Marijan in Stana Prosen: Zvezdni miti in legende (ilustracije po zvezdnem atlasu Jana Hevelija Uranografija). Založništvo Jutro in založba Branko 2002.
Je pogled na žametno temino nočnega neba, na brezštevilne zvezde in Rimsko cesto prizor, ki ne potrebuje komentarja? Seveda mu ni mogoče ničesar dodati niti odvzeti, njegova vzvišena mirnost pa je v vseh časih še kako vplivala na domišljijo zvezdnega prahu, imenovanega človek. "Dve stvari navdajata duha z vedno novim in vse večjim čudenjem in spoštovanjem, kolikor bolj pogosto in vztrajno se z njima ukvarja mišljenje", je svoje čase ugotavljal Kant. "Zvezdno nebo nad menoj in moralni zakon v meni." In dodal, da "o obeh ne smem zgolj domnevati in ju iskati nekje za obzorjem svojega pogleda kot nekaj, kar je zavito v temo in me presega." Kantova resnobnost pa je prej izjema kot pravilo. "Ko bi vedeli, kakšen intimen in velik užitek čaka tistega, ki zre v nebes, bi se Francija in vsa Evropa v velik prid miru in vsesplošne sreče prekrili z daljnogledi namesto z bajoneti", je stoletje za njim izjavil Flammarion. Pogled na ozvezdja lahko razen ganotja vzbuja tudi veselje in zanesenost. Pri starih narodih je dvoumnost nebesnih teles (ki so obenem veličastna in preprosta, izzivalna in neoprijemljiva, samozadostna in pomenljiva) vzbudila živahne in silovite podobe. Navdahnjeni s svojim klepetavim panteonom so bih sposobni v težko obvladljive konstelacije vnesti red, občudovanje pa gojiti obenem z obvladovanjem. Za vse večne čase jim lahko zavidamo. Pa ne le klasifikacijo, ki smo jo podedovali od njih, gre predvsem za pristno vez s kozmosom, skorajda domačnost, ki je bila v tistih časih očitno še možna.
Zvezdni miti in legende prinašajo predstavitve petinštiridesetih najbolj znanih ozvezdij severnega neba. Zgodbe, davno tega zagledane na nebu, spremljajo razkošne ilustracije Jana Hevelija, poljskega astronoma in umetnika iz sedemnajstega stoletja. Posebej pa so podane tudi stvarne opombe glede lege, vidnosti in tradicionalnega pomena vsakega posameznega ozvezdja. Poimenovanja so antična, z redkimi izjemami (npr. Zirafa ali Samorog, pa Lisička in
Sodobnost 2003 I 252
Misli  o(b)   knjigah
puščica, ki so bili dodani v sedemnajstem stoletju) predstavljajo zgode in nezgode grških mitoloških junakov. Avtorja sta si, kot pravita, že dolgo želela "napisati preprosto in prijazno knjigo o zgodbah na zvezdnem nebu, takšno, ki bi jo z veseljem prijelo v roke in bralo čimveč ljudi." Srečevanje z miti priporočata kot prvi korak k spoznavanju astronomije. Meje med znanstvenimi in mitološkimi koncepti se jima očitno zdijo prepustne, in to po vsej verjetnosti tudi so, če si le dovolimo sanjati in uživati.
Osnovno znanje astronomije je dandanes prijazno dosegljiva dobrina, zmote in neznanje, ki so na tem področju hromile antični svet, pa davna preteklost. Vendar je tedanje človeštvo premoglo nezaslišano prednost. Nebo, ki ga ni, tako kot danes, pustošila svetlobna onesnaženost, je omogočalo razgled na polnoštevilno zasedbo zvezd. Ob prelomu tisočletij si kaj takega komajda lahko predstavljamo. Pod pokrovom urbane razsvetljave se ne dušijo le noči v mestih, tudi na podeželju je vse teže najti kotiček, kamor ta potratnost ne seže. Tema postaja podobno razkošje kot tišina in tozadevno se situacija ves čas še poslabšuje. Ne glede na vse slabšo vidnost ozvezdij pa je potreba po neskončnosti, o kateri govorijo zvezde, še vedno ali pa vse bolj živa. Knjiga, ki na tako ljubezniv način približuje nebo, je zato toliko bolj dragocena.
V predgovoru in zaključku je solidno podano najnujnejše predznanje, sledi pa vodijo prav do Babilona. Na te vire se sklicujejo grški avtorji, ki so v glavnih potezah privzeli mezopotamski zodiak, preostalo nebo pa izročili vladavini božanstev svoje domišljije. Razjasnjen je pojem ekliptike (živalski krog namreč sovpada z letnim obhodom sonca), opisane pa so tudi povsem praktične namere davnih zvezdogledov. Prepoznavne zvezdne skupine so stoletja dolgo predstavljale edini orientir v času in prostoru, prvi kompas in koledar, nepogrešljiv tako pri plovbi kot pri kmetovanju. Vendar se nam, ko so ti časi že zdavnaj mimo, še vedno nekako upira, da bi fantazijo, ki je obvladovala konstelacije, zreducirali zgolj na mnemotehnični pripomoček, pa naj je bila njegova uporabna vrednost še tako neprecenljiva. Stara ljudstva imajo povedati še vse kaj več, saj se ni mogoče ubraniti vtisa, da medtem ko govorijo o bogovih, pripovedujejo pravzaprav o sebi. Njihov smisel za dramatičnost, za monumentalnost se ne zadovolji z liričnimi učinki zvezdne svečave, pač pa figuram, zagledanim na temini nočnega neba, izvablja velikopotezno gestualnost, ki nakazuje burno dogajanje z intenzivno izmenjavo čustev. Ovekovečenje na nebu je lahko pomenilo kazen, saj med vsemi mogočimi položaji obstajajo tudi peklensko neudobni in ponižujoči (tako se Kasiopeja ves čas obrača na glavo), pogosteje je to seveda nagrada in priznanje (tako kot v primeru Kentavra in Berenikinih kodrov), če že ne zatočišče (Veliki medved), nosilne zgodbe pa so lahko tudi razcepljene in protislovne (glede Oriona tako obstajajo najmanj štiri različne verzije).
Kljub očitnemu navdušenju pa se avtorja ne zapletata v špekulacije in se na daleč izogibata psihologiziranju in mistificiranju. Med bralci pa bo po vsej verjetnosti dovolj takih, ki bodo obenem posegli še po Slovarju simbolov, kjer bodo z užitkom prebrali, da "miti niso bili prebrani na nebu, da bi se spustili
-*.
Sodobnost 2003 I 253
Misli  o(b)   knjigah
na zemljo, temveč so se iz človeškega srca dvignili na nebesni svod, in sicer po nezavednem postopku projekcije, zaradi katerega je Bachelard dejal: "Zodiak je Rorschachov test za človeštvo v otroški dobi ..." Hermetiki zagotavljajo, da so te divinizirane predstavitve priče naše notranje resničnosti; so prvotne podobe psihičnih sil, ki so bile nekoč projicirane na nebo, a so ves čas živele v človekom srcu in bile navzoče v njegovih modernih mitoloških projekcijah." Tako močna fascinacija seveda ne more biti reduktibilna na astronomijo, čeprav je pri njej še veliko bolj kot pri kateri koli drugi znanosti presežek vznemirljivejši od dosežkov, vprašanja pa zanimivejša od odgovorov.
Imena ozvezdij so s stališča sodobne astronomije arbitrarna: lepa in poetična, vendar nebistvena. Astrologija, ki je svoje čase še zatrjevala, da niso slučajna, je že davno degradirala in ji na nivoju, na kakršnem je danes, niti ne gre preveč zaupati. Vendar pa lahko tudi vsi, ki nas new age niti najmanj ne gane, opazimo nekatera vpadljiva ujemanja. Enega od najbolj pomenljivih ponuja razmislek o korekturi pomladišča. "V času starogrških astronomov je bilo pomladišče (ko se je začela pomlad) v ozvezdju Oven, danes je v Ribah", razlagata avtorja (osebni horoskop našega planeta se pomika vzvratno). Tako imenovana Vodnarjeva doba bo nastopila s premikom v ozvezdje Vodnarja. Premiki v nebesnih sferah očitno še kako vplivajo na mitologijo, prvenstveno pa seveda na domišljijo ljudi, ki zavedno ali nezavedno sledi izhodišču sonca ob enakonočju. "Okoli 4300 pr. n. š. je Sonce prešlo iz ozvezdja Dvojčkov v ozvezdje Bika, okoli 2100 pr. n. š. iz Bika v Ovna, okoli 100 n. š. iz Ovna v Ribi. S temi številkami lahko povežemo oboževanje bika v Babilonu, Egiptu in na Kreti. Židovski praznik pasha (velikonočno jagnje) imamo lahko kot simbol prehoda iz Bika v obdobje Ovna, krščanski znak spoznanja - ribo pa kot simbol prehoda iz obdobja Ovna v obdobje Rib, ki se je začelo okoli 100 s pojavom Kristusa."
Zvezdni miti in legende seveda ne pomenijo zagovora astrologije, in tako bo še najbolje, da sledimo zgledu avtorjev, ki imata namesto kakršnih koli konceptov očitno raje estetsko-uživaški pristop. Navsezadnje gre za predstavitev dveh obdobij, grškega in baročnega, ki ju je figuralna domišljija dobesedno zapisala med zvezde. Antična fabulacija se v Hevelijevih (pa ne le njegovih) delih srečno dopolnjuje z baročno vizualizacijo. Koreografiji nebesnih poti Andromede, Kasiopeje in Device so svoja telesa posodile bujne baročne lepotice, sijajno ujemanje pa še potrjujejo mnogo številnejše upodobitve junakov in živali. Popolna galerija torej, v kateri je na delu predvsem smisel za večno, arhetipsko, nadindividualno, božansko, kot tudi za umetniško lepoto z zvezdami poslikanega oboka, medtem ko gre navidez le za živahno družabno kroniko davno izumrlih bogov. Na nas imajo te podobe dodaten učinek, ki ga ob nastanku v antiki prav gotovo še ni bilo mogoče predvideti. Prinašajo nam zvezo z življenjskimi ritmi obdobja, mirno in globoko zasidranega v pomir-jajočem cikličnem dojemanju časa.
Sodobnost 2003 I 254
Misli  o(b)   knjigah
Vsekakor pa pričajo o svetu, ki si je še znal zamisliti kar koli večjega od sebe. Za razliko od turobne sedanjosti so v igri velike geste, velika čustva in strasti, velike zgodbe. Kar je seveda še posebno dragoceno v času, kije izgubil vsako sposobnost za vzpostavljanje dominant tako v času kot v prostoru. Zvezdno nebo je ves čas nad nami, vsako minuto dneva in noči, pa naj ga vidimo ali ne. Tako kot smo mi sami del vesolja in to vedno bomo. Pa se tega, ko ostajamo ves čas v domenah sublunarnega sveta, v resnici tudi zavedamo?
Sodobnost 2003 I 255