Ina Slokanova Pravljica je umrla Janezek je sedel ob topli peči in bral pravljico. Knjiga je bila zelo zanimiva. Tudi mnogo slik je bilo v njej. Naslikani so bili zmaji s številnimi glavami, lepe kraljične, škratje, velikani, kače s krono na glavi, čarovniki in stari, srepogledi kralji v škrlatnih plaščih in z dol-gimi sivimi bradami. Nenadoma pa se je zgodilo čudo. Janezek ni več sedel doma ob topli peči. Znašel se je sredi po-polnoma neznanega lepega vrta in pred njim je stala lepa, zlatolasa kraljična in se mu smehljala. »Kdo pa si ti?« jo je Janezek začuden vprašal. »Jaz sem princeska Pravljica,« se je lepa deklica predstavila in ga prijela za roko. »Pojdi z menoj. Razkazala ti bom svoje kraljestvo,« je rekla in ga od-vedla po ozki peščeni stezi. Šla sta in šla, naposled pa je Pravljica obstala ob velikem rož-nem grmiču in položila prst na usta. Z iztegnjenim prstom je po-kazala Janezku v stekleni krsti spe-čo deklico, okrog katere je klečalo in jokalo sedem škratov. »To je Snegulčica,« je rekla. — »Jedla je zastrupljeno jabolko in zaspala. Priti bo moral kraljevič, ki jo bo zbudil s poljubom.« »Haha,« se je zasmejal Janezek. »Pri nas v naši deželi to drugače delajo. Če se kdo zastrupi, pokliče- jo zdravnika, ki da injekcijo in iz-pere želodec, pa bolnik ozdravi.« Pravljica ga je pogledala z veli-kimi, začudenimi očmi in ga molče odvedla dalje. Šla sta in šla in prišla do dekli-ce, ki je oblečena v raztrgano oble-ko sedela na kamnu in bridko jo-kala. »To je Pepelka,« je rekla Pravlji-ca. »Hudo mačeho ima, ki jo noč in dan pretepa. Češe jo z glavni-kom, ki ima ostre, železne zobe, je-sti pa ji da samo plesriive stare skorje in piti smrdljivo vodo.« »V naši deželi bi takšno mačeho obsodili in zaprli,« je ogorčeno re-kel Janezek. »Takoo?« se je začudila Pravlji-ca in ga vedla dalje. Šla sta in šla in prišla do žubo-rečega studenčka. »Ta voda je zdravilna,« je po-jasnila Pravljica. »Če jo bolnik pi-je ali se v njej okoplje, ozdravi.« »Tudi v naši deželi imamo takšne studence. Zdravilni vrelci jim pra-vimo,« je rekel Janezek. m »Hm,« je Pravljica našobila lepa usteca. Videti je bilo, da je užalje-na. »Počakaj,« je rekla, »to je šele začetek. Pokazala ti bom še marsi-kaj, kar v tvoji deželi prav gotovo nimate. Čudom se boš čudil.« Šla sta in šla in prišla do vznožja visoke gore, kjer je gromozanski velikan izkopaval in razbijal skale. »Poglej ga. Takšnega močnega moža najbrž v vaši deželi nimate?« se je zmagoslavno nasmehnila le-pa princeska. »Moj oče res ni tako velik, zato pa ni nič manj močan. Vsak dan, od jutra do večera koplje in razbi-ja premog v rudniku.« Pravljica ni rekla nič. Samo no- »Še malo ne,« jo je glasno zavr- sek se ji je za spoznanje povesil. nil. »Takšne ,pošasti' smo imeli tu- Šla sta in šla in prišla do dreve- di pri nas v naši kleti. Potem pa sa, na katerem je sedel velik ptič smo jim nastavili pasti in so se in mahal s peruti. ujele tiste ,pošasti' — podgane »Na tega ptiča lahko sedeš in namreč.« ponesel te bo v kateri kraj boš ho- Pravljica ni rekla ne bele ne tel,« je rekla Pravljica. črne. Jezno ga je potegnila za se- Janezek pa je zamahnil z roko. boj spet na svetlo in — šla sta in »To ni zame nič novega. V naši šla in prišla do jezerca, okrog ka- deželi imamo dosti takšnih ptičev. terega so plesale prelepe deklicc z Iz jekla so in ljudje so jih nare- rožami v laseh. Plesale so in pre- dili.« milo prepevale. Pravljica se je namrdnila, rekla »To so vile, najlepše deklice na pa ni nič. svetu. Takšnih lepih deklic najbrž Šla sta in šla in prišla do razvalin nimate tam v vaši deželi, kajne?« starega gradu. »O, moji sestri Tončka in An- »Tu notri straši,« je rekla Prav- cka sta stokrat lepši. In znata še ljica in ga potegnila za seboj med marsikaj drugega, ne pa samo tako razvaline. Tema ju je objela. Te- neumno poskakovati kakor te-le tu- daj je nekje nekaj zacvililo, zaco- kaj. Hm, če bi jih ti videla, bi spo- potalo in nekaj mrzlega se je do- znala, da ne lažem.« teknilo Janezkove roke. Pravljica je zardela od jeze. »To so pošasti,« je šepnila Prav- Šla sta in šla in prišla do viso- Ijica in vprašala: »Se zelo bojiš?« kega sivega gradu z neštetimi okroglimi stolpiči in majhnimi glo-bokimi okni. »To je grad našega kralja. Takš-nih gradov pa nimate pri vas, kaj?« ga je pogledala Pravljica. »Mhm,« je rekel Janezek. »Vča-sih smo jih menda imeli, videl sem jih naslikane in tudi v šoli smo se učili, da so v takšnih graddvih stanovali vitezi. Zdaj pa ni več vi-tezov in tudi gradov ne potrebuje-mo. Imamo pa velike, lepe hiše, palače in celo nebotičnik. Meni pa je najbolj všeč naša hišica. Veš. čisto majhna je in nraiena, kakor da bi bila vedno obsijana od son-ea. Okna pa so široka. Okrog hiše je vrtič, obdan z zeleno pleskano ograjo. Hm, lepo je, tudi tebi bi bil všeč naš dom, če bi ga videla.« Pravljica je prebledela in težko vzdihnila. Potem se je pa počasi prestopila in rekla: »Čakaj, zdaj ti bom pa pokazala Še našega kralja. Toda k njemu ne smeš. K njemu ne sme noben na-vaden zemljan, ampak samo mo-gočni dvorjani in vitezi. Če kdo drug prestopi prag njegove prestol-ne dvorane, ga takoj odženo k rab Iju, ki mu odseka glavo.« Šla sta in šla in prišla na dvo-rišče gradu. Tam sta se vzpela po stopnicah k ozki lini, skozi katero se je videlo v prestolno dvorano. Janezek je zagledal kralja, ki je sedel na visokem zlatem prestolu. Velika krona mu je težila glavo, ki jo je trudno sklanjal. Ramena mu je ogrinjal rdeč kraljevski plašč. Bela brada mu je padalai na prsa. Njegove sovje oči so mrzlo in brezsrčno merile dvorjanike in viteze, ki so se ponižno klanjali pred njim. »Ali imate vi tam v vaši deželi takšnega mogočnega kralja?« je vprašala Pravljica in zmagoslavje je zvenelo v njenem glasu. Janezku so zasijale oči. »Naš kralj, veš, Pravljica, je sto-krat mogočnejši in večji od vašega, ker ne vlada s silo, ampak z lju-beznijo. On ne nosi na glavi težke zlate krone, niti ni ogrnjen s her-melinovim plaščem, ampak je pre-prosto oblečen kakor vsi drugi lju-dje. Čisto mlad je še, komaj nekaj let je starejši od mene, pa tako do-ber in prijazen. Z njim sme govo-riti vsak, plemič in siromak.« Pravljica je pridušeno zastokala in se zgrabila za prsi. Potem pa je zašepetala: »Joj, zdaj bom morala umreti, kajti prerokovano mi je bilo: Kadar pride nekdo iz dežele, ki bo lepša in boljša kakor tvoja, boš umrla. Joj, umiram, umiram!« Omahnila je in se zgrudila. Te-daj je nekje votlo zagrmelo. — Ognjen blisk je preklal nebo. Tla pod Janezkovimi nogami so se za-majala. Mogočni sivi grad se je po-rušil. Janezek je padel in se prebu-dil doma na tleh ter spoznal, da se mu je vse skupaj samo sanjalo...