DVA  LISTA  IZ  STAREGA DNEVNIKA
Lili   N o v y
P AN
Ljubila sem te, res sem te ljubila, a zdaj mi dano ni, te še ljubiti. Nebo je kakor svetla, sinja svila, ki jo prepletajo srebrne niti, po drevju list ob listu se zlati, v poslednjih cvetih kri zemlje žari, vse bolj so čudoviti, ognjeviti. Ljubila sem te, res sem te ljubila, a ni mi sojeno, te še ljubiti.
Ko mimo greš, se v meni nič ne gane in nič mi treba ni tedaj trpeti. Jesenski veter mi naproti plane, ¦objeti me prišel je in objeti nevidni drug ob strastni uri tej iji  vzeti me s seboj, naprej, naprej, srce in kri mi slastno ve razvneti. A srečanje s teboj me več ne gane in nič mi treba ni ob njem trpeti.
Ljubila sem te, res sem te ljubila,
a nisi sred srca mi nudil mesta.
Zato je temni bog razširil krila
in me zagrnil. Zdaj sem njemu zvesta.
Kot veter se odeva v dim in sij,
praogenj neti živih melodij,
za njim, za njim samo me vodi cesta.
Ljubila sem te, res sem te ljubila,
a zdaj ti v mojem srcu ni več mesta.
49   Naša sodobnost                                              769
OBVEZNI  OBČNI  ZBOR  KNJIŽEVNIKOV
Obvezni občni zbor književnikov. Nad potjo tja že dozoreva luna; napela se je v meni tanka struna, njen spev je star in nov —.
Na seji. V okna reka nam šumi in nočni dih nam piha hlad v dvorano; tam zunaj lega spanec na Ljubljano. Predsednik govori —.
Utrujena sem. Vroče je. Molčim in vem: tam plava luna vsa srebrna. O zvezde! Sama klena, svetla zrna! Zakaj pa tu sedim —?
Pojdite ven, le ven v to toplo noč, nikar ne mislite, ne govorite! V temi grmovja so naslade skrite in vse je kot nekoč —.
Je kot nekoč —? Vsi ploskajo. Odmor. A reka poje: »Nič se več ne vrne — — —« O ljuba luna! Zvezde ve srebrne! Obvezni občni zbor —.
770