DEMOKRACIJA
Leto XV. - Štev. 23
Trst - Gorica, 1. decembra 1961
Če nas enkrat^ ogoljufajo, je to krivda sleparja. Če dopustimo, da nas dvakrat osleparijo, je to naša lastna krivda.
PREDSEDNIK KENNEDY
Izhaja 1. in 15. v mesecu
MAJAVI NEVTRALIZEM ..NEVEZANIH DRŽAV11
TITO SE PRIMIKA MOSKVI IN ODMIKA DOLARJEM
Tito je v svojem govoru v Skoplju povsem jasno in nedvomno povedal, da je taktiziranje s tako imenovanimi »nevezanimi« državami zgolj slepilo za prikrivanje hruščevsko-titovskega bratenja). Albanski komunistični diktator Enver Hodža, ki je sprt tako z Beogradom kot z Moskvo, je pa odlično izurjen komunist, je v nekem svojem javnem govoru označil spor med Kremeljem in Beogradom za hinavsko igro, ki naj na eni strani krije Hruščeva pred kitajskimi očitki popuščanja, na drugi strani pa prinaša Titu ameriške dolarske podpore. Dejansko pa sta oba komunistična diktatorja strumno na .isti liniji.
Podrobna analiza titovskega zunanjepolitičnega zadržanja v mnogem potrjuje albanska zatrjevanja. V presojanju položaja v Zahodni Nemčiji prepeva Tito iste popevke, ki jih je uglasil in razmnožil Ni-kita Hruščev: Zahodna Nemčija je dežela nrevanšizma« starih nacionalistov, ki stremijo samo za tem, kako bi ponovili Hitlerjeva osvajalna početja. Zavezniki so z o-borožitvijo Zahodne Nemčije storili današnjemu svetu kaj slabo uslugo. Pri tem je maršal v podkrepitev svoje soglasnosti s Kremljem omenjal Vračaricev primer Opravičila in pripravljenost bonske vla^ de, da prizna partizanskemu oficirju odškodnino, Tito ni upošteval, ampak je obžalovanja vreden primer samovoljno posplošil. Jugoslavija želi zopetno združitev Nemčije, ampak samo v znamenju progresivnosti, to je pod bičem komunistične diktature.
Svoja soglašanja s sovjetskimi nareki opravičuje Tito z enakimi izkušnjami med drugo svetovno vojno. Nestvarno bi bilo,, pravi Tito. pričakovati od Jugoslavije, da bi se v nemškem vprašanju postavila na zavezniško stališče. Pri tem pa je Titq pozabil povedati, da se je njegova vladavina vse doslej otepala jasnega stališča do Zahodne Nemčije. Se pred ne posebno dolgimi leti so titovci odkrito in odločno pobijali sovjetsko politiko nasproti Zah. Nemčiji.
Na VI. partijskem kongresu v Zagrebu, novembra 1952 je Edvard Kardelj zahteval združitev obeh Nemčij na temelju svobodnih volitev v Vzhodni Nemčiji, pravico do neodvisnosti in enakosti z drugimi narodi, vključno pravico ?(i ponovno oborožitev. Takrat je Kardelj zagotavljal, da bi evropski narodi hudo grešili, če bi iz golega strahu pred možnostjo nekih ponovnih zavojevalnih namer nemškega naroda, odrekli Nemcem enakopravnost nasproti drugim narodom, kajti s tem bi samo podpirali sovjetske hegemonistične načrte v Evropi.
To se je vsekakor dogajalo pod Stalinom. Neovrgljivo dejstvo pa je in ostane, da je Tito svojo politiko do Zahodne Nemčije zapeljal v sovjetske »hegemonistične« vode. Tako obračanje po burji je za diktatorje, ki jim je resnica lanski sneg, lahka zadeva, saj tudi v Titovi Jugoslaviji ni podanika, ni časnika, ki bi oblastnike spomnil na njegova zatrjevania danes in pred 9 leti.
Tito se je v Skoplju pritožil, da poskušajo Združene države postaviti njegovo deželo pod gospodarski pritisk zato, ker je ;na beograjski konferenci navijal za priznanje vzhodnonemške lutkovne vlade...
Razmere v Albaniji je Tito označil kot »veliko nevarnost« za mir na Balkanu. Po-
šteno se je obregnil tudi ob kitajska komuniste, ki jih je karal z istimi besedami v kitajskih odnosih do Albanije kot je zmerjal zavezniške odnose do Zah. Nemčije. »Kitajski voditelji izkazujejo človeštvu slabe usluge, ko ustvarjajo v tem delu Evrope s pomočjo neodgovornih ljudi kot sta Hodža in Sehru ognjišče vojne nevarnosti in se za našim hrbtom kregajo s Sovjetsko zvezo ter pobijajo progresivnost, ki si tam utira pot.« Del proti jugoslovanskih napadov je uperjen proti Hru-ščevu. Albanskemu ljudstvu želi Tito boljše voditelje. V tej zvezi je Tito spomnil svoje skupaj nagnane poslušalce na slovito Stalinovo zahtevo pq »pogoltnenju« Albanije. Ze takrat, je dejal Tito, je Jugoslavija tako rešitev odklonila. S tem, tako mislijo Titovi beograjski pismouki in razlagalci, je Tito odgovoril v tem oziru tudi Hruščevu. Znano je namreč, da je Hruščev grškim levičarskim politikom dal razumeti, da bi on izstop Grčije iz organizacije NATO nagradil z avtonomnim štatutom za južne predele Albanije. Nikita Hruščev je sploh zelo radodaren s tujimi nagradami. To je ugotovil v svojem govoru v Argyrokastronu tudi Enver Hodža. Albansko vprašanje bo gotovo na dnevnem redu ob bližnjem obisku Gro-mika Beogradu.
V svojem govoru v Skoplju je bil Tito nasproti Kremlju nenavadno vljuden. To dokazuje, po mnenju zahodnih političnih opazovalcev, da se odnosi med Beogradom in Moskvo boljšajo tudi na ideološkem področju. Prav zato je Tito govoril tudi o »pozitivnem kurzu« na moskovskem partijskem kongresu.
Ko se je indijski ministrski predsednik Nehru pred časom na povratku iz Združenih držav v domovino ustavil v Kairu, je bil zelo presenečen, da ga je ob Nilu poleg Naserja pozdravil tudi Tito, Naser je kar ma lastno pest sklical »vrhunsko« konferenco »nevezanih držav«. V začetku septembra je prignala »nevezance« v Beo-
grad skrb zaradi napetosti med obema vojaškimi blokoma, med Sovjetijo in Združenimi državami. Te napetosti se medtem sicer niso bistveiro zmanjšale, »nevezancem« pa so se pridružile nove in nujnejše. Preglavice povzroča tem osamljenim državam predvsem gospodarsko politični razvoj. Tito z nemalo zavistjo ugotavlja, kako njegova južna soseda povezuje svoje gospodarstvo s Skupnim evropskim tržiščem in kako rešuje njegova druga soseda Bolgarija svoja gospodarska vprašanja v okviru vzhodnega bloka. Z nevtralci po Afriki in Aziji je sicer mogoče izmenjavanje dragocenih daril, mogoče jih je obiskovati in se z njimi dogovarjati o glasovanju v OZN, ali organiziranje skupnih tržišč ni samo zelo, zelo omejeno, ampak tudi polževsko počasno. Pri jugoslovanski zunanji trgovini sode-ljujejo »nevezanci« s komaj eno sedminr) udeležbe. Naser, ki je svoj čas prejel v Beogradu 20 milijonov dolarjev kredita, si je moral usoditi pri vzhodnem in zahodnem bloku pol milijarde dolarjev.
Naser in Tito dobro vesta, zakaj se v svetovni politiki skrbno izogibata označbe »tretja sila«. Oba pa bi se lahko od Nehruja naučila, kako si je z lepim vedenjem in z zatajevanjem prepotence mogoče pridobiti simpatije in pripravljenost za pomoč po vsem svetu.
t dr. Božidar Lavrič
Iz Ljubljane smo zvedeli, da so pred dnevi pokopali svetovno znanega operaterja dr. Božidarja Lavriča. Pokojnik je bil slaven že pred vojno, ko je operiral bivšega jugoslovanskega kralja Aleksandra. Bil je tudi dolgo časa stalni operater v sanatoriju na Golniku. Po drugi svetovni vojni je bil skoraj do svoje smrti osebni zdravnik jugoslovanskega diktatorja - Tita. Pogreb, ki so se ga udeležili tudi predstavniki oblasti, je bil zelo veličasten.
Komunistična hudodelstvo
Ali je za vse to, kar se je pod Stalinom dogajalo v Sovjetski zvezi kriv pri sam človek, ali pa je treba iti globlje in pribiti, da je krivda v samem komunistič: nem sistemu, ki sloni na načelu oblasti ene same stranke?
To vprašanje bi si morali zastaviti naši komunisti, ki že ne: kaj tednov premlevajo zaključ: ke XX//. kongresa KP Sovjetske zveze ter iščejo rešitev, po kat e* ri naj bi bil volk sit in koza o: stala cela. Z drugimi besedami, iščejo sistem in teze, po katerih naj bi v bodoče bilo onemogo čeno, da bi se ponovili podobni zločini kot so se dogajali v So: vjetski zvezi, pa čeprav bi komu: ristični sistem ostal v bistvu to kar je: diktatura ene stranke, ki ima v svojih rokah vso politično, gospodarsko in dejansko tudi sodno oblast.
Kar mirno poglejmo stvarnosti v obraz, kajti samo tako se spo: zna resnico. Danes nimamo na svetu več ene same komunistič: ne države temveč jih je že cela vrsta. Komunistični sistem je to: rej imel že veliko prilik, da se izkaže. Pa se vprašajmo: ali je v eni sami teh držav prišel na o: blast brez krvavega nasilja? Ali je med vsemi temi državami vt saj ena, v kateri ne bi komuni: stične vlade, tudi potem, ko so že ustalile svojo oblast, ne zagre: ševale novih in novih nezakoni: tosti, ne odrekale državljanom pravic in v kateri ne bi vlada vedno na novo dokazala, da je za vsakega nasprotnika trenut' nega oblašfhika na razpolago š'&:
MORO ZA SODELOVANJE Z NENNI-JEM. Krščansko-demokratski tajnik Moro se je po italijanski televiziji izrekel za »odprtje na levo«. Tega izraza sicer ni uporabljal, ampak govoril o srečanju krščanske demokracije, republikancev in socialdemokratov s socialisti. Je pa to prvič, da se je krščansko-demokratski tajnik tako jasno izrekel. S to izjavo so očitno zadovoljni krščansko demokratska levica republikanci in socialdemokrati, zadovoljni pa so tudi liberalci, seveda v drugačnem smislu. Malagodi je dejal: »Krščanska demokracija nam bo s tako potezo darovala en nilijon glasov.«
v S ^
ZVERINSKE PODROBNOSTI O PO-KOLJU 13 ITALIJANOV V KONGU. Kongoški vojaki, ki so na barbarski način pomorili 13 italijanskih letalcev v Kindu, bodo verjetno ušli pravični kazni. Čeprav so vojaki OZN poskušali obkoliti področje Kindu, so se enote, ki so krive pokola, izmuznile.
Preiskava o pokolu bo otežkočena tudi zato, ker je ministrski predsednik Adula iz notranjepolitičnih razlogov nenak'o-njen objektivni preiskavi. V parlamenv.i v l eopoldvilleu so mnogi poslanci očitali ministrskemu predsedniku »izdajo«, ker ke je izrekel za kaznovanje morilcev.
Dogodki-----
po svetu
J
Kennedyjev obračun s sovjetsko nasilnostjo in zavojevanjem
Aleksij Adjubej, Hruščev zet, ki je ravnatelj sovjetskega dnevnika »Izvestja«, je predsedniku Združenih držav Kennedy-ju postavil nekaj- vprašanj, na katera je ameriški predsednik odločno in prepričevalno odgovarjal. Uvodoma je Kennedy poudaril odločno voljo Združenih držav in vsega demokratičnega sveta za ohranitev miru na svetu. Pri tem je navajal zahodne pravice v Berlinu in povedal, zakaj so nesprejemljivi sovjetski nameni da bi te pravice enostransko zatajili. Ken-nedy je ugotovil, da so odnosi med Združenimi državami in Sovjetijo danes mani zadovoljivi kot so bili, ko je prevzel oblast v Združenih državah. Glavno odgovornost za napetost v svetu nosijo Sovjeti, ki se na vse kriplje trudijo, kako bi boljševizi rali ves svet. Dobesedno je dejal:
»Ce bi vi. Sovjeti, narodom sveta dov -lili, da si sami izberejo tisto pot, ki jo smatrajo za najboljšo in če bi pri taki izbiri katerikoli narod izvolil komunizem bi tudi mi tako stanje priznavali. Ce pi bi narodi izbrali kakšen nekomunistični način življenja, ali bi mi lahko upali, d;j boste to priznali? Ce bi bilo namreč tako sem prepričan, da bi Sovjetija in Združene države lahko živeli v mi’-u.
Adjubej je napeljal razgovor na svo-
bodno izbiro vladavine posameznih na rodov in Kennedy je odgovoril tako'e:
»Cesar mi ne odobravamo je dejstvo, da narodi, ki so zašli pod komunizem, nimajo možnosti, da si izberejo kakšen drugačen način življenja. Jaltski in potstdam-ski sporazumi so vzhodno evropskim narodom zajamčili svobodno izbiro vladavine. Kolikor nam je znano, tem narodom izbira ni dovoljena. Vi zatrjujete, da želijo ti narodi živeti s komunizmom; ampak če ga ne marajo, ga ne morejo več zamenjati.«
Adjubej je med drugim dejal: »Rekli smo, da smo proti izvažanju revolucije toda tudi proti uvažanju kontrarevolucije. Naša vlada in naša stranka mislita, da mora vsak narod izbrati sistem vlade, ki mu je všeč. Avstrija je izbrala kapitalistično pot, čeprav je bilo njeno ozemlje zasedano po Ameriki in sovjetskih četah Kuba pa je izbrala drugo pot, in zadovoljen bi bil, če b.i g. predsednik rekli, da je bilo vmešavanje v zadevo Kube pogreška.«
Kennedy je odgovoril: »Lahko rečem, da Združene države podpirajo zamisel, da mora sleherni narod uživati pravico za svobodno izbiro oblike vladavine, ki jo (Nadaljevanje na 4. str.)
Na drugi strani se Adula trudi, da se ne bi zameril Italijanom in svetovnemu javnemu mnenju e raznimi gestami. Tako je na primer, glavni poveljnik kongoške armade, Joseph Mobutu, s posebno častno četo kongoških vojakov‘pozdravil italijanskega obrambnega 'ministra Andreottija v Leopoldvilleu.
O težavah čet OZN v Kivoju poroča UPI fotograf James Howard, ki je nekaj dni po zločinskem pokolu italijanskih letalcev prispel v Kindu. Po njegovem poročilu tistih nekaj vojakov sploh ne more nadzirati pokrajine. Obkoljeni so od čet kongoške vlade in se komaj prikažejo iz svojih zaklonišč. Na drugi strani pa stoje v zasedi vstajniški Balu ba vojščaki z zastrupljenimi puščicami.
Pri pokolu italijanskih letalcev so se. po poročilu Howarda, dogajale strahotne scene. Tako so dva Italijana privezali na tovorni avto in ju do smrti vlačili po naselju. Dele ostalih Italijanov, ki so jili po umoru razsekali, so prodajali domačinom kol meso. Evropski zdravnik, ki je od tam zbežal, je povedal da so polovico telesa nekega vojaka darovali neki črnski družini. Zdravnik svetovne zdravstvene organizacije je sporočil, da je prižel po pokolu k njemu v ambulanco domačin, ki je zagnal na mizo pol človeške roke in nato izginil.
* * *
NOVA JU 2NOTIROLSK A RESOLUCIJA OZN. Politični odbor plenuma OZN je pozval Italijo in Avstrijo, naj se potrudita končno urediti spor glede Južne Tirolske. Resolucija ni praktično nič drugega kot nova izdaja te vrste resolucije iz preteklega leta. Z zadoščenjem ugotavlja, da sta Italija in Avstrija ponovno pričeli pogajanja za rešitev spora, ki pa na žalost še vedno ni zaključen. Resolucija poziva obe državi k mirni poravnavi spora.
Zanimivo je, da resolucijo različno tolmačita obe prizadeti stranki.
* * *
PAPEŽEVA BOŽIČNA POSLANICA. Papež Janez XXIII- bo letošnjo božično poslanico pi"ebral 21. decembra ob 20. uri Poslanico bo oddajala vatikanska radio-postaja s priključkom številnih tujih radijskih oddajnikov. Tudi polnočnico, ki jo bo Janez XXIII■ prebral 24. decembra v konzistorijalni dvorani Vatikana za diplomatski zbor, bo prenašal radio Vatikan.
•* * *
HRUSCEV KARA KAZAKSTANCE. Sovjetski ministrski predsednik Hruščev je v mestu Zelinogradu v Kazakstanu ostro pokaral sovhozovce in kolhozovce
zaradi zelo slabe letine. Povedal je, da so v letu 1961 zagrešili številne pogreške pri organizaciji kmetijskih pridelkov.
tf =» *
MIZERIJA V ZAHODNI NEMČIJI. Urad za delovska posredovanja in zavarovanja proti brezposelnosti je ugotovil, da je bilo v začetku meseca novembra na razpolago 550.000 delovišč, medtem ko je v istem času bilo manj kot 80.000 prijavljenih nezaposlenih. Ob istem času je štela Zahodna Nemčija okrog 30,000.000 zaposlenih ljudi, kar je za 600.000 več kot pred letom dni. In vendar lajajo vzhodnonemški komunisti, kakšna mize rja. vlada v Zahodni Nemčiji, naši komunisti pa so toliko premeteni, da tega laježa ne posnemajo.
* # *
AMERIKA DOBAVLJA TITU PŠENICO. Ameriška vlada je Titu izrazila svojo pripravljenost dobavati Jugoslaviji
500.000	ton pšenice proti plačilu. Jugoslavija je za takšno dobavo zaprosila že pred nekaj meseci, da bi na ta način izenačila potrošnjo z letošnjo slabo letino. Dobave so se zavlekle, ker se je Titu zelo ne-nevtralistično izražal o Združenih državah. Samo v tem letu pa je prejela Jugoslavija iz Amerike poljskih pridelkov v skupni vrednosti 64,000.000 dolarjev.
* # *
LUTHULI JE PREJEL POTNI LIST. Južnoafriško notranje ministrstvo je izdalo potni list Nobelovem\i nagrajenci Albertu Luthuli in njegovi ženi za potovanje v Skandinavijo.
* * *
FINSKA POD SOVJETSKIM VIJAKOM. Finski državni predsednik Kekko-nen se je pred dnevi vrnil iz Novosibirska, kamor ga je poklical - po vzorih Adolfa Hitlerja - Nikita Hruščev. Poklical ga je zato, ker ograža današnja Zahodna Nemčija največjo svetovno velesilo približno tako kot je pred četrt stoletjem ogražala Češkoslovaška Hitlerjev tisočletni raj h. Pota in cilji vseh diktatorjev se oblikujejo po istem kopitu. Finskemu narodu in njegovim voditeljem pa srce tako hitro ne pade v. hlače.
»Prepričan sem, da bo Finska ohranila svojo tradicionalno demokracijo tudi v primeru, če bi se vsa ostala Evropa obrnila h komunizmu, ker bi tako žeiel ves finski narod«.
Te ponosne in odkritosrčne je izrekel pred letom dni v zelo svečani obliki finski državni poglavar svojemu gostu Ni-kiti Hruščevu. Takrat je Hruščev priznal, da Finska s svojo zunanjo politiko znatno prispeva k ohranitvi in utrjevanju miru v Severni Evropi in na Baltiku. Podobne besede je verjetno Nikita poslušal iudi ob tej priložnosti - in pogumnih besed se diktatorji že načelno bojijo, zato so Finci Kekkonena nenaročeno pozdravili z vsem navdušenjem.
mo ječa ali beg, v izjemno ugod: nih primerih kvečjemu konfina-cija ali popoten in prisilen umik iz vsakega javnega življenja ter udejstvovanja.
Zaman bomo iskali takšno v* zorno komunistično državo. So: vjetska zveza ima svojega Stalina in njegove čistke. Pod Hrušče: vom pa je, zopet na nezako-nit način, izginil Berja. Ni ne duha ne sluha o mnogih ljudeh, ki so bili zelo blizu pokojnega diktatorja, ko je le ta umrl. No: benega procesa ni bilo. Kot bi jih požrle zemlja. So morda ve: deli preveč? So morda vedeli ce: lo kako in na čem je umrl Sta: lin? Značilno je tudi današnje polovično odkrivanje resnice. Edini krivci preteklosti so samo ljudje, ki niso po godu Hruščevu in njegovim pristašem. Menjali so se torej ljudje in morda ne: koliko metode, sistem pa je o: stal v bistvu isti.
Koliko krvi se drži komunistič: nih rok v Bolgariji, na Češkem, na Poljskem, v Vzhodni Nemči: ji, na Madžarskem! Ubiti so bili Masaryk, Petkov, Nagy. Povsod so znali vsakokratni oblastniki temeljito pomesti s svojimi na: sprotniki in tekmeci, tudi v last: ni stranki. Pri tem so se v obilni meri posluževali policije, zapo: rov, taborišč za prisilno delo in seveda »neodvisnih« sodišč.
Z vseh strani se napada Alba: nijo. Toda ali je ta v vsej tej druščini zares takšna izjema? V bistvu vendar samo posnema ko: munistične metode, le da se : morda zaradi njene zaostalosti : to dogaja nekoliko bolj grobo, tako nekako, kot je to delal Sta; lin tam sredi tridesetih let.
In jugoslovanski komunizem. Ni še pozabljena likvidacija de: setiisočev zajetih in vrnjenih protikomunističnih borcev, ki bi po vseh pravilih morali biti o: bravnani kot vojni ujetniki. Je t.l ta bratomoren pokol potre: ben in opravičljiv potem, ko je državljanska vojna že preneha: la? Pa kasneje, po prelomu s Kominformom? Ali ima Goli o? tok v Dalmaciji kaj zavidati zlo: glasnim taboriščem na sovjet* skem severu? In Djilasov pri: mer? Danes je ta človek sicer doma, a. z zavezanimi ustnii.
Tudi Kitajska ni izjema. Dožb vela je že nekaj valov čistk. Te? orija o »100 cvetlicah«, po k at e: ri naj bi na komunistični njivi lahko obstojata različna rnnenja, se je izkazala za navadno pote: gavš.čino, s kafer,o so izvabili iz skrivališč in navidezne pokoršči* ne tiste, ki niso odobravali Mao: tsetungove linije. Nato pa: lop po njih!
I ako je bilo povsod in tako ho ostalo. Komunisti se očitno za: man. trudijo, da bi rešili sv o j g nalogo tako, kot so si jo zasi& vili. Kar se je dogodilo v Sovjet? ski zvezi, kar se je dogodilo in se še dogaja v vsem komunistič: nem svetu ni samo slučajen po-jav, ni posledica slnčajno slabih voditeljev, temveč je posledica sistema kot takšnega. To je po: sledica totalitarnega značaja ko: munizn\a, ki ne priznava druge pravice kot svojo. Vse diktatv* re, še toliko bolj totalitarne, pa so vedno bile pravo nasprotje svobode in zakonitosti. Ne mo* rejo biti drugačne.
Edinjq pravilen in stvaren za-ključek je torej, da se je treba komunizmu odreči. Sistem kot tak je položil svoj izpit pred /go-(JLovijU) z negativno oceno. Srečo in blagostanje človeštva je treba iskati po drugi poti.
VESTI z GORIŠKEGA
Zanimanje slovenskih svetovalcev za potrebe in koristi ljudstva
Stauka na uišji srednji šoli
Kakor prejšnja leta, tako so tudi letošnjo jesen slovenski svetovalci dr. Sfiligoj, dr. Kacin in dr. Bratina, izvoljeni^ na listi z narodno lipovo vejico, predložili občinskemu odboru vrsto zahtev v korist občanov in našega ljudstva še posebej, ureditev ulic. pločnikov, poti in stranskih poti po vseh krajih občine, razsvetljave, asfaltiranja; poprava cerkev in postavitev ure na zvonike, ureditev pokopališč,postavitev javnih tehtnic, naprava kopališč in otroških igrišč, zgradba pokritega trga na debelo, ureditev primernega prostora za mali trg na drobno, zgradba prostora za zbiranje smeti in sploh vseh odpadkov ter njihova industrijska predelava za dosego bioloških gnojil, zgradba primernega prostora za korjere, avtomobile in mala motorna vozila, obnovitev avtobusnega prometa v Pevmo in na Oslavje ter drugo.
PEVMSKO IN PODGORSKO POKOPALIŠČE
Pokopališči v Pevmi in Podgori nista v redu, ker je zemlja silno vlažna, da ne rečemo naravnost mokra, in ju je zato treba kako drugače urediti. Prizadeto domače ljudstvo 'iz Pevme in Oslavja želi ohraniti pokopališče na sedanjem prostoru in bi rado videlo, da se ga samo razširi. Županstvo je že sklenilo ugoditi tej želji in je v ta namen volilo primerni znesek. Toda prefektura je sklep zavrnila, ker se mu je uprl provincialni zdravnik iz razloga, da zemljišče zadržuje vodo in se trupla ne razkrajajo, ali pa se razkrajajo zelo počasi, da ni moči uvesti rednega prekopovanja grobov vsakih osem odnosno deset let. Na ta način bi tudi morebitna razširitev sedanjega pokopališča zalegla le za nekaj let in potem bi nastala zopet potreba nove razširitve. Poleg tega, sta še dva druga razloga proti razširitvi sedanjega pokopališča in sicer-, ker leži v vasi in ker dvesto metrov naokoli ne bi bilo moči graditi stanovanjskih hiš, zaradi zakona, ki to prepoveduje.
Domači župnik čg. Rutar je že nekaj časa na tem, da bi se upoštevale in uresničile želje ljudstva. Zaradi tega se je dr. Sfiligoj že preteklo poletje začel zanimati za vprašanje in je v ta namen navezal stike z občinskim zdravnikom dr. Grego-čem, in s pristojnimi občinskimi uradi. Občinski zdravnik je izdelal podrobno pismeno poročilo o tej zadevi in zaključil, da mokrota zemlje ne dovoljuje, da bi se obstoječe pokopališče ohranilo in razširilo. Boljše bi bilo napraviti novo pokopališče doli na njivah blizu Soče, kjer je teren primeren, ker bi se trupla razkrajala v kakih osmih do desetih letih najpozneje.
Zadeva je tako prišla na sejo občinskega odbora, ki je sklenil pregled zadeve na samem mestu, kamor naj se povabi tudi naš svetovalec dr. Sfiligoj. Ta pa je seveda prosil, naj pride na samo mesto tudi župnik čg. Rutar.
Ogled in pretres zadeve na samem mestu se je izvršil v četrtek 23. t.m. potem ko je bil enkrat , ali dvakrat prej odložen z;aradi zadržanosti nekaterih odbornikov.
Na samem mestu se je ugotovilo, da bi ohranitev in razširitev pokopališča lahko prišla v poštev le do neke mere, če bi namreč napeljali visoko plast peska in gramoza in gradili kanalizacijo za odtok vode. Toda tudi to bi veljalo le za dogleden čas, ker se ljudstvo množi in množijo se tudi primeri smrti.
Udeleženci sestanka so si bili edini v tem, da je treba upoštevati želje domačinov, katere pa je treba primerno seznati in tudi z vsemi nedostatki in težkočami ter zakonskimi predpisi in jim povedati, da če bi zgradili novo pokopališče nekje doli blizu Soče, bi sedanje ostalo vsaj še za kakih 40-50 let. Po tem času pa bi na tem mestu lahko nastal ljudski vrt.
Ker ni v redu niti podgorsko pokopališče in ni na podgorskem področju primernega zemljišča za novo, misli županstvo, da bi Podgorcem lahko služilo pokopališče iz Ločnika.
Vprašanje je tako eno samo in bi se Oslavci, Pevmčanje in Podgorci morda zedinili za skupno novo pokopališče, kje sredi poti med Pevmo in Podgoro. Loč-niško pokopališče izgleda namreč preveč daleč od Podgore. Ohraniti je tudi nekak domači značaj pokopališča.
Zdaj je treba resno premisliti in odločiti kaj in kako.
Ohranitev pokopališča v Pevmi, sedanjega ali novega, je toliko bolj važna tud*, zato, ker mnogi naši ljudje želijo pokop svojih dragih v tem domačem kraju. Tudi ti naj spregovorijo svojo besedo.
Ker je občinska komisija že bila v Pevmi, je dr. Sfiligoj porabil priliko, da jo je opozoril na nujnost ojačenja javne razsvetljave in vprašal, ali odbor ne misli popraviti bližnjice iz Pevme do vojaške Kostnice in asfaltirati poti v Grojni, za kar slovenski svetovalci že dolgo prosijo. Svetovalec italijanske socialistične stranke je komisiji pokazal obcestni jarek, ki vsebuje umazano vodo in bi ga bilo treba pokriti. Vprašal je tudi, ali občina popravi pot iz kraja »Lenzuolo bian-co« proti meji, ki se je zaradi dežja ugreznila.
Odborniki so povedali, da je sklep ža ureditev bližnjice h Kostnici in asfaltiranje ceste v Grojni že sprejet. Podjetje g. Ernesta Makuca pa da ne more začeti
z delom pri bližnjici, ker se trije lastniki niso še odločili, da bi zadevo z občino uredili. Razsvetljavo pa bodo čimprej o-jačili. Zadevo poti na mejo so vzeli na znanje in tako tudi vprašanje jarka z umazano vodo. Ta poslednja zadeva je nekoliko kočljiva (že leta 1957 so se naši svetovalci potegovali za ureditev jarka), ker je tista cesta pokrajinska in bi prefektura ne odobrila občinskega sklepa za kritje stroškov. Na drugi strani pa so odborniki pripomnili, da bi umazane vode ne smel nihče spuščati v jarek.
Omeniti moramo tudi, da so naši slovenski svetovalci stavili pristojnemu občinskemu odboru nujni predlog za obnovitev avtobusnega prometa na Oslavje in nazaj. Tudi za to obnovitev se živo zanima čg. župnik Rutar. Pristojni odbornik je zagotovil, da je zadeva v preučevanju
Javno tehtnico so naši svetovalci že prejšnja leta zahtevali in 13. -novembra t.l. so stavili pismen predlog, naj se javna tehtnica postavi blizu pevskega mostu, ena pa tudi pri Rdeči hiši. Seveda bi bile potrebne še v drugih krajih, toda na omenjenih dveh področjih je potreba nujnejša.
O drugih predlogih slovenskih svetovalcev spregovorimo pa prihodnjič.
* * *
Gornje poročilo naj služi tudi kot odgovor »Primorskemu dnevniku« od nedelje 26. novembra, ki poroča da sta se odvetnik dr. Sfiligoj in čg. Rutar v Pevmi pridružila občinski komisiji. »Primorski dnevnik« je poročal kot da bi bila dr. Sfiligoj in čg. župnik Rutar nepovabljena gosta. »Primorskemu dnevniku« gre seveda za to, dela propagando PSI, to je »al Partito socialista italiano«.
Seje občinskega sveta
Tretjega novembra je goriški občinski svet razpravljal o resolucijah glede jedrskih eksplozij v Rusiji. Razprava je bila zelo živahna in komunisti so bili kot na zatožni klopi. Predlagali so dialektično sestavljeno resolucijo, da bi vsaj navidezno zlezli iz zadrege. Italijanski socialisti so jim hoteli pomagati s. svojo resolucijo, ki pa ni izrecno obsodila sovjetskih eksplozij. Zato sta propadli obe zaporedoma. Izglasovana je bila z glasovi naših treh slovenskih svetovalcev resolucija demokrščanov in socialdemokratov
Italija je največji proizvajalec filmov v Evropi. Velike težave pa povzroča že nekaj let filmski industriji - cenzura. Težave s cenzuro večkrat ogražajo tudi finančne interese. Cenzura je že večkrat povzročila pomembne gospodarske izgube. Filmsko cenzuro izvajajo v Italiji dve različni nadzorni oblasti: sodna oblast in ministrstvo za javne prireditve in turizem 2e večkrat se je zgodilo, da si obe oblasti v svojih sodbah nista bili soglasni.
Tak je bil primer s filmom Antonionija »II grido« (Krik). Tu je cenzura odrezala dobrih 200 metrov začetnega filma in je s tem povsem odpadla psihološka utemeljitev pohotniškega življenja glavnega junaka. Tako je celotni film dobil izključno erotično obeležje. S tem je postal film resnično nemoralen. Ali pa je primer filma režiserja Zampe »Anni facili« (Lahka leta), ki so ga sicer pokazali na beneški bienali, ni pa prejel izvoznega dovoljenja. Oblasti so se bale, da bi utegnilo prikazovanje novo poživljenega fašizma spraviti Italijo v tujini ob dobro ime.
Dogodki po svetu
KITAJCI PREBIRAJO STALINA. Nekaj tednov po drugi Stalinovi obsodbi s strani XXII partijskega kongresa v Moskvi, je kitajska komunistična partija naročila vsem svojim funkcionarjem, naj pridno prebirajo Stalinova dela in njegovo podobo izobesijo na vidnih mestih partijskih lokalov.
* # *
AMERIŠKI VSEMIRSKI PILOT. Pristojne ameriške oblasti so izbrale ameriškega mornariškega podpolkovnika Johna Glenna kot prvega Američana za poln'. okrog zemlje, ki ga bodo Američani opravili verjetno v začetku prihodnjega leta
* « *
POKAZAL JE TITOVCEM FIGO. Eden izmed vodilnih jugoslovanskih ekonomistov, NENAD POPOVIČ, je skupno z ženo in otroki zbežal v Združene države. Nenad Popovič je bil glavni posredovalec za nabavo stabilizacijskega posojila Jugoslaviji v znesku 275 milijonov dolarjev. Popovič je bil najprej ravnatelj Instituta za reparacije, nato šef Načrtovalne komi sije za Srbijo, zatem ravnatelj Mednarodnega monetarnega sklada, končno pa podguverner Narodne banke. Popovičev pobeg gotovo ne bo koristil novim titovskim naporom za mednarodna posojila, ki naj bi napolnila prazne titovske blagajne.
Ta je najprvo obsodila nečloveško početje sovjetske Rusije, nato pa izrazila željo za ukinitev jedrskega orožja.
Trinajstega novembra je svet razpravljal o pravilniku za lepljenje vseh vrst lepakov in ga odobril z večino glasov, trije slovenski svetovalci so se namreč vzdržali, ker niso v pravilnik vnesli nekega važnega po njih predlaganega določila v zadevi odgovornosti za trganje lepakov.
Ta dan je svet tudi izglasoval resolucijo za ohranitev goriškega letališča, ko ga je že vlada sklenila odpraviti z izgovorom, da ponoči letala ne morejo pristajati, ker letališče nima primerne priprave kakor ono iz Ronkov. •
V torek 28. novembra je svet najpre.’ volil člane mnogih komisij, nato pa rešil lepo število drugih zadev dnevnega reda
Dr. Kacin je bil izvoljen v odbor šolskega patronata, dr. Sfiligoj pa potrjen še naprej kot član komisije za »Dom počitka« (Casa di riposo).
Uvodoma se je na tej seji župan dr Poterzio spomnil trinajstih pilotov, ki so padli kot žrtev podivjanih črncev v kraju Kindu in z lepimi besedami počasti) njihovo mučeništvo. Zupan, odbor in svetovalci so počastili spomin trinajstih italijanskih letalcev z enominutnim molkom
Prepovedan ie bil tudi Bardemov film »Egosti«, v katerem niti španski cenzorji niso našli ničesar, kar bi utemeljilo prepoved. Claude Autant-Lara je italijanski cenzuri sploh trn v peti. Njegov film »Mož in hudič«, po Stendhalovem romanu »Le rouge et le noir« (Rdeče in črno) so najprej na kose razrezali, nato ga sploh prepovedali in zatem dovolili, vendar z izgubo dobrih 90 minut predvajanja, da ga končno spet prepovedo.
Vrsta »steriliziranih« filmov je zelo dolga. Z inozemskimi proizvajalci ne postopajo nič boljše kot z domačimi. Avtorji, režiserji in proizvajalci morajo upoštevait kup stvari. Ne velja izdelati samo moralno čistega filma. Treba je strogo paziti da pri tem ne trpi škodo ugled državne ekzekutive, oboroženih sil in policije, državne birokracije, justice, raznih verskih veroizpovedanj, družinskega življenja i t.d. Obdelava socialnih razmer cenzuri ni priljubljena.
Filmski kritik Domenico Tarantini je pred kratkim objavil knjigo o delovanju cenzure, v kateri pobija trditve oblasti da s svojim delom preprečujejo nemoralo v filmih. Ce bi temu res tako bilo, pravi Tarantini, bi odpor proti novemu cenzurnemu zakonu (lex Zotta) ne bil tako silovit.
V resnici so pred kratkim 24 ur stavkali v Rimu vsi tisti, ki imajo s filmom ka; opravka. V to ostro borbo se je vključil tudi italijanski tisk. Borba okrog novega zakona o filmski cenzuri, ki poteka v tem času v parlamentu, je v polnem teku. Osnutek zakona krščansko-demokrat-skega senatorja Zotte je že zapustil senat, v poslanski zbornici pa bo boj neprimerno ostrejši, kar nakazujejo že sami spre-minjevalrii predlogi. Pri tem pa čas hiti in če zakona do 31. 1. 1962. ne bodo spravili pod streho, se bodo sedanje cenzurne težave nadaljevale. Zakonski osnutek poslanca Zotte odobravajo vse desničarske skupine, vključno desno krilo krščanske demokracije, medtem ko so laicističre stranke demokratične sredine - republikanci, socialdemokrati in liberaroi - niti za niti proti. Skrajna levica pobija nov osnutek, komunisti v imenu popolno svobode umetniikeia ustvarjanja, m s pripombo, da tudi v Sovjstiji cenzure no poznajo (ali je po takih bedastih trditvah komunistov čudno, če danes komunistična baza Togliattiju očita, da ni vedel, kaj se v Rusiji dogaja? - op. ur.).
Dejanska nevarnost zaviranja demokratičnih svoboščin obstoja, in njena nevarnost je v tem, da cenzura izrablja svojo svojo oblast tudi na ideološkem področju, kar je v očitnem nasprotju s čl. 2!
Pretekli teden so zaradi urnika stavkali dijaki višjih srednjih šol s slovenskim učnim jezikom v Gorici. Stavkali so z izjemo enega vsi dijaki. Dijaki pravijo, da imajo vse šole z italijanskim učnim jezikom več odmora kot slovenske. Nekatere italijanske šole imajo po pet minut odmora med eno in drugo uro, med drugo in tretjo četrt ure, zaključek pouka pa ot enih in četrt popoldne. Prav gotovo pa imajo vse italijanske šole deset odnosno petnajst minut odmora med drugo in tretjo uro, zaključek pouka pa ob enih in četrt popoldne. '
Pred tem novim urnikom se je tudi na slovenskih višjih srednjih šolah pouk zaključil ob uri, kakor na italijanskih, z novim pa točno ob poldveh popoldne. Do predkratkim so slovenski dijaki imeli pc pet minut odmora med eno in drugo, med drugo in tretjo pa deset ali petnajst minut. Sedaj je petminutni odmor odpravljen, tako da imajo odmor samo po drug' uri.
Prosili so za urnik ki velja na italijanskih šolah, pa niso bili uslišani. Zato sc stavkali in prejeli opomin.
Toda ravnatelj se ni zadovoljil z opominom. Pretekli teden je sklical sestanek staršev, misleč da starši obsodijo dijake. Ker se to ni zgodilo, ampak so starši vprašali, zakaj mora veljati na slovenskih šolah drugačen urnik od italijanskih, zakaj ni ravnateljstvo sklicalo starše pred stavko in pred opominom, da bi po potrebi lahko vplivali na dijake, in zakaj
ustave, ker je rečeno, »da imajo vsi državljani pravico svobodnega izražanja«. Res pa je, da je v nadaljnem rečeno tudi še tole: »Izdana bodo zakonska določila, ki bodo onemogočala vsako kršitev nravstvenih določil.
Zaradi ostre konkurence ne prihaja v Italiji v poštev samokontrola filmske proizvodnje, zato se nasprotniki cenzurnega zakona potegujejo za ureditev kakršno poznajo v Avstriji, to je. da bi bil vstop v kinodvorane mladoletnim do 16 let starosti nedopusten.
Ce oblasti torej zanikajo ideološki nadzor cenzure, potem je zelo težko razumeti, kaj se je pripetilo filmu francoskega režiserja Autant-Lara:	»Tu ne tuera pas«
(Ne ubijaj!) saj je šlo v tem filmu zgolj za individualno vprašanje človeka, ki se upira splošni vojaški obveznosti in zato ni mogoče trditi, da bi bil film namenjen pacifistični propagandi. Kljub prepovedi je florentinski župan La Pirra predvajal film za nekatere ministre, politike in časnikarje. Zaman je obrambni minister Andreotti brzojavno grmel: »da je začuden in zagrenjen zaradi povabila. Kam naj to vodi, če se postavimo nad zakon in moralo...« 2upan La Pira je. odgovoril: »Povabilo je zgolj akt pozornosti Nobene javne predstave, zato tudi nobene ga prestopka zakonov. Film so odobrile katoliške oblasti, zato ne krši morale. Pričakujem, da se bo začudenje in zagreje-nosi že hitro spremenilo v dobro voljo.«
Urnik izpitov na univerzi
Pred dnevi ie rektor tržaške univerze sprejel delegacijo tržaških študentov, katerim je na postavljeno vprašanje zagotovil, da ni do sedaj sprejel nobenega ministrskega odloka o spremenitvi urnika februarskih izpitov.
Novica, da se bodo izpiti začeli takoj po božičnih počitnicah, se je razširila po vseh italijanskih univerzah. Nekateri vi-sokošolci so namreč zatrjevali, da namerava ministrstvo za prosveto odpraviti februarski izpitni rok, ker zaradi izpitov študentje ne hodijo na lekcije.
Churchill 87 letnik
V petek, 30. novembra je znani angleški statist, pisec zgodovinskih knjig iz II. svetovne vojne, Wiston Churchill slavil svoj 87. jubilej. Svoj rojstni dan je bivši ministrski predsednik praznoval v okolju svojcev. Med drugimi so bili navzoči njegova žena Lady Churchill, sin Randolph in garjava ovca Churchillove družine hči Sarah.
ne bi se pouk zaključil od poldrugi uri popoldne, se je ravnatelj hudo razburil Ob zaključku se je sicer zaradi tega o-pravičeval, toda dogodek je napravil na starše mučen vtis.
Naj imajo prav dijaki, ali vodstvo šole (zakon res pravi, da ima šolska ura šestdeset minut toda tudi na slovenskih šolah v Trstu traja pouk petdeset minut), starši bi. radi videli lep način pojasnjevanja in prepričevanja dijakov, saj šola ni vendar kaka vojašnica. Starši želijo tudi u-vedbo roditeljskih sestankov, ki bi take neprilike in nevšečnosti prav gotovo pre-preprečili.
Vesti iz Števerjana
Občinski proračun za leto 1962
Kakor smo že poročali v prejšnji »Demokraciji«, je števerjanski občinski svet na svoji zadnji seji odobril tudi proračun za leto 1962. Ta predvideva 5,915.189 lir dohodkov in 15,543.475 lir izdatkov, v občinski blagajni pa je še 8,251.269 lir, ki jih je uprava prejela v obliki državnih posojil. Kot je razvidno iz posameznih točk, prihodnje leto bodo potrošili nekaj več za vzdrževanje občinskih cest in za plačevanje šolskih postrežnic. Samo za ceste so določili 2,800.000 lir.
Proračun je bil sprejet skoraj soglasno saj se je od 15 svetovalcev vzdržal pri glasovanju le eden in še ta le zaradi ene same točke. To je najboljši dokaz, da proračun zadovoljuje v glavnem vse Stever-jance, če pa drugim ni všeč, naj se le tolažijo s kapljico dobrega »brica«.
Za nujno popravilo cest
Ker so zaradi večkratnega deževja ne-asfaltirane ulice v mestu in okolici spet v takem stanju, da je kretanje po njih včasih skoraj nemogoče, so naši občinski svetovalci ponovno govorili z odbornikom za javna dela in zahtevali, naj občina v najkrajšem času temeljito popravi vse pokvarjene ulice in naj se ne omeji le na posipanje gramoza, ker je to prava zguba časa i.n denarja.
Nihče ne more namreč prisiliti občinsko upravo, da asfaltira ceste, po katerih je treba prej urediti greznice, je pa vsekakor dolžnost iste skrbeti, da ne bodo prebivalci nekaterih mestnih predelov hodili stalno po vodi in blatu.
Kulturni večer
V ponedeljek 20. novembra je bil spet med nami gospod Vinko Zaletel, ki je tu na Goriškem že skoro povsod znan našim ljudem. Od časa do časa obišče namreč tukajšnje Slovence in vedno prinese ? seboj kaj zanimiviga v svoji popotni torbi
Tokrat je prinesel s seboj celo vrsto barvanih diapozitivov, ki jih je napravil med svojim precej dolgim bivanjem po Južni Ameriki. Od teh je prišel na vrsto le prvi del in tako smo se lahko seznanili s kraji, ki jih je gospod obiskal le mimogrede med svojim potovanjem po morju od Genove do Buenos Airesa, nato pa spoznali Argentino z vsemi njenimi zanimivostmi. in še posebej življenje slovenskih izseljencev, za katere je južnoameriška država postala nekaka druga domovina.
S posebnim veseljem je mogel človek ugotoviti, kako je naš izseljenec ostal tudi v tujini zvest svojemu rodu in svojemu jeziku. To bi moralo služiti kot opomin tistim tukajšnjim Slovencem, ki mislijo, da je zanje bolje, če zatajijo svojo narodno pripadnost.
Odnevi Mnotirolskih nemirov
Deželni poglavar južnotirolske ljudske stranke Magnago je pred dnevi naslovil na ministrskega predsednika Fanfanija, notranjega ministra Scelbo, pravosodnega ministra Gonello' in predsednika obeh zbornic italijanskega parlamenta brzojavko, v kateri zahteva objektivno preiskavo okoliščin, v katerih je umrl južnoti-rolski kmet Franc Hoefler. Kot znano je bil Hoefler v zaporu od meseča julija dalje in je pred dobrim tednom umrl v ječi zaradi možganske krvavitve.
Magnago zatrjuje, da je Hoefler svoje-časno ovadil nekatere funkcionarje, da so ga mučili med policijsko preiskavo. V svoji brzojavki se Magnago sklicuje na brzojavko z dne 21. julija, na katero ni prejel odgovora in s katero je zahteval, naj bi to in ostale zadeve preiskala parlamentarna komisija.
Medtem se je tudi Hoeflerjeva mati s posredovanjem odvetnika senatorja Sanda pritožila pri državnem pravništvu, da je izvedela o sinovi smrti šele iz časnikov. Nadalje ugotavlja mati, da ni bil njen sin v vsem življenju niti eno uro bolan Naproša državnega pravdnika tudi, naj preišče, ali ne obstoja kaka povezava med policijskim zaslišanjem in smrtjo njenega sina.
Italijanske oblasti so na materino zahtevo dovolile, da je bil k obdukciji pritegnjen tudi sodni medicinec prof. Holzer iz Innsbrucka. Prisoten pa je bjl tudi senator Sand. Obdukcijo so izvršili primarij prof. Casanova iz Bočna, sodni medicinec padovanske univerze, prof Franchini in bocenski zdravnik dr. Koellensberger Prof. Casanova je Hoeflerja zdravil v bolnišnici. Izid obdukcije do tega trenutka še ni znan.
VRNITE SLOVENSKO OBLIKO SVOJEMU PRIIMKU
Fašizem je uradno spreminjal slovenske'priimke v itali* jansko obliko. Po vojni imajo vsi, ki jim je bil priimek tako spremenjen, možnost in pravico zahtevati, da se jim povrne prejšnja slovenska oblika priimka.
Treba je samo nasloviti prošnjo na prefekturo in navesti datum in številko p ref ek turnega odloka, s katerim je bil pri* imek poitalijančen. Prošnji je treba priložiti italijanski držav= ljanski list in pa potrdilo o bivališču.
Pisarna dr. Sfiligoja v Gorici, ul. Garibaldi 9, je v tem oziru na razpolago vsakomur brezplačno.
Kdor želi pomoči, naj se zglasi v popoldanskih urah.
Navedene listine gredo na prostem papirju i>n. prošnja ter prefektur ni odlok, s katerim se prošnja reši, sta prosta vsake takse.
Filmska cenzura podžiga duhove
(Rimsko pismo)
STAVBE NA KOLESIH
»Caravan« pomeni v angleščini stanovanjsko vozilo; »caravanning« se pravi s stanovanjskim vozilom potovati po podeželju; »caravanners« pa so ljudje, ki živijo po stavbah na kolesih. Anglija ni samo proizvajalna, ampak tudi potrošna dežela stanovanjskih vozil. To ne samo zaradi izredno visokih najemnin in kondominijev, ampak tudi zato, ker so Angleži goreči ljubitelji narave. Tudi pozimi držijo odprta okna in vrata, ker so proti mrazu in vlagi izredno odporni. Prepih smatrajo Angleži za prijetno ohladilo. Med štirimi stenami pa so Angleži radi povsem samostojni, neodvisni in ne želijo, da tujci vtikajo nos v njihovo življenje. Poleg tega so Angleži skromni in nezahtevni ljudje. Za udobje jim zadostuje naslonjač pri odprtem oknu, časopis, tobak, čaj in konec.
Danes živi kakih 200.000 Angležev po stanovanjskih vozilih, medtem ko preživ^ lja nadaljnih 350.000 polovico leta po stavbah na kolesih.
Povprečno izdelajo v Angliji po kakih
50.000	caravanov letno. Večji del jih izvozijo. Ljudsko gibanje pripadnikov stanovanjskih vozil se je v zadnjem desetletju naglo razvijalo. Po drugi svetovni vojni, so si morali povratniki, tisti ki so jim bombe uničile dom in razni drugi pomagati na vse mogoče načine, da so prišli pod streho. Tako so kar čez noč nastala stanovanjska vozila. Lastniki takih vozil so si nekje v bližini mesta izbrali obširen travnik in zaenkrat tja namestili svoj premični dom. Pri vsem tem je seveda tudi špekulacija igrala določeno vlogo. Ce so si izbrali občinsko zemljišče, so morali računati s tem, da jih bodo kot cigane že kmalu zapodili.
Danes so se stvari precej spremenile Vrhovna organizacija vseh tistih, ki lm jo kakršen koli opravek s stanovanjskimi vozili, se imenuje »National Caravan Council«. Je to izredno stroga organizacija. ki si je ustvarila spoštljiv ugled pri tovarnarjih stavb na kolesih in tudi pri oblasteh. Tako je izposlovala, da se je vlada odpovedala prometnemu davku na stanovanjska vozila. V posameznih mestih, je preskrbela posebna »gradbišča«, napeljala vodo, elektriko, plin; izvršila kanalizacijo ter uredila pravni položaj lastnikov stanovanjskih vozil. Organizacija prireja razstave, se pogaja z občinami in državnimi oblastmi, je zagovornica vseh tistih siromakov, ki bi brez stanovanjskih vozil ostali brez strehe.
Za poklicne ljudi, za novoporočence, kakor tudi za ostarele zakonske pare, ki so jih otroci zapustili, vsi ti si lahko uredijo življenje enostavno in čim ugodnejše z nabavo stanovanjskega vozila. Tako imenovani »residential caravans« so do enajst metrov dolga in tri metre široka vozila, ki jih opremlja tovarna in dostavlja s pomočjo traktorjev naravnost na mesto, ki si ga je kupec izbral. Ko tako vozilo postavljajo na mesto, ga povežejo z vodno, plinsko in svetlobno napeljavo. Tako postane prav tako nepremično kot vsaka hiša, stane pa komaj eno tretjino. Letna najemnina za prostor - »stavbi-šče« znaša 20 do- 80 tisoč lir, kakršna je pač lega in površina, ki jo vozilo zavzema. Taka »stavbišča« imenujejo Angleži -parks. Udobnejši posedujejo trgovine, kavarne, restavracije, pa tudi pralnice, kopališča, igrišča in večkrat tudi večje skupne dvorane z igralnimi mizami, televizijskimi aparati, knjižnicami in kinematografi. Takoimenovani »Holliday
camps« se razprostirajo ob morski obali, kjer so na razpolago kopališča, kjer iz-posojujejo čolne in jadrnice in kjer je na razpolago tudi zdravnik, zobozdravnik in bolničarka.
Moderno stanovanjsko vozilo ni samo udobnejše in prostornejše od svojega prednika, ampak že močno sliči na pravo pravcato hišo. Na razstavi, ki poteka pravkar v Londonu »Caravan Exhibition« prikazujejo dvonadstropno stanovanjsko vozilo z udobnim notranjim stopniščem in spalnicami ter strešnim vrtičkom. Večina večjih stanovanjskih vozil je opremljena z okni ali steklenimi vrati, ki zavzemajo celotno širino. Večkrat se opirajo na balkone z železno balustrado.
Oglejmo pa si raje manjše, zelo okusno opremljeno stanovanjsko vozilo z 48 kvadratnimi metri stanovanjske površine (brez verande), ki stane okrog 2,500.900 lir. Stanovanje obstoji iz: 1) dnevne sobe, katere tla so pokrita z okusno preprogo. V sobi je nameščen salon, obstoječ iz kavča in dveh naslonjačev, mizice za kavo, okusnih knjižnih polic, omar, zaves, modernih svetilk, mizice za televizor in z modernim ogrevalcem, ki segreva celo stanovanje in dobavlja vročo vodo kopalnici in kuhinji; Ogrevalec je mogoče z nekaj gibi pretvoriti v odprt kamin. Iz dnevne sobe vodijo dvokrilna steklena vrata na prosto. 2) Spalnica s preprogami z dvojno posteljo, nočnimi omaricami za obleke in za perilo ter celotno raz-
svetljavo. 3) Otroška spalnica z dvema posteljama, nočno omarico, omaro za obleko in žimnicami. 4) S črnimi ploščicami obložena kopalnica z normalno belo kopalno kadjo, W.C. 5) Kuhinja z električnim štedilnikom, pomivalnikom, s segreto omaro za prte in prtiče, mizo za kuhinjska opravila ter s številnimi omarami s predali in jedilni kotiček z mizo in štirimi stolicami.
Poleg takih »residentials« in napol mobilnih stanovanjskih vozil obstojajo še stanovanjske prikolice, kakršnih so ob sobotah polne vse britanske ceste. Današnja izdelava prikolic odkriva prave čudeže zunanje in notranje arhitekture. Velika večina prikolic je opremljena tudi z miniaturno kopalnico.
Nadaljna vrsta so tako imenovani poklicni caravani. To so premične knjižnji-ce, volišča, poštni uradi, otroške klinike, denarni zavodi itd.
V najnovejšem času so iznajdljivi ljudje iztuhtali, da so caravani donosno investicijsko blago. Tako si zlasti starejši ljudje nabavijo s svojmi prihranki primeren »caravan«, vzamejo v najem cenen prostor nekje ob morju in oddajajo okusno opremljen caravan tedensko v najem. Cena najemnine približno 15.000 ,- 18.000 lir tedensko. Izgleda drago, pa je 5-6 člansko družino v primerjavi s hotelskimi cenami, kar ugodno. Upoštevati moramo prehranjevalne možnosti v lastni režiji, ki jih hoteli ne nudijo.
25-letnica Pirandelloue smrti
Svetovno znani romanopisec, novelist in dramaturg Luigi Pirandello se je redil v Girgentiju na Siciliji 28. junija 1867. Izhajal je iz bogate trgovske družine, ki je spadala med najuglednejše v tistih krajih. Najprej se je vpisal na realno gimnazijo, toda kmalu se je moral premisliti, ker ga znanstvene vede niso zanimale. Kmalu nato se je družina preselila v Palermo, kjer je nadaljeval svoje študije najprej na gimnaziji, nato pa na univerzi. Toda palermska univerza mu ni mogla dati tistega, česar je iskal. Odšel je zato v Rim, kjer pa se mu je zdelo, da so profesorji premalo izobraženi. Ker je vztrajno dokazoval profesorju latinske književnosti napačno metodo učenja, je bil izključen. Tedaj se je prepisal na univerzo v Bonnu, čeprav ni znal besede nemškega jezika. Tu je diplomiral ter postal lektor italijanske književnosti.
Kljub mladostnim poskusom je Piran-
SLOVENSKA PROSVETNA MATICA V TRSTU
Vljudno vabi na predavanje prof UMBERTA URBANIJA:
Vtisi mojega potovanja po Črni gori
v nedeljo 3. decembra ob 11. uri v društveni dvorani v ul. Machiavelli 22-11. Govornik bo proslavil tudi letoš-niega nobelovca prof. IVA ANDRICA. Sledilo bo čitanje odlomkov iz njegovih del.
BOJ ZA HIMALAJO
Meseca oktobra 1954 je bil indijski ministrski predsednik Nehru na obisku v Pekingu. V svojem pozdravnem govoru je Nehru govoril o dvatisočletnem prijateljstvu obeh dežel. »Naša skupna zgodovina « je dejal, »ne pozna konfliktov, ampak samo prijateljstva, trgovsko m kulturno izmenjavo,« Zbrane množice so gostu burno ploskale. Med razgovori s komunističnim ministrskim predsednikom Cuenlajem pa je Nehru omenjal, da je opazil v komunistični Kitajski tiskane zemljevide, na katerih so meje med obema državama napačne. Cuenlaj mu je zagotovil, da izvirajo ti zemljevidi še iz časa pred »osvobojenjem«, to je za časa Cangkajška.
Ni to bilo prvič, da so se Indijci pritožili pri Kitajcih zaradi takih pogrešnih zemljevidov. Ni bilo tudi zadnjič. Dolga leta so se vdajali iluzijam, da so zemljevidi nehote pogrešni. Res je, vsi ti zemljevidi so risani zelo površno. V eni točki pa soglašajo: indijski predeli vzdolž
3.000	km dolge indijske severne meje, v Himalaji, veljajo na teh zemljevidih kot kitajska področja.
Kar pa so Indijci smatrali za pogrešek, se je že kmalu izkazalo za bridko resnico Ti zemljevidi so izpričevali kitajske napadalne načrte. Medtem ko so Indijci spali spanje pravičnega, so jim kitajski komunisti pobrali ozemlje, ki je trikrat večje od Slovenije. Poleg tega pa zahtevajo kitajski komunisti indijsko ozemlje v površini 85.000 kvadratnih kilometrov na indijski severnovzhodni meji. Nadalje zatrjujejo neutešljivi Kitajci, da ni bila meja v Himalaji nikoli točno začrtana. Np, vse te zahteve je Nehru odgovoril zelo ostro. Zatrdil je, da so vse te sporne me-
je določene s pogodbami, s pridobljenimi pravicami in priznane že stoletja. Prav posebno velja to za himalajsko gorovje, katerega razvodnica je današnja meja.
Tako se postavljajo stvari med Indijo in Kitajsko v današnjih dneh. Dvatisočletno prijateljstvo se je skvarilo,, stoletni mir na himalajskem gorovju vznemirjajo kitajska reakcijska letala in stroji za gradnjo kitajskih strateških cest. Tu med Indijo in Kitajsko ni mogoče več govoriti o obmejnih sporih. Tu gre za imperialistične pohlepe Kitajske, gre za zavladanje vsem svetu. Nehrujeve besede so danes povsem drugačne. Pred kratkim je dejal: »Je to naš najresnejši problem v splošnem, tako danes, jutri in čez deset let.« Kakšni so daljni cilji Kitajske na himalajskem ozemlju? To je danes za Indijo najvažnejše vprašanje, kajti kitajska napadalnost v Himalaji in indijski odpor bosta prej ali slej odločali o usodi sto in sto milijonov Azijatov. Kakšni so torej ti kitajski tajni cilji?
Kdor bi na to vprašanje želel odgovora, bi moral prisostvovati sejam politbiroja v Pekingu. Čeprav so pekinški načrti skrivnost, niso ostali popolnoma tajni in bi jih lahko takole razvrstili:
1)	rdeča Kitajska ustvarja v Tibetu nai-večjo orožarno. V tem času je zaposlenih v Tibetu 500.000 kitajskih delavcev, ki gradijo 2.500 km dolgo železniško progo iz Lase v Peking. Prav tako gradijo obsežno cestno omrežje, ki izpareva proti Himalaji, proti Nepalu, Butanu in Indiji. V himalajsko gorovje so Kitajci izvrtal} globoke predore in vskladiščili ogromne količine orožja in municije. Ministrski predsednik Nehru se je še pred kratkim pritožil v Pekingu zaradi izjav kitajskih
častnikov v Tibetu, da bodo Kitajci že v kratkem vdrli v obmejna področja Nepala, Butana in Indije.
2) S takimi vdori želi Rdeča Kitajska Indijo predvsem zastrašiti in na ta način več tujega ozemlja.
3) Vzporedno s to akcijo poskušajo Rdeči Kitajci Indijo izolirati. Sosedna Burma je že nevtralizirana. Šestletni spor s Kitajsko o 200 km dolgi skupni meji so odpravili in kitajski vpliv je v tej deželi, ki šteje kakih 16 milijonov prebivalcev, čedalje večji. Tudi Nepal se z naglico približuje nevtralizaciji. To je stalno ogrožena država in se bo zato prej ali slej udala kitajskemu vplivu.
4) Rdeča Kitajska z vsemi sredstvi podpira komuniste po naštetih deželah in jih uri za petokolonce, ko bo ura napočila.
Vse to je Nehruja spametovalo in zato pridno obrača oči proti Zahodu, čeprav zaenkrat še v Titovi in Naserjevi družbi.
dello relativno pozno vstopil v literaturo. Leta 1901 je prvič izšel v nadaljevanjih pri nekem literarnem časopisu njegov roman »Izobčenka«. Od tedaj dalje je skoraj vsako leto objavil kako novo delo, vendar v začetku ni imel vidnih uspehov, ker se je zapletel v polemiko z DArenun-ziem, ki je tedaj kraljeval med italijanskimi književniki. Zagrizeni boj, ki ga je bojeval z D’Annunziem mu je le škodoval.
Leta 1910, ko mu je bilo triinštirideset let, je napisal svoje prvo odrsko delo. To njegovo delo je njegovim sodobnikom u-gajalo, kljub temu, da v tem delu še ne najdemo onega iskanja resnice, zaradi katerega je kasneje zaslovel.
V vseh svojim kasnejših delih, kot so »Henrik IV.«, »Sest oseb išče avtorja«, »Vsak po svoje« in drugih, se Pirandello poglablja v iskanje resnice. Razmišljanja tem vprašanju so ga privedla do zaki ka, da resnice ni, ali pa da je toliko resnic, kolikor je ljudi. Morda je ta trditev najbolj opazna v drami »Sest oseb išče avtorja«. Pirandello je kmalu prišel do spoznanja, da ga zanikanje od vsega človeštva priznanih vrednot sili v kaos in zato je iskal poti, da bi se rešil in našel izhod iz svoje filozofije. Izhod mu pomeni umetnost. Zato je torej za Pirandella umetnost edina večna resnica, v katero mora človek verjeti, da se reši. V zadnjih delih je vedno bolj poglobil to svojo zamisel v delih, katerim je dal mistične probleme.
Pirandello je dal italijanskemu, evropskemu in svetovnemu gledališču nove poglede v odrsko umetnost, kajti njegova dela so pravi mejniki v zgodovini gledališča.
Zaklenjeno brez ključavnice
Veliko švedsko podjetje Ericsson je dalo na trg nov patent, ki je nekaj novega v tehniki varnega zapiranja vrat. Izumitelj ključavnice brez ključev, znani švedski inženir Krantz iz Stockholma, je svoj izum opremil s številčnico, podobno tisti pri telefonskem aparatu. Na njej si lastnik hiše oziroma stanovanja izbere petštevilčno kombinacijo, s katero se vrata zaklenejo oziroma odklenejo, točneje: šele izbrana številčna kombinacija sproži električni sistem ključavnice.
Trapistovski sir zopet na prodaj
Po 17 letih bo Titova Jugoslavija po zaslugi pogodbe, ki je bila sklenjena med katoliškimi menihi in komunistično oblastjo, spet izdelovala predvojno tako znamenit »trapistovski sir«.
Ta sir so pred vojno izdelovali trapisti v nekem samostanu pri Banja Luki in to po nekem tajnem receptu ter z zaščitnimi znakom »Marijin križ«. Izvažali so ga v številne evropske in izvenevropske dežele Po vojni so menihom odvzeli zemljo in živino in tako izpodrezali vsako zasebno si-rarsko delavnost. Končno so po 17 letih sprevideli svoje zmote, kar so storili že
Avtomobil za zapitnino
Na letališču ameriškega mesta Buffalo se je pripetil naslednji dogodek. Edward Parence, nosač na tem mednarodnem letališču je spremil k letalu starejši novo-zelanski par, se pobrigal za njuno prtljago ter jima nato hotel izročiti ključe avtomobila. Novozelandec pa je ključe odklonil z besedami: »Kar obdržite si jih z avtomobilom vred. Midva imava doma tako in tako še dva, od katerih bova morala enega prodati, ker sva sama.« Parence je sprva komaj verjel, da prav sliši, nato pa se je nasmejan odpravil k avtomobilu, ki je najvišja napitnina, kar jih je v svojem življenju prejel, saj je avtomobil vreden nad petsto dolarjev.
Koledar Svetogorske Kraljice
Stenski koledar »Svetogorska Kraljica« za leto 1962 v trobarvnem tisku je izšel v Trstu. Dobi se v slovenskih knjigarnah v Trstu in v Gorici in na Upravi revije »Svetogorska Kraljica v Trstu - ul. Rapi-cio 3-1. — Peter Flander.
na mnogih drugih področjih.
"■»■■■■■■■■lillllllllllllinil«
POD ČRTO
NOBELOV NAGRAJENEC IVO ANDRIC
Iz romana „Na Drini most"
Najbolj pretresljiv prizor v romanu »Na Drini most« je popis usmrtitve na kolu srbskega kmeta Radisava, ki so ga turške oblasti prijele, ko je ponoči rušil ogrodje mostu in so ga Turki zato obsodili zaradi »sabotaže« na najstrašnejšo smrt.
Ko so Radisavu ukazali, naj leže, se je za trenutek obotavljal, nato pa se je, ne da bi se ozrl po ciganih in biričih - kot bi jih ne bilo tam - skoraj zaupno, kot da je kak njegov najbližji, približal Plev-Ijanu in mu tiho in zamolklo dejal: »Slišiš, pri tem in onem svetu te obvezujem, stori dobro in me prebodi, da se ne bom mučil kakor pes.«
Plevljan se je zdrznil in zavpil nanj, kot da se brani tega preveč zaupnega načina razgovora:
»Marš, Vlah! Saj si vendar tak junak, junak, da si cesarstvo podiral, zdaj pa tu kakor ženska prosjačiš. Tako se bo zgodilo, kakor je ukazano in kakor si zaslužil.«
Radislav je še globlje povesil glavo, cigani pa so pristopili in mu začeli slačiti suknjič in srajco. Na prsih so se prikazale rane od verig, vse v mehurjih in rdeče. Kmet ni nič več spregovoril, ampak je legel z obrazom proti tlom, kakor so mu veleli. Pristopili so cigani in mu najprej zvezali roke na hrbtu, potem so mu okrog členkov vsake noge zadrgnili vrv. Potegnili so vsak k sebi in mu široko razkrečili noge. Ta čas je Merdžan položil kol na dva kraka, okrogla kosa lesa, tako da 'je prišla konica kmetu med noge. Potem je potegnil izza pasa kratek, širok nož, •pokleknil zraven stegnjenega obsojenca in se nagnil nadenj, da bi mu med nogami prerezal suknene hlače in naredil večjo luknjo, skozi katero bodo potiskali kol v telo. Na srečo je bil ta najstrašnejši del
rabljevega opravila gledalcem neviden. Samo toliko so videli, da je zvezano telo zaradi kratkega in neopaznega reza z nožem zadrgetalo, se dvignilo do pasu, kot bi hotelo vstati. In še tisti trenutek zopet omahnilo in topo udarilo po pod-nicah. Brž ko je cigan to opravil, se je pognal, pograbil leseni bat s tal in začel z njim z lahkimi, odmerjenimi udarci nabijati po zdolnjem, topem koncu kola. Po vsakem udarcu je malce postal in opazoval najprej telo, v katerega zabija kol, potem pa cigana in ju opominjal, naj vlečeta počasi in enakomerno. Telo razkrečenega kmeta se je treslo samo od sebe; ob vsakem udarcu z batom se mu je hrbtenica zvijala in grbila. Toda vrvi sta ga nategovali in ravnali. Na obeh bregovih je vladal tak mir, da si razločno slišal vsak posamezni udarec in njegov odmev nekje v strmem bregu. Tisti, ki so bili najbliže, so lahko slišali, kako udarja človek s čelom po podnicah, razen tega pa še drugi, nenavadni glas: to ni bil ne stok ne krik, ne zadnji zdihljaj, ne kakršen si bodi človeški glas, razkrečeno in mučeno telo je dajalo glas, ki je bil podoben škripanju in krohotu, prav kakor plod, kadar ga mendrajo, ali les, ko ga kdo lomi. Po vsakem drugem udaicu je cigan stopil k raztegnjenemu telesi, se pripogibal in gledal, če ce i.oi zasaja v pravo smer; ko se je prepričal, da ni poškodoval nobenega važnega dola v notranjosti telesa, se je vrnil in nadaljeval z delom.
Vse to se je slabo slišalo in še slabše videlo z brega, toda vsem so se tresle noge, obrazi so jim bledeli in prsti na rokah so jim postajali mrzli.
Na mah so udarci prenehali. Merdžan je opazil, da se mišičevje na vrhu desnih pleč nateguje in koža dviga. Brž je pristopil in na tistem nabreklem mestu zarezal v obliki križa. Začela je teči ble-dičasta kri, najprej slabotno, potem pa čedalje močneje. Se dva ali trije udarci, lahki in oprezni, in na razrezanem mestu je pokukala z železom okovana konica
kola. Udaril je še nekajkrat, dokler ni konica dosegla desnega uhlja. Človek je bil nataknjen na kol, kakor jagnje na raženj, samo s to razliko, da mu konica ni molela iz ust, ampak iz hrbta, in še s to, da mu kol ni občutneje ranil ne črevesja, ne srca in ne pljuč. Takrat je Merdžan vrgel od sebe bat in pristopil. Ogledal si je nepremično telo,izogibajoč se krvi, ki se je cedila iz ran ondi, kjer je kol stopal v telo in iztopal iz njega, in ki se je v majhnih lužicah nabirala na podnicah. Dva cigana sta obrnila otrdelo telo na hrbet in mu začela privezovati noge h kolu. Medtem je Merdžan pogledal, če je človek živ in pazno opazoval ta obraz, ki se je na lepem napihnil in postal širji in večji. Oči so bile široko razprte in nemirne, trepalnice nepremične, usta odprta in obe ustnici vsi trdi od krča; med njima so se belo svetlikali stisnjeni zobje. Posameznih ličnih mišic človek ni mogel več premikati; zato je bil njegov obraz podoben maski. Srce pa je zamolklo bilo in pljuča so se premikala v kratkih in podvizanih sunkih. Tista dva cigana sta ga začela postavljati po-koncu kakor koštruna na ražnju. Merdžan je vpil nanju, naj pazita, da ne bi telesa preveč pretresla; in sam je pomagal. Spodnji, debelejši konec kola so vtaknili med dva stebriča in ga pribili z velikimi žeblji, potem so ga z zadnje strani v isti višini podprli s kratkim krepelcem, ki so ga prav tako pribili v kol in za tram odra.
Ko je bilo tudi to opravljeno, sta se cigana odmaknila in se pridružila biričem, človek na kolu pa je na tistem praznem prostoru ostal sam, dvignjen za cela dva vatla, vzravnan, z izbočenimi prsi in do pasu nag. Od daleč je gledalec samo slutil, da je vanj zasajen kol, h kateremu so privezane noge v členkih, medtem ko ima roke zvezane na hrbtu. Zato se je zdel ljudem podoben kipu, ki visi v zraku tik na robu odrov, visoko nad reko.
Hrup in valovanje sta zajela ljudi na obeh bregovih. Nekateri so gledali v tla,
drugi so urno odhajali domov in se niso nikamor ozrli. Največ jih je nemo gledalo to nenaravno trdo in vzravnano, v praznino pomaknjeno človeško postavo. Strah jim je gomazel po črevih in noge so jim postajale otrple, pa se niso mogli premakniti niti odvrniti oči od tega prizora. In med temi prestrašenimi ljudmi je hodila tudi nora Ilinka; vsem je gledala v oči in si prizadevala, da se srečf, s pogledom vsakogar in da v njem prebere in odkrije, kje sta njena žrtvovana in pokopana otroka.
Takrat so se Plevljan, Merdžan in še dva biriča znova približali obsojencu in si ga začeli od blizu ogledovati. Po kolu je tekel le slaboten curek krvi. Človek je bil živ in pri zavesti. Lakotnice so se mu dvigale in spuščale, žile na vratu so bile, oči je obračal počasi, toda neprenehoma. Skozi stisnjene zobe se je oglašalo zateglo režanje, pa je bilo težko razumeti posamezne besede.
»Turki, Turki...«, je stokal človek na kolu, »Turki na mostu... da bi kot psi pocrkali, kot psi pomrli!...«
Cigana sta pobrala svoje orodje in vsi so se skupaj s Plevljanom in biriči napotili čez odre na breg. Ljudje so se umikali pred njimi in se začeli razhajati. Le dečki na visokem kamenju in golih drevesih so še nekaj čakali, in ker niso vedeli kdaj je bilo vse končano in kaj jf) dovolj, so čakali, kaj se bo zgodilo s čudnim človekom, ki plava nad vodo kot bi bil v skoku obvisel.
Plevljan je stopal'k Abid agi in sporočil, da je vse točno in dobro opravljeno, da je obsojenec živ; upati je, da bo še živel, ker mu drobovje ni načeto. Abid aga mu ni nič odgovoril, niti s pogledom ne, samo z roko je zamahnil; nato je dal z roko znak, naj mu priženejo konja, potem pa se je začel poslavljati od To-sun efendije in mojstra Antonija. Vsi so se začeli aazhajati. S trga se je slišalo, kako glasnik razglaša, da je sodba izvršena in da prav taka ali pa še hujša kazen čaka vsakogar, ki bi storil kaj takega.
Plevljan je stal na planjavi, ki se je naglo praznila, in ni vedel, kaj bi počel. Strežaj je držal konja in biriči so čakali na ukaz. Čutil je, da bi moral nekaj reči, pa ni mogel zaradi silne razburjenosti, ki je šele sedaj začela naraščati v njem in ga viharila, kakor da bi hotel zleteti. Sele sedaj se je zavedal vsega tistega, o čemer prej, ko je imel opravka z izvršitvijo sodbe, ni utegnil niti premišljevati. Sele sedaj se je spomnil Abid agine grožnje, da ga bo živega nataknil na kol, če se mu ne posreči ujeti krivcev. Ubežal je tej strahoti, toda za las, zadnji trenutek. Tisti tamle na odru si je na vso moč prizadeval, ponoči in zahrbtno, da bi se kaj takega zares zgodilo. Toda glej, pripetilo se je narobe. Ze sam pogled na tega človeka, ki je še živ in takole nataknjen in potisnjen nad reko, ga je navdajal z grozo in hkrati z neko bolno radostjo, ker ni njega doletela taka usoda, in ker je njegovo telo nedotaknjeno, prosto in gibčno. Ob tej misli mu je nehote spreletelo prsi nekaj vročega, šinilo po nogah, po rokah in ga naganjalo, naj hodi, se smeje in govori, da bi samega sebe prepričal, da je zdrav, da se lahko prosto premika, da govori in da se glasno smeje, da če hoče, poje, ne pa da reže bruha s kola onemogle kletve, čakajoč smrti kot edino srečo, ki ga še lahko doleti. Roke se same od sebe premikajo, noge same od sebe plešejo, usta se sama od sebe odpirajo in iz njih sili krčevit smeh in same od sebe tečejo obilne besede:
»Ha, ha, ha! Radisav, vila iz gorš, zakaj si postal tako trd? Zakaj ne spodkopavaš mosta? Zakaj se režiš in stokaš? Zapoj, vila! Zapleši, vila!«
Biriči so presenečeni in zbegani gledali, kako njihov starešina pleše z razprostrtimi rokami in kako se popevaje davi in duši od smeha, od čudnih besed in bele pene, ki mu vedno močneje sili iz oheh kotov ust. Celo njegov konj. rjavec, ga je od strani obmetaval s plašnimi pogledi.
JUŽNOTIROLSKI SPOR
Nova pola manjšinske politike
(Bocensko pismo)
TRŽAŠKI PREPIHI
Pred Združenimi narodi je ostalo vpra sanje Gornjega Poadižja, t.j. Južne Tirolske spet nerešeno. Vzrok: trmasto vztrajanje na olesenelih stališčih in pomanjkanje prožnosti na obeh straneh Iz naslednjega bocenskega pisma pa je razvidno, da so zasebne pobude za razbistritev pojmov lahko zelo koristne tudi zato, ker taka obravnavanja ne veže uradna okostenelost. Pobuda lista »II Mulinon iz Bologne bi bila vsekakor koristna tudi na našem področju.
Zadnje desetletje je skoraj vse politične prireditve in vprašanja glavnih organizacij, ki se ukvarjajo z južnotirolskim vprašanjem, navdihovalo z nacionalno pristranostjo in celo nestrpnostjo. Na em strani, južno od Južne Tirolske so pripadniki večine kaj pogosto demonstrirali proti germanizmu, ki je v preteklosti prodiral v vseh smereh. Na drugi strani so vžigali severno od Južne Tirolske osvobodilna gibanja, ki vsaj na tem ozemlju spadajo v zgodovino. Na eni in drugi strani pa tudi na samem Južnem Tirolskem še nobena neuradna organizacija ni prišla na misel, da bi mirni in trezni razgovori med kvalificiranimi zastopniki obeh strank z osvetljitvijo posameznih stališč utegnili biti koristni za obe strani. Do takega sestanka in koristnih razgovorov pa je na srečo prišlo v prvih dneh prejšnjega meseca.
Zazluga, ki je privedla do medsebojnih stikov pripada listu »II Mulino«, ki izhaja v’ Bologni. Je to levičarsko-liberalno usmerjen list z evropeistično tendenco. Uredništvo sklicuje vsako leto svoje sodelavce in prijatelje na sestanek, kjer \ prijateljskem razgovoru obravnavajo aktualna politična, socialna ali gospodarska vprašanja. Letos so izbrali Bočen. Zaradi zelo zanimive teme, ki je bila letos na tapetu »Politika za Južno Tirolsko«, so število povabljencev znatno povečali, vabila pa so sestavili dvojezična. Sestanka se je v plenarni dvorani bocenske dežele udeleževalo kakih dve sto pripadnikov političnega, kulturnega in gospodarskega sveta iz Italije, Avstrije, Švice, Nemčije in Belgije. Razpravljali in debatirali so šestnajst ur v italijanščini in nemščini.
Silvius Magnago, predsednik Južnoti-rolske ljudske stranke (SVP) je bil v svojem otvoritvenem referatu precej zmeren. Med drugim je dejal: »Posebna določila za manjšine, ki jih vsebuje tako imenovani pariški dogovor za Južno Tirolsko iz leta 1946 in tudi italijanska ustava iz, leta 1948, niso nikakšni privilegiji. Ta določila so zgolj sredstvo manjšine za osnovno enakopravnost z italijanskim državnim narodom. Tako bi bilo mogoče v Bocenski pokrajini priti do soglasja na zelo važnem področju javnih nameščenj le s posebnimi določili o primernem raz merju med državljani nemškega in italijanskega jezika. Južno tirolski uradnik«, je dejal Magnago, »je efektivno enakopraven s svojim italijanskim kolegom le, če mu je zagotovljena pravica, da opravlja svojo službo na lastnem narodnostnem območju, Samo po lastni prošnji bi ga smeli premestiti v kako drugo pokrajino. Obstoječi statut o samoupravi ne more izpolnjevati svojega namena, če ni obrambe in samouprave nemške jezikovne skupnosti. Do tega spoznanja so se dokopali tudi številni Italijani, kajti skoraj vse kompetence ležijo izven območja Bocen-eke pokrajine, in so tako v rokah regionalne dežele Trentino-Alto Adige z italijansko govorečo večino. V bodoči deželni avtonomiji, bi morale biti utemeljene garancijske pravice za vse narodnostne skupine, tako za italijansko kot tudi ladinsko.
(Nadaljevanje s I. str.)
želi. V primeru Kube, dovolite, da orne- j nim, da je Castrovo revolucijo spočetka podpirala velika večina Kubancev. Ko je Castro vodil revolucijo, je bil rečeno, da bodo svobodne volitve in da bo zavladala svoboda za ljudstvo. Toda Castro ni spo štoval svojih obveznosti. Dokler ne bo sedanja kubanska vlada dovolila svobodnih in poštenih volitev, ne bo mogla trditi, da je za njo večina ljudstva. In prav v tem je naš spor s Kubo. G. Jagan je bil pred časom izvoljen za predsednika britanske Guajane. Je marksist, toda Združene države njegovi izvolitvi ne ugovarjajo.« Na te besede predsednika Ken-nedy-ja Adjubej ni imel kaj odgovoriti
Glede vprašanje Berlina je Kennedy med drugim dejal: »Ne mislimo ostati v Zahodnem Berlinu, če prebivalstvo tega ne bo hotelo. Toda prebivalstvo hoče, da ostanemo. Ko bodo Berlinčani sklenili, da nas nočejo več, bomo odšli. Toda dokler bodo nasprotnega mnenja, mislim, da morajo pravice, ki nam pripadajo na podlagi podpisanih sporazumov, ostali v veljavi. Upam, da bo Sovjetska zveza to razumela in sprejela načela svobode gibanja blaga in ljudi v obeh smereh. V nadaljnem je Kennedy Izjavil, da Združene države ne mislijo priznati Vzhodne Nemčije kot suverene države, ker so proti razdeljeni Nemčiji. Povedal je nadalje da poseduje Zahodna Nemčija komaj 9 divizij, brez jedrskega orožja fn zato ne vidi vzrokov, s čem naj bi današnja Nemčija predstavljala grožnjo za Sovjetijo. In
Bocenska učiteljica, Lidia Menapace, članica KD, ki je znana zagovornica po-mirjenja med Italijani in Nemci, je ugotovila, da italijanska javnost ne pozna preteklosti in sedanjosti na Južnem Tirolskem. Tej javnosti tudi primanjkuje, objektivno znanje pravne strani takoime-novanega pariškega dogovora. V ostalem se je edina žena predsedstva goreče zavzemala za avtonomistično misel, seveda ne da bi pri tem pozabila na velike težave in posledice, ki nastajajo pri tako močno izrazitem centralističnem državnem ustroju kot vlada v Italiji.
Centralizem so mnogi italijanski govorniki označevali kot veliko zapreko za demokratično samoupravo in poudarjali, da je južnotirolski problem pravi kamen pre-iskušnje italijanske demokracije. Res je. so zatrjevali, zgodovinski razvoj je v Italiji federalizem oviral. Altiero Spinelli. zelo goreč bojevnik za federalistično urejeno Evropo, je na veliko zgražanje marsikaterega italijanskega južnetirolskega nacionalista zaklical: »Brennerska meja ni sveta.« Spinelli je zatrdil, da ni za spreminjanje mej, ampak polagoma bi se morali dokopati do naddržavne skupnosti) nacionalizem bi morali enkrat za vselej odpraviti. Pozval je Južne Tirolce, naj se povežejo z naprednimi in ne z reakcionarnimi Italijani, sami pa naj se enkrat za vselej otresejo rasizma.
Eni in drugi so si z vnemo brali levite, Bruseljski univerzitetni profesor Goriely je bil naravnost presenečen s kakšnimi zastarelim patosom Italijani govorijo o vojaških tradicijah, slavi in domovini. (Pobudo za to so mu nudili verjetno številni plakati, ki so jih nalepili za proslavo »dneva oboroženih sil«). Tudi med Južnimi Tirolci mu marsikaj ni ugajalo. Odkritosrčno je vprašal predsedstvo Južnotirolske
Maršal postavlja v
V Beogradu so 27. t.m. zaključili III. plenum centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Josip Broz Tito se jf tudi ob tej priložnosti točno držal vrhunskih komunističnih načel, to se pravi samohvale najvišjih oblastnikov in istočasnega zmerjanja srednjih in nižjih kadrov.
S posebnim poudarkom se je Hruščevu pohvalil, da krepko drži v rokah s pomočjo komunistične partije vse jugoslovansko javno življenje in da se bo diktatura v bodoče še poostrila. Napovedal je razne ukrepe proti slabostim in pc.manj-kljivostim.ki bodo strogo obvezni za vse partijske pristaše. Ugotovil je naraščanje nepravilnosti številnih komunistov na ' d-govornih mestih. Ostro se je obregnil <:’c tiste, ki so mnenja, da bi po demokratičnih načelih morala državo upravljati tista stranka, ki ima največ članov, to je Socialistična zveza delovnega ljudstva. S tem je Tito priznal diktaturo komunistov v državi. Komunistična partija je in ostane v državi privilegirana kasta. To resnico je Tito spletel s številnimi frazami takoimenovanega »negovanja pravega lika komunista«.
Tito je ostro ožigosal podjetja in njihove voditelje, ki da se zanimajo samo za povišanje plač. za dviganje cen proizvodnje in divjo medsebojno konkurenco. Govoril je o zapravljanju ljudskega premoženja, popolnoma pa je pozabil pri tem povedati, koliko ljudskega premoženja je zapravil on sam s svojimi razkošnimi po-
se je dodal: »Dokler bodo zahodnonem-ške sile pod nadzorstvom 15 držav, od katerih nobena ne želi vojne, je že samo to dejstvo dovoljna garancija za varnost vseh.«
* # *
Zaradi pomanjkanja prostora smo iz intervjuja zabeležili le najvažnejše. Pripominjamo pa, da je razgovor v celoti objavil dnevnik »Izvestja«, medtem ko sc drugi listi izpustili vse neugodne Kenne-dyeve pripombe o Sovjetiji. Ta intervju je ponovno dokazal silno moralno premoč demokracije nad diktaturo. In to so razumele ljudske množice po prostrani Rusiji in po satelitskih deželah, v kolikor niso radijskih oddaj motili tisti, ki imajo slabo vest. Po vsej Jugoslaviji je intervju sprožil velikansko zanimanje in komentiranje Tako so nam zagotovili nekateri Tržačani, ki so preživeli nekaj dni v Ljubljani in Zagrebu.
Seja širšega odbora SDZ
V nedeljo 19. nov. se je v ul. Machiavelli 22.11. sestal širši odbor SDZ. Odborniki so razpravljali o važnih vprašanjih naše manjšine na tem ozemlju in o rače-nh, ki naj vodijo slovensko manjšin'' pri uresničevanju slovenskih pravic. Razpravljanje je bilo zelo živahno in izredno koristno.
Na dnevnem redu so bila tudi nekatera organizacijska vprašanja, ki pa so jih :a-radi pomanjkanja časa odložili na prihodnjo sejo.
ljudske stranke: »Ali Južnotirolska ljudska stranka lahko priseže, da se je znebila velenemških sanj?«
Na kulturnem področju se obrambna pozicija Južnih Tirolcev izraža tudi v tem, »da se vse, kar prihaja iz juga - pa četudi je dobro - odklanja«. Tako je poudaril južnotirolski kulturni asesor Zelger.
Nihče ni pričakoval, da bo zasedanje pokazalo patentni recept za reševanje južnotirolskih vprašanj. Po volji prirediteljev, naj bi se na sestanku slišala različna mnenja in o njih naj bi se tudi raz7 pravljalo. Ta mnenja bi bila lahko koristna bocenskim strankam, rimski južnotirolski komisiji in javnemu mnenju. Južni Tirolci so lahko vsekakor zadovoljni, saj to ni bila samo prva prireditev take vrste, ampak prava italijanska demonstracija za Južno Tirolsko.
V soglasno sprejetem poročilu prezidija zborovanja (prezidij je sestavljen iz štirih italijanskih in iz enega nemško govorečega člana), je rečeno: »zaželjeno je, da se s polnim spoštovanjem pariške pogodbe in ciljev, ki si jih je postavila, nudijo prebivalstvu Bocenske pokrajine s spremembami obstoječega samoupravnega statuta tista zakonodajna in upravna pooblastila, ki so potrebna za ohranitev nemške narodnostne skupnosti in ki istočasno jamčijo za demokratično sožitje, za kulturni in gospodarski razvoj vseh tu živečih narodnostnih skupin.«
Pri vsem tem je zanimivo, da se z izvajanji niso zadovoljili niti skrajni levičarji, saj je komunist Mattioti zatrjeval, da so na Vzhodu nemško prodiranje sicer zaustavili, zato pa da se je usmerilo proti jugu. Novofašist Mittolo pa je sploh podvomil, da živi na Južnem Tirolskem strnjena nemška manjšina.
tovanji, ki po svoji zapravljivosti prekašajo vse svetovne kapitaliste.
Plenum se je ukvarjal tudi z nekaterimi mednarodnimi vprašanji in tudi z XXII. kongresom boljševiške partije v Kremlju. V vseh teh vprašanjih se je brezkompromisno postavil na kremeljsko stališče ter ocenil XXII. kongres »za važen prispevek k napredku socializma«. To stališče je dva dni pred tem izrekla tudi tržaška neodvisna socialistična zveza, seveda po naročilu Zveze komunistov Jugoslavije.
Komunisti so v težkih škripcih
Po XXII. kongresu boljševiške partije so med preprostim članstvom nekaterih zahodnoevropskih komunističnih partij pričela resna negodovanja z očitki, da so poglavarji za časa Stalina tiščali glave v pesku in niso ničesar slišali in ničesar videli, kaj se je dejansko dogajalo v deželi socialističnega raja. Zahodnoevropski veljaki KP so romali v Rusijo, ko pa so se vrnili, so prinašali s seboj polna usta lažne hvale, resnico pa so prav tako dosledno zatajevali. Med takimi romarji so bili iz naših krajev tudi nekateri Slovenci. Tržaško »Delo« je premno-gokrat obdolževalo »Demokracijo« pretiranih in celo neresničnih vesti, ki jih je in jih bo »Demokracija« priobčevala iz zanesljivih virov. Ce bi uredniki »Dela« s pametjo prebirali »Demokracijo« in č -bi tako z nekomunističnim tiskom počenjal tudi Togliatti, bi se njemu in ostalim kaporjonom ne bi bilo treba po otročje izgovarjati, da niso vedeli, kaj se v Rusiji dogaja. V vsaki drugi stranki, razen morda pri fašistih, bi take voditelje z zalitimi uhlji in zavezanimi očmi kaj hitro pognali iz vodstva.
Med vrhunce rimskih komunistov se je po boljševiškem kongresu in po vznemirjanih med najnižjimi kadri vtihotapil strah. Hruščeva roka je dolga in pest o-bilna. Ce pa še to ne zadostuje, zagrabi Nikita še za ševelj. Zato je bilo numo potrebno nekaj storiti. Tako je zagleda' luč sveta politični dukument, s katerim pričenjajo vodilni komunisti notranji razgovorov o sklepih kremeljskega kongresa Ta dukument, ki ga je objavil dnevnik »Unita« je v mnogih stvareh živo nasprotje številnih zatrjevanj, ki jih je še pred kratkim izpovedoval Palmiro Togliatti Dokument priznava namreč zmote in pogreške kolovodij italijanske partije, o katerih vse doslej niso hoteli ničesar slišati Prvič v svojem življenju prebira italijanski komunist v listu »Unita« zagotovila svobodne diskusije in celo javnega oznanjevanja nesoglasij med kaporjoni in komunistično rajo. Številnim komunističnim zaslužkarjem v brk priooveduie dokument, kljub njihovemu nasprotnemu pH. seganju, da v stranki ni bilo demokracije in da je bilo sodelovanje baze pri skun-nin sklepih le navadna goljufija, ali pa utvara. Pripoveduje jim, da je bila opozicija nedovoljena, ker je stranko vodila diktatorska oligarhija. Tu so torej v tarči »samokritike« sam Togliatti, Vidali in morda še kak slovenski podložnik. Tako se verjetno tudi v Italiji bliža ura grešnih kozlov. Nerodno bo verietno tovarišu To. gliattiju, ko bo moral pri 68 letih obujati kes in se trpinčiti s pokoro.
Burja jih je prinesla, burja jih bo odnesla!
Današnji časi spomenikom niso naklonjeni. Vzhod je prekucnil Stalina in njegove s podstavka. Albanci se maščujejo nad hruščevskimi podobami, v Dominikanski republiki pa pridno brišejo spomine na Trujilla, na najpožrešnejšega diktatorja svetovne zgodovine. To kar so od brezvestnih priganjačev zapeljane in ponorele množice smatrale za večno bogastvo, se je spremenilo v prah in odšlo v pozabo. Stalingrad je danes Volgagrad, Eva Peron je spet La Plata, in Cindad Trujillo, mesto, ki ga je ' 1496 ustanovil Kolumbov brat, je spet Santo Domingo. Cez nekaj časa bo po teh naravnih zakonih Pivka spet St. Peter na Krasu, Most na Soči bo spet Sv. Lucija in Podnanos ponovno St. Vid. Natančno tako kot je zginil Stalingrad, bo zginil Titograd...
»Roparski velepohod« bi zgodovinarji lahko označili preteklost Trujilla. Francisco Pizarro. konkvistador in ropar države Inkov v Peruju, je bil maiopomembni žeparček v primerjavi z Rafaelom Leo-nidasom Trujillom, star. Štirje zakonski in 40 nezakonskih otrok, trije bratje, štirje svaki, dva strica in trije nečaki so ob smehljajih »starega« kot pijavke izsesavali Dominikansko republiko. Kjerkoli se je pezo obračal, je sedel eden od Trujillov in kasiral. Ob koncu je znašalo njihovo obdavčljivo premoženje 700 milijonov dolarjev. Nihče pa tega premoženja ni obdavčil, ker je po zakonu neobdavčljivo. Dobro situiranih ljudi ob dik tatorjevi smrti v dežel ni bilo več, zato pa je bilo 1870 diktatorjevih spomenikov (1 spomenik na vsakih 1500 prebivalcev. Po vsej deželi je bilo nekaj ducatov koncentracijskih taborišč in kakih 20.000 gro^ bov diktatorjevih nasprotnikov. Politični atentati na režimske nasprotnike so se vrstili kot v revolucionarnih letih v Rusiji ali Jugoslaviji. Tri desetletja je morila
Ni prvič, da se je ponovno izkazalo, kako bridko resnična so bila zatrjevanja »Demokracije« o grozotah tiranije praktičnega komunizma. Kakšna sreča za italijanske in slovenske komuniste, da vlada v državi demokracija, da ječe niso prenapolnjene s političnim zaporniki, da so z odpravo fašizma izginila tudi koncentracijska taborišča, z OVR-o tajna policija in druhali škvadristov. Ce bi v Italiji to črno dediščino prevzela KP, bi vsi ti številni grešniki s Togliattijem na čelu ležali danes na kazenskih prienah italijanskih zaporov. Kaj bi se zgodilo s Togliattijem, Vidalijem in tovariši, ko bi ne živeli v svobodnem svetu, ki ga tako zaničujejo? Verjetno bi v tem slučaju bili priče številnih obsodb, umorov in samomorov po izgledu Višinskega. Ali ne bi veljalo v zahvalo za današnje politično stanje v Italiji prižgati debelo svečo v cerkvi sv. Antona?
ZRCALO
Na titovski praznik, 29. novembra 1958. je »Borba« na strani osebnega kulta, ki mu v Titovi Jugoslaviji s pospešeno vnemo malikujejo, priobčila prispevek Iva Andriča »Laž«. Prispevek popisuje značilnosti turskega seraskerja. Serasker je bil pri Turkih najvišji vojaški čin, nekak maršal, in o njem pripoveduje Andric med drugim tudi tole:
Oh, kaj so že vsi lažnivci tega sveta v primerjavi z njim? Nič! Diletanti, nevešči začetniki, neumni šolarji in vajenci. On laže s samoumljivostjo naravnih pojavov; laže kot piha veter, kot laja pes, kot poje petelin; laže, ker drugače ne more. Narava ga je obdarila z lažjo, kot je drug*; s posluhom ali lepim glasom.
...Zanj je laž isto kot zrak. neobhodno potrebno ozračje, v katerem se giblje...
...On se drži nenapisanega načela..., ki ga je izpopolnil do perfektnosti... Da bj bila laž popolna in koristna kot bojno sredstvo je nujno potrebno prikrivati resnico. Serasker se v ničemer ne izraža zanesljivo in dokončno. Tako ostaja vse v ■negotovosti, vse je mogoče spet preklicati ali spremeniti, celo tisto, kar je bilo svečano obljubljeno ali podpisano in morda tudi že izvršeno. Vse naj bi ostalo čim dalj odprto vprašanje, da bi nasprotnik (in za seraskerja je nasprotnik slehern ki ima z njim opravka) ostajal stalno negotov v svojih odločitvah, s tem pa oslabljen in potisnjem v podrejenost.
Zvest temu načelu prikriva serasker sleherno resnico, približno tako kot se ljudje v drugem svetu ogibljejo laži. Vse to počenja serasker dosledno, mojstrsko, tako da se samo on znajde v tej kiti laži in resnice in da se ne izgubi v labirintu, ki si ga je on sam ustvaril. Tako uganja v največiih kot pri najmanjših stvareh, v uradnih prav tako kot v zasebnih.
Takšen je serasker in takšni so več ali manj ljudje, ki ga obkrožajo...
Težko si je predstavljati, še težje pa spregovoriti, v kakršnem obsegu vse tc zastruplja odnose, zavira sleherno delo in sprevrača življenje, Ali tem ljudem ni mari delo, njim je glavno nasilje in samovolja. S tem se držijo in se bodo držali na oblasti do zadnjega grama moči in do zadnje laži.
V začetku je bilo to ozračje nesramnih laži neznosno; človeku je izgledalo, da se bo zadušil. Sčasoma pa so se ljudje privadili vsaj dihanja v takem ozračju...
diktatorjeva zločinska roka, dokler tudi njega ni doletela smrtonosna kroglja.
Pravijo, da je bil stari konjski tat, preden se je vtihotapil v politično in vojaško življenje. Tudi nekateri drugi današnji diktatorji so bili v svoji mladosti - tatiči. Cesar se je Janezek naučil, Janez zna...
O diktatorjih pravijo v Južni Ameriki: »Burja jih je prinesla, burja jih bo od--nesla!«
Kolonializem
Gesla, brez katerih diktature ne morejo živeti, so pogosto obremenjena s fatalnostjo. Najusodnejše po svojih učinkih je v zadnjem času priljubljeno geslo »kolonializem«. Je to komunistični adut, in to kost s posebnimi užitki glodajo nove samostojne afriške in azijske države. Ta kost pa zapeljuje tudi mnoge politično pomanj-
SLOVENSKA AKADEMSKA LISTA »ADRIA«
vabi na prvi debatni popoldan v o-kviru - TRIBUNE MLADE SLOVENSKE INTELIGENCE - pod naslovom:
Stolica za slovenski jezik na tržaški univerzi
v ponedeljek, 4. decembra 1961 ob 18. uri v ulici Machiavelli 22-11. Govoril bo ravn. dr. Anton KACIN.
Vabljeni vsi, ki se zanimajo za to važno vprašanje.
kljivo vzgojene demokrate. Celo v Združenih državah si nekateri niso na jasnem ob presojanju tega problema in prihajajo zato do pogrešnih zaključkov.
Ze dolgo časa obravnava OZN vprašanje Nove Gvineje. Je to obširen otok severno od Avstralije, ki je v glavnem še neraziskan in obljuden z divjimi Papuan-ci. Zahodni del otoka pripada že od 1. 1828 Nizozemski in je ostal v njenih rokah tudi po 1. 1949, ko je Indonezija postala neodvisna država.
Indonezijski diktator Sukarno zahteva Zahodno Novo Gvinejo zase in žuga celo z vojaško silo. Nizozemci z vso pravico branijo svojo posest, ki jim v ostalem ne prinaša prav nobenih koristi. Papuanci pa so prav v takem sorodstvu z indonezijskimi Malajci kot so Eskimi sorodni Kubancem. Najmovejši nizozemski predlog je naslednji: Zahodno Novo Gvinejo naj toliko časa upravlja OZN, dokler Papuanci ne dosežejo zrelosti za samostojnost, OZN kaže malo veselja do takšnih ponudb, Indonezijci pa trmasto vztrajajo pri svojih pohlepih.
Pri vsem tem je zanimivo, da uživa Indonezija podporo vseh antikolonialistov, Indonezijiska oblast nad Papuanci bi bila vendar prav takšna tuja sila, če ne še hujša od nizozemske. Najbrž pa velja kolonializem za zločin samo, če vladajo belci na barvanimi ljudstvi.
Stoletnica Slavjanskega društva
Preteklo nedeljo je Slovenska prosvetna Matica v Trstu priredila proslavo ob stoletnici ustanovitve »Slavjanskega društva« v Trstu. Proslave, ki je zelo dobro uspela, se je udeležilo številno občinstvo.
Tajnik SPM Marko Udovič je najprej pozdravil vse navzoče ter podal nekaj uvodnih misli, Nato je recitirala Sonja Polojac Kettejevo pesen »Adrija«.
Osrednje predavanje je imel dr. Avgust Sfiligoj iz Gorice, ki nas je seznanil z dobo pred sto leti. Zvedeli smo za marsikatero podrobnost iz časa narodnega prebujenja, ko so pri nas na eni strani delovali Staroslovenci z Bleivveisom na čelu in Mladoslovenci, kateri duhovni vodja je bil pisatelj Fran Levstik. V zaključku svojega predavanja je govornik pozval prisotne, naj ne odnehajo z delovanjem za slovensko stvar po vzoru, ki so ga jasno začrtali ustanovniki »Slavjanskega: društva«.
Po predavanju je zapela dve slovenski umetni pesmi altistka Nadja Pertot in sicer Prelovčevo »Mesec v izbi« in Sre-botnjakovo »Jaz nočem umreti«. Na klavir jo je spremljal Marij Sancin. Za zaključek pa smo lahko poslušali še recitacijo Majde Sfiligojeve, ki je prebrala Gregorčičevo pesem »Naš čolnič otmimo«
S to proslavo se je SPM v Trstu dostojno spomnila prvih začetkov slovenske kulture v Trstu.
DAROVI
Za počastitev spomina pokojne Ivanke Prelog darujejo za SDD g. I. Marc L 1000.-, g. M, Srebotnjak L. 1000,- in g. Janesič L. 500.-. Prisrčna hvala!
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Tritu
Uredništvo 'n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio ljc - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L	30,—
Naročnina: mesečno L 50,— — ie<tno L $00.— Za inozemstvo: mesečno L 90,— — letno L 1000,— Poštni čekovni račun: Trst -št. 11-722*
Kennedyjev obračun s sovjetsko nasilnostjo in zavojevanjem
J. H.
Tito obnaolja komunistično diktaturo
kot Socialistično zvezo delovnega ljudstva