1103
DESET  PESMI Matej   Bor
ROKE
Zaikaj bi tvoje roke ne pele?
Tudi roke poj o.
Pet pustov,
pet glasov.
O, naj poj o.
da mi bo lepo,
da bom ob njihovih zvokih
popotoval
iz svojih daljav
do tvojih daljav,
in če bom pal
na tej poti,
ob njihovih zvokih pal.
MISEL
Obšla me je misel,
da ibi obšel svojo misel
in se od daleč
vanjo zazirl.
Kakor lovec v žival,
ki jo> je obšel,
da bi jo potem
s smrtnim strelom podrl.
Vendar ta misel,
ta moja misel,
kako jo obiti?
S čim meriti vanjo,
s čim streljati vanjo?
Ne, te misli
ni moč uibiti.
Ta misel,
ta moja misel,
ki me obhaja,
je zver, ki trga,
trga, trga,
a ne raztrga do kraja.
ZAKAJ
Zakaj je vse
tako daleč
in tako blizu,
tako blizu,
da ničemur ne ubežiš?
Zakaj so oib poti
sami križi
in na vsakem
ti sam visiš?
Zakaj ni ob poti nikjer studenca
da bi mogel iz njega piti,
zakaj so ma poti
sami kamni,
ki kriče:
1104
Ubiti!
Ubiti človeka
in nebo nad človelkom
in zemljo pod njim.
Ubiti, ubiti, ubiti!
Kam naj  zbežim?
PLES
Opisal je pot
okoli sebe,
dolgo dolgo pot,
pot neštetih let,
vendar v sebe
ni stopil nikoli:
tam je bil led.
In ko si je nazadnje
le uipal nanj,
je plesal po njem
tako čudovito
in ^slikovito
kakor plesalec iz sanj.
In okoli njega
so se zbrali
vsi njegovi dnevi
in noči okoli njih
in njihovi pogledi so oživeli
ter strmeli
v plešoči,
težo dni in noči
zmagujoči navdih.
1105
70 Naša  sodobnost
SMRT  V  SAMOTI
Zakaj je ta ura,
ta žalostna ura
tako tiha?
Zakaj je utihnila?
Kje je starka,
da bi jo navila?
Tudi starka je tiha,
kot še nikoli:
starka je izdihnila.
In nikogar ni bilo naokoli,
da bi ji zaprl oči,
in zdaj strmijo
steklene,
tuje, kot da niso njene,
v uro, ki molči.
SRCE
Srce,
daj mi nekaj,
kar bi mogel iponesti
s seboj iz tvojih sanj
na cestos
na to bučno cesto
in beli dan.
In pokazati:
Glejte, to je tisto,
tisto snežno čisto
in nežno,
česar ne more
nihče umazati.
Srce,
daj mi nekaj,
kar bi mogel
položiti na dlan
in reči:
Tega ne more
nihče irbiti —
ne noč ne dan.
1106
BESEDA
Kdor se je oborožil
samo z besedo,
je slabo oborožen.
In čeprav zmaguje,
zmaguje le na zunaj,
sam v sebi je tepen.
Tepen, ne z besedo,
s tem, kar je beseda skrivala
vsak dan
vsak dam,
ko je z njo zmagoval.
In od tega,
kar je skrivala,
bo tudi ipal.
NEK  DAN
Podvizal sem se, in vendar je prišel za memoj ta dan. Prijel me je za roko; Ne hiti. Vse zaman. Za vsakim človekom pridem prej ali slej in mu pokažem vse njegove dni: in če vzdrži pogled, mu pokažem pot naprej.
NEKOMU
Nikar ne misli, da je bil čudež: ne, čudežev ni. Vsak Judež,
1107
če je še talk Judež,
se včasih
vsaj za hip spremeni.
Zakaj se ne 'bi
sprem etnil
tudi tvoj  Judež —
pohlep, ki izdaja vsak dan
za giroše
borne grose
tvojo dušo
in jo spravlja pod rušo
vsak dan.
SENCE  ČRNCEV
Zaprli so vrata
in zaklenili
in šepetali:
Zdaj smo varni.
Oni so tam.
Mi tu. Kaj bi se bali?
Po vratih pa je bila
in ropotala
črna pest:
Mi ne moremo za vami.
a za vami so šle naše sence
in vaša vest.
In naše sence
bodo plesale
okoli vaših vesti,
zakaj naše isence
se ne bojijo
ne krvi  ne vrvi.
Zato bodo naše sence plesale
okoli vas,
dokler bodo mogle,
in mogle bodo še dolgo dolgo:
njih ne izmuči čas.
1108