France Bezlaj
Filozofska fakulteta v Ljubljani
IZ JUŽNOSLOVANSKE LEKSIKE
SLN, IN SBH. lukati »OPAZOVATI«
Za kritično preverjanje neke etimologije ni dovolj ponovno preveriti glasoslovni razvoj besede in, kar je včasih mnogo zahtevnješe, upravičenost pomenskih razlik v posameznih jezikih. Podoživeti je treba tudi miselnost dobe, ko je etimologija nastajala. Ko so se izobhkovale prve zakonitosti primerjalnega jezikoslovja, so skušali vsevprek celotno lek-siko modernih jezikov rekonstruirati na skupni indoevropski prajezik. Mladogramatiki so s svojimi strogimi merih obrzdali začetno zagnanost Sledilo je raziskovanje razvoja jezikov in čeprav se za pomenoslovje ni posrečilo izoblikovati splošno veljavnih pravil, je pri etimologiziranju igralo vedno večjo vlogo. Obenem je naraščalo zanimanje za leksiko, ki je po drugačni poti zašla v jezik. Postopoma so si izoblikovali svojo teoretično podlago tudi imenoslovje, zakonitosti substitucij in pojavi ekspresivnosü.
Prvi v Evropi, ki je sam prehodil to pot in na številnih področjih prehitel razvoj, je bil Franc Miklošič. Že med nastajanjem Boppovega fundamentalnega dela je opozarjal na pomen slovanskih jezikov za indoevropsko komparativistiko. Njegov prvi poizkus etimološkega slovarja »Radices hnguae slovenicae« je eno najzgodnejših del te vrste. Kdor zna brati med vrsticami, je neštetokrat presenečen, kako dognana in izbrušena so njegova stališča štirideset let kasneje v »Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen«. Še danes, po sto letih, najdemo v njegovem slovarju manj domnev, ki ne vzdrže kritike, kakor v kateremkoh novejšem delu te vrste. Zelo kratkovidni so tisti leksikologi, ki se jim ne zdi več potrebno poleg vse novejše literature upoštevati tudi Miklošiča.
Naj za primer navedem slovensko in srbohrvaško kajkavsko besedno družino lukati »gledati, prezati, opazovati«, perfektivno polukati, derivirano nalukavati »špionirati«. V slovenskih slovarjih najdemo tudi izvedenke lukovec »špijon«, izpričano tudi kot priimek, liikanje »oprezanje«, lukdlo »daljnogled«; v 18. st. lukouza »Sternwarte« (Gutsmann) in pritegniti je treba tudi toponim Lukovica, ki se v najstarejših virih imenuje Glogovica. Po legi tega kraja lahko sklepamo, da je bilo nekakšno stražišče pred cestnimi roparji kakor Ravbarkomanda pri Postojni.
Ne poznam nobene druge iz romanskih ali germanskih jezikov izposojene osnove, ki bi se tako vključila v jezik. Saj deloma razvijejo tudi širšo besedno družino. Toda že razmerje med sin. voščiti »želeti, gratulirati« iz stvn. wunska »wünschen«, kar je lahko dovršno aü nedovršno, poleg samo nedovršnega privoščiti, sbh. priuštiti, zgovorno priča, da se celo najstarejše izposojenke več ne prilagode vsem domačim jezikovnim zakonom. Že zato se ne morem pridružiti Bemekerju, SEW I 742, ki pravi o sin. lukati, da ga je mogoče bolje razložiti iz nvn. /ugen »videti, opazovati«, koroško nemško /uagen »oprezati«. To Berne-kerjevo mnenje sprejema tudi Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter in Slovenischen 172 in dodaja še stvn. luogen z enakim pomenom. Skok, ERHS II 328 pa navaja samo lukati, lilkam (hrv. kajk., Zagreb) in to izvaja iz stsaš. lökon »gledati«, za primer pa pritegne iL luchenare »skrivaj opazovati« iz langobardskega löhhon.
4&
Miklošič, EW 175 je to družino oddvojil od drugih slovanskih homonimnih osnov luk-, za katere danes ne dvomimo, da jih je treba vse izvajati iz ide. *le\ik-, *louk-, Huk- »svetiti« z razhčnim, še ne povsem zadovoljivo osvetljenim pomenskim razvojem. Pritegnil je zraven csl. prelukovaii s suponiranim pomenom »zalezovati, prezati« iz nekega neznanega vira, ker tega glagola še ne navaja njegov petindvajset let starejši Lex. Pal. Pomensko bUzu se mu zdi r. prilučitb »privabiti«, p. tuczqc »ujeti« in rumunskond/uci »imeti privide« poleg näluc, nälucä »privid, prikazen«. Vse to se pomensko ujema z Utavskim laukti »pričakovati«, st prus. lauklt »iskati« in z drugačno prevojno stopnjo lit. intensivum lUketi, leton-sko lukuöl »gledati«, nüolükuöt »ozirati se, opazovati, poiskati«.
Druge pomenske skupine, med katerimi je posebno pozornost posvetil sin. lučiti, lučati »metati v določen cilj« s točnim ekvivalentom v ukr. tucyty »ciljati, zadeti«, br. iucacb, p. kamieniem luczy, č. lučeni hromu »udarec strele«, r. lukatb, je združil pod posebnim geslom z opombo, da jih verjetno ni treba ločiti od tipa polučiti »dobiti, sprejeti«, csl. siJučiti »zgoditi, pripetiti se«. Slovenci smo si iz drugih slov. jezikov izposodili samo slučaj z dokaj prilagojenim pomenom, ki točno odgovarja n. Zulall in r. stichija. Domače je samo lučaj »met, pribhžna dolžinska mera«.
Bemeker je vse slovenske pomenske skupine združil pod skupnim izhodiščem in kar težko je verjeti, da je izločil samo sin. lukati, ki je vendar najbliže pomenom v baltskih jezikih. Danes poznamo že toliko slovensko-baltskih paralel, ki jih drugi slov. jeziki bodisi sploh ne poznajo, ah pa zasledimo le sem in tja nekaj osamljenih drobcev, da nas lukati ne preseneča. Poleg taga je dokaj verjetno, da se je v slovenščini ohranila tudi dolga -ö-jevska prevojna stopnja iz te osnove v tpn. Zlatoličje, od 12. st. v virih Goldendorf. V okolici Ptuja so še v zgodnjem srednjem veku iskali zlato, naj za primer navedem ca 1204 dd diu Greian in die Trn mit golde ein wazzer, rinnet (Von Eschenbach, Parzival). Ime Zlatoličje ne moremo razložiti drugače kakor iz +zoltolyčbje (selo) k +zoltolyk-b »iskalec zlata«.
S tem seveda še ni do kraja razčiščeno vprašanje, ali se ide. +leuk-, »svetiti« ne pojavlja pri Slovanih tudi v nazalirani obliki +lonk-, kakor mislijo nekateri avtorji, ali pa imamo pri tej izredno razvejani družini homonimov opraviti z besednim križanjem z drugo osnovo +l?k-, +/q/c- »kriviti«. Skok, ERHS II 324 je analizi tega kompleksa v srbohrvaščini posvetil obsežen traktat, vendar za vse slov. jezike stanje še ni dokončno rešeno.
II
SLN. legat, SBH. leganj »CAPRIMULGUS«
Med še ne zadovoljivo pojasnjenimi besedami naj navedem še sin. legat (m.) »Caprimul-gus europaeus«; lokalno je ime preneseno tudi na drugega ptiča »Merops apiaster«. Razen tega je izpričan tudi pomen legat (m.) »troblja, Sprachrohr«; pogosten je tudi priimek j Legat, Razen tega se v slovenskih narečjih pojavlja tudi dubleta/egen (m.), g. legena »Cap- j rimulgus« (Šempas), legan (dolenjsko), v priimkih Legen, Legenj, Legan, Legin. Morda j spada k isti osnovi tudi priimek Legiša. Na srbohrvaškem ozemlju so izpričane oblike leganj (m.), g. legnja »Caprimulgus« (Split, Dubrovnik), legalj, jegar (Nin), legin, leglin, leg-nar. Lokalni pomeni leganj (m.), g. legnja »Scolopax rusticula« (Požarevac). Vendar v srbohrvaščini ni znan pomen »troblja, pastirski rog«. Pozornost zasluži etnografski podatek: legat je neki ptič, ki poje, kakor kravji pastir trobi (Pajk, Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev) ali legat kriči kakor mačka prede (Gjurašin, Ptice I 326). Slovenska ljudska primera je tudi dete vpije kakor legat.
Oba avtorja, ki sta doslej pisala o poreklu tega imena, Koštial, Življenje in svet XVII 184, i 304 in Skok, ERHS II 285 sta izhajala iz osnove +legh-, sin. leči, ležem. To velja nedvomno i
46
za sin. sinonim ležetrudnik »Caprimulgus« (Ribnica). Vendar se vsiljuje paralela med sin. legat in poljsko ligawka »vrsta trobente«, češko dial. lihavka »isto«, kar puščata neraz-loženo tako Machek, ESJČ^ 322 kakor Slawski, SEJP IV 252. Domnevaü smemo, da gre za »tremolo« v glasu in da je to ista osnova *leig- »zibati, tresti« kakor v poljskem ligawka, ligawica »močvirje«; poleg tega pomeni letonsko liguöt poleg »zibati« tudi »vriskati«. Cer-kvenoslov. likb »ples« je sicer izposojeno iz gotskega laiks »ples«, tudi stvn. leih, leich »igra, melodija, petje«. Avtohtono slovansko pa je iz te osnove češko lihati »gibati«,-poljsko ligač »brcati, ritati«. Berneker, SEW I 706 in podrobno tudi Fraenkel, LEW 330 domnevata, da je poleg osnove *leig- že indoevropsko eksistirala tudi nazalizirana oblika *leng-, prim. staroindijsko langhali, langhäyati »skače«, litavsko langüoli »majati«, letonsko lengat »gugati, zibati«, irsko lingit »skače«, stvn. lungar »hitro«, rusko Ijagatb »brcati, ritati«, Ijaguška »žaba«, ljaga »bedro«. Iz leig- je litavsko läigyti »brezglavo tekati«, staro indijsko rejate »skače, drgeče« itd. Po nepotrebnem zavrača Vasmer, REW II 80 ozko medsebojno povezanost obeh oblik. Seveda je mogoče, da gre za zgodnji sovpad dveh različnih osnov, ki sta si bili pomensko blizu (tako Fraenkel, LEW 330 in Frisk, GEW I 488).
Pri južnoslov. legat in leganj moramo izhajati iz */?g-, imenovan bodisi po glasu ali po značilnem gibanju.
V severnoslovanskih jezikih je poleg kalka po gr. aiyodijXxi, lat. caprimulgus, slov. ko-zodojb (slovensko kozomolzecj najbolj razširjeno ime rusko lildk, leljdk, poljsko, češko in slovaško lelek. Enako tudi litavsko lelys, lalys, letonsko lelis »Caprimulgus«. To je nedvomno izvedeno iz neke onomatopeje, prim. sbh. lelijati »zibati se«, lelekati »tožiti, žalostno se oglašati«. Južnoslovansko je ime preneseno na netopirja, sin. lilek (tudi priimek Lilek), sbh. liljak, Ijiljak, tudi csl. lilijak-b »netopir«. Od drugih sinonimov za »Caprimulgus« naj navedem še sin. podhujka, kar je Caf rekonstruiral v *poddojka.