Spedlzlone ln abbonamento postale — PoStnlna plačana v gotovini Leto XXIV. Ljubljana, 27. avgusta 1942-XX OVINA in KMETSK1 LIST Upravnlštvo tn uredništvo »DOMOVINE«, Ljubljana, Pucclnljeva ulica SL 5, CL na belo črto belih bojevnikov. Vpitje, rjovenje, streli, nič jih ne more zadržati. Morda se jih vrne le polovica, toda vsi Imajo skalpe v rokah. »Bodite močni! Streljajte!« rjove stari divjak že z druge strani. Čedalje bliže prihajajo, že vidijo belino očes svojih sovražnikov. Vu-vup, vu-vup, pod drevesi in na jasah, v grmičju kakor med jarki. Povsod smrdi po smodniku, čuješ je- Nove črke, ki jih dobiš, če vse prav uganeš, preberi po vrsti od besede do besede, pa dobiš znan pregovor. Rešitve ugank iz št. 34. Križanka: vodoravno: 1. Velikovec, 9. erar, 10. seme, 11. Rado, 20. iv (vi), 21. ara, 22. kor; navpično: 1. Verona, 2. era, 3. Ladin, 4. ironija, 5. ostanek, 6. Vevče, 7. Ema, 8. cerkev, 16. ura, 18. sir. — Skrit pregovor: čabar, staja, Eliza, Ličan, tovor; pregovor se glasi: čas je zlato. — črtalnica: 12. tvar, 13. in, 14. ač, 15. nuni, 17. nese, 19. ar, Sloga jači, nesloga tlači. NEKAJ za mladino (P®8n, ki mu dodaš nekaj celih poprovih zrn, lorberjev list, drobne čebule, muškatnega cveta ali kakihi drugih dišav po okusu in kuhaš še pol ure, po* tem pa vse skupaj spraviš v kozarce, ki jih moraš trdno zavezati. Dobro je, če jih prej še za-liješ po vrhu z lojem. Za vlaganje so dobri globanje (jurčki), turki, brezovke, kukmaki, pečenke ali pečenice, sirovke, lisičke, golobice, razne kolobarnice štorovke, žemljevke in druge. Priprava paradižnikove mezge je preprosta. Zrele paradižnike opereš, razrežeš, skuhaš do mehkega in pretlačiš skozi sito. Pretlačeno goščo kuhaš še okroglo deset minut in še vročo deneš v lepo očiščene in segrete kozarce. Na vrhu zalij z lojem ln zaveži s celofanom ali pa pergament-nim papirjem. Odpravljanje raznih madežev Nasvetov za odpravljanje madežev smo objavili že dolgo vrsto. Naj jih objavimo tu še nekaj takšnih, ki terjajo preprosta sredstva. Sveže madeže s temnega blaga ni težavno odpraviti, treba je le malo tople vode in mila. Važno pa je, da pri izpiranju nastali mokri madež takoj skrbno obrišeš in odrgneš z enakim blagom ali pa belim platnom, sicer se poznajo na blagu robovi, če je madež že zastarel, je treba pri temnem blagu vzeti malo čistega bencina, za svetlo in občutljivo blago pa čist špirit. Tudi v tem primeru je treba očiščeno mesto do suhega odrgniti, seveda ne z veliko silo, ker sicer trpi tudi blago. Madeže od strjene masti, loja, voska ali stea-rina je treba najprej raztopiti z razgreto žlico, če ni pri roki likalnika. Med blago in žlico se mora položiti pivnik, ki maščobo tako vsrka. To je treba ponavljati tako dolgo, dokler madež docela ne izgine. Madeži od mleka se odstranijo, dokler so sveži, s temnega blaga z mlačno vodo, pri svetlem blagu pa j 3 treba namesto vode vzeti špirit. Na enak način se lahko odstranijo madeži od kave. Madeži od prahu in blata se morajo izkrtačiti s krtačo, namočeno v raztopini salmiaka. Na en liter vode je treba dodati eno žlico salmiaka. Nato je treba dotično mesto odrgniti s čisto, mrzlo vodo in blago na notranji strani zlikati. Madeži od kat.ana, smole in oljnatih barv se odstranijo s terpentinom. Pri svetlem blagu ostane navadno rob, ki ga povzroči terpentin. Ta rob se odpravi z bencinom ali špiritom. Madeži od črnila se pri pralnem blagu odstranijo s citronovim sokom ali kislim mlekom, pri volnenem blagu pa s citronovim sokom in kuhinjsko soljo. Madeži od krvi na obleki ali blagu, ki se ne da oprati, se morajo na debelo namazati s pšenič-nim škrobom. Ko se škrob posuši, se mora na na-robni strani iztrkati in nato okrtačiti. Madeži od piva hitro izginejo, če se z mokro cunjo in z mlačno vodo nalahko odrgnejo . je Tekumze vdrl na to stran, zdaj je tudi zanj prišel odločilni trenutek. Svojim poveljnikom je Katahekasa že prej dal navodila, strogo jim je zapovedal, da morajo neslišno prodirati. Na skrajnem desnem krilu so se graničarji borili proti ljudem Modrega jopiča. Pri tem so nemirni poslušali, kaj se dogaja v sredini. Oči belih bojevnikov so sredi bitke iskale po središču, kaj se tam dogaja, medtem pa so se indijanski bojevniki v dolgih skokih bližali belim za hrbet... • Sto mož je vrgel Katahekasa belcem v zaledje, sto mož je poslal pred obrambno pregrajo in taborišče, s sto možmi hiti za belo fronto proti središču ob pregraji, ki jo je zmagal Tekumze s svojimi mladimi borci. Strahovite borbe moža proti možu se razvijajo. Kar je Modremu jopiču še ostalo živo, z vsem naskoči obrambno pregrajo. Graničarji padajo v trumah. Borijo se obupno, zagrizeno, s kopiti pušk, z noži, s pestmi. Tedaj skoči Dane Bun, preudarni Bun, ki nikoli ne izgubi prisebnosti, in zarjuje: »Nazaj, bežite nazaj v taborišče!« Njegov sin takoj uboga, drugI se priključijo, strnjena četa dirja v dolgih skokih proti taborišču. čedalje več jih je, bi je jo se na desno in levo. Kdor je ranjen, ga vzamejo pod roko. Rdeči streljajo s pšicami in puškami, mečejo nože ln kamenje med bele. Sto mož pod poveljstvom Katahekase se jim vrže nasproti, razdvojijo belo četo. Kar jih je na desnem krilu še pri življenju, vsi bežijo nazaj. Indijanci pa kakor krvniki za njimi. Tekumze jih vodi. Tedaj zagrmi salva strelov Iz taborišča med Indijance. Pretkani Bun ni potegnil naravnost v taborišče. Zvabil je rdeče zasledovalce ob taborno fronto, in ko so bili vzporedno z njimi, jih je napadel. Sam general Leviš se je vrgel V kritjp in z njim vsi oficirji, vsi tekači, vsi hudo ranjeni... Bežeči belci zavijejo v begu na desno in komaj so poleg drugih, se obrnejo, nabili so puške že med tekom, iežejo na tla, pomerijo mirno, mirno ... Ogenj! Ogenj! Ogenj! Streli padajo in vsak zadene. Rdeči zasledovalci so osupli. Zašli so v strahovito zagato. Namesto da bi zdaj z enako div-jostjo kakor prej napadli taborišče, se umikajo. Menijo, da je tam na desni strani taborišča še množica belih strelcev. Sam Tekumze je o tem prepričan. Zmago imajo že v rokah, a zdaj se umikajo. Kornstalka ni tu. Kornstalk rjove in se bori sredi fronte. Da, Kornstalk bi bil gotovo dirjal za zasledovanimi naravnost v taborišče, njegovo zasledovanje bi bilo ostrejše, odločnejše. Kaj je povzročilo neuspeh Indijancev? Stari običaj, da morajo padle sovražnike takoj skal-pirati, namesto da bl pustili mrliče na miru in zasledovali begune. Tako so se bojevniki lahko umaknili v svoj tabor. Sredi fronte je še mnogo opravka, toda tam je polkovnik Piedel spoznal položaj in se umaknil. In ker je vidal, da so mu Indijanci za hrbtom, je odrinil na levo krilo, zbral je svoje borce na ozkem prostoru. Ko sta napadla Kornstalk in črna kača, ju je polkovnik Fiedel po srditem boju odbil. Polkovnik Fiedel je naposled padel, toda njegovi vojaki so vzdržali nasproti rdečim divjakom. Za njim je prevzel poveljstvo Izak šelbi. In kar je sprva ogražalo belce, jim je zdaj v rešitev. Rdeče zadevajo streli iz taborišča, prav posebno pa jih redči šelbijev oddelek. škripajočih zob se morajo rdeči spet umakniti s prostora, ki so si ga že priborili. Bitka traja. Kornstalkov levji glas grmi zdaj tu, zdaj tam: »Bodite močni! Borite- se! Bodite pogumni! Umri te, če je treba! Bodite možje, streljajte!« Modri jopič in Katahekasa se rineta proti taborišču, čedalje bliže in bliže. Loganova puška grmi suho. Tekumze strelja in strelja. Še enkrat napade črna kača. Zdaj mu uspe, da nadvlada graničarje na desnem krilu; nato jih zahrbtno napade, šelbi, ki se je bil že davno odločil za umik v taborišče, popusti. Rdeči udarijo za njim. Toda graničarji vedo natanko, kakšna nevarnost jim preti. Na levem krilu se najpogumnejši nikakor ne umaknejo v taborišče. Na desni izpade Džon Sevier z močno četo proti rdečim napadalcem. Ne, beli se ne smejo dati obkrožiti, za vsako ceno je treba streti rdeči obroč. Zakaj ni Katahekasa napadel taborišča, ko še ni bilo zasedeno, ko so bili domala že vsi bojevniki zunaj ? ... Zdaj je prepozno, Katahekasa!, Poldne je že davno minilo, Indijanci se približujejo bolj in bolj. Sonce polagoma tone na za-pad. Lakota in žeja grudi borce, toda kdo misli na to! Kornstalk žene oddelek za oddelkom proti taborišču. Kakor jegulje se približujejo. Mno-žestveno streljanje Indijancev povzroča belim hude izgube. Ne more več dolgo trajati, to spozna vsakdo* Zdaj gre za poslednji spopad. Oba sovražnika sta prepričana vsak zase, da jima bo napad uspel. Indijanci imajo seveda čarovnika s seboj. Ta je neranljiv, o tem so prepričani vsi Indijanci, Ta se prerine v prednje vrste. Začne prepevati ro-tenja in čarobne pesmi, čujte, Indijanci, čarovnik se zahvaljuje indijanskemu bogu Vakondi za zmago, tako sveto je prepričan o njej! Graničarji čujejo njegovo petje, toda pevca ne morejo videti. Slutijo, kaj prepeva, in vsak izmed njih potegne nož izza pasa, kajti zdaj, zdaj se bo začelo spet dirjanje čez jaso: Vu-vup, vu-vup, vu-vup!... Beli ne morejo videti rdečih. Vidijo samo, kako se gibljejo veje, kako niha trava. Indijanci se bližajo, kakor kače. Tudi najpogumnejše med belimi prevzame groza. Zdaj se začne poslednja borba. Vsak belec se mora boriti, da obvaruje lastno glavo in skalp. OPICA mu je rešila življenje Sredi tropičnega rastlinstva kakih šestdeset kilometrov od zapadne obale Sumatre je Mangam, rudokop neke nizozemske industrijske družbe. Moderna evropska prosvetljenost se je naselila sredi rajske divjine. Rudokop leži v dolini, visoki dimniki kar naprej puhajo sive megle pod nebo, etroji enakomerno brnijo in pričajo o delu. Takoj za industrijskimi poslopji je pa ostala narava takšna, kakršna je bila. Neizmerni pragozdovi se širijo do notranjosti neraziskane zemlje. Kavovčevi in tobačni nasadi se vzpenjajo po vzhodni strani nizkega gričevja, kjer se morje že tisočletja zaganja ob skalnato obalo. Dvatisoč rdečkastorjaviin domačinom, ki jih rudokop zaposluje, pravijo Evropci kuliji. Ti delajo, jedo in spijo. Samo en dan v mesecu pretrga to enoličnost, to je dan, ko prejmejo plačilo. Potem sedijo rdečkasto-rjave, na pol gole postave do drugega jutra v svoji spalni hiši ob mizah in igrajo, dokler ne izgubijo zadnjega beliča. Kaj za to. saj jih hrani industrijska družba, za obleko jim pa tako ni dosti mar. Podjetje ima v službi tudi do štirideset belcev, ki nadzorujejo domačine. Med njimi dobiš vse mogoče narodnosti. Navadno so po svoji stroki rudarji, ki upajo, da si bodo hitro prihranili večje vsote denarja. Eden med njimi ie bil Hillevvein iz Porenja. Ko je bik leta 1919. nastala v Nemčiji gospodarski st'ska in razveljavila marko, se je Hillevvein izselil v Indijo. S tem jo je pogodil, še nikoli mu ni bilo žal, da se je izselii. Dobil je dobro službo, zaslužil je dosti denarja in v nekaj letih se bo lahko kot bogat mož vrnil v domovino. Skrbno je varčeval z zaslužkom in ga r; zapravljal kakor drugi EvroDCi v dragih hotelih ob obali, kamor so hodili v svojem prostem času. Tam, kjer meji rudn k ob pragozd, se dviga onkr ' reke, čez katero drži ozek most. v walo izklesano stopnišče v zračne višave. Okoli tristo stopnic olajša ;e vzpon. Tam gori stoji lesena bajta, v kateri Hillevvein sam prebiva. Nekega vročega poletnega dne je čenela na mestu tik pred strmimi stopnicami velika opira. Bila ;e iz vrste opičjega rodu, ki je po zunanjosti Človeku najbolj podobna. Nestrpno je skakala po mostu sem in tja, df-;ala nerazumljive glasove iz sebe in nepremcno strmela v rudnik. Naposled se je v divjem zaletu p-ignala naprej. Med zidovi vhoda v rudnik se je prikazat H 1-lewein. Opica je skočila na pobočje, skočila spet na pot in obstala pred Hillewe;nom. »Dobro. Mura,« je rekel Hillevvein, »je že dobro! Danes si morala dalje časa čakati kakor drugače!« Izpod pazduhe je potegnil šop bi.nan m jih dal " Potem sta šla pod roko po stopnicah navzgor. Opica je med potjo spretno pojedla banane. To se je ponavljalo trinajst let. Samo danes je nekaj drugače. Mura je hitro zapazila, da je gospodar danes nekam bolj molčeč kakor 6icer in da je ne obsipa z dobrimi besedami. V znak protesta je zagnala banano čez skalo. Hillevvein je imel danes dos'i jeze. Neki kuli mu je povedal, da ga misli Beimore, domačin Malajec zabosti. TJmor ni v Manganiju nič novega, to je vedel Hille-wein. Pred nekaj meseci je delovodjo obrata v avtomobilu zabodel neki Malajec. Ono zimo je bil s sekiro ubit nizozemski preglednik rova. In koliko takih Primerov je še bilo zadnja letal V splošnem so domačini Sumatre dobrodušni in voljni, vendar so zelo vročekrvni, maščevalni, zagrizeni in nagle jeze. Hillevvein je poznal svoje ljudi. Hillewein je sinoči kot nadzornik dognal, da se v Beimorejevem oddelku ni zadnjih štirinajst dni prav nič delalo. Ko je poklical Malajca na odgovor, je ta postal predrzen in 6e je grozeče postavil predenj. Tedaj je mnilo Hilleweina potrpljenje. Segel je po palici in z vso močjo udaril Malajca. In danes je izvedel od enega izmed svojih ljudi, da ga misli malajski rudar umoriti. Hillevvein je to takoj javil ravnateljstvu. Ko so zaslišali Malajca, je ta izjavil, da ni nič takega govoril in da bo za naprej dobro in redno opravljal svoje delo. S tem je bila zadeva za ravnateljstvo rešena. Hillevvein pa je bil drugačnih misli. Videl je besno sovraštvo v Beimorejevih očeh, kadar sta se srečala. Hilleweina ni bilo strah. Jezilo ga je le, da je bilo ravnateljstvo takjo lahkoverno. Po njegovih mislih bi bilo treba vtakniti Malajca v zapor. Take in podobne misli so mu še rojile po glavi, ko je z opico dosegel planoto. Na zapadu se je solnce nagibalo k zatonu in nebo In pragozd sta žarela v škrlatnih barvah. w Hillevvein se je udobno zleknil v naslanjaču zunaj na verandi. Večerja, ki si jo je zmerom sam pripravljal — opoldne je obedoval v kantini z ostalimi Evropci — mu je imenitno teknila. Tudi Muri je morala biti od sile po volji, zakaj zdaj se je vsa zadovoljna izpre-hajala po verandi gor in dol. Tako je storila zmerom, kadai je bila dobre volje. Nenadno je izginila v hišo in se hitro vrnila s škatlo s cigarami, ki jo je postavila na mizo. Hillevvein je vzel eno in jo vtaknil v usta. »Ognja, Mura!... Prinesi ognja!« Opica se je skrila za mizo. Hillevvein se je prisrčno zasmejal. »Neumnica 1 Kdaj se boš vendar nehala bati vž:galic?« Ko je opica zapazila dim, se je spet prikazala iz skrivališča in sedla k svcemu gospodarju. Hillevvein ni zmerom sam stanoval v tej leseni bajti. Ko je prišel na Sumatro, je bila ta bajta las' nekega Nizozemca, ki je bi več ko trideset Tet v službi industrijske družbe. Ta Nizozemec je bil molčeč in čudaški, tako da so se ga celo Evropci ogibali. Toda s Hille-vvenom se je v začudenje vseh drugih prav dobro ujemal. Nizozemec, ime mu je bilo Vandeeren, je bil pred kakimi petnajstimi leti prinesel opico Muro s seboi z Jave, k!er se je več časa mudil po opravkih. Vandeeren je umrl v Padangu na obali za neko srčno bclernijo. ko je b:l Hillevven komaj tri leta v Man-gani. Njegova oporoka je bila več tednov vzrok, la se je vsa evropski kolon! a v»l|ala od smeha. Svo.ie premoženje v višini kakih dvna'st tisoč goldinarjev ie zapustil Hil!evve;rn< Vendar mil 'e ^mel notar to vso*o imlafati le tedaj. č° ore l notarjem s časti.) h» sofio zaveže, da bo vse življenje kolkor mogoče skrbel za op i en Muro. Hillevvein bi tudi brez tega ne b;l zaonstil Mure. ki se ga je že ^avno oklenila in ga Pr znavala ?a svoiega nove?« go-noda"'a Da, rrav za prav mu ie bila sreča re« nrklnniena. Kn je zd»< Hko sedel v naslanjaču, e 7ptc,] gnriiaH o skromni h;SVi rtaleč v (lom >VT.i. Za'0 mlado ženico 7 modrimi očm; bo gotovo lahko našel, sai ie fant od f''re, v najboljših letih 111 denarja ima dovolj! Na levi od njega stoji na maihni mizici radio. Godba iz Ratavije na Javi mu kraiša č'-s Ce vzame časopis s programi v roke. Mura Vomai čaka, da ga spel položi na mi70 Kakor hitro to zgodi. -/grabi opica časopis in si ga tišči pred pos kakor bi brala Ce potegne Hillevvein cigaro, si Mura hitro vtakne banano v gobec in verno oponaša vsak gosnodiriev gib. *Da. kaditi znaš kakor Turek!« se zasmeje Hillevvein. Vročina na Sumatri napravi človeka trudnega. Hillevvein se nasloni globoko v naslanjač in zadremlje. Noč je tiha in mirna in s;li človeka k počitku. Nikjer ni slišati glasu. Rudnik s svojim hrupom je pregnal vso zveriad iz bližnjega pragozda. Celo krvoločni tiger je zbežal globoko v notranjost džungle. Več ko pno uro je čepela Mura ob nogeh gospodarja. Tedaj je na mah vzdignila glavo. Potuhnila se je. za-strigla z ušesi, se spet vzravnala in prisluhnila. Potem je začela tiho begati po verandi sem in tja, naposled se je vzpela na ograjo in splezala na streho. Tam je ostala nekaj minut, a zdajci se je v dolgem skoku zagnala s strehe na tla in potegnila Hillevveina za roke iz naslanjača. Ves prestrašen je poskočil. »Mura, kaj ti ne pride na pamet!« je zavpil. Opico se je popraskala za ušesi in pomahala z rokami. Nenadno je spet skočila čez ograjo, Besen krik je planil iz Malajčevfh ust skozi noč. Nato je bilo slišati odmev strašnega udarca in grgrajoč živalski glas. Hillevvein je skočil iz bajte. Zal mu je bilo, ga je bil tako nepreviden in ni stopil v sobo po samokres. A zdaj je prepozno. Ob steni čepi opica in se ne gane. Kakšna dva koraka od nje ždi temna na pol gola postava. Podobna je divji zveri, ki preži na napad. Njene oči se svetijo kakor fosfor in so nepremično uprte v belca. Skozi temo se sveti jeklo bodala. »Lopov, zanikrni lopov!« zakriči Hillevvein. Z nečloveškimi močmi blazneža izruje kol iz ograje. Preden ga pa more zavihteti, ga že Malajec z bliskovito naglico naskoči in oplazi z bodalom. silo v steno. Strašen udarec s kolom ga pobije na tla in mu zdrobi lobanjo. Tih, hripav krik odjekne od go- Zdaj zgrabi Hillewein Malajca za roko. Na tleh se valjata dve telesi in boj na življenje in smrt se začne. Divjak se zvija kakor kača v rokah Evropca in izkuša osvoboditi desnico. Tisti mah ga nepremagljiva sila dvigne kvišku, udi mu začnejo pokati in že zletl z vso re in se vrue kot grozo zbujajoč odmev. Na tleh leži Beimore. Hillewein sloni na verandi negibno kakor kip. Po vsem telesu je krvav. Od pleč mu mora teči kri, ker čuti, kako ga obliva topel curek. Zbere se in odide z opletajočimi se koraki v hišo. Luč zagori. A zdaj zasliši hropenje, hitro in glasno dihanje. Ozre se in pogleda na verando. Bedno bitje se brezmočno bliža, počasi leze v krog luči, se usede k vratom, tam čepi, drhti in stoka. Hillevvein se zgrozi ob pogledu na opico. Kako je le mogel pozabiti nanjo? Vendar se pred strašnim pogledom, ki se mu nudi, nehote, odmakne nazaj do okna, zgrabi okvir okna in ga stisne, kakor bi hotel z njim vred ubežati. Ne, to ni moči prenesti. Velika, zevajoča rana se vleče od glave čez ramo uboge živali. Rdečka-storjava dlaka je prepojena s krvjo in se sveti kakor trava v rosi. Mura leze zmerom bolj v dve gubi. Zdaj ni drugo kakor beden kupček mesa, vsega usmiljenja vredna žival, ki tiho ječi zavoljo hude, bolečo rane. Hillevvein ne zdrži več, ko vidi, da ga opica s pro-sečimi in ljubečimi očmi nepremično gleda. Mraz ga strese, ko zgrabi samokres z namenom, da skrajša trpljenje uboge živali. Hillevvein preživlja strašne trenutke groze, zakaj ta žival je bila vsa leta okoli njega in je visela 7 vso ljubeznijo in hvaležnostjo, kakršne je zmožna edinole žival. Stok se mu izvije iz ust, ko dvigne samokres in pomeri v glavo opice Mure. Tedaj se Mura s poslednjimi močmi vzpne kvišku, oči se ji razširijo v nemi grozi Hillevveinu se zdi, kakor bi rasla do 6tropa. Z razprostrtimi rokami se žival opoteka proti njemu in se tik pred njim ustavi. Spodnja čeljust ji drhti, obraz se ji pači v bolečini in smrtnem strahu. Žival je z grozo spoznala, da je obrnil gospodar, za katerega je vse storila, orožje proti nji. Zdaj postane žival pred Hillevveinovimi očmi, ki so zalite od solz, vse manjša in manjša, počene k njegovim nogam, se iztegne in vdano čaka. A svojega žalostnega in hkratu prepadenega pogleda ne obrne z njegovega obraza. Hillevveinu pade samokres iz roke. Šele zdaj se sret zave, da jc Mura njegov dobri prijatelj, ki mu je rešil življenje. Skloni se in poboža zdravo ramo živali, ki daje glasove od sebe, kakršnih še ni bil nikoli slišal. Vendar sluti, da so izraz največjega veselja. Tudi ko ji Hillevvein izpira rano, ne utihnejo. Rana je strašna. Skrbno jo očisti, obveže in ubogi živali ves čas govori tolažilne be6ede. Mura zdaj ve, da je gospodar ne bo zavrgel, da je ne bo ubil. ve, da bo spet vsak dan čakala spodaj na mostu, in ve, da ne sme pustiti morilno orožje na tleh. Hitro pobere samokres, ga položi v predal posteljne omarice in odšepa na verando, kjer se zlekne k nočnemu počitku. Hillevveinov smehljaj ginjenosti jo spremlja Papuanci si kupujejo zakonske žene Pri mnogih plemenih na otočju Južnega morja, zlasti na Papui in Novi Gvineji, se sklepajo zakoni tako, da mož ženo kupi. S tem seveda nI rečeno, da bi bila ljubezen med fantom in dekletom povsem izločena. Tudi čustva pridejo do besede, toda najprej mora snubec plačati kupnino, potem se šele lahko oženi. Kupnino je treba plačati že pri zaroki. Bodoči tast hoče namreč imeti v rokah denar, preden izroči hčerko bodočemu zetu. Za višino kupnine so odločujoče razne okol-nosti, v prvi vrsti lepota, pridnost in delovna zmožnost neveste, pa tudi ženinove premoženjske razmere, ugled nevestine ln ženinove rodbine, ženin lahko plača nevesto v gotovini ali pa v blagu. Denar je seveda njenemu očetu ljubši, toda vsak Papuanec ali Melanez ga nima toliko, da bi si lahko kupil ženo. Kupčije se sklepajo po vseh pravilih mešetarjenja. Preden se sklenejo, se obe strani natanko pogodita, koliko okraskov, srebrnih tolarjev, svinj, kokosovih orehov in drugega blaga je vredna nevesta. Pri skromnejših zahtevah lahko kupi mladenič ženo že za boljši žepni nož ali vrečo školjk. V nekaterih primerih je pa treba dati zanjo celo čredo živine. Na nekem otoku južno od Nove Gvineje stane žena 1000 do 8000 lir. ženin pa lahko plača kupnino tudi v obrokih. Pametni mladeniči se te možnosti tudi zmerom poslužujejo. Ko pride mladenič snubit, odšteje bodočemu tastu prvi obrok kupnine. Skupni znesek se zabeleži na tablico. Ta račun, ki pomeni obenem že nit no pogodbo, dobi mladi mož vrnjen, ko je vso kupnino poravnal. V tem primeru dobi torej ženo naprej v obliki predujma in njena rodbina strogo pazi na to, da plača vse obroke kupnine. Sele ko Je denarno vprašanje povsem urejeno, odvede oče hčerko lepo oblečeno in okrašeno k njenemu bodočemu možu in na njegov račun se priredi velika gostija DomaČe novice Današnji številki smo priložili položnice za vse naročnike Kmetijskega Usta, ki prejemajo Ust po pošti. Prosimo Vas, da se jih poslužite in nam nakažete naročnino do 1. septembra. One naročnike, ki so z naročnino zaostali, prosimo, da plačajo zaostanek istočasno z naročnino, ker bomo sicer prisiljeni vsem Ust ustaviti. Naročnina znaša letno 24 lir. UPRAVA. * Prihodnji naš roman z naslovom »Žena v suženjstvu« začne izhajati s prihodnjo številko. Napeti roman bo vsem ugajal. Opozorite nanj prijatelje in znance, ki še niso naši naročniki! * Italijanski oficirji invalidi rumunski gostje. V rumunsko Sinajo je dospela skupina 100 italijanskih oficirjev, ki jih je povabil rumunski minister za obrambo v imenu maršala Antonesca, naj prebijejo mesec dni na karpatskih letoviščih. * ' Za obisk kopališč je potrebno zdravniško spričevalo. Bolniki, ki hočejo v zdravstvene namene obiskati kakšno zdravstveno kopališče, morajo pokrajinskemu zdravstvenemu uradu predložiti redno zdravniško spričevalo v potrditev. Po prihodu v zdravilišče mora bolnik to zdravniško spričevalo položiti pri krajevnem občinskem uradu. Zdravniško spričevalo se smatra hkratu kot listina, na katere osnovi se prizadetim osebam v novem bivališču izdajo živilske nakaznice. * Obnova novomeškega vodovoda. Po velikodušna nddcojemoatš Visokega komisarja bo novomeški vodovod obnovljen. Visoki komisariat je določil v svojem preračunu za obnovo 1,100.000 lir ter dal Higienskemu zavodu v izdelavo vse načrte za obnovo. Vsia novomeška javnost je z zadovoljstvom pozdravila prizadevanja mestne občine in podporo oblastev. * Smrt delavnega moža. Po daljšem trpljenju je umiril g. Jože Toimic, bivši črkcstavec Narodne tiskarne. Z rajnkim odhaja od nas krepka, izrazita postava moža, kakršni so bili tako značilni za življenjsko borbo našega malega človeka v preteklih dneh. Kot mlad človek se je odpravil za srečo čez morje. V Ameriki se ;e v tiskarski stroki uvedel kot spreten, vesten in natančen delavec. S treznim življenjem si je prištedil toliko, da si je po povraitku v domovino lahko kupil lepo posestvo na Dolenjskem, na katerem se je bil odložili preživeti leta zasluženega odmora. Blag človek im poštenjak, kakršen je bil, pa je postal žrtev svoje zaupljivosti in je izgubil vse svoje imetje. Tako je moral spet od kraja začeti delo. Vui, ki smo ga poznali, bomo Južetu .Tomicu ohranili blag spomin, njegovi hudo prizadeti rodbini pa izrekamo iskreno sožalje! * V najlepših letih ga je ugrabila smrt. Na svojem domu v Dravljah je umrl g. Vinko Štrukelj, dolgoletni knjigovodja tvrdke Slamič. Komaj 38 let je dočakal. Vsi, ki so poznali njegovo močno postavo, niso slutili, da kljuje v njem kal zavratne bolezni. Pokojni je bil pristen Dravelj-čan. Pri domačinih je bil zelo priljubljen. Veliko priljubljenost si je pridobil s svojim požrtvovalnim delom za napredek domačega kraja. Posebno mu je bilo pri srcu domače gasilno društvo, ki je dobilo z njegovim prizadevanjem najmodernejše, orodje. Bil je podstarešina gasilske župe. Po njegovi zaslugi se je tudi Blaža Potočnika čitalnica izpopolnila. Pokojni štrukelj, ki je bil v bivši jugoslovanski vojski rezervni kapetan, je bil nenavadno dobrosrčnega značaja. Vselej je rad pomagal potrebnim. Stanovski tovariši bodo zelo pogrešali zvestega prijatelja, tvrdka Slamič pa sposobnega uradnika. Blag mu spomin, svojcem pa iskreno sožalje! * Stoletnik opravlja vsa dela na polju. V selišču Soc-cu pri Comu je slavil te dni 100 letnico rojstva kmetovalec Angelo Annoni. Mož je še čvrst, tako da lahko opravlja vsa dela na polju. h Gorenjske kjer jim je ustaška mladina priredila kosilo. Po kratkem postanku so Bolgari nadaljevali pot proti Dunaju, kjer bodo gostje nemškega mladinskega združenja. Smrt 107letnega Mostarčana. V 107. letu starosti je te dni umrl Hajro Sarič v Mostarju. Po poklicu je bil kolar in je delal do pozne starosti. Pogreba se je udeležilo mnogo meščanov. Na Hrvatskem bodo rešili cigansko vprašanje. Hrvatska vlada bo v kratkem rešila vprašanje ciganov. Da bi se Izkoristila delovna sila tega potekajočega se ljudstva, bodo vse cigane spravili v delovna taborišča, v katerih se bodo lahko koristno udejstvovali. Pri tem so bo posebej urejala zadeva tako imenovanih belih ciganov, ki so mohamedanske vere in čisto arijske rase ter imajo po večini stalna bivališča. Izkazalo se je, da beli cigani vestno vrše svoje državljanske in verske dolžnosti., Uredba o pošiljanju ciganov na delo v taborišča zato1 belih ciganov ne zadene. Obvezno gospodinjsko šolanje bo uvedeno v začetku novega šolskega leta v vseh alpskih ln podunavskih pokrajinah. Dekleta v starosti od 14. do 18. leta, kl ne odide«} na kake druge šole, bodo morala obiskovati gospodinjsko nadaljevalno šolo. Žrtve planin. Na plezalni turi na špik sta se smrtno ponesrečila 211etni Jože Vodišek in 201etni Janez Kovač, oba z Jesenic, zelo nevarno pa se je potolkel tudi njun tovariš 221etnl Anton Toma-žin. Reševalci so slednjemu nudili prvo pomoč in mu bodo morda še ohranili življenje. Iz Hrvatske Bolgarska mladina pogoščena v Zagrebu. Na poti na Dunaj so se člani bolgarskega mladinskega združenja »Branika« ustavili tudi v Zagrebu, Domači zdravnik ž po svetu V spanju spet zbiramo Izčrpane sile Ljudje se pogosto zbudimo iz spanja zaradi bolečine. Sanjali smo nemara, da nas je pes ugriznil v nogo, in ko smo se zbudili, smo v nogi res čutili bolečine, čeprav ni bila tako huda kakor v sanjah. Našli smo ji tudi vzrok: v spanju smo ležali malo prev.eč nerodno, pri čemer je noga nekoliko trpela. Možgani so bolečino začutili, ker pa v spanju zavest ne deluje, si niso znali drugače pomagati, kakor da so s pomočjo podzavesti izumili budilne sanje, kl naj bi spečemu posredovale dogodek zaradi noge. Takšne budilne sanje imajo važno nalogo, ker skrbijo za to, da se telesu tudi v spanju ne zgodi nič resnega. Speči izgubi z zavestjo namreč tudi voljo, kai' občutimo še zjutraj, ko se prebudimo. Zmerom traja tedaj nekaj časa, preden nas volja pripravi na primer do tega, da bi pogledali na uro ali pa prižgali električno luč. Po večini si moramo nekaj časa prigovarjati, preden zberemo toliko volje, da odpremo oči ln zganemo roko. Učenjaki so s poskusi skušali pojasniti zanimivo, toda znanstveno nikakor ne preprosto vprašanje, na kakšen način se v spanju ubegla zavest sploh vrača in kako spravlja telesne in duševne sile v tek. Merili so električno napetost velikih možganov in so ugotovili, da postaja med bedenjem tako močno nihanje, ki izdaja delovnost možganskih stanic, v spanju čedalje slabotnejše. A ko se zbudimo, postajajo spremembe električne napetosti spet močnejše. Če se je poskusna oseba med raziskavo utrudila, je bilo to razločno videti. To je bilo znamenje, da so se akumulatorji možganskih stanic izčrpali in da so se morali na novo napolniti. So ljudje, ki se z lahkoto zbude in so takoj budni, drugi pa se le počasi bude in zavedajo. Pri prvih prehajajo električna dogajanja v možganih hitro v redni tir, pri drugih pa potrebujejo možganski motorji dalje časa, da stečejo. To so reči, ki so odvisne od telesnega ustroja. Človek, ki se težko zbudi in se dolgo preteguje, ni zaradi tega len. Le tedaj, če skuša svoje spanje umetno podaljšati, čeprav ga več ne potrebuje, lahko govorimo o lenobi. Tudi to je naravno, da so ljudje, ki se težko bude, še nekaj časa slabe volje. Marsikatero reč pa bo treba tu še razčistiti. Tako se vprašamo, zakaj se stari ali bolni ljudje često sredi noči zbudijo, ne da bi se dovolj naspali, pa se čutijo kljub temu takoj spočiti. Po navadi se lahko tedaj bavijo s kakšnimi vprašanji ali pa čitajo in le težavno zaspijo. Pri tem sodelujejo morda kakšne podzavestne skrbi ali telesna neugodnost. Neki znanstvenik domneva tudi to, da se v starosti možganske stanice te-žavneje nabijejo z električno silo kakor v mladosti, ko je spanje po večini globoko nezavestno. Poleg spečega otroka je lahko še tako velik hrup, ne da bi ga zbudil, medtem ko bi odrasli takoj planili iz spanja. Zanimivo je tudi znano dejstvo, da se ljudje, ki jih ob določeni uri čaka kakšno delo, pogosto sami pravočasno zbude, čeprav se še niso naspali. Marsikdo se zbudi lahko na minuto točno, samo če si zvečer zapove, da se mora to zgoditi. Tudi šolarček, ki ga ropot težkega tovornega voza ni zbudil, je takoj buden, če položi oče, ki ga vsako jutro budi, roko na kljuko pri vratih. Malenkostni šum je spravil otroku »uro dolžnosti« v možganih v pravi tek, in ta ura je gotovo že prej neopazno delovala v podzavestju. X Smrtna nesreča voditelja nemškega letalstva generala Gablenza. Iz Berlina poročajo: Pri neki letalski nesreči so se smrtno ponesrečili general baron von Gablenz, načelnik v nemškem letalskem ministrstvu in član vodstva nemške državne letalske družbe »Lufthansa«, profesor Krummel, ministrski ravnatelj in načelnik odseka v nemškem ministrstvu za prosveto, in glavni radijski telegrafist v letalu Klaer. Letalo je vodil general v. Gablenz na službenem poletu med Berlinom in južno Nemčijo. Treščilo je na tla zaradi neke poškodbe pri Mtihlbergu. Z generalom von Gablenzom je nemško letalstvo izgubilo eno izmed svojih najodličnejših osebnosti. Kot potomec stare oficirske rodbine se je general udeležil prejšnje svetovne vojne in se posebno odlikoval v letalstvu. X Smrt ravnatelja za tuji tisk v Nemčiji. Poročajo, da je v vojaški bolnišnici v Krakovu umrl za hudimi ranami, ki jih je dobil v bojih blizu Harkova, profesor Kari Bohmer, ki je bil glavni ravnatelj za tuji tisk v nemškem propagandnem ministrstvu. Prof. Bohmer je bil poročnik, štel je 42 let in je bil dobro znan med dopisniki tujih listov. X Gandhijev sin prijet v Indiji. Iz indijske prestolnice New Delhija poročajo, da so zaradi določil o indijski obrambi prijeli Gandijevega sina in pa ravnatelja Lista »Indian Times«. Vlada v Madrasu je izdala uradno poročilo, da je položaj tam še zelo napet. Uporniki se spuščajo v ropanja, kakor imenuje poročilo vstajo indijskega ljudstva. V pokrajini Ramnadu so zažgali več krajevnih sodišč. Policijsko in vojaško streljanje ni moglo razgnati nacionaliste. Doslej je šest mrtvih pri teh hudih spopadih. Pet ljudi so prijeli. Hudi neredi so bili po drugih indijskih krajih. X Na svetu je šest Rimov. Mnogi ljudje ne vedo, da je na svetu poleg večnega mesta Rima še pet drugih mest istega imena. Rim se imenuje neki manjši kraj na Meklemburškem, drugi Rim je v Quinslandu v Avstraliji, tretji na otoku Gottlandu v Vzhodnem morju, četrti na nekem otočku severno od otoka Timorja v Indijskem morju, peti pa mesto, ustanovljeno pred 80 leti v Busutolandu med Natalom in svobodnim mestom Oranjem v Južni Afriki. X Nov vatikanski denar. Proti koncu tekočega leta bo v Vatikanu izročena prometu nova skupina novcev in pri tej priliki bo sklenjena nova pogodba med Vatikanom in italijansko vlado, ker je pogodba iz leta 1929 letos potekla. Nova skupina bo obsegala devet različnih kovancev, med temi dva iz bakra, štiri iz niklja, dva iz srebra in enega iz zlata. X Ognjenik Mauna Loa bljuva. Ognjenik Mau-na Loa, ki stoji na največjem otoku Havajskega otočja in ki je visok nad 4000 metrov, je začel nedavno bljuvati lavo, in sicer tako močno, kakor že od leta 1881 ne. Celi potoki lave se vale iz žrela, vmes se pa sliši silno bobnenje. Lava teče po strmem pobočju zelo hitro. V nevarnosti je zlasti glavno mesto otoka Hilo. X Cigareta, ki se prižge sama. štirje mladi Madžari so izumili cigareto, ki za njo vžigalica ni potrebna, ker se prižge sama. Na enem koncu cigarete je pritrjena posebna snov in ko potegne kadilec skozi cigareto zrak vase, nastane močan stik te snovi z zrakom, in snov zažari. Tako se cigareta sama prižge. Konec cigarete je pokrit s celulozo in tako je poskrbljeno, da se cigareta ne prižge ob nepravem času. Seveda se lahko tenka plast celuloze vsak čas odstrani. Mladi izumitelji so dali svoj izum patentirati. Iz Spodnje štajerske Spodnještajerski planinarji so zborovali te dni v Mariboru. Mariborski dnevnik pravi, da so imeli v Mariboru že leta 1867 poseben planinski odsek mnogo prej, preden se je osnovalo v Ljubljani Slovensko planinsko društvo. Od ustanovitve tega odseka pa do leta 1918 je bil njegov predsednik dr. Johann Schmiederer. Zdaj vodi mariborsko Planinsko društvo državni svetnik dr. Leon von Gozani, celjsko Planinsko društvo pa okrožni bančni nadzornik Raimund Udy. Novi grobovi v Braslovčah. V braslovški občini, ki je precej velika, so zadnje dni umrli: usnjarski pomočnik Ivan Grah, preužitkar Franc Rojnik iz Spodnjih Grč, posestnik Alojzij Stopar iz Letuša, preužitkar Franc Tavčar iz Orle vasi, mesarjeva žena Leopoldina Vovkova, posestnikov sin Franc Strnad, zidar Anton Prevodnik in preužitkar Rovšnik, vsi iz Podvrha, in kolarski pomočnik Ignacij Cizej iz St. Ruperta. X Krompir nas varuje skorbuta. Krompir je najvažnejši dobavitelj vitamina C v naši hrani. Njemu gre hvala, da je bila Evropa v novejšem času obvarovana skorbuta, ki je v srednjem veku po večjih mestih razsajal skoro Vsako zimo. Če nam vitamin C iz krompirja zadošča, da se obvarujemo skorbuta, s tem še nikakor ni rečeno, da je naše telo s tem važnim vitaminom že za vse potrebe založeno. Opazovanja so pokazala, da vsak povečani telesni in duševni napor znatno dvigne tudi potrebo telesa po vitaminu C. Ta ugotovitev je važna zlasti dandanes, ko so narodi Evrope v najvišjem naporu svojih telesnih in duševnih sil. Zadostna oskrba telesa z vitaminom C je v takšnih časih ne samo velikega, temveč odločilnega pomena. Zato pa si znanstveniki neprestano prizadevajo, najti nove vire tega neogibnega življenjskega soka. Na srečo pa nam narava zlasti v poletnem času nudi mnogo vitamina C v presnem sadju in presni povrtnini. X S kačami prosijo za dež. Kačo smatrajo domačini, ki žive v notranjih mehiških pokraji-; nah, za napovedovalko blagodejnega dežja. Vsako leto meseca maja se napotijo cele trume lovcev na kače v hribe z namenom, da bi nalovili čim več kač. Denejo jih potem v velike lončene posode in jih nesejo domov. Tam opravijo poseben obred. Med veselim prepevanjem in molitvami ljudske množice, ki se je zbrala k takšni slovesnosti, vzamejo kače iz lončenih posod, jih dvigujejo proti nebu ter prosijo, naj veliki duh pošlje na zemljo dež. Potem kače spet spuste na svobodo, da se lahko vrnejo v hribe in čakajo do druge pomladi, da jih drzni indijanski lovci znova po-love v lončene posode in odneso v dolino k »prošnjam za dež«. X Seno ga je omamilo. Izreden primer spalne bolezni se je pripetil v vasi Osteelu blizu Emdena na obali Severnega morja. Tam je šel neki hlapec spat v sveže posušeno seno, ne da bi bil koga obvestil o tem. Dva dneVa ga ni bilo na spregled. Šele tretji dan ga je našla kmetica, ko je iskala jajca. Fant je trdno spal in nič ni pomagalo, da ga je kmetica na ves glas klicala in tresla. Naposled so poklicali zdravnika, ki mu je dal vbrizg in šele potem se je hlapec vzbudil iz globokega sna. Spal je nad 60 ur, Zdravnik je izjavil, da ga je omamil vonj svežega sena, tako, da je dobil neko vrsto spalno bolezen. Morska živalca, ki ima 21 lučk na glavi Učenjaki so naleteli v morskih globinah na eno izmed najčudnejših morskih živali, ki spada med tako zvane povodne bolhe. Imenovali bi jo čudežno vodno bolho (njeno znanstveno ime je thau-matops). živalca je ena izmed svetečih prebivalk morja. Znano je, da se mnoge morske živali svetlikajo in da izvira od njih največ svetlobe v morju. čudežna povodna bolha živi v največjih morskih globinah, kjer vlada popolna tema, ker tako globoko v morje ne more predreti noben sončni žarek. S čudežno povodno bolho so napravili zanimive poskuse. Z drugimi drobnimi morskimi živalcami so jo položili v skupni akvarij, ki je stal v temi, in kmalu se je začela ta morska živalca svetlikati. Prvotno niso vedeli, odkod prihaja ta svetloba, potem so pa ugotovili, da se širi od čudežne povodne bolhe. Po obliki telesca spominja ta morska živalca na našega raka. živalca se v akvariju nikoli m dotaknila nobene stene, niti kamna ali druge ovire, čeprav je bila v prostoru kjer je stal akvarij, popolna tema. Tudi v druge živalce v akvariju se m zaletela. To dokazuje, da vidi tudi v temi, odnosno da si pomaga z lastno svetlobo. ; Največja med povodnimi bolhami ima naravnost imenitno napravo za razsvetljevanje, ki ji služi za prometne znake. Njeno telesce je stisnjeno s strani, na glavi ima dve tipalki in 21 drobnih lučic, ki v temi zažare. čudežna povodna bolha je res pravo naravno čudo, saj lahko sveti s svojimi lučkami na glavi rdeče, zeleno, modro ali rumeno. Kadar se pa te morske živalce parijo, imajo samci na glavicah še rumenkastozlate lučke, s katerimi vabijo samice. Bojevitost čudežne povodne bolhe se izraža tako, da živalca prižge na svoji glavici rdečo lučko, ki je obenem svarilni znak. Zelene in modre lučke pa služijo očitno za prometne znake. Z njimi opozarja ta čudna morska živalca druge prebivalce morja, naj se ji umaknejo. Kot največja povodna bolha doseže čudežna povodna bolha velikost nad 10 cm. živi pa kakor rečeno samo globoko v morju. V višjih plasteh morja naletimo še na vrsto drugih povodnih bolh. Nekatere žive celo v sladkih vodah. Nobena pa še daled nI tako zanimiva kakor čudežna vodna bolha. Hudi strupi, ki se jih poslužujejo divjaki Še zmerom ni dognano, kako so prišli preprosti narodi do svojega znanja glede strupenosti nekaterih rastlin. Za nas je gotovo presenetljivo, da uporabljajo nekateri divji narodi rastlinski strup kot orožje na lovu in v boju. Dejstvo je, da so narodi na vzhodnoindijski celim in na otokih v Indijskem morju kakor tudi južnoameriška indijanska plemena, torej narodi, ki niso nikoli prišli med seboj v stike, vedeli že v pradavnih časihi, da so v mnogih tranastih grmih in plezalkah kakor tudi v mnogih majhnih drevesih, v semenu, koreninah in v drevesni skorji snovi, iz katerih se da pridobivati hud strup. Treba je seveda te strupe primerno predelati in iz njih pridobljeni strup se da rabiti za zastrupljanje sulic in puščic. V pradavnih časih so divji narodi rabili zelo pogosto ta način zastrupljanja kot učinkovito orožje tako na lovu kakor tudi v boju. Če je sulica z zastrupljeno konico le nekoliko oplazila žival ali človeka, je bila žrtev zapisana neogibni smrti. Raziskavanja v novejšem času so pokazala, da spadajo številne strup vsebujoča rastline v vrste stryhnos. Iz njih pridobljeni strup je tudi nam znani strihnin. Znanstveniki so natanko dognali, kako učinkuje strup. V telo pride s krvjo. Zadostuje že najmanjša količina strupa, da nastopi smrt. Strup razdraži mišice in živce v toliki meri, da nastopijo v telesu silni krči, močno podobni krčem od tetanusa. Krči zadenejo tudi stene ožilja, da se silno poveča krvni pritisk. Krči prekinejo delovanje mišičevja v dihalih in tako se človek ali žival zaduši. Učinek strihninskih strupov je v glavnem pojasnjen. Ni pa še znan do vseh podrobnosti učinek strupa, ki ga poznajo divji južnoameriški narodi. Ta strup, imenovan kurare, se pridobiva tudi iz rastlin, in sicer na razne načine. Deset-tisočinlta miligrama tega strupa zadostuje, da ubije žabo. To je najhujši strup, ki se pridobiva iz rastlin. Nerazumljiva, je narava tudi v pogledu strupov. Na eni strani ti strupi ubijajo, na drugi nam pa služijo za zdravilo. To velja zlasti za kačje strupe, pa tudi rastlinski se pogosto rabijo v zdravilne svrhe. Ameriška V ameriški družbi so govorili o indijanskih zgodbah, da so ljudem lasje vstajali pokoncu. Drug drugemu so pravili o svojih nevarnostih in junaštvih. Mož iz Teksasa, ki je prišel zadnji na vrsto, pa je povedal tole: »Dirjal sem po preriji, ko sem nenadno zapazil tri rdečekožce, ki so se vrgli proti meni s toma-havki, da bi meni, osovraženemu bledoličniku, upihnili luč življenja. Letel sem, kar sem mogel, da bi jim ušel ali vsaj povečal razdaljo med zasledovalci in seboj. Kmalu pa sem spoznal, da je vse zaman. Zapazil sem, da se je eden izmed zasledovalcev odtrgal od ostalih in se mi naglo bližal. Kaj naj storim? Hitro sem se ustavil, iztrgal nasprotniku orožje lz rok in preden se je zavedel, se je valjal v svoji krvi: posrečen udarec s to-mahavkom mu je razklal glavo. Kmalu pa je prišel še drugi. Osc.k->1 jen nad prvim uspehom sem tudi njega napadel, vnel se je kratek, toda strašen boj, ln rdečekožec se je kmalu zgrudil smrtno zadet. Zdaj mi je ostal še tretji, toda nenadno sem začutil, da mi pojemajo moči in obšla me je slabost, tako nepremagljiva, da sem prav dobro čutil, da tretjega ne bom mogel spraviti s poti, kaj šele da bi mu ušel. Vendar pa sem se odločil prodati svoje življenje čim dražje. Vse moči sem zbral. Čedalje bliže je prihajal Indijanec, že sem čul, kako se je lomila trava pod njegovimi nogami, že sem slišal, kako je sopihal, začutil sem njegovo vročo sapo na svojem tilniku, takrat...« »Ali ste tudi njega ubili?« so nestrpno vprašali vsi poslušalci v en glas. »Ne, on je mene ubil,« se je odrezal mož iz Teksasa. DVA UČENJAKA Gospa Fosterjeva Je bila svojedobno najlepša Londončanka. Nekega dne je prišla v Lausanno in med njenimi kavalirji v tem mestu sta bila tudi dva slavna moža: zgodovinar Gibbon in zdravnik Tuseau. Bila sta zelo ljubosumna drug na drugega in nekega dne je Tuseau ujedljivo rekel Gibbonu: »Gospod zgodovinar, če bo gospa Fosterjeva zaradi vašega dolgočasnega pripovedovanja zbolela, jo bom jaz ozdravil.« Gibbon pa mu je odgovoril: »In če jo boste vi, gospod zdravnik, s svojim zdravljenjem ubili, jo bom jaz s svojim pisanjem napravil nesmrtno.« Nerodni Matevž Kot lipov bog Matevž sedi, v objemu Miciko drži. Mladenka na poljube čaka, v Matevžu pa nI nič junaka. Goreče Mica hrepeni, da mož v Matevžu se zbudi, a revček knjigo le odpre in listati po njej začne. Posluša dekle suho branje, ki sladke ji ubija sanje. »Presneti cepec!« se zadere, iz sobe Mica jo ubere. Uslužen prijatelj Znani holandski pisatelj de Geyter se ni ukvarjal samo s pisanjem, ampak je bil tudi lastnik zastavljalnice. Neko noč, ko je že spal, ga je nenadno zbudil telefon. »Kdo pa je?« »Oh, dragi de Geyter,« se je oglasil neki njegov znanec, ki je bil zmerom v denarnih težavah,« povejte mi, koliko je ura!« »Zakaj pa ne pogledate na svojo uro ln budita mene sredi noči?« je besen vzkliknil de Geyter. »Saj sem prav zato klical vas, ker Je moja ura v vaši zastavljalnici,« je odgovoril znanec. Geyter je besen odložil slušalko in spet legel. Ker je poznal navade svojega znanca, ki je zmerom prihajal domov šele po poznih jutrnjih urah, ga je poklical ob šestih zjutraj, baš ko je dobro zaspal, češ: »Vprašali ste me, koliko je ura, dragi prijatelj. Zdajle sem šele našel vašo uro in vam lahko povem, da je natanko šest.« NESPORAZUM Lekarnar: »Vaše zdravilo je pripravljeno. J&-mali boste vsaki dve uri po eno žlico.« Gašper: »Gospod, mi nimamo doma toliko žlic, naša hiša je ubožna.« ŠOFER MERI PO SVOJE Sodnik zaslišuje šoferja: »Torej vi ste videli, kako je obtoženec v vašem avtu poljubil gospodično Kunigundo Klobuštrinovo?« »Da,« odgovori šofer. »Ali jo je večkrat poljubil?« bi nad vedel sodnik »Ne, samo enkrat.« »Toda poljub je biil po izpovedi tožitdljice zel« doli g ... Kako dolg?« »Po naši taksii najmanj 20 lir...« se odre ž« šofer. PREVEČ SE KADI Gospodinja: »Poslušajte, Neža, preproge mora* te pa že nekoliko bolje iztepsiti!« Služabnica: »Saj bi, gospa, pa se tako strašno kadi!« KDAJ POJDETA SEDET Zagovornik obtožencu po obsodbi: »Kazen bo-va pač morala sprejeti.« Obtoženec: »Zelo ljubeznivo. Kdaj pa poideva siedet?« izdaja za konzorcij »Domovin«« Josip Belsner, Urejuj« Filip Omladič Za Narodno tiskarno Fran J »ran,