JOŽE VIDIC
2. del
Odkrili zakopano orožje v Benkovi hiši v Vrbljenju
Januarja 1944. leta je bil Janez Benko ko-mandir domobranske čete na Škofljici in pod njegovo poveljstvo je spadala tudi domobran-ska postojanka v gradu na Lisičjem. Znano je, da so nekatere prostore v tem gradu dodelili salezijancem, ki so jih Nemci izgnali s Štajerske, v druge proslore pa so se namestili domobranci. Med salezijanci sta bila tudi Miško Brunec iz vasi Melinci pri Beltincih in di. Franc Cigan iz
Milka Žnidaršič poleg svojc aove biše r Vrbljenju s pociakano cevjo, r kuteri je bUo zakopano orožje. Orožje biio zako-paao v Benkovi drrarnici (že prej poru-šeni), Jtuiez Benko pa je bil domobranski otidr, semeniščnik, zdaj duhovnik v tu-jini.
vasi Žižki, 14 km od Lendave. Po kapitulaciji Italije so bili nekaj časa v lem gradu skupaj z salezijanci tudi partizani. Vodstvo OF na tem ptniročju je skušalo z voditeljem teh salezijan-cev dr. Ciganom ustvariti bolj pristne odnose, vendar je slednji odločno odklonil (kot tudi vsi drugi salezijanci) sodelovanje z OF. Po jesenski ncmški ofenzivi leta 1943, ko se je razraslo slovensko domobranstvo, so salezijanci v tem gradu ognjevito pomagali domobranskim zlo-čincem. V noči 28. januarja 1944. leta, so v ta grad pripeljali dcsct zvezanih barjanskih žena in deklet. Med njimi je bila Štrumbljeva, kateri so nekaj mesccev prej ustrelili moža in je bila >dova, doma pa je zapustila osem majhnih otrok. Opolnoči sta jih dva domobranca spove-dala v grajski kapcli in sporočila, da bodo vsc postrelili, ker se je čez dobro uro tudi zgodilo v bližnjem gozdu, le Angeli Kumše je uspelo po-begniti. Tako s<> barjanci in vodstvo OF takoj zvedeli za zaločin. Ker pa je vse te ženskc arctirala likvidatorska skupina iz barjanskc do-mobranske postojanke, katere poveljnik je bil vojni zvočincc Franc Frakelj-Peter Skalar (zdaj živi v Torontu pod imenom Peter Markis) in ker jim je on na Barju izrckel smrtno obsodbo, smo bili doslcj prepričani, da je predvsem on odgo-voren za pomor teh nesrečnih žensk. No, po mnogih letih je v Celovcu sprcgovoril politični emigrant, salezijanec Brunec. On je prcd leti napisal 108 gosto tipkanih strani kritike na mo-jo knjigo »Po sledovih črne roke« (tretjič je izšla ta teden in jo bodo naročniki dobili v teh dneh) in to v obliki skripte razdelil med verne Korošce, predvsem mladini. Naj povem, da sta bila Brunec in Cigan profesorja na Cclovški gimnaziji. Dr. Cigan je umrl pred 11 leti v Ljubljani za rakom in je pokopan na Žalah, Brunec pa je vzgojitelj v dijaškem Slomškovem domu, ki spada pod Mohorjevo družbo. V ome-njeni kritiki Brunec prvič pove, zakaj so bile pomorjene barjanske žene. Povedal pa je zato, ker je s tem želel zbrisati madež salezijancev. Ukaz za arctacijo in umor žensk je izdal povelj-nik Janez Benko iz maščevanja, ker so »mu partizani likvidirali brata Martina«. Resnica pa je, da je Martin Benko padel 11. decembra 1943. leta kot domobranec med kratkim spopa-dom med domobranci in partizani na Lisičjem. Brunec trdi, da je dr. Cigan pokleknil pred svojega nekdanjega učenca Benka in ga prosil milosti za ženske. Kumšetova pa ve povedati, da salezijanska duhovnika nista hotela dati nobeni odvezo (pri spovedi), spraševala pa sta jih le o partizanih. Dovolila sta, da so domobranci kar tu v kapeli do krvi pretepli ženske, eni od teh pa
s puškinim kopitom razbili zobe, jiK ponovno zavezali in odpeljali na streljanje.
Kljub temu moramo Bruncu verjeti, da je bilo to Benkovo maščevanje, kajti vse ženske so bile iz njegove rojstnc vasi, dve pa iz sosednjega Tomišlja. Vendar je bil zločin izpeljan s pomoč-jo Franca Fraklja in s takim ali drugačnim pri-voljenjcm salezijancev. Da načrt za zločin ni bil storjen kar na hitrico, potrjuje dejstvo, da je Bcnko svoje starše, brata in sestro mcsec dni prej preselil iz Vrbljcnja v neko hišo blizu bar-janske domobranske postojanke, ker se je bal partizanskcga maščevanja. Poleg te družine so se v tistih dneh blizu Frakljeve postojanke pre-selile še nekatere domobranske družine iz Vrb-Ijenja.
Katoliški vzgojitelj Miško Brunec je eden najbolj srditih obrekovalcev naše drž.ave, pove-ličuje domobranstvo, sipa strup na ZKJ, potvar-ja zgodovinska dejstva in v sovraštvu do sociali-stične Jugoslavije vzgaja šolsko mladino v Ce-lovcu. V kritiki moje knjige pa je podrobno opisal, kako je bila urejena domobranska posto-janka na Urhu, ve za vse bunkerje, drevesa, rove itn. S tem se je sam izdal, da so bili na Lisičjem tesno povezani z urhovci. Ne gre pre-zreti tudi dejstva, da je bil njegov rojak iz Beltincev kaplan Franc Glavač organizator ek-stremnega belogardizma, ki je imel lastno obve-ščevalno službo, v katero je vpletel svoje somiš-Ijenike in znance, posebno pa seminiščnike (Benko, Brunec itn.).
Po vojni se je Benkova družina umaknila v Argentino, kjer sta starša pred nekaj leti umrla.
Tako kot drugim vojnim zločinccm je bila tudi Benkova imovina zaplenjcna. Za majhen denar sta po vojni to hišo dobila siromašna zakonca Frančiška in Jože Žnidaršič. On je bil čevljar, rojak iz Ccrknice. Imela sta scdcm otrok. Prcd tremi leti je njun sin Stane začel poleg stare -Bcnkove hiše zidati novo (tam, kjcr jc bilo prcj gospodarsko poslopje). Avgusta predlanskim, ko jc peljal pesek s traktorjem za to novo hišo, sc je smrtno ponesrečil. Zapustil jc ženo Milko in osem otrok. Tam, kjcr sta njegov brat Jože in sin Ludvik našla zakopano zacinjeno cevzorož-jem, je bila nekoč Bcnkova drvarnica.
Letnica na časopisu, v katerega so bile zavite bombe govori, da orožje ni bilo skrito pred letom 1942. Angleški bombi pa so domobranci verjetno dobili leta 1944 pri kakem padlem partizanu. Zato je bilo orožje strokovno shra-njeno in zakopano verjetno kak mesec pred koncem vojne.
Stanko Petelin-Vojko je v aprilski števiki Na-še obrambe ohjavil povzetek iz poročila tajne obveščevalne službe pri informativnem uradu slovenskega domobranstva z dne 13. aprila 1945. leta iz kateregazvemo, na kakšne možno-sti so računali domobranci ob koncu vojne:
»Če pridejo Rusi (česar pa ne verjamejo) se bodo umaknili v Italijo k Angležem. Ce to ne bo mogoče. se bodo umaknili v hribe in se naprej kot gverilci borili proti partizanom ...« Seveda, do prihoda Angležev in kralja Petra.
Janez Benko pa je z drugimi moral tako hitro bežati čez Ljubelj, da ni utegnil odkopati zako-pano orožje.                                      (Konec)