Bistriška: Boštjančkove lučke. Diha zemlja in spi... V njeuem dihu so sanje. Svetonočni mir je v njih, svetonočna ljubezen, svetonočna sreča. Nebesa so poslala te sanje na zemljo. Diha zemlja v pokoju, v ljubezni, \ sreči. \as Gorosek pod goro je toplo gnezdece, v mira postavljeno, v sreči oblagodarjeno. v ljubezni spleteno. Ob vrbah kraj potoka je mala bela hišica: domek Boštjančkov. Sveta noč. Nebo je prižgano s tisočerimi zvezdami: sanje lepote Hjejo od njih na zemljo. Gozdovi šume v čndežni govorici, bela zasnežena pota raolijo v mehkem sneženem objetju. potok skrivnoStno pfepeva, in vfbe, vse bele, leskečejo, trepečejo, sanjajo. Čudež božji hodi s svojim sfcem po zemlji, boža tepena srca, tolaži ranjene duše, objema mehka ličeca otfok ... Boštjanček sedi čisto sam v hiši pri topli peči in čaka božičnega večera. Prva zvezdica je že zagorela na nebu in pomežiknila s svetliin očesom Boštjančku skozi okence. O, kako je je vesel! »Je že tu, je že zunaj sveti večer! Da bi iv mogel. zvezdica zlata, tijeti v svojo foko ini pobarati: Kako, zvezdica, povej, je nocoj v nebesih?« Skozi okno ga gleda zvezdica in se mu smehlja... Deček pa steče k mami pred ognjišče: »Maraa, mamu. saj ste rekli, da zvezde prineso sveti večer. So jih že užgali angelci na ncbu za Jezusčka novorojenrega.« — Mati nato: »Kar očeta pokliči, da postavita jaselce!« V visokem, radostnem skoku je odletelo drobno telesce proti hišniin vratom, ravno v naročje očetu, ki je stopil na hišni prag. »Vidiš. Boštjanček, dočakal si! Zdaj pa kar v hišo, tla postaviva ja-selce!« V hiši gori z mračnosanjavim žarom svetiljka. V kotičku pri oknu je določen prostor za jaselce. Trioglata deska je že pribita. Boštjanček sedi, gleda in spremlja očetove kretnje tok. Občuduje žametni mah, ki je stvoril v kotu zeleno goro. Pastirčki so privriskali v pobožnem veselju na to zeleno goro. bele ovčice so polegle po žametnem mahu. Koliko ovc in koliko pastirčkov je to! Boštjančku se zdi, da sliši pastirčke vriskati. »Ja, oče. kje je pa hlevček za Jezusčka. da mu bo gorko na mehki slamici?« »Vse še pride. vse — radoznalček!« Na levo pod goro naredi oče skalno duplino, v njo pa položi Jezusčka v jaslih in postavi poleg Marije in svetega Jožefa. Preko gore do jaselc pelje bela pot... Vrh jaselc plava zvezda, z zlatim repom se dotika gore. »No, fant, ali bofV Vesel. prevzet pokima Boštjanček: »Bo, bo!« Govoriti ne more, ker mu je srčece polno blaženstva in dobre volje. »Jaselce so postavljene. Fant. steci k mami po lučke!« V čudežni votlini zatrepeta lučka ob lučki. obsveti jaselce in božje Dete. Tri lučke gore ob jasclcah. troje tihih upanj. tri pobožne želje. tri ^roče prošnje. O. Boštjanček. kako lepe so tvoje jaselce!« zavrisne mati. ko stopi v hišo. Roke ji zaplosknejo, oči v poznani tajnosti zableste ... Sveti večer. božična noč! 71 Tri lueke gore ob jaselcah, troje tihih upanj, tri pobožne želje. tri vroče prošnje! Tri lučke trepetajo ob jaselcah. troje bogatih upanj, ki naj bi jib. izpolnilo božje Čudo: tri pobožne želje, ki naj bi jib. ovenčalo s svojo Dobroto; tri vroče prošnje, ki naj bi jih slišalo in uslišalo Detece. v plenice povito, v jasli položeno — Boštjančku. Tlako moli mati, drhti očetovo srce, deček pa zre nepremično v po-stavljerie jaselce. Tisoč misli mu je v du.ši, milijon vzklikov v srcu. a ustka molče v sladkem zavzetju. Zunaj diha noč. V svetonočne sanje so odeta brda, zastrte v sneg molče poljane, bele ceste drhte, potok poje pesem svete noči, vrbe ga spreinljajo. Iz dalje drhti zvon. Oznanja polnočno skrivnost... Rahli odmevi trkajo na okenca srečne hišice Boštjanekovega doma, zapojo v srcih treh vernih ljudi in jib. vabijo, vabijo ... Zvon poje, kliče... Nebeške zvezde gore, svetonočne sanje polze po zlaiih niikah od neba na zemljo. Oče z baklo v roki spredaj, mati oklepaje Boštjančkovo ročico, in on sam — kako drobi v veselju korake! »Mama, kako je lepo nocoj! Ali vidite Matjažev hribček — kako se sveti! Tam menda ni jaselc?« »Povsod so danes jaselce, povsod lučke. Angelci jih postavljajo, angelci užigajo, in povsod vasuje nocoj Jezusček in blagoslavlja ter osrečuje.« Zvon kliče, vabi, poje ... Čudežna pesem vstaja po širni zemlji, užiga srca otrok, krepi duše mater. ogreva srca očetov. Boštjančku je gorko, zelo gorko in svetlo v duši. Pred njim visok plamen — očetova bakla, na desni lučke, na levi lučke, na nebu lučke. in materina roka je gorka in mehka. Z belino odeta, s svetonočno zarjo oblita se je dvignila pred njimi farna cerkev. Sedeta z mamo v klop. Kakor da so se angelske roke do-taknile orgel, tako mehko zapojo na koru in vse zadrhti po cerkvi: »Sveta noč...« Mašnik v zlatem ornatu stopi pred oltar. Boštjančku zamigl.ja pred očmi prečudna svetloba. Ves oltar je ena sama vesela velika luč. Sredi nje leži v jaselcah božje Dete, dviga ročice in blagoslavlja in se smehlja. Tn angelci plavajo okrog njega in ga posipavajo z mehkimi, belimi rožami. V sladkem genotju neso Boštjančka sanje k Jezusčku: »Ti veš. Jezusček. da imam rad mamo in ateja, in ti veš, kako lepe jaselce imam doma. Tudi tebe imam zelo rad. Boš prišel k nam? Z menoj pojdi in z mamo. poneseva tc! Radi te imamo.< Mehka roka poboža Boštjančka po vročem čelu. Sedi v klopi. ves za-makujen, pri mami, in Jezusček je prišel k ajemu v vas. Gleda ... Glasneje zapojo orgle. V drhtečih valih zadoni pesem po eerkvi. Po katliln zadiši. Tisoč srebrnih strun zabrni v zvonovih ... Sveta noč, blažena noč! Kako je prišel Boštjanček domov. sam ni vcdel. Angelci so ga nosili na mehkih rokah, in Jezusček mu je delal druščino. V hiši pri jaselcah so še gorele tiste tri lučke. Troje upanj, tri želje, tri prošnje ... * Otrok moj! Najsvetlejšc so lučke v sveti noti. Spravi jih v kararico svojegn srca. da te bodo gri-le. ti svt-tile in te osrečevale na težki poti skozi življenje. 72