BALADO JUTRO Št. 24 Nedelja, 14. junija 1931 Ive Grahor: Petletnega Miloša moška povest 5. Svatba »V Ljubljano!« Misel, da pojde, ko bo večji, v Ljubljano v šole, ni dala Milošu več miru. Birma je bilo zdaj nekaj, kar je bilo. Ponosen je bil, da je zmagal. Kdo bi ne bil ponosen? Čutil je, da ga vsi ljudje gledajo dosti bolj resno kot prej in to je za vsakogar prijetno. Ako je nekoliko pomislil, se mu je zmaga zdela velika. Toda Miloš r bil dovolj pameten, je dremal mrak, le nekje ob visoki Enici je pal oster pramen svetlobe na steno. Solnce. »Visoko je, šele na robu gozda, tam nekje pri Snežniku,« je mirno presodil. Miloš se je nehote ozrl in ga videl. Potem je šel po stopnicah. S ceste je vel jutranji hlad: od vode je vedno vleklo bolj hladno jutro, a tako pa že dolgo ne, kot ta dan. Vse po stopnicah, ki so lese- da tega ni pretiraval. Na svetu so še druge stvari. OprezovaJ je, da bi našel očeta samega in ga natančneje vprašal, kako misli z Ljubljano. Saj sta bila doslej prijatelja in mu gotovo pove. Milošu se je zdelo najpainetneje, da ga vpraša čim prej. Toda med tem se je hipu nekaj zgodilo, kar je tudi Ljubljano odrinilo v pozabo. To je bila sestrina svatba. Peti dan po birmi, ko je Miloš vstal, se solnce še ni dotaknilo postelje. Njegovi žarki so se sprehajali še po novi detelji, ki raste v pristavi za hišo. Prezgodaj je še bilo. Vendar je Miloš vstal. Ni zbudil nikogar. Potiho se je oblačil. Imel je kratko majico in sive platnene hlačke; to je bilo vse. Umije se v reki. Šel je doli. Vse se mu je zdelo silno lepo, tako tiho je bilo vse. Na hodiniku ne, je Miloša zeblo v podplate, po veži, po kamenitem tlaku je moral teči. Kocke v tlaku in škrli so bile vse mokre. Dekla je stala na pragu in pometala. Pogledal je ven. Vrt je ležal v megli, cesta je bila videti mokra. Mimo vrtnih vrat so švignili trije kosci. V kostanjih so čivkali vrabci in iz njihovega pre-vnetega čebljanja se je Milošu zdelo, da je še jako zgodaj, da so se komaj zbudili. V hiši.pa se je z vseh strani oglašal šum. Domači so delali. Slovesno je za-plala kri v Miloševem srcu. Bilo je tako lepo. V tem hladu in delu je pelo jutro. Miloš je tekel po cesti in vrtu. Pri veliki vodi .se je uimil. Kameni so bili še mokri. — »Ni dolgo, odkar je voda upadla. Mlinar je zaprl vodo,« je zaše-petal Miloš. Zdaj mu ni bilo več mraz. Sklonil se je na dva kamna in potopil glavo v deroče valove. To mu je vedno dobro delo, poživljalo ga je. Vračal se je po stezi. Hlev je bil že zaprt. Pri gostilniških oknih in skozi steno je prihajal nenavaden šum, kakor drdranje drobnih koles. Ko je stopil Miloš v hišo, se je razlil šum okrcvg njega z vseh strani. Zdaj je bilo gotovo, z da se je pričelo neko novo življenje v domači hiši. Naenkrat je začutil v tem deln in šumu polno nenavadnih stvari. V trgovini je našel očeta. Začudil se je, ko je zagledal Miloša in potem ga je povabil, naj pride zajtrkovat k njemu, da bosta skupaj delala. Delo sta si takoj razdelila. Miloš je prevzel zaboj mila in dva zaboja oikorije. To je treba izprazniti in zložiti lepo na določeni pro- Moško je stopil v kuhinjo. Dobil je svoj lonček kave, potem se ženske niso več zmenile zanj. Opazil je, da so se vse kar čez noč spremenile. Švigale so po hiši, v sobe in spet iz sob, kakor domenjene. »Ženske imajo semenj,« je dejal oče, »in midva morava biti pridna, da se mama ne razjezi.« »Nobena se ne zmeni za naju,« je potožil Miloš, ko je brat Janez že odšel v šolo. »Le molči, midva jih ne potrebujeva. Bodiva zadovoljna, da sva sama.« Delala sta. Sosedje, žene in otroci so prihajali kupovat. Poznal je že vse. Točil je petrolej, pridrževal vreče, časih pa samo straži! in prežal, kako bi še kje pospravil in kaj preuredil, da razveseli očeta. Tako je minil prvi teden. Mati in sestre so preživele večino dne v sobah in kuhinji. Povabile so v hišo dve šivilji in Boštjanovo Mico. S to je Miloš večkrat govoril. Majhna je bila in urna. V obraz je bila zagorela in je imela črne lase, črne oči, predpasnik pa bel. Zdela se mu je zanimiva, ker jo je poznal že od prej in ker je bila vedno hripava, da ni imela skoraj nič več glasu. Pripravljala je jedi in slaščice za svatbo. Takih priprav Miloš dotlej še ni videl. Šivilji sta bili dve majhni šibki ženici. Miloš je opazil, da sta kljub temnim oblekam še mladi, prijazni in jako zgovorni. Šivati sta znali, da je stroj sam ' bmd m požiral nit, onidve pa sta rezan li platno, pomerjali in hvalili blago, ljudi, posebna pa vse domače. Tako niso znale niti kmečke ženice, ki so prihajale te dni trumoma v vas. Obiskovale so mater in sestro Mileno. Ta je postala središče sveta. Miloš je kmalu razumel, da pojde Milena drugam za gospodinjo in je ne bo več nazaj. To mu ni bilo popolnoma všeč: tolažil se je, da pojde Milena k Lunjevim in da je njen ženin nihče drugi, ko njegov birmanski boter, stric Pavel. Zadnji dan pred njuno poroko so prišli k Razpotnikovim z vseh strani znani in neznani sorodniki. Neprenehoma je moral Miloš pozdravljati tete in strice, zvečer pa zgodaj spat. Z Janezom sta se potem še dolgo časa razgovarja-la. Mati in sestre so jima zabičale, da morata biti drugi dan pridna in kako se morata vesti. Marsikaj jima med njir hovimi nauki ni bilo všeč. Jedla bosta na hodniku pri Mici. »V veliki sobi ne bo prostora,« je rekla mati. »Tam jedo svatje.« Tudi preblizu, da naj ne hodita, za jesti dobita vsega, kar hočeta. Vendar se dečka jedi nista več veselila. Nerodno jima je bilo, kakor da sta odveč in se bodo gotovo najlepše stvari godile brez njiju. »Ti si kriv, ker ne znaš jesti z vilicami,« je dejal Janez. »Ti si kriv,« se je odrezal Miloš in že se je kesal, da je bil ves teden tako priden. »Očetu sem pomagal,« je pomislil in hotel bratu potožiti, da so ga dečki vabili v gozd in bi bila oba lahko šla, pa nista šla. Rake so lovili, a si nista upala iti z njimi. »Voda je nevarna.« »Nič ni nevarna,« je dejal Janez in se jezil. Potem sta zaspala, da sama nista prav vedela kdaj. »Zaspanca, vstat!« Janez in Miloš sta preplašeno odprla oči. V svetlobi jutranjega soinca je stala pred posteljami njuna sestra Marjan-ca. Janez se je razjezil. »Ven! Kdo te je prosil, da tod kričiš?« je zakričal. Ni se še zbrihtal. Milošu so se počasi prebujale misli, da se je vprašal: »Svatje so že odšli.« ga je prevpila sestra, ki se je menda namerila njima navijati urico. Planila sta iz postelje. Obema je šlo na jok. Da sta zamudila? In prav zdaj, ko sta ves teden oričakovala tega skrivnostnega dne? Nista vedela, na koga naj stre-seta jezico. Miloš bi se bil najrajši pre- tapeL Sestra je opazila ugmo jezo si besnost in se prestrašila. Hitela je popravljati svojo laž: »(Niso še šli. Zdaj se odpravijo.« A ni mogla vse izreči do konca. Cez d;n in strn razmetanih odej in oblek sta planila mimo nje na hodnik in bi bila napol gola tekla med zbrane ljudi. To bi bila velika sramota za vse in — za Marjanco. Skokoma je planila za njima na dolgi hodnik in ju vlovila še na vrhu stopnic. Pocenili so vsi trije tam mirno na iia in gledali doli v vežo. Svat-je so se pravkar poslavljali. Šum. Nekateri so jokali. Možje so bili oblečeni črno in so imeli bele šopke na prsih. Dekleta so bila vsa v belih oblekah, v tra-kih in svili. Nekatera so nosile velike šope cvetja vseh vrst. Najlepša je bila nevesta, Milena sestra. Od temena do tal ji je visel prosojeh in dolg pajčolan. V rokah je držala šopek iz belih vrtnic. Milošu se je zdela lepa kakor angel. Poleg nje je opazil očeta in mater. Zdaj so se poslovili. (Dalje prihodnjo nedeljo.) Luka in Bim - Bom Mali Luka živi v naši vasi. Luka ima očeta in mater. Vselej, kadar zagleda bek> štorkljo z velikim klopotalorii se razjezi. Štorklja ima kaj čudovito navado: neprestano se seli. Spomladi in poleti živi na dvorišču malega Luke, jeseni in poizimi se pa potepa po tujih deželah. Daleč na jugu ob obali reke Hlipa-hlapa je njegovo stanovanje. Vasica Tam-tam je zamorska vasica. Tukaj stanuje zaimorček Bim-bom. Ves je črn, samo zobke ima bele kakor sneg, okoli pasu pa nosi rdeč predpasnik. Bim-bom ima štorkljo zelo rad. Vasica Tam-tam leži ob reki Hltpi-hlapi in zato se mnogokrat vidita. Štorklja ve povedati vse polno zanimivih stvari. Zamorčku pripoveduje o malem Lukcu, ki stanuje daleč na severu v beli kočici. Pripoveduje mu o širnem morju, čez katerega mora leteti vsako jesen in vsako pomlad. Pripoveduje mu, da ima Lukec zlate lase, višnjeve oči in rožnata usta. Štorklja Klopotača pripoveduje in Bim-bom jo ves zamaknjen posluša. Naposled postane zamorček tako radoveden, da začne moledovati: »Draga štorklja Klopotača, kmalu bo prišla pomlad in ti se boš selila v svoje stanovanje na severu. Vzemi me s seboj. >ako rad bi videl belo kočico, malega Luka in rad bi letel s teboj nad širnim morjem.« štorklja Klopotača se popraska z dolgo, rdečo nogo za ušesom in čez nekaj časa odgovori: »Dobro! Sedi na moj hrbet in me čvrsto primi okoli vratu. Zakaj, če padeš v morje, te bodo ribe pojedle.« Bim-bom se vsede štorklji na hrbet in se je trdno oklene. Vzletela sta. Zdaj buči pod njima morje, zdaj vidita vi- dolgem potovanju prideta do bele koči-ce. Štorklja začne kričati, da jo slišijo daleč na okrog. Ljudje prihitijo iz svojih hiš in gledajo v tisto smer, od koder se bliža štorklja. Tudi Lukec priteče iz bele kočice, za njim oče, mati, pes Sultan in domača muca. Vsi se razveselijo štorklje, zakaj zdaj vedo, da je prišla pomlad. Štorklja se raduje prisrčnega sprejema, počasi se spusti na dvorišče in posadi malega za* morčka Bima-boma na tla. Jejmene, kako strmijo ljudje! Kar verjeti ne morejo. Odkar stoji vasica, ni še nikoli prišel zamurček v vas. Vsi ga prijazno pozdravljajo, a najbolj vesel ga je Luka. Dobra prijatelja bosta postala in Lukcu odslej ne b^ dolgčas, kadar bo štorklja odletela v južne kraje. f Srefko Kosovel: Črnokrilci Naša črna krila so kot žalna svila, naš polet je tih kakor šum grobov, kakor jok src ranjenih. Lepa rožica tožna porosi — plaha glavica se povesi ji kadar kdo i>d nas na njej obsedi. Dom naš temni gozd nam zavetje d&, in samotni bor v noči šepeta kakor da ume bridkost. George Stephenson K njegovemu 250. rojstnemu dnevu dne 9. juinija. Dandanes se otroci že zanimate za napredek tehnike in za stroje. Sami si gradite lokomotive in letala in aparate za radio, in kdo ve, morda bo kateri izmed vas kedaj še vrl inženjer in bo kaj koristnega izumil. Zato vam hočem pripovedovati o majhnem dečku, ki je živel v tistih dneh, ko so bili stroji še v povojih in ko na polju prometnih sredstev še niso poznali drugega kakor poštno kočijo. Ta mali Anglež je s svojim gorečim zanimanjem za stroje, z neutrudno marljivostjo in železno odločnostjo postal velik izumitelj. Kot sin delavca v premogokopu je mali George odraščal v vasici Wylamu pri New Castleu v sila siromašnih razmerah. Velikokrat ni bilo ne za obleko ne za hrano in deček je moral že zgodaj pomagati očetu in materi v borbi za vsakdanji kruh. Kot pastirček in pri poljskem delu je časih kaj zaslužil, v svojem prostem času pa je gradil majhna kolesa na vodo, mline na veter itd. Strastno je ljubil vse, kar je dajalo hrane njegovemu iznajdljivemu duhu. Njegov oče je bil kurjač pri parnem stroju v premogovniku — pri tistem parnem stroju na bate, ki ga je bil Anglež James Watt šele pred nekaj leti izumil. Ta stroj je Georgea najbolj zanimal. Kako vesel je bil, kadar je smel sam pomagati v premogovniku pri kakem delu! In ko je v svojem sedemnajstem letu dobil službo strežaja pri parnem stroju, se mu je zdelo to blažena izpolnitev njegovih najlepših sanj. Zdaj je smel biti zmerom pri svo- jem ljubljencu, ga čistiti in skrbeti zanj, časih ga je vzel skrivaj tudi narazen in ga nato spet sestavil. Ob tem proučevanju stroja ga je zelo bolelo, da se zaradi siromaštva svoje rodbine ni mogel šolati. Ne brati se ni bil naučil, ne pisati, ne računati. Čeprav je imel v premogovniku veti« ko opravka, si je vendar marljivi deček tako uredil, da je mogel po trikrat na teden hoditi v večerno šolo, kjer je vzlic pomanjkljivemu pouku kaj hitro napredoval. Vsako prosto uro in velik del noči je porabljal za svojo izobrazbo in za postranska dela, s katerimi je časih kaj zaslužil. Delal je kot čevljar, kopitar in urar. Varčeval je in varče-val, in ko mu je bilo 23 let, je imel že toliko nahranjenega denarja, da si je mogel ustanoviti skromen dom in se oženiti. Vse večere je prebil doma pri ženici ob svojih ljubljenih delih; čev-Ijaril je, popravljal ure, najrajši pa je gradil strojne modele, zakaj kakor mnogi, je bil tudi om sanjaril o tem, da bi izumil »penpetuum mobile« — stroj, ki teče sam od sebe. A njegova sreča je trajala samo tri leta, nato mu je žena umrla in Georgeu je ostalo mimo skrbi za vzgojo sinčka Roberta, kateremu je hotel poskrbeti za kar najboljšo izobrazbo, samo njegovo neumorno delo — in varčevanje, s katerim si je hotel vse to omogočiti. Nekega dne se je Stephensonu posrečilo, da je popravil velik stroj za dviganje vodel in od tistega trenutka so ga zelo iskali kot veščaka za stroje. Z vseh strani je dobival naročila. Enkrat je moral potovati celo na Škotsko, da je tam postavil nov stroj. Zaupal je malega Roberta varstvu dobrih sosedov in krenil peš v tujino. Čez leto dni se' je vrnil s prihranjenim denarjem; zdaj je lahko poplačal svojim siromašnim sta rišem nekaj morečih dolgov in jih vzel k sebi. Z ostankom denarja si je naje' namestnika, da mu ni bilo treba iti v vojake; taka je bila tiste dni navada. Sina je dal študirat na akademijo v New Castleu in nikoli ni bil tako srečen, kakor ob nedeljah, ko se je Robert vrnil s kupom knjig in časopisov domov in sta skupaj brala, risala in gradila modele. Pozneje je postal Stephenson ravnatelj velikih premogovnikov nekega bogatega lorda in 1. 1814 je zgradil prvo lokomotivo za prevažanje premoga. Deset let pozneje je imel že sam svojo tovarno za stroje v New Castleu in naslednjega leta (1825) so po njegovih navodilih zgradili med angleškima mesto- ma Stodktonom in Darlintonom prvo železnico, za katero je dobavil iz svoje tovarne pet parnih voz. Zaslovel je Stephenson s tem, da je zgradil železnico iz Liverpoola v Mamehester. Za najboljšo in najhitrejšo lokomotivo je bila razpisana nagrada, ki jo je odnesel Stephenson s svojo »Ročket« (Raketa) vpričo tisočev gledalcev v tekma s petimi drugimi lokomotivami.' Da, Stephensonova lokomotiva, pri kateri je bil tudi Robert že izdatno pomagal, je daleč prekašala zahtevo, da mora prevoziti osem angleških mil na uro in vleči svojo trikratno težo, zakaj »Rocket« je vozila trikrat tako hitro, kakor so zahtevali in vlekla petkratno težo. Odsihdob so povsod priznavali Stephensona za izumitelja lokomotive in ga klicali na vse strani, kjerkoli so gradili železnice: v Belgijo, Ho-landsko, Francijo, Nemčijo, Italijo in Španijo. Doživel je še veselje, da je postal tudi njegov Robert ugleden železniški dinženjer (posebno za zgradbo mostov); nato je umrl v bližini Chester-fielda v starosti 67 let. Čeprav so danes, po 200 letih, naša prometna sredstva že zelo napredovala, smo vendar za vse sedanje železni-štvo dolžniki izumitelju lokomotive, nekdanjemu premogarčku — Georgeu Stephensonu. Črtomira: Babica pripoveduje Izmed vseh otrok je bil najbolj navihan Lukočič. Nekoč pa je bil vendar v šoli dobil takih, da je bil ves črn. Pa takrat revež ni bil kriv, le zareklo Učili smo se tisto mrzko cesarsko pesem. Naš učitelj je bil neki Jaman. Takrat je bila vrsta na Lukočiču, da pove cesarsko. Par kitic je šlo srečno in glodko. Ko se je pa pesem bližala svojemu koncu, je bilo čuti: »Naša vojska iz viharja, prišla še brez glave ni...« Lukočič je besedo »slava« izpreme-nil v »glava«. Mi smo se seveda smejali, da se je ves razred tresel, a Jaman je menil, da se Lukočič le norčuje; udaril je po njem, da je revež vpil ko živina. Mi smo se poskrili pod klopi — pa nam ni pomagalo, Jam~s si je ohladil jezo tudi nad nami... Ko smo se naveličali guganja, smo se proti večeru sprehajali po klančku ob hiši, neprestano: gori - doli... Vsakikrat, ko smo se srečali, smo si voščili: »Guten Abend! Guten Abend!« Ta pa zato, ker smo bili same »gospodične« in »gospodje« in se nam je zdelo to sila imenitno. Po tem večernem sprehodu se je b\ lo treba peljati na nov spieliod, a to pot v sami »kočiji«. V ta namen smo navadni voziček samoteč nakrili s plahtami. Kako? To je bilo opravilo dveh »hlapcev«, ki sta vlekla potem »kočijo« in v njej sedečo gospodo v strmi klanec nad našo hišo. Ko sta pri-vozila na vrh, se je »gospoda« spremenila v »hlapca«, a prejšnjega »lakaja« sta dostojanstveno zlezla pod na-krite plahte in — zopet po klancu doli. Ni je bilo večje žalosti, kakor ce je bil kdo zadržan, da ni mogel k igranju, ker mu je bilo zibati kakega bratca ali sestrico. Drugi so hodili okrog njega kot skušnjavci in ga vabili. Tako se je nekega dne godilo tudi s Ja-kopovim Franetom. Mati je bila odšla na polje. Doma je pustila samega Franeta. Neusmiljeno je v sobi todrojkal zibel in se milo oziral na borjač, kjer so se igrali vrstniki. Pavle Tomnov, ki je bil ves po pasji veri, se je obesil na križ pri oknu in prigovarjal jetniku: »Čuj, pojdi k nam! Se igramo »trdan ta must...« — »Moram zibati!« — »Zibati, zibati!? Če je zaspano, bo že spalo, če ne, naj pa gleda! Ce pa malo tuli, bo lepše pelo!« je govoril izkušnjavec, a izku-šani: »Ne smem! Se bojim!...« »Ča-kej, bomo pa drugače storili!« Pavle od okna, pa koj nazaj, a v roki dolg srebot. Nanj je privezal zibel, speljal srebot skozi okno, a rešeni zibae je vprašal; »Kaj pa zdaj?« — >Igraj se z namii Včasih potegni za srebot in ga povleci. Vi drugi otroci, mu pa tu pa tam pomagajte! Boš videl, kako hitro bo zaspalo!« Po Pavletovem navodilu je potegnil zdaj ta, zdaj oni, ta močnejše, ta šibkejše, dokler otročeta res ni bilo več slišati. Ce bi ne bilo matere še kakih pet minut s polja domov, bi se bilo otroče gotovo zadušilo, ker so bili otroci prevrnili zibel z otrokom vred, pa tega niti opazili niso... Kako so zajci slone pregnali Indijska pravljica Ko je bila po vseh krajih velika suša, so šli sloni k svojemu kralju Caturdan-tGlej, Mikec, slaščica!« Mihec v jame: Cap! Odpre, zapre usta in — slaščico pohrusta. Včeraj pa — redka novost: Iz vode skočila je riba. Za Mikca, k1 gleda na most, velika, ko pečena ciba. Od strahu se je skoraj utopil. A sladkorček? Padel je v slap in Mikca hudobno oškropil. Zlogovnica vi, ti, ja, ju, nau, te, go, sla, ča, umet, igra, nit. Zloži iz gornjih 12 zlogov ime države, svoboden poklic nadarjenega moža, ime podmornice, ki je pred nekaj dnevi odplula na Severni tečaj in ime predmeta, ki ga imajo vsi otroci radi. Ce pravilno postaviš besede, drugo pod drugo, boš našel v začetnicah ime tekočega -meseca. Odgvon 1. Zemlja. 2. Ptice selivke. 3. Dež. 4. Učenci in učenke. 5. V nobenem letnem času. Številnica 1, 2, 3, 4, 2, 5, 6, 7, 8, 9, 1 2, 8, 6, 1 svetopisemska oseba 3, 9, 8, 1, 2 fant 4, 2, 1, 6 del telesa 2, 3, 9, 4 prostor v gledališču 5, 9, 8, 6 jed 6, 5, 9, 7 moško krstno ime 7, 2, 3, 8, 9, 1 posoda 8, 9, 3, 4, 6 pipa 9, 5, 6 žensko krstno ime 1, 2, 5, 6, 8 slaščica Prva vodoravna in prva navpična vrsta dasta naziv za ljubkega malčka. Krizaljka »Letalo" Pomen besed: Vodoravno: 1. ime prvega letala ljubljanskega aerokluba, 9. smrekov nasad, 10. ptica. Navpično: 2. kratica društva za obrambo Jadrana, 3. pamet, 4. kratica za brat, 5. prometno sredstvo, 6. začetni črki dveh bratskih slovanskih držav, 7. vzklik, 8. nikalnica. Rešitev križa! jke »Vrč« Vodoravno: 1. rt, 3. ar, 4. okel, 6. bi-ba, 7. tu, 8. ah. Navpično: 1. rakita, 2. trebuh, 4. ob, 5. la. Skrivnostni kvadrat Rešitev Rešitev igre z užigalicami P"! Rešitev zlogovnice Navpično: 1. Ke-pa, 2. lo-pa, 3. ta-ko, 4. ko-vi-na, 6. Sa-vi-ca, 8. da-ma, 9. rana, 11. li-pa. Vodoravno: 2. lo-ipa-ta. 4. ko-pa, 5. ko-sa, 7. na-da, 9. ra-ca, 10. ma-li-na. Rešitev izpopolnjevalke Vesna