Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 2   Cfublfana, 20. Januarja 1953.	Leto IV.
ANKETA 0 NORMALNEM IN MINIMALNEM UČNEM
NAČRTU ZA OSEMLETNE ŠOLE
Naše osemletne šole že dolgo čakajo na učni načrt. Pri Svetu za prosveto in kulturo pri vladi LRS deluje posebna komisija, ki dela med drugim tudi na tem načrtu. Pravzaprav gre pri tem za dva učna načrta, in to za:
a)	normalni učni načrt za osemletno šolo, ki bo veljal za tiste osemletne šole ali njih oddelke, ki imajo normalno število tedenskih učnih ur;
b)	minimalni ali skrčeni učni načrt za osemletno šolo, ki bo veljal za tiste niže organizirane osemletne šole ali njih oddelke, ki imajo razdeljen pouk in imajo zato posamezne skupine ter njih razredi skrčeno število tedenskih učnih ur.
Oba učna načrta bosta predpisala isto učho snov: prvi v nekoliko širšem, drugi v ožjem obsegu. Učni načrt za višjo stopnjo osemletne šole t. j. za V., VI., VII. in VIII. razred bo moral biti v obeh primerih tesno prilagojen učnemu načrtu za nižjo gimnazijo.
Razen tega ima Svet za prosveto in kulturo vlade LRS še posebno željo, ki je obenem tudi želja učiteljstva, naj bi bila oba učna načrta za osemletno šolo čimbolj ustaljena in realna. To pa bo mogoče doseči le, če bo pri njuni sestavi sodelovalo vse učiteljstvo ali vsaj pretežni del istega. Zato je treba pozdraviti sklep, ki je bil sprejet na občnem zboru Združenja učiteljev Slovenije, da bodo nekatera okrajna učiteljska društva (Ljubljana in Maribor-me-sto, Radovljica, Trbovlje, Novo mesto, Murska Sobota in Tolmin) pripravila svoje predloge za obe varianti navedenega učnega načrta. S tem pa ni reč mo, da s o ostala okrajna učiteljska društva pri tem delu izvzeta. Vprašanje učnega načrta za osemletno šolo je tako splošno in važno, da tudi učiteljstvo ostalih krajev ne more biti na njem nezainteresirano in indiferentno. Sodelovanje pri sestavi tega učnega načrta naj zavzame čim širši razmah. Zato je nujno potrebno, da navedenim 7 društvom pomagajo tudi vsa ostala društva v Sloveniji. Pred dokončno republiško redakcijo naj bi učiteljstvo izvedlo preko svojih društev najširšo anketo o učnem načrtu za osemletne šole.
Res je, da bodo predlogi tem več vredni, čim samostojnejši bodo, vendar bo anketa dala uporabne rezultate le, če bo izvedena načrtno in po enotnih vidikih.
Društva naj zberejo predloge učiteljstva in jih. odpošljejo odboru Združenja učiteljev Slovenije. Tu ni mogoče' predvideti vseh načinov in oblik, kako bodo posamezna društva izvedla anketo med svojimi člani. Nekatera jo bodo izvedla na posebnih diskusijskih sestankih, druga preko anketnih komisij, tretjim bodo morda člani dostavili pismene predloge. Viažno je, da bodo znala društva mobilizirati na ta ali na oni način zlasti praktike in tiste člane, ki imajo čm več vpogleda v stvar.
Da bi vsi sestavljale! predlogov in učnega načrta izhajali iz istih osnov in težili k istemu cilju, naj bi upoštevali naslednje vire:
1.	stvarne potrebe pouka;
2.	učni načrt za osnovne šole (I.,
II., III. in IV. razred) iz leta 1950;
3.	učni načrt za štirirazredno nižjo gimnazijo iz leta 1951 in
4.	predloge Komisije za osemletne šole pri Svetu za prosveto in kulturo vlade LRS, objavljene v posebnem članku v »Prosvetnem delavcu«.
Splošni predlogi, ki bi n. pr. zahtevali skrčitev učne snovi pri tem ali onem predmetu ali pa utemeljevali potrebo po neki nedoločni razširitvi učnega n-aorta, bi bili malone brezpredmetni in nekoristni. Predlogi naj bodo konkretni, navedejo naj', pri katerem predmetu, za kateri razred, katero učno snov in v kakšnem obsegu naj se skrči, razširi ali na novo vnese. Zaradi sortiranja anketnega gradiva naj sodelavci sestavijo predloge po predmetih. Predlogi naj bodo pisani za vsak predmet na posebnem listu. Biti morajo utemeljeni in oprti na prakso. Ločiti je treba Predloge za normalni in predloge za m i n i m la l n i ali skrčeni učni načrt iza osemletno šolo. Prav tako je potrebno, da je pri vsakem predlogu razvidno, na kakšne pogoje dela se nanaša, pod kakšnimi in za kakšne okolnosti stavila ta ali oni predlagatelj svoje pripombe. N-i vseeno ali ima učitelj ob normalnem številu tedenskih učnih ur pri izvajanju normalnega učnega načrta v oddelku en sam razred ali pa poučuje direktno in indirekt-
no;, morda celo po zloženem učnem načrtu, ker dela z več razredi hkrati. Prav isto velja tudi za učitelja, ki poučuje po skrčenem učnem načrtu ob manjšem številu tedenskih učnih ur, a ima v skupini lahko en sam razred ali pa več razredov, ki jih poučuje direktno in indirektno ter morda celo po zloženem učnem načrtu. Zato se mi zdi potrebno, da predlagatelj vse te okolnosti točno naznači ločeno na predlogu za vsak predmet. Označba naj poda poleg imena kraja, v katerem se šola nahaja, tudi t i p šole (eno-, dvo-, trioddelčna itd.), razred (I., II.,
III.	itd1.), število tedenskih učnih ur (15, 20, 24 itd.), dalje vse poedine razrede, ki sestavljajo skupino ali oddelek ter imajo skupen pouk, in končno, ali se predlog nanaša na normalni ali minimalni učni načrt. Tako bi nosil predlog, ki bi ga v zvezi z učno snovjo za skrčeni učni načrt poslal nekdo za I. razred dlv.ooddelčne šole, sledečo oznako: »Ime kraja — dvo- 15- (I. r.) -s«, kar bi pomenilo, da gre za dvood-delčno šolo v tem in tem kraju, za skrčen pouk na 15 tedenskih učnih ur, za I. razred, ki je sam v popoldanski skupini (nanj se predlog nanaša:, zato je podčrtan), da gre končno za predlog v zvezi s skrčenim učnim načrtom. Predlog za VII. razred štirirazredne osemletne šole, na kateri je imenovani razred skupno s VI. in VIII. razredom vključen v 4. oddelek in ima dopoldanski pouk z normalnim številom tedenskih učnih ur ter dela zato po normalnem učnem načrtu, bo nosil naslednjo označbo: »ime kraja — štiri — 26 — (VI., VII., VIII. razred) -n«.
Taka specifikacija bo omogočila društvom, da zberejo posebej predloge za normalni učni načrt in posebej one za [minimalni učni načrt ter jih urejene po predmetih in po razredih predložijo Republiškemu učiteljskemu združenju.
Za vse naše diskusije o problemih pouka je zelo značilno, da gredo vselej v širino. Tudi v tem primeru bi bilo težko in celo nepravilno omejiti našo anketo samo na vprašanje učne snovi za posamezne predmete, saj je z učnim načrtom posredno ali neposredno povezanih še sto drugih vprašanj. Učiteljstvo bo v zvezi z učnim načrtom stavlja-lo razne predloge in pripombe za izboljšanje šolskega dela. Potrebno pa je, da pri tem ostro loči vprašanje od vprašanja in vsako obravnava ločeno. Prav tako je važno, da ne izgubi iz vida učnega načrta za osemletne šole, ki je osnovno anketno vprašanje.
Predlagamo razdelitev anketnega gradiva po naslednjih vprašanjih:
Z uvedbo osemletnega obveznega šolanja je nižja gimnazija postala že v šolskem letu 1952/53 štirirazredna (prej trirazredna). Štirirazredni nižji gimnaziji bo v prihodnjem šolskem letu sledila štirirazredna višja gimnazija. Ker je bila od leta 1948 dalje višja gimnazija petrazredna (IV. do VIII.), je neogibno potreben že v letošnjem šolskem letu vsaj predmetnik za vse razrede višje gimnazije in podroben učni načrt za vse predmete V. razreda kot I. razreda višje gimnazije. Te naloge se je lotila komisija za višje gimnazije pri Svetu za prosveto in kulturo LRS. Na skupnem sestanku s komisijo za učne. načrte pri Društvu profesorjev in predmetnih učiteljev je bil izdelan naslednji osnutek predmetnika za višjo gimnazijo splošnega tipa:
a)	učna snov za normalni učni načrt za osemletno šolo;
b)	učna snov za minimalni ah skrčeni učni načrt za .osemletno niže organizirano šolo;
c)	vprašanje odnosa med minimalnim in normalnim učnim načrtom za osemletno šolo;
č) zlaganje učnega načrta (normalnega in minimalnega), učna snov v turnusih ali letnih izmenah;
d)	vprašanje odnosa med učnim načrtom za osemletno šolo in učnim načrtom nižje gimnazije (vprašanje prehodov, neobveznega pouka tujega jezika v osemletni šoli, skupnih učbenikov itd.);
e)	predmetnik in predmeti v osemletni šoli (družbena in moralna vzgoja, novi predmeti itd.);
f)	učbeniki za učence (učbeniki za osnovno šolo t. j. nižjo stopnjo osemletne šole, vprašanje učbenikov za višjo stopnjo osemletne šole itd.);
g)	priročniki za učitelje (za katere predmete so potrebni, katera najpotrebnejša poglavja naj bi obdelal priročnik za učitelje na niže organiziranih šolah itd.);
h)	ostala vprašanja v zvezi z organizacijo pouka.
Učiteljska društva naj zberejo gradivo po teh vprašanjih in ga do 31. marca 1953 odpošljejo Republiškemu učiteljskemu združenju. Obenem z gradivom naj pošljejo društva za svoja področja tudi naslove tistih učiteljev in učiteljic, ki se posebej zanimajo za anketna vprašanja in za katera.
Učiteljstvo razpravlja o gornjih vprašanjih na mnogih uradnih konferencah, na sindikalnih sestankih in v vsakodnevnih tovariških pogovorih. Žal, da ostane največkrat le pri ugotovitvah, pripombah, željah in zahtevah. Kdo naj tudi za vse te neurejene, slučajnostne in cesto medsebojno celo nasprotujoče si predloge in mnenja izve? Kako naj jih odgovorni činitelji upoštevajo? Anketa o učnem načrtu za osemietne šole nam daje priliko, da zberemo vse te predloge načrtno in smotrno'. Zato naj stoipl učiteljstvo z njimi na dan prav sedaj, ko je zanje čas in potreba! Dober predlog in nasvet o pravem času zaleže več kakor vse ugotovitve, utemeljevanje in zvenenje po toči.
Anketa o normalnem in minimalnem učnem načrtu za osemletne šole je namenjena prav slehernemu učitelju in Sleherni učiteljici. Nihče naj ne čaka uradnega poziva od zgoraj ali pobude s katere koli strani, marveč naj takoj sede za mizo in napiše svoje nasvete in predloge. Razporedi, loči in označi naj jih po navodilih tega članka ter čimprej, vsekakor pa do 28. februarja 1953 odpošlje svojemu društvu.
A. g.
Osnutku je zaradi boljšega pregleda dodeljen tudi sedaj veljaven predmetnik za nižje gimnazije z nekaterimi spremembami, ki bodo veljavne v šolskem letu 1953/54 (povečanje števila ur za telesno vzgojo). Obe komisiji sta morali računati s predmetnikom nižje gimnazije kot z že danim temeljem, ki ga vsaj letos ni mogoče spreminjati. Upoštevati je bilo treba tudi sklep Odbora za splošnoizobraževalno šolstvo, da ne sme celotno število ur za^posamezne razrede presegati število 34.
V osnutku so upoštevane vse temeljne smernice resolucije o šolstvu III. plenuma CK KPJ. Ni pa bilo mogoče dosledno izvesti sklepa resolucije glede vprašanja uvedbe dveh tujih jezikov v naših gimnazijah. Ker ima nižja gimnazija samo en
OSNUTEK PREDMETNIKA ZA VIŠJO GIMNAZIJO (SPLOŠNI TIP)
		Nižja gimnazija				Višja gimnazija		
	I.	II.	III.	IV.	V.	VI.	VII.	VIII.
Slovenski jezik			6	6	5	5	3	4	4	4
Srbski ali hrvatski jezik .	.	2	2	2	2	2	—	—		
Prvi tuji jezik			3	3	3	3	4	4	4	4
Drugi tuji jezik		—	—	—	—	—	—	—	—
Latinski jezik		—	—	—	—	3	3	2	2
Psihologija in logika ....	—	—	—	—		—	3	
Družbena in moralna vzgoja	1	1	1	1	1	1	—		
Uvod v filozofijo 		—	—	—	—	—	—	—	2
Zgodovina			2	3	2	3	3	3	3	3
Temelji državne in družbene ureditve FLRJ							_		2
Zemljepis		3	2	2	2	3	2	2	2
Prirodopis			3	3	2	—	2	2	2	2
Matematika 		5	5	4	4	4	3	4	3
Fizika	....			3	4		3	3	3
Kemija						2	2	2	2	2	2
Higiena ....						1					
Risanje		2	2	2	2	2	2				
Petje		2	2	1	1			—				
Telesna vzgoja	....	3	3	3	3	3	3	3	3
Predvojaška vzgoja	....					2	2	2	2
	32	32	32	33	34	34	34	34
PREDMETNIK ZA VIŠJO GIMNAZIJO
»V teh težkih dneh se je v naši sredini našel velikan, ki je zbral okrog sebe vse jugoslovanske narode...« je rekel ljudski poslanec Jovan Veselinovič, ko je postavil Ljudski skupščini predlog za kandidata za prvega predsednika Federativne ljudske republike Jugoslavije.
Zares — kakor pripovedka o nepremagljivem velikanu bo zvenela našim potomcem pripoved o človeku, ki je dvakrat (v letu 1941 in v letu 1948) povedel naše narode k zmagi v trenutku, ko so bili zapisani dozdevno neogibnemu poginu.
In kakor pravljico bodo poslušali povest o neskončni ljubezni do svobode, do neodvisnosti, ki so jo gojili jugoslovanski narodi, ko jim je bil ta velikan simbol vsega pozitivnega, vsega tistega, za kar je vredno živeti, za kar je vredno trpeti in za kar je vredno dati tudi življenje.
Ko zatorej prosvetni delavci Slovenije pozdravljamo heroja Tita na najvišjem mestu, se čutimo povsem varne in močne in iz naših src kipijo vroče želje za njegovo in s tem tudi našo srečno bodočnost.
tuj jezik, ni bilo mogoče uvesti v V. razred poleg latinščine še en tuj jezik, ker bi to ipovzročilo ali pre-ofoloženost predmetnika ali pa nezadostno število ur za vse ostale predmete. Drugega tujega jezika naj se potemtakem nadarjeni dijaki uče neobvezno. Zato bo treba izdelati še poseben pravilnik, ki bo uredil pouk neobveznih jezikov na naših šolah. Komisija pa obenem priporoča uvedbo novega tipa gimnazije, ki bi imel v nižjih razredih latinščino in en tuj jezik kakor klasična gimnazija, od
V.	razreda dalje pa že en tuj živ jezik. Ta tip gimnazije bi se ustanovil v nekaterih večjih mestih, da bi imeli dijaki možnost izbire. Od sedanjega tipa klasične gimnazije, ki bo ostal še nadalje, bi se razlikoval samo v toliko, da bi grščino zamenjal drugi tuji jezik.
Za boljše razumevanje osnutka pripominjamo, da se bo poučevala tudi opisna geometrija, in sicer v urah, ki so dodeljeni matematiki v
VI.	in VIL razredu. Ker so pouku zgodovine dodeljene samo tri ure v vsakem razredu, bo potrebno poučevati občo in narodno zgodovino skupno — in ne kakor doslej razdeljeno. Kemiji je dodeljeno v ce-
lotnem kurzu višje gimnazije 8 ur, vendar s pridržkom, da bo morala prevzeti tudi gradivo iz mineralogije. Dve uri namenjeni pouku srbskega ali hrvatskega jezika v V. razredu, .naj služita izključno jezikovni izpopolnitvi, literatura jugoslovanskih narodov se bo poučevala kakor doslej pri pouku slovenskega jezika v VI., VII. in VIII. razredu. Število ur za telesno vzgojo je bilo določeno v skladu s sklepom Odbora za splošnoizobraževalno šolstvo. Komisija je bila mnenja, da bodo potrebna prav točna navodila glede vsebine in tehnične izvedbe pouka telesne vzgoje, da bo povišanje števila ur od 2 na 3 zares prispevalo k uresničenju smotrov telesne vzgoje.
Pozivamo učiteljske zbore vseh višjih gimnazij kakor tudi strokovna društva, da pošljejo svoje pripombe in spreminjevalne predloge k predloženemu osnutku najkasneje do 20. februarja t. 1. naravnost Odboru za splošnoizobraževalno šolstvo pri Svetu za prosveto in kulturo LRS. Posebej naj navedejo svoje mnenje glede predloga komisije, da se uvede nov tip popolne gimnazije, ki bi imela v svojem predmetniku poleg latinskega jezika še dva tuja jezika.
/. tedni Četni etični atiet
ZDRUŽENJA UČITELJEV IN PROFESORJEV STROKOVNIH
ŠOL SLOVENIJE
Dne 21. dec. 1952 je bil I. redni letni občni zbor Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Slovenije v prostorih Gradbenega tehnikuma v Ljubljani.
Poleg zbranih delegatov se je skupščine udeležilo tudi precejšnje število gostov.
Po izvolitvi delovnega predsedstva, v katerem so bili tov. Urankar iz Ljubljane, tov. Kompare iz Ljubljane in tov. Kojakovič iz Maribora in po izvolitvi raznih komisij je sledilo poročilo o delu republiškega odbora Združenja, ki ga je podal predsednik Združenja tov. Sbrizaj Danilo. Iz poročila posnemamo sledeče misli:
Vse globoke spremembe našega ekonomskega in upravnega ter kulturnega razvoja zadnjih let, predvsem pa letošnjega leta so se odražale v življenju in delu naših strokovnih šol. Do izraza je prišla njihova specifična razvojna pot in je bila v praksi potrjena upravičenost obstoja posebnega Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol. Uredba o strokovnih šolah, uredba o vajencih, upravne spremembe zvezane z decentralizacijo in novi ekonomski sistem, ki je postavil planiranje vzgoje strokovnih kadrov na realno ekonomsko osnovo, vse to je povzročilo, da smo dobili z novim šolskim letom, po ukinitvi nekaterih srednjih in nekaterih nižjih strokovnih šol, ekonomskemu in družbenemu razvoju odgovarjajočo šolsko mrežo.
Pri vseh teh spremembah pa so nastale tudi nekatere težave, zvišanje cen učilom in učbenikom, nov način vzdrževanja internatov, ki je marsikateremu učencu ob spremenjenih pogojih štipendiranja onemogočil nadaljnje učenje, težave pri materialni oskrbi itd. Poleg tega pa je prinesla veliko novih problemov tudi nova Uredba o nazivih in plačah uslužbencev prosvetno - znanstvene stroke.
Največjo pažnjo je Združenje posvečalo ideološki, strokovni in pedagoški vzgoji članstva, posebno še, ker se na strokovnih šolah šolajo in vzgajajo bodoči neposredni proizvajalci, naši kvalificirani delavci in tehniki. Pri tem je republiški odbor z zadovoljstvom ugotovil, da v delovnih kolektivih strokovnih šol
ni bilo opaziti primerov, da posamezni tovariši ne bi bili vredni še nadalje vzgajati naših bodočih strokovnih kadrov, zato brez dvoma zaslužijo priznanje, ki ga je večini prosvetnih delavcev dal VI. kongres ZKJ. Pri tem je treba upoštevati, da poučujejo na strokovnih šolah do neke mere izbrani, večinoma že starejši kadri in da šo ti kadri že po bistvu svojega strokovnega udejstvovanja tesno povezani z življenjem vsakodnevne ekonomske in - politične prakse, kar bo treba v bodoče še bolj negovati in krepiti.
Ta ugotovitev pa nas ne sme zavesti in uspavati, kajti tudi na strokovnih šolah je bilo lahko zaslediti posamezne pojave življenjske in politične pasivnosti ter celo apolitičnosti v širšem družbeno-udejstvo-valnem smislu besede, poleg tega se tu pa tam še vedno pojavljajo pojavi udeleževanja verskih obredov s strani učiteljev in profesorjev strokovnih šol. Za te pojave so na eni strani krivi subjektivni momenti, predvsem prevelika familiar-nost in težnja po mirnem sožitju v okviru posameznih učnih kolektivov, ne smemo pa prezreti tudi objektivnih težav, predvsem prezaposlenosti, ki se javlja pri prevelikem številu tedenskih ur in v razcepljenosti pouka na dopoldanski, popoldanski in celo večerni pouk.
Pri idejno-politični vzgoji so se posamezna društva in skupine naj-češče posluževala predavanja z diskusijami in diskusijskih večerov s temami iz naše sodobne ideološke, ekonomske, upravne in politične problematike. Glavne slabosti pri tem so bile kampanjski in okostenel način dela, slaba udeležba in pasivnost v diskusiji, predvsem če upoštevamo, da so bila strokovna predavanja bolje obiskana in tudi diskusija živahnejša. V bodoče bo ideološko vzgojo nujno potrebno nasloniti predvsem na individualni študij, kar mislimo, da naša družba od učiteljev in profesorjev že lahko zahteva.
Nekoliko bolj so razgibali politično atmosfero tudi na strokovnih šolah razne manifestacije, predvsem za Trst, zlasti pa odprti partijski sestanki, ki so bili posebno uspešni na Ekonomski srednji šoli v Mariboru in na Tehniški srednji šoli v Ljubljani. (Nadalj. na 2. str.)
\/
V
1. nilUiU LLU
Glavna slabost pri strokovnem izpopolnjevanju članstva je bilo dvotirno delo: strokovne predmetne komisije, ki so bile pred leti ustanovljene od oblastvenih forumov se v svojem delu prepletajo s strokovnimi predmetnimi komisijami, ki jih ustanavljajo društva, poleg tega pa kolektivne načine strokovnega izpopolnjevanja otežkoča silna raznovrstnost strok in predmetov ter majhno število predavateljev za posamezne predmete in prihaja v tem primeru v poštev le individualni študij. Zato bo treba poiskati nove oblike. Za predmete, kjer je več predavateljev na isti šoli ali celo na sorodnih šolah, zlasti pridejo tu v poštev predmeti splošne izobrazbe, naj organizirajo študij in strokovno izpopolnjevanje društva in naj za to angažirajo najbolj sposobne ljudi, za šole istega tipa ali sorodne šole, ki so raztresene po vsej Sloveniji pridejo v poštev edino tečaji v republiškem merilu, za vse ostale učitelje in profesorje pa prihaja v poštev vključevanje v strokovna društva njihove stroke, n. pr. v društvo ekonomistov, v odgovarjajoče sekcije društva inženirjev in tehnikov itd. Nujno bo potrebno razviti tudi več iniciative pri oskrbovanju z inozemsko strokovno literaturo.
Posebno pereč problem pri strokovnem izpopolnjevanju učiteljev in profesorjev strokovnih šol je povezava z operativo in s proizvodnjo, ker so v tej smeri zadnje čase nastopile nekatere težave. Vprašanje je treba čimpreje skrbno proučiti in ga rešiti sedanji naši družbenoekonomski situaciji saj je v zvezi s številnimi družbenega upravljanja in z razvojem ljudske tehnike, kulturnih in fizkultur-nih društev in pa v zvezi z delavskim upravljanjem, ki potrebuje tudi širšega sodelovanja, omogočeno inženirjem in tehnikom vseh smeri, ekonomistom in komercialistom ter vsem ostalim strokovnjakom, ki poučujejo na strokovnih šolah, najširše sodelovanje z dnevnimi problemi iz prakse. Z istim ciljem bo treba bolje organizirati tudi počitniško prakso in strokovne ekskurzije, kar bo mogoče le ob aktivni podpori naših gospodarskih institucij, saj vzgajajo strokovne šole kadre neposredno zanje. Poskrbeti bo treba, da se bodo tudi učitelji in profesorji strokovnih šol lahko udeleževali ekskurzij v inozemstvo, kjer bodo prišli v stik z tamkajšnjim strokovnim šolstvom in ekonomiko.
Pedagoško izpopolnjevanje je potekalo vzporedno s strokovnim in je doseglo ponekod prav lepe uspehe, katerih plod so prvi prispevki za specialne metodike za nekatere strokovne predmete. Pač pa je bilo pri strokovnem in pedagoškem izpopolnjevanju premalo idejnega poudarka, kar bi vse te tri elemente naprednega pouka združevalo v trdno dialektično celoto. S posebno zaskrbljenostjo pa je bilo ugotovljeno, da se tako ideološkega, kakor tudi strokovnega in pedagoškega izpopolnjevanja in sploh aktivnega dela v društvih najbolj izogibljejo mlajši tovariši, ki so šele začeli svojo pedagoško pot.
Od Sveta za -prosveto in kulturo LRS, oziroma od pedagoškega je Združenje prevzelo tudi Zbornika pedagoških člankov in v pretekli poslovni dobi izdalo 6. zvezek.^ Pri tem pa so se pojavile določene težave pri prodaji, ker je cena din ISO,— čeprav minimalna, kar se je v današnjih pogojih dalo doseči, še vedno nekoliko previsoka, poleg tega pa je vsebina z ozirom na raznovrstnost strokovnih šol nujno heterogena, če hoče zadovoljiti vsaj večji del naročnikov.
Združenje v pretekli poslovni dobi ni moglo uresničiti naloge, da organizira študij psihologije naših bodočih strokovnih kadrov, zlasti vajencev, ker mu ni uspelo za to pridobiti naših pedagoških strokovnjakov. Sele predavanje tov. dr. Žlebnika na počitniškem tečaju o študiju psihologije vajenca, je v tem oziru začelo novo pot v zgodovini naše pedagogike. Vsekakor pa še vedno ostane odprto vprašanje sestave dobre ankete, s pomočjo katere bi učitelji in profesorji strokovnih šol pričeli zbirati potreben material za študij tega izredno važnega problema.
Veliko vrzel strokovnega in pedagoškega dela na strokovnih šolah predstavlja pomanjkanje učbenikov, ker so zaradi nizke naklade za posamezne stroke težave še večje kakor pri splošnoizobraževalnih šolah. Brez znižanja cen ali brez potrebnih subvencij oblastvenih organov in gospodarskih institucij, komisija za učila in učbenike, ki jo je formiralo Združenje ne bo mogla ničesar napraviti.
Tudi učitelji in profesorji strokovnih šol so toplo pozdravili uvedbo posebnega predmeta o družbeni in moralni vzgoji, kateremu bodo posamezna društva posvetila prvenstveno pažnjo. Nujno pa je potrebno, da se poučevanje tega predmeta uvede že takoj tudi na tiste vajenske šole. ki imajo za to vsaj minimalne pogoje, predvsem pa na šole v Ljubljani, Celju, Mariboru in Kranju.
Pri vprašanju prevedb in vprašanju materialnega položaja učiteljev in profesorjev strokovnih šol je Združenje najtesneje sodelovalo z vsemi ostalimi Združenji prosvetnih delavcev in skupno z njimi postavlja zahteve po zvišanju začetnih plač, po dosegi 4. grupe za profesorje, po odpravi čl. 19, po pravičnejši ureditvi funkcijskih dodatkov, po ureditvi vprašanja razredništva, plačevanja honorarnih ur in posebnih dodatkov za težje delo (v poštev pride na strokovnih šolah delo v laboratorijih). Poleg tega pa so se v zvezi s tem na strokovnih šolah pojavili posebni problemi, ki jih bo prav tako treba nujno urediti. Plače učiteljev in profesorjev, v katera zvanja so bili prevedeni tudi predavatelji strokovnih šol, namreč tako očitno zaostajajo za plačami v produkciji in celo za plačami v državni upravi, da se je začel beg najboljših strokovnjakov iz strokovnih šol in da te šole lahko dobivajo nove kadre le če se poslužujejo čl. 24, ki dovoljuje v izjemnih primerih profesorju ozir. učitelju strokovne šole, ki je prišel na šolo po službeni potrebi iz produkcije, plačo v isti višini, kakor jo je imel v produkciji. S tem pa se seveda ustvarja nesorazmerje v plačah na šoli sami in to med ljudmi z enako kvalifikacijo, z enako dobo službovanja in z istim delom! Poleg tega imajo v večini primerov absolventi strokovnih šol že takoj v začetku svoje delovne poti večjo plačo kakor njihovi profesorji z do 12 let službe. Posebno pereč pa je problem pri učiteljih praktičnega pouka v šolskih delavnicah, ki so
društva,
izdajanje
primerno,
komisijami
razporejeni od 16. do 9. plačilnega razreda, čeprav so bili na ta mesta večinoma nastavljeni ljudje iz produkcije, ki so imeli najboljšo moralno in strokovno kvalifikacijo, sedaj pa v plačah za nekaj stopenj zaostajajo za njihovimi, morda celo slabšimi tovariši, ki so ostali v produkciji.
V	zvezi z vsemi temi problemi, ki so postali posebno očiti šele s pričetkom novega šolskega leta, je Združenje formiralo posebno komisijo, ki je položaj kritično proučila in dala ustrezajoč predlog. O predlogu bo republiški odbor še kritično razpravljal in se potem zavzel za primerno rešitev vsaj najnujnejših primerov.
Pri samih prevedbah ni bilo bistvenih pomanjkljivosti. Večje napake so bile le v tem, da se tovarišem, ki so zaostali v napredovanju po čl. IS* v večini primerov ni podalo primerne obrazložitve in da se učiteljem in profesorjem strokovnih šol še vedno ne daje nikakih ocen konec šolskega leta.
Glede tistih tovarišev, ki so se v zvezi z napredovanjem pritožili, so društva zavzela edino pravilno stališče, da so podprla le tiste pritožbe, ki so bile pravno in moralno upravičene. Neugodno pa je bilo to, da niti eno od Združenj prosvetnih delavcev ni imelo pri vladni komisiji za prevedbe, ki je obravnavala pritožbe, svojega zastopnika, temveč je tudi zadeve prosvetnih delavcev zastopal zastopnik republiškega sveta sindikatov. Zaradi specifičnosti službenih odnosov prosvetnih delavcev, bo v bodoče nujno, da bodo v podobnih komisijah njihovi direktni predstavniki.
Združenje je formiralo tudi posebno komisijo za internate strokovnih šol, ki sicer ni dala kakih posebnih rezultatov, pač pa je osvetlila nekatere probleme. Na podlagi sedanjega stanja, je nujno potrebno rešiti v zvezi s temi internati sledeča vprašanja: Za vzgojitelje nastaviti samo kvalificirane učitelje z večletno učno in pedagoško prakso, urediti njih delovni čas tako, da ne bo presegal 6 ur dnevno pri največ 50' do 60 učencih, vse morebitne nadure na račun prekomernega časa, dežurstev in suplentur posebej plačati, zagotoviti jim 1 dela prost dan na teden, plačevanje nadur in morebitnih nagrad urediti tako, da bo obremenjen proračun in ne prispevki učencev za hrano in stanovanje.
S tem v zvezi je tudi težko materialno stanje učencev strokovnih šol, tako v internatih, kakor izven njih. Večina učencev strokovnih šol, zlasti srednjih in šol s praktičnim delom je doma izven kraja šolanja in zato sedanji sistem štipendiranja ter otroški dodatek ne zadoščata za njih preživljanje izven domačega kraja. Zato precejšen odstotek te mladine živi v pomanjkanju in ob pomanjkljivi prehrani. Isto je z vajenci, ker njihova nagrada od 1000 do 2000 din ne- zadošča za preživljanje, niti tega namena nima, in vendar določeno število vajencev nima nobenih drugih dohodkov. Za ta vprašanja bo treba zainteresirati zbore proizvajalcev, gospodarske institucije in našo široko javnost, da se tej * ogroženi mladini nujno priskoči na pomoč.
Tudi materialno stanje internatov in šol samih ni ugodno, kakor je za šole v splošnem ugotovila že resolucija VI. kongresa ZKJ. Pri strokovnih šolah je to še toliko težje, ker je velika večina šol v zvezi z določanjem ustanoviteljev in decentralizacijo prešla pod druge operativne voditelje, večinoma pod okraje in mesta, ki ne razpolagajo z dovolj velikimi finančnimi sredstvi v ta namen, v kolikor pa so posamezne šole pod raznimi podjetji in gospodarskimi organizacijami, se te branijo plačevati za večje število kadrov, kakor jih sami nujno potrebujejo. Tudi rešitev tega je zaenkrat odvisna le od najtesnejše povezanosti z gospodarstvom in njegovimi upravnimi organi od delavskih svetov po posameznih podjetjih do različnih zbornic, saj imajo od strokovnih šol neposredno korist.
Vsa društva učiteljev in profesorjev strokovnih šol Slovenije so živahno sodelovala v delu z LMS. Posameznim aktivom na šolah so učitelji in profesorji pomagali v raznih krožkih, pri kulturnem in fizkulturnem delu, ljudski tehniki itd. Te stike bo treba v bodoče še poglobiti ,in pobijati mišljenje, da sedaj skrb za organizacije LMS ni več stvar šole, ker je treba razlikovati šolo kot učno in vzgojno ustanovo in učitelje, ki morajo biti ne samo pedagoški temveč tudi družbeni delavci in mladini pomagati povsod tam, kjer se mladina udejstvuje.
V	zvezi z delom za mladino je bilo tudi sodelovanje v pripravah za ustanovitev Počitniške zveze in Protialkoholne lige. Poleg tega pa sodelovanje v Taborniški organizaciji in v Društvih prijateljev mladine. V tem so dosegli lepe uspehe predvsem v Mariboru, kjer je Društvo prijateljev mladine doseglo ustanovitev dnevnega zavetišča za vajence, dočim se po drugih krajih vprašanju vajenske mladine še vedno ne posveča dovolj pozornosti.
Važno vlogo v delu Združenja je igral tudi tisk. Sodelovanje v pedagoškem tisku je bilo še najbolj uspešno v Prosvetnem delavcu, ki je skupno glasilo vseh naših prosvetnih Združenj, slabše pa so prispevki iz vrst učiteljev in profesorjev strokovnih šol zastopani v Sodobni pedagogiki, pa tudi Zbornik pedagoških člankov se ne more pohvaliti s primernim številom sodelavcev. Posamezna društva so posvečala dosti pažnje tudi vprašanju naročnine na te liste in so primeri, kakor v Mariboru, Celju, Kranju in pri nekaterih skupinah v Ljubljani, da so naročniki Prosvetnega delavca in Zbornika prav vsi člani.
Dosti premalo pa so učitelji in profesorji strokovnih šol skrbeli za popularizacijo problemov strokovnega šolstva in vzgoje naših bodočih strokovnih kadrov v našem dnevnem časopisju, kar bo treba v bodoče nadoknaditi, ker bo tudi od tega v mnogočem odvisna podpora in skrb gospodarskih forumov in vse javnosti za strokovne šole.
Organizacijska struktura Združenja obsega 6 društev s skupno 471 člani, kar predstavlja trenutno le ca 75°/o vseh učiteljev in profesorjev strokovnih šol v Sloveniji (Ljubljana 324, Maribor 51, Celje 29, Murska Sobota 9, Kranj 29 in Idrija 29 članov). Kljub prizadevanjem posameznih društev za vključevanje ostalih učiteljev in profesorjev strokovnih šol (predvsem industrijskih!) na njih področju in prizadevanju Združenja, da vzpostavi nova društva tam kjer za to obstojajo pogoji (predvsem na Jesenicah), do danes še ni uspela pridobitev teh 25% tovarišev in tovarišic. Razlogi so v glavnem v tem, da so učitelji in profesorji industrijskih in medicinskih šol vključeni v sindikate svoje matične
stroke, na katero se iz moralnih, družabnih in ekonomskih razlogov čutijo bolj navezane, kakor na prosvetno stroko, h kateri po svoji sedanji zaposlitvi pripadajo. Poleg tega pa posamezna podjetja in resorji, pod katere te šole spadajo, dostikrat ne dopuščajo njihovega pristopa k Združenju učiteljev in profesorjev strokovnih šol, čeprav to podpira in odobrava republiški sindikalni svet. V zvezi z reorganizirano in do neke mere ustaljeno mrežo strokovnih šol v letošnjem šolskem letu bo treba to akcijo nadaljevati.
Republiški odbor Združenja je bil stalno v ozkih stikih z republiškimi odbori ostalih Združenj prosvetnih delavcev, s Svetom za prosveto in kulturo LRS, oziroma njegovim Odborom za strokovno šolstvo, z republiško obrtno zbornico in kot del Zveze sindikatov Jugoslavije tudi z Republiškim svetom zveze sindikatov Slovenije. Tudi posamezna društva so imela tesne stike z ostalimi prosvetnimi delavci ter prosvetnimi organi ljudske oblasti, slabši pa so bili stiki z gospodarskimi forumi in s krajevnimi oziroma okrajnimi sindikalnimi sveti. Glede stikov s prosvetnimi organi ljudske oblasti si bodo morala v bodoče posamezna društva prizadevati, da bodo po vseh okrajnih in mestnih svetih za prosveto in kulturo, ali pa vsaj v njihovih Odborih za strokovno šolstvo, njihovi zastopniki, kajti po novi Uredbi o strokovnih šolah je prišla velika večina strokovnih šol v direktno kompetenco posameznih mest in okrajev, ki bodo morali ob skupnem sodelovanju vseh merodajnih činiteljev problemom strokovnih šol posvečati večjo pažnjo in jih reševati na najširši demokratični način.
Slabši pa so bili stiki republiškega odbora Združenja s Centralnim odborom združenja v Beogradu, ki je šele v začetku decembra 1952 sklical prvo plenarno zasedanje, na katerem so bili razčiščeni vsi važnejši problemi.
Diskusija, ki je sledila poročilu, je osvetlila še številne druge probleme, ki jim bo tudi treba posvetiti vso pozornost.
Tov. Durjava iz Maribora je poročal o tesni povezavi, ki jo je ustvaril kolektiv ekonomske srednje šole s posameznimi delavskimi sveti. Člani kolektiva - ekonomisti se udeležujejo posameznih zasedanj delavskih svetov, kjer dobivajo dragoceno gradivo iz prakse.
Tov. Terčak iz Celja, je ponovno opozoril na nujnost študija psiholoških problemov vajencev. Poleg tega pa je opozoril na velike pomanjkljivosti učnih načrtov za vajenske šole, ki jih bo treba temeljito spremeniti. Predlagal je, naj bi Združenje organiziralo posebno komisijo za učne načrte. Kritiziral je tudi učila, ki jih izdeluje tovarna učil, češ da so grobo izdelana in primitivna, ter
za pouk na strokovnih šolah zato ne odgovarjajo. Poleg tega se je dotaknil posebno perečega problema vajenskih šol, dvojnega ali celo trojnega razredništva brez kakršnega koli plačila in končno problema čimprejšnje zgraditve poslopja za vajensko šolo v Celju, ki ima sedaj pouk razmetan na treh različnih mestih.
Tov. Malgaj iz Celja je opozoril na vprašanje vozačev, ki jih je na strokovnih, posebno na vajenskih šolah lepo število. Poleg tega pa je ponovno poudaril potrebo1, da se za vzgojitelje v internatih strokovnih šol nastavijo učitelji z daljšo prakso.
Tov. ing. Falatov, delegat iz Idrije, direktor elektrogospodarske šole iz Cerknega, je opozoril na težak položaj, ki je nastal zaradi sedanjega načina plačevanja mojstrov in tehnikov. Poleg tega na potrebo, da se dodatki in ugodnosti, ki jih dobivajo zaradi poučevanja na vasi učitelji, razširijo tudi na učitelje in profesorje strokovnih šol, če gre za šole v istih krajih, kakor n. pr. v Cerknem. Priporočil je tudi nujno organiziranje tečaja za strokovno in pedagoško izpopolnjevanje učiteljev praktičnega dela. Končno je poročal o predmetniku čipkarske šole v Idriji, kjer občutijo nujno potrebo, da sedanjim izključno strokovnim predmetom priključijo vsaj najnujnejše predmete splošne izobrazbe.
Delegat Železniške industrijske šole iz Ljubljane, ki je edina svoje vrste v Sloveniji vključena v Združenje, je začel diskusijo o vprašanjih zaposlitve učiteljev praktičnega dela in tudi zaposlitve učencev samih, ki so z delom in poukom preobremenjeni. Poleg tega je opozoril na celo vrsto vprašanj, ki se pojavljajo zaradi spremenitve šolskih delavnic v ustanove s samostojnim finansiranjem. Delavnice se morajo zato bolj posvečati delovnemu, kakor pa učnemu procesu, učni načrt za praktično delo je zato v nevarnosti, učenci se spreminjajo v vajence, učitelji pa v kvalificirane delavce. Opozoril je tudi na veliko težavo glede finansiranja industrijskih šol, oziroma sedanjih strokovnih šol s praktičnim delom, kajti podjetja in gospodarska združenja so jih pripravljena financirati le toliko, kolikor potrebujejo kadre neposredno sama, to pa je običajno dosti manj, kakor je kapaciteta šole.
Tov. Šega je pozdravil skupščino v imenu republiške gostinske zbornice in nakazal posebne načine vzgajanja gostinskih strokovnih kadrov. Vajenci v gostinstvu namreč ne pridejo v poštev, ker v podjetjih ni dovolj kvalificiranega osebja (komaj ca 25%), kjer je v precejšnji meri nočni delovni čas in slabo moralno okolje za mladega človeka. Zato pa mora seveda tudi šola imeti pogoje za praktično delo, s čimer so zvezane nove težave, ker teh pogojev ni, treba pa jih bo za vsako ceno ustvariti,
saj je celo počitniška praksa po podjetjih pokazala, da učence samo izkoriščajo in jim ne nudijo dosti prilik za uk.
Tov. ing. Mušič, direktor gradbenega tehnikuma, se je dotaknil vprašanja počitniške prakse učencev, ki v sedanji obliki ni zadovoljiva, ker podjetja učence samo izkoriščajo. Isto je s pripravniško dobo mladih absolventov, ki prvič nastopajo svoja službena mesta. Ta doba bi jim morala dati dokončno strokovno oblikovanje in pogoje za kasnejšo specializacijo, tako pa se dostikrat zgodi, da absolventu, ko pride v službo, od-kažejo enolično delo, s katerim ničesar ne pridobi, temveč pozabi še to, česar se je v šoli naučil. Glede povezave učitelj ev-strokovn jakov s prakso je predlagal ustanovitev nekakšnih operativnih grup, ki bi prevzemale posamezna strokovna dela iz operatiive in jih potem reševala. Končno je spregovoril nekaj besed tudi o preobremenjenosti učencev ter s tem v zvezi o potrebi, da se pri nekaterih šolah preide na 5 leten pouk.
Nato je v imenu Centralnega odbora Združenja iz Beograda in republiškega odbora Srbije pozdravil skupščino tov. Izrael. Dotaknil se je materialne baze šol, za katero se je treba boriti, zlasti sedaj ko obstaja nevarnost, da lokalni organi oblasti, ki so postali ustanovitelji, ne bodo posvečali temu vprašanju dovolj pozornosti. Vse merodajne čini-telje je treba neprestano prepričevati, da ni pri tem samo vprašanje naše prosvete, temveč tudi dviga produktivnosti dela v naši produkciji, v čemer še močno zaostajamo za inozemstvom in od česar je v glavnem odvisno vprašanje dviga našega življenjskega standarda. Zagotovil je, da bo Centralni odbor posvetil vse svoje sile skrbi za izboljšanje delovnih pogojev učiteljev in profesorjev strokovnih šol.
Posebej je opozoril na vprašanje učbenikov in stališče, ki so ga pri tem zavzele naše založbe, ki so na zadevo gledale strogo komercialno. Zato je potrebno, da prosvetna združenja sama začenjajo z izdajanjem knjig in učil, ne pa da na naš račun delajo založbe milijonske dobičke.
Končno je opozoril, da ne smemo dopustiti, da bi novi zakon o univerzah prikrajšal absolvente srednjih strokovnih šol pri vpisu na Univerzo.
Tov. Bertoncelj, sekretar Odbora za strokovno šolstvo pri Svetu za prosveto in kulturo LRS je ugotovil velik napredek, ki so ga strokovne šole dosegle v pedagoškem in organizacijskem oziru. Glede Zbornika je opozoril na to. da je z eno samo številko težko vsem ustreči, pač pa bo postopoma gotovo obsegel vedno več področij strokovnega šolstva.
V	zvezi z učnimi načrti so še vedno težave, ker še ni pravih poklicnih slik in še ni proučeno vprašanje zmogljivosti učencev. To je delo naših gospodarskih forumov in pedagoških strokovnjakov, predvsem Instituta za psihologijo dela, ki smo ga dobili pred kratkim.
Za materialne probleme šol je mnje-nja, da stanje ni tako kritično, ker se dajo najti razni načini za izboljšanje sedanjega stanja. Tudi so nekatere šole do sedaj imele preveč materialnih sredstev in se zato dovolj ne posvečajo skrbi za delno samooskrbo. Za šole s praktičnim poukom se je treba držati uredbe o strokovnih šolah in ne bo nič škodilo, če bodo postale ustanove s samostojnim finansiranjem, ne sme pa se dopustiti, da bi postale samostojna podjetja in da bi prišlo v nevarnost izvajanje učnega načrta za praktično delo. Nekatere teh šol ne znajo dovolj dobro gosnodariti, saj so primeri, da s svojimi izdelki, ki jih ne obremenjuje akumulacija in so zato lahko cenejši, konkurirajo podjetjem in jim otežkočajo plasiranje njihovega blaga na tržišču. Bolje bi bilo, da bi izdelke prodajali po tržni ceni, razliko, ki bi nastala, pa porabili za šolske potrebe
Končno je opozoril na nekatere nerešene probleme strokovnega šolstva, predvsem na vprašanje ocenjevanja praktičnega pouka, vprašanje praktičnega dela vajencev, kakor tudi na nujno potrebo, da se stalno opozarja vse v poštev prihajajoče kroge, predvsem učitelje in profesorje sološnoizobraževalnih šol, na predizobrazbo naših bodočih delavskih kadrov.
K besedi se je priglasil tudi tov. minister Kimovec, ki je izrekel v imenu Sveta za prosveto in kulturo LRS Združenju vse priznanje za njegovo uspešno delo.
Opozoril je, da množica problemov, ki jih ima naše šolstvo, posebno še strokovno šolstvo, vzbuja vtis velike heterogenosti. Zato si je treba prizadevati za čim ožje medsebojne stike med vsemi vejami strokovnega šolstva in tudi z ostalimi šolami in potem dajati informacije za javnost v obliki kratkih časopisnih poročil. Iz naših učiteljev in profesorjev je treba v tem smislu vzgojiti aktivne propagandiste.
V	strokovnih šolah mora vladati pravi duh, da so nujno potrebne naši gospodarski praksi in ne kakor včasih, ko so bile vzgajališča kadra, ki je bil samo podaljšana roka vladajočega razreda. Zato se je treba truditi, da se na strokovne šole dobi res strokovnjake, ki so jim potrebni, tako s stališča šole, kakor tudi proizvodnje. Zato je treba strokovnim šolam omogočiti čim boljši stik s proizvodnjo.
Nivo splošnoizobraževalne šole nas ne zadovoljuje, če pomislimo samo na to, da ca 20 % naše mladine konča svoje šolanje v osnovni šoli. Naše obvezno šolanje bo moralo dati osnovo za kakršen koli poklic, kajti zavedati se moramo, da potrebujemo strokovnjake, ki bodo poleg svojega dela znali gospodariti tudi z milijonskimi sredstvi. Zato je potreben stalen obisk in ozek kontakt med vsemi Združenji prosvetnih delavcev, ki morajo medsebojno oplojevalno vplivati.
O materialnem položaju naših učiteljev in profesorjev se ne smemo bati govoriti, temveč se za izboljšanje boriti v mejah danih možnosti.
Nato je skupščino pozdravil tov. Zdešar, predsednik Združenja učiteljev Slovenije, ki je izročil tudi pozdrave Sveta za prosveto in kulturo MLO Ljubljane.
Ob 14. uri je bila plodna diskusija zaključena, nakar so po opoldanskem odmoru sledile volitve novega republiškega odbora in sklepi.
-jo-
SKLEPI
Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Slovenije sprejeti na letnem občnem zboru Republiškega odbora
1.	Idejno-politična vzgoja članov Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol bo tudi v bodoče ena najvažnejših nalog naših osnovnih organizacij. Dosedanje oblike dela na tem področju je treba dopolniti z intenzivnim individualnim študijem in pritegovanjem vseh članov — zlasti mlajših — k sodelovanju pri mnogovrstnem delu naših društev.
2.	Republiški odbor in društva naj posvete vso irozornost strokovnemu dvigu članstva. Republiški odbor naj v prihodnji poslovni dobi organizira pedagoški tečaj za učitelje praktičnega pouka in po-globitveni tečaj za učitelje strokovnih predmetov na vajeniških šolah.
Republiški odbor naj sestavi komisijo, ki bo proučila vprašanje počitniške prakse učiteljev in profesorjev strokovnih predmetov v letošnjih počitnicah. Ta komisija naj prouči tudi možnosti ekskurzij učiteljev in profesorjev strokovnih šol, ki bi jih organiziral Republiški odbor.
Predmetne komisije naj preidejo v okvir naših društev, ki morajo skrbeti, da bo njihovo vodstvo v rokah naših najboljših članov. Menimo, da je tudi v bodoče ena od prvih nalog predmetnih komisij pripravljanje specialnih metodik.
Naša društva morajo začeti s sistematičnim proučevanjem psihologije mladine v strokovnih šolah, zlasti vajenske. Republiški odbor naj priskrbi sheme za dobro pretehtano anketo.
Društva so dolžna pritegniti svoje članstvo k študiju sedanjih učnih načrtov.
Predmet družbena in moralna vzgoja naj se uvede tudi na tistih vajenskih šolah, ki imajo dovolj primernega kadra. Temu predmetii naj posvetijo društva vso pažnjo in nudijo predavateljem vso pomoč v obliki predavanj, seminarjev, itd.
Društva naj skrbe tudi za vzgojno delo v internatih strokovnih šol. Republiški odbor naj organizira tečaj za vzgojitelje. Za pravilno vzgojo dela v internatih pa je potrebno, da se uredi vprašanje zaposlitve in nagrajevanja vzgojiteljev, da se vzgojiteljem zagotovi en prost dan v tednu, da se jim prizna potrebna nagrada za preko norme opravljeno delo in da se omeji število učencev, ki pridejo na enega vzgojitelja.
Republiški odbor naj doseže, da bodo člani dobivali od šolskih uprav pismene redne letne ocene.
3.	Republiški odbor in osnovne organizacije naj navežejo najtesnejše stike z zbornicami in podjetji in jih zainteresirajo za delo strokovnih šol. Ker'vzgajamo kadre za produkcijo, so zbornice in podjetja dolžna tudi materialno podpreti strokovne šole. Denarna sredstva, ki naj bi jih dala zbornice in podjetja, naj uporabi Republiški odbor oziroma društva za ekskurzije profesorjev in dijakov, za učila in učbenike.
4.	Republiški odbor naj ob pomoči Sveta za prosveto in kulturo še nadalje izdaja »Zbornik pedagoških člankov«.
5.	Republiški odbor naj prouči materialno stanje učiteljev in profesorjev strokovnih šol in naj izdela predloge za dopolnitev sedanjega plačilnega sistema.
6.	Vso skrb naj posvetijo društva tudi materialnemu položaju učencem strokovnih šol. Vso pomoč je treba nuditi zlasti tistim, ki nimajo staršev, ali pa ti zanje ne morejo skrbeti.
7.	Posebno važno je sodelovanje z mladino na vseh področjih njenega delovanja. Članom priporočamo, da se vključijo v vse organizacije, kjer sodeluje mladina.
8.	Dolžnost društev je, da podpro naš pedagoški tisk, zlasti »Zbornik pedagoških člankov« in »Prosvetnega delavca«. Vsak član naj bi bil naročnik »Zbornika« in »Prosvetnega delavca«. Vsa društva naj dobe privolitev svojih članov, da se naročnina za »Prosvetnega delavca« pobira skupno s članarino.
9.	Potrebna je popularizacija strokovnega šolstva. O delu in problemih strokovnih šol naj naši člani pišejo v dnevnem in periodičnem časopisju.
10.	Društva bodo sodelovala tudi pri šolski zakonodaji, pri formiranju sistema strokovnega šolstva in pri usmerjanju mladine v poklice.
11.	Absolventom srednjih strokovnih šol je treba olajšati vpis na odgovarjajočo fakulteto. Gimnazijska matura kot pogoj za vpis naj se nadomesti z diferencialnimi izpiti iz predmetov, ki so potrebni za študij na fakulteti.
12.	Republiški odbor mora vzpostaviti stike s strokovnimi šolami v inozemstvu. Centralni odbor Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Jugoslavije pa naj da vso potrebno pomoč.
Republiški odbor Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Slovenije
KAKO SE ZRCALI NAŠE ŠOLSTVO V OČEH TUJCEV
ŠTUDIJSKO POTOVANJE PO JUGOSLAVIJI
ENAJST NEMŠKIH UČITELJEV V JUGOSLAVIJI
šili merila: plače so skromne, tako da morajO' tudi žene biti v službah. *
Pančevo! — Preje podeželsko mestece s približno 10 000 Nemci, ima sedaj okoli 1500 ljudi nemške narodne manjšine. Mnogi so preminuli v času vojne (skoraj vsi možje so morali služiti v SS oddelkih). Večina je seveda zapustila domovino. Toda v mestnem odboru so danes zopet zastopniki Nemcev. Na vratih pokopališča se svetijo v zlatih črkah nemške besede: »Kraj miru«.
Obsežna knjižnica (40 000 zvezkov, od tega 20 000 nemških) in majhen, ljubko negovan muzej pričajo o velikih časih a tudi o časih velike bede. Originalni lepaki iz okupacijske dobe pričajo o streljanju talcev, o obešanju, napovedujejo še nadaljnje; fotografije govore še bolj učinkovito. S težkim srcem gremo od tod v šolo. Tam se šolajo v dveh oddelkih nekako dve leti sem nemški otroci zopet posebej. V enem razredu nas malčki pozdravijo z nemškimi pesmimi in pravljicami. Zelo so marljivi pri čitanju v materinem jeziku. Manjkajo jim za starost primerni učbeniki, ki bodo šele tiskani. Učiteljica, v nežni materinski skrbi za male, nas sprašuje za svet in nam pripoveduje o posebnih težavah in usodah: nekateri otroci so bili v taboriščih, drugi so se v prvem letu šolali še v srbski šoli; sedaj obstaja sicer nemška šola, manjkajo pa nemške knjige in nemški učitelji. Tako se je zgodilo, da poučuje tu ona, Srbkinja. Začudeno prisluhnemo in razmišljamo: ni H ta učiteljica pravcati simbol za to, kako morejo pri vzgojnem delu biti povezani ljudje preko vsega, kar jih sicer loči.
Dva dni nato, ob slovesu, smo te misli tudi izrekli. Jasno smo ugotovili razlike v obeh gospodarskih in političnih sistemih'. Kljub prisrčni zahvali nismo zamolčali tistega, kar nas loči. Toda prav ta srbska učiteljica z njenimi nemškimi otroki pri tem ni bila pozabljena in besede Pestalozzija, da je treba počlovečiti državo ne pa podržaviti človeka, veljajo tako Jugoslovanom kot tudi Nemcem.
je naraslo od leta 1939 do 1951 od 167 000 na 434 000. Podobno je poraslo število učiteljiščniikov: od 3900 na 21 800.
Jugoslavija mora dohitevati na vseh področjih. 1939. leta je bila še šestletna šolska obveznost. Šele pred dvema letoma je bila uzakonjena osemletna obveznost. Ta še ni izvedena v vsej državi, ker manjkajo učitelji.
Omeniti je treba na tem mestu tudi neko za Evropo gotovo edinstveno ureditev: kljub velikemu pomanjkanju učiteljstva, se učitelji s 55 letom starosti, učiteljice pa s 50 letom upokoje, in to s polno plačo. Kdor je pri močeh, more še ostati v
ALI JE »PROSVETNI DELAVEC« NAŠIM ORGANIZACIJAM V POMOČ ?
Kot smo že poročali, so bili v septembru v Jugoslaviji prosvetni delavci iz Zapadne Nemčije. Eden izmed udeležencev t, j. dr. Lang, ki vodi Upravo mednarodnega doma v Sonnenbergu, je o tej poti pod gornjim naslovom napisal v »Sonnen-berg Briefe« (dec. 1952) naslednje:
Na avstrijsko-jugoslovanski meji nas pričakujejo kolegi, dva iz Slovenije in en Srb, ki bo ostal 14 dni naš stalni spremljevalec. V poznem večeru se pripeljemo v Ljubljano. Postaja je okrašena z jugoslovanskimi in partijskimi zastavami. Ah naj bo to za vzhodne države tako običajna slika zastav in transparentov!? Ne! »Danes pred desetimi leti je bila osnovana prva proletarska brigada.« Na cestah vlada veselje ljudskega slavja, vozijo tovorni avtomobili polni mož in žena, pesmi odmevajo, zastave vihrajo. Mi smo nekam ma-lodušni. Prav na ta dan smo morali priti? Na poti do hotela se vzdržu-jemo nemške govorice. Tudi tu naletimo na vesel vrvež.
Prav v isti jedilnici, kjer posedajo skupine mož in žena, pristašev partizanskega gibanja, ob vinu in pesmi, je pripravljena večerja za nas — in to postane prvi med 14 resnimi in veselimi večeri. Od sosednje mize se nam približa Jugoslovan. Potem, ko je opazil, da smo Nemci, nas pozdravi, se vrne k svojim tovarišem in od mize nazdravi. Hitro se razvije med nami in gostitelji razgovor in ugotovimo, da sta kolega in koleginja iz Slovenije tudi sama bila partizana in da sta spoznala tudi hitlerjeva koncentracijska taborišča; sta stara komunista. — »Za nas je bilo največje razočaranje, ko smo spoznali SZ in je postalo nujno ločiti se od tradicionalnega prijateljstva z Rusijo.« — To sta obe koreniimi nove Jugoslavije: tradicija narodnoosvobodilne borbe in hrabra odločitev, iti lastno pot v socializem.	*
Doživeli smo lepoto Postojnske jame in jadranskega Primorja. V Lovranu vstopimo v kavarno. Neki stari mož nas ogovori. Razgovor vodi naš spremljevalec, mi komaj kaj razumemo. Ko stari odide, nam naš prijatelj pripoveduje: »Bil je zanimiv pogovor. Skoda, da nastie razumeli. Mož ni prav nič zadovoljen z novo državo. Preje je bil vrtnar pri veliki gospodi. Sedaj je uslužben pri mestu. Ni mu prav, da sedaj niima več 'nobenega ,gospoda’.« Ob drugi priliki, v avtobusu, doživimo podoben razgovor, le da je sobesednik z drugačnimi razlogi odklanjal novi red. Poleg velike večine prebivalstva, ki spoštuje Tita zaradi njegove daljnovidnosti in njegovega poguma, so seveda poleg nekdanjih gosposkih vrtnarjev še tudi drugi ljudje, ki se ne morejo sprijazniti z novim.	*
Obiskali smo mnoge muzeje in galerije, šole in gledališče. Spregledali hi dragocen prispevek k razvoju Evrope, 6,e sploh ali vsaj primemo ne bi upoštevali na primer slovenskega slikarstva. Grške in rimske najdbe iz starih časov potrjujejo, da potujemo skozi prastaro kulturno deželo. Sistematične so zbirke proizvodov narodne umetnosti, ki pa jo lahko zaslediš še vedno živo tudi na cesti lin v hiši. — Tak mali ročni izdelek slovenske narod-me, obrti smo prinesli s seboj za novi dom v Sonnenbergu kot darilo organizacije učiteljstva.
Strmimo nad opremo šolskih zbirk in nad šolskimi in univerzitetnimi knjižnicami lin vsotami, ki se dajejo za šolstvo. Za nove pedagoške poizkuse pa Jugoslovani vsekakor »nimajo časa«. »V kratkem času moramo posredovati prebivalstvu najpotrebnejše znanje, kar je bilo več stoletij zanemarjeno; imamo še visok odstotek nepismenih. Znanje je potrebno za zgraditev modernega gospodarstva in zato, da bo mogel vsak posameznik sodelovati pri vsem javnem življenju.« Na Reki vidimo, da n. pr. italijansko učiteljišče v ničemer ne zaostaja za hrvaškim. Povsod enaka skrb za šole, učence in učitelje: pri Slovencih, Hrvatih, Italijanih, Srbih, Madžarih, Bosancih in Nemcih. Vse te narodnosti spoznavamo v Ljubljani, na Reki, v Zagrebu, Beogradu in v mestih avtonomne pokrajine Vojvodine.	*
V Novem Sadu sedimo ob zvokih orkestra v »Klubu Nemcev«. Ti so imeli težko usodo1, ko se je 1. 1944/45 obrnilo nihalo na drugo stran: taborišča, bolezni in smrt kot preje pri slovanskih narodih. Vsi pa so v zadnjih letih začeli življenje znova. — Ko hodim v nedeljo proti večeru Po cestah, iščoč klub, opazim ljudi, ki gredo v cerkev. Tudi sam vstopim in prisostvujem evangelijski službi božji v nemškem jeziku. Cerkev je polna. Po maši se konstituira odbor verske občine, kar je pogoj, da bo še ta zadnja zaplenjena cerkvena stavba postala zopet last cerkvene občine. Nato sledi cerkven obred v madžarskem jeziku. Pravoslavne in katoliške cerkve so odprte yes dan kot pri nas. Tako ss potrjuje to, kar so nam rekli na naša vprašanja: država ne ovira cerkva v
njihovem delovanju, so pa strogo ločene od države in šole.
*
Tudi z gospodarstvom smo se nekoliko seznanili. V bližini Novega Sada smo videli kmetijsko delovno zadrugo, v Zagrebu smo si ogledali mednarodni velesejem, kjer so razstavljale razen vzhodnih, skoraj vse države. Povsod smo deležni iste prijaznosti kot pri kolegih. Tudi tu je enaka želja po znanju kot v šolah! »Hočemo in moramo se še mnogo učiti.« »Jugoslovanski delavci upravljajo svoja podjetja sami,« »1945. 1. so bila po sovjetskem vzoru vsa podržavljena, sedaj pa jih hočemo resnično socializirati.« Čudovito kako so vsi — posebno mladi ljudje — seznanjeni s splošnimi gospodarskimi in tehničnimi vprašanji podjetja! *
■ Življenjski standard? Otroci v šoli in ljudje na cesti so presenetljivo dobro oblečeni. Sprašujemo se, kako to napravijo, kajti industrija za široko potrošnjo še trpi zaradi močno forsirane težke industrije. — Kvaliteta in cene še v marsičem ne zadovoljujejo. Živež, vsaj osnovni in pa vino ter tobačni izdelki so deloma precej cenejši kot v Nemčiji. Najemnina je kljub pomanjkanju stanovanj —- kar je mednaroden pojav — zelo nizka. Razpon plač med raznimi strokami mi velik. Vsak državljan prejema za otroke dodatek, ki je v primeri s plačo razmeroma visok. V razgovoru s starejšim kolegom o teh vprašanjih, smo razpravljali tudi o davkih. Kdor je v javni službi, torej tudi tovarniški delavec, ne plačuje davka. Zakaj naj vrača del plače tja, od koder jo je dobil?« Koliko neproduktivnega dela se s tem prihrani. »Smem vprašati koliko zaslužite, kolega?« »Da, to je pri meni posebna reč. Vedeti morate, da dosežejo pri nas pokojnino možje s 55 letom, ženske pa s 50 letom, in to s polno plačo.« »Kako', prosim?« »Da, če je pa v poklicu pomanjkanje kadra, morete delati še dalje; tedaj pa prejemate poleg pokojnine še eno plačo. Star sem 58 let, imam torej 3 leta dvojno plačo.« Da ne bi zgre-
Pod naslovom »Enajst nemških učiteljev v Jugoslaviji« piše Albert Ansmann (Neue deutsche Schule, št. 14 — oktober 1952):
Centralni svet Zveze sindikatov Jugoslavije je povabil skupino nemških učiteljev v Jugoslavijo. Skupina naj bi se seznanila z jugoslovanskim šolstvom. To je brez dvoma velikopotezen načrt v 15 dneh spoznati ustroj in organizacijo šolstva v deželi, katere jezika ne znaš, v deželi, o kateri se je v zadnjih letih vedelo komaj več kot piše v kakem leksikonu. Da nam je Jugoslavija tako dobrohotno odprla svoja vrata — malo prej je potovala po Jugoslaviji skupina nemških novinarjev — se moramo zahvaliti dejstvu, da je to dežela, ki je neodvisna od Rusije in gre svojo lastno pot. Nič bolj ne označuje trenutnega političnega stanja kot odgovor učitelja, ki je na ugotovitev, da je povsod mnogo Titovih slik, rekel: »Mi zato tako spoštujemo Tita, ker nas je rešil Rusov.«
Jugoslavija je slej ko prej komunistično vladana dežela, kar pomeni, da v njej vlada ena sama stranka. Obstojajo sicer skupščine vseh stopenj od krajevnih do zvezne v Beogradu, toda na vprašanje: »Kaj se zgodi, če pride do spora med vlado in parlamentom«, so nam odgovorili: »Pri nas ni sporov.« To se pač pravi, da partijski funkcionar že »popreje« vse uredi.
Komunistično pa se v tej deželi ne reče, da se je povsem spremenil način življenja. Vse manifestacije narodne zavesti sb vestno registrirane v muzejih in se tudi velikih žrtev ne ustrašijo, če jih je treba očuvati propada. Avstrijski stil življenja — tako je vsaj na severu — prevladuje še v marsičem.
Tudi v šoli. Odločilna je še staroavstrijska struktura šolstva, seveda pa modificirana po komunističnih nazorih. Štiri leta osnovne šole, štiri leta nižje gimnazije, ki je v mestih in večjih občinah obvezna za vse otroke in štiri leta višje gimnazije. Od zunaj gledano to gotovo ni originalen šolski sistem. Toda vsi otroci ne glede na socialno poreklo imajo možnost okoristiti se z vsemi učnimi zavodi. Država daje staršem za vsakega otroka mesečno 3000 din. To je po uradnem kurzu preračunano približno 45 DM. Te številke postanejo žive, če vemo, da ima strokovni delavec ali učitelj mesečno 10 000 din.
Ta metoda subvencioniranja vsekakor služi prizadevanju države, kolikor moči hitro gospodarsko in kulturno dohiteti zapad in tako služiti »progresu«,
»Progres« je sploh ena najbolj rabljenih besedi v Jugoslaviji. Ona vključuje dvoje: stremljenje, da postane agrarna država industrijska država in drugič, čedalje močnejše pranicanje v javnoi zavest ideje mar-ksizma-leninizma, ki se z najstrožjo ostrino distancira od stalinističnega revizionizma.
Število višješolcev in študentov
Uspehe svojega organizacijskega dela najlaže merimo po smernicah, ki so bile izražene v resolucijah obeh kongresov v Beogradu, in po poteku obeh republiških občnih zborov. Doba je razmeroma kratka — dobrih 6 mesecev — vendar je bilo opravljenega precej dela, čeprav še ne opazimo niti pri učiteljih niti pri profesorjih kake zaključene faze.
Za :oporo naj mi služi »Prosvetni delavec« od srede maja do konec leta 1952. Mnogo dela so opravili uredniki in dopisniki, ki so v našem stanovskem glasilu obravnavali najbolj pereča vprašanja: o našem šolskem sistemu, o socialistični vzgoji mladine, o kulturno-prosvetnem delu in o materialnem vprašanju prosvetnih delavcev. Težko je v kratkem sestavku zajeti vse obravnavane probleme in jih končno zbrati v nekak zaključek.
Da so tovariši uredniki svojo nalogo dobro opravili, vidimo iz pestre vsebine, ki je odlika lista v tem razdobju, in iz njihovega vztrajnega opozarjanja: tovariši, pišite! Ce so v listu kljub temu vrzeli, je krivda predvsem na članstvu ali vsaj pri bralcih, ki se tem pozivom niso dovolj odzivali.
O dopisnikih pa tole: nekatere njihove razprave so bile anketnega značaja in so naravnost izzivale, da bi o njih na široko razpravljali; toda, razen malih izjem, odziva ni in ni bilo. Glavni vzrok bo po mojem v tem, da smo o nakazanih problemih na svojih sestankih površno ali vsaj premalo razpravljali. Zato pri marsičem ni prišlo do zaključkov.
Vse nevšečnosti, ki jih ugotavljamo na sestankih in občnih zborih, izvirajo iz preozkega gledanja na naše pereče probleme. Ne zavedamo se, da se dobri ukrepi naše oblasti dajo izvesti Is po temeljiti in široko zasnovani razpravi in na dobro utemeljenih zaključkih.
Po članku tov. Iz. Horvata »Na obeh koncih prehoda ali kako je s težavami prehoda iz osnovne šole v gimnazijo« se je končno le razvila živahna razprava in je na občnem
službi in prejema poleg pokojnine še normalno učiteljsko plačo.
Največji razvoj so doživele srednje strokovne šole. Obiskujejo jih učenci v starostni dobi od 14. do 18. leta. Te dajejo (pri 40 tedenskih učnih urah) praktično in teoretično izobrazbo. Absolventi teh ustanov so bodoči preddelavci in delovodje.
Ta tip šole je deležen posebne pozornosti države. Videli smo v neki taki ustanovi v Zagrebu opremo, ki jo imajo pri nas komaj kake inženirske šole. Število teh šol se je povečalo od 55 (1939) na 252 (1951). Tam smo naleteli tudi na delovno metodo, ki ustreza zapadno-evrop-ski (delovna šola), medtem ko cvete v osnovnih, višjih splošno izobraževalnih šolah in na učiteljiščih ver-balizam. Prisostvovali smo pouku prirodopisa na učiteljišču na Reki. Tedaj so ravno izpraševali. Študirajoči in profesorica so si izmenjaje 'prednašali snov, ki si jo lahko dobesedno prebral v kompendiju podobni učni knjigi.
Na našo pripombo, da se sedaj v zapadni Evropi poučuje po drugih metodah, po metodah, ki naj navajajo učenca k aktivnosti, so nam odgovorili, da za take ovinke v Jugoslaviji sedaj ni časa.
»Ne imeti časa« je sploh eden od najznačilnejših pojavov jugoslovanske šole. V vseh šolah, ki smo jih obiskali, so sedeli učenci z vzorno marljivostjo in z disciplino, kakršno smo tudi pri nas poznali pred letom 1914 (roke na hrbtu) v svojih klopeh. Pri tem pa vlada prijetna atmosfera zaupanja med učiteljem in učencem. Toda pritisk, ki ga ustvarja po našem mnenju neverjetno prenatrpan učni načrt, je tako močan, da ne dopušča nikakih »stranpotov« nobene vrste. Zaradi nuje učenja, je prikrajšano muzično.
Samo na enem mestu je prišlo do izraza, da so se tudi na splošnoizobraževalni šoli pogumno lotili eksperimenta: v šolskem mestu jugoslovanske mladinske organizacije »pionirjev«. Tam se zbere za štiri in pol mesece po 500 otrok v mladinskem taborišču. Izraz taborišče daje samo medlo predstavo o tem, kar je tam zares zgrajeno: nekaj ducatov stanovanjskih hišic za po 30 otrok, šolske stavbe, dvorane, dnevni prostori, hlevi za domače živali, vse v komaj preglednem parku. Pouk traja dnevno štiri ure in se vodi po metodi delovne šole. Morda je bila za organizacijo te ustanove vzor »šola na prostem«. Vendar pa daleč prednjači pred njo po intenzi-feta vpliva, ki ga ima na mladino. »Potrebujemo štiri do pet mesecev, da dosežemo vraščenje mladine v skupnost. Šele potem izmenjamo skupino z novimi otroki.«
Še besedo o manjšinskem šolstvu: v Jugoslaviji uživa vsaka narodna marfjšina enake pravice in ima pravico do pouka v svojem jeziku. Videli smo madžarske, italijanske in v Pančevu in Novem Sadu tudi nemške šole.
zboru Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev le prišlo do izraza mnenje, da je reforma nižje gimnazije v neko politehnično smer potrebna. Kako priti do take reforme in kakšna bi naj bila, naj bi ugotovila iširoko zasnovana anketa.
Tovariš V. C. piše »O pedagoških tečajih in dvigu učiteljeve rasti« ter upravičeno ugotavlja, kako velikega pomena so za nas taki tečaji. Res je, da so nam taki tečaji potrebni in da jih še dolga leta ne bomo mogli pogrešati, če jih bomo smeli sploh kdaj opustiti, ako hočemo korakati s časom. Ob tej priliki se naj dotaknem učiteljske izobrazbe, ki bo kljub uvedbi petega letnika morda še vedno pomanjkljiva. Naj citiram iz razprave republiškega občnega zbora tale stavek: »Naša učiteljišča imajo že po opažanju samih profesorjev pod vplivom stare a/vstrijske šole vse preveč metodike z najrazličnejšimi specialnimi odtenki, kar štejejo po svetu za nepotrebno, neumestno, marsikje pa tudi škodljivo. Vse bolj se vrste pritožbe, da mnogi absolventi niso sposobni za samostojno pismeno izražanje v najosnovnejšem smislu.«
Tovariši uredniki! Le zakaj se ne lotimo tega vprašnja s tiste plati, ki smo jo že tolikokrat načeli pa zopet opustili? To je od vprašanja akademske izobrazbe učitelja! Kar pustimo izgovor, češ da nam primanjkuje še toliko in toliko učiteljev. Nekoč sta nas pri uresničenju tega cilja ovirala advokat in župnik, češ da učitelj take izobrazbe ne potrebuje — zakaj, že vemo — danes pa težnja po kadru.
Saj sedanja učiteljišča lahko še pustimo, da nam izobražujejo prepotreben kader. Poleg njih bi prav lahko ustanovili še Pedagoško akademijo, ki bi sprejemala izključno le gimnazijske abituriente. Popolna gimnazija in akademija bi lahko dali učitelju tisto splošno in zaokroženo znanje, po katerem resni učitelji danes tako hrepenijo. Obe ustanovi: pedagoška akademija in univerza lahko nadomestita sedanjo višjo pe-
dagoško šolo in učiteljišče. S postopnim večanjem števila slušateljev na Pedagoški akademiji lahko ukinjamo prve letnike učiteljišča in višje pedagoške šole. Tudi to vprašanje je vredlno široke in temeljite razprave. V naši socialistični državi pač nimamo poslancev prelatov (Maixner, Bavarska), ki bi postavljali vpraša-nje o preureditvi učiteljske izobrazbe v zvezo s finančnim vprašanjem. Pri nas lahko ukinjamo, kar je slabše, in uvajamo to, kar je boljše. Če bega ne storimo, smo krivi prosvetni delavci samit
Tovariš V. Cvetko je v 15. štev. napisal zanimivo razpravo o potrebi Slovenskega pedagoškega inštituta. Članek je šel tiho mimo nas. Kaj vse bi lahko storil tak inštitut! S sistematičnim proučevanjem šolske in kultumo-prosvetne problematike bi Sahko dajal Svetom za prosveto in kulturo najzanesljivejše gradivo pri odločanju o smeri naše prosvetne politike.
Članki o stikih z inozemskimi prosvetnimi delavci so bolj ali manj informativnega značaja. Dobro bi bilo ugotoviti, katere vzgojne in metodično strokovne pridobitve, ki so jih naši tovariši opazili v inozemstvu, bi se z uspehom dale presaditi na naša tla.
Tudi o naših učbenikih smo v
našem listu premalo razpravljali. Naše nezadovoljstvo z njimi je prišlo do izraza na zadnjih republiških zborih. Očitamo jim dve glavni napaki: prvič, da jih za nekatere predmete sploh še nimamo^ drugič, da se izdaje prehitro menjajo in popravljajo. Ne bi trdil, da so tega krivi samo avtorji, -marveč dejstvo, da še nimamo solidne izobraževalne zgradbe ali ustaljenega šolskega sistema in da se zaradi tega učni načrti prehitro menjavajo. Tudi v tem oziru bi nam omenjeni inštitut lahko mnogo koristil. Pogreška je tudi v tem, da ne razpisujemo natečajev za učbenike s precizno označenimi zahtevami.
O materialnem položaju .šolskih delavcev je -bilo mnogo govora. Vse večja je želja prosvetnih delavcev po popravku uredbe o prosvetno-znan-stveni stroki, s katero so zlasti začetniki prizadeti. Tak popravek pa je izvedljiv le v zveznem merilu. Iz našega tiska pa ni razvidno-, v koliko smo o tej zadevi zainteresirali naša centralna odbora v Beogradu. O njunem delu tudi sicer premalo izvemo.
Tudi uredba o prevedbi upokojencev ima to napako, da je uslužbenec ob upokojitvi s polnimi službenimi leti preveden za stopnjo niže, kakor jo je dosegel v aktivni službi. Prepričani smo, da se bo tudi ta napaka popravila, ali sedaj bomo imeli zopet dve kategoriji upokojencev — stare in nove. Vsem takim napakam bi se lahko izognili, če bi lahko osnutke uredb pred izdajo predisku-tirali. Naravno je, da naše zahteve ne morejo presegati finančne zmogljivosti socialistične družbe. Zanimivo bi bilo vedeti, kakšno mnenje imajo o tem vprašanju ostala republiška združenja. Posebna rubrika o delu in stremljenju združenj v sosednjih republikah bi nas lahko koristno povezala z njimi. Med republiko Hrvatsko in Slovenijo je povezava že delno dosežena.
Razumem tudi tesnobo s prostorom v našem listu. Preredko izhaja in premalo ima naročnikov, da bi se razširil. Premalo stroga je še razmejitev delokroga med »Sodobno pedagogiko« in »Prosvetnim delavcem« kot političnoorganizacijskem listom. Vsiljuje se mi še vprašanje, koliko je »zavednih« naročnikov in koliko je takih stanovskih tovarišev, ki jim je naš »Prosvetni delavec« nepotreben. Pač! V 20. številki izvemo, da ima list 3850 naročnikov, imel bi jih pa lahko 10 000. Ali je to slika sodobnosti?	J. K.
Novoizvoljeni odbor Republiškega odbora Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Slovenije
1.	Predsednik:
SBRIZAJ DANILO
2.	Tajnik:
KOMPARE DUŠAN
3.	Blagajnik:
LENARČIČ JANKO
i. Člani odbora:
MUŠIC VLADIMIR SERCELJ ALOJZ PIRJEVEC NUŠA KARLIN FRANC KOGOJ STANE URANKAR PAVLE
5. Nadzorni odbor:
DEBELJAK VOJTEH ŽMAVC ANDREJ AHTIK IVAN
»SAVREMENA SKOLA«
V	LETU 1953
V	letu 1953 bo izhajala »Savre-mena škola« tromesečno z najmanj osmimi tiskovnimi polami. Tiskala se bo v glavnem zgolj za naročnike, zato se morajo ti prijaviti takoj. Letna naročnina je 500 din, za štu-dente-pedagoge in dijake učiteljišč pa 400 din.
Številka novega čekovnega računa je 1031-»T«-260.
IZ ŠOLSKE PRAKSE
VZGOJNA NALOGA ŠOLSKEGA ČTIVA
Razen materialne naloge, ki je izražena v učnem načrtu, obstaja tudi vzgojna naloga, ki jo mora šola posebno naglašati. Ta vzgojna naloga obstoji v sledečih zahtevah:
1.	Učenec se mora naučiti citati smiselno, logično in pazljivo. Kadar glasno čita, mora Citati tako, da ga drugi lahko poslušajo z razumevanjem in zadovoljstvom.
2.	Čtivo, ki se čita v šoli, se mora čitati tako, da učenec čuti in spozna, da je čtivo izvor duhovnega bogastva, da je plod tujega zrelega izkustva, da on s tem čitanjem duhovno in umsko bogati. Učenec mora čutiti, da postaja s čitanjem mo-drejši in pametnejši. Zato treba čitati s svinčnikom v roki!
Prebrano čtivo mora dati učencu pobudo za nadaljnje čitanje. Čitanje se mora upoštevati kot zelo važno sredstvo izobraževanja, a knjiga kot najbolj razširjena in najbolj prikladna kulturna dobrina. Čitanje je sredstvo za razvijanje intelekta (uma). Čtivo izobražuje duha in zato mora učenec spoznati in uporabljati knjigo.
3.	S čitanjem del iz narodne in umetne književnosti se mora doseči, da postane čtivo učencem izvor estetske vzgoje. Vsaka knjiga, ki jo v šoli in izven šole otroci čitajo, mora estetsko vzgajati. Učenec mora občutiti, da knjige delujejo na njegovo srce, umetniška dela mora čitati z radostjo in ljubeznijo.
Tukaj se spominjam na čas, ko smo v zadnjem razredu skupaj čitali Seliškarjevega »Rudija«, ki ga je svoj čas izdala Mladinska Matica. (Mimogrede bodi omenjeno, da štejem to delo za eno od najboljših del, kar jih je napisal do danes tov. Seliškar, ki je bil svoj čas tudi učitelj). Navado imam, da vsak teden po eno uro z učenci čitam nekaj iz-venšolskega, torej ne čitanke, pač pa knjige, ki se mi zde za tisti čas (seveda v zvezi s poukom) primerne. Čitamo glasno in menjaje. Ko bi videli, kako so učenci to knjigo sprejeli in kako je vplivala na njih srca in voljo. Ko smo čitali odlomek »V rudniku« — čital sem takrat sam, tedaj bi pa menda zares sli-
Z A OBNOVITEV SLOVENSKE ŠOLSKE MATICE
Ob srečavanjih in razgovorih s tovariši pri šolskem delu ali ob razglabljanju o šolsko - vzgojnih in učnih problemih nanese pogostokrat beseda na slovenski pedagoški tisk. Marsikateri starejših tovarišev se s hvaležnostjo v srcu spominja blagodejnega delovanja naše nekdanje šolske matice, ki je širom slovenske domovine družila slovenske šolnike na pedagoškem mejdanu. Vojna vihra je skoraj vse slovenske pedagoške knjige uničila — posebno na Štajerskem in Gorenjskem, koder je divjal nacistični meč, dočim je fašizem slovensko knjigo s šolstvom vred že davno poprej likvidiral na Primorskem, Goriškem in Tolminskem. Gotovo je, da naša mesta in podeželje naravnost žeja po pedagoški knjigi, potrebe so velike in je končno že tudi čas, da še to zadevo normaliziramo. Obnovili smo učiteljska društva — sicer z novo vsebino — prav tako se nam zdi nujno, da načnemo nekoliko konkretneje problem slovenske pedagoške knjige, katere pomanjkanje je vsak dan občutnejše. Mreža slovenskih učiteljišč se je razširila, leto za letom pošiljamo na teren več mladih ljudi in njihova pedagoška literatura so edinole zvezki, ki jih nesejo iz šole. Tudi za učitelje, bivše tečajnike, moramo poskrbeti, prav tako za starejše kadre. Ljudje bi se radi posvetili pedagoškemu branju, ki je za nadaljnji njih razvoj na vsak način potrebno.
Daljnovidni slovenski pedagog Henrik Schreiner, čigar stoletnico rojstva smo obhajali predlani, je bil pobudnik za ustanovitev knjižne družbe, ki naj bi skrbela za sodoben pedagoški tisk, da bi imel slovenski učitelj kaj vzeti v roko. Ideja se je uresničila, slovensko učiteljstvo se je Slovenske šolske matice z navdušenjem oklenilo, organizirali so odlično mrežo poverjenikov in zastopnikov SSM po vsem slovenskem ozemlju, in leto za letom so prejemali slovenski šolniki po primerni, neprevi-soki ceni lep knjižni dar pedagoških knjig bodisi s teoretičnega, bodisi s praktičnega področja pedagoškega udejstvovanja doma ali v tujini. Da so odlično služile knjige učiteljem pripravnikom, mislim ni treba poudarjati! Saj so našle svojo pot v zadnjo sloven. gorsko vas, ko pa je tam živel in delal njen član, ki je knijge z največjo ljubeznijo sprejel, študiral ob njih in jih skrbno hranil v svoji osebni pedagoški knjižnici, ki se je leto za letom večala, bogatela in mu do penzije napolnila lepo omaro . . .
Zal smo to prevažno organizacijo ukinili — upal bi si trditi, da v veliko škodo našega pedagoškega gibanja. Vem, bili so za to različni razlogi. Ampak potrebe jo kličejo zopet v življenje! Res je, da je izšlo po osvoboditvi več kvalitetnih pedagoških knjig, ki smo jih bili prav veseli. Knjige so izšle prvič v omejeni nakladi, drugič pa niso zajele našega učiteljstva množično:	marsikdo
jih ni bral, ker jih ni dobil, za zasebni nakup so bile tudi drage ipd. — Pa še na nekaj drugega bi želel opozoriti: taka knjižna družba ima oziroma bi morala imeti svoj plan udejstvovanja, in kot taka je lahko vsestranski pobudnik za pedagoške pisatelje, ki bi ji dostavljali svoje rokopise. Mnogo problemov bi lahko tako obdelali, saj nas le-ti v to kar silijo. Potem pa: potrebe, potrebe! Rabimo občo in mladinsko psihologijo, primeren pedagoški priročnik, najrazličnejše specilane metodike itd., itd. — Teoretiki in praktiki, kakor nekoč, bi pridno pisali in našo pedagoško literaturo bi brali, študirali, se duhovno bogatili ob nji širom naše domovine in plemenitilo bi se delo v naših učilnicah.
Zelja mnogih šolskih delavcev na terenu je, da obnovimo SSM — in to kar z imenom, ki ga je zamislil Henrik Schreiner; saj ima ta knjižna organizacija pozitivno tradicijo.
Albin Podjavoršek
šali, ko bi padla šivanka na tla. Učenci, posebno pa še učenke, so zakrivale obraze in si brisale oči. Ko pa sem čital zadnji odstavek, ki se glasi: »Rudi je stal na pokopališču, in ko se je spustila krsta z Dolfom v zemljo, je bil kakor steber, sezidan iz bolesti in solza« — je to delovalo na deco tako, da je nastala grobna tišina in nihče se ni upal motiti te tišine, nobeden ni spregovoril. Večina je imela glavo uprto v tla. Jasno se je videlo pri tej povesti, kako so bili žalostni, kakor je bil žalosten Rudi, in kako so bili veseli, ko je bil vesel Rudi. — Ta knjiga ima sploh polno momentov, ki se lahko uporabljajo v vzgojnem pogledu. Tu sem spoznal, kako deluje na učence dobra knjiga in koliko privlačne sile ima. In kaj naj rečem o najdragocenejšem delu iz povojne mladinske književnosti, o prelepih Solzicah, kjer so opisani mladostni spomini Prežihovega Vo-ranca? K sreči so šli ti biseri v nakladi 45.000 izvodov med našo mladino. Kako so naši otroci to knjigo sprejeli, vam je itak znano. Več takih in podobnih del si želimo!
Vzgojna naloga čtiva je, da oplemeniti srce in krepi voljo. Toda kako izbrati čtivo? Kdo naj oceni, kaj je lepo? Vsekakor strokovnjak. Pravico določati, kdo naj jo bere, pa ima pedagog - vzgojitelj, pa ne samo pravico, tudi dolžnost. Le vzgojitelj more presoditi, če je učenec že zrel za to in tako knjigo — tudi za lepo.
4.	Čitanje mora biti pot do bogatenja jezika, učenje govora. Kadar učenec čita, mora spoznati nove pojme in nove izraze, nove stavke, izreke, stil poedinih pisateljev. Zato služi čtivo kot izredno sredstvo, da se človek nauči, kako drugi izražajo svoje misli in da se učencem zbudi želja, da bi sami na ta način izražali svoje misli. Učenec mora spoznati jezikovno bogastvo in si ga pridobiti, da obogati svoje pismeno in ustno izražanje in da po lastni pobudi izpopolnjuje in popravlja svoj stil. Pri tem pa je treba paziti, da učenci ne zaidejo v posnemanje. Učenci se lahko poslužujejo izrekov in misli poedinih pisateljev, a naučiti jih moramo, da pri tem navedejo avtorja, ne smejo postati plagiatorji.
5.	Pri čitanju del iz narodne, tradicionalne književnosti (pravljice, pripovedke, pesmi), kakor pri čitanju umetniških del, mora priti učenec do spoznanja, da predstavljajo vsa ta dela veliko nacionalno in kulturno vrednoto in da s tega stališča znajo ceniti stvaritve naše književnosti. Vzljubiti morajo knjigo kot nekaj domačega, da jo bodo tudi kupovali, ko dorastejo.
S tem, da je izdajala Mladinska knjiga ob koncu šolskega leta za naročnike Pionirja, Cicibana in Pionirskega lista za doplačilo po eno knjigo, je dobila le ta vsako leto res lepega in primernega čtiva. Le žal, da samo po eno knjigo. Večkrat sem premišljeval, ali bi še ne dalo urediti tako, da bi dobivali učenci po več knjig hkrati, kakor je to imela svojčas urejeno Mladinska Matica. Taka ustanova bi bila v resnici potrebna. In zgodilo se je! Mladinska knjiga je ustanovila Knjižnico Sinjega galeba, ki bo mesečno izdajala primerne mladinske knjige za našo mladež. Toda gledati bo treba, da bo res izdajala knjige umetniške vrednosti. Naši otroci so ostri sodniki. Verjemite, da se bode vpliv tega na slovenskem knjižnem trgu čez deset let precej poznal, kajti sedanji naročniki mladinskih listov in knjig bodo najboljši odjemalci lepe knjige, ko dorastejo.
6.	Na višji stopnji je treba vsa leta z učenci čitati tako, da vedno bolj uporabljajo šolsko knjižnico in da ne čitajo samo v šoli, ampak tudi doma. V zadnjih razredih bi bilo treba uvesti, posebno sedaj, ko imamo zopet osemletno šolsko obveznost, »literarne ure«. Seveda bi bilo tu želeti, da imel vsak učenec svojo knjigo, oziroma šolske knjige v zvezkih, kakor imajo to vpeljano drugod. Nekaj podobnega je svoj čas uvedla Mohorjeva družba, ko je izdajala »Cvetje iz domačih in tujih logov« ali sedaj dobro zasnovana zbirka »Klasje«. Žal je obtičala na pesku, kakor pravi tov. Gradišnik, ocenjevalec knjižnih zbirk zadnjih let. Po dobrih začetkih prvih dveh let je prišlo tako daleč, da je 1. 1949 izšla samo ena knjiga te zbirke in to dvojni zvezek Cankarjevega dela: »Na klancu«. Predlansko leto pa dvoje del — eno v srbohrvaščini, drugo v ruščini. K sreči je lansko in letošnje leto izšlo že več knjig, kar v resnici pozdravljamo. — Založbe so izdajale zadnja leta precej knjig, mogoče bi katera lahko izostala ali pa izšla v manjši nakladi, tako da bi moglo iziti' še kako domače delo. Privoščimo slovenski literaturi vsaj toliko prostora, kolikor ga zasluži!
V »literarnih urah« naj bi se čitali daljši sestavki. Na ta način bi dvignili kulturni nivo naroda, ker se otroci navadijo na knjige — in v tem leži posebna važnost množičnih izdaj literature za mladino.
Toda mi se moramo zaenkrat zadovoljiti s Pionirjem in Cicibanom, slednji pa pride v poštev le za nižje razrede. Le želeti bi bilo, da bi posebno Pionir imel več sestavkov v vezani in nevezani besedi umetniške vrednosti. Manjka navadno zanimiva glavna povest, ki bi izhajala skozi vse leto. Pa še na nekaj naj ne pozabim. Pisatelji naj se ogibljejo tujk, ki jih kar mrgoli v posameznih sestavkih Pionirja zadnjih let. Ali res nimamo lepih, klenih domačih izrazov?
Učenci se naj tudi v šoli nauče ločiti zdravo od nezdravega in naj že iz šole ponesejo zaščito proti literaturi, ki ni na primerni višini.
Vsi vemo, da ni vsaka knjiga za vsakega. Knjige različno vplivajo na ljudi. »Goethe gotovo ni bil mož, ki bi slabo pisal. Pa je obžaloval, da je spisal Werterja. Zakaj? Nedozorela mladina je segala po njem — in stotine mladih ljudi se je postrelilo s to knjigo v žepu. Koliko družin je jokalo ob tako nepotrebnih in prezgodnjih grobovih svojih sinov.« (Finžgar).
Če bodo naši učenci v zadnjih letih šolanja in po izstopu iz šole čitali naše umetniške knjige, če bodo spoznali njih lepoto, potem smo dosegli vse, kar v tem pogledu želimo doseči.
S tem pa bomo dosegli še nekaj drugega. Učenci, ki vzljubijo knjigo, se bodo dosti bolje izražali, kot oni, ki tega ne delajo. Naša mladina, od podmladkarjev in pionirjev naprej, se na svojih sestankih vadi v samostojnem izražanju. In čim bolj bodo vzljubili naše knjige, tem bolj se bodo lahko samostojno izražali. Če dosežemo, da bodo učenci obvladali jezik v besedi in pismu, da se bodo znali pravilno in jasno izražati, potem smo dosegli vse, kar je predvideno v učnem načrtu. In to je del vzgojne naloge šolskega čtiva. To pa mora naša šola doseči.
Moramo pa poudariti, da pri tem ne bomo smeli biti slovensko ozkosrčni in postati sužnji le naših ozkih stremljenj, temveč imeti razumevanje za vse, ki imajo z nami skupne in sorodne interese ter skupna ali sorodna hotenja.
S tem pa bomo vzgajali našo mladino v pravem patriotizmu in pravem internacionalizmu, pa je prijateljem i neprijateljem z vzhoda in zahoda prav ali ne.
Kotnik Zorko
SODOBNA IDILA V NAŠIH
HRIBIH
Župnik Anton jadra mirno od svoje zlate k svoji diamantni maši v naših hribih. Za svet in njegove težave se razburja le redko in je vesel, če težave njega ne obiščejo, da more mimo pasti naprej svoje ovce ....
Sedaj ga je pa vendarle hudo pretresla novica, ko je zvedel, da bodo delavci delali po tovarnah celo na sam božični praznik, ko je on tako težko dovoljeval svojim faranom, da pospravljajo ob nevarnih letnih dneh krmo s svojih travnikov, ko je nedelja posvečena le samemu bogoslužju in morda še telesnemu počitku. Tistih nedeljskih izletov ni prav maral, saj so zvezani z zamujanjem božje službe, če že ne dopoldne pa čisto igotovo popoldne. In sedaj pa kaj takega ,n£u sam božič, ko na tak dan ne smeš niti k sosedu na obisk, ko je zato namenjen pač le štefanji dan.. Sedaj, pa bi naj šli celo otroci v šolo! Že je mislil, da jim bi kaj takega odsvetoval, ker se to vendarle ne spodobi, tudi če bi bilo brez greha. V svoji duši se je hudoval na učitelje, ki so kaj takega predlagali, vsaj pa ne odsvetovali, ko je sedaj že prišlo tako daleč.
Ker so pa v nekaterih hribih le še idilične razmere, je potožil svoje negodovanje domačemu učitelju, češ česa takega ni bilo kar svet stoji. Glas se mu je tresel, ko je tožil svoje skrbi in svojo žalost mlademu učitelju.
Ta je poslušal, dokler ni prišel ram do besede. Potem pa je pokazal tudi tokrat vljudnega mladega učitelja, ko je povezal svoje misli z delom znamenitega slovenskega škofa Slomška, ki je spisal celo šolsko knjigo: Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Škof Slomšek pa je gospodu Antonu bil že bolj pri srcu; malo je pomislil, pa je potrdil, da je tudi on nekoč slišal o Slomškovi nedeljski šoli, celo Blaže in Nežica mu nista čisto neznana, saj se je spomnil, da je imel tudi sam že Slomškovo knjigo v rokah.
Če pa je sam Slomšek priporočal šolo oib nedeljah, potem pa že ne more biti pregrešno, če gredo otroci v šolo na praznik, ko so itak sicer doma le razposajeni in bodo morda še na sam praznik doma starše jezili in greh delali. Tudi starši bodo uvideli, da je res najbolje, če otroci gredo tudi za božič v šolo. Zato jim bo tudi on s svoje strani v pridigi priporočil, da pošljejo otroke v šolo, pa na Slomška, škofa in skoraj že svetnika se bo skliceval v svoji pridigi, tako da bodo tudi že sami morali spoznati.
Kar lepo sta se poslovila stari župnik in mladi učitelj in božični mir je legel tudi v župnikovo dušo.
-m-
p/i ven rennn
praznuje 70-letnico
Pavle Flere vodi našo društveno blagajno že vse od leta 1946 dalje in jo oddaja v mlajše roke prav za svojo sedemdesetletnico! (Pravi, da bi še delal, pa so ga ubile »znamkice«, ki bi mu napravile še sive lase, če ti že popreje ne bi bili osiveli). Vizornejšega in sposobnejšega finančnega režiserja bi sindikalno Združenje prosvetnih delavcev težko našlo — vendar pa ta njegova funkcija ni tisto, zaradi česar se bomo
na dan 25. januarja (rodil se je leta 1983 v Ljubljani) spominjali jubilanta vsi starejši šolniki. Vzrok je le v tem, da nam daje njegovo življenjsko delo, ki se je raztezalo skoraj na vsa področja, na katerih srečavamo slovenskega učitelja, povoda dovolj, da ne gremo molče mimo njegovega slavja.
Po končanem učiteljišču je Pavel Flere sklenil, da pojde učiteljevat na Štajersko, kjer medsebojna raz-računavanja med liberalci in klerikalci niso tako okupirala vseh sil, da ne bi bilo mesta tudi še za kako drugo opravilo. Bil je torej od leta 1903 dalje pa vse do leta 1918 učitelj v Markovcih, Juršincih, pri Štefanu in v Letušu. Od leta 1918 pa do 1924 je v Ptuju nadzoroval. Od tega leta dalje pa vse do izbruha nove vojne je delal v Beogradu v ministrstvu za prosveto.
Od leta, ko je nastopil prvo službo, se je tudi oglašal v naši javnosti. Najpopreje seveda kot mladinski pisatelj (Vrtec, Zvonček) nato pa kot zbiratelj narodnega blaga (Babica pripoveduje, Pripovedne slovenske narodne pesmi, Pravljice), kot prevajalec in prireditelj (Guli-verjeva potovanja, Dan Kihot, Pavliha; Ovenela roža itd.) in slovstveni zgodovinar (zbirka »Slovenski pesniki in pisatelji«, ki pa ni bila zaključena).
Glavno torišče njegovega dela pa je bilo na pedagoškem področju, kjer predstavlja njegov opus pozitivno dediščino iz naše neposredne preteklosti. Prelistati je treba strani našega starine »Popotnika« od leta 1910 dalje, da vidiš, koliko novega je prinašal v slovensko pedagoško gibanje in s kolikerimi problemi je seznanjal slovenske šolnike. Omejil se pa seveda ni zgolj na »Popotnika«. Na njegove člamike bomo naleteli tudi v številnih drugih napred-
nih listih iz te dobe. Menda ni treba še posebej reči, da se je uvrstil tudi v krog naših sestavi j alcev in piscev šolskih učbenikov. Ker je bila tudi osnova načrta šolskega zakona iz 1. 1919, ki ga je predložila tedanja zveza jugoslovanskih učiteljskih društev, njegovo delo, smo ga vprašali, kaj misli o današnjem šolskem sistemu.
»Šola je šola — pa naj bo to otroški vrtec ali pa univerza. Imamo sicer razne kategorije, toda vse morajo biti ,ljudske’, se pravi vzgojne. Vzgojne ustanove in ne učne ustanove! Od vseh šolskih sistemov, ki sem si jih v življenju potoliže ogledal, me je zato še najbolj zadovoljila povojna ureditev dunajskega šolstva, takšna, kakršna je bila, dokler so v dunajski občini vladali socialisti. Tisto šolstvo je bilo zares socialistično. Škoda, da nekaterih, brezdvomno pozitivnih vrednot nismo prevzeli — mogoče bomo pa še sami našli do njih svojo pot.
Seveda sem se tudi jaz vedno zavzemal za enotno šolo. Vsaka šola naj bo osemoddelčna. Načrt za manj-oddelčne šole bi moral biti isti, seveda primerno reduciran tam, kjer je redukcija možna. Vendar pa si pouka v višjih oddelkih nisem nikoli zamišljal kot predmetnega pouka. En človek laže vzgaja kot jih pa vzgaja pet. Zaradi vzgojnih razlogov se predmetni pouk v šoloobvezni dobi ne obnese. Seveda pa mera biti tudi učitelj univerzalen, ne pa pripravljen samo za en predmet. Zato je danes učiteljeva izobrazba odločno prenizka. Vsak učitelj bi moral imeti gimnazijo in dvoletno pedagoško akademijo. Na sedanjo Višjo pedagoško šolo pa gledam s skepso.«
Takole nekako nam je govoril. Ali ne pričajo te besede, da je naš jubilant miselno pražen in še prav nič starčevski? Zato mu čestitamo — ne. k letom, ampak k tej prožnosti in vedrini, ki jo Ima!
ALI HOČETE V POČITNICAH
V ANGLIJO?
Svet za izmenjavo prosvetnih delavcev v Londonu je sporočil Centralnemu odboru v Beogradu, da je med angleškimi prosvetnimi delavci precej interesentov za izmenjavo z Jugoslavijo. Pogoj bi bil, da_ sprejme naš prosvetni delavec angleškega tovariša na hrano in stanovanje (prav tako seveda v zameno tudi angleški našega), dočim bi izdatek za potne stroške do namembne postaje v Jugoslaviji (odnosno v Angliji) plačal vsak zase. V poštev pridejo seveda le turistični kraji in tisti prosvetni delavci, ki dajo lahko gostu na razpolago posebno sobo in ki obvladajo toliko angleški jezik, da se bodo lahko v tem jeziku sporazumevali. Interesenti naj javijo preko svojih društev republiškim odborom svoj pristanek na gornje pogoje in navedejo mesec, v katerem bi mogli sprejeti gosta, in mesec, v katerem bi sami želeli biti gost na Angleškem. Društveni odbori naj preverijo podatke. Javijo naj se tudi interesenti za izmenjavo s francoskimi tovariši (pogoji bi bili isti). Rok: 5. februar.
OPOZORILO!
Republiški odbori vseh Združenj prosvetnih delavcev so se zopet preselili v Dom sindikatov (Miklošičeva cesta 22) II. nadstr.
MLADINSKA KNJI6A
je ugotovila, da 778 šol ni naročenih na knjižnico »Sinjega galeba«. Zato je poslala vsem tem šolam 1 brezplačen izvod in priložila naslednji poziv:
Ko smo pregledovali seznam naročnikov knjižnice »Sinjega galeba«, smo ugotovili, da Vaše šole ni med njimi. To nas je nemalo začudilo, toliko bolj, ker smo bili prepričani, da poznate naše izdaje knjižnice »Sinjega galeba«, da so Vam ugajale in da Vam tudi cena ni bila previsoka.
Nanem knjižnice »Sinjega galeba« je v tem, da bi omogočili nakup dobrih, zanimivih in cenenih mladinskih knjig prav vsem otrokom, tudi takim, ki so bolj oddaljeni od knjigarn, da bi si jih tam lahko kupili, pa tudi takim, ki jim bolj skopa finančna sredstva , ne dovoljujejo nakupa družjih knjig. Zato bi nam bilo zelo žal, če bi bila mladina Vaše šole pri tem prikrajšana.
Res je sicer, da sta izšli prvi dve knjigi te knjižnice v omejeni nakladi in da sta pošli, zato pa bodo izšle naslednje knjige v znatno večji nakladi, tako da bomo lahko ustregli vsem naročnikom.
Ker smo Vašo šolo pri pošiljanju naročnilnic in prospekta morda prezrli, si dovoljujemo poslati Vam na ogled en izvod tretje knjige knjižnice »Sinjega galeba«, Erika Hesselberga: KON TIKI IN JAZ, z upanjem, da jo obdržite in da postane Vaša šola odslej naročnik vseh izdaj naše knjižnice v čim večjem številu.
V	knjižnici »Sinjega galeba« izidejo do konca šolskega leta še tds lCTljiQ61
Erič Knight: LASSIE SE VRAČA, H. G. Wells: ZGODBA O NEVIDNEM ČLOVEKU, Vesa Kvonesin:	SAJO IN
NJENA BORBA, H. Gilb ert: ROBIN HOOD, v dveh knjigah, D. G. Mukerdži: POTUJEVA K HIMALAJI.
Vsaka knjiga knjižnice »Sinjega galeba« obsega 120—160 strani, je ilustrirana in stane samo 90 din. Naročnino zanje sprejemamo do konca vsakega meseca. Poverjeniki imajo 5% popusta, ki si ga od-računajo pri nakazovanju denarja. Prav tako si vračunajo tudi vse stroške za poštnino.
V	preprečanju, da bodo izdaje knjižnice »Sinjega galeba« tudi mladino Vaše šole razveselile, kot so jih bili veseli otroci in mladina tolikih drugih šol, se Vam za vso prizadevnost pri skupnih naporih za razširitev dobrega mladinskega tiska že vnaprej najlepše zahvaljujemo in Vas tovariško pozdravljamo.
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo Ljubljana, Miklošičeva 22/11. Tel. št. 22-586. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/1. Telefon št. 21-397. Letna naročnina din 300.-—.
Štev. čekovnega računa 604-»T«-140. — Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana