehi, Hrvati in preljubi rojaki moji Slovenci ! ki zastopate vso milo našo Slovenijo. Tisoč dolgwi In še več let je preteklo, odkar sta prišla solunska brata sv. Ciril in Metod med Slovane. Sveta brata sta dve svetli zvezdi na obzorji slovanskem. Za Bogom sta onadva največja dobrotnika vsemu Slovanstvu. Donesla sta Slovanom dve dobroti: sv. vero Kristovo in sladko materino besedo pri očitni službi božji.
Zdaj se je začel za Slovane čas napredka in pro-svete. Slovanska liturgija se je veselo glasila po božjih hramovih. Sloveni so bili veseli slišati velika čuda božja v svojem materinem jeziku, piše ruski letopisec, stari
Nestor. Sloveni so bili jedini, zložni, srečni. Bila je zlata doba Slovenstva. Pa le kratek čas. Nemila usoda jih je razcepila. Nastala je nezloga ; neprijateljem je bilo lahko pogaziti Slovane. Posebno Slovencem se je slabo godilo. Slovenska liturgija se je odstranila ; slovenski jezik je bil zaničevan, ne samo v cerkvi, nego tudi v javnem življenji. Slovenija je gorke solze točila, in še zdaj si jih ni otrla, zlasti pri nas na Štirskem in Koroškem. Gospoda moja! To so vam bili tožni časi! To so vam bili časi zloglasnih V i h i η g o v, duhovnih in svetnih.
Toda Hrvat pravi : Svaka sila do vremena. Slovanom je prisijalo milejše solnce, toplejši veter jim pripiha. Ustali so novi apostoli slovanske ideje in uzajemnosti.
I Ustali so buditelji slovanskih narodnosti. V Čehih Jung-
I man, Šafafik, Palacky; v Hrvatih slavni Gaj in v Slovencih : Na Kranjskem Vodnik, Preširen, Bleiweis ; na Koroškem Jarnik, na Štirskem nepozabljivi škof Slomšek. Slomšek je za probujenje Slovencev ne samo na Štirskem, nego tudi na Kranjskem, Koroškem, sploh po vsem Slo-
I venskem toliko storil, da zaslužuje biti imenovan drugi Metod slovenski. In na strani slavnega Slomška je vedno deloval naš slavljenec g. Matija Majar Ziljski. On je bil ljubljenec Slomškov. Z besedo in pismom je budil
I Slovence kličoč jih, naj ustanejo iz dolgega spanja. Majar je jeden najvrednejših in najzaslužnejših buditeljev slovenskih. On je ogromno veliko storil za idejo uzajemnosti slovanske. Bog živi, ohrani in blagoslovi g. Matijo
j Majarja še mnogaja ljeta ! Ko je še govornik želel, da bi slavljenec skoro ozdravel, sprejeli so navzočni ban-ketovci zdravico jako naudušeno kličoč: Bog živi Majarja! a pevci ljubljanske čitalnice so zapeli „Mnogaja ljeta!"
Nato je pisatelj teh vrstic prebral slavljenčevo pismo, v katerem svojim rojakom izreka hvalo za ovacijo. Pismo slove:
Slavnostnemu odboru ! Lepo se zahvaljujem za čast, da ste me povabili na svečanost. Oprostite, da ne morem priti; ali jednako se z vami veselim in radujem. Celo življenje svoje sem se trudil, v vseh svojih spisih in knjigah, katere sem na svetlo dal, da bi se slovanski jeziki približevali in da bi se slovanska plemena bližje spoznala. To se zdaj godi in me neizrečeno veseli, zato: Slava Bogu na nebu in mir ljudem na zemlji, kateri so dobrega srca! Na zdar in slava Vam, panové vlastenci Čechove, in vam, domorodni Slo-j venci !
V zlati Pragi, dne 18. avgusta 1885.
Matija Majar Ziljski, s. r.
To pismo je pisal Majar sam s svojo roko bolj po pameti in tipajoč, ker se vidi na papirji, kako se vrste križajo in so nekatere besede daleč na razen ; vender so vse besede jako čitljive. Pismo svojega slavnega rojaka so si ogledavali vsi navzočni Slovani z veliko spoštljivostjo.
Anton Trstenjak je napil češkemu časnikarstvu blizu tako le : J
Velecenjena gospoda !
Jako tožne čase je preživel slovenski narod, čase, v katerih bi bil vsak drugi narod poginil. Nismo se v šolah smeli oglašati slovenski in tudi ponašati se nismo
312
-zw   OLOVAN.   ·<-
Štev. 20.
smeli s svojim slovenskim imenom. Tlačeni, zatirani in zaničevani smo preživeli tudi to dobo. Tudi nam je napočila zora, doba probujenja, začeli smo se zavedati sebe, svojega Slovanstva, čemu je najlepša priča naš prihod v Prago, ko si podajemo roke z vami Slovani in si tako utrjujemo uzajemnost. Tukaj smo danes zbrani zastopniki raznih slovanskih plemen, Slovenci, Hrvati in Cehi, kateri se čutimo vsi ude velike slovanske rodovine. In komu se imamo zahvaliti za to probujenje?
Dragi bratje ! Velemoči so, katere s človeštva odtr-gavajo sužnji jarem ; velemoči so, katere brez prelivanja drage človeške krvi osvobajajo narode. Te velemoči niso mnogoštevilne, mogočne armade, in vender imajo prvo mesto v kulturni zgodovini. Ta velemoč je časnikarstvo. Časnikarstvo je pri nas Slovencih (Novice) odgojilo hrabre
junake, kateri so po vseh slovenskih pokrajinah budili slovenski narod ; ono nam je prižgalo prvo luč naše slovanske zavednosti. V naši sredi imamo danes tudi zastopnike češkega časnikarstva, katero s svojo važnostjo in izobraženostjo more tekmovati z vsemi narodi v Evropi. Češko časnikarstvo ima z nami jednake namene: širi spoznavanje slovanskih narodov, širi blažilne ideje, s katerimi preporaja društveno življenje. Blagor domovine, blagor vsega Slovanstva, bratovska uzajemnost vseh Slovanov, te zlate besede so zapisane že od nekdaj na neomadeževanih zastavah češkega časnikarstva. Torej naj živijo zastopniki češkega časnikarstva, naj živi veliki češki narod ! (Gromovito ploskanje.) Slovenski pevci so spet zapeli pesem.
(Konec prihodnjič.)
Na Vel
(O^eško se nam je bilo izviti materi Pragi iz ljubečega Kj objetja. Saj je bilo tako prijetno v zlatem njenem "J krilu. Brat je našel brata — zaničevani, trpko preganjani Slovenec krepkega junaka Čeha. V pričo ponosnih Hradčanov in sivega Višegrada, v pričo divnega narodnega gledališča sta si z desno v desno segla in prisegla : Boj za Slovanstvo do poslednjega diha! Boj proti skupnemu sov ragu! — Bratovski shod praški je najimenitnejši dogodek letošnje tisočletnice Metodove v Slovencih.
Poslednja nas je izvabila v slovansko „Palestino", v one svete kraje na Moravi, kjer sta naša sv. apostola Ciril in Metod ustvarila slovansko idejo, idejo jedinosti v knjigi in v cerkvi. Iz Prage gredoč smo hiteli na Velegrad — na grob sv. Metoda. Nekateri so krenili tje čez Olomuc , večina pa je šla na Brno. Romali smo v manjših družbah. Nekateri Slovenci — med nami duševni prvak naš vč. gosp. Simon Gregorčič ter prvoboritelj istrski g. Slavoj Jenko — in jeden Hrvat smo se izročili mešancu, odhajajočemu iz Brna malo pred C. uro zvečer. Za drugo postajo se nam je jel odpirati pogled na razsežno slavkovsko polje. Zamišljeno je zrl tje na to r .odno ravan pesnik, ki je pel :
„Krvavo poljé! brezmejno gorje
Rodilo si ti ! Ker lilo si ti. ker pilo si ti Potoke krvi !
Ni mi treba omenjati, da so se pred 80. leti bili tu trije cesarji. V potokih je pila kri vsa Moravska. Skoro ni dežele, katera bi videla več sovražnih rojev. Teptali so jo in pustošili Obri, Nemci, Mažarji, Tatarji, Turki, Švedi, Francozi. Nesrečna je še danes. Blagostan ji izpodjeda nemški Zid . . . Pozno v noč smo dospeli v Pferov.   Kdor  je citai  kdaj  životopis Jana Amosa
e g r a d u.
ι Komenskega. spominjal se bode, da je bil ta slavni pedagog nekaj časa voditelj pferovskih šol. Zal, da si nisem mogel ogledati spomenika, ki so mu ga postavili tu moravski učitelji leta 1872. Iz Pferova nas je po jedno-urnem prestanku zanesla severna železnica na jug. Bilo je že čez polnoči, ko nas je vzdramil sprevodnikov klic: Uherské Hradište! Ob uri duhov smo korakali po slabi, od deževja spolzki stezi med njivami in travniki proti Velegradu. Pridružil se nam je bil romar Slovak, čegar korenjaški udje so bili poviti v krasno narodno nošo. Vodil nas je prijazni velegrajski logarski pristav, vračajoč se domov z železnice. Prišedšim skozi malo le-sovje zabelisa se nam v poltemi — Velegrad. Voditelj potika na dveri velikanskega poslopja. Tedaj nam je j pretresel strah kosti, kaj, če šina iz nemili, tajnostnih i teh prostorov tista bleda, mrtvaška kuga z votlimi očmi in suhima rokama, tista grozna kuga, pred katero so nas s povzdignenim glasom svarili c. kr. beriči pred našimi slovenskimi cerkvami. Gorje nam! — „Dobro! dobro!" oglasijo se tovarši, zagledavši namesto smrtnice kuge vele-grajskega vratarja , ki nam je šel odpirat vrata v zaže-ljena prenočišča. V zvoniku je bilo dve. —
Na Velegradu 24. avgusta zjutraj. Pred menoj je velegrajska cerkev, na desno obširna samostanska zgradba. Kakor dva čuvaja stražita božji hram dva mogočna zvonika ob njegovem pročelji. Veže ja ščit, iznad katerega se dviga znamenje sv. križa. Lepo si je nakitila cerkev obličje. Zaljša jo devet svetih kipov v pročelji, med njimi sta sv. Ciril in Metod. Nad vsemi kraljuje Mati božja z Jezusom. Nad vratmi je grb Moravske in Češke.
Zavzel sem se, stopivši v cerkev. Presenetila me je ta pisana, na videz neskladna zmes, topeča se in trepetajoča v žarkih jutranjega solnca, ki je posijalo skozi
Štev. 20.
-»·   SLOVAN.   ^
313
barvana okna. Čudil sem se ti bujni renesansi, s katero se druži tu pa tam stari romanski zlog. Kar mi seže v roko ljubljanski narodnjak, ki se je bil od slovenskega krdela v Pragi odtegnil v Krakov in v Opavo. Po cerkvi doli pa pride v mašni opravi duhovnik — dvojni duhovnik, najblažji pesnik slovenski Simon Gregorčič. Zavil je v kapelo sv. Metoda. Ko je daroval ondi presveto daritev, razunele so se nam slovenske duše v iskreni molitvi. Spominjali smo se največjega trpina med narodi; prosili smo, naj mu vladar svetov prikrajša sužnje dneve. In ko smo se ozirali gori po stenah, srečavali smo krasne prizore iz življenja onega, komur je posvečena kapela. Na veliki oltarni sliki krščuje sv. Metod češkega vojvodo Bofivoja Desna stenska slika na presno predstavlja nam beg Metodov iz Rima. Hoteč izpolniti materi željo, polastil se je skrivaj trupla Cirilovega, da ga odpravi domov v Solun. Toda na poti mu obtiči voz ter se ne gane. Zdajci dvigne mrtvi Ciril roko ter pokaže nazaj proti Rimu. Sv. Metod se nemudoma vrne in položi brata v prejšnjo rako v cerkvi sv. Klemena. Na oboku je upodobljen sv. blagovestnik v nebeški slavi. Leva kapelina stena nam predočuje kronanega meniha na mrtvaškem odru. To je sin moravskega kralja Svetopolka — Sve-topolk II. Ko so bili Nemci in Mažarji razdejali Veliko Moravsko, pobegnil je na samotno skalovje blizu Zobora na Nitranskem, kjer je bil že poprej založil cerkev in samostan. Ondukaj je živel kot preprost menih. Nikdo ga ni poznal. Razodel se je še le na smrtni postelji.
Preveč bi se razširil spis, ko bi opisaval kapelo za kapelo — vseh je 17, štiri ob sredi tik križišča nimajo oltarjev, ker so zagrajene s korskimi stoli. Omeniti hočem samo kapele sv. Cirila, nasproti Metodove. Z oltarja gleda zorni obraz modrijana blagovestnika, ozna-njajočega Slovanom sv. vero. Oberoč je bil sprejet na Velegradu z bratom Metodom. Slovesen jima je bil uhod v Rastislavovo mesto. Tega nas živo spominja slika na desni steni. Na nasprotni podobi so zbrani slovanski velmožje krog kraljeve mize. Gosti jih sam Svetopolk. Daleč proč čepi sam za se češki knez Bofivoj. Maliko-valec je še, zato ga je posadil kralj na sramotno mesto. To ponižanje pa ljubeznjiva beseda Metodova ga je nagnila, da se je udal ter sprejel sv. vero.
V dnu latinskega križa, katerega podobo nosi vele-grajska cerkev, žari veličastni veliki oltar Bogorodice v nebo uzete. Że pred tisoč leti ji je bila posvečena stolna cerkev Metodova. Oltarna slika je delo jezuvita Raaba, ki je živel v preteklem stoletji na Velegradu. Nadkriljuje jo „golobeek bel z nebes leteč" — sv. Duh. Gori v vrhu pa stoluje Bog Oče. Popolnoma me je očaral spodnji del oltarja — tabernakelj — kerubina — menza, stebriči, haut-reliefi in tlak pod njo : vse ti je od karar-skega marmorja in ovenčano z mozajiko, vse je dovršeno umeteljno. Zanimive so skupine pod oltarjevo ploščo, katera je iz jednega samega kosa marmorja. Prva nam predočuje slovo sv. Cirila. Brata se ljubo objemata. Ciril naroča: „Neopuštej, bratre, Moravany dobre" (napis pod podobo; slov.: „Ne zapuščaj, brate, dobrih Moravanov !"). Najkrasnejša je draga skupina : slovo Metodovo od ovčic. Poslednjikrat dviga sv. roki, da jih blagoslovi. Prosi jih:
„Deti, bdéte u mne až do tfetiho dne!" (Napis nad reliefom, pod njim nemški — ne bodi ga treba!: „Wachet, Kinder, bei mir bis zum dritten Tage".) Na tretji podobi izroča papež Hadrijan II. sv. Metodu „pallium" t. j. znamenje nadškofovske časti. O tem govori latinski (!) napis od spodaj. Lepšega daru ni mogel podariti olomuški nadškof kardinal Friderik Fürstenberg velegrajski cerkvi, nego je dragoceni veliki oltar. Stal je 36.000 gld. Izklesal ga je umeteljnik Steinhäuser 1. 1864. v Rimu.
Na evangeljski strani blizu presvetišča stojita kipa sv. Cirila in Metoda. To je sadrov uzorec, po katerem je izvršil češki kipar Max prekrasni marmornati sobi sv. blagovestnikov, kateri je daroval pokojni cesar Ferdinand Tinski cerkvi v Pragi.
Vrlo so se obnesli olomuški bogoslovci. Več let so po malem nabirali med seboj. Nabrali so celih 3000 gld. Za to lepo vsoto so kupili o letošnji tisočletnici velegrajski cerkvi notr krstni kamen, kateremu ni kmalu jednakega. Spodnji del je iz kararskega marmorja, na umeteljno izrezanem pokrovu pa se vrste podobe svetnikov, med njimi sv. Ciril in Metod.
Najlepši dar je došel leta 1881. velegrajskemu svetišču iz Rima. To je neprecenljivi biser, kateremu se ginjeni klanjajo slovanski romarji ter se srečne štejejo, če jim je dano, poljubiti ga. To je ostanek podlaktice desne roke Ci rilove — one preblažene roke, ki je odprla Slovanom s ključem novoizumljenih črk vrata v tempelj omike ter jim podala dovršeni prevod sv. pisma. To dragocenost je hranil poprej rajhraški samostan na Morav-skem. O slovanskem potovanji v Rim so jo podarili sv. očetu. Lev XIII. je spoznal istinitost svetinje. Razdelil je sv. kost na pet delov. Jeden del je poslal na Velegrad, kjer se izpostavlja vernikom o velikih slovesnostih v dragocenem relikvijarji na oltarji sv. Benedikta. —
Tik cerkve na zapadno plat je nekdanji samostan in v njem refektorij. Namesto nekdanjih gostoljubnih samo-stancev gospoduje tu podjetni restavratér. Tu smo zaju-trkovali. Zanimala nas je med drugimi nastropna slika: Velegrad, kakeršen je bil pred 200 leti. Poleg sv. Cirila in Metoda ter sv. Benedikta sta izobražena na nji utemeljitelja samostana Vladislav Henrik in Pfemysl Otakar. Prvi je poklical semkaj leta 1198. menihe cistercijane, drugi pa je potrdil ustanovo samostana. Oba sta pokopana v velegrajski cerkvi v kraljevski kapeli. Prva samostanska cerkev je bila posvečena tu leta 1228. Teško jo je zadel dvakratni požar leta 1687. in leta 1718. Po prvem so jo okrajšali (sedanja meri 85 metrov dolgosti, 23 metrov širokosti, v križi 34 metrov širokosti). Leta 1784. je pregnal cesar Josip II. cistercijane, in velegrajski samostan je postal državna last. Pozneje ga je kupil baron Sina, čegar potomci so ga leta 1883. prodali olomuški katoliški podporni družbi. Zdaj biva v njem župna duhovščina, oskrbnik, pošta, šola. Po tibotnih samostanskih prostorih nas je vodil prijazni velegrajski kooperator g. Jan Vychodil. Pokazal nam je romarsko prenočišče — na stotine jako čedno opravljenih postelj. Vodil nas je v knjižnico, kjer je čuda slovanskih časopisov (tudi nekoliko slovenskih je bilo vmes) ; med inojezičnimi sta celo dva turška.   Poklonili smo se g. dekanu Vykydalu,
312
~žw   SLOVAN.    <-
Štev. 20.
izdajatelju „Sbornika velehradskega" ter zapisali imena v spominsko knjigo.
Gredoč v Cirilko smo si ogledali do 2 metra globok odkop ob apsidi velike cerkve. Iz romanskega zloga apside in zlasti iz oblike letos odkopanih pritličnih okrasov, katere je  poprej  zakrival  večstoletni  zemeljski  nanos, sklepajo, da je ta del cerkvene zgradbe sezidan v X. stoletji. Stara je tudi kapelica, oddaljena kakih 50 korakov od glavne cerkve; to je Cirilka. Moravsko ljudstvo ljubi to preprosto gotsko svetišče.  Pripoveduje si o nji razne pravljice. Tu sta baje maševala sv. apostola. V taki obliki, kakeršno kaže Cirilka, je neki hotel sv. Metod zgraditi večjo cerkev. Semkaj je prihrul razuzdani Svetopolk, hoteč kaznovati sv. Metoda,  ker ga ni čakal z mašo. Prejšnje čase so pokopavali krog nje Velegrajce.   Dokler so stanovali menihi v bližnjem samostanu, bila je celo župna cerkev. Ali pozneje se ji je slabo godilo.   Redkokdaj   se je  brala v nji sv. maša.   Izpremenili  so jo v shrambo  za  smodnik,  potem  so zmetavali vanjo seno. „Poderimo jo!  čemu bi nam delala še napotje?"  rekali so nekateri.   Pol razpalega svetišča se usmili naposled olomuški nadškof kardinal Friderik Fürstenberg. O tisoč-letnici prihoda sv. apostolov na Velegrad 1. 1863. se je lesketala ljubljenka Moravanov v novi svatovski obleki. Dobila je krasen gotski oltar, umeteljno izrezan iz lesa, posvečen sv. trem  kraljem.   Narejen je po stari šegi z dvokrilnimi vratmi.   Kadar je odprt, blestita ž njegovih kril podobi sv. Cirila in Metoda; na zunanji plati pa so štirje evangelisti. Po stenah so napisani latinski (!) reki iz  sv. pisma.    Nad  prezbiterjem je gotski  svod,  nad ladijo pa raven strop. Iznad ločilnega oboka zre podoba Vzveličarjeva.   Ladij ine stene so posejane z začetnicama (FF) prenovitelja in pokrovitelja Cirilke, kardinala Frid. Fürstenberga, in ž njegovim grbom.   Cirilko diči krasen dar naših bratov Rusov, poslan iz Petrograda leta 1869. To je podoba sv. Cirila in Metoda, viseča na listni strani ob uhodu v prezbiterij. Okvir ji je okrašen z belomodrordečo mozajiko. Na zlatem polji se dviga križ. Na desni mu je sveti Metod, držeč v levici knjigo, v kateri  stoji  začetek   evangelija sv. Janeza staroslovenski : „Iskoni bč slovo i slovo be ohi Boga i Bogb bé slovo," z desnico pa blagoslavlja. Na levi razvija sv. Ciril zavitek papirja;  na njem se bere ćirilska abeceda.   S to sliko vred je došla z Ruskega draga svetilnica, katero obešajo o velikih praznikih v kapeli sv. Cirila. —
Ob Cirilki se vrste prodajalnice — lepa prilika, da se otovorimo z „odpustkom" za drage v domovini. Med velegrajskimi kramarji smo našli rojaka iz Koborida. Neznansko se je razveselil, zvedevši, da je med nami nekdanji kapelan koboridski g. S. Gregorčič. Pri vratarji, ki ima celo knjigotržnico v veži, nakupili smo si nekoliko knjižic o Velegradu. Od g. kooperatorja Vychodila smo prejeli v spomin najnovejša spisa njegova ; „Ostat-ky sv. Cyrill a, Slovanu v apostola na Vele-hradè" in „Mariańska svatyné na posvatném Velehradé." Hvala mu tisočerna !
Poslovivši se od Velegrada, hiteli smo na voz, da ne zamudimo vlaka. Pri izhodu iz dvorišča smo morali skozi slavolok. Na njem smo brali za slovo:
„Utrhni si kvitko každv
z pudy této posvatné,
abyś pomnčnku mèi na vždy
z hrobky otce posvatné.
Libarne tvé svaté prahy,
s Bohem ! Velehradé diahy." (Slovenski : Utrgaj si cvetko vsakdo s teh svetih tal, da ti bode spominčica  za vselej s svetega groba očetovega. Poljubljamo tvoje svete prage, z Bogom ! dragi Velegrad.)
Vrh napisa je odprta knjiga, ž nje pa sijejo svete staroslovenske ćirilske črke — začetek evangelija sv. Janeza : Iskoni itd. Komaj smo izpod slavoloka, zajezi nam pot ogromna procesija. Ko so vrele množice mimo voza, čudili smo se tem krepkim Slovakom v stari narodni noši ; razoglavi so šli ; dolgi lasje so jim padali do ramen, in peli so. Njih pesem pa je bila otožna, prav tako otožna, kakor njih usoda. Solza mi je zalivala oko . . . Ozrl sem se nazaj ter citai pozdrav romarjem na lici slavoloka :
„Cyrill, Method ve svém ve kraji, s radostnym näs srdcem vitaji. „Vitejtež näm ditky naše milé, dävno jsme väs tady čekali!" (Slovenski: Ciril, Metod nas v svojem kraji z radostnim srcem pozdravljata. „Pozdravljeni, mili najini otroci, davno sva vas čakala!")  Napis oklepa venec ćirilskih pismen. Svete slovenske črke ! kdaj se preselite tje v velegrajski svetišči ter zavzamete ona mesta, kjer se zdaj širijo latinski  napisi  —  latinski  napisi   na  Metodovem grobu! Kdaj napolnite mašne knjige ter pričarate v za-padnoslovanske cerkve one divne staroslovenske glasove, ki so se oglašali vselej, kadar sta darovala sv. Ciril in Metod presveto daritev?   O pridi, srečna doba! pridi! Tedaj postane Velegrad zopet Metodov. Pridrli bodo semkaj sinovi svete Rusije, prišli bodo Srbi in Bolgarji in junaški Crnogorci. Velegrad bode znova središče cerkvene jedinosti slovanske.
Procesija je odšla. Pot nam je bila prosta. Voznik, prijazen Velegrajec, naudušen narodnjak, opozarjal nas je potoma na krasno okolico ter nas seznanjal z ondotnimi razmerami. Kazal nam je tam na zahodu holm Buchlov s starodavnim, dobro ohranjenim gradom. Poleg njega je grič Modla in na njem kapela sv. Barbare. Na vzhodu ob reki Moravi leži Staro Mesto, zdaj preprosta vas, nekdaj pa središče mesta Velegrada, ki se je raztezal več ur na okrog. Na levem bregu Morave, Staremu Mestu nasproti, razgrinja se Ogrsko Gradišče — ognjišče narodnega gibanja v tem delu Moravske. Tu izhaja od lani po dvakrat na teden časopis: „Moravska S lova č". Pri bližnjih Mafaticah so napravili tabor, kjer je na tisoče naroda klicalo, naj mu da vlada slovanske srednje šole.
Iz Ogrskega Gradišča nas je zanesel vlak do Hu-lina. Od tam smo krenili peš v Kromeriž, ki se je ravno pripravljal na prihod cesarjev.
ZDalje v prilog-i.
^=rilog-a, „Slcvanu" šte-v. IS. 1 olstoTora, 1885.
Štev. 20.
-s* Slovan- ^
315
Dva lista iz knjige jugoslovanske.
1550—1584. 1835-1848.
[Hrvati slavijo letos petdesetletnico prepoji roda svoje književnosti, utemeljene po Ljudevitu Sfói» Gaji (1835); Slovenci pa se bomo k letu spominjali tristoletnice smrti začetnika našega slovstva, Primoža Trubarja (1586). Ta dogodka, v kulturni zgodovini dveh bratskih plemen tako znamenita, dajeta mi povod, da prikazem iz obeh zgoraj naznačenih dob majhno črtico o tedanjem  literarnem delovanji
slovenskem in hrvaškem, ali kakor sem zapisal v naslovu, dva lista iz knjige jugoslovanske, in to I. iz 1. 1550—1584., a II. iz 1835—1848. leta. Na prvem listu bomo torej brali pisatelje in njihove spise v protestantski dobi, na drugem pa bodemo čitali književnike in proizvode njihove v dobi ilirski, — toda seveda le v kratkem obrisu, splošnem načrtu.
Hvar.
I. Protestantska doba.
„Predraga bratja v Isukrstu! Mi vas prosimo, da ovo naše prvo delo, tu-mačenie i štampanie od nas sada za dobro vazmite."
Trubar, Konsul, Dalmatin. 1501.
|oba izza prvih in skupnih pisateljev vseslovanskih, K>j| sv. Cirila in Metoda, sestavlja skoz dobrih pol-sedem vekov, od konca IX. pa do sredine XVI. stoletja, pri nas Slovencih na slovstvenem polji popolno celino. Ono malo drobnih zrnec, kar je bilo tu in tam bolj slučajno vrženih na neorano zemljo in se nam je po dobri sreči ohranilo do danes, ostalo je brez upliva na rast, cvet in sad narodne knjige naše. Pri bratih onkraj Sotle, pri tako imenovanih kajkavskih Hrvatih od starine istotako kolena uprav slovenskega, pa ne znamo za nikakšen pisan spomenik njihovega narečja iz omenjene dobe, vsaj do sedaj ni prišlo nič na svetlo, akoprav bi se jih menda le tudi kaj našlo med njimi. Pač pa imajo južni, pravi Hrvati v Primorji, severni Dalmaciji in na otokih v narečji takozvanem čakavskem
in v pismu glagolskem mnogo raznih spisov in listin cerkvene in politične vsebine že od XII. stoletja sèm. Tudi je bilo tam že z 1. 1483. počenši nekoliko misalov, breviarjev in drugih liturgijskih knjig v staroslovenščini, pomešani s hrvaščino in v glagolici tiskanih v Benetkah, v Senji in na Beki; istotako v cirilici od 1493. 1. sèm, največ zopet v Benetkah.
Povod spisavanju in tiskanju knjig slovenskih in hrvaških v jeziku narodnem ter s pismom latinskim pa je dala (tako imenovana) cerkvena reformacija ali novi verozakonski nauki Lutherjevi, kateri so si tudi tako v Slovencih kakor v Hrvatih tečajem XVI. veka našli mnogo privržencev zlasti med plemstvom, a tudi pri meščanstvu in nižjem duhovništvu. A da se ta novoverski duh razširi in učvrsti tudi v prostem narodu, dali so se nekateri pristaši novim načelom iz raznih jugoslovanskih dežel, ponajveč duhovniki, na sestavljanje knjig v narodnem jeziku v istem duhu protestantskem ter so tako prvi verski novotarji v južnih Slovanih postali zajedno prvi pisatelji narodni v drugi polovici XVI. stoletja.
-11
31G
nš*   SLOVAN,   xr-
Štev. 20.
Prvi so v tem z m eru delovali Slovenci poimenoma v Kranjski. Tu so bili poglavitno: Primož Trubar, kanonik in pridigar ljubljanski, a poluteranivši se ter (1547) prognan pastor v Würtemberski, Sebastijan Krel, protestantski pridigar in Superintendent v Ljubljani, Jurij Dalmatin, tudi ljubljanski pridigar protestantski, in Adam Bohorič, ravnatelj in nadzornik protestantskih deželnih šol v Ljubljani. Ti so od 1. 1550. do 1554. na slovenski tolmačili zlasti sveto pismo, prirejali razne katekizme in molitvenike, prevajali tako imenovane postile, prelagali duhovne pesmi, sestavljali nekake šolske čitanke ter je poslednji spisal tudi slovensko slovnico z določenim pravopisom. Posamično so spisali: Trubar: „Abecedarium" in „Katechizmus" 1550 z nemškimi črkami; isto oboje v drugi izdavi 1555 z latinico, kakor vse naslednje; „Evangeli sv. Matevža" 1555; „Mo-litev pregnanih" okoli 1555; „Prvi del Novega Testamenta" 1557 ; „Drugi del Novega Testamenta" 1560, 1561, 1567, 1577; „Artikuli prave vere" 1562; „Cer- j kveni red" 1564; „Psalter Davidov" 1566; „Katekizem z duhovnimi pesmimi" 1567; „Celi Katekizmus, psalmi in pesni" v družbi s Kreljem in drugimi, tretja izdava 1574; „Katekizmus z dvema izlagama" 1575; „Formula Concordiae" 1580; „Celi Novi Testament" 1582; „Slov. Koledar" 1582; „Hiśna Postila" Lutherjeva, poslovenjena (izdal Trubarjev sin Felicijan) 1595. Krel: „Postila slovenska", prevod Spangenbergove, I. del 1567; II. del je poslovenil J. Juričić 1578; nekaj pesmi v Trubarjevem „Katekizmu" 1574, in morda slovenski oddelek v „Otročji Bibliji", 1566. Dalmatin: „Jezus Sirah" 1575; „Passion" 1576; „Pentateuh" 1578; „Salo-monove Pripuvisti" 1580; „Biblia, to je vse sveto Pismo" 1584; „Karščanske molitve", prevod 1584 ; in zopet Trubarjev celi „Katekizem" 1584 izdal. Bohorič: „Arcticae horulae succisivae", t. j. slovnica 1584; „Klementale La-bacense" pr. 1582; „Otročja pesen" v Trubarjevem Katekizmu 1584; a pomagal je tudi Dalmatinu sloveniti sv. pismo. — Poleg teh so še več ali manj slovstveno poslovali: Jurij J ur ič ič, pridigar v Kranjski, poslovenil drugi del Spangenbergove „Postile" 1578;  Jańez Tul- I
ščak, pridigar ljubljanski, prevel „Karščanske lepe molitve" J. Habermana 1579; Matija Klomb ner, tajnik deželnih stanov, izdal „Duhovne Pesni" 15G3 z doneski Pr. Trubarja, J. Juričiča, Hansa pi. Kisela, Luk. Cveklja, Mark. Kumprehta in Jan. Snojlšika; in za Trubarjevo zbirko 1. 1584 še Luk. Klinec in Jan. Svajgar. Felicijan Trubar pa je izdal zopet Dalmatinove „Molitve", očeta Primoža celi „Katekizmus" in omenjeno „Postilo", vse 1595.
Primer Trubarja in tovaršev je podbudil menda Mi h ala Bučiča, župnika na Belici v Medmurji, da je tudi on, preverivši se na nove nauke, začel pisati za takozvane Kajkavce v Hrvaški v tamkajšnjem narečji, ter je zložil in izdal „Kerstćanski navuk" ali „Katekizam hrvatski za luterane" okoli leta 1573, prevel baje sv. pismo Novega zakona in sestavil še nekaj drugih bogoslovnih del v kajkavščini. A kakor je bil v Ljubljani verjetno na prizadevanje Trubarjevo Slovenec Janez Man-delec napravil knjigotiskarno okoli 1. 1562., v kateri je poleg latinskih in nemških knjig tiskal tudi slovenske (izvestno 1575 - 1582), tako je uprav po nagovoru Bu-čićevein Juraj grof Zrinjski okoli 1. 1570. v Nedeljišče pozval tiskarja Rudolfa Hofhalterja, da je tam tiskal kaj-kavskohrvaške knjige. Med temi nam je znan prevod Verbevcijevega ogrskega zakonika, ki ga je oskrbel J a-nuš Pergošič, beležnik varaždinski, pod naslovom: „Decretum, koteroga ie Verbewczi Istvan diachki popiszal, a poterdil gha ie Lasslou, koterie za Mathiassem kral bil, ze vsse ghosspode i plemenitih hotieniem, koteri pod Wughersske corune ladanie sshsze, od Ivanussa Pergo-ssicha na ssloviensski iezik Obernien , štampan v Nede-lischu (po Rudolfu Hofhalter) leto nassegha zvelichenia 1574": fol. 93 str. Posebe spomina vredna pa še je tudi knjiga kronika, katero je spisal zagrebški kanonik Antol Vramec, a natisnil ljubljanski tiskar J. Mandelec dvakrat pod tem le naslovom: „Kronika kratka szlovenAini iezikom zpravliena," 1578 iu istega leta zopet: „Kronika vezda znovich zpravliena kratka szlovenzkim iezikom po D. Antolu pope Vramcze kanouniku zagrebechkom. Psal : 118. Domine gressus meos dirige. Stampane v Lubiane po Juane Manline, leto 1578." 4°. 65 str.
(Konec I. dela prihodnjič.)
Hrvaški spomini.
Spisal J. Trdina
(Dalje.)
Ijedno emancipovano Hrvatico bralci zdaj poznajo. Kdor pomisli, kako svobodno se je živelo v trojedni kra-^ Ijevini pred 1. 1848., ne bo se čudil takim prikaznim. V nji ljudje niso bili stisneni v tako ozko duševno ogrado, kakor v zapadni polovici države, v slovansko-nemških dednih deželah. Na Hrvaškem so se mogli razvijati še samostalni in izvorni značaji, ki so bili večkrat res da smešni in malovredni, kdaj pa vender plemeniti in uzvišeni, da so bili lahko za vzgled in uzor svojemu narodu. Kakor možje, dihale so tamo tudi omikane žene mnogo prostejše nego pri nas Slovencih.   V ti svobodi
se je stresla nekatera predrzno vseh spon etikete in stare navade ter priznala za jedino pravilo mišljenja in vedenja svojega samo svojo voljo, svoje uverjenje in svojo — trmo.
Na drugo gospo te vrste sem se nameril v varaždinski gostilnici. Ko sem sedel po poldne po dovršenem šolskem opravilu jedini gost pri poliči, stopi v obednieo nekako pisano po gledališki opravljena postarna ženska in se začne ozirati, kakor da nekoga išče. Jaz se dvignem in jo pozdravim, to se ve da po hrvaški. Ona upre vame oči in me vpraša z debelim, moškim glasom : Kaj si ti? Nič razžaljen, da me tiče, odgovorim: Žejen. Po-
Štev  20.
-χ  Slovan. k~
317
tem jo pobaram, kakor je ona mene: A kaj si ti? Baba se zasmeje in veli: Tudi jaz sem žejna. Ker sta najini grli iste misli, usedla se bom k tebi, da se kaj pomeniva, dokler ne pride gospodar : bom mu danes nekaj povedala, kar mu gotovo ne bo ugajalo. Čuješ, kaj ne, da si ti Ilirec? To sodim po tern, ker govoriš tako neumno namesto našega „kaju ta vražji, vlaški „što". Jaz: Nisi pogodila. Jaz nisem Ilir, nego Slovan. Ona : Alia, to je bržkone nekaka nova moda! Jaz: Kaka rojakinja sipa ti? Ona: Jaz sem Horvatica in doppelter Auflage. Jaz : Narodnost tvoja mi se zdi jako zanimljiva, že zato, ker je ostala do zdaj neznana vsem učenjakom tega sveta. Prosim te, da mi pretolmačiš bolj na tanko ta svoj dvojni natis. Ona: To je lahek posel. Mene je porodila prava hor-vaška mati. To je bila erste Auflage. Ko sem odrasla, dobila sem moža, ki se zove Horvat. Po bedastih naših zakonih morajo se imenovati žene po možih. To ti je tedaj zweite Auflage. No, zdaj mislim, ne boš več dvoj il, da sem res Horvatica in doppelter Auflage. To pojašnjenje me je udobrovoljilo, da bi se bil kaj rad še dalje razgovarjal z osvobojénko. V izbo pa je prišel po nesreči gostilničar. Komaj ga je ugledala, skočila je k njemu in ga jela obsipati s celo ploho neljubeznivih pridevkov, reznih psovk in vozniških kletev. Iz upitja njenega sem povzel, da mu je bila poslala že trikrat nekake stare račune, ali ni prejela od njega niti denarjev, niti kake prošnje, da bi ga počakala. Takega kričanja človek ne posluša rad. Poklical sem natakarja, plačal in šel. Novi svoji znanki sem rekel: Z Bogom! ona pa je bila tako razburjena, da me ni nič čula. Ta pot je bil prvi, pa tudi zadnji, da sva se videla.
Preteklo je več let, Horvatieo „in doppelter Auflage" sem bil že tolikodane pozabil, kar se snidem v daljnjem Primorji z znamenitim popotnikom, ki je bil morda nje — brat! Zval se je Kanotaj ; znanci njegovi so mu tudi dejali Kanataj. Prišedši na Reko, nastanil se je v go-stilnici „pri črnem orlu", kamor sem hodil dve leti obedovat, kdaj tudi večerjat. Razgovarjala sva se vsak dan in nekoliko potov sva šla zajedno ob morji na sprehod. Kar pišem tukaj o njem, zvedel sem od njega samega ali pa od profesorja Pacela, ki ga je poznal že mnogo let. Kanotaju je tekla zibka v varaždinski županiji. O mladosti njegovi in rodbinskih razmerah sem slišal marsikaj, ali mi se je izmaknilo iz spomina. Iskreno je ljubil svobodo, rodno zemljo in narod svoj, ali Ilirom se ni pridružil nikoli. Še manje pa je želel, da bi zmagali in strahovali Hrvate surovi Mažarji. Pripadal je k tisti mali in pošteni, zdaj že popolnoma pozabljeni narodni stranki, ki je hotela ohraniti ne le avtonomijo hrvaške kraljevine,
ampak tudi pošteno svoje „horvatsko" ime in svoj „hor-vatski" jezik, to je tisto narečje, katero zovo jezikoslovci „kajkavsko".
Ko mu je pritisnil domovino železni jarem nemškega absolutizma, storilo mu se je milo, da bi gledal na svoje oči nje bridkosti in bolečine. Poslovil se je z žlahto in prijatelji, in šel po svetu. Najrajši in najdalje se je mudil v svobodni Švici. Tolažbe in zabave si je iskal v dobrih knjigah — najbolje mu je ugajal Hum-boltov „Kosmos" — nekoliko pa tudi v društvu izobraženih in duhovitih beguncev, ki so vreli takrat na Švicarsko iz vseh krajev Evrope. Videl je Macinija, Her-cena, Golovina in mnoge druge. Ko je vprašal Golovina, kaj ga je napotilo, da je zapustil Rusijo, odgovoril mu je: „Neka malenkost — sprla sva se z Nikolajem Pav-lovičem. Ta mož je tako čmerikast, da se ne sme človek ž njim nič šaliti." Z naravoslovcem Vogtom se je seznanil Kanotaj v Ženevi in se shajal ž njim v kavarni in gostilnici. Ta učenjak je bil tako zateleban v svoje brezverstvo, da je tajil neumrlost človeške duše celo vpričo dam in otrok. Neka gospa, ki je prisrčno ljubila soproga svojega, ugovarjala mu je jednoč : To ni mogoče, da bi vam verjela. Jaz in gospod moj se imava tako rada -pa da bi ostala po smrti za vse veke nezavedna in izgubljena jeden za druzega ! — O teh besedah se je začel Vogt surovo na vsa usta grohotati, sline so mu letele po vsem omizji, v sklede in celo damam v obraz ! Še bolj čuden in samobiten je bil ta le prizor. Mladenič je prosil Vogta, da bi mu dal svojo hčer za ženo. Vogt jo pokliče in jo vpraša, če ga ljubi. Ko mu sramežljivo to potrdi, pahne mu jo v naročaj in se zadere: Nate, tu jo imate. Zakon vajin razglašam za veljaven, cerkvene poroke ne zahtevam. — V Ženevi je zbolel Kanotaj tako nevarno, da so mu zdravniki svetovali, naj naredi oporoko Dal si je sklesati grobni spominek in usekati vanj krasni napis : Hic jacet Croata Kanotaj, qui emigravit, ne spectet servitutem dilectae patriae. Po dolgi bolezni je okreval, ali život mu je ostal tako slab, da ga je prevzel in mu škodil najmanjši mraz. Zdravniki so mu veleli, da mora živeti po zimi v kaki gorkejši deželi na pr. v južni Italiji ali v severni Afriki. Kanotaj jih je poslušal. Od spomladi do jeseni pa je prebival v Švici ali pa v kakem drugem lepem kraji, kamor zahajajo v to dobo tujci. Po domu mu se je tožilo čim dalje huje, pred smrtjo bi bil videl rad vsaj jedenkrat še preljubo svojo Hrvaško in nje prijazni mesti Zagreb in Varaždin. V domovino se je vrnil sredi poletja, ko mu se ni bilo bati, da bi se v nji prehladih
(Dalje prihodnjič.)
Die schärfere Tonart.
'iQjQjavno ko so nemški poslanci na državnem zboru v/J V> dunajskem pripravljali svoje „ostro" vprašanje do 'facg,o^ niinisterskega predsednika zarad „preganjanja" Nemcev. -— razlegel se je iz severočeškega mesta Du-chcova silen pok, kateri je razdejal prostore „češke besede".
Kdor je opazoval v poslednjih letih besno vedenje nemških narodnih voditeljev in njihovo strastno oznanjevanje skrajnega sovraštva do Slovanov; komur so znane mnogoštevilne resolucije strankarskih shodov in kdor je citai skoro da neštevilne hujskajoče članke nemških in nemčurskih časnikarskih glasil ; ta je takoj v prvem po-
318
->·    slovan.
Štev. 20.
ročilu υ nezaslišanem tem atentatu, kateri se more smelo uzporejati z barbarskim izganjanjem Poljakov in Rusov iz Nemčije, bil prepričan, da je to bil napad fanatizova-nega Nemštva na mirne slovanske prebivalce; da je to bil napad takozvane „nemške zavednosti" na slovansko društvo.
Pričakovali smo, da bodo po tej dinamitni demonstraciji oni možje čisto nemške stranke, ki so si izbrali za nalogo rabiti v državnem zboru samo orožje „ najtežjega kalibra", groze strepeteli videč, kak sad rode že njihovi nauki; pričakovali smo, da bodo imeli toliko politične poštenosti, da bodo v kesanji upognili svoje ošabne glave in opustili že toliko časa napovedovano „ostro vprašanje" do ministerskega predsednika zarad »preganjanja Nemcev".
Ali kljubu temu, da so njihovi duchcovski prijatelji in somišljeniki dne 4. t. m. tako odkritosrčno dokazali vsemu svetu, kako si v skrajnosti provedeno mislijo „die schärfere Tonart" ; kjubu temu, da so zelo drastično i lustro vali ono tolikokrat poudarjano zatiranje Nemcev; kljubu temu, da iz duchcovskega dinamitnega razpoka doni med češkimi Nemci sedaj navadno geslo „smrt, Cehom!" — izveli so možje nemške opozicije v državnem zboru vender le svojo nakano, obdolživši v svoji interpelaciji vlado, da pomaga Cehom zatirati Nemce.
Siromaki Nemci! Po besedah parlamentske interpelacije in po dolgih člankih, katere je židovsko časnikarstvo priobčevalo z oziram na to interpelacijo, mislil bi človek, da v Pragi vsak dan na Vaclavskem trgu na veliko radost vsega češkega mestnega prebivalstva v navzočnosti celega mestnega zastopa peko po nekoliko živili Nemcev ali pa da v Kutni Gori vsakega, ki si drzne nemško besedo izpregovoriti, prav po srednjeveški nemški navadi postavljajo z oslovskimi, čez glavo potegnenimi ušesi, „na pranger".
A v resnici? — V resnici se napadajo mirni češki občanje po nemških krajih; v resnici se prostori, v katerih se zbirajo iz nemške družbe zarad neznosljivosti svojih sosedov izgnani Čehi, razstreljavajo z dinamitom ;
v resnici se češki otroci tirajo čredoma v nemške šole ter kaznujejo tam najsurovejše, ako se drznejo govoriti materin svoj jezik. To so prave razmere, katere dobro poznajo mrnški državni poslanci, katere pa s svojo interpelacijo hočejo zakriti in polepšati.
Ali še nekaj je, kar nam doni iz onega vprašanja do ministerskega predsednika, in to je neko odobravanje duchcovskega atentata. Možje, ki navajajo neznatne praske 'n izmišljena fakta, a molče o fanatičnem napadu, ki je z grozo napolnil ves češki narod in vzbudil neprijetno začudenje po vsem omikanem svetu; — ti možje odobravajo molče nepremišljena in usodna dejanja fanatizovanih svojih rojakov. In to je „die schärfere Tonart". Duchcovski atentat je jasna definicija te fraze.
Mi se temu nikakor ne čudimo. Kar človek pomni, ostal si je Nemec jednak. Z mečem in ognjem je zatiral naše prednike v prvih časih krščanstva; z robstvom in temo je nadaljeval svoje „kulturno" delo v srednjem veku; in — Nemec sedanjega časa? Odgovor imamo v J)u-chcovu in na državnem zboru dunajskem.
A ne samo na češkem so razmere take. Saj pri nas tudi ni veliko bolje. Naši Nemci in narodni odpadniki so po hujskanji svojih voditeljev in svojih časnikarskih glasil skrajno fanatizovani. „I);e schärfere Tonart" so pokazali že tudi mnogokrat med nami. — Saj kedo se ne spominja napadov na slovenske narodnjake v Smart-nem na Pohorji? kedo ne napada na slovenskega rodoljuba, ruskega profesorja Paskola v Slovenski Bistrici? kedo ne junaškega čina ljubljanskega viteza Gariboldija? In komu ni več v spominu oni gorostasni izrek jednega iz prvakov ljubljanske nemčurske stranke, da bi Slovence bilo treba guilotinovati ?
Ako kedo, imajo tedaj gotovo pred vsem slovanski narodi pravico od vlade zahtevati, da jih brani vseh iz-rodkov nemškega fanatizma. Srtčni in zadovoljni slovanski narodi bodo Avstriji najtrdnejša zaslomba v vseh velikonemških nakanah mož „der schärfesen Tonart".
\ι·.
Princesa Tereza bavarska ο Rusiji.
(Πι. ν. Bayer, Reiseeindrücke and Skizzen aus Rassland.
Mit 6 Illustrationen und 2 Karten. Stuttgart, J. G. Cotta'sche Buchhandlung. 1885.)
KnllPC .
fcsjrajtežje vprašanje, ki se je kedaj imelo rešiti pri načrtih za zboljšanje kmečkega stanja, je vpra-'■■<shj^ ganje : ali se da opravičiti in pustiti zem-ljiščni komunizem ruskih kmetov? Nekateri pravijo, da ta komunizem najbolj ovira razvoj ekonomskih sil v Rusiji, a drugi trde, da se ta komunizem mora ohraniti, ker drugače je Rusija izgubljena. V naši knjigi pa se čita ta Ie sodba: „Popolnoma se ne dajo kmečka soposestva odpraviti, ker so le preveč primerna družlji-vemu ruskemu narodu; a to tudi ni, da bi se pridržala in obdobno  razkosavala,  ker  ne  bi mogla živeti sredi
splošnega napredka na narodnogospodarskem polji : torej ni druge poti, kakor ustvariti kmečka združenja, ki bi živela na podstavi skupnega zemljišča, skupnega obde-lavanja in do neke mere s skupnimi sredstvi za pro-izvodstvo.
Navzlic velikim gospodarskim zaprekam pa se Rusija svojimi izbornimi prirodnimi močmi stanovito in krepko razvija. Na to stran je znamenljiva sodba naše pisateljice, ki je utemeljena z obsežnim številom, a izvira tudi iz samosvojega nazora. Princesa si je bila ogledala „splošno rusko izložbo umetnosti in obrtnosti v Moskvi" 1882. 1.
štev. ·2ο. -> Slovan. <- 3io
O obrtnosti piše, da je njen „napredek izza zadnjih iz-ložeb, kakor sodijo unanji strokovnjaki, velikanski. Jako se je osamosvojila, postavila na svoje noge in je na pravi poti,   da  bode mogla   udovoljiti   domače potrebe."   In
0 razstavi umetnin pravi veleizobražena dama: „Morala je napiaviti na nas utis, da se prej ali slej velika slovanska država, tudi kar se tiče njenih umetnin, ne bo smela več prezirati v zahodnji Evropi." Glede na narodni zlog „nas (rekše Nemce) Rusija prekosi". Spomin, ki si ga je vzela iz razstave, določen je v teh le besedah: „Slika silnega obrtnostnega, zemljedelskega in vrhu tudi umetniškega pritruda je bila razprostrta pred našimi pogledi, pritruda,, ki je osramotil naše navadne pojme o tem, kaj Rusija zmore, in ki je bil pač vreden, da š»1 je pazljivo proučeval."
Drugo sosredbo trgovin in obrtnin je našla pisateljica na velikem sejmu v Nižnem Novgorodu. Iz tega, kar je opazila tukaj na največjem evropskem sejmišči, izvajala je tehtovite sklepe: „Kdor izmed neruskih Lv-ropeev že poprej ni imel prilike, da hi se uveril, kakšno oblast ima Rusija v osrednji Aziji, tisti se prvikrat uveri na sejmu v Nižnem Novgorodu, in to prvo overilo se mu potrdi, kadar potem stopi med azijske kočujoče narode". Rusija ima v Aziji preoblast in nekaljeno tržišče, in to je za njo prepomenito. In pisateljica tudi upa, da bode Rusija mogla celo v vzhodnji Aziji z Angleži tekmiti, ker tako lepo napreduje nje trgovstvo in obrt-nost. ..Rusija ima za Azijo brez dvojbe kulturen pomen."
1 luska vojaška moč je v srednji Aziji zatrla trgovstvo s sužnji in lopovstvo. Rus je rojen za naselstvo, žilav je in ustrajen, blagosrčen in dobrohoten in čudovito umeje tuje posebine. „On je uzornik naselea."
Za Azijo bodo ruski uplivi tem blagovitejši, čim bolje bode Rusija sama napredovala po kulturnem potu. Da pa Rusija ne krene s pota, na katerem je sedaj, gospodarsko in kulturno napredujoč, to upanje smemo trdno in določno gojiti. Čeprav se še more mnogo, prav mnogo storiti," piše princesa, „da omika pride v ves narod in tako sploh vse poblaži in osreči", vender se mora pripoznati tudi to, „da se carska država ne straši naporov za razširjanje srednje in višje omike, in je jela prav
ι krepkovoljno postopati glede na osnovno poučevanje nižjih stanov, ki je bilo dolgo zalenobljeno". O ruskem šolstvu
, pove knjiga mnogokaj. „Najinteresantnejši del" v njem imenuje princesa izobraževanje ženstva. Učena aristo-kratica se unema za izobraževanje ženstva, toda s premislekom, objektivno. Za višje učenosti se rusko ženstvo pripravlja po dekliških gimnazijih, v katerih se stari jeziki fakultativno poučujejo. Višja izobrazba se goji v dveletnih , vzgojnih tečajih v Petrogradu in v Moskvi ter po višjih zavodih v Petrogradu, Moskvi, Kijevu, v Odesi in Kazanji. Ti višji zavodi imajo na čelu vseuči-liške profesorje ter se ločijo na dve fakultati : v fizikalno-matematično ter bistorijskofilogijsko, zelo so polni in dajejo „izvrstnib učiteljic". Medicinska velika šola za ženstvo v Petrogradu se je obnesla jako dobro. I >a se dovoli dohod v zavode, treba je zrelostnega pričevala, potem tudi priglednega in stečajnega izpita. V zavodu je biti pet let in dostajati izpite ter ponove: „konečni izpiti so nenavadno strogi, vender pa jih skoro vse dovršijo sijajno." Preti nekoliko leti jih je bilo iz takih zavodov „54 praktičnih zdravnic po klinikah in bolnicah v službi, drugih 4(i je služilo zasebno, a (>2 po „zem-stvih", ki mnogim plačujo, da se morejo izobraziti. „Kar tako plaši, da se po medicinskih učenostih ženske mladine širi nihilizem, ne da se opravičiti. Izmed 959 takih gospodičen so le štiri zabredle v prevratne ruske ideje."
Tako nas ta knjiga seznanja še s premnogimi drugimi posebinami, ki nam poočitujo rusko življenje. Knjiga obsega 000 strani, ne daje se torej hitro izpozajeti. To tudi ni bil naš namen. Nego hoteli smo le opozoiiti, da je zopet čez dolgo prišla na svetlo knjiga v nemškem jeziku spisana, na katero se smemo zanesti, četudi nam pripoveduje o razmerah slovanske ruske države. Ker se ji ne more odrekati znanostni značaj, ker se je porodila v knežjih višinah, ki so tako slavnoznane in zaslužne za znanstvo in umetnost, zato bode močna utež proti plitvemu nemškemu rusoznanstvu. Akotudi utegnejo znalci Rusije kaj pogrešnega najti v tem znamenitom delu, mi smo ga veseli in si mislimo z zgodovinarjem Fr. Ks. Schlosserjem : „Knjiga prav brez pomote utegne biti ravno tako redka, kakor človek brez pogreška." Λ.
Naše slike.
Poljskega kralja Jana Sobieskega slavnostni uhod na Dunaj dne 17. septembra 1683.
io so Turki premagali slovanske države na balkanskem poluotoku in zaveli v njih grozno vlado polu-meseca, hoteli so pod svoje gospostvo spraviti tudi Hrvaško in Ogrsko. Ker so pa vedeli, da se jim to ne bode posrečilo, dokler ne pade Dunaj, iz katerega so se vodila vedno obrambena dela proti njihovim napadom, sklenili so tudi to mesto dobiti v svojo oblast, in 1083. leta meseca julija je prišla pod vodstvom Kare Mustafę za tedanje čase ogromna vojska 200.000 mož pred gradbe dunajske.
Grozni so bili trenotki, katere je preživelo dunajsko prebivalstvo v strahu in trepetu, kedaj omagajo moči bra-
niteljev in se pridrve v mesto moreč, skruneč in pleneč divje čete fanatičnih moslimcev. Dunaj je namreč imel posadko samo kakih 20.000 vojakov pod poveljništvom Riidigerja Starhemberga. Tem so pač pomagali meščanje sami, a od dne do dne se je spoznavalo, da je združena ta obramba vender le preslaba proti tako mnogobrojnemu sovražniku, katerega je poleg vse fanatičnosti njegove izpodbadala na boj tudi nada na znameniti plen.
In ko je prikipela nadloga do vrhunca, prišla je Dunaju pomoč. Hrabri in neustrašni poljski kralj Jan Sobieski je pripeljal četo 25.000 pogumnih poljskih voj-nikov, katera je, prekoračivši Kahlenberg, dne 12. sep-
320
·+* Slovan. «ž~
Štev. 20.
tembra prišla turški vojski ravno v zaledje in jo zapodila po večurni vroči in krvavi bitvi v beg ter tako rešila Dunaj sramotne kapitulacije.
Moremo si misliti, kako neizrekljivo veselje se je polastilo Dunajčanov, ko jim je tako nenadoma prišla pomoč, katera jih je osvobodila iz tesnega turškega zajetja ter jih rešila sužnjosti, ki se jim je zdela že neiz-
ogibna. Moremo si misliti, s kakim naudušenjem in s kako hvaležnostjo so sprejemali drugi dan, 13. septembra, svojega osvoboditelja, ko je na čelu hrabrih poljskih junakov jezdil v osvobojeno mesto.
In ta trenotek nam je z veščo roko naslikal umetnik.
— Tj.
'-νι-^)|^λλ->
H
l\/f dalmatinskimi otoki je največji in najrodovit-w^^J^ neJši otok Hvar, katerega površina se vzdiguje s jz obkrožujočih morskih valov do povprečne višine tisoč čevljev in dosega v najvišjem svojem vrhu — gori sv. Nikole — višino 2000 čevljev. Otok je, kakor celo dalmatinsko primorje, skalovit ; vender pa se v dolinah in globelih med skalami nahaja tudi mnogo rodovitne zemlje, katero marljivi prebivalci skrbno obdelujejo. Glavna pridelka otoka sta vino in olje ; posebno zelo pa so se poslednja leta njega prebivalci pečali tudi s setvijo „buhača" (Plos Chrisantema), kateri jim je donašal malo-dane neverojetne dohodke po 1200 gld. od orala zemlje! Konkurencija, ki je nastala s tem, da so „buhač" začeli sejati po vseh dalmatinskih otokih in po vsem dalmatinskem primorji, pa je dohodek tako znižala, da sedaj sami Hvarci opuščajo pridelovanje „buhača" in zasajajo namesto njega trte ali pa sadé zelje.
Hvarci so znani kot sloveči mornarji. Posebno moški prebivalci največje otoške občine Starega Grada so tako-rekoč rojeni na morji, in ni ga velikega pristanišča po širnem svetu, katerega bi jeden ali drugi Starograjec ne bil že obiskal. Zato je pa Stari Grad — o katerem se pravi, da ima toliko ladij na morji, kolikor hiš na suhem — tudi jedno najimovitejših mest v Dalmaciji.
Dasi je Stari Grad še jedenkrat tolikošen kakor Hvar, ostala je vender poslednjemu čast, da je glavno mesto otoku. Hvar — katerega sliko priobčujemo danes — je razkošno ob vznožji polagoma vzdigajočega se gorovja ležeče mestece s 3000 prebivalci in jako lepim, pred vetrovi znamenito zavarovanim pristaniščem. Hvar je sedež
a r.
vladike in okrajnega glavarstva, obsegajočega hvarski in viški okraj. Mesto samo na sebi, razven lepega stolnega trga in znamenite stolne cerkve, ni nič kaj vabljivo, kajti njegove ulice so ozke in temne. Zato pa je tem krasnejše obrežje ob celem livarskem pristanišči, katero ima, kot jako prikladno za morske kopeli, še veliko bodočnost.
Obnebje je v Hvaru jako prijetno. Pravega mraza tam ne poznajo. Zato pa tudi kaktusi in agave, katere sade Hvarci za meje ob poljih in vrtovih, dosegajo nenavadno višino, kakeršna se v naših krajih vidi le po dobro urejenih cvetličnjakih.
Prebivalci livarskega mesta so bili zarad tega, ker so bili dlje časa podložniki beneške ljudovlade in ker je avstrijska vlada po naših primorskih deželah podpirala vedno italijanski živelj proti slovanskemu, čisto italijansko odgojeni, in hrvaška beseda patricijskim mestnim prebivalcem še danes ne teče gladko. Vender pa je Hvar bil med prvimi mesti dalmatinskimi, ki se je odločno postavil na stran narodne hrvaške stranke in zahteval za svoje, od doma laško vzgojene otroke hrvaških šol.
Pisatelju teh vrstic, ki je, obiskavši pred leti Hvar in čuvši skoro povsod le laški govor, vprašal mestnega patricija po političnih razmerah mesta, odgovoril je le ta, da je v Hvaru „un solo partito nazionale", in videč, da s tem sam laški govoreč tujcu ni dobro označil razmer, pristavil je „e precisamente quello del „Narodni List."
Da bi le naša ponemčena mesta prišla že vender kedaj tako daleč, da bi se tudi njihove politiške razmere dale označiti tako kratko in tako določno !     —ί>.
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
K sliki: Primož Trubar.   Na Čelu lista pri- Levstik je našel letos  na prvem listu Markovega „Bese-
našamo sliko: Primož Trubaž, čegar delovanje in pomen dišča" tudi njegovo sliko.   Gospodu Franu Levstiku, ka-
V naši literarni zgodovini nam korenito in kratko opisuje \ teri je s tem ustregel   ne samo Slovencem,  ampak tudi
naš sotrudnik gosp.  Andrej Fekonja  v  denašnjem : vsem Slovanom,  izrekamo na  ti uljudnosti najsrčnejšo
svojem članku. — Pozneje še bodemo priobčili slike An- I zahvalo.
tona Dalmatina, Štev. Konzula in patra Marka Pohlina. !         Krajcarska podružnica „Narodnega doma" v
Vse te slike nam je preskrbel iz ljubljanske knjižnice gosp. 1 Ljubljani. Več gospodov, ki so želeli knjižic, prašalo nas
Fran Levstik.  Do zdaj še nismo vedeli ali slišali da ι je, in to posebno v zadnjem času, kako da jim je s knji-
bi kje bila kaka slika Marka Pohlina.  Še le gosp. Fran 1 žicami postopati in doneske pobirati.  Bodi jim povedano,
Štev. 20.
HS*   $LOVAN.   Hg-
321
da imajo natančen in lahko umljiv navod v ta namen na notranjih straneh platnic vsake knjižice. Kakor že večkrat naglašano, celi način pobiranja je jako priprost in kontrola pri vsem tem jako natančna.
Tudi zadnji teden ni ostal brez uspeha. Razposlanih je tedaj že blizu 300 knjižic ; od teh, kar je jako spod-budljivo znamenje, skoro četrtina z desetkrajcarskimi markami. Tudi je došla poddružnici zopet nova (šesta) knjižica s krajcarskimi markami (št. 128) polna, in sicer, kar zaslužuje posebne pohvale za trudoljubivo zanimanje in pospeševanje naše ideje, že kot druga iz Zagorja pri Litiji (poverjenik g. M. P.)
Z veseljem beležimo, da se v novejšem času za naše namene prav živo potezajo slovenski velikošolci in da nam je došlo od njih z Dunaja zdatno naročilo. Hvala jim ! Naj jih posnemajo vsi oni narodnjaki, ki narodne denarne žrtve lože utrpè, ki pa do sedaj še niso darovali ničesar za ta namen, ter naj pridno naročajo in polnijo knjižice. Narod slovenski bo jim gotovo hvaležen. (Denar in oglasila je pošiljati gosp. dr. Josipu Staretu, blagajniku „Na-rodnega Doma" v Ljubljani.)
Oddaja knjižic, krajcarskih in desetkrajcarskih, napreduje dosledno in vidno; razposlanih je sedaj nad 300, za primeroma kratko dobo dobrih treh mesecev gotovo ne malo število. Tudi pretekli teden smo dobili vrnenih dvoje polnih krajcarskih knjižic, in sicer iz Ljubljane, kar nam je zelo ljubo, ker gotovo ne bo ostalo brez uspešnega upliva na gg. nabiralce, po deželi. Ti knjižici sta: št. 148 (poverjenik g. E. L.) in št. 251. Zadnjo omenjenih je izplačal rodoljub g. S. P. sam, za kar ma bodi še posebna zahvala. To se je zgodilo med prvimi osmimi polnimi knjižicami (toliko namreč nam jih je do sedaj došlo razpečanih) že drugič; da bi se le pogostokrat ponavljalo. Dobili smo tudi od dveh strani veselo zasebno vest, da se nam je prav v kratkem nadejati prvih razprodanih desetkrajcarskih knjižic.
Se nekaj nam je v mislih. Za loterije na korist zakladu za zgradbo „Narodnega doma" v Ljubljani so se oglašale prav pridno po srečkah občine in različna društva ter jih kupovale tu pa tam celo v velikem številu. Slavnemu občinstvu bo cotovo še v živem spominu, da se je na ta način razpečalo precej znatno število sreček. Ali bi ne bilo mogoče, da bi začeli taki zavodi in društva, v prvi vrsti naše čitalnice in bralna društva, pridno segati po knjižicah, bodi si že krajcarskih ali pa tudi desetkrajcarskih? — Hvaležna naloga, ki se popolnoma strinja ž njihovimi nameni.
Vsem onim, ki so nam na ta ali oni način do tega pripomogli, da si je naša ideja priborila zdravih in trdnih tal, na podlagi kterih nam bo mogoče v prihodnje uspešno nadaljevati in zidati, najtoplejšo zahvalo! Naj bi našli še več posnemalcev, ki naj blagovolé pošiljati oglasila za poverjeništva in nabrane doneske blagajniku upravnega odbora društva „Narodni Dom", g. dr. Josipu Staretu v Ljubljano.
Izkaz o stanji in imetji društva „Narodni doni" v Ljubljani dne 30. septembra 1885.
1. Naloženo pri kranjski hranilnici in različnih slovenskih posojilnicah (obresti niso pri-
računjene)........   32.659 gld. 58 kr.
2. v obligacijah kranjske zem-ljiščne odveze od dne 1. novembra
1851   ..........     5.250   „   — „
3. v gotovini......        158   „   96 „
vkup   .   38.068 gld. 54 kr.
Foleg tega inventar. V Ljubljani dne 30. septembra 1885. Za upravni odbor društva „Narodni dom v Ljubljani" : dr. Josip Stare, dr. Alf. Mosche,
blagajnik. predsednik.
Za pregledovalni odsek: Fr. Ks. Souvan, dr. Jernej Zupanec,
odbornik. predsednik.
Družbi sv. Cirila in Metoda so te dni poslali
koprski pripravniki prvi donesek 5 goldinarjev. — Ne moremo povedati, kako nas je ta zavednost bodočih primorskih učiteljev razveselila. Saj nam je poroštvo, da dobro vedo, kakšne velike važnosti je za naš narod osnovno šolstvo. — Njihov dar pa ima tudi zato takšno izredno vrednost, ker se da primerjati z vinarjem udove, kateri si je pritrgala od ust, da ga je mogla položiti na žrtvenik. — Slava ti, šolska mladina koprska !
VKolinu (na Reni) izhajajoči list „Neue Musik-Zeitung" prinaša v svoji prilogi „Conversations-Lexikon der Tonkust" životopis in oceno delovanja našega skladatelja Antona Foersterja. Omeniti nam je to posebno zato, ker smemo biti ponosni na svojega glasbenika, ki si je pridobil zasluženo slavo in priznanje tudi izven mej slovenske zemlje. Podpirajmo torej glasbeno umetnost, da se bode mogla ugodno razvijati. Naša „Glas-bena Matica" prinaša med narod doküj krasnih skladeb in priča s tem, da se tudi med nami dobe za glasbo sposobni talenti. — O gosp. A. Foersterji poroča tedaj med ostalim omenjeni list:" .... Od leta 18o8. deluje g. A. Foerster v Ljubljani. Na čelu društva „Cecilije", za katere mesečnik „Cerkveni glasbenik" ureja glasbene priloge, je vodeči učitelj društvene orgljarske šole. Njegova dvoaktna opereta „Gorenjski slavček" je dobila od deželnega odbora kranjskega prvo nagrado. Njegove mnogoštevilne cerkvene skladbe (maše, litanije, večernice itd.) so tudi v Nemčiji dobro znane. V slovenskem jeziku so prišle na svetlo pesmi, zbori, nemškoslovenska pevska šola, nauk o glasbi, Cecilija itd." Ponosni smemo torej biti, da imamo v svoji sredi moža, ki je s svojim delovanjem zaslužil pozornost tudi pri drugih narodih.
Pravnikom. — V založbi znane Manz-ove knjigarne na Dunaji so izšle naslednje knjige:
1. „Katechismus des österr. Sachenrechts (Besitz, Eigenthum, Dienstbarkeit, Pfandrecht) und Grundbuchsrechts." Namen mu je, da se zakoni pobližje spoznajo tudi med nepravniki, zaradi česar slede na vprašanja kratki, a točni odgovori prav z besedami zakona. Pred tem ka-tekismom, sta že izšla v isti zalogi „Katechismus des österr. Ehe-, Familien-, Vormundschafts- und Curatels-rechts" in „Katechismus des österr. Erbrechts und Ver-lassenschaftsabhandlungsrechts" ter v tisku je „Katechismus des Vertragsrechts." Imenovana knjiga bi bila priporočati sosebno onim, ki se pripravljajo za izpit zemljiškoknjižnih vodij , kakor tudi zaradi svoje preglednosti vodjam samim. Za širši narod in sploh za navadno potrebne pravne slučaje pa imamo pripravnejšo knjigo, namreč dr. Tavčarja „Slovenski Pravnik", katerega 3. zvezek
i je že družba sv. Mohorja dala na svetlo.
2. 6. zv. zbirke zakonov II. del. „Die al lg. Gerichtsordnung, die Gesetze über die  bes. Verfahrensarten in
I Streitsachen etc." Deseta pomnožena in popolnjena izdaja. Cena zvezku, v angleško platno vezanega je 2 gld.
3 8. zv. zbirke zakonov „Gesetze betreffend das Forstwesen und den Feldschutz." 8. pomnožena izdaja. V tem zvezku se že nahajajo vsi novejši zakoni o po-gozdavanji Krasa ter zakoni in naredbe o poljskem varstvu do današnjega dne; slednjič učni načrti in poročila vseh poljedelskih učilišč. Cena v angl. platno vezanemu zvezku je 2 gold. 50 kr.
4. 25. zv. zb. zakonov. „Gesetze betreffend Jagd, Vogelschutz und Fischerei." Prvo novo izdanje. V njem je že novi zakon za Kranjsko o lovskih listih od 17. aprila 1884; dalje zakon od 15/4 1885 o ribištvu po sladkih vodah.   Cena?
Vse imenovane zakone tolmačijo k posamnim paragrafom natisnene razsodbe najvišjega sodišča, odnosno upravnega sodišča do najnovejše dobe, tako da je Manz-ova zbirka v vseh sedanjih izdajah daleč nadkrilila dr. Gellerjevo. Vsa oprava je ukusna ter tudi tisek je večji in natančnejši kot poprej.  Naudaja nas le žala misel,
322
-ä*   SLOVAN.   Kr
Stev. 20.
da morda ne dobimo še kmalu jednakih slovenskih izdaj. Hrvatom je lansko leto Lav. Hartmana knjižara pripra-
Ausführungen). Nach dessen Nachlass herausgegeben und redigirt von Prof. L. Pfaff 1. Band. Der allg. Theil. Vel. vila „Obći austrijski gradjanski zakonik, poput zakonske ! 8°. 1885 (XVI, 482 str.) Cena 4 gld. 80 kr.   Natančneje
se govori o tem delu našega rojaka v njegovem životopisu na drugem mestu tega lista ; tu le pristavljamo, da smo g. Manzu za založništvo te knjige dolžni vso hvalo.
λ.
Cena
vezanemu je
sbirke F. Manza i dra. L. Gellera." 1 gld. 50 kr. ; zbirka se nadaljuje
5. Velja tu omeniti tudi knjige: Krainz Dr. Josef, System  des österr. allgem. Privatrechts (Grundriss und
Ostali slovanski svet.
Dr. Ante Starčević, nekeđanji veliki sovražnik Rusije in še sedaj smrtni sovražnik „Slavosrbov" — tako je on sam psovaje krstil može pravega slovanskega mišljenja — pisatelj mnogih „slavosrbsko pasmino" gr-dečih spisov, o katerih se ne more trditi, da bi bili v posebno čast hrvaškemu slovstvu, hoče na stara leta samega sebe prekositi. Priobčil je namreč v „Slobodi" od dne 19. septembra dolg članek, v katerem na nezaslišan način psuje in grdi vladiko Strossmayerja, — moža, katerega spoštuje zarad velikega njegovega uma in zlatega rodoljubja ne samo ves slovanski, ampak ves omikani svet. Strmeti mora človek res, ako iz peresa moža, katerega močna narodna stranka trojedne kraljevine zmatra za svojega proroka, čita drzno trditev, da je vladika Strossmayer izdajalec domovine in tajni zaveznik Ma-žarjev. In to ravno v trenotku, ko vse mažarsko novinarstvo ne more najti najpodlejših izrazov za zabavljice velikemu dobrotniku hrvaškega naroda. — V nas Slovencih si pač dr. Ante ne bode pridobil prijateljev, dokler nam bode podajal takih dokazov neplemenitega osebnega sovraštva, namesto da bi v sedanjih, za hrvaški narod tako usodnih časih, pred vsem imel pred očmi koristi in srečo naroda in domovine.
Pogled na srbskohrvaško književnost.
„Priručnoga rječnika", ki ga izdajeta v Oseku dr. Ivan Zoch in Josip Mencin, izšel je drugi zvezek. Obseza besede od Afrika do Aleksandrinska knjižnica. Drugi zvezek je mnogo boljši od prvega. Uvlekla pa se je vender vanj neprijetna pomota, ker se pravi, da je Ajdovščina v Istri.
„Slike iz Bosne." Pod tem naslovom izdaje Ivan Lepu š ič, učitelj v Banjiluki, svoje proizvode. Prvi zvezek obseza veselo igro iz bosenskega življenja: „Majčin a m an e t".   Velja samo 20 kr.
Slavni poljski slikar .lan Matejko izgotavlja
novo veliko sliko,  predstavljajočo ukrajinskega atamana Bogdana Hmelnickega pred Levovim.
„Listok, duhovno literaturnij žurnal", naslov
je novemu ruskemu listu, kateri je začel izdajati Eugeni'j Fencik v Užgorodu, glavnem mestu ogrskih Rusov. Doslej, odkar je pred dvanajstimi leti nehal izhajati „Svjetb", ogrski Rusi niso imeli nobenega lista, ki bi bil branil njihovo narodnost in njihov jezik brezobzirnih in strastnih napadov mažarskib. — V Užgorodu sicer izhaja tudi ruski list „Karpat", a uzdržuje ga ogrska vlada in zato mu je tudi glavna naloga, da ometava z blatom vse, kar je slovanskega, posebno pa ruski narod. Ta list prinaša sem-tertje tudi mažarske članke in pouzdiguje — risum te-neatis amici! — mažarsko omiko in pros veto nasproti ruskemu barbarstvu.
Iz srca se tedaj veselimo, da so ogrski Rusi dobili list, ki bode deloval med njimi v pravem narodnem duhu. Uredniku njegovemu pod svobodomiselno tiskovno postavo ogrsko pač ne bode na rožicah postlano, kajti Ma-žarji svoje ruske sodržavljane mrzé še veliko bolje, nego ostale Slovane, zato ker govore isti jezik, kakor oni, ki so se leta 1848. bojevali proti njim za obstoj Avstrije in jim pripravili usodni dan pri Vilagoši. Upamo, da bode pri započetem delu ustrajal in da ga bodo obilo podpirali njegovi galicijski in bukovinski rojaki.
Doneski za Božičev spomenik v Kortah:
Prenesek iz štev. 19.........     8 gld. — kr.
Anton Trček v Metliki.......
A. Sket v Dramljah........
Ivan Gnjezda, načelnik kat. rokodelskega
društva.............
Alojzij Puc, župnik kaznilnice .... Fran Karun, župnik trnovski .... Żiga Bohinec, kapelan     „        ....
Josip Štrbenec, duhovnik......
Vkup .   .
— v 85 „
1 „ - „
1 v η
i „ — „
^ » JJ
1 „ - ,
14 gld. 85 kr.
Listnica upravništva :
Slavna čitalnica v Novem Mestu: Do konca leta ste nam na dolgu Se 30 kr.
Veleč. g. A. M. na D. : Na dolgu ste nam še 60 kr.
O. g. Jarnej Pernat, kapelan v Ribnici: Št 16 je konti-skovana, št. 14 pa nimamo već! G. H rab ros 1 a v Ceka da v Kopru: List nam je prihajal nazaj z opomnjo, da ste odpotovali. Št. 16 je konfiskana, ostale smo Vam poslali.
Velecenj. g. V. O. sedaj v N. m. : 40 kr.. katerih ste poslali preveč, zapisali smo na račun naročnine prihodnjega leta.
Veleč. g. J. K. na K. : Do konca t. 1. dolgujete nam še 1 gld. 60 kr., katere nam blagovolite doposlati.
Veleč. g. dr. J. D. v M. : Do konca leta na dolgu je se 22 gld
90 kr.
Slavno bralno društvo na Krškem : Do konca leta dolžni ste nam še 00 kr.
Listnica uredništva :
Ksaverij: Od poslanih pesmi smo porabili, kakor vidite, jedno nekoliko izpremenjeno. Vrstice, katere smo izpustili, bile so popolnoma nepotrebne in so spominjale preveč na preprozajično uva-ževanje naših mater, kedaj so dospevajoče njihove hčerke godne za možitev. — Ostalih dveh pesmi nismo mogli sprejeti, in sicer prve zato ne, ker jej je iz vsega videti, da je prisiljena in da opeva dogodke, katerih doživeli niste, druge pa zato ne, ker je — oprostite izraz — precinična. Mi vsaj si ne moremo misliti mla-denča, ki bi zadnji dan pred ustopom v bogoslovnu semenišče mogel deklico, ki stoji na pragu samostana, klicati na veseli ples; še manje pa deklice, katera bi o takih okolnostih iskala plesnih zabav. — Sicer pa imate lepo dikcijo in pesniško nadarjenost; vender se Vam je treba še mnogo učiti. Pošljite nam o priliki zopet kak poskus.
Gosp, H. V. v L. pri K. : Veseli nas, da ste uglasbili dotično pesem, zato Vas prosimo, pošljite nam jo v pregled, da potem ukrenemu, kar je potreba.
„Slovan" izhaja 1. in 15. dan vsakega meseca. Cena mu je za unanje naročnike za vsé leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta 1 gld. 15 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld., za polu leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. ; za dijake pa: 3 gld. 60 kr.
_ Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošilajo upravništva,  dopisi pa uredništvu
na Kongresnem trgu štev. 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Za inserate se plačuje za navadno dvo-stopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru.
Tisek „Narodne Tiskarne". -   Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: Anton Trstenjak.