382
rodovih; pri nekaterih so se ohranile še dolgo v zgodovinski ddbi kakor pisatelj dokazuje iz listin (str. 134. si.: o Dalemincih na sedanjem Laškem; str. 143. si. pri spodnještajerskih Slovencih). Drugi so se pa tega jarma zgodaj otresli in nastale so poljedelske države: tako med korotanskimi Slovenci (str. 196. si : poljedelska državica na Koroškem, vmeščanje koroških vojvod), in pri enem delu Čehov. (Pfe mislidi, poljedelska dinastija : str. 227. si.). Du-
hovito razlaga pisatelj, zakaj se nahaja v slovanskih jezikih turškotat. izposojenka „toareg" in nemška „mleko" in kako da se je pomen prvotnoslovanske besede za mleko, „mlezivo" omejil. (Str. 121. si.). — Knjiga je, kakor se vidi zelo poučna; poleg omenjenih glavnih misli obsega še veliko zanimivih podrobnosti. Toliko, da se opozori na knjigo širše izobraženo občinstvo; strogo znanstveno oceno pa seveda moramo   prepustiti strokovnjakom.
NASE SLIKE.
Tower v Londonu (str. 321.) je stara trdnjava, nekdanja kraljeva palača. Pravijo, da je tu stala že rimska trdnjava. V srednjem veku so tod vladali angleški kralji, potem so rabili Tower za ječo. Tu je zapiral in moril odpadnik Henrik VIII. svoje žene, tu so zdihovali nešteti jetniki pod Elizabeto in naslednjimi vladarji. Zdaj je Tower orožni muzej in prebivališče dosluženih vojakov.
Ruski učitelj čita ljudstvu (str. 329.) Rusija! Koliko danes mislimo nanjo! Zastopniki ljudstva so se zbrali v „gosudarstvenni dumi", da dajo Rusiji modernejšo obliko. Absolutizem se stresa, revolucija dviga svojo glavo. A poglejte to ljudstvo, kakor nam ga je naslikal Bogdanov-Bjelskij. Napeto in pozorno poslušajo učitelja, ki jim čita, ker sami brati ne znajo. Ne znajo, ker jih nihče učil ni, a z obrazov jim žari živa želja po izobrazbi in po razvoju dušnih sil. Kako resni in pošteni so obrazi teh starcev-patriarhov! To je ljudstvo, ki vstaja in ima bodočnost!
Vatikanski vrt (str. 345.) je majhno ozemlje svetovnega vladarja. Papež Pij X. ne mara nepotrebnih ceremonij in se rad izprehaja sam po vrtu, ki je nekoliko vzvišen. Zadaj se vzpenja divna kupola svetega Petra, in izpod palm gleda sveti oče doli na večno mesto, in v duhu še dalje v neštete kraje, ter misli in moli.
„S a d j a rs t v o" (str. 361.) predstavljata dva kipa češkega umetnika V. Suhomela, prof. na c. kr. kiparski šoli v Hončah. Deček in deklica sta namenjena za vrt pred šolo.
Avstrijska državna z b o rn i ca je neprenehoma na dnevnem  redu zlasti sedaj,   ko se bori
sama s seboj za splošno in enako volilno pravico. Na sliki str. 368. se vidi hodnik z dragocenim ste-brovjem, kjer šelajo poslanci med sejami.
Olimpske igre (str. 373.) so zopet otvorili na Grškem. Panatenejski s:&dion leži takoj ob Atenah-v naravni kotlini. Mnogo stoletij je bil starogrški stadion zapuščen in je ves razpadel. L 1896. pa ga je dal bogat Grk, trgovec Averov iz Aleksandrije, prenoviti in sicer tako, da so se popolnoma ohranile oblike starega slavnega igrišča nekdanjih Grkov. Kakor nekdaj, je tudi zdaj vse zgrajeno iz čistega belega marmorja. Tekališče meri v obodu 400 m; na sedežih, ki se dvigajo amfiteatralno v 44 vrstah, je prostora za 60.000 gledavcev. Tako so torej zopet obnovljene slavne olimpske igre. A razloček je vendar velik: V starih časih so se tu predstavljali le Grki, ki so bili ponosni na svojo kulturo, zdaj pa se kosajo tu zastopniki vseh „barbarskih" narodov, ki goje najrazličnejše spoite, kajti Atencem je na tem ležeče, da narede iz olimpskih iger mednarodno tekmovališče, ki bi privabljalo tja tujce vsega sveta. Tako je klasicizem postal  praktičen . . .
Tristoletnico Kolumbove smrti smo praznovali prošli mesec. Naša slika (str. 377.) nam kaže ladje, s katerimi je plul Kolumb na nevarno, negotovo pot čez Ocean. Mnogo poguma je bilo treba tedaj za tako drzno podjetje. Zanimivo je to, da je Kolumb sam do smrti živel v misli, da je odkril obrežje indijsko.
San Francisco, glavno mesto Kalifornije, je zadela grozna nesreča 18. aprila. Strašen potres je porušil mesto, in požar je uničil, kar je ostalo. Tudi mestna hiša, ponosna, krasna stavba (str. 381.)
383
se je čisto poruš'la. Na glavni ulici (str. 380.) je velika hiša, poslopje časnika „The Call", ona s stolpom na desni je poslopje lista ,San Francisco Chronicle". Vse to je zdaj porušeno. V San Franciscu je več slovenskih in mnogo hrvašk h rodbin. Njihov duhovnik je Slovenec g. Fr. Turk.
Princ Konrad Hohenlohe (str. 384). Hitro se suče kolo politike. Komaj smo dobili sliko Gautschevega naslednika tržaškega namestnika princa Hohenlohe, je že odstopil. Sprejel je nalogo, da izvede v Avstriji splošno in enako volilno pravico, to težavno vprašanje, ki je vrglo že njegovega prednika. Nastopil je odločno zanjo, kot mož deino-kraškega mišljenja. A padel je zaradi tega, ker ni mogel držati zbornici dane besede, da bo varoval korist Avstrije proti Ogrski. Odstopil je, a pride skoraj gotovo zopet kmalu  nazaj.
Razvaline San Francisca.
f Henrik Ibsen.
Sam ni vedel, kaj hoče. Tako nekako je dejal o Ibsenu Lev N. Tolstoj. Zares, do gotovih resul-tatov ni prišel veliki severnjak, ki so ga nedavno položili v grob. Morali bi pisati knjigo, če bi hoteli Ibsena docela oceniti. V njem so misli vrele, silile na dan, pa se nikoli niso ustalile. Otrok našega veka, ga je tudi najbolje umel, najlepše v svojih delih naslikal. Pravijo o njem, da je bil individualist, pozitivist in še več takih splošnih fraz stoji o Ibsenu napisanih po knjigah in podlistkih. Resnica je ta, da se je Ibsen celo življenje boril za svetovno nazi-ranje, ga iskal, a našel ni stalnega. Zato je v eni in isti drami sedaj proroško oznanjeval novo dobo, kjer bo povsod zavladala resnica, sedaj zopet sklonil glavo, ko je videl silo zla, ki ga človek podeduje od človeka, moč razmer, ki tlačijo družbo in ji ne dajo doseči zaželjenih idealov. Bil je predvsem miske. Cuvstva so pri Ibsenu povsod sekundarna, zato so njegove drame vse tako hladne  in resne.   Problem
za problemom, strasti so bolj s;mbolizovane kot zajete iz življenja. »Gospa iz morja" je simbol hrepenenja po neomejeni svobodi, škof Nikclaj, svetovavec na dvoru kralja Kakona, simbol nadčloveka, „Divja gos", siiijbol Človika, ki bi rad kvišku, a ga mori zaduhlo ozračje tope, vsakdanje družbe. Rebecca v „Rosmersholmu", si r bol d^monične sile sle in pohote. V tem se kaže vpliv romantike, ki jo Ibsen nikoli ni zatajil, tudi tam ne, kjer kliče v pomoč svojim naziranjem pozitivizem in moderno vedo. Ibsen je bil reformatorska rarava; predvsem je hotel prenoviti posameznika. V „Brandu" je povedal vse, kar je počivalo v njegovi duši, ustvaril je lip novega Adama po njegovih mislih. „Brand" je pravzaprav verna slika naziranj filozofa Soeren Kierkegarda. Človek naj se iznebi konvencionalnih vezi, s katerimi ga veže naše cerkev in družba. ,Vse ali nič", je maksima Brandova in Ibsenova. Nobenih kompromisov, nobene morale, ki se ozira na človekovo slabost in omejenost, vse naj bo veliko in popolno. In vendar zmaga v tej drami „deus c h ar i tat i s", bog ljubezn', ki noče nadčloveške morale. Ravno ta misel je izpeljana v „ C e s a r j u in G a 1 i 1 e j c u", največji historični drami Ibsenovi. Zatajevanje in ponižnost krščanstva zmaga nad Julijanovim novopnganskim ideja-lom.
»Zidar Solness" in „Kadar se vzbudijo mrtvi" so konfiteor Ibsenovega življenja. V njih je poosebljena tragika velikega misleca, ki je stremil za najvišjimi cilji, a jih ni dosegel. Ibsenovo maniro so jeli moderni vsi posnemati, ostali so daleč za njim. Ibsena sploh ni moč posnemati. On je tako samorasel kot narava, kjer mu je tekla zibelj. Moderno gledišče ga bo zelo pogrešalo.
Stritarjeva slavnost v Ljubljani je privedla v Ljubljano sivolasega pesnika in pisatelja, v slovensko domovino, ki je že dolgo vrsto let ni videl. Ob sedemdesetletnici so mu priredili v Ljubljani akademijo, na kateri je govoril dr. Jos. Tominšek slavnostni govor v čast jubilarju, občinski svet ljubljanski je priredil njemu na čast slavnostno sejo, pri kateri so mu čestitali in sklenili, da se Špitalske ulice odslej z6vejo Stritarjeve ulice. Narodna društva so mu priredila dve podoknici. Slednjič je bil banket Stritarju na čast. Slavljenec se je ginjen zahvaljeval za izkazano mu čast. Želimo mu tudi mi ob sedemdesetletnici še enkrat srečne in vesele dni!
Koncert »Glasbene Matice" dne 12. maja nam je podal nekaj krasnih a-capella-zborov, med njimi Mokranjčevega »Kožarja", bolgarsko narodno, jako vešče harmonizirano, Kirchlov izraziti „Oj čudovito