Sveta grofinja

Mična in ganljiva pripovedka.

Desoti natis.

V Ljubljani, 1907.

Založil in prodaja dana« Giontini.

1482-20

KATOLIŠKA TISKARNA, LJUBLJANA. 269—07

i

i

I. Grof Zmagomir se poslovi od svoje
pobožne žene Genovefe.

\4ed onimi ženami, katere so bile od svojih
mož po krivem in nedolžnem hudo prega¬
njane, je tudi pobožna in potrpežljiva Genovefa.
Njeno življenje je tako mikavno in njeno pre¬
ganjanje tako krivično, da človek te prigodbe pač
ne more čitati brez ganljivo-sti in sočutja.

Vršila se je ta prigodba okoli leta 750, ob
času trierskega škofa Hidulfa. Živel je namreč
takrat v trierski deželi imeniten grof Zmagomir;
poročen je bil z Genovefo, hčerjo brabantskega
vojvode, prav bogato in pobožno gospodično.
Živela sta v ljubezni in veliki prijaznosti med
seboj. Ob istem času je pa Abderaman, mavrski
kralj, pridrl z veliko vojsko v Španijo, jo oro¬
pal in vse požgal, kamor je prišel. Zdaj je hotel

r

4

napasti tudi francosko deželo. Ko je francoski
kralj Karol to slišal, sklical je.na pomoč vse
kneze in grofe. S temi je moral iti tudi grof
Zmagomir, ker je bila takrat trierska dežela pod¬
ložna francoski vladi.

Ko se torej grof Zmagomir s svojimi na odhod
pripravlja in hoče posloviti od svoje ljubeznive
Genovefe, obnaša se žalostna Genovefa tako milo
in ganljivo, da se pričujoči ne morejo zdržati
solz. In ko ji grof poda roko in zadnjič hoče po¬
zdraviti, prevzame jo žalost tako, da omedli. Ko se
zopet zave in k sebi pride, tolaži jo grof rekoč:
»Prisrčna, preljuba žena! Nikar ne bodi preveč
žalostna zaradi mojega odhoda. Upam namreč,
da me bode usmiljeni Bog srečno pripeljal nazaj
in naju zopet vesela sklenil. Izročim te Bogu in
^presveti Devici Mariji, katera te bo varovala in
tolažila v nadlogah. Pustim ti svojega vdanega
služabnika, Golota, ki ti bo zvesto stregel in za
vse potrebno skrbel."

Genovefa prevelike žalosti ne more niti be¬
sedice črhniti in ko ji grof iznova poda roko in
izgovori slednji „bodi zdrava", omedli zopet.
Zmagomir se pa silno žalosten nad tem obrne
od nje, skoči na bistrega konja in odjaha, pre-
takaje grenke solze.

Ko je dospel v kraljevi tabor in so se tam
zbrali vsi knezi in gospodje, vzdignil se je kralj
proti sovražniku s svojo armado, katera je štela
šestdeset tisoč pešcev in dvanajst tisoč konjikov.

5

Nasprotnika je bilo gotovo štirikrat več. Vendar
mu je dal Bog tako srečo in njegovi vojščaki so
tako hrabro napadli sovražnike, da jih je bilo
šestintrideset tisoč pet sto mrtvih, dočim so
jih kristijani komaj tisoč pet sto izgubili. Ostali
sovražniki so pa zbežali s svojim kraljem v mesto
Avignon, kjer so se tako hrabro branili, da so
kristijani to mesto dolgo oblegali. Zato je tudi
grof Zmagomir od doma ostal dlje, kakor je mislil
in se šele ob letu vrnil v domačijo

Medtem je bila grofinja vedno žalostna ter
ni imela druzega veselja in tolažila na tem svetu,
kot Boga in molitev. Živela je prav pobožno in
krepostno in je tudi svoje posle izpodbujala k
bogaboječnosti. A hudobni duh, kateremu je bila
zoperna njena čednost, jo je iskal pogubiti in
osramotiti pred svetom, kar je tudi storil. Ker
je bil izročil grof pri svojem odhodu Genovefo
Golotu in ji je ta vsak dan stregel, obudil je hu¬
dobni duh v Golotovem srcu nečisto poželjenje
do grofinje, da se ni mogel zdržati, odkriti ji
svojih nesramnih čutil. Kakor hitro to zapazi blaga
in poštena gospa, reče mu jezno in resno: „Se
li ne sramuješ, ti lahkomiselni služabnik, raz¬
odevati meni takih misli? Je li to zvestoba, katero
si svojemu gospodu obljubil? Je li to zahvala,
katero mu izkazuješ za njegovo ljubezen ? Po¬
pusti to, sicer boš videl, da se bodeš kesal svoje
zlobnosti in predrznosti." Ustrašil se je Golo
teh besedi in si dolgo ni upal zopet kaj tacega

6

govoriti. Vendar pa niso bile njegove nečiste
želje s tem zatrte, temuč so vedno večje posta¬
jale, čimdalje je občeval z grofinjo.

Zgodi se nekoč, da Genovefa svojo podobo,
katero je dala slikati za grofa, ogleduje in da Golo
nenadoma pride zraven. Popraša ga torej grofinja,
če podobi kaj manjka. Golo ji odgovori: „Milostiva
grofinja! Čeravno tej sliki v lepoti nič enacega
ni, manjka ji vendar po mojih mislih nekaj,
namreč da ni živa in moja, samo moja !“ Grofinja
je dobro umela, kaj da hoče Golo reči; od jeze
jo oblije rdečica in tako trdo ga ozmerja, da
se je ves osramočen pobral proč. Tudi ta graja
ni mogla zadušiti ognja hudobne poželjivosti v
Golotovem srcu, strast njegova je postajala vedno
le še hujša, in sklenil je vse, kar je le mogoče,
storiti v dosego svoje hudobne nakane.

Ko se torej nekoč grofinja sama po večerji
na vrtu izprehaja, stopi k nji Golo in ji s prilizlji-
virni besedami rahlo odkriva gorečnost svoje
strastne ljubezni in jo zagotavlja, da mora za
časa umreti, če ga tudi ona nasprotno ne bo
ljubila. Tu se čista grofinja strašno razsrdi in mu
resno preti, da bo takoj grofu naznanila, če bode
le še katerikrat kaj tacega od nje terjal bodisi z
besedami bodisi z drugimi znamenji.

Zdaj je Golo spoznal, da je ves njegov up
po vodi splaval in da je zaman vse njegovo pri¬
zadevanje, doseči kdaj svoje želje. Zato je svojo
ljubezen izpremenil v zlobno sovraštvo in ni ničesar

7

druzega mislil, nego kako bi se grdo maščeval
nad nedolžno grofinjo. Odsihmal je pazil na vsa
njena dejanja in nehanja in končno je zasledil,
da gospa posebno čisla kuharja, Dragona po imenu.
Bil je ta prav pobožen in bogaboječ mož. Ker
je pa grofinja pobožnim in bogaboječim ljudem
posebno izkazovala svojo naklonjenost in jih lju¬
bila, klonila je torej tudi temu služabniku pred
vsemi drugimi največ milosti. Kolikorkrat jo je
srečal, nagovorila ga je vselej prijazno, in če mu
je mogla kaj ustreči ali v kaki nadlogi tolažiti
ga, storila je to s posebnim veseljem. Vse to je
pa hudobni Golo drugače razkladal, da bi s tem
dobil priložnost, očrniti svojo gospo. Večkrat je
svojim prijateljem rekel, da je ta prijaznost gro¬
finje proti kuharju sumljiva in bi se utegnila
slabo izplesti. Reče jim torej, da naj skrbno pa¬
zijo, kako je grofinja proti kuharju prijazna, kadar
se srečata, in videli bodo, kaj se more misliti o
tej prijaznosti. S temi in enakimi besedami je Golo
obrekoval grofinjo pri služabnikih in ni nehal,
da jih je nekoliko spravil na svojo stran.

Golo reče nekoč kuharju, da ga kliče gro¬
finja, ko je bila ravno sama v svoji izbi. Pošteni
mož verjame to in gre k nji; za njim se pa pri¬
plazi kmalu tudi Golo in zasači oba sama v izbi.
Ne da bi kaj rekel, gre Golo zopet vun in kuhar
za njim, ko je zvedel, da ga grofinja ni klicala.

Takoj skliče Golo svoje prijatelje in jim s
hinavsko jezo toži, da je kuharja samega našel pri

grofinji v izbi, in zdaj nič druzega misliti ne
more, kakor da sta morda bila že grešila, ali pa
hotela, ko ju je zasačil. „Čemu posvetovanje?"
reče jim, „če se temu v okom ne pride, bo na¬
stopilo še večje zlo in nam ne bo moči prestajati
po gospodovem prihodu. Gotovo je , da je ta
nesrečni kuhar naši grofinji začaral in ji v jedilih
zavdal, tako da ga ne more popustiti, akoravno
bi utegnila izgubiti čast in življenje. Zato bi se
mi zdelo prav, vreči kuharja v ječo, na grofinjo
pa toliko paziti in jo varovati, da bi k temu člo¬
veku ne mogla. Kakšna je torej vaša misel, ljubi
prijatelji?" Oni reko: »Ker ti je grof izročil skrb
za gospo, stori, kar se ti zdi najpripravnejše!“

Potem ukaže Golo poklicati kuharja, nagovori
ga ostro in mu očita, da je grofinji zavdal, da
bi jo primoral k ljubezni; zato zasluži vkovan
biti v spone in vržen v najhujšo ječo. Tu se revni
Dragon roti in roti, da ni kriv nobene pregrehe;
celo nebo in zemljo kliče na pričo, da ni nikoli
kaj zlobnega mislil, še manj pa hotel storiti. Ali
vse to njegovo rotenje in pričevanje je bilo le
bob v steno, naj bi bil rekel to ali ono, vse bi
bilo zaman; vkovali so ga v verige in vrgli v
ječo, iz katere ni prišel, da so ga mrtvega vun
nesli.

A hudobni Golo še ni bil s tem zadovoljen,
temuč pridrl je z velikim hrumom v gospejino
izbo s svojimi tovariši in ji zavpil nasproti: »Za¬
dosti dolgo časa sem trpel Vašo prijaznost in

9

ljubeznivost, katero imate do kuharja! Nič več
ne smem tega dopuščati, če hočem še ostati v hiši
svojega gospoda. Zato moram tudi Vas, ker
ste oskrunili zakonsko zvestobo, vreči v ječo in
Vas ne izpustiti prej, dokler ne bode grof ukazal,
kaj da je storiti." Tako je bila visokorodna gro¬
finja, noseča že osem mesecev, brez vse pregrehe
in le zaradi zagovarjanja svoje čistosti od last¬
nega služabnika varno zaprta v ječo.

Lehko si mislimo, kako je morala nedolžna
grofinja biti žalostna zavoljo te krivice; Bogu je
tožila svojo veliko bridkost in sveti angeli so
nosili njene tožbe pred božji prestol. V ječi ni
grofinje nihče drugi smel obiskati, kakor dojnica
ostudnega Golota, katera je nesrečni ujetnici no¬
sila pičli živež. Tudi Golo je šel večkrat sam k
nji in vse poizkušal, da bi nje čisto srce vnel
za svojo hudobno ljubezen. Z dobrimi in hudimi
besedami jo je pregovarjal, z obljubami vabil in
s pretenjem strašil, prilizovaje se ji in se okoli
nje^sladkaje, a vendar ni opravil druzega, kakor
grofinjo še utrdil v stanovitnosti. Ko se je nekoč
celo predrznil, objeti jo, sunila ga je s pestjo od
sebe in mu rekla resnobno: »Hudobnež, ali ti
še ni zadosti, da si me vrgel po nedolžnem v
ječo, in zdaj me hočeš pripraviti še ob čast in
zveličanje? Zagotovim te, da se zel6 goljufaš,
kajti pripravljena sem raje mučno umreti kakor
ln najmanj pregrešiti se zoper svojo čast in ne¬
dolžnost!" Te tako ostre besede bi bile morale

10

predrznega Golota vendar odvrniti od njegovega
zlobnega namena; a tudi to je bilo le bob v steno
in svoje hudobne namere ni popustil, temuč
še le nove zanjke nastavljal v zadoščenje svojih
nečistih željž. Podkupil je svojo dojnico z velikimi
obljubami, da bi kaj opravila pri grofinji. Kolikor-
krat je ta ostudna ženska prinesla jed ujetnici,
nagovarjala jo je, da bi vsaj bolj prijazno ravnala
z Golotom, ker bi jo potem morda ali iz ječe
izpustil, ali pa ji vsaj živež poboljšal. Pa stano¬
vitna gospa je bila pripravljena, tudi raje v ječi
lakote umreti, kakor pa Boga žaliti ter svojo vest
oskruniti in omadeževati.

Medtem se je približal čas njenega poroda,
in skrbna grofinja je dojnico, svojo strežnico, pro¬
sila, preskrbeti ji dve babici. Hudobna babura pa
ji ni hotela tega storiti in ji še plenic in povojev
ni hotela dati, da bi bila svoje prvorojeno dete
zavila vanje. Genovefa ni mogla tu storiti dru-
zega, kakor pretakati bridke solze in svojo nadlogo
tožiti večnemu Bogu. Tako je bila grofinja ob
uri poroda popolno zapuščena in vendar je brez
vse nevarnosti porodila čvrstega sinčka. Zdaj je
prosila goreče, da bi otroka nesli h krstu, pa tudi
to ji ni bilo dovoljeno ; zato ga je sama krstila
in ga je imenovala B ol e sla v a (to je poln bolečin).
Potem ga vzame v naročje, pritiska k srcu, s sol¬
zami obliva in z žalostjo reče: „0 ti moje revno
dete, ti moj edini zaklad! Po vsej pravici te
imenujem Boleslava, saj sem te z bolečinami pod

11

srcem nosila in v bolečinah rodila. Še z veliko
večjimi bolečinami in težavami te bodem pa re¬
dila in z neizrekljivo bridkostjo in žalostjo videla
skoprneti in umreti, ker te ne bodem mogla
preživiti zavoljo pomanjkanja živeža, saj komaj
toliko dobivam, da sama sebe ohranim pri živ¬
ljenju. O ti ubogi Boleslavček, ti revno, nesrečno
dete!“ Med tem je strežnica naznanila Golotu,
da ima od zdaj dva jetnika in da mora grofinja
skoprneti od žalosti, če se je ne usmili in ji
ne pošilja boljšega živeža, da bo mogla preživiti
sebe in otroka. Pa trdosrčni hudobnež ni imel
prav nobenega usmiljenja s to revno porodnico
in mislil je s to največjo muko primorati jo k
ljubezni. Vendar pa, ker se je bal, da bi popolno
ne opešala, zaukazal je, nositi jej nekoliko več
kruha, sicer pa razen vode nič druzega več; in
namestu da bi jo tolažil, psoval jo je neusmiljenež
le z grdimi besedami.

II. Grof Zmagomir izvč to dogodbo in
nedolžnega Dragona obsodi k smrti.

vsem tem, kar se je bilo zgodilo, ni vedel
grof Zmagomir še ničesar, ker se nihče v
gradu ni upal pisati mu zaradi strahu pred Go-
lotom. Že dlje, kakor je mislil, se ni mogel vrniti
domov, ker je bil pred mestom Avignonom ob¬
streljen in ker se je njegova rana celila le počasi.

12

Da bi Golo svoje grdo ravnanje z grofinjo olepšal
pred grofom, poslal je dva meseca po porodu
služabnika s sledečim pismom k grofu:

„Milostivi gospod! Ko bi se ne bal, Vas
preveč vznemiriti, razodel bi Vam s tem pismom
prigodbo, katero marljivo prikrivam. Vsi domači,
posebno pa donašavec tega pisma, so si močno
prizadevali, veliko nesrečo odvrniti, ali vsa moja
skrb je bila uničena z zvijačo hudobnežev. K temu
mi ni treba druzega pričevanja, kakor vseh gra-
ščanov, in moja zvestoba in marljivost bo gotovo
potrjena. Blagovolite torej, milostivi gospod, po¬
izvedeti po tem poslancu vse na drobno in ničesar
ne dvomiti o njegovem poročilu. Kakšna je pa
Vaša volja in Vaš ukaz o tej reči, blagovolite mi,
svojemu slugi, naznaniti, da bodem vedel, kaj mi
je začeti v tej težki reči.“

To pismo je grof ravno takrat prejel, ko je
svojo rano celil v nekem mestu na spodnjem
Francoskem. Poročilo ga je tako raztogotilo in
razkačilo, da so se mu bolečine v rani povekšale
in da je ozdravljenje jelo zastajati, čimbolj mu
je kri od jeze po žilah vrela. Poslanec mu je
namreč vse natanko razložil, kako sumljivo je
bilo vse vedenje grofinje proti kuharju med tem
časom in kako ju je Golo zasačil sami v izbi.
Ker nista torej hotela opustiti nedostojnega znanja,
čeravno sta bila zaporedoma svarjena, ločil ju je
šiloma dvorni hišnik Golo in vsakterega pahnil
v posebno ječo. V tej ječi je potem Genovefa

13

ji rodila sina, čigar oče pa, kakor vsi mislijo, ni
u  drugi kakor nesrečni kuhar.

Tu popraša grof, kdaj da je njegova žena
5  rodila. Služabnik je napačno povedal grofu, da
, šele pred enim mesecem, čeravno sta bila
takrat že pretekla dva meseca po porodu. Nato
začne grof divjati in togotiti se, kakor da bi bil
izgubil pamet; rotil je grofinjo in kuharja, kakor
največja prešestnika. „Ti nezvestnica, ti“, se grozi,
„tako nesramno si torej obljubljeno zvestobo pre¬
lomila? O ti zvita kača, ki si se pred manoj tako
hlinila in sveto delala!“ S temi in enakimi za¬
sramovanimi besedami je grof rotil nedolžno
grofinjo in divjal je, kot da bi bil izgubil pamet.

Ko se je nekoliko pomiril in je pomislil,
kako bi kaznoval storjeno prešestvo, pošlje slu¬
žabnika z ukazom nazaj: Golo naj Genovefo tako
trdo zapre, da ne bode mogel nihče ž njo go¬
voriti, ne k nji priti; nesramnega kuharja pa naj
umori tako, kakršne smrti je vreden zaradi te
pregrehe.

S tem krivičnim poveljem je služabnik pri¬
hitel domov in Golo mu je bil srčno hvaležen,
da je opravil vse tako zvesto. Da bi pa kuharja
kolikor mogoče brez hrupa spravil s pota, reče
strupa primešati v njegovo jed, in ko je revež
za otrovom umrl, vrže ga z verigami vred v ostudno
jamo. Grofinje pa ni bilo treba ostreje in varnejše
zapirati, ker že takoj izprva ni smel drug ž njo
govoriti, kakor le Golo in njegova dojnica.

14

III. Grof zapove umoriti svojo ženo, a
Bog jo reši, da zbeži v puščavo.

I/o je bil hudobni Oolo nedolžnega kuharja
^ tako po krivem ugonobil, Se ni bil zadovoljen
samo s tem, ker se je bal, da bi njegova zvijača
vendar enkrat ne prišla na dan. Sicer jih je bilo
pa tudi mnogo v gradu, ki so godrnjali zaradi
tega umora in zavoljo zapora pobožne grofinje.
Zato ga je skrbelo; grof bi bržkone po svojem
prihodu utegnil izvedeti njegovo hudobijo, ko bi
grofinjo našel še živo, in plačilo njegovo bila bi
gotova smrt. In kmalu je tudi dobil novico, da
je grof Zmagomir že ostavil francoskega kralja
in da je zdaj že na poti proti domovini. Mrzel
pot oblije hudobneža pri tej novici in naglo si
domisli zvita buča, kaj mu je početi. Ukaže brzega
konjiča osedlati, urno ga zajaše in zdirja grofu
nasproti, a ga ne sreča prej, ko v Brodnicah (Strass-
burgu). V tem mestu je bivala stara ženska, katera
je slovela zaradi svoje hlinjene svetosti kot jako
pobožna žena ; bila je sestra Golotove dojnice in
že več let znana ž njim. K tej je hudobnež naj¬
prej šel in ji povedal vso dogodbo od konca do
kraja. Rekel je tudi, da bode na večer grofa pri¬
peljal k nji in jo prosil, naj ga na vsak način
izkuša prepričati, da je grofinja s kuharjem istinito
grešila. Potem ji stisne denar v roko ter se poda
šele zdaj k grofu, da bi ga sprejel.

15

Ko sta se pozdravila, takoj prime grof
Zmagomir hudobnega Golota in terja od njega,
naj mu natanko vse povč, kaj in kako da se je
zgodilo. Zdaj se hinavec začne kremžiti in jokati,
kakor da bi prevelike žalosti in bridkosti ne mogel
govoriti, in njegove goljufne solze morajo mu
potrjevati grde laži. Zdaj mu vse od kfaja do
konca pripoveduje, a ne, kar je grofinja storila,
temuč kar ji je podtaknila njegova neizrekljiva
hudobija, in sicer s toliko izmišljenimi dokazi, da
je bil grof uverjen, vse se je moralo zgoditi tako
in nikakor drugače. Tudi je pristavil, da je ku¬
harja na tihem umoril, da bi bolj prikril sramoto
grofinje.

Vse to je grof poslušal z veliko žalostjo in
vedno natančneje popraševal po vseh okoliščinah,
kajti vsega ni mogel verjeti Golotu. Ker se je pa
Golo bal, da se ne bi zagovoril, rekel je svojemu
gospodu: „Milostivi gospod! Ko bi morda dvomili
nad mojimi besedami, idite v mesto, kjer biva
sveta in zaradi razodevanja skrivnih reči sloveča
žena; ako bi njo hoteli natanko izprašati, izvedeli
bi gotovo najpopolnejše vso to dogodbo.“

Grofu je to ugajalo in je tudi o mraku
spremljan po svojem hišniku šel k imenovani
goljufici. Reče ji, da dvomi nad zvestobo svoje
žene, in jo prosi, da mu vestno razodene, kako
se je res godilo z njegovo soprogo in kuharjem,
saj zna točno odkrivati skrivne reči. Tu mu ba-
bura odgovori s hinavsko ponižnostjo, da sicer

16

ni nobena svetnica, vendar mu pa hoče povedati
toliko o prigodbi, kolikor ji je Bog razodel. Na
to pelje oba gospoda v temno klet, kjer je brlela
zelena lučica in medlo osvetljevala dolgočasno
luknjo. Tudi zariše na tleh dva kolobarja in po¬
stavi grofa vanja. Potem vrže ogledalo v posodo
polno vode in mrmra nad njo tako čudovite be¬
sede, da je grofa strah spreletaval in da so se
mu lasje ježili od strahu. Zdaj se babura trikrat
zasuče pred posodo, trikrat dahne vanjo, jo potem
okoli zavrti in izgovarja čudovit blagoslov.

Na njeno povelje pogleda zdaj grof v vodo
in vidi v ogledalu, kako grofinja, njegova žena,
s kuharjem prijazno govori in smehljaje se ž njim
kramlja. Grof nato veselo pravi: „Zdaj še ne
vidim nič napačnega." „No, prav", mu odgovori,
čarovnica „videli bodemo, če nam bode Bog
hotel pokazati še kaj druzega." Ponavlja po¬
prejšnjo ceremonijo in veli zopet grofu pogledati
v vodo. In zdaj vidi grof na lastne oči, kako
grofinja kuharja po licih boža in večkrat ljubez¬
nivo poljubuje. V tem hipu grofa spreleti rde¬
čica in plašno pričakuje, kaj bo vtretje videl.
Ko je po tretji ceremoniji pogledal v ogledalo,
opazi z žalostjo, kako se grofinja in kuhar družita.

Zaradi tega prizora je bil grof tako raz-
togoten, da je v njem vse vrelo in da je sklenil,
grozovito kaznovati nezvesto svojo ženo. „Dirjaj
naprej", reče Golotu, „in umori prešestnico z neza¬
konskim otrokom vred, kolikor moreš neusmiljeno".

I

n

Kdo je bil veselejši od krvoločnega Golota?
Kar najhitreje je zajahal konja in odjezdil, zraven
pa premišljeval, kako bi umoril grofinjo. Komaj
je prišel domov, takoj je vse povedal dojnici,
kako srečno je vse izšlo, in da ima povelje, umo¬
riti grofinjo; reče ji pa tudi, da ne sme tega
praviti nikjer, vse naj se zgodi brez hrupa med
prijatelji grofinje.

To je slišala mala hčerka dojnice, katera je
bila bolj usmiljena proti grofinji od svoje matere.
Naglo je tekla k ječi in je pod lino, skozi katero
je grofinja dobivala jedi, tako milo jokala, da jo
je grofinja slišala in prestrašena stopila k lini.
Zdaj vpraša deklico, zakaj da tako joka. Ta ji
odgovori: „Milostiva gospaI Vaša nesreča me sili
jokati, ker je hudobni Golo dobil od našega go¬
spoda povelje, umoriti Vas." — „Oh! Kaj bode
potem z mojim revnim detetom?" zavpije Geno¬
vefa. „Nič bolje kakor Vam se ne bode godilo
ubogemu otroku", odgovori ji žalostno deklica.
Zdaj se uboga grofinja tako prestraši, da bi bila
skoro omedlela. Ko je nekoliko prišla k sebi, za¬
čela je tužno jokati in s srčnimi vzdihi govoriti
takole: „0 moj gospod Bog, zakaj mi pošiljaš
vendar toliko bridkosti in toliko težav? Oh, kaj
sem grešila, da bi bila zaslužila tako neusmiljeno
umorjena biti s svojim detetom vred? O, jaz ne¬
srečna žena, moram torej doživeti, da bodem
umrla kakor prešestnica, dasiravno sem zaradi
ohranjene zvestobe, katero sem dolžna svojemu

la

možu, do zdaj prestala toliko hudega 1 Oh, moj
Bog, hiti mi na pomoč v tej grozni silil O moj
Bog, reši me bridke smrti!"

Ko je grofinja dolgo časa tugovala in jokala,
rekla je deklici: „Ljuba moja! Pojdi v mojo izbo,
prinesi mi pero, črnilo in papirja, za svoj trud
si pa vzemi, kar hočeš od mojih dragotin." Zdaj
ji da ključe, in ko je deklica prinesla vse naro¬
čeno, pisala je sledeče pismo: „Milostljivi grof,
preljubi moj mož! Ker sem zvedela, da moram
umreti na tvoje povelje, rada bi ti vendar s teni
pismom zadnjikrat voščila lehko noč in se pri¬
jazno poslovila od tebe. Rada umrjem, ker ti za¬
poveš, čeravno mi težko dč, da me po nedolžnem
obsodiš k smrti. Vzrok moji smrti je pa to, ker
sem tebi vedno ohranila obljubljeno zvestobo in
ker nisem privolila v nesramne terjatve hudobnega
hišnika, ki me je šiloma hotel pripraviti ob vso čast.
Vendar ti ne zamerim druzega kakor to, da si
prehitro verjel mojim tožnikom in meni nisi dal
priložnosti, da bi se zagovarjala. Zagotovim te torej
pred živim Bogom, pred čigar sodnim stolom bo¬
dem stala že jutri, da nisem vse svoje življenje mislila
na nikogar druzega, kakor na tebe. Izročim se v bo¬
žjo voljo in upam trdno, da bode prišel dan, ko bo
odkrita moja nedolžnost in krivica mojih tožnikov.
Z Bogom, milostivi gospod, preljubi prijatelj!
Odpustim ti iz srca in hočem tudi Boga prositi po
smrti, da ne bode moja kri klicala po maščevanju
ne tebi ne mojim tožnikom. To ti pišem s tre-

10

oj sočima rokama in solznimi očmi, ker mi bližnja
oj smrt napolnjuje moje srce s strahom. Tvoja tebi
do smrti zvesta in zavoljo zvestobe k smrti ob-
i,  sojena Genovefa."

>, To pisemce je Genovefa dala deklici, da ga
J je nesla v njeno izbo z opominom, nikomur o
j tem ne omeniti. Vso prihodnjo noč je Genovefa
- iskreno in goreče molila ter sebe in sinčka izro-
, čevala Bogu.

i Drugi dan navsezgodaj je Golo poklical dva

svoja najzvestejša služabnika k sebi, oznanil jima
povelje svojega gospoda in ukazal, naj grofinjo
z otrokom vred v gozd seboj odpeljeta, tam oba
umorita, in da mu morata v znamenje izpolnje¬
nega uk?.za prinesti njune oči in jezik. Če mu
bosta to storila, plačati ju hoče dobro, sicer pa
umoriti z ženama in otroci vred. Takoj gresta
k grofinji v ječo, oblečeta jo v prav slabo obleko,
zakrijeta obraz, da bi je ne spoznali ljudje, in ji
ukažeta, iti prav tiho za njima. Tu je šla uboga
grofinja kakor nedolžno jagnje v mesnico ter ni
izpregovorila besedice, s katero bi tožila in mrmrala
nad svojo bridko usodo. V naročju je nesla svo¬
jega nedolžnega sinčka, neprenehoma ga je pri¬
tiskala na srce in govorila: „0 ti moj ubogi
sinček, ti moj prisrčni angelček, ko bi te le toliko
časa smela imeti v naročju, kakor sem te nosila
pod srcem! Zdaj pa moraš še prej umreti, predno
veš, kaj je krivica, in moraš kakor krivičnik
trpeti, če tudi nisi storil še nobene krivice."

2 *

u

v

S temi'besedami je srce služabnikov tako ome¬
čila, da se jima je prav v srce smilila, in da jima
je bilo silno težko, izpolniti gospodovo povelje. ;

Ko so bili prišli že daleč v gozd in na prav od- c
stranjen kraj, povedala sta grofinji povelje njenega 3
moža, da mora biti umorjena zavoljo prešestva in i  !
da jima je Golo zapovedal, izpolniti to zapoved svo- j '
jega gospoda. Zato naj se nikar nad njima ne jezi
in naj se pripravi na srečno smrt. Genovefa se
torej iz pokorščine do svojega gospoda začne iz
vsega srca pripravljati k smrti ter poklekne in go- i
reče moli. Medtem pa služabnika popadeta ne-
dolžno dete, potegneta nož iz nožnic in mu hočeta i
prerezati vrat. Tu skoči prestrašena mati od mo¬
litve, vrže se med trinoga in žalostno zavpije: :
„Stojta, stojta, nesrečna človeka; prizanašajta vsaj i
nedolžni krvi 1 Če pa hočeta vendarle otroka umoriti,
umorita vsaj mene poprej, da ne bodem primorana
dvakrat umirati!" Uslišala sta njeno prošnjo in
velela, naj vrat odgrne in ga pomoli udarcu. Zdaj
se grofinja tako prestraši, da se vsa trese in je
bolj mrtva kot živa. „0 ljuba moja — jima s
solznimi očmi reče — pripravljena sem sicer j
umreti, pa verjemita mi, da se močno pregrešita
nad mano. Zagotovim vaju pred živim Bogom,
da sem nedolžna in da me je le zato hišnik za¬
tožil pri grofu, ker nisem privolila v njegovo hu¬
dobno poželjenje. Verjemita mi, če meni priza¬
neseta, bode Bog obilno povrnil ne le vama,
ampak tudi vajinim otrokom; če me bosta pa

21

Umorila, bode moja nedolžna kri klicala mašče¬
vanje čez vaju in vajine otroke."

Te besede so srce služabnikoma tako omečile,
da jima je bilo nemogoče, storiti grofinji le najmanjše
zlo. Rekla sta ji s prijaznimi besedami: „Milostiva
gospa, rada bi Vam oteia življenje, ko bi ne bil nama
hišnik pod izgubo lastnega življenja zapovedal, Vas
gotovo umoriti. Vendar, če nama obljubite, da
nikdar ne pridete več med ljudi, temuč da hočete
v tej ali drugi puščavi ločeno od ljudi živeti, poj¬
dite v božjem imenu in spomnite se naju v svojih
molitvah." Grofinja jima je to obljubila slovesno in
se jima je iz vsega srca zahvalila za izkazano usmi¬
ljenje. Služabnika sta potem psu, ki je bil prišel za
njima, odrezala jezik in izvrtala oči ter prinesla
svojemu gospodu v znamenje storjenega umora.
Golo pa še pogledati ni hotel teh dokazov, ampak
jih je ukazal vreči psom.

, od vseh ljudi zapuščena Genovefa je zdaj

po gozdu hodila in iskala pripravnega kraja,
kjer bi mogla prebivati in se hudega vremena varo¬
vati. A ves dan je zaman iskala ter je morala prvo
noč prenočevati pod košatim drevesom. Z objo¬
kanimi očmi in s sklenjenima rokama je prvo noč
prečula v velikem strahu brez vsega spanja. Tudi
drugi dan je iskala takega kraja, bodi že ali pri¬
pravna jama ali pa votlo drevo, kjer bi bila našla

IV. Genovefa v puščavi.

zavetje; tudi ta dan je bil ves trud brez uspeha.
Ker že dva dni ni nič jedla ne pila, je bila pri'
morana, okrepčati se s koreninami in zelišči. Tretji
dan je šla še globlje v gozd in tako dolgo
iskala, da je našla jamo v skalovju in majhno vo¬
dico zraven. To je Genovefa smatrala za bivališče
kakor stanovanje podeljeno ji od Boga in je skle¬
nila, živeti v tem brlogu do smrti. Naredila si je tu
notri posteljo iz listja, mahu in vejic in za živež
si je nabirala zeliščnih korenin. Ker je pa tako
siromašno živela, zmanjkalo ji je kmalu mleka,
da ni mogla več dojiti svojega preljubega sinčka.
Revno dete je toliko časa sesalo, da je na zadnje
že kri prisesalo; in ker ni nobenega živeža dobi¬
valo, jelo je hirati in bilo že blizu smrti. Žalostno
življenje in jokanje otroka je materi tako srce
pretresalo, da ji je bilo žalosti umreti. Ker že ni
mogla dalje gledati te velike reve, nesla je umi¬
rajočega otroka pod drevo, položila ga na tla in
odšla, da bi ga več ne videla in ne slišala. Od
daleč je pokleknila in s povzdignjenima rokama
tako prisrčno in goreče molila, da jo je Bog moral
uslišati. „Moj Bog in Odrešenik", je rekla, „ali
morejo še dalje tvoje božje oči gledati brez usmi¬
ljenja na to nedolžno dete, kako glada koprni
in omaguje? Glej, usmiljeni Bog, kakor revno
jagnje leži pred tvojimi očmi in te z milim jokom
srčno prosi potrebnega živeža! Oh , usmili se že
te zapuščene sirote, proti kateri je oče tako trd
in kateri uboga mati ne more pomagati! Saj ni-

23

"•am nobene druge tolažbe na tem svetu kakor
e dinega sinka! Če mi tega vzameš, moram celo
žalosti v puščavi umreti; torej ohrani mi ga in
hočem ga izrediti k tvoji časti."

Komaj grofinja tako v solzah odmoli, glej,
kar priskače košuta hitro proti nji in se začne
Prav prijazno sukati okolo nje in se ji prilizovati,
kakor bi bila hotela reči: „Glej, mene je Bog
Poslal, da bi tvoje dete preživila." Vsa začudena
Ja Genovefa spoznala božjo previdnost in hitro je
tekla po otroka, prislonila ga h košutinemu vimenu
in pustila tako dolgo sesati, da se je okrepčal. Za¬
voljo te nebeške dobrote je bila grofinja tako raz¬
veseljena, da se je Bogu iz vsega srca prav goreče
Zahvalila in ga prosila podpore in pomoči še za
prihodnje. Njena prošnja je bila uslišana, ker je
košuta vsak dan dvakrat prišla in otroka dojila,
dokler sta bila v puščavi. S tem košutinim mle¬
kom se je nedolžno dete skozi sedem let preživilo,
dočim se je grofinja morala hraniti ob zeliščnih
koreninah. Grozno se je bilo življenje uboge gro¬
finje izpremenilo vsled tega. Prekrasno grofovsko
stanovanje se je bilo zamenjalo z dolgočasno in
pusto samoto, lepe in svetle sobane s temnim
brlogom, služabnice pa so ji bile le divje zverine,!
Dišeče in sladke jedi so se namestile s sirovimi
in pustimi zelišči, njena mehka postelja s trdim
listjem in protjem, njeni dragi biseri z bridkimi
solzami, njene radosti in razvedrila s trpljenjem
in žalostjo. Poleti je bilo grofinji že še prestajati,

24

po zimi jo je pa strahovala mrzlota, in komaj je
mogla vsak dan dobivati dosti korenin in zelišč
za živež. Če jih je hotela nabrati, morala je debeli
sneg odkidavati in z lesenim kolom zemljo raz¬
kopavati. Ako je hotela piti, morala je vselej led
razbijati, in kadar je vodica vsa zamrznila, mo¬
rala je led toliko časa držati v ustih, da se je
stopil. Ako si je hotela roke ogreti, morala jih
je drgniti toliko časa, da so se toliko vnele, da
ji je bilo prebiti. In kako dolge so ji morale biti
šele noči pozimi, katere je z otročičem v tej
pustoti preživela! Vse te bolečine in nadloge,
katere je grofinja sama na sebi občutila in pre¬
stala, bile so šele senca proti onim, katere je
njeno materino srce čutilo zaradi revščine pre-
drazega otroka, ki je večji postajal in tudi svojo
nadlogo čutiti začel. Kolikokrat je mati vsega po
mrazu otrplega sinka pritiskala na svoje prsi, da
bi ga ogrela, in ko je videla , da se ves njegov
život trese od mraza, ni mogla druzega, kakor
vedno jokati. Kolikokrat mu je pač rekla : „0 pre¬
ljubi sinek! Koliko moraš po nedolžnem presta¬
jati." In otrok, ko je videl materino žalost in
tugoj, začel je tudi ž njo jokati. Sčasoma se je
pa že mati privadila teh stisk, in deček se je
tudi popolnoma utrdil v teh težavah in v trpljenju.
Genovefa je še celo nazadnje Boga hvalila, da
jo je rešil posvetnih nevarnosti in pripeljal v to
puščavo. Večjidel je molila ter vedno boljinbolj
rasla v pobožnosti in sveti božji ljubezni.

25

Ko je nekega dne pred brlogom vsa zamiš¬
ljena v molitev proti nebu gledajoč klečala, videla
je angela plavati z višave proti nji. Imel je v
svojih rokah podobo svetega križa, na katerem je
bil naš Zveličar iz slonove kosti izrezljan tako
Umetno, da pač noben človek ne more narediti
kaj enacega. Angel je podal to podobo Geno¬
vefi z nastopnimi prijaznimi besedami: „Vzemi
ta sveti križ, o Genovefa, katerega ti tvoj Odre¬
šenik pošilja v tolažbo iz nebes. V njem se ogleduj
in raduj ter opravljaj pred njim svojo molitev.
Če si žalostna, tolaži se s tem križem; kadar si
v izkušnjavah, moli k temu svetemu križu; in ko
te napada nepotrpežljivost, spomni se potrpežlji¬
vosti, katero je imel tvoj umirajoči Zveličar na
križu. Ta križ bodi tebi ščit proti vsem izkušnja-
vam in ključ, ki ti bo odprl nebesa." — Ko je
bil angel to izgovoril, izginil je izpred njenih oči
in ji popustil križ. V njeni jami je bil pa že na¬
raven oltar ; tu je Genovefa postavila križ in pred
njim kleče opravljala svojo pobožnost. Premišlje¬
vala je križanega Jezusa in je bila tako ganjena,
da jo je srce bolelo in da je popolnoma pozabila
na svoje trpljenje. Pri tem križu je vselej iskala
tolažbe in jo tudi našla in pogostoma je premiš-
' ljevala pred njim trpljenje našega gospoda Je¬
zusa Kristusa. Ozaljšala ga je poleti z lepo ze¬
lenimi vejicami in mičnimi cvetlicami, po zimi
pa s smrečjem, brstjem in vedno zelenim bršli-
nom.

26

Medtem je njen ljubi Boleslav postal vrl
deček. Genovefa ga je v vsem poučevala in imela
srčno veselje nad njim; obdaroval ga je bil namreč
Bog s posebno bistro in prebrisano glavo, da je
hitro vse razumel in zapamtil, karkoli mu je po¬
vedala mati. Samo to je bilo žalostno, da je
moral deček hoditi večjidel nag in bos, ker ona
oblačila, v katera ga je mati zavijala, so se bila
že vsa zdrgnila in strgala, in tudi oni kosi, katere
je bila odtrgala od svojega oblačila, niso dolgo
vzdržali. Vsled tega sta oba, mati in sinek, morala
skoro naga in bosa okolo hoditi in svojo nagoto
pokrivati le z mahom in protjem. Tu se je Bog
nedolžnega otroka usmilil, ter je tja poslal volka,
ki je proti njemu prinesel kožo raztrgane ovce
in jo spustil pred njim na tla. Genovefa je Boga
zahvalila za to dobroto in v kožo zavila svojega
ljubega Boleslava. Od tega časa se je divjačina
čedalje bolj bližala tej samoti in kazala krotko,
kakor da bi se bila podomačila. Vsak dan so živali
prišle pred brlog in so dečku delale kratek čas;
volk, ki mu je bil prinesel kožo, se mu je dal
jezdariti in Boleslav je večkrat jedel vkup z zajčki
in drugimi živalimi, katere so veselo skakljale okolo
njega. Ptičice so mu priletavale na glavo in roko
ter njega in mater razveseljevale s petjem. Če je
šel materi iskat zelišč, letale so vsakršne živali
za njim in mu z nogami razkopavaje kazale naj¬
boljše korenine in zelišča. Grofinja se je tudi nad
otrokom jako radovala, ker so bili njegovi raz-

27

'1 govori jako bistroumni in odgovarjal je vselej prav

i  modro.

* Naučila ga je mati moliti „Oče naš“ in še
‘  druge molitvice. Dajala mu je navodila, kako naj
s e boji Boga, njega ljubi in časti. Nikoli mu pa
■d povedala, kakšnega rodu je, da bi ga ne bila
žalila, ali da bi mu ne bila vzbudila želje, iti
nazaj med ljudi.

Nekoč ji med prav prijaznim pogovorom
bl^gi Boleslav reče: „Ljuba mama! Tolikokrat mi
Velevate moliti „Oče naš, kateri si v nebesih", —
Povejte mi vendar, kdo pa je moj oče?“ — »Lju¬
beznivi otrok", odgovori mu mati, „tvoj oče je
Bog, kateri stanuje tam gori, kjer solnce in luna
plavata in nama sijeta." Otrok pravi: „Me li
pozna moj oče?" — „Seveda te pozna." — od¬
govori mu mati — „in te tudi ljubi!" — „Kako je
pa to", pravi otrok, „če mi ne stori ničesar do¬
brega in me pusti koprneti v nadlogah in teža¬
vah ?“ — »Moj ljubi sinek", zavrne ga mati, „tukaj
smo v dolini solza in moramo mnogo trpeti;
kadar pa pridemo v nebesa, bodemo imeli dosti
vsega veselja." Boleslav nadalje vpraša: »Ljuba
mama, ima li moj oče več sinov razven mene?"
— „To se vč, da“, pravi mati. Deček nadaljuje:
»Kje pa so? Mislil sem, da sva sama na tem
svetu." Ona odgovori: »Čeravno še nisi bil nikoli
prišel iz tega gozda, vedeti moraš, da so izven
njega dežele, vasi in mesta, v katerih stanujejo
vsakršni ljudje, dobri in hudobni. In oni, kateri

28

store dobro, pridejo v nebeško kraljestvo, kjer se !
bodo veselili vekomaj; oni pa, ki žive hudobno, 1
pridejo v pekel, kjer bodo trpeli večno kazen."
Deček ji zopet seže v besedo, rekoč: „Mama, i
kaj pa tu v gozdu sama delava in zakaj ne greva
k drugim ljudem?" Mati mu odgovori: „Zato, da
bolje služiva nebeškemu očetu in da bodeva prišla
Iaglje v nebesa." Take in enake pogovore je
večkrat imel otrok z materjo in jo radovedno vse
izpraševal.

Ko je bilo že več let preteklo, zbolela je
Genovefa tako hudo, da je mislila, da bode morala
umreti; pomanjkanje vsega potrebnega jo je bilo
tako oslabilo, da je bila podobnejša mrliču ko
živemu človeku. Jako huda vročina jo je prijela,
da se ji je vnela vsa še v žilah ostala kri, da je *
bila popolnoma mrtvoudnain se prevelikih bolečin
niti geniti ni mogla.

Ko je ubogi zapuščeni Bolčslav svojo ljubo
mater videl tako onemagovati in hirati, vrže se
čez njeno na pol mrtvo telo in vzdihuje obupno:
„0, kaj mi je početi, preljuba mama, kam se
hočem djati, če mi umrjete? Sam od vsega sveta
ločen bivam v tej puščavi in na svetu tam ne
poznam nobenega človeka. Oh, preljubezniva
mati, prosite usmiljenega Boga, da vas ohrani
še dalje pri življenju, ker, če vi umrete, mora vaš
otrok preminiti lakote." Umirajoča Genovefa ga
je tolažila ter mu s pojemajočim glasom rekla:
„Moj ljubi sin! Nikar ne žaluj preveč zavoljo moje

29

š mrtl, nikar ne toži, da si tako zapuščen. Vedi
hamreč, ne daleč od te samote stanuje v lepem
starodavnem mestu Trieru tvoj oče, h kateremu
Se  podaj po moji smrti in mu povej, da si njegov
sin. Lahko te bode vzel za svojega otroka, ker
s> mu popolnoma podoben, in vsi te bodo spo-
z nali za njegovega sina.“ Potem mu je povedala
v se natanko, kako je prišla v to puščavo in
kolikšno krivico ji je storil hudobni Golo; vendar
?a je pa prosila, naj se nikoli nad njim zato ne
maščuje, ampak naj mu odpusti zavoljo Boga.
in zdaj se Genovefi bliža bela smrt. A v tem
hipu stopita dva bliščeča angela v brlog, katerih
e den stopi k postelji, prime Genovefo za roko in
f eče: „Ostani še pri življenju, o Genovefa; ne bo¬
deš še umrla, ker tako je božja volja 1“ Pri teh be¬
sedah sta angela zopet izginila in bolnica se je
Čutila pokrepčano in močnejšo.

V. Grof Zmagomir žaluje po
svoji ženi.

poglejmo zdaj, kako se godi Zmagomiru, ker
smo se mudili že dolgo pri nesrečni Genovefi.
Brž ko je bil prišel iz Brodnic v Trier domov,
začel mu je takoj pripovedovati njegov hišnik,
kako je natihem v gozdu ukazal umoriti pre-
Šestnico z otrokom. Grof je bil s tem zadovoljen
in je še pohvalil previdnost hišnikovo. Komaj je

30

pa preteklo nekaj dni, začela ga je peči vest, iti
misel na Genovefo ga je polnila z neizrekljivo
žalostjo; vse njegovo hrepenenje je iskalo povsod
le grofinje in ni mu bilo mogoče znebiti se teh
misli in želja. Obudilo se mu je mnenje, da se je
njegovi soprogi zgodila vendarle krivica; spoznal
je tudi, da se je strašno pregrešil nad njo, ker
ni ukazal te reči preiskati po sodniji. Nastopno
noč je imel grof sledeče sanje: Zdelo se mu je,
da velikanski zmaj odpira svoje ostudno žrelo in
se steguje po njegovi preljubi ženi ter jo zdaj
pa zdaj hoče zgrabiti in odnesti, pa nobenega
ni, ki bi jo branil in varoval. Te sanje so ga
napolnile še bolj z žalostjo in ves obupan jih je
drugo jutro pripovedoval hudobnemu hišniku, ki
mu jih je tako-le razkladal: Zmaj pomeni ku¬
harja Dragona, ki je, pozabivši na svojo zvestobo,
zapeljal grofinjo, da se je izneverila svojemu možu.
Golo je grofa tudi pregovoril, naj takim sanjam
v prihodnje ničesar ne verjame, temuč naj bode
prepričan, da je grofinja s kuharjem zaslužila še
večjo kazen. Da bi torej grofu pregnal žalost, ;
napravljal je Golo vsaktere gostije, plese in ob- 1
iskanja mnogih prijateljev in si vse izmišljeval, j
karkoli bi grofa utegnilo razveseliti. Vse to je [
sicer razveseljevalo njegove zunanje počutke, a
njegovih srčnih ran, ki so vedno rastle in ga bolj
pekle od drič do dnč, mu ni mogel zaceliti.

Nekega dnč grč grof v sobo svoje žene in
najde med drugimi papirji tudi ono pismo, katero

31

11111  je grofinja pisala v ječi. Z nepopisljivo mar¬
ljivostjo je čital pismo in spoznal, da je Geno-
Ve fa čisto čisto nedolžna. Že med čitanjem je
napolnjen s tolikim kesanjem in usmiljenjem
do nedolžne žene, da je začel milo in bridko jokati
lri  je mislil, zdaj ga mora konec biti žalosti.
Proti Golotu se je pa tako razkačil, da bi ga bil
raztrgal na drobne kosce, ko bi bil pričujoč. Pre¬
klinjal ga je kakor izdajalca in pahnil bi ga bil
n a dno pekia, ko bi bilo mogoče. Golo je čutil
takoj, kaj ga čaka in se je za nekaj dni skrival
te r se ni prikazal prej na beli dan, dokler ni zve¬
del, da se je že polegla grofova jeza. Tudi zdaj
je zvita buča vedela preslepiti grofa tako, da je
Verjel več njegovim besedam, kakor pa pismu.
Med drugim je rekel: „Genovefa v pismu sicer
Pričuje, da je nedolžna in da ni nikoli kaj tacega
storila, — o pač lep zagovor, ko bi že tajenje
dosti bilo; na ta način so potem nedolžni vsi
tatje in prešestniki.“ S temi in enakimi bese¬
dami je Golo potolažil grofa in se tako zopet
očistil popolnoma. Pa notranji grofov mir ni dolgo
trajal, — povrnili so se kmalu prejšnji dvomi in
čedalje huje kljuvali njegovo srce. Zmiraj se mu
je zdelo, kakor da bi mu šepetal glas v ušesa:
»Zapovedal si zvesto Genovefo umoriti, ukazal si
nedolžnega otroka ubiti, velel si pobožnega ku¬
harja usmrtiti!" To očitanje vesti ga je peklo
tako, da ni nikjer našel pokoja, temuč zmiraj
je hodil okoli, kakor bi bil izgubil pamet. Večkrat

je z žalostnim glasom zavpil: „ Oh Genovefa, kj«
si? Kam si prešla; moja prisrčna ljuba? Oh, ne¬
dolžno si umrla in tvoje smrti sem kriv le jaz.“
Grdi Golo je kmalu videl, da je dušni stan grofa
nevarnejši od dnč do dne, zato jo je popihal ne
le iz gradu, ampak še celo iz dežele, ker mu je
šlo za kožo. Nekaj časa potem zasledili so za¬
kopanega mrliča, kopali so globlje in spoznali
truplo Dragonovo, katerega je bil Golo ukazal pre¬
nesti na ta odročni kraj. Sam grof Zmagomir je
ogledoval truplo in od zdaj ni dvomil več, da je
bil kuhar umorjen po nedolžnem. K temu se je
še pripetilo, da je tista čarovnica v Brodnicah,
katera je bila grofa tako grdo premotila, prišla
pravici v roke in je po sodnijski preiskavi kot
nesramna sleparica bila obsojena, da jo vržejo v
ogenj. Ko so jo peljali na morišče, prosila je sodnike,
da bi ji dovolili izpregovoriti še nekaj besedi. Ko
so ji prošnjo uslišali, reče glasno : „Čeravno sem
v vsem svojem življenju storila veliko smrtnih
grehov, vsekako me ne peče nobeden tako, kakor
ta, da sem grofu Zmagomiru njegovo soprogo
Genovefo zvijačno postavila pred oči kot pre-
šestnico in sicer tako živo, da je bil trdno pre¬
pričan o njeni nezvestobi! — To je bila najzlob-
nejša prevara, katera mi dela neznano težko vest,
in da bi jo olajšala, razkrivam sodišču to vnebo-
vpijočo hudobijo; zaradi tega je bila potem gro¬
finja s pobožnim kuharjem vred obsojena na smrt,
in je bila tudi umorjena kakor prešestnica s svojim

33

otrokom vred. To me je od onega Časa vedno
Peklo in vznemirjalo do smrti. Preklicujem torej
v se tiste svoje besede in slovesno prisezam pred
vsem svetom, da je grofinja s kuharjem vred
nedolžna. Prosim tudi, da bi to grofu sporočili
in mu povedali, da sem vse to storila na prigo¬
varjanje grdega Golota."

Ko se je grofu to naznanilo, včdel se je,
kakor da bi obupal prevelike žalosti in bridkosti.
Zdaj je šele spoznal, kako ga je zlobni Golo
Vodil za nos ter po nedolžnem umoril njegovo
Ženo in njegovega edinega sinka. Spomin na to
mu je bil tako skeleč, da mu je bilo tuge
zblazniti. Druzega niso slišali iz njegovih ust,
kakor vzdihovanje in tarnanje, jok in stok. Včasih
je tudi izrekel kako zlovoljno besedo zoper Golota
in ga preklinjal, da bi si vsaj nekoliko olajšal
srce. Ves obupan in potrt je sklenil, maščevati
se strašno nad hudobnežem.

Dve leti sta že minuli, kar je Golo z dvora
pobegnil, in grof ni vedel, kako bi to zvito bučo
dobil v pest. Prišlo mu je na misel, da ga hoče
z zvijačami ujeti. Pisal mu je prav prijazno pismo,
v katerem se, to se umeje, čudi le na videz, zakaj
da ga je popustil, dasi mu je vedno izkazoval
ljubezen in čast. Golo se izgovarja in prosi od¬
puščanja, ker so ga klicala neodlašljiva opravila.
Grof je pa le še dopisaval in vedno tožil, kako
težko da mu je biti brez tako zvestega služabnika
in kako da ga pogreša v vseh rečeh. To dopiso-

3

34

vanje je trajalo tako dolgo, da je Golo mislil,
grof mu je v resnici zopet milostiv.

Proti svetim trem kraljem je grof priredil
imeniten lov in gostijo, na katero je povabil vse
svoje prijatelje. Med drugimi je tudi Golotu poslal
prav prijazno povabilo, katero je sprejel in tako
je ta zvita in prekanjena buča šla sama v na¬
stavljeno past. Grof ga je sprejel prav priljudno
in se veseli! njegovega prihoda, če prav le na
videz. Živela sta prav prijateljsko nekaj dni
skupaj, kakor bi se ne bilo ničesar med njima
zgodilo in pričakovala sta drugih gostov.

VI. Grof najde svojo ljubo Genovefo.

pelo vrsto let je Genovefa živela v puščavi
in vsak je mislil, da je gotovo že med
mrtvimi. Približale so se slovesne gostije grofove.
Ker je pa Zmagomir svojim gostom tudi hotel
postreči z divjačino, šel je na lov in med drugimi
služabniki seboj vzel tudi Golota. Jezdarili so po
samoti semtertja, eden tu, eden tam in vsak si
je prizadeval, kako zver pregnati iz skrivališča.
Grof nenadoma zapazi košuto, vdere za njo čez
drn in strn in jp podi toliko časa, da košuta
pri Genovefini jami išče pomoči. Grof pride pred
jamo, pogleda noter in vidi, o groza, poleg živali
skoro nagožensko. Zaradi te nepričakovane najdbe
se tako prestraši, da so se mu vsi živci pretresli,

35

^r je mislil,, da mora to gotovo biti prikazen in
116  živ človek. Prekrižal se je in ves prestrašen
Zav pil: „Če si od Boga, pridi vun in povej, kdo
s ' ?“ Genovefa, katera je grofa takoj spoznala,
^u reče: „Od Boga sem, a uboga grešnica in
° a ga žena; če torej hočete, da pridem vun, vrzite
oblačila noter, da bodem pokrila svojo nagoto.“
Grof ji vrže svoj plašč, v katerega se kolikor
Mogoče dobro zavije in stopi iz brloga s košuto
°b strani. Boleslava pa ravno ni bilo zraven, ker
le bil šel iskat korenstva in zelišč. Grof se grozno
Čudi tako revni in suhi osebi ter jo praša ves
°supel, kdo in od kod je. Ona odgovori:
»Moj gospod! Jaz revna in od vsega sveta za¬
puščena sem rojena na Brabantskem in sem zbe¬
žala tu sem, ker so mene in mojega sinka hoteli
Po nedolžnem umoriti." Ves začuden zdaj Zmago-
Uiir poizveduje, kdaj in kako se je to zgodilo?
Genovefa odgovarja: „Zaročena sem bila z

žlahtnim gospodom, kateri je začel dvomiti nad
uiojo zvestobo, zato je zapovedal svojemu hiš¬
niku, umoriti mene in otroka, katerega sem bila
spočela od svojega soproga. Iz usmiljenja pa so
mi služabniki prizanesli proti tej pogodbi, da
nikdar ne bodem šla pred svojega gospoda, ampak
Vedno samotno živela v tem gozdu — in to je
že nad sedem let." Zdaj začne podoba Genovefina
pred Zmagomirovimi očmi postajati jasnejša in
zdelo se mu je, da bi utegnila ona biti njegova
Genovefa, čeravno je ni mogel spoznati, ker je

3 *

36

ni bilo druzega kot kost in koža. Zato jo nadalj 2  j
praša: „Ljuba žena, povejte mi vendar, kako se j
Vi imenujete in kako je bilo ime Vašemu možu!" |
Zdaj mu Genovefa zdihovaje zavrne: „MojemU (
možu je imeZmagomir in meni uboga Genovefa!" ,

Kakor oster meč so presunile te kratke be¬
sede grofovo srce in hipoma je skočil ves osupel
raz konja na tla. V omedlevici je ležal na svojem
obrazu. Sčasoma privzdigne glavo in jo klečč
nagovarja: „Genovefa, oh Genovefa! marši ti?*]
Ona odgovori: Jaz senl, preljubi gospod! Ja z
sem uboga Genovefa." Ves v solzah vtopljen irtj
še klečč pristavi grof: „Za božjo voljo, v kako
velikem pomanjkanju in revščini te zopet najdem!
Jaz brezbožni hudobnež nisem vreden, da me še
nosi ^zemlja, ampak zaslužim, biti pahnjen na
dno pekla, ker le jaz sem kriv vse tvoje ne¬
sreče, jaz sem hudobni mož, ki je svojo ženo :
zavoljo krivičnega natolcevanja ukazal umoriti. !
Gorje meni grešniku! Gorje moji ubogi dušil'
Kako hočem Bogu zadostiti in tebi povrniti stor¬
jeno brezmejno krivico? Odpusti mi, preljuba
Genovefa, odpusti mi zavoljo križanega Jezusa,
ki je odpustil tudi svojim sovražnikom na križu.
Ne vstanem prej spred tvojih nog, dokler od
tebe ne zadobim milosti, in utolažen nisem prej,
dokler mene ne pomiriš z milimi in prijaznimi !
besedami.

Komaj se je Genovefa zdržala solz in je
rekla pojemaje: „Nikar ne bodi tako žalosten!

37

bila kriva tvoja pregreha, ampak božja volja
le bila tako, da sem šla v puščavo. Iz vsega srca
*' odpuščam in sem ti že od začetka odpustila.
Usmiljeni Bog odpusti nama najine grehe in stori
Paju svoje milosti deležna!" Nato mu je podala
r °ko in ga vzdignila. Vstal je zdaj grof in je
Poln žalosti gledal v obličje svoje žene. Mislil je,
da mu mora bolestno srce počiti od tuge in brid¬
kosti, ker je videl, kako je zdaj izpremenjen nje
°braz, kateri je bil "nekdaj enak angelskemu.
Vendar žalostna prikazen Genovefe ni najmanj
°tnajala njegovega spoštovanja do nje, marveč
c elo zdelo se mu je, dadma pred seboj nebeško
lž voljenko, svetnico božjo; in čeravno je bila jako
Prijazna, se skoro ni upal govoriti ž njo. Po ne¬
katerih globokih vzdihih ji reče : „Kje je pa revni
°trok, katerega si rodila v ječi ? Je li še pri živ¬
ljenju ?“ Ona odgovori: „Zares velik čudež je to,
da ge živi; sama bi ga pač ne bila mogla pre¬
divih, ker mi je hrane zmanjkalo; usmiljeni Bog
j e  pa pošiljal to košuto vsak dan k nama, da ga
le dojila po dvakrat na dan.“

Komaj Genovefa to izgovori, priskakal je že
Hubi Boleslav, zavit v ovčjo kožo in imajoč mnogo
korenin v rokah. Ko zagleda grofa, prestraši se
Piočno in zavpije: „Mati, kdo je pa ta divji mož,
ki pri Vas stoji? Bojim se ga!“ Mati mu reče:
»Nikar se ga ne boj, moj ljubi sin, pridi le brez
strahu bližje, ta mož ti ne stori ničesar." Zdaj
s e grof proti Genovefi obrne, rekoč: „Jeli to na-

38

jin ljubi sin ?“ — „Da, to je ono revno dete“i
odgovori mu ona. Zdaj je bil grof tako žalosten
in zraven tako vesel, da sam ni vedel, kaj j e
mogočnejše od te žalosti in veselja na tem svetn
Ko deček pride bliže, reče mu mati: „G!ej, to
je tvoj ljubeznivi oče, pojdi k njemu in poljubi
mu roko !“ Otrok je to tudi storil, in grof je vzel
svojega sina v naročje, radostno ga na srce pri'
tiskaje in neprestano poljubovaje. Žalosti in ve¬
selja ni mogel druzega izpregovoriti kakor to:
„0 ti preljubi sin, o ti moj prisrčni otrok! 1 '

VII. Genovefa se vrne v grad.

1X0 si je grof Zmagomir objemaje svojega sina
^ utešil vznemirjeno srce, zatrobil je v lovski
rog in poklical svojce skup. Kmalu so se vsi
zbrali in kako so se čudili, videti pred njim tako
siromašno ženo in otroka v njegovem naročjih
Grof jim reče: „Kaj se Vam zdi, kdo je ta žena?
Bodete jo vendar spoznali?" Ko vsi odmajejo,
nadaljuje : „Mar ne poznate več moje Genovefe?"
Pri teh besedah vsi osupnejo in se začudijo ter
ne vedo, kaj bi odgovorili. Drug za drugim so
pristopali, pozdravljali jo prijazno in razodevali
svoje veselje, da še živi tista blaga gospa, katero
je vsak v gradu obžaloval že sedem let. Dva
izmed njih sta hitro jahala domov po nosilnico,
v kateri so toliko slabotno Genovefo nesli nazaj

39

v grad, in po vse oblačilo, v katero so grofinjo
spodobno oblekli. Med vsemi služabniki in lovci
je Golo prišel zadnji in je že slutil, da ga ne čaka
nič dobrega. Grbf mu pošlje dva nasproti, da naj
kar najhitrejše pride, češ da je našel prav čudovito
zver. Ko je dospel, prašai ga je grof: „Golo,
poznaš li to ženo?“ Ko je z glavo odmajal, da
ne, zareži grof ves razkačen nad njim: „Ti naj¬
večji zločinec, ki ga pod solncem ni para, ne
poznaš li več moje preljubeznive Genovefe,
katero si po krivem zatožil pri meni in k smrti
obsodil po nedolžnem? O ti strašni ubijalec, kako
te hočem primerno kaznovati, da si meni pripravil
tako grenkost in pehnil mojo ženo in otroka v
največjo bedo. Ko bi te tudi mučil še tako zelo,
ne mogel bi te zadosti trpinčiti; ko bi te umoril
celo tisočkrat, za svojo pregreho zadostiti bi ti
ne mogel nikakor." Medtem je padel Golo na ko¬
lena in ves v joku prosil milosti in odpuščanja.
Raztogoteni grof pa ga je zapovedal zvezati in
peljati domov kakor največjega razbojnika.

Nato je grof Zmagomir prosil svojo ženo,
da naj gre nazaj ž njim v grad. Genovefa pa,
preden se loči od tega kraja, gre še enkrat v
svoj brlog, spremljana od vseh pričujočih, pade
tam pred bridko razpelo na koleni in se zahvali
Bogu za vse dobrote prejete na tem kraju. Po¬
slovi se potem pri svojem dragem križu ter ga
poljubi še enkrat prav ginjeno. Zdaj jo prime
grof Zmagomir za roko in hrabri vitez vzame

40

Boleslava v naročje; tako se vsi napotijo počasi
proti gradu, dokler jim ne prinesd nosilnic na¬
sproti. Preljubeznivi ptički so prijazno frfotali
okoli njih in dajali svojo žalost na znanje, kako
neradi izgubč Genovefo in Boleslava. Košuta je
vedno hodila za Genovefo liki krotkemu jagnjetu,
in ni je bilo moči odpraviti od nje. Ko so že
tako nekaj časa potovali, prinesli so jim nosilnico
naproti, a prišlo je še mnogo ljudi ž njimi, ker
se je vsak graščan hotel udeležiti tega veselja in
spremljati grofinjo s častjo domov v grad.

Ko so bili že blizu gradu, srečata jih dva
ribiča, ki sta darovala grofu jako veliko ribo. Ko
so jo odprli, našli so v njenem trebuhu zlati za¬
konski prstan, katerega je bila obupana grofinja
vrgla v vodo, ko so jo bili iz grada peljali k
smrti. Vsi so se temu čudili, posebno pa grof,
ki ni mogel dosti hvaliti Boga, da ju je zdaj po¬
veličal tako milostivo.

Povsod v gradu in v okolici se je razglasil
ta čudež in pripovedovala vsa dogodba. Vsi, do¬
mačini in povabljenci, so v trumah prihajali v
grad gledat novo svetnico, saj so imeli obilo
vzrokov veseliti se čudovite rešitve. Gledali so
svojo plemenito gospo kakor od mrtvih obujeno
in slišali vse čudovitosti, s katerimi je Bog razodel
njeno nedolžnost.

Ko sta grof in grofinja prišla v grad in bila
pozdravljena, začele so se slovesne pojedine in
so se ponavljale t skozi ves^teden.« Genovefa pa

41

n ' mogla uživati nobene jedi, ne mesa, ne rib
'1 tudi nobene pijače, ker se je bila v puščavi
Ovadila jesti vse druge reči. Zato so ji morali
lz  korenin in zelišč pripravljati jedi.

Ko je bil prešel teden veselja in družinske
Sr eče, sojen je bil Golo. Necega dnč ukaže grof
Pripeljati ga iz ječe in vsem gostom predstaviti
rekoč: „Glejte, častiti moji prijatelji, to je tisti
Nesrečni zločinec, ki je storil toliko hudega, da
°d jeze ne morem povedati vsega. On je hotel
zapeljati mojo ženo in pehniti v nepokoj. Ker se
le s studom obračala od njega ter ga zaničevala,
v rgel jo je kakor prešestnico brez moje vednosti
v  ječo, dajal ji samo vode in kruha v živež,
Pustil jo ob porodu brez vse pomoči in otroka
Še krstiti ni dal. On je mojo predrago Genovefo
krivo zatožil pri meni, preslepil me z zvijačami,
s strupom umoril pobožnega Dragona, ukazal
Umoriti mojo predrago ženo z otrokom vred,
Pehnil jo sedem let v strašno revščino in mene
grenil — zdaj pa vi, predragi, sodite, kakšne
kazni je vreden ta grdi hudobnež." Vsi so zahte¬
vali maščevanja in ga obsodili k najstrašnejši
smrti. Tu je padel hudobnež pred grofinjo na
koleni in jo prosil za božjo voljo, naj mu odpusti,
'n zanj prosi. Usmiljena Genovefa je bila tako
omehčana, da je grofa in vse pričujoče prosila
za Golota, naj mu zavoljo nje prizaneso in ga
pustč še pri življenju. Grof ji reče: »Preljuba
žena! Zavoljo tvoje čednosti bi rad uslišal tvojo

42

prošnjo, da bi tega veselega praznika ne skrunila
nobena reč; ker pa nisem bil razžaljen samo jaz,
ampak tudi vsa grofovska rodovina, morajo vsi
skleniti sodbo." Ti pa niso hoteli vedeti o no-
benej milosti, češ da bi se ne reklo v prihodnje: ;
Golo je bil nedolžen, zato ga niso umorili. Obso¬
dili so ga, da ga bodo štirje voli raztrgali v njih
pričujočnosti. Privezali so torej na vsako nogo
in roko vrv in vsaka teh štirih vrvi je bila k
enemu volu priprežena, potem so vse vole po- ij
gnali naenkrat proti vsem štirim stranem sveta
in raztrgali so Golota. Takoj potem je rabelj po¬
sekal glave tudi vsem njegovim tovarišem in
njihovi otroci so bili iz grofije prognani. Tisti
pa, ki so bili ostali grofinji zvesti, ali ji kakorkoli
stregli, bili so bogato obdarovani. Med temi je
bila tudi ona deklica, katera je bila grofinji pri- j
nesla pero, papirja in črnila, kakor tudi eden i
onih služabnikov, kateri ni hotel grofinje v gozdu 1
umoriti; in ker je bil drugi že umrl, obdaril je
grof njegove naslednike prav bogato. Tako je bilo
dobro delo usmiljenih staršev poplačano še
otrokom.

VIII. Genovefe pobožno življenje pri
možu in srečna smrt.

^jenovefa je potem s svojim možem živela
prav sveto. Grof ni vedel, kako bi ji dosti
stregel in služil. Ljubil in spoštoval jo je, kakor

43

se časti svetnica, in ji izkazoval vso čast in slavo,
katera se izkazovati more le vzvišeni kneginji. A
grofinja ni imela nikakršnega veselja nad posvet¬
nimi rečmi in častmi, kajti vse njene misli in
dejanja so bila obrnjena le proti nebesom. Ker
ni mogla prav nič uživati navadnih jedil, slabela
je zmerom tako, da ni nikdar več zadobila svojih
prejšnjih moči. Samo še četrt leta je živela s
svojim možem. Ko je bila nekega dnč vsa vglob-
Ijena v molitev, prikaže se ji truma svetih žena
in devic, med katerimi se je svetila kaj častitljivo
prečista devica Marija. Vsaka ji je nebeško cvetlico
podajala, Marija je pa v rokah držala prekrasen
venec iz dragih biserov in ji rekla: „Preljuba hči,
poglej ta venec, ozaljšan z dragimi biseri! Tega
si zaslužila z ono trnjevo krono, katero si nosila
v puščavi. Vzemi ga iz mojih rok ter glej, zdaj
je prišla ura, v’kateri se bode zate pričelo večno
veselje!" Pri teh besedah je Manja prelepi venec
položila na njeno glavo in zopet v nebesa izgi¬
nila s svojimi tovarišicami. Te prikazni je bila
Genovefa jako vesela, ker je spoznala, da se je
približal čas rešitve iz nadlog in trpljenja; svo¬
jemu možu pa ni pravila ničesar o tem, da bi
ne bil preveč žalosten pred časom. Kar je pa
zamolčati hotela, bilo je kmalu očito. Ne dolgo
po tej prikazni jo je napadla vročinska bolezen,
in morala je leči v posteljo, dasiravno se je dolgo
branila. Grof Zmagomir je bil silno žalosten za¬
radi tega in je poizkušal vsakršne pomočke,

44

da bi jo otel, a vse je bilo zam&n. Ko sta dobri
grof in njegov sinek videla, da ne odjenjuje bo¬
lezen, temuč da postaja vedno hujša, bil je ne¬
utolažljivo žalosten, tudi vsi graščani so bili zelo
potrti. „Oh! jaz ubogi mož“, tugoval je, „sem
tako nesrečen, da moram vse dni preživeti v ža¬
losti. O kaj sem pač pred Bogom zagrešil, da
mi odvzame najljubše? Jedva je po dolgi bridkosti
zopet zavladalo veselje pri meni in mi je po¬
vrnjena moja blaga soproga, hoče mi jo Bog
zopet vzeti. O, raje bi je ne bil nikdar našel,
ker jo moram izgubiti v takih težavah. O, moja
predraga Genovefa", reče ji, „hočeš li res tako
hitro, komaj najdena, ločiti se od mene in me
žaliti v dnu srca? Imej vendar usmiljenje z menoj
in prosi dobrotljivega Boga, da te naj pusti vsaj
še nekaj časa pri meni!" — Ljubeznivo mu
odgovori Genovefa: »Preljubi moj mož, nikar ne
žaluj tako močno zaradi moje smrti, ker s tem
ne dosežeš ničesar druzega, kakor da tudi mene
žališ seboj vred. Saj vidiš, da ne more biti dru¬
gače, zato se vdaj dobrodušno v božjo voljo 1
Kar me najbolj teži zdaj ob moji smrti, je to,
da vidim tebe in ljubljenega Boleslava v tolikšni
bridkosti; ko bi bila pa vidva bolj potolažena,
umrla in zamenjala bi rada to minljivo življenje
z večnim. Zato vaju prosim še enkrat, bodita
potolažena in pomislita, da grem k svojemu in
vajinemu Bogu, katerega bom prisrčno prosila
za vajin in vseh ljudi blagor:" Ker je bila vedno

45

slabša, prevideli so jo s svetimi zakramenti, in
ona je do zadnjega vzdiha ostala v največji po¬
božnosti. Ko je čutila, da se je približala ura
ločitve, poklicala je vse graščane k sebi, dajala
jim še marsikatere dobre nauke in jih blagoslovila;
posebno je pa blagoslovila in tolažila svojega
Boleslava, katerega je zapustila najtežje. Po vsem
tem je Genovefa izdihnila svojo blago dušo drugi
dan malega travna v letu sedemsto sedeminpet¬
desetem in šla uživat večno veselje.

Poln bridkosti in žalosti se grof s svojim
sinom nagne čez mrtvo Genovefo ter glasno in
bridko tarna in joka tako, da so se vsi bali, da
bosta tudi onadva šla za njo. Tugovali in žalovali
so tudi vsi posli in domačini v gradu, da se je
moral vsakdo zjokati, kdor jih je slišal. Ubogi
grof, kateri je bil le po Golotu kriv njene tolik¬
šne revščine, mislil je za gotovo, da ga je Bog
s tem kaznoval in mu ni pustil dalje imeti tako
svete žene. Zato ni bilo ne konca ne kraja nje¬
govi tugi in njegovemu joku; nihče ga ni utolažil.
Ni se genil niti trenutek od mrtvega trupla svoje
žene ter je jokal tako milo, da je bilo misliti,
njegove bridke solze morajo Genovefo obuditi k
življenju.

Ko so mrtvo Genovefo preoblačili v mrtvaško
krilo, našli so na njenem truplu trdo in ostro
obleko, katero je nosila, da bi laglje Bogu služila
in se utrdila v zatajevanju same sebe.

46

Bridko in težko je bilo videti gotovo vsakemu,
kako je tudi košuta, katera je bila z grofinjo iz
puščave prišla v grad in se z vsakim spoprijaznila,
začela tugovati, ko je bila Genovefa umrla. Še
celo za pogrebom je šla s povešeno glavo in je
potoma žalostno vpila, da se je smilila vsem, in
ni nehala stokati, dokler niso trupla položili v
grob in ga zakrili. Potem je legla na grob in
ni šla ž^njega, da je žalosti tam poginila. V veden
spomin tega čudeža je grof ukazal ob gomili
grofinje postaviti košuto izklesano od kamna,
da bi potomci nikdar ne pozabili te prigodbe.

IX. Grof sezida cerkev na Genovefinem
grobu in potem živi in umrje s svojim
sinom v isti puščavi, kjer je ona živela.

Qr°f je bil pokopal s svojo ljubo ženo tudi
vse veselje. Nobena reč na tem svetu ga ni
več razvedrila in radovala. Kakor megla je po¬
hajal okoli in vedno se mu je na obrazu brala
notranja žalost. Povsod je žaloval po svoji ženi
in v cerkvi je le klečal pred njenim grobom;
doma v gradu se je večkrat na dan zaprl v njeno
sobo, kjer si je mislil, da je njej najbližje. Ža¬
lostno se je ž njo pogovarjal in jo prisrčno prosil
odpuščenja, da jo je v življenju tako preganjal.
Mislil je namreč, ko bi jo bil le mogel dalje lju-

47

biti in poravnati storjeno ji krivico, bil bi še po¬
tolažen; ker mu je pa odmrla tako hitro, in ker
Wu je vsled tega odvzeta vsa priložnost, izkazo¬
vati ji svojo ljubezen, ni se mogel utolažiti nikoli.

Njegovega žalovanja se je Bog usmilil in je
poslal angela z nebes, tolažit ga. Ta je romarsko
napravljen prišel k njemu in ga prosil prenočišča,
kar mu je grof tudi prav prijazno dovolil. Grof
sevč da ni mislil ničesar druzega, nego da je
le-ta tujec romar. Pri večerji se je marsikaj po¬
govarjal ž njim, med drugim tudi o svoji preljubi
ženi, in ti 'x  mu je romar tako na srce govoril,
da naj se vda popolnoma božji volji. To je grof
tudi storil. Drugo jutro je hotel grof še dalje ž
njim govoriti, a ni bilo ne sluha ne duha o njem;
samo njegova romarska obleka je bila še tli,
katero je bil iz hvaležnosti za prijazen sprejem
pustil v spalnici.

Ko je nekoč grof šel k Genovefini jami v
puščavo, glej! najde tam jelena, kateri neustra¬
šeno obstoji ter noče bežati, če tudi psi silno la¬
jajo. Grofu se to čudno zdi in brž zapove usta¬
viti pse, da se živali ne zgodi ničesar hudega.
On gre noter, kropi jamo s solzami in poklekne
pred podobo križanega Jezusa. „Oh ! to je tisti
kraj“, misli sam pri sebi, „kjer se je nedolžna
Genovefa pokorila za greh, katerega nikoli storila
ni; to je jama, katero je zapuščena nedolžnost
polnila z vzdihljeji. Tukaj se je moja pobožna
žena pokorila za tuje grehe, zakaj bi se jaz ne za

48

svoje?" Izgovorivši to, je sklenil, kakor po božjem j
migljeju, živeti tukaj v puščavi do konca svojih
dni. Hitro se je potem vrnil v Trier, kjer si je J
od ondotnega škofa Hindulfa izprosil privoljenja, J
da bi smel na onem kraju sezidati kapelico, kar 1
mu je bilo radovoljno dopuščeno. Nato je grof f
Zmagomir tam pri jami zgradil prav lepo cerkev l
z obsežnim samostanskim poslopjem za vse, ki 1
bi se tu hoteli pokoriti. Dokončano cerkev je škof
blagoslovil in jo imenoval cerkev „naše prelju-
beznive Matere Marije".

Po blagoslovljenju cerkve so vzdignili truplo
sv. Genovefe iz njenega dosedanjega groba in ga
prenesli tja, kjer je Genovefa tako ostro živela
sedem let, da bi tudi po smrti tam mirno in lehko
počivala. Pri tej priložnosti so bili posebno sle¬
deči čudeži znameniti. Sveto truplo je bilo polo¬
ženo v marmornato krsto, katero bi bili trije pari
volov komaj vlekli, in vendar sta jo takrat pe¬
ljala dva konja tako lehko, kakor bi nobene teže
ne imela. In ko so sveto telo peljali po gozdu,
priklanjalo se je povsod grmovje in drevje, kakor
bi pihal močan veter, in še celo najvišja drevesa
so se pripogovala s svojimi košatimi vejami glo¬
boko proti vozu. Po tem izprevodu so Genove-
fino truplo položili v novi cerkvi v rakev in po¬
stavili vrh oltarja križ, katerega je Genovefa do¬
bila z nebes. Potem je grof doma v gradu vse
reči tako uredil, kakor da bi se pripravil na smrt.
Poklical je svojega brata, ki mu je rekel vpričo

49

svojega ljubega sina: „Gotovo si že zapazil na
meni, da nimam nikjer pokoja in da vedno tu-
gujem po svoji umrli ženi. Da bi torej laglje za¬
dostil temu svojemu nagnjenju, sklenil sem, zapu¬
stiti svet popolnoma in živeti do smrti tam, kjer
je moja preljuba Genovefa toliko časa živela v
pomanjkanju in revščini. Zato te izvolim za oskrb¬
nika svojemu preljubemu Boleslavu in te prosim,
da boš zanj skrbel kakor za svojega lastnega
sina, on bode pa tudi tebe spoštoval in ljubil
kakor svojega očeta." K sinu obrnjen pa reče:
„Glej, moj prisrčni sin, vso grofijo ti izročim,
ker se hočem podati v puščavo. Ta tvoj stric
bodo pri tebi nadomestovali očeta in zato jim
moraš iskazovati vso ljubezen in čast, kakor si
jo meni.“

Nato mu odgovori dobri in mili Boleslav:
„Moj ljubi oče, mislite li, da bi bilo prav, ko bi
vi za se izvolili nebesa, meni pa le zapustili nekaj
zemlje? Ne, oče, tega, ne želim, temuč hočem,
kakor vi, da tudi jaz zadobim nebesa. Kjer bo¬
dete vi živeli in umrli, tam hoče tudi vaš sin z
vami živeti in umreti." — Temu se oče jako
čudi in mu solznih oči reče: „Predragi moj sin,
ostro življenje ti bode težavno in zaradi svoje
nežnosti ga ne bodeš mogel prebiti." — „Pač
laglje, ko vi, dragi moj oče, ker sem že sedem
let v mladosti izkušal tako življenje. Zato tudi
trdno sklenem in se ne dam odvrniti od svojega
sklepa, da hočem tam živeti in umreti, kjer sem

4

50

bil vzgojen po svoji ljubi materi; in vam, moj
ljubi stric, prepuščam vso grofijo, da jo prosto
vladate in ubogim obilo dobrega storite." Zdaj
sta oče in stric prisrčno objela sina, ker sta ga
tako trdnega videla v njegovem sklepu.

Zapored je grof Zmagomir oblekel ravno
tisto romarsko obleko, katero mu je bil pustil
angel, švojemu sinu Boleslavu pa je dal enako
narediti. Na veliko žalost svojih podložnikov in
plemenitih sorodnikov poslovila sta se od vseh in
se podala v puščavo, zvestejše služit tukaj Bogu.
Komaj je blagi Boleslav prišel v puščavo, spo¬
znala ga je takoj njegova prejšnja tovaršija,
namreč divjačina, in kar v trčpah je prihajala k
njemu veseleč se njegovega prihoda. Tukaj sta
oče in sin pobožno živela in tudi srečno zaspala
v Gospodu.


Jan. Giontini v Ljubljani

ima na prodaj še naslednje knjige:

Car in tesar. — Zgodovinska pripovedka. — Po¬
slovenil H. Podkrajšek.  40 v.

Čas je zlato. — Podučna povest za mladost. —

Spisal F. Hofmanu.72 *

Darinka mala Črnogorka. — Povest ....  40 „

Doma in na tajem. — Povest.40 „

Dve čudapolni pravljici.32 „

Erazem Predjamski. — Povest iz XV. stoletja . 32 „
Hildegarda zveličana cesarica. — Sveta povest . 40 „
Hirlanda bretanjska vojvodinja. — Podučna

povest.40 „

Hitri računar z ozirom na sedanji denar po av¬
strijski veljavi in na novo mero in vago. — Trdo

vezan.80 „

Hubad: Pripovedke za mladino. I., II. in III. zvezek

po.40 „

Izanami mala Japonka. — Povest.48 »

Jama nad Dobrušo. — Povest.40 „

Jaromil. — Češka narodna pravljica. — Poslovenil

H. Podkrajšek.32 „

Kljukec lažnjivi.40 „

Kosi i Narodne legende za slovensko mladino. —

Trdo vezan.1 K 20 »

Knez Črni Jurij. — Zgodovinska povest ... 40 ,
Knjižnica za otroke. — (S podobami) 12 zvezkov po 12 „

vseh 12 zvezkov skupaj.1 K 20 „

Krištof Kolumb in odkritje Amerike . . . . 48 „

Mirko Poštenjakovič, povest 40 ,

Mali Vseznalcc ali zbirka lahko izpeljivih poskusov

iz fizike, mehanike itd.60 v.

Marija, hči polkova, povest.32 „

Močni baron Ravbar. — Zgodovinska povest. —
Kakršno delo, tako plačilo. — Povest ....  40 „

Najdenček, povest za mladost.40 „

Narodne pripovedke za mladino. — Spisal Do-
minicus. — I. in III. zvezek po 48 v., II. zvezek . 40 „

Naselnikova hči. — Povest.40 „

Navodilo za spisovanje raznih pisem . 1 K 60 „

Trdo vezan.2 „ ,

Pavliha nemški v slovenski obleki ....  40 „
Planinski I. P. Zbirka narodnih pripovedk za mla¬
dino. — I. in II. zvezek po.40 ,

Postojinska jama. — Popisal dr. Costa ... 40 „
Prst božji ali izgledi božjih kazni. — I. in II. zv. po 40 „

Repoštev, duh v Krkonoških gorah.40 »

Sanjske bukve (s podobami).30 „

Sita mala Hindostanka, povest.48 „

Srce. — Preložila Janja Miklavčič. — 4 zvezki po 40 „
Skupaj v ličnih platnenih platnicah vezani . 2 K — „

Strijc Tomova koča ali življenje zamorcev v se¬
verni Ameriki. — Trdo vezana ....  ! K 40 „

Tiun-Ling, kitajski morski razbojnik. — Povest . 40 „
Venček vezilnih daril ali voščilne pesmice . . 40 „

Voščilna knjižica ali voščiini listi.48 „

Vrtomirov prstan. — Ljudska pravljica ....  40’,
Zbirka ljubavnih in snubilnih pisem . . . 60 „

Zavorič in Feodorov: Nihilist.48 „

hJ o