-----87    -----
Slovansko slovstvo.
* Izvirno slovensko tragedijo „Marija Antonijeta" v 5 djanjih (mesto: Versalje in Pariz, čas: 1793) podpisani ravno izdeluje. Kralja Ludovika XVI. nisem mogel poozoriti v tej obširni dramatični pesmi; veliko krepko-dušneja zgodovinska prikazen je nesrečna kraljica Marija Antonij eta, njegova žena. Kdor pozna fran-cozko homatijo preteklega stoletja, ta bo vedel, da mi groznih in patetičnih prizorov ne primanjkuje, čeravno mi rabijo le toliko, kolikor mi pesniška dostojnost pripušča; za žaloigersko sočutje pa poskrbeva moja pohlevna muza. Nadjam se, da kane marsikakasolzica moji kraljevski junakinji. Ker ima biti to delo prva slovenska izvirna tragedija, ne toži se mi ne časa ne pridnosti; saj delam za svojo predrago domovino. — To dajem na znanje s prošnjo, da bi se mi oni podpisatelji, ki bi si mislili to delo naročiti, že v prihodnjih dveh mesecih oglasili, zakaj vedeti moram že v tem času, ali mi bo moč tragedijo na svojo roko na beli dan spraviti ali ne. Naročnina se bode odrajtala po prej e ti k nj igi. Ob enem prosim tudi slavna vredništva*) in slovenske domoljube, pa tudi slovenske čitavnice, naj bi me z nabiranjem naročnikov podpirati blagovolili.
Ne samo šaloigric, temuč veliko več dramatičnih pesem za velike glediščine odre je treba. Sala umrje tako rekoč pri porodu; resnost pa prestane vse čase, ona dere mogočno z novimi in krepkimi idejami naprej , in razgiasuje narodovo čast in slavo. Upati gre, da bomo tudi mi Slovenci skoro narodno gledišče imeli. Dobro gledišče pa stoji med posvetnimi izobraževav-nimi sredstvi na prvem mestu; ono je živa potreba, ktere prevpiti nobena človeška strast ne more. Čas je, da poskusimo enkrat tudi z lastnimi močmi kaj napraviti; saj um je tudi pri nas domd. Radi smo se naslanjali na ideje in izdelke tujih pisateljev. Prevajanje tujih klasikov je velike koristi; a to niso naši izdelki, le izposodili smo si jih pri tujcu za svoje potrebe. S prestavljanjem se je le gibčnost in moč slovenskega j e-zika dokazala, ne pa veljavnost slovenskega uma. Krepka misel prinese krepko besedo sabo, misel pa je duša, bese^da telo; blaga misel se rada opasuje z lepim telesom. Čuda lep, dereč, blag in mogočen jezik govorimo mi Slovenci; glagol naš je bolj natančen od številk, naši pregovori, reki itd. so kakor iz ljube natore izrezani, z eno besedo: slovenščine ne gojiti in posvečevati z lepimi umotvori, bila bi pregreha. Naj bi se jelo delati kaj resneje na dramatičnem polji. Poskusimo, poskusite: venec slave je spleten; da-si še široko visi, dajmo, da ga dosežemo ne sebi, ampak milemu narodu našemu,  kterega tujčeva  oholost zaničljivo tepta!
Za pokušnjo javljam nekoliko vrstic iz svoje tragedije, **) ki pride z božjo pomočjo med letom na svitlo. Da najde prizanesljivo uho!
V Gorici 24. februarja 1866.
Slovenskemu narodu ves vdani France Zakrajšek.
* Cvetja iz domačih in tujih logov — 29. vezek je prišel  na  svetlo.    V  tem   vezku  je   dovršena   žaloigra
*)¦ Zapišite nas tudi med naročnike. *) Rade jih prinesejo „Novice" prihodnjič.                          Vred.
-----    88    -----
„Tomaž Mor"; dalje obsega: „Slovo o polku Igor-jeve", iz staroruskega poslovenil in razložil M. Ple-teršnik, in začetek izvirnega romana, ki ga je pod naslovom „Deseti brat" spisal J. Jurčič. O ,,Desetem bratu" bodemo govorili, ko bode roman ves natisnjen; Jurčičevo ime samo nam je porok, da bode delo dobro. Prof. Pleteršniku smo hvaležni, da je Slovencem razložil in poslovil ,,Slovo", ki ima v ruskem slovstvu res skor toliko vrednost kakor ,,Kraljedvorski rokopis" za češko. Tomaž Moor je izvrstno v slovenski jezik prestavljen. Gotovo pride ta tragedija na slovensko javno gledišče; pa tudi čitalnice, ki nimajo prostora za velike igre , bi ga svojim družbenikom saj v berilu tako predstaviti mogle, kakor smo v Ljubljani že videli „Viljelma Tela" in druge igre, da vsaka oseba ima svojega Čitatelja. Variatio delectat.