Leposloven in znanstven list.
Leto 1 V.	V CeloTci, 1. oktobra 1884.	Štev. lO.
Kmetski triumvirat.
Historičen roman. Spisal Anton Koder.
Šestnajsto poglavje.
Ne zapusti nobeden ga v ti sili, Molče orožje svoje vsak si vzame.
Prešeren.
Kakor jame drevo povešati vrhove, ako se je v njegovem telesu utaborila strupena zalega, ki razjeda neprestano na izvirih njegove moči in pritokih življenja, enako mora opešati vsako najbolj navdušeno pod-vzetje, ako se je uselilo izdajalstvo in zavist v njegovo vodstvo. Dobro je čutil Ilija Gregorič poslednje. Videl je, kako se zbirajo od dne do dne vedno bolj temni oblaki nasprotstva nad njegovo vojsko. A premožat in prepogumen je bil, da bi bil to nevarnost odkril svojim podpoveljnikom. Prehajaj6č iz kraja v kraj in z iznenadjenjem hotel je utruditi nasprotstvo in zakriti svoj sem ter tja obupni položaj. Pomanjkovalo mu je malo da ne vsega, kar je dobrej vojski neobhodno potreba. S silo si je moral pridobivati živeža, kjer je bila prva in najboljša priložnost. Poslednje pa je neizmerno škodovalo Uijevemu imenu in vsemu uporu. Plašilci, ki niso imeli poguma pridružiti se ustašem, zabavljali so skrivaje kmetskej vojski, svarili pred njo in jo črnili pridevajöö jej nečiste, sebične namene.
V takem položaji, osobito pa ker ni mogel Ilija zaznamovati odločnega uspeha, prehajalo je mnogo kmetov k nasprotnej vojski, misleč pridobiti si s tem odpuščenja zaradi prvega upora.
Izdan je bil, to je naravno in lahko umevno v takih razmerah, bojni Uijev načrt nasprotnim poveljnikom, ki so jeli prodirati od mnogih stranij proti njegovej vojski, hoteč prisiliti jo k boju na ravnem polji. Dobro so preračunili, da le jasna in odločna zmaga nad kmetstvom uniči na eden pot ves llijev upliv ter mu prekriža vse daljne črteže. Pripo-
33
močkov za ta namen pa so imeli plemenitaši obilo. Ogerska plemenitaša Zriny in Allapi sta jim ponudila svoje čete. Pričela sta bila namreč poslednja dva na svojo roko boj proti upornemu kmetstvu in popolno uničila pri Kerestinaei osem sto mož broječo kmetsko četo. Na severu zbral je celjski stotnik Juri plemeniti Schrattenbach veliko vojsko in prodiral z njo proti Celju. Od jugozahoda bližal se je povsod zmagujoči Jobst Thurn-ski s svojo zmage pijano četo. Med poveljniki poslednjih čet najdemo tudi grajščaka Tahvja in njegovega slavehlepnega oskrbnika Crniča.
Bilo je sedmega svečana istega leta. Tlijeva vojska je taborila pri Sv. Petru poleg Kunsperga, Že v jutro istega dne dobil je Tlija Gregorič po svojih prijateljih poročilo, da je od treh stranij obkoljen od plemeni-taške vojske. Naznanila se mu je pa tudi bila nesreča ustašev pri Kerestinaei.
Preveč izkušen voditelj bil je Ilija, da bi ne bil razsodil v takem položaji, da ga more sedaj rešiti le še odločna zmaga in da je primoran meriti so z nasprotniki na ravnem polji. Precenil ni za takov boj proti dobro organizovanej in dobro oboroženej vojski svojih skromnih močij. Jasno mu je bilo, kako malo zmorejo orožja nevajeni, po zadnjih borbah in notranjem razburjenji utrujeni kmetje, če bi bilo njihovo število tudi večje od nasprotnikov. A niti poslednje ni bila istina. Več kot tisoč mož oropala mu je dosedanja borba brez onih, ki so zapustili skrivajo njegov tabor ali se pridružili sovražniku. Le nenavadno junaštvo, posebna vojna sreča ali sramoten beg more rešiti kmetsko vojsko. To je vedel tudi Ilija in zaraditega čutil, da ne sme dalje zakrivati pravega razmerja svojim četam.
Na večer sedmega svečana zbral je vso svojo vojsko iu njene pod-poveljuike ter ustmeno naznanil sledeči vojni manifest:
„Vojaki! Deset celih dnij preliva se že uaša po maščevanji kričeča krv za naše pravice, a žalibože brez pričakovanega uspeha. Izdajalstvo, zavist in večja nasprotna moč prekrižala je do sedaj že mnogo naših znamenitih črtežev. Bliža se priložnost, ko se pokaže jasno, kje je pogubljenje, kje zmaga, kje pravica, kje krivica. Možje, sovražnik je zvedel po naših kukavicah bojni naš črtež in razprostrl vso svojo moč, da nas uniči.
Naznanjam Vam, jI a smo obkoljeni od nasprotnikov okrog in okrog. Od juga bliža se Jobst Thurnski z našim največjim krvoločnikom Ta-hyjem."
Prenehal je govornik pri teh besedah; kajti nepopisljiv hrup je nastal pri poslednjem imenu.
„Od zahoda obkolil nas je," nadaljuje potem Ilija. „Allapi in Zriny. ki sta prelila toliko naše krvi pri Kerestinaei. Od severa pa se bliža Juri Schrattenbach z veliko iz štajerskih nemških kmetov obstoječo vojsko.
Hud boj nas čaka. prijatelji! Potrebovali bodemo svojo zadnjo moč. Le navdušenje in naša sveta stvar more nam nakloniti zmago.
Ne zakrivam vam, da je poslednja le naš up, a ne zagotovilo. Za-raditega opozorujem vsakega, da je čas odločiti se za boj z močnejšim nasprotnikom ali zapustiti naše vrste.
Kdor ljubi življenje, večno sužnost in togo naroda, vrne naj se in ostane naj večen tlačan! Komur je pa svoboda več kot večna krivica in trpljenje, ostane naj pri meni! -laz sem si izvolil poslednje."
Z navdušenjem in posebnim naglasom govoril je Ilija te besede in čakal potem, da se oglasi nasprotni glas. A brezuspešen bil je oddibljej.
Nepopisljivo navdušenje in veselje odmevalo je po ustaškem taboru. Gnetla se je množica hrabrih kmetskih mladenčev in sivolasih mož proti govorniku in poljubovala mu roke in obleko ter prisegala zvestobo do zadnjega vzdihljeja.
Ginen je bil Ilija te skoro nepričakovane udanosti in zaupanja pri-prostega kmetstva. Milo se mu je storilo, ko se je zahvaljeval za izkazano mu zvestobo. Nevedoma se mu je vsiljevala misel, ali je v resnici obsojen ta blagi, za svobodo vneti narod v večno sužnost in trpljenje?!
Odgovarjal mu je skriven glas v prsih z mogočnim : „Ne, vremena bodo njemu se zjasnila," a vendar preotožen je bil njegov začasni položaj za ta veseli glas.
„Samo nekaj si želim," dejal je potem polglasno samemu sebi; „umr-jem naj. predno vidim uničen in razbit narod moj. Z njim živim in z njim hočem izginoti, ako je še prezgodaj gledati njegovega vstajenja dan!"
Ginljiva je bila natö prisega, ktero je prisegala vsa zbrana vojska svojemu poveljniku, prisega, ki je obetala svobodo, ali — radovoljno smrt do zadnjega moža.
Pozno je bilo isto noč. Razšli so se bili po zadnjem posvetovanji vojni podpoveljniki, da se zadnjič okrepe s kratkim spanjem za bodoči, kdo vč, ali ne zadnji dan.
Le v šotoru vrhovnega poveljnika Ilije Gregoriča brlela je še slaba lučica. Pred šotorom pa je slonel mlad vojak. Videlo se je, da se trudi slišati polglasne besede, ki so se čule sem ter tja iz šotora. Zdajci so se razumele besede:
„Prosim te, pozabljaj! Upanja ni, da bi bila srečna. Vajina zveza škoduje našej stvari."
Nato nastane tihota, a vojak se zgane izven šotora, in videlo se je, kakor da bi si bil zakrival z rokama obraz.
Kmalu potem stopi visoko rasten vojak iz šotora, in ko postane, kakor da bi bil premišljeval, kod vodi njegov pot, pridruži se mu zvunaj stoječi mlajši tovariš.
Dobra prijatelja sta si morala biti, kajti jako prisrčen je bil njijun pozdrav. Slonela sta nekaj časa v tihem pogovoru. Nato vpraša mlajši in povzdigne svoj obraz proti tovarišu:
„Kaj so rekli oče tvojemu svetu ? Ali ne spoznajo velike nesreče, ki se nam bliža?"
Tiho je bilo potem nekaj časa, in v stran se je obrnol starejši vojak, kakor da Iti se bil Ital odkritosrčno odgovoriti zadnjemu vprašanju. Naposled prime z obema rokama tovariševo desnico in odgovori s tresočim glasom:
„Jutranji dan," dejal je naš poveljnik, „odločuje tudi o najinej osodi. Ali si priborimo po odločnej zmagi boljšo bodočnost, ali pa pademo vsi do zadnjega moža.
Zganol se je mladi tovariš pri zadnjih besedah. Da pa zakrije žalost, ki je privabila svetle solze v njegove lepe oči, ovil je roki okoli života svojega prijatelja ter zakril na njegovih prsih obraz.
„Ne toguj! Upaj, upaj, da ni zapustila sreča našega orožja in da se veselimo kmalu odločne zmage."
Tako je tolažil starejši vojak podpoveljnik Miha Guzetič mladega tovariša, svojo nevesto Ilijevo hčer, ki je spremljala očeta na vseh njegovih potih.
Potolažile so nekoliko zadnje besede deklico. Povzdignola je zopet glavo in vprašala:
„Ali ne vedo oče, kolika vojska nas oklepa?"
„Govoril sem dovolj in svetoval jim tudi jaz, a brez uspeha. Pravil sem, da ni naloga kmetske vojske braniti se na ravnem polji, da nam je izdaja iu pomanjkanje potrebnega živeža otežila uspeh, a vendar —"
Tu preneha pripovedovalec in se obrne v stran, da bi zakril nevoljo o tem premalo premišljenem črteži.
„In vendar," povzame Jela, „sklenoli so poskusiti srečo!"
„Jela, oče so junak od nog do glave," odvrne urno Guzetič, da nekoliko zmanjša krivdo Ilijevo. „V tem trenotku so le vojak, nič drugega. Oni pač hočejo opogumiti s svojim odločnim dejanjem že obupu-jočo vojsko. Le zaraditega so se prenaglili in dejali —."
Zopet je prenehal govornik. Bal se je izreči svojej nevesti sodbo poveljnikovo o njunej zvezi.
A dobro ji1 opazila deklica, da ima nekaj skrivnostnega na jeziku, kar si pa ne upa izgovoriti.
„Govori, ženin moj!" reče pogumno.
„Dejali so oče, naj pozabljam, da je najina ljubezen — ovira občnemu uspehu,'" pristavi naposled Guzetič in izpusti morda nevedoma .Te-liuo desnico iz svojih rok.
Tragičen prizor je bil to.
„Pozabljaj! Ovira sva občnemu uspehu !" ponavlja polglasno deklica kakor v sanjah.
In med tem čuti njen ženin, kako postaja mrzla njena roka in mrkel njen pogled in kako jej omaguje život.
„Pozabljaj, pozabljaj!" vzklikne še enkrat, in v istem trenotku zapuste jo moči. Onemogla se zgrudi na zemljo ....
Pokala je že zora na vzhodu iu nebo se je jelo rudečiti, ko se ločita Guzetič in njegova nevesta.
„Pozabljaj! Kdor more pozabiti, je srečen," pravi v slovo mlada nevesta. „Zapomni si, dragi moj: Uijeva hči ne pozna bojazni, le nekaj ne more, in to je pozabljati sanj prve in zadnje ljubezni."
Pogumno iu s krepkim glasom je govorila Jela te besede in odšla na nasprotno stran. A ustavila se je še eden pot potem in zrla nazaj, kjer je slonel nepremakljivo njen ženin.
Takov je bil dekličin pogled kakor onega, ki se ozre poslednji krat na gomilo, kjer so mu zagrebli zadnji up, na kteri se je opiral v viharjih življenja.
Sedemnajsto poglavje.
Viele Bauern fielen, alle Hauptleute bis auf den einzigen llija, der sich ins Gebirge flüchtete.
Dimitz.
Lepo je vzhajalo isto jutro solnce. Kakor da bi bilo to posebno ugodno sovražnej vojski, dvignola se je že pri prvem dnevnem svitu in se bližala od treh stranij Sv. Petru, kjer je taboril Ilija s svojimi četami. Posebno južna vojska, kterej je ukazoval baron Jobst Thurnski, hitela je brez oddihljeja proti kraju, kjer bi se imela združiti z vzhodnim in severnim oddelkom. V prvem oddelku te vojske jezdil je naš znanec grajščak Tahy in njegov oskrbnik Crnič.
„Danes imaš priložnost, prijatelj, prislužiti si obetano zaslugo," pravi grajščak svojemu tovarišu. Približavši se pa mu zašepeče nekaj na uho.
„Častno besedo dam iu Svojo desnico zastavim, če zahtevate, da predno zahaja današnje solnce, ni več govorice o kmetskem ponosu. Njegov zapeljivec pa, ki je prelil toliko nedolžne krvi, zasluži, da se povzdigne v svarilno znamenje na najvišje drevo med nebom in zemljo."
„Ali si pozabil, Črnič, kaj si mi nekdaj obetal ?" vpraša zopet nagajivo grajščak.
„Privesti si mi ga obljubil živega v roke, kakor si storil nekdaj, dobro znaš. A tedaj bili so drugačni časi, naša moč je bila omajana nasproti kmetstvu."
Tako je govoril pol resno, pol zbadljivo grajščak Tahy. Zabavala ga je namreč nepopisljiva slavehlepnost oskrbnikova in pogosta nezgoda, ktero je imel v vsakem svojem najbolj navdušenem podvzetji.
Molčal je oskrbnik Črnič. Jezila ga je grajščakova nagajivost.
Poslednjo pa je porabil Tahy še bolj v svojo korist in pristavil resno:
„Kaj pa, Črnič, ko bi se utegnola pripetiti neprilika našej vojski? Ti ne poznaš razjarjenega kmetstva. Niti za večerjo bi mi poveljniki ne zadostovali ustašem, ako nas dobe v pest. Posebno ti nisi baje na dobrem glasu pri njih."
Prestrašil se je Črnič te resno izgovorjene misli svojega gospoda; kajti slabo vest je imel. Znal je dobro, da so ga opazili že v Krškem kmetje in da je utekel le po naključji njihovemu maščevanju. Pisali pa so mu pismo potem in naznanili, da je. zapisan tudi on za veliki plačilni dan pravice nad krivico.
„To ni mogoče! To bi bilo sramotno našemu imenu na veke," pristavil je Črnič videzno miren. „V najboljšem slučaji broji kmetska vojska pet tisoč slabo oboroženih mož. In — naša, milostljivi gospod?"
S ponosom je stavil oskrbnik to vprašanje, hotčč s številkami in jasnimi dokazi ovreči grajščak ovo bojazen.
A hudomušen je bil danes Tahy.
„In nas vseh je deset tisoč, če ne manj, prijatelj," odgovori grajščak in pristavi potem:
„Ali je to mnogo? Ali ne znaš, da se računi na enega kmeta pet naših z denarji in obeti kupljenih vojakov, ki naposled niti zanesljivi niso in mnogokrat brez poguma?!"
Čutil je Črnič strup teh besed. Svest si je bil povrh tudi sam, da ne sili njega navdušenje v boj, temveč krasni obeti in samostalnost na razvalinah kmetskega posestva.
„Ali niso imena Zriny, Allapi, baron Jobst in vaše — najboljša zastava popolne zmage ?" vpraša zopet razburjen oskrbnik svojega poveljnika.
„Vodstvo ni vse. Vojaštvo in pogum sploh odločuje zmage, to si zapomni!" Odločil bode nedvomno že današnji dan, koliko je resnice v mojej slutnji. Če se nam je poročalo prav, potrebujemo le še nekaj ur do sovražne vojske. Utaborila se je in krepko zavarovala pri Sv. Petru, ondi nas pričakuje z največjim navdušenjem."
Med tem ko je dražil grajščak Tahy svojega ne baš pogumnega spremljevalca s takim pogovorom, bližale so se plemenitaške vojske vedno bolj in bolj že prej natanko določenemu središču pri Sv. Petru. Bili so
to v resnici nasproti ustašein močni vojni oddelki, izvrstno oboroženi in preskrbljeni z vso potrebščino.
Že zgodaj v jutro osmega svečana poročalo se je Iliji Gregoriču, da se nasprotne vojske bližajo.
Prezanpljiv in prepogumen je bil Ilija, da bi bil verjel poročilu, ki je govorilo o desetih tisočih. Akoravno je bila njegova vojska za polovico manjša in utrujena po zadnjih dneh, poskušal ni prodreti vedno bolj oklepajoči ga sovražni pas, temveč sklenol je zoper odločni odsvet svojih podpoveljnikov, poskusiti tu svojo bojno srečo.
Podal se je naposled v zvonik crkve pri Sv. Petru, da opazuje sam od tod sovražnikovo razmerje.
Ni se mu dozdeval povoljen njegov položaj v primeri s sovražnikovim. Urno se je vrnol zaraditega in sklical v zadnjem trenotku zbor svojih prvih vojakov. Opozoril je na bližajočo nevarnost in na neizogibljivi boj, ki odločuje brezdvomno o njihovej bodočnosti. Opominjal ie k slož-nosti, vztrajnosti in pogumu.
„Le poslednje je zmožno," trdil je, „priboriti nam odločno zmago, ali vsaj rešiti vojsko popolne pogube. In tovariši, ako nas je zapustila tu zadnja sreča, tolaži mene in tudi vas zavest, da smo izpolnili do zadnjega svojega trenotka sveto dolžnost, ki smo jo dolžni domovini iu našim bratom. Izgubili nismo tudi v najslabšem slučaji mnogo. Boljša je častna smrt v boji za pravice nego sužno življenje, ktero je brez zmage odme-njeno našemu ljudstvu. Kdor nima izgubiti ničesar, a pridobiti vse, zastavi lahko svoje imetje — svoje življenje!"
Z nepopisljivim navdušenjem so se odobravale te poveljnikove besede. Gnetli so se vojaki k njemu iu ga objemali ter poljubovali, kakor da bi bil pridobil že slavno zmago.
„Ko bi zadelo vzlasti mene, prijatelji, kaj neprijetnega, predstavljam vam tu svojega namestnika, ki zasluži, da zapoveduje za menoj našej hrabrej vojski; kajti daroval je za-njo vse svoje premoženje.
Izgovorivši pokazal je Ilija na Guzetiča.
Z navdušenjem so sprejeli ta nasvet vojaki. V znamenje velikega zaupanja dvignejo Guzetiča na rame in mu stiskajo desnico obljubujoč mu neomahljivo zvestobo.
„Še nekaj imam na srci, prijatelji, preduo se prične krvavi ples," nadaljuje z ginenim glasom zopet Ilija.
„Dobro veste, kdo stavi v me ves svoj up, komu sem edina pomoč na svetu.
Sivolasi, zaradi rodoljubja nesrečni slepec Marko, moj oče je zapuščen brez mene od vsega sveta. Njega ne pozabite, prijatelji, komur je milejša sreča, kakor bode morda meni. Tudi moj edini otrok,, ki deli
trpljenje in veselje z nami, ostane brez zaščitja, ko bi padel vaš podpo-veljnik Guzetič.
Svojo hčer in nesrečno nevesto Jelo, prijatelji, zapuščam vam v spomin, ki vam ostane kakor upam nepozabljiv."
Ginljiv je bil ta prizor v zboru pogumnih vojakov. Trajal je le kratko. Resen boj je poklical možake na svoje mesto in zadušil vsak čut razven onega na zmago in maščevanje nad stoletno krivdo.
Med tem ko je objavljal Ilija Gregoriö tako rekoč svojo zadnjo oporoko, vnel se je že boj na skrajnem jugu. Z veliko silo trčili so sprednji oddelki plemenitaške vojske na razpostavljene straže ustaške. Po kratkem boji so se potisnole poslednje v glavni tabor nazaj. V istem trenotku prične se boj na vseh črtah. Ob enem udari sovražnik od treh strauij na ustaški tabor in zapre vse komunikacije okrog in okrog.
Svest si je bil Ilija tega nepovoljnega stališča svoje vojske že pred bojem. Stavil je vse svoje upanje le v hrabrost svojih čet. Zaraditega je precej mirno pričakoval začetek boju.
Kakor bi bili vsi ustaši ene misli, bojevali so se junaško. Stali so nepremakljivo sovražnim vrstam nasproti. Goljufala se je najeta vojska plemenitaška, meneč, da iznenadi ustaše iu jih brez truda uniči.
Vse dopoldne je omahovala zmaga zdaj na tej. zdaj na drugej strani.
Opoldne bili so celo kmetje že mnogo na boljšem. Potisnoli so levo sovražno krilo, kteremu je zapovedoval Allapi, daleč nazaj. A manjkalo jim je strategične zvedenosti, da bi bili porabili ta uspeh v občno korist. Razkropili so, preganjajoč umikajočo se sovražno vojsko, svoje moči ter oslabili ostala krila.
Modro sta uporabila Jobst in Tahy to kmetsko napako. Porinola sta svoje oddelke globoko v kmetske vrste, tako rek6č v njeno srce, kjer se je boril Ilija Gregoriö sam. Krvav boj se je vnel sedaj ondi in divjal je skoro celi popoldan.
Bilo je okoli četrte ure popoldne. Solnce se je pomikalo proti zahodu, ko se čuje vesela novica na daleč okrog, da je težko ranjen poveljnik Tahy in da je padel pod Ilijevim mečem njegov oskrbnik Črnič.
Ni se še bila popolnoma razširila ta vest, ko jej sledi druga žalostna, da je zajet Ilija Gregorič z vsem vojnim štabom in podpoveljnikom Gu-zetičem.
Nepopisljiv utis je napravil ta glas na vso ostalo četo. V istem trenotku jela se je umikati tudi vrsta, ki je prej napredovala proti Alla-piju. Nov ogerski oddelek je namreč prihitel Allapiju na pomoč ter si v kratkem času pridobil že izgubljene glavne pozicije.
Zdajci se pridruži ustaškim sovražnikom še tretji pomočnik. Nastopil je večerni mrak in razprostrl po vsej okolici tako gosto meglo, kakoršne še živ človek ni pomnil.
Nastala je nepopisljiva zmešnjava v že po zadnjih novicah razburjene) kmetskej vojski. Lahkoverni kmetje so spoznali v tej nenavadnej megli kazen in šibo božjo. Naravno je tedaj, da je prenehala med njimi vsa disciplina in red. Najbolj je škodovala novica, da je ujet Ilija in mrtev njegov podpoveljnik Guzetič.
A poslednje ni bila resnica. Rešila sta se Ilija in Guzetič zopet iz sovražnikovih rok s svojim malim oddelkom, a posrečilo se jima ni več, da bi bila umirila in uredila svoje čete.
Zmaga plemenitašev je bila v takovem neredu lahka in popolna. Kouečno je vsak le mislil na rešitev svoje lastne osebe; kajti več kot tri sto mrtvih, dvakrat toliko ranjenih kmetov pokrivalo je bojno polje in nad pet sto mož bilo je ujetih.
Tudi reden beg in umikanje je bilo nemogoče in zabranjeno. Padli so namreč vsi podpoveljniki in stotniki pod nasprotnimi meči in povrh je še nastala temna noč. Poslednja pa je popolno končala najbolj krvavi in najljutejši boj slovenskih kmetov iz cele dobe kmetskih uporov.
Edini Ilija Gregorič in njegov tovariš Guzetič sta ubežala z malim oddelkom v tenmej noči v bližnje gozde; ondi sta pričakovala belega dne, ki potrdi njuno popolno pogubo in uničenje vseh zlatih gradov nesrečnega kmetstva.	(Dalje pride.)
Na VsOčim* samo v ki, p zvoni, Jest bom še sam pet rajniš dav.
Narodne pesni.
Iz predvorske fare. Nabral Mat. Valjavec.
31. Vsočani de vaj« boži grof.
Vsočani pa v cerkvu grejö, Pa se poh lip'co shajajo Tam poli zeleno lipico, Pa se mi prelpö menijo De b' devali jen boži grof, Jen boži grof nO znäminje. Voča Krč tokč govari:
Voča Zorman tok govari: Ce jih boš dav kuj sam ti pet, Jih bom jest sam dav še deset, Sosedje pa kar morijo: Po jeno stres'no al' po dve. Na znamnji je puštobov pet, Ta piru puštof je pa ta,
* Visoko, nemški Waisach, je vas ob Kokri pol ure od Predvora. Krč in Zorman se še dandanes dve precej premožni hiši po domače imenujete.
K' je Ježiš krvav pöt potiv; Von ga potiv al' pa nehöv, To je vse zavilj grešinkov.
Ta druji puštof je pa ta K' je Jeziš krvav gajžljan biv; Von gajžljan biv al' pa nehčv, To je vse zavilj grešnikov.
Ta treči puštof je pa ta, K' je Jeziš s trajam kronan biv ; On kronan biv al' pa neliov, To je vse zavilj grešnikov.
Ta četrt' puštof je pa ta K' je Ježiš nesu težik kriš; Von ga nesu al' pa neliiiv, To je vse zavilj grešnikov.
32. Svetinja
Leži leži ravno polje, Oes pelje pa bele ceste, Po cesti pa svetinja gre Svetinja svete Barbore,
V	rokah nese lep čelih zvat,
V	čelši sviti» rešuje Tevö, Srečov jo je jen pobič vmath, M se pirkvonu, ni volikrii
Je le prevzetni govaru: Kam pa 1111 ti, svetinja, greš, Svetinja svete Barbore? Jest grem v Korošce dižele Tam čer iljdje bovni leže, Mine svetinjo kličejo, De bi jih jispovedowa, Spovedowa '11 obhäjowa J1111 rešuje Tevö däjowa. Pejd' le, svetinja, kamir voč Jest te nam klicow na pomoč.
Le merkej merkej, pobič ti, Gdir pride zadnja vura ti, Klicow boš, pobič ti, mine De b' jest piršwa towažit te.
Ta peti puštof je pa ta K' je Ježiš na t'1110 križ' umrii, Von al' uinrü al' pa nehbv, To je vse zavilj grešinkov. —
Nared'li so jen boži giof Jen boži grof no znanunje, Piršii j' z Gorice sami škof, De jim je žegnov boži grof, Oj boži grof jin znaminje. H maši kuj samö vkip zvoni, Wuči se same vžigajo, Tudi se same vtrinjajo, Žarči pa gor v nebo lete; To niso vbeni žarči bli, To so bli sami angiljci.
svete Barbore.
Jest pobič pejdem na vojsko Dol 11a pokrajno Vögrsko, Suražink mev ustrelu tam, Ohsekow 1111 bo gwav'co preč Jest te nam klicow na pomoč, De b' ti pirswä towaiit me.
Komej stöpu v žovniršči stan Ni biv več zrov kokir jen dan, Jin sedim let bovin leži, De se meso voč' oh kosti, Jin kosti vöc'jo oh mesa, Pa le še le še smrti ni.
Von je dobiw žovnirje tri, Ta piru j' sekovv prestrašilo, Ta druj' je streljow presrčno, Ta treč' 1110 j' vrgu gwav'co preč.
Gwavica tam 11a tlili leži, Nazaj se h trupli pirvali Pa le še le še smrti ni.
Zej je zaklicow na pomoč Svetinjo svete Barbore.

Ptrswa je sveta Barbora, Vona ga je spovedowa Spovedowa 'n obhäjowa,
33. Marija gre
Marija se z döma rovnä Deleč deleč v Marijacelj, Z njo se rovnä nje ljubt sin. Tokö Marija govari : Premejhtn s t za hodttt Pretežtk st za nositi. Še vzigneta se j in gresta Kamtr predeleč prideta Deleč deleč v Črnuščt lirif; Še sedeta 'm počivata Ledtk dtkličov čakata. Nejpreli ptršwa Črnuška hči, Tokö j' Marija govari: Am twa ponašat' Ježtša? „Že b' twa ponašat' Ježtša Pa b' se preveč pomäzowa." Še vzigneta se 'm pa gresta, Kamtr predeleč prideta, Deleč u gojzde zelene; Še sedeta 'm počivata, Ledtk dtkličov čakata. Nejpreli ptršwa žtpanja hči, Tokö j' Marija govari: Am twa ponašat' Ježtša? „Že b' twa ponašat' Ježtša,
Marija se
Marija se oh nas rovnä Z tipe dtžele Vogršče Z Vogrščtga na Štajerje. Za njo je ptršu Vogtr vmath: „Marija, pejd' le pejd' nazaj V tlpö dtzewo Vogrsko; At ni dost cerku cirana, At ni dost branth svetth maš?" Marija tokö govari:
Mu rešuje Tevo dajowa, Sptrmiwa dušo v svett rej Kt ga nam Boli vstm vkupej dej.
na božjo pot.
Pa b' mt druš'na naprej ohšwa." Še vzigneta se 'm pa gresta Kamtr predeleč prideta Deleč na to ravno polje. Še sedeta 'm počivata Ledtk dtkličov čakata. Nejpreli ptršwa boga srota, Tokö j' Marija govari: Am twa ponašat' Ježtša ? Srota j' ponaša Ježtša. Še vzignejo se m' pa grejo Kamtr predeleč pridejo Deleč deleč v Marijacelj. Tokö Marija govari: Kavš pa tt grölt wöna daw ? „Tt srott bom jest wona daw: Na t'mo svett ntč dobtrga Ntč dobtrga ntč hudtga, Po smrt' nje dušt svett rej." Kaj pavš Črnuščt wona daw ? „Črnuščt bom pa wöna daw: De sev po ptklt mäzowa." Kaj pavš žtpanjt wona daw? „Žtpanjt bom pa wona daw: Hodiče za nje driištno."
seli z Vogerskega.
Dost mt je cerku cirana, Dost mt je branth svetth maš ; Jest so zato oh vas rovnäm Ker tukej sevt ni za me, Ker so lmj' žene ki,t možje; Jtn v cerku vi ptrjezdtte, Za wtar konje postavljate, Za wtarjam konje futrate, Pa ment nečast devate.
Še se m' uzigne jinoj gre Kanur predeleč piršwa je Do jezera, gobočiga; Še je prosiwa brodnarja: Le vozi vozi, broduar vmath, A vozu mevš za boži won, Za boži won a kuj zastonj? Tokö je reku brodnar vmath: Na vozim jest za boži won Za boži won jin ne zastonj, Jest vozim le za tolarje J-i. m pa za zvvate nimene. Toko Marija govari: Le čaki čaki, brodnar ti, Še klicovv mevš na pomoč ti. Marija j' kiiwce vzignuva, Vodica se je vseniwa, Prell njö se je pregrebowa,
35. Marija
Doniš je Marija vmrwa, Anglije' jo h pogref nesejo, Srečovv j'i.h je smiljen Ježiš, Tok je reku smiljen Jeziš: Koga pa li pogref nesete ? Marijo h pogref neseino. Tok je reku smiljen .Težiš: Dol na twa 1111 jo postavte Dol na mater črno zemljo De se bom rzjökow čež njo
Za njo se je zagrebowa, Pir kraj' je bwa do gležinja, Na sred' je bwa do kolena. Marija še na sreda, ni Brodnarji šiša že gori. Klicow jo je na pomoč že: Marija, smili se čez me, Ce ne čez me saj čez dete, Na sr šiše zibu stoji V zibli vmadö dete leži. Marija vtrne sowze tri Precej se voginj pogasi. Brasučani napröt grejö Z eno mejhno precesijo Z eno veliko andohtjo. Toko Marija govari: Tukej bo že sevi za me K' so bolj' žene kokir možje.
umrla.
Kit dete čes sojo mater. Dol na twa so jo postavil Dol na mater črno zemljo. Tok je reku smiljen Ježiš: O preljuba moja mati, T'gä vi niste zasižili, De b' u čini zemlji gnili, Pejdete z mino v nebesa S sojo dušo jiu telesam.
Lesnika.
Črtica iz domačega življenja. Spisal J. Fajdiga.
Cez prag odvetniške pisarne doktorja Strele v Lnkavci videl si malokdaj stopiti kmetsko nogo. Bodisi da Strela ni rad prevzemal poslov „z dežele", ker je bil jako „fin" gospod in se je pisarna njegova kar svetila od snažnosti in elegance; greh in škoda Iii se mu liilo menda zdelo, ako hi se bil pri lir- no prikazal na svetlem njegovem parketu kak prašen ali blaten škorenj na kveder. Bodisi pa da se je ogilial naš doktor „kmetavsov", ker premalo in težko plačujejo; saj je bil itak z delom mestnih svojih klijentov preobložen. S kratka v pisarni doktorja Strele liil je kmet v obče skromno zastopan.
Čeravno pa je bil doktorju Streli kmet nekakov trn v očeh, vendar se mu včasih dozdeva, da ga potrebuje, a to iz drugega uzroka.
Kavnokar si je otrl težek in debel znoj s čela, ki 11111 je porosil vsled mučečih mislij. Okrog njega leže namreč akti na široko in dolgo razmetani; vidijo se mu kot širno — belo polje, po kterem mrgole črne črke in številke v vročeni boji za in zoper obstanek človeški. Čuti se, kakor da bi stal sredi belopeščene puščave, kjer ni nikakovega sledu o vegetaciji. Sobice žge neusmiljeno na njegovo teme, a ni ga diha od nikoder, ni je vodice studene, da bi si ohladil razbeljeno čelo. Kako bi to okrepčalo njega, ki mora kakor pribit tičali v tem mučnem stanji. — A zdajci, kakor iz tal prikipela, razširi se okoli njega blagodejna sočnata oaza; hladen vetrič je prišumljal, srebern potočič s svojimi rosicami pri-škropil je mimo njega in — a! vzdihne iz globokih prsij in z dobrovolj-nim nasmehom na lici ide proti vratom, koder je vstopil Juri Tlaka, oaza v pisarni doktorja Strele.
„Doher dan. gospod doktor, dober dan!" S temi besedami hiti knietič proti gospodu doktorju ter suče v malej zadregi, z lahno rudečico na lici, v enomer kocinasti svoj klobuk v rokah.
„Dobrodošli, Juri Tlaka, dobrodošli, sedite vendar! Kaj zopet novega? Ali je pobila toča pri vas, ali je bilo kaj deža? Kaka letina?" S takimi sladčicami obsipuje Strela Tlako in ga sili na stol.
Streli je odleglo, Tlaka sede. V precej obširnem govoru pa začenja nato razpravljati svojo zadevo do doktorja Strele učene previdnosti.
Med govorom, kteroga je znal priprosti kmetič spretno in naravno poinakati v medico svojih dovtipov in posipavati jih z izvrstnimi prilikami, muzal se je Strela in z njim cela pisarna z vidnim zadovoljeni. V svojej povesti prestavil je Tlaka gospoda doktorja in njegove pisače z mizami in stoli vred pod sinje nebo na zeleno trato sredi bližnje vasi,
kjer razprostira nad njihovimi glavami svoje široke veje stara — lesnika, da bi mu pisali pravdo.
Juri Tlaka je bil eden onih originalnih slovenskih typov. kakoršnih hrani naša zala domovina v bogatej meri, onih typov, ki s svojo prikaznijo vzbujajo občo veselost, ko še niti ni bilo besede iz njihovih ust,
Bil je Juri Tlaka jedva star sedemintrideset let, a že vdovec. Pred dvema letoma pripetilo se je, da je prestopila prag njegove prijazne hiše bela žena ter 11111 odpeljala kar v enej noči ljubezuivejšo zakonsko polovico in dvoje otročičev tja v 0110 deželo, od koder se nikdo ne povrne, njega pa je pustila čisto samega.
Hudo 11111 je bilo in mnogokrat je požiral kruh s solzami po onej nesreči, ali rana se mu je zopet kmalu zacelila, ker ni imel časa, da bi žaloval. Dela je imel čez glavo, ako je hotel krasno posestvo, ktero je podedoval za očetom, ohraniti v onem zdravem stanji, v kakoršnem 11111 ga je dal iz svojih onemoglih rok njegov oče. V pridnosti in razumnosti pa je bil Juri Tlaka res pravi uzor slovenskega kmeta.
Vsako pedenj svoje zemlje znal je porabiti v svojo korist, in lepo je bilo gledati njegovo last. Zategadel pa so se tudi cedile sline po nje-govej domačiji Jožefu Prelazniku, ki je stegoval svoj debeli vrat na njegovo zemljišče istotako kakor gosenica, ki hoče prelezti iz ene bili 11a drugo. Ali želje se oderuhu, ki je sicer mnogo lepih kmetij že bil spravil v svojo „harmoniko", glede Tlakinega imetka niso izpolnile, če je tudi delal zato mnogo naporov.
„O11 je zvit, a jaz sem še bolj," dejal je Tlaka večkrat in tleskuol zadovoljno s prsti, potčm ko se je oprostil skušnjav Prelaznikovih; kajti Tlaka je imel poleg svoje pridnosti, razumnosti iu varčnosti še četrto lepo čednost, ktero pa dandanes pri slovenskih posestnikih že skoro često pogrešamo. Tlaka ni — pil žganja, one strupene in pogubljive pijače, po kterej se suši od dne do dne blagostau našega kmeta.
Zato pa je bil naš kmetic brez dolga, niti smeti ni bilo na njego-vej zemljiščnej knjigi, in prav srečno ter zadovoljno bi bil živel, ako bi njegovega zlatega miru in zadovoljnosti ne bila motila druga neprilika,
Imel je sosedo — Lizo Škodarjevo. Ta ženščina 11111 je grenila življenje.
V mogočnem objemu njegovega razširjenega zemljišča tiščala se je peščica njene zemlje 11a treh straneh njegove meje. A to objemanje ni bilo podobno složnej uzajemnosti med sosedi, marveč plenaželjnej grab-ljivosti krvoločne živali, ki z roparskimi nameni steza ostre svoje kremplje okrog sebe. Mnogokrat je imel Tlaka priliko zapaziti poželjivost Lize Škodarjeve na njegovo posestvo že tedaj, ko je bil oženjem Nekega jutra v jeseni, ko je zoreče sadje padalo z njegovih dreves, videl je „babo" s polnim predpasnikom odhajati z njegovega vrta in lezti skozi ograjo v
svoje selišče. Drugikrat je zopet opazoval, kako steguje tatica svoje pregrešne prste po lepej zelenjadi rastočej na njegovem vrtu iu jo nosi svojej lačnej živini. Takih in enakih prizorov moral je Večkrat gledati. Ali Tlaka se tedaj za take malenkosti ni zmenil ter je molčal. Niti svojej ženi ni hotel praviti tega, ker je bil premiroljuben in se bal, da se ne vname med ženskami kakov prepir, kar se le prerado pripeti. Skušal pa je izne-biti se kragulja na drug način. Prigovarjal je Lizi, naj mu svoje selišče proda. Ali ti poskusi so bili vedno brez uspeha. Liza se ni hotela ganoti s svojega gnezda, marveč je dejala, da je ne spravi sam peklenščak od todi, zraven pa je zvito pogledala Jurja Tlako in se na ves glas zasme-jala. To tedaj. Ali odkar je postal Tlaka vdovec, rastla je z njegovim samstvom od dne do dne predrznost sosede Liže Skodarjeve ter si* ko-nečuo tako povzdiguola, da je bil Tlaka prisiljen, iskati si obrambe zoper to krivoželjno ptico pri pravici.
Stala je namreč prav tik vrtne ograje med njegovim iu njenim posestvom. a na njegovem svetu velika košata lesnika, ki je svoje mogočne veje stezala tja pod rob Skodarjeve hiše.
To lesniko mu je Liza, ko še sad niti dozorel ni bil, meni nič tebi nič —- otresla. To je bilo za potrpežljivost Tlakino preveč, iu v svojej jezi je hotel skočiti tja pod drevo ter potegnoti zlobno ženščino z vej ter jo pošteno obunkati. ali premagal se je in krenol drugo pot. Napoti se v Lukavec in gre na ravnost k doktorju Streli, da vloži ondi tožbo zaradi inotjenja v posesti.
Tožba je bila brzo pri sodniji, a med tem se je pridružila prvej tožlii cela vrsta manjših prepirov med Tlako in njegovo sosedo, na pr. zavoljo hudobno premakneuih mejnikov ob senožetnej strani Tlakinega zemljišča, zavoljo kapa itd. Ali te malenkosti so se hitro odpravile, seveda s tem skončatkom, da je Liza Škodarjeva morala mejnike vedno zopet prestaviti v stari stan in da je vodo od svoje strehe napeljala na lastno zemljišče. Ali pravda z lesniko pa se ni hotela končati. Ne ve se, kakov je bil uzrok tej nenavadnej zadržbi. Morda se je raz-motanju cele stvari stavila kaka nevidna moč v bran, kaka — probatio diabolica! l?odi si temu kakor hoče, jaz ne razumem takih reči j. S kratka pravda se je vlekla celo zimo. Tlaka, ki se je zavoljo te sitnosti prav mnogokrat oglašal pri dr. Streli in vedno novih snovij k staroj pravdi donašal, postal je že star prijatelj dr. Strele, a še bolj njegovih pisačev. Zakaj ti so se. kedar ni bilo gospoda doktorja doma, z Jurjem Tlako prav srčno zabavljali.
Vedno pa je bilo njihovo prvo vprašanje, kedar je klijent ,.z dežele" stopil v pisarnieo, le-tci: Kako stojimo z lesniko? To je bil ogelni kamen dolgemu razpravljanju vsakojakih nepotrebnih stvarij. A celo šef, dr. Strela sam, napeljal je svoje „species facti" na kak drug prepir med
Tlako in njegovo hudomušno sosedo vedno le s tem, da je sredi pole papirja naredil piko rekoč: „Tu stoji tedaj lesnika — in tukaj na desnej — itd."
Ali tudi Juri Tlaka je navadno vprašal stopivši v pisarno:
„Kako daleč pa smo že z lesniko, gospod doktor ?"
„V kratkem se bode stvar rešila," odgovoril je Strela po svojej odvetniške) navadi.
„Naj velja kar hoče, primaruha! Le naložite jej, gospod doktor, stroškov, da bo stokala hudomušnioa."
Istotako vprašal je Tlaka tudi danes po pravdi z lesniko, a le iz navade, kajti težila ga je že zopet druga neprilika.
Mimogrede omenimo, da je bil Juri Tlaka iste vroče krvi. ktero nahajamo pogostoma pri slovenskih kmetih, iste krvi, ki rada vnema pravde in tožbe. Za-nj še ni bila stvar prepogni»Ijiva. ker se je pravdal prvikrat, a vendar je postajala od dne do dne resnejša. Češče ko je dohajal Tlaka k odvetniku, tem več uzrokov našel je na domu novim prepirom.
Danes je prišel zaradi „late", ktero 11111 je izdrla iz ograje Liza Škodarjeva. In zopet je pričel doktor Strela svoj „species facti" s piko sredi pöle rekoč:
„Tu tedaj stoji lesnika —"
„Je stala!" popravi Juri.
Povedati moramo namreč, da je Tlaka kmalu po vloženej tožbi glede lesnike drevo posekal, ko še ni niti izgubilo zelenega svojega krila. To je bil storil iz jeze in da pokaže Lizi Škodarjevej, da jo je otresla zadnjikrat.
Vendar za pravdo in za odvetnika Strelo stala je lesnika še vedno. Zelenela, cvetela in rodila je svoj rumeni sad kakor nekdaj; kajti quod 11011 est in actis, 11011 est in mundo!
„Dobro tedaj, še danes bo tožba pri sodniji," odvrne odvetnik. „Ali skrbite mi zato, da ostane lata na svojem mestu."
„Kakor jo je vrgla Liza, leži in bo ležala," trdi Tlaka.
„Dobro tedaj, ležeče je samo 11a tem, da si komisija pri ogledu načrta resnično sliko o motjenji v posesti."
„Pa gospod doktor, še nekaj je," šepeče Tlaka.
„No kaj?"
„Ta mrcina babja, Bog mi greh odpusti, pravcati satan je, sam zloilej, ki je svojega rajnkega spravila pod zemljo, Bog ve kako. Ljudje govore to in to, in resnica je, kar pravijo, drugače bi ne govorili. To pa je, da se človeku ježijo lasje. Ali kaj meni mari, le mene naj pusti pri miru, dihur babji, ki me še pripravi, da prodam vso ropotijo in grem — v Ameriko, da veste, gospod doktor. Prav polastiti se hoče moje zemlje,
pa se je ne bode. To prisežem pri živem Bogu! Saj Iii ne dejal nič, ako bi me prosila in rekla: Ti Juri, daj mi daj, potrebna sem. Kaj! — dal bi jej. Ali tako meni nič tebi nič ne gre! In nikoli ni sita, vedno bolj je lačna mojega in je. Pa bi ne rekel ničesar, če sadi buče na svojem, ki potem rastejo in lezejo na mojo zemljo. To ni škode in božja volja je tako, da rastejo buče na domačem, zorijo pa na tujem. Toda njena žival, gospod doktor, njena kuretina, ktere ima toliko, kolikor turški paša bab: kokošij, piščet, petelinov, rac, gosij, kapunov in Bog vedi kaj še, da jih ne seštejem, ko bi jih štel do sodnjega dne. Vse to pa goniazi zdaj na moje ter mi napravlja škode, da se Bogu smili. Njene kokoši in race in gosi hudobne so kot gospodinja sama. Ima jih pa baba le za to, da me hodijo dražit in delat škodo. Jajca jej saj ne znese nobeno; cčli dan ni čuti kokodajska. Kar tihotapilo lazijo in hodijo na moje, kakor da bi bile tu doma. Ali — veste gospod doktor — kupim si puško in postrelhn vse, kar pride čez ograjo, pa če bi bila tudi njena najlepša puta!"
„S tem si ne boste mnogo koristili. Svetovati vam hočem drugo. Zaprite pri prvej priliki nekaj njene kuretine — v odškodbo. To je neka zastavna pravica, kakoršno vam v tem slučaji postava dovoljuje."
Šel je in storil Juri Tlaka po nasvetu Strelinem, a čez nekaj dnij pride zopet, a silno razburjen.
„No, ali ste zaprli piščeta?" vpraša odvetnik.
„Da."
„In kakov je bil uspeh tega početja ?"
„Takov-le!" Tlaka razčeše s prsti svoje zmedene lase in pokaže Streli precej obširno razpoko na svojej črepinji, po kterej so se poznali še krvavi sledovi. Poleg tega pa je doktor še opazil nekaj višnjevih lisk in praškov po koži Tlakinega zaduhlega lica.
„Boj tedaj?" vpraša začudjeno Strela.
„In kakov! Drugi dan privreščala je baba sem k nam in terjala svoje kokoši nazaj, a zraven me je zmerjala tatom, roparjem, razbojnikom. da se mi je kar bliskalo pred očmi. Ko zapodim pošast čez plot na njeno, zgrabi ondi izdrto poleno in me lopi po glavi, jaz izderem drugo in gotovo bi jo bil ubil, da bi se baba ne ganola več, a pritekli so sosedje in naju potegnoli vsaksebi. Škoda, vam rečem, gospod doktor, da so naju."
„Dobro, učili jo bomo „mores". Razložite mi cčlo reč še edenkrat, in takoj j utre naznanimo vso stvar sodniji kot razžaljenje časti in hudo telesno poškodovanje. Dodani vam še natančen poduk, kako se imate na tožbeni dan obnašati pri sodniji, kjer se morate oglasiti sami; kajti zavoljo nujnih opravkov jaz baš ne utegnem. Le pogum, prijatelj, pogum!"
34
Za tem razgovorom ni bilo Jurja Tlake tako dolgo v pisarno, da se je zdelo vsem čudno. Minol je eden teden, dva, trije, minol je mesec. Tlake ni bilo. Težko so ga pogrešali pisači, težko ga je pogrešal Strela sam. Kajti Tlaka je bil gospodom v njihovej zaduhlej pisarni kakor hladni vetrič, ki priveje o poletnem vročem času, kedar dremlje vsa narava, vene cvetje na polji in klasje od same vročine poka, ko se zlato zrno zori. Med tem pa je tudi napočil dolgo zaželeni trenotek. Pravda zaradi lesnike se je razvila na podlagi sodnijskega izreka popolnoma na korist Jurja Tlake.
Ko je ta čez dolgo časa zopet enkrat stopil v pisarno, prismoje se mu Strela vzradoščen nasproti, vihteč v desnici sodnijsko razsodbo:
„Dobljeno, prijatelj, dobljeno!"
A ni se malo čudil Strela in z njim celo njegovo pisarniško osobje, ko Tlaka brez posebnega zanimanja v zadregi povesi oči in suče takisto nerodno, kakor prvi dan svojega obiska pri odvetniku, kastorec svoj med debelimi prsti.
„Kaj vam je, Tlaka? Ali vam ni po volji to krasno pisanje? Kaj se je pripetilo? Morda se je končala obravnava radi žaljenja časti na vašo škodo?" povprašuje skrbno odvetnik.
„Ne." _
„In kaj tedaj? Berite za božjo voljo to krasno razsodbo." Strela je v svojej radosti celo pozabil v onem trenotji, da Tlaka uiti brati ne zna. „Vse barve mora lice vaše nasprotnice izpreminjati, ko zagleda ta papir. Le glejte, kako ogromno odškodnino vam mora plačati!"
„Zdaj je že — prepozno!" odvrne polagoma Tlaka.
„Prepozno? zakaj prepozno?" vpraša začudjen Strela.
„Ker sva že po enoj strani — dvojica."
„Vi — in Liza Škodarjeva?"
„Včeraj so naju vrgli prvikrat z leče."
„Je-li na svetu mogoče! Vi — vi. da bi Lizo —. A povejte nam vendar, kako se je to godilo?"
„Vse se je že zgodilo vse, gospod doktor. Stvar se začne pri sod-nej obravnavi zavoljo žaljenja časti. Tam sva bila oba. Ko so naju poklicali k sodniku, sedel je gospod na stolu in pisal, nama pa je kazal hrbet. Vsaj ga poznate sodnika, gospod doktor."
„Videl sem ga že, eden onih starih gospodov sodnikov, ki bi najbolje storili, ako bi se podali v pokoj, kterega so si zaslužili."
„Zelo star gospod je. Glava njegova je bela kakor Grintovec, a srce mehko kot ljubljansko močvirje. In zdrav je gospod sodnik, rudeč kot piruh na krožniku o velikej noči.
Stala sva za njim jaz in Liza Škodarjeva. Tam za drugo mizo čepel pa je kljukasti pisar in grizel pero in mešal papir, kakor naša dima kapusovo perje. Nekaj časa stala sva z Lizo molče. Nato je ona pričela, utrgal se je oblak v njenih ustih, in toča se je vsipala na me. Ali hvala Bogu, tudi jaz znam govoriti in sukati jezik, če hočem. Povedal sem jej toliko, da še ni slišala takih litanij, kar hodi v crkev greh delat. Vsako sem jej vrnol dvakrat in trikrat goršo. Cmerila se je. razbijala tla z nogami in s pestmi zrak otepala, da je bilo groza. S kratka, gospod doktor, uganjala sva nepokoj tak, da so iz bližnjih sob prišli gospodje gledat, kaj se godi, in kljukasti pisar se je oziral boječe v sodnika, kaj bo iz tega. Ali sodnik je le z glavo kimal in molčal. Na zadnje, ko sva se navpila in je Liza spehana padla na klop kakor oskubljena kokoš, obrne se gospod sodnik, utakne pero za uho takisto kakor vi, gospod doktor, po-noslja in pravi: „No, ali sta si že vse povedala? Moja misel je sedaj, da je najboljše, ako gresta domu in si složno podasta roki in mirno živita poslej, kakor se spodobi sosedom, nas pa s takimi burkljarijami v miru pustita, ki niso ne časti niti premoženju vajinemu na korist."
„Hm. taki so ti stari gospodje!" opomni nevoljno doktor Strela. „Najrajši izpremene sodnji svoj stol s prižnico. No in kako je stvar iztekla? Ali ste se ravnali po mojej napovedi?"
„Hm, hm, kaj pa sem hotel reči?" odvrne sramežljivo Tlaka. Gospod sodnik so nama govorili tako lepo na dušo in srce, da sva naposled obmolčala oba in si mirno roki podala."
„Tako! to ste lepo reč učinili!" vpije Strela in meri razburjen sobo.
„Tako se menite za moj svet? Čemu pa hodite po-nj? Čemu vlagate pritožbe? Čemu vsi stroški? Ali veste, da bodo stroški — ogromni? No, seveda, pozabil bi bil skoro, (la sta že eden drugega; nosila bodeta breme skupaj. Ali vaju ni gospod sodnik takoj tudi zaročil?"
„Skoro da res. Ko sva si dala roki, dejal je smeje, naj si jih podava tudi kje drugje in s tem, da plota spraviva s pota in da bode sploh konec prepirov. In pristavil je še, da sva eden za drugega kakor navlašč. Šla sva in rekla z Bogom, vsak po drugej poti domu."
„Hm, hm, iu potem. Tlaka, in potem?"
„In potem je bilo v nedeljo opravilo pri Sv. Roku na Skali."
In tu je pripovedoval Tlaka na dalje, kako je bil pri crkvenem shodu na Skali, kako lep dan je bil, kako nebeškozlate žarke je razlivalo solnce na zbrano množico gore pod lipami pred malo kapelico svetega Roka, ktera ima premalo prostora, da bi moglo tolikanj števila va-njo. Iu že pred tri sto leti so iz tega namena ljudje zasadili ondi lipe, da bodo, kedar odrastejo, s svojimi širokimi vejami zidale nadaljevani, a iz prozornega zelenja strneni crkveni obok. kteri se naslanja na bela lipova
34*
delila kakor na kamenito stebrovje. Tako je opisäval Tlaka lipov drevored na dolgem površji visoke Skale pred kapelico sv. Roka. — Tam pa so ljubeznivo in prijazno pridigovali gospod o ljubezni božjej in o ljubezni do bližnjega. Verno je poslušala množica besede gospodove na leei. in tudi Tlaka je bil zamaknen v nje. I)a njemu se je jelo kar srce topiti in se mu je konečno popolnoma razlilo v pršili, ko je po dokončanej službi božjej množica vrela raz Skalo in se pomikala čez rumeno žitno polje, na kterein je ležal razprostrt nebeški blagoslov in sveti mir. In Tlaka bi se bil skoro razjokal, ko je moral sam korakajoč po zelenej poti gledati, kako so se mladenči pridružili brhkim deklicam in se med sladkimi pogovori bližali domovju.
„Tedaj," pravi Tlaka mehko, „čutil sem še le, kako sem sam na svetu, kako sem nesrečen. A čutil sem tudi dobrotni opomin gospoda sodnika, da Iii bilo vse drugače iu vse boljše, ko bi se z Lizo res vzela. V takih mislih prisopel sem ves poten pred hišo Škodarjevo in ko se ozrem, zagledam v oknu Lizo, ki je baš prilivala cvetlicam. Veste, gospod doktor, malo sem se zmenil drugekrati, kakšna je baba in niti pogledal je nisem dobro, — a tisto nedeljo zdela se mi je lepa kakor solučna roža. pa je tudi še brhka.
Kaj sem hotel? Dejal sem: Dobro jutro, Liza, danes bo vroče!
„Vroče, vroče," pravi 011a in zraven se takisto sladko namuzne, kakor ženske znajo, kedar se vam hote ponuditi. „Pa bi malo povasoval. Juri. saj boš še prišel do doma."
Trdo je šlo; mislil sem, v takej jezi sva bila in zdaj, da bi celo vasovat hodil k njej? Malo treslo me je, pa vrgel sem vso jezo na pragu proč pa stopil sem notri, in — potlej —."
„In potlej — in zdaj, čemu ste prišli zdaj k meni? Mordada vam spišem ženitno pogodbo?"
„Ne, zatö prideva v kratkem oba. Ali danes imam nekaj drugega na srci."
„Dobro, govorite!"
„Z Lizo sva se posvetovala, kako iu kaj zavoljo prihodnosti. Njena in moja prihodnja lastnina drži se po euej strani — veste — zemlje Mlakarjeve.
Ta vražji človek pa je sam zlodej. Šel je ter našušmal široko pot čez njeno zemljišče."
Obraz doktorja Strele se razžari.
„Počasi, prijatelj, počasi!" pravi resno odvetnik. „To si moramo vse po redu lepo zapisati. Čakajte, da obrežemo svinčnik. Bodemo že izučili tega Mlakarja. Tako! Tu tedaj stoji ali je stala lesnika, in tukaj
na levo je Škodarjeva, to je Lizina ali vaša zemlja. Todi je tedaj naredil Mlakar pot, kaj ne?!"
Kmetic je veselo prikimal. Po dolgem pogovoru se zalivali Tlaka gospodu doktorju za veliko prijaznost, poslovi se uljudno od njega in mu obeta, da pride v kratkem s svojo Lizo zavoljo ženitne pogodbe. To se je tudi zgodilo, in Tlaka še dandanes z „ljubeznivo" svojo polovico zadovoljno živi.
"V viharji.
V	vodah nastal vihar je ljut Tivpeta z njim in groze čut,
V	ponosnej moči pene bele T i ja čez brege so vršele.
Brez glasa zroč vihär le-tä In grozo v njem in ples voda, Tako sem stal ob vodnem bregu, Tako ob pen vršečem begu!
In ko divjal vihar je ljut In vzbujal strah in groze čut, Tedaj tedaj, dekletce milo, Srce je tö za te molilo:
Obvaruj Bog te, angelj moj, Ki vračaš mi srcä pokoj, Če v njem nastane srd viharja In grozo mu, obup ustvarja!
V okö tedaj ti zvesto zrem, Toläzbo zrem sočutno v njem, In kaj vihär bo v srci mojem Ko zrem ljubäv v očesi tvojem?!
A. Funtek
Ob
Lepo doni čez mirne trate Mladeničev veselih spev, Radosti on in sreče zlate Slovesen je in čvrst odmev.
S polja domov po belej cesti Pomiče vrsta se vozov Na njih ležeč lepo se blesti Nebes bogäti blagoslov.
Skrbij je bilo neizmerno Neskončen bil tožba je bröj! A trud povrnen je stoterno In plačan tisočerno znoj!
žetvi.
V prostore tihe, koče male Radost se naselila bo In vas prijazna, polna hvale Srčno se veselila bo!
Prekrasno to in pa lepö je Če ni zaman bil dela trud, A bolj sladko še kakor to je Dolžnosti izvršene čut!
Le doni spev čez mirne trate Radost srčno izjavljaj ti In dobo milo sreče zlate Slovesno mi pozdravljaj ti!
A. Funtek.
Narodne pripovedke.
Priobčuje Mat. Valjaoec.
26. Dva spametni i jeden bedasti sin.*
(Biškupec.)
ril
I ak je bil jen otec. Ov imel je tri sine i ovi brati nisu se med sobum nikak mogli trpeti i jenoga držali 'si su za bedaka. 1 ovak gda se nisu mogli trpeti, dokončali su, da se očeju rezdeliti, sakomu jednako dati, da nijenomu ne bu krivo i da si saki na svojem naj živi. Gda su se vre vu 'sem rezdelili, imeli su još jenoga bika. Vezda se nisu nikak mogli za toga bika pogoditi. Rekli su, da naj jenomu bu: vu čiju goder štalu pe, njegov bu. Ve su ovi dva, ki su se za «pametne držali, zidali saki sebi štalu i lepo pobeliti stenu dali rekši: naša bu lepša, vu našu pe; a ov pa, kojega su za bedaka držali, ni si imel za kaj stale zezi-dati, neg si je lepo iz šume donesel vehja pa si je iz onoga napravil onak kakti kolibicu. Dobro. Gda su vre bili 'si gotovi štalami, spelaju toga bika van, nu vu čiju štalu pe, njemu bo. Dobro. Gda su ga pustili, drči mam bik vu onu kolibicu, gda mu je bilo vrače. Štrče se mam k one kolibi a na one štale ni se niti štel ogledati, gda se je komaj sče-kal, da iz štale van zide. Dobro. Ve gda je ovoga bedaka bik dopal, bili su ove dva spametujaki na njega srditi: zakaj smo si mi tak lepe štale zezidali i tuliko potrošili pa nismo niš dobili? Nego znaš kaj? do-govoriju se ovi dva spametni: očemo mi njemu. i tu kolibu vužgati. Dobro. Vezda od srditosti vužgeju oni njemu tu kolibicu. Ha, kaj če on ? Ide pa si lepo z drevom odgrinja žerjavku van, pa se greje pa gasi pa si vuglenje lepo spravlja. Gda mu je vre zgorelo, zebere si lepo vuglenje na stran tak da je nekak vuglenja za jen koš mali, kaj se na pleči' nosi, nabral. Odpravi se s tem vuglenjem po svetu. Ide on ide, putuje po svetu, dojde vre gda je dalko bil. do jene oštarije i onde ga je noč dostigla. Zato ide na tu oštariju pa prosi ošterjaša za konak, da bi mu dal čez noč onde prespati, da on plati, kaj bu potrebno i da nosi ovo carsko dugovanje vu košu. da se ne vufa dalje iti. kajti je vre noč. neg da ovo dugovanje je takvo da, ako gdo nuter vu koš pogleda, mam vuglenje postane: i zato on prosi, da ne bi nigdo čez noč mu vu ov koš gledel, drugač mam vuglenje postane. Dobro. Veli ov ošterjaš: ne bu
* Conf. Schleicher lit.: Von einem Bauer, der ein grosser Schelm war. — Sto-janovie 1. - Giufäbei Gonzenbach II. 228, .',17. — Kreutzwald-Löwe: Esthnische Märchen II. br. 15.
nigdo gledel, ja ne bnm. Pa niti ja ne bnm, veli ošterjašica. drugi pa nigdo ne bu, samo ote v ižu pa prespete ovde, za to vaše dvigovanje nikaj se ne bojte. Dobro. Vezda, gda su vre 'si pospali, ni si nikak ova ošterjašica mira dala. Misli si: Kaj bi to za jeno dugovanje bilo takvo, kaj ne bi nigdo smel gledeti? ja idem gledet, kaj god Bog da. Dobro. Odkrene ona ov koš, odmota pa pogleda nuter, a to ti je vuglenje. A joj. kaj sem včinila? Misli si ona: kaj bu vezda? prav je on rekel, ako 'do nuter pogleda, da mam vuglenje postane; nu morti ga ja kak vka-nim, morti 011 ne bu niš gledel, kak se stane, vu koš pak samo odnese vuglenje nazaj. A ov pa bedak. čije je vuglenje bilo, neje čelu noč spal, neg je iz postelje pazil, 'do bu kaj iskal po njegovom košu, pa vidi ošterjašicu, kaj ona reskaplje. Dobro. Jutro, gda je vre dan bil, posta-neju se 'si i 011 se stane pa veli ošterjašu: ha ha, idem si ja vu moj koš gledet, kak je, jeli je 'se, kak sem ja ostavil. Dobro. Pogleda on, a to ti pa vuglenje nutri. Ha joj, a gdo je nutri gledel? 'se je vuglenje; negdo je, gdo je god gledel. Ošterjaš veli: gdo bi gledel ? ja, veraj. nisem, vem je bilo celu noč v iži, gdo bi gledel? Pozove ošterjaš ošterjašicu i 'su družinu pa pita: jeli gdo čez noč vu ov koš kaj gledel? Ja sem lepo povedal, da ne treba vu ov koš nikaj gledeti, da mam vuglenje postane, veli ov bedak. Nu teda negda vre gda je vidla ošterjašica, da ne bu drugač, da je morati povedati, drugač bu zlo. Veli ošterjašica: ja sem gledela. Je, kaj bu vezda? to je carsko dugovanje bilo, bu zlo, ne bu dobro, ja sem rekel, da ne treba gledeti. Je, vezda drugo nikaj, neg mi treba nazaj pun koš cvancik nasipati, ja nečem drugač. Ha, drugač bu zlo, ako nečete, kaj bi mi tam rekli, gda bi vuglenje donesel? to je carsko dugovanje. Vidi ošterjaš, da ne bu drugač, nasiplje pun koš cvancik.
Vezda ide ov nazaj domom pa veli svojemu detetu: hodi tam stricu, naj ti da mlinicu, burno peneze merili. Odrči dete tam: stric, dajte mi mlinicu, burno peneze merili. Ha, gde je te bedak peneze zel? Ha, su vuglenje prodali, veli dete. No, nosi si mlinicu. No, eto eto, gledi, viš ti ovoga norca, kak se je on penez zadobavil, kak je vuglenje drago prodal! Znaš ti kaj? očemo mi saki svoju hižu vužgati pa prodamo ovo vuglenje još dražeše neg je 011, kajti on ti je bedak, neje znal tak prodati, kak mi burno naše znali. Ha, dobro, baš prav imaš, pa si onda lehko drugu hižu napravimo. Ha, je. Zdogovore se ovi dva spametni: hajde, vužgemo samo. Vužgeju oni saki svu hižu. luže gore, dodrče ljudi branit, brane ljudi. He, gda su zeznali, da su si sami vužgali, rekli su: o magarci nekakvi! gasete si sami, gda ste si vužgali, vudrete, ljudi, po njih, su si sami vužgali, vu rešt ž njimi, o magarci! Beže ovi dva, po-skriju se, i gda su im vre hiže zgorele, dojdu oni tam pa zbiraju vuglenje van. Nabere si saki jen koš vuglenja pa idu oni s tem vuglenjem, neseju
po trštvu to vuglenje, pitajo je ljudi: kaj to nosite, moji ljudi? Ha. ovo nosimo vuglenje na trštvo; 'do božji oče kupiti ? Pa kaj iščete za to vuglenje ? Ha, mi ne moremo drugač dati neg saki koš za drvenjkn pe-nez. Ho vi magarei, kaj štimate, kaj je 'do nore, kaj bi za to drvenjkn penez dal? Vudrete, ljudi, po njih, to su bedaki, hajde, v rešt ž njimi. I tak, kam su došli, tu su je dobro debelo stukli. I gda su vre 'se sprehodili, nisu mogli vuglenje prodati. Dojdu oni nazaj domom. Srditi su na ovoga bedaka bili, kaj je 011 tak srečen bil, a oni tak prez hižih.
Hajde, zakoleju oni jenu kravu pa daju onomu bedaku samo kožu a sebi pa meso ostaviju. He, kaj 111 i date, s tem bum zadovoljen. Hajde, zeme si 011 tu kožu pa si ju doma dobro posuši, da bu išel ž njum na trštvo. Ide 011 vezda pa s tum kožum po svetu. Putuje putuje i dojde vre dalko do jene velike šume i tam ga je baš noč dostigla. Je, kaj če 011 vezda ? hiže neje nikakve bilo, dalje se neje vufal iti. da ga ne bi 'de .tolvaji zatukli. Zavleče se nekak s tum kožum gore na hrast čak 11a vrhunec pa se gore lepo namesti, da bu gore čez noč. Komaj se 011 gore namesti, eto ti čuje 011, gde idu tolvaji, čuda jih ide. Dojdu baš k ouomu hrastu, 'de je 011 gore bil. Joj, vezda 011 vu strahu, kaj bu kaj? tegne mi se kašlati pa onda zlo, zakoleju me, misli 011 gore. Ovi tolvaji mam si tam posedeju, zvadiju peneze, prestreju tam sve kabanice, počmeju tam brojiti peneze. A ovoniu gore od straha dojde sila, da je moral cu-riti. A ovi tolvaji vele: a to i rosica pada. Za tim dojde njemu sila i zarad sebe iti. A tolvaji vele: a kaj to? i med iz neba curi. I tak gda se je 011 gore ponameščal, opane nekak koža, a tolvaji vele: o ho ho, brati, ide nebo dole, bežmo. A koža ona šlobardi po svržih, a ovi tolvaji su se preplašili štimajuči da izbilja nebo dole ide. beži te beži! nisu si imeli čas ni peneze pobrati, ostavili su 'se tam. I gda su se 'si ovi vre rezbežali, zide on po lehko dole pa pobere 'se ove peneze. Ide 011 vezda s temi penezi veselo nazaj domom a kožu pa ostavi tam. Nosi nosi on težko te peneze i dojde teda negda srečno domom. Mam kak je došel pošle dete, veli: hodi tam stricu, naj ti da mlinicu, bumo peneze merili. Odrči dete tam: stric, dejte mi mlinicu, bumo si peneze merili. Ha, gda je je ov bedak pak još tuliko zel ? Ha, su kožu prodali. No, nosi si slo-bodno mlinicu. Vezda se pa ovi spametni zdogovoriju: viš, kak je 011 drago kožu prodal; očemo mi naše krave i vole i konje potuči pak si drago kožu prodamo. Hajde potučeju oni 'se svoje blago: vole, krave, konje pa slečeju to 'se pa idu s tem od sela do sela. Ki im obeča pet forinti, ki četiri, ki šest, ki kaj, ki nika. Ha, mi ne moremo prez drevenjke penez saku kožu dati. Ho vi magarei nekakvi! Pa kam su došli, tu su je dobro debelo stukli. I gda su tak zapstonj hodili, nisu niš mogli prodati, vrnuli su se nazaj domom.
Vezda su pa još bole bili na ovoga bedaka srditi, pa se zdogovo-riju: znaš ti kaj V očemo mu ženu zaklali. Hajde, privoli k tomu mam i ov drugi. Ida oni pa mu zakoljn ženu tak kaj on neje znal. He, vidi on to, zeine i ženu vu koš, da pe po svetu ž njum. Zeme on tu mrtvu ženu pa ide ide ž njum po svetu i gda je vre dalko došel, dojde k jeni oslariji i tam ga je noč dostigla. Vezda gda je tam došel, zeme tu ženu van. a nju je opravil vu mužku opravu, pak ju dene lepo k zdencu, prisloni tak da se je čisto malo držala tak, ako bi 'do kaj vu nju dirnul, da bi mam vu zdenec opala. Vezda ide 011 v ižu k ovomu ošterjašu pa prosi za stan, da bi čez noč onde prespali. Dobro, veli ov ošterjaš, zakaj ne, ja dam stana. Neg imam još jenoga pajdaša vaui, ki je carski človek, je odišel tu malo vode pit na zdenec, pa je jako truden, kajti smo iz dalka došli, pa se je malo naslonil na zdenec, da ne bi zaspal; prosim, bude i on z rnenum. A zakaj neje nuter došel V bi tegnul nuter opasti. Vezda pošle ošterjaš svoju deklu, veli: hodi hodi ti tam k našemu zdencu; onde naješ jenoga človeka pak ga dopelaj sini noter v ižu. Ide dekla tam, naje ovoga lam prislonjenoga, zoVe ga pa prime za ruku. Štimala je, da spi. A kak ona prime, dirne, eto ti, ov se omekne v zdenec. Na joj, kaj bu vezda ? neje se vufala povedati, a či ne pove, gdo bu teda vodu pil iz zdencaV Ide ona žalostna plačuči v ižu, pita ju ošterjaš: kaj je? Spali su tam pri zdencu pak sem ili malo za ruku potegnula pak su vu zdenec opali. Je 110 kaj bu vezda, kaj bu? 0110 je carski človek, ja bum povedal za njega. No, veli ošterjaš, najte povedati, ja vam dam nekaj za t-o. Je, kaj bi mi dali, neg jenu drvenjku penez. Nu dobro, ja vam dam, samo najte nikomu nikaj povedati, i ja ga sam dam zakopati i 'se. Nu dobro. Nasiplje njemu te ošterjaš te peneze, odide 011 s temi penezi, jutro dan nekak komaj 011 to nosi domom. Doje domom pa pošle dete: 110, hodi tam, dete, pa donesi od strica nilinicu, da burno peneze merili. Ha, gde je pak vraga te nore zel tuliko? He, su ženu si prodali, koju ste im vi zaklali. Nu dobro, nosi si samo mlinicu, to ti je. Vezda se ovi dva zdo-govore: hajde, čuješ, znaš kaj? vidiš, kak je ov bedak svu ženu drago prodal, očemo i mi naše žene poklati pa je prodamo, pa se onda lehko nazaj oženimo. Ha, dobro, baš prav imaš. Hajde, pokoljn oni saki svu ženu pa si saki vu svoj koš dene pa se odpraviju ž njimi na trštvo. Idu vezda ovi dva s temi ženami, dojdu vu jeno selo, pitaju: kaj to nosite? pogledaju v koš a to ti mrtve žene. Ho vi magarci, kaj ste vi žene poklali? pak 'do bi vam mrtve žene pokupil? Je, drvenjku penez očemo za saku imeti. Onda pa vudri po njih ljudi; pa dojdeju v drugi varaš pa glediju ljudi, kaj to ovi dva nose, pogledaju, a to ti mrtve žene, pa su je tam dobro debelo zbili: kaj si tak nore, kaj mrtve žene na trštvo nosiš, hajd, vu rešt ž njimi, to su bedaki. He, kak ovi to začuju, beži
oni domom. I tak su ovi, ki su se za spametne držali, naj bedasteši bili i prez sega su postali: prez hiže, prez volov, konj, krav, prez žen. a ov pa bedak imel je sega dosti.
27. Marica vilam obečana.
(Pielok v Medjimurju.)
Tak je liil jen pot jeden starec. O11 je živel na jenom bregu od vode i bil je brodar. On je imel jenu čer, kajti pak je on ne mogel sam I liti s čerjoin, zato si je zel jenoga dečka i ov dečko z val se je Peter. Čer jegova bila je jako lepa. Za to je grofov sin seznal pak je hotel jen pot ta iti. Skril se je za jeden grm zaran v jutro i gda je videl da je otec z dečkom odišel v šumu drva seč, onda je 011 zaviknul: hajd, naj me ide nešče prepelavat. Ali v hiži se ne nišče oglasil, kajti ona se ne vupala oglasiti zato, kajti joj je otec rekel, da ne sme vun s hiže iti. dok je ou ne'doma. Ali grof je drugi pot jošče hole zakričal, i 011a je onda počela, strahu biti i išla je po malo vun i gda je došla je ne hotela mahom prepelavat!; zato je grof jošče jen pot zakričal i onda je išla prepelavat i gda su prek došli, spoznali su se vri; dosta i grof je joj rekel, zakaj je navek zaprta v hiži, rajši Iii ti išla k meni v grad. Dok su se ovi tak spominali, 11a jen pot začuju iz vode vun popevati. Oni glediju i nesu drugo vidli, kak meglu, a čer ovoga starca bi vre morala vila biti od sedmoga leta, ali ju je 011 ne dal, i ona je tak vre vezda sedem-najset let stara bila. Po toni su se ovi razišli. Ona je ne hotela ocu pri-povedati, kaj se je pripetilo. Jen pot je otec bil jako betežen i mislil si je: ja joj itak povem, da je vilam obečana, i gda je povedal, je bila 011a jako žalostna. Otec je ozdravel i išel je pak jen pot v šumu drva seč, a Peter je doma pred vrati ostal pak je sedel na klupi i po času je zaspal. Marica pak je odišla vun poleg brega spat, tam je ležala i v snu je vidla, kak idu megle prek nje i na jen pot začuje glas: Marica! Ovdi sem, veli ova; 011a je mislila, da je otec, a ne je bil. I drugi pot ju je nešče zval i pak se je oglasila, i tretji pot, ali vezda je bil otec i 011 je zakričal. Ona skoči gori i štela je po oca iti. Nejdi ti, veli otec. nego idi po Petra. Ali ona ne posluhnula, kajti je Peter spal i išla je sama prek vode po oca. Ali gda je na sredinu došla vre ju je nešče zatukel i malo potlam dojde sam čon tam i vu njeni je bila mrtva Marica. Otec je bil od vezda jako žalosten i saki den 11a večer hodil je k bregu poslušat i gda je poslušal, je bil naj veseleši i gda je dimo došel, rekel je: ej. čul sem pak moju Marien popevati. Tak je deset let prešlo od onda kak su Marien vile zatukle i otec je vezda prešel z ovoga sveta,
Nekoliko besedic k ženskemu vprašanju.
Spisala l'avlina Pajkova.
(Konec.)
A še nekaj besed o ženskej odgoji kmetskega stanu! Utegne se mi reči, da postane kmetica pridna gospodinja in dobra mati tudi brez pametne odgoje. Mogoče, ker izjeme so povsod; ali v obče je to neverjetno. Kmetica kakor gospa potrebuje odgoje srca, da si pooblažuje čustva; kajti le potem zamore' vestno izpolnjevati svete, a trudapoliie materinske in sploh rodbinske dolžnosti. To pa se ne more zgoditi, ako ni ona v mladosti dobila vsaj nekoliko poduka. Kako služi kmetici v korist, če zna citati in pa vsaj za silo pisati. Res, da jej k čitanju itak ostaja malo časa poleg mučnih vsakdanjih hišnih in gospodarskih poslov. Vendar pa jej bode po nedeljskih in prazniških popoldnevih, pri premožnejših kmeticah včasih menda tudi o dolgih zimskih večerih, ostajala večkrat kakšna urica časa, da vzame podučno knjigo v roke. In koliko moralne in materijalne koristi jej bode obrodilo tako branje, na pr. iz izvrstnih knjig družbe sv. Mohorja, ki so pravi zaklad prostemu ljudstvu. V njih bode kmetica gospodinja našla marsikteri poduk, kako naj poboljša sebi in svojim življenje. Ondi nahaja rešen je marsikterega vprašanja o gospodarskem napredku, kterega, če je ono tudi sicer prosto, sama ne bi bila nikdar iztaknola. Čitanjem dobrih knjig bode se nje duša vedno bolj oklenola blagega in poštenega. Sovraštvo, nevošljivost, ljubosumnost, ob-rekljivost, slabosti, ki tako rade premagujejo neolikano žensko, bodo polagoma izginole iz njene duše in dale prostor krepostnim mislim in lepim čednostim. Da, prosta, revna ženska, ki mora v potu svojega obraza iu z vednim zatajevanjem rediti svoje, potrebuje mnogo več duševne tolažbe in obrambe, kakor ženska boljših krogov. Iu take tolažbe in vzpodbuje k dobremu najde v obilnosti kmetica v gore imenovanih knjigah.
Kako -srečna se pa čuti ona kmetska mati, ki zna oddaljenemu sinu ali hčeri iz domače vasi omožeuej pokladati na papir svoje misli in dobre svete! Oddaljenost od svojih dragih postaja jej pri tem manj bridka; saj zamore z njimi pismeno pogovarjati se in odkrivati jim svoje srce. Nihče ue bode terjal od kmetice lepopisja ali pravopisja; da je le njena pisava umevna, več se od kmetice ne zahteva.
A tudi plesti. kvačkati, a posebno šivati naj bi se vsako kmetsko dekle vsaj nekoliko naučilo. Kako žalostno je, ako mora kmetica za vsak pretrg poklicati šiviljo na pomoč. A kedar ni mogoče šivilje plačati, kako ostudno je gledati žensko v raztrganej obleki, otroke v cunje zavite!
Ako zna kmetsko dekle poleg drugih kmetskih opravkov tudi šivati, ima tako rekoč v svojej lasti majhen kapital. In ker se mlad človek rad in pa lirzo uči, naj bi zato kmetski roditelji nikdar ne zanemarjali v tej prepotrebnej stroki podučevati svoje hčeri.
Utegne se mi reči, da kakor so kmetice dozdaj živele brez poduka, tako tudi lahko za naprej enako žive. A temu ni tako. Svet napreduje in zahteva posnemovalcev v vsakem društvenem stanu. Sicer pa poduk in napredek vodita k blagostanju. Pošteno pa z marljivostjo pridobljeno blagostanje je pot, ki vodi k moralnemu, vzglednemu življenju. A le iz takega življenja rodi se občni, človeški blagor; zakaj ono edino nam zamore stvarjati čvrstih, duševno in telesno zdravih potomcev!
IV.
V poslednjem oddelku sem govorila o odgoji iu dolžnostih ženske, ktere namen je postati gospodinja, soproga, mati. Zdaj se hočem ozreti na osodo onih vedno množnejših žensk, kterim ni previdnost namenila tovariša v življenji in ki so torej prisiljene, boriti se same za svoj obstanek. Iz števila te množice so pa izključene preinožnice, kterih bodočnost je zagotovljena, tudi če ne stopijo v zakon in ki niso prisiljene preživljati se z lastnimi rokami.
Tudi kmetski in delavski stan ženski ne spada v to množico. Kmet-ska in rokodelska hči, če se ne omoži, gre služit in ako je pridna in poštena, preskrbljena je za celo svoje življenje.
Drugače pa se godi nepremožnim — iu nepremožne so malo da ne vse — uradniškim hčeram. One so prisiljene, ali se omožiti ali pa si z duševnimi vednostmi zagotavljati obstanek. Ker se pa vsaka omožiti ni' more, je tedaj naravno, da se morajo tem više izobrazovati za kakov njim primeren stan. Takim ženskam moralo bi človeško društvo že iz sočutja prihiteti na pomoč in z dobrimi nasveti, vzpodbudnimi besedami podpirati jili v dosegi njihovega namena, kedar si s pridnostjo, učenjem in lepim vedenjem prizadevajo pridobiti kako javno ali zasebno službo. A ne da bi jih človeško društvo pri tem podpiralo, še zasmehujejo jih moški čestokrat zasebno iu včasi tudi javno. Kako se zabavlja ženskej učenosti! Da je tako ravnanje brezsrčno in da kaže moralno popačenost, ni mi menda treba še le razlagati; saj je to preočevidno. Ali niso take ženske še mnogo bolj spoštovanja vredne, kakor one, ktere imajo v borbah za življenje na svojej strani podpiratelja, branitelja, soproga?! — Marsi-ktera izobražena ženska, ko vidi, da se zasmehuje, zato ker bi si rada z ukom zaslužila boren obstanek, in ko izprevidi, da je njen uk in trud, njena marljivost in prizadevanje brez uspeha, marsiktera taka ženska zajde obupana s pota poštenosti, po kojem je dotlej hodila.
Koliko jo tudi žensk, ki stopijo v zakon ne samö brez ljubezni in spoštovanja do soproga, temveč celo z zopernostjo do njega. To pa iz edinega uzroka. ker se boje nepreskrbljene bodočnosti. Tvo' bi ženskam bilo odprto več potov k duševnemu razvitku in javnim službam kakor doslej, gotovo bi se zmanjšalo število nesrečnih zakonov in rodbinskih bed.
Imela sem na Slovenskem večkrat prilike poslušati, kako so se rogali kakšnej učiteljici, kako se je celo društvo zabavljalo na nje račun, obrekujoč jo brez usmiljenja in dostojnosti, kakor da bi ženska, ki se je ravno istega učila kakor moški njen kollega, ki se je podvrgla istim izpitom kakor vsak učitelj, ne znala in ne mogla vestno izpolnjevati svojih stanovskih dolžnost i j, kakor da bi ženska, ki sama živi. ne mogla voditi nravuega, vzglednega življenja.
Zakaj pa moški samicam in ukaželjnim ženam tako preradi zabavljajo? — Gotovo ne zato, kakor da bi ženskam potrebne zmožnosti do znanja manjkalo, ampak iz edinega predsodka, ker je ona ženska in ne moški.
Moškim ste prirojeni dve glavni slabosti: vladeželjnost in presamoc svestnost, Oni hočejo v vsem biti prvi in ne trpijo, da bi bitje, ktero imenujejo oni slabotno, opravljalo njim enake opravke, da bi se ono povzdig-nolo do one stopinje izobraženosti, ktero doseči je po njihovem napuhu in krivem mnenji samo moškim mogoče in dovoljeno, in ker se dalje tudi boje. — in to po pravici — da bi jih ženska, kar zadeva točnosti, vestnosti in vztrajnosti v izpolnjevanji dolžnostij. ne prekosila.
Neomoženim ženskam pa zato zabavljajo, ker v svojej domišljavosti menijo, da ženska sploh na drugega ne misli in po drugem ne koperni, kakor da bi dobila soproga. Kako pa se pri tem motijo!
Da je pri ženskah res želja do zakona bolj iskrena nego pri moških, uzrok temu tiči edino v strahu o nepreskrbljenej bodočnosti. Dajte ženskam več prilik, na dostojen način priti do kruha, in videli bodete zmanjševati se število prisiljenih in dogovorjenih zakonov. Zakaj ne Iii ženske kakor na Nemškem, na Italijanskem, na Francoskem opravljale ne samo učiteljske, temveč tudi druge manjše javne službe? Koliko ji' takih majhnih služeb na pr. pri pošti in telegrafu, vzlasti po trgih in vaseh, v prodajalnicah in enakih mestih še več. Vse takošne službice so moškim skoro prelahke ; tudi se za nje premalo plačuje, ženska pa, kakor je znano, potrebuje k življenju mnogo manj kakor moški, ker je z malim zadovoljna in ker zna bolje gospodariti. S plačo, pri kterej moški za silo izhaja, živela bi ženska celo dobro. Moški spol pa, izgubivši te majhne službe, bi gmotno nič ne trpel, temveč taka prenaredba bi mu v nekem oziru bila celo v vzpodbujo in na korist,
Mladenči izprevidevši. da imajo do majhnih služeb ženske predpravico, udajali bi se z resnejšo voljo najprej šolskemu poduku, pozneje pa višjim
študijam, da Iii dosegli večje, boljše službe. Oni pa, ki bi za uk ne imeli ne sposobnosti ne volje, izstopili bi iz šole o pravem času ter si izvolili kterikoli drug stan.
In tako bi se obema spoloma na pravičen način pomagalo.
Naj se mi ne očita, da ženska nima dovolj samostojnosti, volje in kreposti, da bi opravljala javno službo! Dokazala sem že v prvem oddelku tega spisa, da ženska zaostaja za moškim samo, kar zadeva telesne moči, čeravno tudi ta ugovor ni po izkustvu in znanosti popolnoma utrjen. Vse druge duševne lastnosti pri moških kakor pri ženskah so sad odgoje, izobrazbe in razmer, v kterih dotični človek živi. Kakor pa je ženska sposobna za odgojiteljico in učiteljico, tako bi tudi bila za drug delokrog. Saj je znano, da je podučevati in odgojevati mladino eden najtežavnejših poslov, kteri je ravno ženskam najbolj primeren.
Osobito se mi vidi, da bi zdravilstvo bilo sposoben ženski posel. Zenstvu in otrokom bi ženski zdravnik bil bolj primeren in bi vzbujal pri dotičnih bolnikih več zaupanja, nego moški. Kako včasih moški zdravnik s svojimi natančnimi in mučnimi vprašanji žali žensko sramežljivost! Zgodi se tudi, da ženska rajši trpi najhujše bolečine, da rajši postane žrtva bude telesne bolezni, nego da bi razodela zdravniku svoje bolečine in pustila se ločiti! Ko bi v vsakem kraji bila po ena zdravnica, moška praksa ne bi zavoljo tega mnogo trpela.
Znano je, kako so usmiljene sestre izvrstne čuvajke in postrežnice bolnikom: znale bi torej tudi biti izvrstne zdravnice. Z znanostjo bi se pri njih družila tudi sočutnost in potrpljivost in nežnost: lastnosti, ki so že same na sebi nekov lek ubogemu bolniku.
Kes je, da se je že veliko storilo v teku let in posebno tega stoletja v poboljšanje ženskega stanja, a mnogo bi še trebalo storiti in prenare-diti se, prodno bodo ženske dosegle vsaj polovico one samostojnosti in neodvisnosti, ki je moškim lastna. Pred petdesetimi leti na pr. niso devojke niti podedovne pravice imele, Pozneje se jim je začel prepuščati postavni del; sedaj se deli premoženje med moškimi in ženskami v enake dele. Prišlo se je vendar do spoznanja, da je ženska ravnopravni ud človeštva kakor moški, in da potrebuje živeža k življenju, a ne živi o samem zraku.
Zidi imajo med svojimi molitvami odstavek, v kterem se Bogu zahvaljujejo, da se niso kot ženske narodili. Skoro da bi jim prav dajala. Biti ženska bila ni nikdar sreča. Toda ne zato, ker bi ženska menda bila bedasta stvar, ampak ker jej je prisojeno najtežavnejše breme nositi. Ze njen porod se sprejemlje s kislim obrazom: kedar se pa dečko rodi, tedaj je vsa hiša vesela. Ko deklica nekoliko odraste, vpraša se: Je-li lepa ? Kdo se pa briga za fantovsko lepoto ? — Pozneje ko je deklica postala devojka, nastaja še le najvažnejše vprašanje: Ima-li kaj dote ?
In ako jej razven lepote manjka tudi dote. gorje njej! Bolje Iii bilo, ko bi se je tedaj Bog usmilil in jo vzel k sebi v višave, predno jo zadenejo duševne iu gmotne nadloge, ktere tako revico čakajo. Saj za devojke ni strokovnih poklieov, njej ni zagotovljena bodočnost brez možitve, a možitve dandanes brez dote tudi skoro več ni.
Ako se ženska omoži, je včasih preskrbljena, včasih tudi ne; a zato pa je podvržena drugim težavam. S tem, da se je zavezala v zakon, izgubila je tudi svojo svobodo; in vsled zakonskih pogodeb izgubi dostikrat tudi pravico do svojega imetja, Kot mati ne sme po lastnej prepričanosti voditi otroške odgoje, in ako oče iu mati nista enega mnenja pri sklepanji zakonov svojih otrok, zadostuje očetova beseda. Tu ko bi zakoni slučajno ne bili primerni, uboga mati mora gledati neizogibljivo nesrečo svojih otrok!
Ženska vdova, razven da se mora boriti s pičlo pokojnino, da sebe in otroke preskrbi z najpotrebnejšim, dobi postavnega varuha, ker se jej uiti ne zaupa uravnavanje o bodočnosti lastnih otrok!
Ženske imajo tedaj jako pičlo pravic, one uživajo malo zaupanja, njih osoda je z večine suženjska. In zakaj? —• Samo vsled krivega predsodka, da so ženske duševno slabotne in nerazvite.
Zakaj pa se z ženskami, kedar se proti človeškim postavam pregrešijo, ravno tako strogo postopa kakor z moškimi, a sicer se z ženskami ravna kakor z otroki ? Zakaj sodnija ne olajšuje njih kaznij, kakor pri mladoletnih ?!
Pogledimo žensko stanje na kterokoli stran, vedno nahajamo, da ženska krivico trpi. Res, pomilovanja vredna stvar je ženska! Ali je upati, da se s tekom časa prikrči trnjev pot, po kterem morajo one hoditi? — Telesno trpljenje je ženskam neizogibljivo, a duševno ponižanje in tlačenje moralo bi izginoti v takih časih, v kakoršnih živimo, ko društvo in posameznik hrepenita iu se trudita za napredek, svobodo in blagostanje, A utrditi blagostanje žen, hčerk, sester in žensk sploh bil bi po mojem mnenji najblažji in najdragocenejši napredek, kterega bi mogel svet učakati. Zanemarjanje ženskega blagostanja bode se sicer nad človeštvom še dalje maščevalo.
Matija Ahacelj.
Spisal J. Scheinigg.
(Dalje.)
Najrajši pečal se je Matija Ahacelj s sadjerejo. Na svojem vrtu sadil in gojil je sadna drevesa, cepil in požlahtnoval ja. Po časopisih pa se je trudil objavljati svoje poskušnje in uspehe. Sicer nam ni po pismih zagotovljeno, a vsej resnici podobno se vidi, da je bil Ahacelj tisti strokovnjak, ki je uredil Jarnik ovo popularno knjigo „Sadje-Reja itd.", izišlo 1. 1817. Vzlasti požlahtnovanje mu je bilo pri srci. Podučeval je kmetske fante, ki so dohajali v ta namen v Celovec za 3—4 dni; učil je bogoslovce in učiteljske pripravnike, da morejo širiti po kmetih razumno sadjerejo; po okolici celovškej pa je Ahacelj sam hodil in kazal gospodarjem. kako se ima sadno drevje gojiti.1
Kedar potuješ, dragi čitatelj, po krasnej Rožnej dolini in med drugimi prednostmi tega okraja radostno opazuješ tudi sadno drevje, ki obdajo povprek hiše in sela. spominjaj se našega rojaka, ki je s požrtvovalnim trudom kazal našim očetom sredstva do gospodarskega napredka.
Isto tako potegoval se je naš Ahacelj, da se zboljša in povzdigne gozdarstvo. Že takrat ravnali so kmetje prav nespametno z lesom, kar se v sedanjih časih splošno opazuje. Moder gospodar štedi tudi z lesom. Koroška dežela se mora obvarovati nevarnostij, ki jej prete, ako se gozdi prenaglo izsekujejo. In kdo bi tajil, da bi povodnji, kterih je sedaj toliko, ne bile tako grozne, ko Iti se gozdi bolje varovali. Dasi ima koroška zemlja mnogo gozdov, bati se je vendar, kakor dokazuje Ahacelj, da bi
1 „Aufmunterung zur Erweiterung und Verbesserung der Obstbaumzucht in Kärnten." Carinili. 1813. št. 25, 26.
„Die nachahmungswerte Obstpflanzung." Carinth. 1817. št. 51.
„Eine Ermahnung an die Besitzer der Obstbäume gerichtet " Carinth. 1822.
št. 13.
„Anfrage betreffend den Kalkanstrich der Obstbäume." Mitth. 1841. št. 4.
„Mahnung wegen Abraupens der Obstbäume." Mitth. 1845. št. 1.
„Mahnung die Propfzweige betreffend." Mitth. 1815. št. 1.
„Zweckmässige Behandlung und Veredlung der Obstbäume." Mitth. 1815. št. 5, G, !), 10, 11.
„Beförderung der Gesundheit und Fruchtbarkeit der Obstbäume durch Wegschaffung der äusseren todten Bindentheile des Stammes und der Aeste" Mitth. 1845. št. 7.
„Traurige Aussichten auf die heurige Obsternte " Mitth. 1845. št. 8.
„Obstquetschinaschine." Blatt, f. I,. II. str. 145-151.
jelo pomanjkovati lesä. Visoke gore in planine so redko obrastene, gozdarstvo se pa zanemarja. Mnogo lesa mora se puščati po gorah zaradi ovir. ktere prizadevajo slaba pota in druge zapreke. Montanska obrtnija uporablja več oglja, nego bi bilo primerno Koroškemu. Tudi v domačej rabi se ne štedi z lesom, in oglarija se opravlja nespametno. Naposled se še pokvari mnogo lesovja s tem, da rabijo lesarji sekiro namesto žage. Kako je temu pomagati?1
Lesa se ne sme več izsekovati kakor toliko, kolikor ga na leto do-raste. Poraba in dorastek se morata spraviti v razmerje. V prvo se ima zboljšati gozdarstvo. Produkcija železa, ki se je v petdesetih letih podvojila, naj se, če je sploh možno, zniža ; gospodarji naj štedijo z lesom, kjerkoli morejo. Namesto lesenih koč zidajo naj kamnate hiše in krijejo je z opekami, naj sade žive plotove in ograde, naj se porablja obilnejše premog in šota; peči in posadi po hišah, plavžih in fužinah morajo se bolj praktično urediti, oglarija pa se ima zboljšati po privilegovanej na-redbi, ki jo je iznašel Jože Lax, oskrbnik v Sovodnji. Ahacelj dokazuje s številkami, da uniči sekira 33°/,, (oziroma 17"6°/0), žaga pa samo 2"4"/„ lesa. O istem predmetu in v prav takem smislu govoril je Ahacelj v občnem zboru kmetijske družbe dne 22. majnika 1838.2
Kmetijstvo in živinoreja napredujeta neprenehoma, gozdarstvo pa je v zadnjih sto letih čisto zaostalo. Slaba letina se lahko z eno dobro popravi, živino nadomesti kmet v 4—G letih, a izsekan gozd dorasle stoprav v 80—100 letih. Zatorej se morajo gozdi varovati. Na Koroškem potrati se preveč lesovja v domačej rabi, vzlasti ker je zima dolga. Tudi obrtnija uporablja veliko lesa in množi škodo še s tem, da ni silo izbirčna; kajti fužinski oskrbniki sekajo gozde brez vsega premisleka. Skrbeti imajo gospodarji torej pred vsem, da dobijo v kratkem času rabljiv dorastek. Pripomočkom, navedenim v prejšnjih spisih, dodaje Ahacelj še te-le: Praktična izkusba na Francoskem je učila, da je gozdarstvo po nižini (Niederwaldwirtschaft) dosta koristnejše od onega po gorah in planinah (HochwaldWirtschaft). Prostori, kjer še ni dreves, naj se nasade z raznovrstnim drevjem: ob potih in cestah, lužah in jezerih, ob poljih in travnikih, ob potokih in rekah, kar brani ob enem povodnjim.
1	„Schnelle Holzzucht ohne Wald." Mitth. 1848. št. 9.
„Holzersparnis und andere Vortheile, die wir durch Errichtung von Gemeinde-Backöfen am Lande erreichen können." Mitth. 1844. St. 2.
„Aufforderung an Waldbesitzer, Gewerke und Holzhändler Kärntens, mit dem Holze überhaupt sparsamer zu wirtschaften und sonderheitlich sich beim Fällen und Zerstückeln der Holzstämme der Säge statt der Axt zu bedienen, wie dieses in Oesterreich, Böhmen etc. iiblieh ist," Blatt. 1. (1831) str. 46—<51
2	„Aufforderung zur Anzucht nützlicher, zahmer Holzbäume und zur grösseren Berücksichtigung des Nieder- und Kopfholzes in Kärnten." Blatt. IV. str. 92 -104.
35
Ahacelj priporoča kmetovalcem sledeča drevesa: Črna jelša ljubi močvirnata tla, njena skorja se da porabiti v barvanje, tudi pepel je lep; bela jelša se ima nasajati po peščenej zemlji, ona naglo raste; vrba jako dolgo ne ovene; jesen daje lep les za orodje in hišno opravo in za kurjavo; lipa ima v svojem cvetji zdravilno moč, in njeno listje gre kozam in ovcam v slast; topol raste naglo, najhitrejše pa raste akacija in ima rabljiv les in medovit cvet; konečno še murva, divji kostanj, pla-tän iu sadno drevje.
Da bi se prihranilo še več lesa in zabranili pogosti požari, nasve-tuje Ahacelj, naj se napravijo po kmetih peči. v kterih bi se pekel kruh za celo občino. Take peči so bile v istem času po Badenskem. VVürtem-herškem. Weimarskem in po drugod v rabi. Vendar se ta naredba ni prijela koroškega kmeta, bodisi da so jo odstranili tudi na Nemškem, bodisi da ni ugajala našim gospodarjem in pokrajinam.
Koroška zemlja ugaja bolj živinoreji nego poljedelstvu; kajti Go-rotau je gorat, in zaraditega je njegovo obnebje preostro, kakor sploh v deželah, po kterih se razprostira visoko alpsko gorovje. Tudi zemljiua ni dobra razven po lavantskej dolini in po Krappfeldu. Naslednjič kažejo geogratiška lega koroške dežele in iz nje izvirajoče kupčijske razmere na živinorejo. Kam bi naj izvažali koroški kmetje svoje žito V — Živina za pleme pa se lahko prodaje na Avstrijsko. Bavarsko, Tirolsko. Solnogra-ško. Štajersko. Češko; konji se kupujejo posebno za Laško; še lažje bodo izvažali živino, kedar se bode sezidala železnica. In še drug uzrok navaja Ahacelj, da se imajo gospodarji živinoreje poprijeti. Od leta do leta se po Avstriji več mesa poje; užitek inesä vedno narašča. Prvi pogoj umnej izreji živine pa je dobra in tečna krma. Vsled tega obrača Ahacelj pozornost na travnike in pašnike. Do istih časov se ni nihče zmenil za nje; kmet jih je zanemarjal, češ da na travniku trava sama od sebe raste!
Doneske na travnikih morejo si kmetje podvojiti, ako je dobro gnoje in boljše seme sejejo. Tudi drenaže se imajo napraviti. Ahacelj predlaga marsiktere poskušnje in priporoča travniška semena iz Badovic (Radautz). S kratka travniki se ne smejo prepustiti samej naravi, temveč obdelovati je mora kmet z isto skrbijivostjo, kakor polja in gozde.1 Največja zapreka pa, da se travniki in pašniki ne morejo bolje cediti in obdelovati, so občinski pašniki.2
1	„Nachricht über eine neu empfohlene Futterpflanze." Mittli. II. št. 7.
„Bemerkungen betreffend den Probeanbau der Wiesengras-Säinereien." Mittli. II.
štev. 5.
2	„Notwendigkeit, der Verbesserung des kärntnerischen Wiesenbaues mittelst einer zweckmässigen Bewässerung und Anlegung cultivierter Wiesen." Mitth. II. št. 11.
„Unzweckmässigkeit des Genieinweiden-Systems." Blätt. III. str. 3-11.
„Einige Bemerkungen die Viehzucht, die Wiesenkultur und Wiesenbenutziing betreffend." .Mittli. II. št. i4. lö.
O tej velevažnej stvari govoril je v občnih zborih kmetijske družbe dne 4. julija. 1836 in dne 20. majnika 1. 1845. V uvodu prvega predavanja našteva Ahacelj vse napredke, ktere je storilo koroško kmetijstvo tekom petdesetih let. vzlasti pa v zadnjih časih, iu to največ po prizadevanji Ahaceljevem:
Turšica se širi vedno bolj in bolj, celo po gornjih okrajih zilske, kanalske, belske in podravske doline jo sade; prav tako sega že krompir do pogorskih naselbin; prideluje se rudeča detelja in nove rastline za krmo kakor repa, burgundska repa, fura in dr.; tudi žita se več pridela, ker kmetje boljše gnojč, zemljo skrbno obdelavajo in poljska orodja zbolj-šujejo. Navedeni napredki so pouzročili, da se tudi živinoreja povzdiguje. Zaostalo pa je gozdarstvo in obdelovanje občinskih pašnikov in travnikov; pred 100 leti ravnali so grajski tlačani isto tako brezpametno s pašniki, kakor prosti kmetovalci v Ahaceljevej dobi. Ker so pašniki večjidel občinska last, ne briga se nikdo, kako se naj zboljšujejo; mnogo gnoja se še pogubi po njih. Z rezkimi potezami in izrazi biča Ahacelj tačasno početje in predlaga sledeče: Naj se pozivlje vlada, da razdeli občinske pašnike med posamezne lastnike, dasiravno le nekteri solastniki to žele. Do istega časa moralo se je enoglasno za razdelitev prositi; razdeljeni pašniki naj bi bili davka prosti in plačevala bi se naj za nje samo paš-nina. Razdelitev ne sme mnogo stroškov stati, iu naposled bi se naj javno pohvalili in odlikovali oni kmetje, ki so dejansko podpirali razdelitev občinskega pašnika.
Skrbni gospodar ne pita samo živino, on jo tudi hudih in nevarnih boleznij brani, ako hoče kaj prigospodariti. Zatorej opozarja Ahacelj živinorejce, ko je 1. 1844. razsajala po Poljskem, Češkem in Moravskem goveja kuga,1 in jim dokazuje, da je konjski smrkelj kužna bolezen in da jo vzlasti ovce lahko od konj nalezejo. Opisal jo je svojim rojakom in svetoval, kako imajo ove kuge varovati živino.2
Slovenski kmetje, kakor Slovani sploh, pečajo se radi mimo sadje-reje še z bučelami. Ahaceljev vse stroke gospodarstvene obsegajoči um tudi bučelarstva ni pozabil. On sam je bil jako marljiv bučelar; priporočal je bučelarijo Slovencem in pisal o njej.3 Žalostnim srcem konstatuje, da bučelarija propada; namesto medu šopiri se sladkor, namesto voska pa Stearin.4 V obče pa, kar koli se mu je videlo koristno za kmetske razmere, razpravljal je v svojih člankih. Ker je svečava in ripsno olje predrago,
1	„Warnung." Mitth. 1. št. 2.
-	„Bekanntmachung für die Landwirte Kärntens." Mitth. I. št. 9.
3	„Mittel gegen den Bienenstich." Mitth. 1. št. 2.
4	„Gedanken über die Bienenzucht in gegenwärtiger Zeit." Mitth. II. št. 8.
po treskah pa lahko požari nastanejo, terja Ahacelj, da nemški kmetje napravijo takozvane leve (rožansko : lieve),( kakoršne so v navadi po Koži.'
V vzpodbujo v gospodarstvu slikal je Ahacelj tudi život takih mož. ki so ali kot umni gospodarji ali kot obrtniki zavzemali častno mesto med svojimi vrstniki. S tem je izpolnjeval zadnjo točko svojega programa. V ne-krologti, pisanem o Albinu baronu H erbe rtu (1787—1834),2 kaže Ahacelj, koliko more posamen človek v povzdigo svoje obrti storiti. Herbert, kterega je podučeval v realističnih strokah naš Ahacelj, prehodil je Italijo, Švico, Francosko iu nemške dežele, da bi se še natančnejše poučil o svojej obrti. Vrnovši se v domovino razširil je svojo tovarno za svinčeno belico, tako da je izdelke potrojil. Njegova belica je slovela po Angleškem, Francoskem, Nizozemskem, celo po vzhodnih deželah; posebnih zaslug pa si je pridobil kot nadzornik uzajemne notranje-avstrijske zavarovalnice proti požaru. Herbert si je prisvojil potrebnih praktičnih zna-uostij po privatnem poduku in na potovanjih; a vsakdo tega ne premore, stroški so preveliki. Zato je sprožil Ahacelj v omenjenem nekrologu misel in željo, naj bi se ustanovila nižja tehniška šola. In res nekaj let pozneje odprla se je v Celovci spodnja realka, ena izmed prvih po vsem Avstrijskem.
Drugi nekrolog, ki je pisan Jurju Pun čar tu (1777—1837),3 po domače Grojznikovemu mlinarju v Limerzah blizu Celovca, slavi pridnega kmeta in vzlasti živinorejca. Punčart je redil lepo govejo živino in čile konje; prisilil je občane, da so razdelili občinske pašnike; po raznih razstavah prejel je dvanajst daril za lepa goveda in konje, petkrat pa pohvalno odlikovanje vsled pomanjkanja daril; za konje odlikovali so ga desetkrat z darili in trikrat s pohvalo; ta korenjak si je torej priboril 30 odlikovanj.
Take može naj gospodarji posnemajo!
A ne samo kot urednik in pisatelj o gospodarstvenih stvareh kazal je Ahacelj neutrudljivo delavnost. Vsako podjetje, ktero je bilo domovini v korist, podpiral je s peresom ali dejansko. L. 1820. očistil se je vodotok, ki veže Celovec z Vrbskim jezerom; Ahacelja nahajamo v dotičnem nad-zorovalnem odboru; bil je ud komisije sestavljene za posušenje celovškega močvirja in udeleževal se je vseh trudnih priprav; pristopil je k trgoviu-skej komisiji, glasbenej družbi celovškej. in bil eden najdelavnejših udov v obrtnem društvu, kjer je tri leta brezplačno predaval mehaniko.4 Koroška
1	„Empfehlung der Leuchtkamine (windisch: lieva) zur Beleuchtung landwirt-schaftl. Wohnstuben." Mitth. 1. št. 9.
2	„Nekrolog. Nach Albin Freiherr v. Herbert." Bliitt. III. str 132-135.
3	„Nekrolog. Nach Georg l'untschart in Limersach." Bliitt, IV. str. 115—117.
4	„Anzeige des Wiederanfangs der theoretisch-praktischen Belehrungen in chemischen und mechanischen Kenntnissen etc." Carinth. 1843 št. 46.
hranilnica prišteva ga svojim ustanoviteljem; kdor pa ve, da jo bila ona mnogo let edina hranilnica po vsej koroškej deželi, znal bode to zaslugo vredno ceniti; sodeloval je tudi pri osnovi uzajemne požarne zavarovalnice za notranje-avstrijske dežele.1
Ogromne zasluge Ahaceljeve za povzdigo kmetijstva pripozuavale so se tudi izven Koroškega. Kmetijske družbe na Dunaji, v Gradci, v Ljubljani, Gorici, na Tirolskem imenovale so ga svojim članom.
Glede na gospodarstvo da se tedaj Ahaceljevo delovanje najlažje primerjati z Bleiweisovim. Cesar je učil oče Slovencev svoje kranjske rojake od 1. 1843. do svoje smrti, to je razlagal in razkladal Korošcem celo dobo poprej naš Kožan Ahaeelj!
(Dalje pride.)
Cesko-poljski pisatelj Boleslav Jablonsky.
Spisal liadoslav Pukl.
(Dalje.)
S pomočjo grofa Morica Dejma, ki je bil takrat dvorni komisar v bivšem svobodnem mestu Krakovu, prejel je Jablonsky slednjič dne 21. oktobra 1. 1847. oblast, da je mogel odslej voditi duhovne zadeve na Zwierzinci. Pomagala sta mu dva kaplana. Svojega opata pa je še vedno prosil, naj bi ga zopet poklical nazaj na Češko. A prošnje so bile zaman, in 1. 1854. se jc dal umestiti za prošta na Zwierzinci.
Krakovčanje so ga pa med tem bili po bliže spoznali. Začeli so ga odslej čislati iu smatrali so ga za svojega. Natovorili so mu raznovrstnih častnih služeb. L. 1855. bil je postavljen za škofovskega komisarja za samostan na Zwierzinci, 1. 1856. so ga imenovali duhovnim sovetnikoni zakonskega soda, 1. 1857. nadzornikom in ogledom katoliških učilnic, 1. 1860. tudi evangelskih in židovskih, 1. 1863. izpitnikoin duhovne skupščine, sodceni in poddekanom mesta Krakova, 1. 1866. častnim in 1. 1867. pravim članom in izvestiteljem duhovnega sodišča. Vrhu tega je bil Jablonsky član naučnega tovarštva v Krakovu, kakor tudi član mnogih društev v Krakovu in na Češkem.
Vsled tolikih služeb iu važnih poslov utegnol je Jablonsky, oddaljen od češkega življa in privezan na raznotera bremena, le malo delo-
1 Aufforderung zur Theilnahme an einer in Steiermark, Kärnten und Krain einzuführenden, beabsichtigten, wechselseitigen Brandschaden-Versicherungs-Anstalt " Ca-rinth. 1825. št 20.
vati za svoj narod. Pesni pa, ki jih je tli pel na novem mestu, so polne žalosti in tilge. Zvuki njegove lire hrepene vedno po domovini. L. 1856. so se Jablonskega pesni tretjič izdale, in sicer ne da bi bil pesnik vedel za to. L. 1864. je preskrbel Jaromir Pospišil četrti, 1. 1872. peti pomnoženi natis.
Mimo že navedenih spisov izdal je Jablonsky 1. 1837. prevod F oe rs t er-jevega navoda h generalnemu basu, 1. 1844. Zmago sv. križa, šestero duhovnih govorov predelanih po J ur j i Saffenreitru, in dalje je spisal mnogo manjših člankov v različne časopise.
Poljskemu jeziku priučil se je Jablonsky v kratkem času svojega bivanja v Krakovu, in sicer tako temeljito, da je govoril kakor rojen Poljak in pisal v njem bolje nego v nemškem.
V Krakovu je bil Jablonsky obče čislan in priljubljen ter se je poljskemu življenju popolnem privadil. Vendar ni mogel nikdar pozabiti drage svoje domovine. Kedar koli je mogel, šel je na Češko, v premilo mu rodno zemljo, a vsakikrat je izraževal, kako rad bi umrl na domačih tleh. Vendar osoda je krenola drugače!
Narodne zadevo češke so ga vedno najbolj zanimale, in vršila se ni nijedna večja svečanost, ktere bi se on ne bil udeležil s pismom ali brzojavko. O napredku češkega naroda izražal je vedno srčno svojo radost, kar kaže mnogotera pesen njegova. Poslednjič je bil Jablonsky 1. 1880. v Pragi. Njemu na čast sešlo se je društva, da je skoro vse češko razumništvo v Pragi obsegalo. —
O pomenu Jablonskega v češkem slovstvu govorimo v sledečih vrsticah.
„My stari zahraduici," rekal je Jablonsky, kedar je bil razgovor o sedanjem češkem slovstvu, kterega nagli napredek je on prav z mladostnim navdušenjem zasledoval. In bil je to srečen zahradnik — vrtnar! Kar je bil on zasadil, to je cvetelo pred njegovimi lastnimi očmi pol stoletja, čvrsto in mlado, kakor da bi bilo v prvem pomladanskem razpoku, in rasilo je v gaj, v kterem je vse žgolelo in donelo od Jablonskega krasnih poesij. Izmed vseh starejših čeških pesnikov je Jablonsky najpopularnejši. Njegovih pesnij izšlo je šest izdanj, kar je na Češkem prav redko — tako je trdilo eno prvih čeških narodnih glasil. V vseh vrstah je Jablonsky udomačen, nijeden mladih in starih pesnikov na Češkem ne more se ponašati s tako priljubljenostjo.
Upliv njegov na dve generaciji je neizmeren. ..Pojd' niftj synu, posad'me se kvetouci tu pod jabloni," pravi ljubko in vabljivo mlademu dijaku, ki se iz njegove „Moudrosti otcouske" uči deklamovati prve češke vrste o tej „velke hlave v oboril1 nebeskych tel," o tem „co jest
1 V krogu.
Büh," kaj je pravo in lepota. Deček deklainuje in si izpisuje bisere modrosti, na pr. da „rubin nejkrasnejši, jeuž' až2 k nebi plamena, jesti krupej3 lidske krve, z lasky4 k vlasti cezena5, in da nad krasno nežno rožico, nad sladko nežno žgolenje slavčevo „krasši jest to srdce vo svem pro svüj narod tluku".
In dalje: „Pozde, synu, lipa kvete, mä však sladky vonny kvet" — da bas takö je z rodom slovanskim s t oprav sedaj razcveta-jočim se. Na takov način vzbuja vsakega češkega mladenča k zavesti, da je Slovän.
Sila resnice naboženske ukoreuini se v mladem srci s tem, da pesnik poje, da greh, ki ga človek stori nad svojim narodom, je zločin najhujši, da „zlosyn n e j s tr as 11 e j š i, jakeho znä priroda. zlosyn ze všech nejhrišnejši jest — vrah sveho naroda!"
Mladeneč gre v življenji dalje. Z navdušenjem narekuje si „Tri doby zeme češke", ki je nepopisno krasen plod domišljije pesnikove. Solznim očesom peva: „Hle6 ten kraj, ta zem nebeskä — to mä krasna, slavna vlast!"
V lesnem zatišji, v senci vonjavih dreves čita krasno pesen, v kte-rej se pove, „da je iz solze krvave, ki jo je jokalo oko prvega človeka, in iz druge — solze 11a nebu plavajočega kerubima, nastal „Püvod panny" (izvor žene), a mlado lice zagori v ljubavi, v pesniškem razhičenji.
Valjda bi znal zaljubljenec najti pravih besed za plamteče svoje čute, a Jablonsky je že vse povedal za-nj — tako nežno, tako umljivo! Koliko tisoč in tisočkrat pomogle so ravno ljubezenske pesni Jablonskega mladostnej sramežljivosti čez potežkoče baš priznane ljubavi!
Nikakor ni smela trditev, da je Jablonsky bil uzor češkim dekletom in ženam.
O11 je ljubil strastno in vedno, in kako je to ljubko in prijetno Citati v njegovej pesni! Kako nesrečen bil je vedno v svojej ljubavi! Njega „Angelino, mej se navždy7 blaze", doni tako sladko in bolestno, njega „Již ji nem'8!" odmeva, kakor da bi vzdilmolo poslednjikrat umirajoče srce.
Pesnik jej je moral dati slovo za vselej — obvzela ga je brezupnost: „Idi, Ruže mä! tam vše kde prijde k spase, Kde Abelard s Helojsou objima se -sejdem se zase"!" —
In potem — „Snad10 se dnes již sešli" — zašepetajo si medova ustna, a trpka solza kane na nje iz naglo otemnelega očesa.
1 Kteri, - celo, 3 kaplja, 4 iz ljubezni, 5 precejena, 6 glej, 7 na veke, " že je ni, 9 snideva se zopet, 10 morebiti.
Kdo izmed čeških iiiladenčev ni čestokrat prijel za pero ter nadaljeval Jablonskega „pisne milosti", v prozi pišoč novele, novelice itd. Samoten položaj Strahova, lesnate njegove strani, tihi vinogradi, preko kterih se je sprehajal Jablonsky kot — menih praemonstratenzijanec, povekšavali so romantiko, in kdo se jej ne uda iz srca rad v mladosti ?!
Jablonsky je ostavil samostan. Ni ga trpelo tam, akoravno je mogel biti v njem brez skrbij. Moral je v svet, ljubeče srce ga je tiralo iz menihov pobožnega stanu.
A kako mu je pisal zato oče!
„Častiti gospod sin!" pisal je oče iz samostana ubeglemn sinu — odkritosrčno, prostodušno.
„Jaz slišim, da si stopil iz samostana. Ne verjem tega, a če je to res, tedaj se ne predrzni več priti pred moje oči."
Tako očetovo pismo zabolelo je v občutljivo srce. Prav lahko je umeti uzrok njegovega preobrata! —
Pesniški jezik Jablonskega je zelo lahko razumljiv, in to je gotovo eden glavnih uzrokov, da so se njegove pesni ukoreninile v vseh vrstah češkega naroda. Mnogo njegovih pesnij, osobito ljubovne so se uglasbile ter se popevajo v prvih koncertnih dvoranah. Tudi na Dunaji je slovansko pevsko društvo pelo Jablonskega pesni v cvetličnih in drugih sobanah; spominjam le na pesen, ki je v poljski jezik preložena: „U nas jinaczej".
Začuješ pa tudi Jablonskega pesni od ratarja na polji, pastirja na pašniku, od delavcev, teric itd., na pr. „Jako krajina nebeška".
Danes ni niti enega izobraženega Čeha, ki bi se ne spominjal, s kako radovednostjo je čital v svojej mladosti pesni Jablonskega, s kako gorečnostjo se je učil na pamet njega „Tri doby zeme češke", ki je že desetletja najpopularnejša pesen na Češkem. „Kdo prešteje, koliko src je ta pesen tolažila, razvnela, navdušila za ljubav do domovine!" Tako je pisal češki pisatelj Turnovsky v nekrologu o Jablonskem v „Pokroku".
Vznesenost narave, v ktero je Jablonsky zrl liki v odprto knjigo, našla je v njeni pesnika, ki jo je tolmačil globokim čutom, pristnim umom, kakor nobeden pred njim.
Kako krepko, navdušeno budil je Jablonsky na narodno delo!
. . . Nuž, vstaiite všichni, kteri posud spite;
Dennice vzešla — jitfena se rdi?
Slavici peji — aj, proč ješte dlite?
Hanba toniti, kdo bude posledni!
O, žite, bratri, narodu zas svemu!
Ne bud'te mrtvi jeho lidove,
Prihlaste se zas matce sve a k nemu
Co verni bratri, verni synove!
Ctete sviij jazyk, zvyky sve a prava, Dokažte s kutkem, že jste Öechove! A vlasti češke opet vzejde slava, Kterouž se skveli slavni predkove.
Ta budnica je preložena na nemški jezik. Gornje kitice glase se v nemščini tako-le:
„Erhebt euch alle, erwacht aus schweren Traumen, Der Tag ist angebrochen, es glüht das Morgenroth! Die Nachtigallen singen — ei! wer wollte säumen, Wer wollt' der letzte sein in uns'rer Noth!
O lebet Brüder wieder eurem Lande Woll't nicht des Volkes todte Glieder sein! Vereinten mögen euch mit ihnen feste Bande, Des treue Söhne steht in Vaterlandes Reih'n!
Achtet eure Sprache, Rechte und auch Sitten, Die That beweise, dass ihr Böhmen seid, Und im Ruhm wird's Vaterland, das lang gelitten, Erglänzen, wie einst zu unserer Ahnen Zeit!'"
Tako je pel Jablonsky v dobi pred marcem. Bile so to smele, gro-inovite besede. Kakor električna iskra šiuole so v krv. Letele so od ust do ust, od vasi do vasi, od mesta do mesta. Povsod so bile. z navdušenostjo sprejete.
Strogost povestiške censure je takrat prizanesla le malokterej pesni. Saj se ni smela tedaj v „Kvetech" tiskati nedolžna pesen Bo žene Nem-cove, v kterej pravi, da je „Slovan vstal, na slavi tluče branu1"-, in ne manj nedolžni vrstici:
„Zädnya požar, žadmi, krev — 1'rece3 vstal zas česky lev."
Pri tej strogosti censure bila je tem večja radost čeških rodoljubov, da je ta pesen Jablonskega zagledala beli dan brez hrupa in brez zuačne pokvare. Rano je postala last celega češkega naroda, osobito češke omla-dine, za ktero je bila tiskana kot predgovor v knjižici: „Režace Pole-hradskeho leta 1845. z naslovom: „Obraz z eine češke, čili Po-hled na vlast Čechfi", izišlej nakladoni P o spišilo ve m. Zato je prešla pesen do vnetih src in mnogo pomogia, da so se namnožile narodne bojne vrste.
A tudi druge pesni Jablonskega prikupile so se nepričakovano hitro češkemu narodu. Tako na pr. „Pražskv dom", „Slovan-Öech", „Duchu sveta", „Dceram češkym", „Povzbuzem4 k spevu", „Vojenskä", „Jino-chovo prani5", „Vojinovo loučenl" itd., posebno pa pripovedovalna „Tri zlate vlasy" in zbirka didaktičnih pesnij. V tej poslednjej- povzdiguje pesnik plemenitim načinom navdušenje za narod, pravo in osveto,
1 vrata, 4 nobeden, 8 vendar, 4 budenje, 5 junaka želje.
Jablonsky pa se ni Ijavil samo s pesništvom. Blagodejno je tudi posegel raznim načinom v tok javnega življenja češkega. Ko je na korist zidanja češkega narodnega gledališča v Pragi izšla zgodovinska knjiga „Narod sobe", priposlal je Boleslav sestavek, v kterem z zanimivimi barvami pripoveduje o svojej udeležitvi v gledališči v Kajetauovej hiši na Malej strani, in sicer v letih 1834—1837. Kdor je v krogu Tyl oveni deloval .za češko stvar, ta je moral ne samo pisati v „Kvety", temveč tudi igrati v gledališči. Jablonsky je igral rad, in njegovi drugovi se še dandanes spominjajo, s kolikim uspehom je provel naslovno ulogo v Klic-perovej „Hadrianus v Rimsu". Jablonsky je bil suh, bled, bolehen. In baš radi tega je dobil ulogo sestradanega pesnika Ladona v „Žižkove meči", ktero je nad vse hvalevredno izvršil. Pozneje je nastopil kot dobro-voljec v stanovskem gledališči, za ktero pa je imel preslab glas. Pomagal pa je nato s tem, da je narekoval. Ravnatelj gledališču bil je takrat Step a n e k.
Tako požrtvovanje je imelo tacaš za češko gledališče veliko ceno; kajti v Pragi je bilo le malo igralcev, ki so bili vešči češkega jezika.
Ko je Jablonsky stopil v red praemonstratenzijancev na Strahov u. gojil je vedno dramatično umetnost in s celo dušo se je bavil tudi on z mislijo o zidanji narodnega gledališča v Pragi, ktero je smatral vsak češki naobraženec krepkim sredstvom, da se povzdigne in zagotovi narodnost.
(Konec pride).
Stanko Vraz, zbiratelj slovenskih narodnih pesnij.
Spisal Andrej Fekonja.
„Iz naroda za narod."
St. Vr.
„Moja vila odgojila se je u bašti (vrtu) narodne poesije, b ud uči sam imao sreču roditi se i odrasti u jednom kraju Slovenstva, gdč se možebit najviše peva. Tako su mome srcu omilile one proste pesme, koje sam poč: o kasnije sabirati i takovrstnimi pesmami ostale slavonske bratje sravuivati."
S temi besedami izpoveda Stan k o Vraz v svojem pismu do Oelakov-skega 1. 1840. („Dela Stanka Vraza" V. str. 20(>), kakšen upliv je na njegove pesni imela slovanska narodna poesija. osobito še narodne pesni slovenske, ktere so mu kot pesniku bile „neprestane pratilice i učiteljice" —: da so torej Vrazovi pesniški proizvodi vzrastli mnogo na njegovem nabiranji in izučavanji domače poesije narodne.
Kako je Stanko Vraz, nasrkavši se sladčice iz cvetlic narodne poesije slovenske, tudi svoj pesniški duh dalje napajal iz tega živega, čistega studenca, o tem je bil govor v članku o Vrazu kot slovenskem pesniku („Kres" III. 1883. str. 518 sled.). V sledečem sestavku pak si hočemo našega Stanka nekoliko ogledati, kako je on to cvetje na slovenskem narodnem vrtu nabiral, vezal ga v kitice in v vence spletal, da ga zopet položi na krilo svojemu slovenskemu narodu.
I. Stanko Vraz je že kot otrok slišal slovenske narodne pesni in pripovesti od svoje matere, od tete svoje, Marine, od ljubljene sestre Anke, ktero sam zove „od kolevke moje vilo", in od drugih starih žen in deklet v svojem rojstvenem kraji. Zato pak on tudi pozneje, ko je bil že slaven pesnik „ilirski", z radostjo in zahvalno večkrat omenja te nego-vateljice svojih prvih dnij, da so mu že v detinsko srce vsadile vso milino selške poesije- slovenske, kličoč jim: „Oj Slovenke krasne, vi morske deklice! od kolevke moje krotke grličice! Oj Slovenke, Bogom posestrime mile! bile vek zelenim našim gajem Vile!" (Djidabije II. 72). Pesni, o kterih on navdušeno kliče: „(Juješ li ti pesme ? to nij'penje ševah, grlicah, slavuljah, vec slovenskih devah" — pesni, ktere peva Slovenka tako, da „Tko nij' slušao njenih pesamah ljubezni', nij' ljubavi cutio razblude, boljezni", a „Tko nje slušao nije pevat „svet-svet-sveta", nežna ka ga razkoš čeka onkraj sveta" (Djul. II. 71) — take pesni, veli sam: „Citav dan Slovenka pesme bi mi pela, a ja bi jih volio nego spev angjela'" (Dj. II. 37). Pa tudi tedaj, ko je že okusil med grških Muz, spominja se rad „lipe, gde sam čitao ja Oinera za dne, ili Vile slušao do bore zapadne" (I)j. III. 49). Tako so torej one „proste pesme" slovenske že Vrazovemu otroškemu srcu bile se priljubile, ter ni čudo, da jih je on pozneje odrasten mož s tako ljubeznijo in s tolikim požrtvovaujem nabiral — iz naroda za narod.
Na ta posel pak se je Vraz pripravljal resnobno že kot gymna-sijalec v Mariboru, a posebno od leta 1833. kot iilosof in Jurist na vseučilišči v Gradci po besedah Fr. Mar kovica „z vso ljubavjo patriota in z marljivim delom strokovnjaka" (Vienac 1880. 3(5). Gital je in proučaval zbirke narodnih pesnij in pripovedek ostalih slovanskih vej ter po teh zgledih tudi sam začel nabirati v svojem rodišči pesni in drugo duševno blago narodno. Tako Vraz sam pravi: „Čitanjem drugih narodnih pesamah slavjanskih počeo sam več god. 1833. sabirati po mojem zavičaju (malom Štajeru) iz ustih mladjih ljudih narodne pesni zajedno s napevi. a iz ustih stanjih povestice, prislovice. jedra prirečja i ostale stvari, koje se na narodni život pretežu." V njegovej knjižnici» našle so se pri smrti nektere zbirke deloma že od 1. 1833. Vrazom upotrebljevane, kakor: 'Z Oleska Waclaw: Piešni polskie i ruskie ludu galickiego 1833, Ž e g o t a
Pauli: Piešni ludu ruskiego i polskiego w Galieyi 183S—t», 1'krajinske skazke 1835, Maloruskija povjesti 1837, W o j ci c k i: Piešni luclu Bialo-chrobatow, Mazurov i Rusi znad Bugu, s dolaczeniem odpowiednieh piešni ruskieh. serbskich, czeskich i slowianskich 1836, M i lovu k: Pjevanija črnogorska i hercegovačka 1833, Ruthenische Volkslieder Rusalkaja Dnje-provaja 1837, Kollär: Zpevanky (slovaške) 1834, Erben: Pisne narodni v Čechach 1842, V uk: Srpske narodne pjesme 1824—33 itd. In s takimi zbirkami primerjaval je Vraz slovenske narodne pesni, da on jih je primerjal ne samo s slovanskimi, temveč kakor se iz njegovega pisma, Prešernu dne 19. nov. 1837 doposlanega, vidi, tudi z latinskimi (v Celakovskega češkem prevodu), s španskimi (upotrebljujoč stare romance v Grimmovej izdaji: Silva de romances viejos 1831) in z novo-grškimi (v Possartovej novogrškej slovnici, a prosil je Kastelca tudi za Mftllerovo in še Itolje za Faurielovo zbirko novogrških narodnih pesnij).
II. Slovenske narodne pesni začenja Vraz, kakor je bilo omenjeno, leta 1833. nabirati najpreje v svojem rojstveuem kraji (rodil se je v Cerovci v fari Svetinjskej med Ormožem in Ljutomerom), a potem po-množuje peš potujoč po ostalej Štajerskej, po Kraujskej 1834, Ivoroškej 1837 in po zapadnej Ogerskej 1838 svojo zbirko z novim cvetjem. Pri tem vzpodbuja tudi rodoljubne znance, naj nabirajo za-nj. vzlasti prijatelja .Jos. Muršeca (tedaj kaplana pri sv. Miklavži Id. Ljutomera), kteremu na pr. v pismu iz Gradca dne 5. dec. 1833 pravi: „Ne pozabte še skerbno i zvesto slovenskih pripovesti, i druga, kaj še nam narodnosti ostalo, pobirati, ar bi tega znali še letos lnošiti" (V); a pozneje 1. 1837. piše istemu (Muršecu): „Oe kaj s g. Simičom od sv. Barbare skup pridete, povedte mu, kaj ga jaz lepo prosim, al mi nebi on nekoliko narodnih pesmi s tistih krajov zebravši poslal, posebno pa en dvojospev. ki se pre tak nekak popevlje, kak so mi g. Dominkoš pravili, kaj so jo v Za-veršji slišali:
11 y bič i: O deklice ljubljene, — al nas Vi ljubite?
Dekliči: Hm — hm, ja — ja. — z serdca pravega, itd."
In od več stranij prosi Vraz zaporedoma prineskov za svojo zbirko narodnih slovenskih pesnij, poimenoma Prešerna, Jarnika, Kastelca, Smoleta, R u d e ž a, K o r v t k a (prognanega Poljaka v Ljubljani), a kakor se vidi iz njegovih pisem, od začetka ne baš z velikim uspehom. Tako piše Vraz Jarniku nekder v začetku leta 1838:
„Ich bin gegenwärtig nebst meinen Obligatstudien mit der Ueberschreibung und Oommentierung unserer oberilirischen besonders steirischenNationallieder,deren Zahl sich auf 340 - 50 beläuft, beschäftigt, Herr Schaflfarik hat mich auch zum Volksliedersammler Kroatiens, Krains.und Kärntens creirt, aber ich muss Ihnen gestehen, dass ich ausser zweien kroatischen, einen kärntnischen und einigen wenigen krainischen nichts in meiner Sammlung besitze. Konnten Sie mir nicht etwas aus Kärnthen Zuflüssen lassen, um der von Schatfarik ausgesprochenen Erwartung genügender zu entspre-
chen? Besonders grossen Mangel hab' ich an echt historischen Liedern, wenn ich nicht viel mehr dazu bekomme, so werde ich müssen diese wenigen mit Schaffariks Worten : „dejiny služebneho poddanstva (nahm. Slovanuv) trati se v blesku hrdinskych čintiv jejich panüv, jimiž tito v bojicli svyh na ujmu mnohyh närodüv se proslavili" begleiten. Was singet, und fabelt bei Ihnen von Kralj Matjaš. Dieser Mann ist der wichtigste Held seit Samo und Pfemysl Ottokar unserer Schicksale. Er war geborner Slowene, unter ihm war die stara pravda im grös'sten Flor. — Könnten Sie mir nicht bei Gelegenheit etwas von den nationalen Ueberresten unserer Gebräuche bei Geburthen, Hochzeiten und Begräbnissen, ferner von dem Koledovanje, dem Spinnen, und des Getreideschneidens mittheilen, wie sie sich noch in Kärnthen vorfinden? — Bringen auch noch bei Ihnen die •Schnitterinen einen Aehrenkraiu mit nach Hause, und was hat es nach Ihrer Meinung für ein Bewandtnis» mit diesem Kranze ? Die Herrn Ka-stelie und Dr. Prešern versprachen mir ihre Volksliedersammlungen, aber ich habe erfahren, dass sie gegenwärtig ihre Volkslieder 45 an Zahl einem polnischen Exulanten Namens Koritko zur Herausgabe übergeben haben. Koritko hat auch meine Sammlung angesprochen, aber es ist mir unmöglich diesem meinem liebsten Zieh-Kinde durch fremde Hände den Segen zum Eintritt in die literarische Welt auflegen zu lassen."1
III. Nabravsi večji del sam iu nekoliko s pomočjo nekterih domoljubov doberšno zbirko, začenja Vraz, vzpodbujan še po Šafariku, skupljeno blago razbirati, urejevati ter prvi zvezek pesuij za tise k pripravljati. Iskaje naročnikov piše iz Zagreba, kamor se je bil jeseni 1. 1838. preselil. tudi drugim, na pr. Muršecu, Kočevarju, naj zbirajo naročnikov za knjigo, ktera se ima kmalu v tiskarni dr. Lj. Gaja tiskati začeti. A čujmo, kako govori Vraz v pismu do K oče v ar j a dne 15. jan. 1839 :a „Moje delce narodnih pesuij je še le te dni pod tisek prišlo ter hoče mojo mošnjo dobro izplitviti, kajti Gaj izgubivši mnogo pri Euščevem in Kukuljevičevem delu, meni sedaj na posojenje tiskati ne more. Jaz sem svojemu svaku pisal, naj mi denarje pošlje, a do sedaj nimam odgovora . . . Vse mi prorokuje, da bodem pri tem izdanji mnogo izgubil. No naj bode, kakor si bodi! jaz hočem na vsak način plod svojega šestletnega truda na svetlo dati. Ako tudi polovico izgubim, gre v ime b o ž j e — na ž r t v e n i k domovi n e. Prosim Te pridobi mi naročnikov čim več tem bolje. Kmalu bodeš oglas v Danici čital ter zvedel ostalo. Kar se tiče denarjev, pomagaj mi z nekoliko desetaki, čim več tem bolje. (Jez pol leta dnij Ti vse povrnem, ko bi moral tudi svoje vino pod ceno prodati." — Med tiskanjem piše Vraz 2(5. maj. 1839 ted. bogo-
1	Na ona vprašanja odgovarja Jarnik (v Blatogradu 21. maja 1838) Vrazu med ostalim: „Von kralj Matjaž habe ich meines Wissens in Kärnten keine Lieder gehört. Sie können vielleicht existiren, ohne das sie meine Ohren erreicht haben, oder sind sie schon ausgestorben, wie leider die meisten von den ältesten." (Letop. Mat. slovenske 1877. 150)
2	Od konca leta 1838. piše Vraz vse „ilirski" (zadnje njegovo slovensko pismo je Muršecu od dne 17. dec. 1838). Da nekteri naših čitateljev vsebino lažje razumejo, zato Vrazova dotična pisma s 1 o v e n i m.
slovcii Malavašiču v Ljubljano: „Moja knjiga: „Narodne pesni slovenske", obtičala je s svojo ednajsto pölo, ker mi tukajšnji konsistorij. ktereinu pripada censurstvo, pri daljih ostalih pölah velike ovire (preke prepone) dela z odtegneujem svojega dovoljenja. No sedaj zopet položivši jih t. j. moje narodne legende pod varstvo teh prestrogih gospodov, nadejam se, da po treznem pretehtanji mojih prednesenih razlogov meni iinprimata odrekli ne bodo . . ."
Nekje v sredini leta 1839. zagledajo vendar te „narodne legende" in „najmileje gojenče" Vrazovo beli dan pod naslovom: „Ilirski Slovenci. 1. Narodne pesni ilirske, koje se pevajn po Štajerskoj. Kranjskoj. Kornškoj i zapadnoj strani Ugärske. Skupio i na svet izdao Stanko Vraz. Razdelak I. U Zagrebu. K. P. Ilir. nar. tiskarna dr. Ljuilevita Gaja. 1839." v mal. 8° na XXVI. + 204 str. s posveto Vuku Stefanoviču K a-radžiču „u znak haruosti (hvaležnosti) za ugodne nauke, koje prima čitanjem njegovih narodnih delah Stanko Jozipovič Vraz, Slovenae Cerov-čanin." <— V prvem predgovoru, pisanem „ilirski" v Ilovcih (pri sestri) 15. maj. 1839, razlaga Vraz svrhe, načela in nazore, ktere je imel pri izdavanji svoje zbirke. Mrzosti, nesloge med slovanskimi plemeni — pravi — je krivo to, da se med seboj ne poznajo, nego sprejemajo laži in zasmehovanja. ktere tujci razširjajo; zato je treba, da eno pleme spozna drugo v pravem bitji in življenji, a to se najjasnejše razodeva v narodnih pesnih, pripovestih in običajih, po kterih se bodo sorodna plemena v svojej enakosti in svojej duševnej velikej vrednosti spoznala ter se eno drugemu priljubila. Zbiranje in izdavanje tega narodnega blaga začel je bil prvi And. Kači o „v dolnjih straneh Velike Ilirije" 1 sredi minolega stoletja; z njim skoro istodobno nekteri Rusi; v našem veku izdali so že zbirke: iz južnih krajev Vuk Štef. Karadžič in S. Milutinovic; češke Celakovsky, slovaške Kollar; poljske Waclaw z Oleska, Wojcicki; ruske Kiršej Danilov. Saharov. Snegirev. Oerteljev, Maksimovič in dr. Kaj pa vi — tako vpraša Celakovsky — Slavji»ni, kteri prebivate na plodonosnih bregovih Save in Drave in drugih krajih? Obdelujete li vi molkom za-molknoli vaša polja? Gonite Ii vi brez pesnij na pašo vaše črede? Ali brez pesnij prebijate dneve svojega življenja? Našlo bi se brez dvombe tudi pri vas pesnij, ali ni ga, kteri bi jih iskal. — „Istina, g. Celakovsky — odgovarja Vraz — prava istimi! Mile naše sestre za Muro, gornjo Dravo in gornjo Savo pevale so iu zmirom še pevajo, kedar ali plevejo, ali žito žanjejo, ali terejo, ali predejo, ali živino pasejo, ali vodo ali travo nosijo. Ne odmeva njihova domovina od ranega jutra do temne noči od slovenskih veselih pesnij, temveč one oživljujejo z njimi z ene strani
1 Vraz razdeluje Ilire na „gornje", „srednje" in „dolnje", a to so mu odnosno: Slovenci, Hrvati in Srbi (?).
mesta in trge hrvatske, a z druge opominjajo nezveste bregove Blatnega jezera na davno miuole čase." Ali do sedaj učeni možje v teh krajih niso mnogo marali za priproste pesni svojega naroda, nego so se hranili s tujimi izviri, ali so pak premamljeni od lepote takozvanih srbskih narodnih pesnij, hvalili samo trude Vukove, ne misleč, „da tudi oni na livadi stoje, na kterej rasto in cveto, akoprav ne tako divne, vendar za narodo-slovje slovansko nič manj dragocene rože narodne poesije slovanske; da nekteri so celo v svojej nevednosti boj napovedali narodnim običajem, posebno pesnim, da jih izkoreninijo kakor z mečem v roki zaklinjajoč svoje mlade brate in sestre, naj popuste pesni, s kterimi so jih nekdaj matere zibale, češ da „jih je sama peklenska hudoba po svojih poma-gavcih toljko na svet kak ljulke v pšenico zasjala." Ista nemarnost vladala je tudi glede ostalih na duševno življenje naroda spadajočih stvarij, in redki so bili možje, kteri so se v naših gornjih krajih s srpom v roki podajali na narodno polje, ktero je zares polno zrelega žita.
Sicer je že o. Dizmas Zakotnik (um. 1793) nabral bil nekoliko kranjskih narodnih pesnij, ali njegov rokopis se je nekam izgubil. Vodnik je izdal že leta 1KÜ7. eno kranjsko junaško narodno pesen „Pegam iuo Lambergar"; „110 žalibože! 011 ni imel onega pravega bistrega očesa, * ktero je druge v tem poslu srečnejše zbiralce vodilo; zato je bil pozneje pri urejevanji na stran poti zašel." Ostale pesni v njegovej zbirki namreč, kterih rokopis je Vraz 1. 1837. v knjižnici ljubljanskega lyceja bil pregledal, „so malo ne vse po posebnih gramatičnih in estetičnih načelih prenapravljene, v kterej podobi jim je izgiuola ona prava narav, ona zua-čajna lastnost, po kterej se slovanske narodne pesni od narodnih pesnij drugih narodov odlikujejo." Za Vodnikom zbiral je bil najobilnejše And. Smole (nektere v „Kranjskej Öbelici" II. Tli.), potem Prešeren, Kastelec, M. Ravnikar, Rudež; ali vsi ti samo po Kranjskej, in rokopisov niso tiskali. Prvi, ki je občno zbirko slovenskih narodnih pesnij namerjaval izdati, bil je Emil Korytko, kteri je iz Poljske prognan 1. 1837. prišel v Ljubljano ter se s celo dušo lotil tega posla, razglasivši v „Illyrisches Blatt" 1838. 23.. da hoče vse blago na narodnem polji v Kranjskej zbrati in izdati. Preje imenovani nabiralci izroče 11111 svoje zbirke, ali navdušeni mladi Poljak umre meseca januarja 1839. A tudi njegov urejeni rokopis ni tak, kakoršen bi moral biti. „Iz nekoliko meni od njegove zbirke priob-čenih pesnij — veli Vraz — razvide! sem, da se je dal i 011, ne znajoč naravi narečja gornjeilirskega (t, j. slovenskega) in njegovih mnogobrojnih različnostij v izgovarjanji besed, kterega znanje ne zahteva samo preiskovanja od več let. nego tudi znanje ostalih narečij slovanskih, zavesti uekterim nepoklicanim pomočnikom. Ima namreč njegov rokopis mnogo krivih, njemu za narodne podvrženih pesnij, a od ostalili so mnoge izkrivljeni' in popačene po posebnih načelih, po vse prikrojene po kakih takih
pravilih enostranih slovničarjev." Drugi pogrešek pri tej zbirki je to. da so pesni zbrane po narekovanji. 110 po pevanji narodnem, po kterem so uprav morajo zapisovati; kajti samo tedaj jim ostaja prava pesniška mera, kakor uči Vraz, češ da „oni. ki pesni narekujejo, niso, kar že tudi Vuk omenja, ljudje, na ktere bi se mogel zbiratelj naslanjati: oni namreč pesni narekujejo, kakor jim na jezik prihajajo, a oni pa. ki jih pevajo. ne morejo vodjeni od metra, ki vedno z napevom v enakem koraku teče, niti besedice preveč dodati." — Vse te pomanjkljivosti nahajajo se tudi v knjižici: „Slovenske pesmi krajnskiga naroda", zvezek prvi, v Ljubljani 1839, str. 186. po Blazniku izdan iz zbirke Korytkove, a „proti očitnej volji Korytka, kteri je bil obečal, da jih bode v novem orga-niškeni pravopisu izdal, — v starej, trohljivej bohoričici, in tako jim je založnik zadelal pot v srednje in dolnje predele ilirske, kakor tudi v ostale slovanske pokrajine." Zakaj „narodne pesni slovanske, naj si bodo iz kte-rega koli kraja, so občinsko dobro slovanstva. Treba jih je torej pošiljati v svet v opravi, ktera je najbolj znana in Slovanom najljubša" — a to je sedaj takozvana „gajica". Toliko o kranjskih. Iz koroških in štajerskih stranij pak do sedaj niso rekel bi nikakšne närodne pesni tiskane razven dveh koroških v Čelakovskega zbirki (Slovanske narodni pisne I.); knjiga: „Posvetne pesmi med Slovenskim narodom na Štajarskem" v Radgoni 1827 izdal Pet. Daiuko v svojem znanem pravopisu, ima samo eno edino narodno: Nesrečni turški s 110boki, a tudi ta je že tako rekoč brez narodne obleke; isto tako tudi zbirka: „Pesme po Koroškim in Štajerskim znane" v Celovci 1833, izdal Mat. Ahaceij, ki ima samo eno pravo narodno : Lavdon pod Belim Gradom, in tudi tako, kakor je o onej rečeno; vse ostale pesni v ovih dveh zbirkah pa so od umetnih pesnikov pisane.
Vrazova namera s tem delom je, kakor sam pravi: „Da snamem bratom z očij ono staro mreno, da iztrebim tuje lažnjive vesti, da razjasnim istino, da podkrepim narodno ljubav, da dovodiin enoplemenost gornjih in dolnjih bratov, da priložim vsaj kamenček k slogi vseilirskej: odločil sem sestaviti eno zrcalo, v kterem bodo po mogočosti zbrani vsi žarki narodnega življenja gornjih Ilirov". Načelo pak mu je: „narisati obraz naših bratov Slovencev tako, kakoršen je: predstaviti stvari v nji-hovej prirojenej ali naravnej opravi, brez vsega umetnega belila ali rudečila, t, j. da ničesar po sili časa popačenega ne polepšam, na pr. da v pesnih ktero tujo besedo izpustim, da takošno s pravo slovensko nadomestim. itd." „Znam — veli — da se v našem času, kjer se imamo za svetinje naših prednikov s tolikimi razkačenimi sovražniki boriti, kjer se torej 0110 Tacitovo: „sine ira et studio" mora večkrat prelomiti, — dovršeno tako delo ne more sestaviti; 110 vendar morem zagotoviti občinstvo slovansko, da bodo moje knjige sodržavale čisto gradivo, po kterem bode kteri koli moj naslednik mogel sloboduo in v miru zgraditi zvest in
popolen obraz o narodnem duševnem življenji Ilirskih Slovencev. In tako torej prinašam s slobodnim srcem te plodove svojega truda v sveti hram matere Slavije." —
Tako je torej Vraz prvi izdatelj občne zbirke slovenskih narodnih pesnij iz dežele štajerske, kranjske, koroške in zapadue ogerske (škoda da še manjka goriške ter deloma isterske!), a to čistih pesnij narodnih v izvirnej neizpremenjenej obliki njihovej, pridržujoč jim vse „provincia-lizme in idiotizme". Razven tega, da je ova knjižica prva s slovenskim tekstom v „gajici" tiskana, torej za nas Slovence literarno-historične imenitnosti, — važna je še zaradi tega, ker je izmed vseh do sedaj izdanih zbirk slovenskih narodnih pesnij najvernejša in najkorektnejša. Zato pak je bil o njej tudi obširnejši govor.
Pesni same v tem L zvezku, vseh skupaj jih je 114, razdeljuje Vraz na „Davorije" (16) in na „Balade, romance" (98). Med „davorijami" je 6 štajerskih in 10 kranjskih, med „baladami, romancami" pak 64 štajerskih. 5 ogerskih, 22 kranjskih iu 7 koroških. Pri nekterih je zabeleženo ime kraja, okolice in vasi, od koder je pesen, posebno pri štajerskih in to največ iz okolice ljutomerske, in tudi ime zapisatelja, med temi: M. Prelog, Jos. Muršec. Dav. Terstenjak, Trezika Križaničeva, Jak. Košar, Rud. Gödel, Vek. Sparavec, J. N. Leskošec, zbirka Mat. Ahacelja (štaj.), dr. Prešeren, M. Kastelec, Ant. Rudež, Ivan Kukuljevič Sakcinski, zbirka E. lvorytka, Kranjska Obelica III. IV. (kranj.), Jos. Varga, Stev. Soldatič (og.), U. Jarnik, Fr. Zenne, J. Mayer, zbirka Čelakovskega (kor.).
(Dalje pride.)
Nekaj o zadrugi in inokoštini.
V „Revue de droit international" objavil je nedavno prof. V. Bo-gišič zanimiv članek o jugoslovanskej obitelji, ki je izšel potem tudi kot posamezna brošura.1 Razprava je namenjena v prvej vrsti sicer le juri-stom, ki se pečajo s slovanskim pravom, kljubu temu pa menda ne bode odveč, da opozorimo na njo, ker je tvarina zanimiva za vsakega, komur je količkaj mar na tem, da spoznava kulturne in socijalne razmere slovanske. Zraven tega je v njej le premnogo stvarij, ktere v poštev jemati menda posebno sedaj ni odveč, ko se tudi pri nas za kmetsko obitelj snuje neka lex specialis. Kako vestno in jasno razkazujejo se v tej raz-
1 De la forme dite inokosna de la famille rurale chez les Serbes et les Croates, Paris, E. Thoriu, 1884.
pravi strašni, narod in njegovo blagostanje pogubljujoči nasledki slabih, dejanskim razmeram ne odgovarjajočih zakonov, ktere so izumili neuki bureaukrati, slabo podučeni legislatori pri zelenej mizi! Kavno obiteljsko pravo, ako je po zakonih slabo urejeno, škoduje najbolj narodu.
Bogišič se v uvodu svoje razprave čudi, da kolikor so se tudi do sedaj juristi in sociologi, ethnografi in zgodovinarji z jugoslovansko obi-teljo pečali, da vsi ti vendar le eno vrsto opisujejo, tisto obliko jugoslovanski» obitelji namreč, ktero navadno „zadruga" nazivljemo, med tem ko so „inokoštino" povsem zanemarjali. To je razumljivo, ako pomislimo, da ima zadruga takov poseben značaj, da se ni mogla prezreti, kar se je zgodilo pri inokoštini, ki je po zvunanje našej mestnej — tudi pri Jugoslovanih povsod po rimskem pravu prikrojenej — obitelji povsem enaka. Tako na pr. trdi Božidar Petranovic, ki je na glasu kot dober poznavatelj jugoslovanskih običajev, da kolektivna last, ki je podstava zadrugi, le tako dolgo traja kakor zadruga; ko ta razpade ter ste v hiši dve ali celo le ena obitelj, pa postanejo vse stvari osebna last posameznikov.
Vuk pravi, da je zadruga = Hausgemeinschaft (im Gegensatz der einzelnen Familie); plures familiae in eadem domo, med tem ko je ino-koština = der Zustand, da man inokosan ist, vita cognatis destituta.
Naravno, da Vuku drugi pisci slede. Kavno tako tudi zakonodavci mislijo, da je inokoština bistveno različna od zadruge ter da ste inoko-štiua na kmetih in mestna (= rimska) obitelj enaki. Za mesta se naravno razlika med inokoštino in zadrugo ne dela, ker te po mestih ne nahajamo.
Bogišič skuša dokazati, da to po zakonodavcih v paragrafe vlito mnenje ne odgovarja niti resnici niti naravi stvari. V dokaz navaja najprej razne običaje, ktere je sam opazoval v Črnej gori. Oče tamkaj tudi v inokosnej obitelji ne sme brez dovoljenja odrastlih sinov razpolagati s premoženjem, ne inter vivos, ne mortis causa. Ako oče iz kterega koli uzroka za vodstvo obitelji nesposoben postane, tedaj se mu vodstvo — ktero pa zmirom le v sporazumljeuji z odrastlimi sinovi izvršuje — tudi lahko odvzame. Ako odrastli sinovi zahtevajo razdelitev premoženja, dobi oče ravno takov tlel. kakor vsak sin. Zbog tega tudi smrt očeta, ki v inokoštini ni več imel vodstva, ničesar ne izpremeni, in ako je imel do smrti vodstvo, izvoli se po njegovoj smrti le novi vodja, — da ne rabim le za vodjo zadruge običajnega izraza: domačin — sicer ostane vse pri starem.
Ali ni to popolna sličnost zadruge ter inokoštine ?
Take odnošaje opazoval je Bogišič sam tudi izven Orne gore, po Hercegovini itd. Drugi pisatelji se ex professo s tem vprašanjem še bavili niso, torej tudi le mimogrede kaj omenjajo o njem. Pomenljivo je vsekako. da Utješenovic pravi, „dass selbst in der einzelnen Familie die Haus-
communion besteht". Pisatelj opozoruje nadalje na biologijo fainilije. Obi-telj. ki broji danes dva člana, imela jih bode po preteku časa menda 30, in obratno. Za obitelj, ki obstoji- le iz moža in žene, ne boš uporabljal zakonov, ki določujejo razmere med stariši in otroki. Zbog tega pa ti zakoni niso neveljavni, ampak samo iu statu latenti. Pride čas, da jih boš moral rabiti. Tudi kmetska obitelj se izpremiuja, vedna je fluktuacija med zadrugo in inokoštino. Te izpremembe, ki se zgoli broja članov tičejo, pa naj bi uplivale ter izpreminjavale naravo in princip obitelji? Gotovo da ne, ampak nasledek je le ta, da za časa inokoštine tiste pravne določbe, ki ravnajo iuterfamilialne razmere v zadrugi, ostanejo in statu latenti ter zadobe popolno svojo aktuelno moč, ko rastoča obitelj zopet broji mnogo članov.
To svoje mnenje podpira Bogišic tudi z jezikoslovnimi razlogi. Zadrugo imenuje narod tisto obitelj, ki broji precej veliko število delavnih močij, ne da bi se razločevalo, so li vsi potomci tistega očeta ali ne; to pa tudi za inokoštino ni odločilno, ali treba je, da ima taka obitelj le malo število delavnih močij. Krivo pa je povsem, pravi Bogišic, ako Vuk piše. da je zadruga: več obitelij, ki imajo skupno gospodarstvo, kajti v tej obliki in v tem pomenu pre narod izraza „zadruga" ne pozna, kakor tudi „inokoštine" ne. Narod imenuje vsako obitelj „kuča"; ako je v njej mnogo rok za delo. je „zadružna kuča", sicer pa „inokosna". Kot samo-stavnik znači torej v današnjem narodovem jeziku beseda zadruga le delavne moči, ki so obitelji na razpolaganje, nikakor ne obitelj samo.
Pomenljivo je tudi, da nobeden srbski zakon do sedaj veljavnega civilnega zakonika ni rabil sainostavnika „zadruga", temveč posluževal se je le pridevnikov: zadružan, oziroma inokosan. Ker je Bogišic prepričan, da narodna govorica besed: zadruga in inokoština v smislu, v kterem jih pravniki rabijo, da bi namreč značile dve bistveno različni obliki obiteljski. ne pozna, prepričan je tudi, da narod za te razlike, ktere so pisci stva-rili, ne ve. Zadruga je bistveno tako urejena kakor inokoština, tista institucija, le dvoje različnih phas v razvitku kmetske obitelji. Krivo je torej, le združbi več obitelij pripoznavati značaj associacije, a tajiti ga tam, kjer interfamilialnih razmer ni. Bogišic pride do zaključka, da je kmetska inokosna obitelj popolnoma različna od mestne ali rimske t. j. naše zapadne obitelji, in da je enaka s tem, kar se obično „zadruga" imenuje (identique, quant ä sa nature, a ce qu'on est convenu de liom-mer zadruga).
Bazvidno je vsakemu, koliko zmot, anomalij in protislovja je moralo dosedanje krivo tolmačenje v zakonodajstvu kakor v theoriji pouzro-čiti. Kolikokrat se je cela institucija kodifikovala, in nikdo se ni spodti-kal nad tem. da se je skušalo, tako trdno ukoreninjeno iu močno razvito pravno institucijo po sili v že prej na papirji — brez ozira na realno
36*
življenje stvarjeno obliko spraviti. Ljudje so z neko čudno doslednostjo skušavali vse zjednačiti. Zadruga jim je strašansko nagajala. Po vsej sili so jo hoteli odstraniti, da potem — sličnost zadruge ter inokoštine jim ni bila poznata — po mestu in po deželi vlada isti obiteljski zakon. Podirali so staro poslopje, toda kako novo sezidati, s tem si glav belili niso. Naiven, pravi Bogošič, bil je napor, uvesti za vse stanove eno ter isto obliko obiteljsko, posebno ko se je mislilo, da je edino zveličavna — oblika rimske obitelji. Gospoda so v naglici prezrli, da se pri malo ne vseh evropskih narodih kljubu vsem zakonskim določbam nahajajo različne oblike obiteljske, različne v prevažnih. premoženja se tikajočih določbah.
Ne včrn, ali se mi je posrečilo, ne da bi bil v suhoparno — kakor pravijo — juridično dokazovanje zašel, razkazati hude nasledke, ki jih morajo imeti zakoni dejanskim razmeram ne odgovarjajoči, osobito ako hočejo tako važne in narodu posebno svete razmere na njegovemu mišljenju ne odgovarjaj6č način urejevati. Blagor narodu, dokler se osobito vprašanja, tikajoča se obiteljskega imetka, med članovi v sporazumljenji vseh uravnavajo; kajti ko prestopi prag rodbinske hiše jurist ter s svojo trdno in z ozirom na dejanske razmere le premnogokrat neokorno postavo sega v te nežne razmere, kterih baš zavoljo njihove nežnosti prijeti ne more, tedaj pride s tem le prepogostoma tudi nemir in nezaupanje med ljudi, ki so do sedaj v patrijarhalnej slogi živeli. Fiat iustitia — a kaj so nasledki? Zatorej pozor, ako hočemo tako važne strani prava, kakor je obiteljsko, in sicer za najvažnejši del svojega naroda, za kmeta, pre-drugačiti. Preučimo prej natanko razmere našega naroda, glejmo, ali mu bode z ozirom na te tudi ugajalo, kar se je drugod dobro obneslo, in potčm glejmo še na samega sebe, ali imamo to, kar je Savigny nazval „Beruf Zlil' Gesetzgebung".	Dr. Janko Babnik.
Drobnosti.
Knjige družbe sv. Mohorja. Družba sv. Mohorja razpošilja ravnokar za 1. 1884 knjige svojim udom. Kakor druga leta, tako dobi tudi letos vsak družbenik po šest knjig raznega sodržaja, in sicer sledeče: 1. Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa. Popisal Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. III. snopič, pol 10, str. 305 -456 -j- VIII. v 4°. S tem snopičem se konča prvi del cele knjige. Tvarina se je v tem zvezku malo skrčila, ker se je zdela nekterim ocenjevalcem preobširna, in upati je torej, da bode ta snopič sedaj vseskozi ugajal. — 2. Cecilija, Cerkvena pesmarica. Po naročilu „Cecilijinega društva v Ljubljani" uredil Anton F o erster. II. del, pol 17, str. 64 + 205—412 v mal. 8". Ta del donaša pesni k sv. obhajilu, Marijine pesni, pesni k svetnikom in šest
raznih pesnij. Na prvih 64 str. nahajamo molitvenik; tako bode „Cecilija" pevcem kakor nepevcem mogla služiti za molitveno knjigo. Marsikje se čuje, da prosti narod ni zadovoljen s to knjigo, ali overjeni smemo biti, da bode to krasno in imenitno delo važen uspeh imelo v razvitku crkvenega in narodnega petja. Pastir mora biti modrejši od črede, in tako naj tudi pevci navajajo neuki narod k dostojnemu, pravilnemu petju. Za ključ in vodilo jim služi ta pesmarica. — 3. Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Stare, 'kr. profesor više realke v Zagrebu. X. snopič, pol 12, str. 89—280 v 8". Ta zvezek občno zgodovine nam opisuje, kaj se je godilo po Lutrovej reformaciji v nemškem cesarstvu in po raznih avstrijskih deželah od cesarja Karola V. do Jožefa II. (1530-1790). Upamo, da bode tudi ta zvezek, kakor poprejšnji, ugajal potrebam priprostega naroda in učeče se mladine. — 4. Slovenski Pravnik. Poduk o najpotrebniših zakonih. Spisal dr. Ivan Tavčar v Ljubljani. II. snopič, pol 9, str. lili— 301 v 8°. Drugi zvezek „Slov. Pravnika" podučuje o zapuščinah, testamentih in obravnavah, razklada lastninsko in postavno pravico, govori o prirasti, o izročitvi itd. O vrednosti prvega snopiča so se strokovnjaki jako pohvalno izrekli, in isto hvalo zaslužujo tudi pričujoči zvezek. — 5. Mik lova Zala. Povest iz turških časov. Spisal dr. J. Sket. Slov. Večernic 38. zvezek. Str. 1—96 v b". Ta povest nam pred-očuje v osemnajstih poglavjih sliko iz ono dobe našili koroških pradedov, ko je divjal po deželi ljuti Turek. Spomin na našo junakinjo še živi v ljudskej govorici po Rožnej dolini. Pisatelj je hotel ta spomin oteti pozabljivosti porabivši ga kot snov imenovanej povesti. V koliko se mu je pa to posrečilo, blagovolijo naj čitatelji sami razsoditi. Pridejan je še kratek zgodovinski dodatek, da bode priprosto ljudstvo ono žalostno dobo tem bolj razumevalo ter vedelo dostojno ceniti junaštvo naših pradedov. — 6. Koledar družbe sv. Mohora za navadno leto 1885. Str. 166 + 74 v 8". Prvi del sodržuje koledar in imenik vseh družbenikov, drugi pa nam podaje raznih podučljivih sestavkov. Razgled po s'vetu je inično sestavil J. Vrhovec. Posebno zadovoljni pa smo z živo-topisi umrlih rodoljubov. Tti se spominja častni korar in semeniški vodja Štefan Kocijančič, družbin poverjenik č. g. Matevž Pire, stolni prošt lavantinske crkve Prane Sorčič, državni in deželni poslanec Miha Herman, starosta lavantinskih duhovnikov Anton Žuža; prav obširen životopis o knezoškofu ljubljanskem Janezu Krizostomu Pogačarji pa je spisal Svetilko. Taki spisi so gotovo za naš narod jako pripravni. On se naj po njih uči, koga ima v današnjih viharnih časih posnemati, da ne omaga v veri in rodoljubji. Vsak umrli zaslužni rodoljub najde naj v družbinem koledarji dostojen spominek! — Praktičnim potrebam služi spis: Živinski potni list, v svarilo pa sestavek: Varujte se ognja!
Družba šteje letos največje število udov, kar smo jih kdaj imeli. Letos je 557 dosmrtnih in 27.945 letnih, vkup 28.502 udov, torej 112 več nego lansko leto. Ponosno se smemo ozirati na to ogromno število, in prepričani smo, da so druž-bini poverjeniki storili popolnoma svojo krščansko in domovinsko dolžnost. Le glejmo, da ne zaostanemo v svojem delovanji za to koristno podjetje. Narod bode vedel vedno častno ceniti svoje neutrudljive delavce in buditelje. Zatorej hvala in slava vsem, ki ste k tako sijajnemu razvitku pripomogli.
Navedene knjige obsegajo 69 pol, a tiskale so se v 29.000 iztisih. Družba razpošlje torej nad 170.000 bukev med slovensko ljudstvo; vsak ud dobi šestero knjig za letni donesek enega gold. Družba je imela letos stroškov 30.698 gold. 30 nove., od dohodkov jej je ostalo 26 gld. 29 nove. Matičina glavnica iznaša 16.941 gld. 79 nove. gotovine in 200 gld. v obligacijah.
Za prihodnje leto je odbor zopet razpisal darila: a) 140 gold. za štiri kračje izvirne povesti, in ravno toliko za štiri pod učno spise, vsakemu proizvodu po 35 gld, v obsegu vsaj '/a tiskane pole. Rokopisi naj se do 1. majnika 1885 dopošljejo.
Družbin odbor si je in si bode vedno po svojih močeh prizadeval, da zadostuje opravičenim terjatvam svojih udov. Vse želje in nasvete, ki se bero po raznih časopisih ali jih pa č. g. poverjeniki zabeležujejo v zapisnih polah, uvažuje odbor in jih preudari na vse strani. Zatorej naj nikdo ne misli, da odbor pametnih nasvetov ne posluša. On je za vsak dobri in koristni svet pristopen. Iz nekterih stranij se je na-svetovalo in tudi po časopisih poudarjalo, naj se imenik izpusti in ta prostor z boljšim berilom nadomesti. A glejte, takoj je došlo mnogo poročil, ki se za imenik na vse pretege potegujejo, in večina poverjenikov navajala je zi-nj takih razlogov, da ne more odbor od prejšnje navade nikakor ne odstopiti. Drugi so zopet nasvetovali, naj se knjige v enakej obliki in vezane podajejo družbenikom. Prvo bi ne bilo dobro, ako bi se strogo izvedlo, kajti knjige služijo različnim potrebam; druga oblika ugaja za dom, druga za crkveno rabo. Sicer pa se odbor ozira na enakost oblike kolikor mogoče. Glede vezanja pa je opomniti, da bi poslednje ogromno veliko stalo, ako bi hoteli knjige vezane podajati svojim udom, in to je nemogoče. Sicer pa lahko vsak ud veznino že naprej plača za svoje knjige in dobil jih bode po volji vezane, kakor jih tudi dobiva mnogo družbenikov. Snopiči pa se itak ne morejo vezati zavoljo nadaljevanja. Toliko se nam je potrebno zdelo dostaviti, da se ne bode odborovo ravnanje in delovanje krivo tolmačilo.	S.
Poučeni konjerejec. Knjižica izdana in darovana od štajerskega konjerejskega društva svojim društvenikom. V Mariboru 1881. Založilo štajersko konjerejsko društvo. Tiskal Jan. Leon. 8° str. G9. — L. 18158. so nekteri konjerejci v G rade i osnovali konjerejsko društvo za celo štajersko deželo. Namen temu društvu so postavili vsestransko pospeševanje razumne konjereje, kar skušavajo z različnimi sredstvi doseči. Glavna sredstva so uplivanje pri odbiranji državnih žrebcev za razne žrebčarske štacije, premiranje lepih konj, liameščenje okrajnih živinozdravnikov in poduk z besedo in knjigami. Z ozirom na zadnje sredstvo izdaje društvo nemški list: „Der Pierdeziichter", in iz tega se večkrat primerni sestavki v „Slov. Gospodarji" poslovenjeni nahajajo, a včasih izda društvo tudi primerne knjižice. Tako je ravnokar izdalo jako podučljivo knjižico pod gore navedenim naslovom v slovenskem jeziku. Zapopadek zanimive knjižice kažejo naslovi posameznih oddelkov, namreč L Konjerejsko dru tvo štajersko. II. Kako pridemo k dobremu konjskemu plemenu ali rodu. 111. Skrbeti je za snago v hlevih. IV. O poroštvih iu poroštvenih napakah pri konjih. V. Sumljiva ali kužna smolika ali smrkelj. VI. Naduha. VII. Norost, tudi tiščavka imenovana. VIII. Smrkelj in črvivost, IX. Dolgo, mehko hrbtišče. X. Mesečni opravki konjerejca. XI. Krvavo heanje. In naposled je pridejana tablica, po kterej spoznamo iz raznih zob, koliko je konj star.
Sestavo in prevod posameznih člankov je oskrbelo uredništvo „Slov. Gospodarja" ; zato ni treba posebej omenjati, da je pisava gladka in lahko umljiva, tvarina pa odbrana s posebnim ozirom na razmere slovenskega Štajerja. Konjerejsko društvo pa je knjižico izdalo ter s tem očitno pokazalo, da svoj namen glede slovenskega Štajeija bolj razumi, kakor nektera druga graška društva, ki na štajerske Slovence nobenega ozira ne jemljejo. Društvo konjerejsko bode to knjižico svojim udom razdelilo, ali tudi pri knjigotržcih se bode dobivala.	J. S—a.
Slovenski Delavec. V Trstu je začel z 21. sept. 1.1. gospodarstveno-politični list „Slovenski Delavec" izhajati. Ta list si stavi v zadačo, da hoče podučevati slovenske delavce osobito v Trstu o gospodarstvenih in političnih zadeTah. Razločuje se pa po tem od drugih zloglasnih listov delavskih, da hoče biti strogo domoljuben, vnet za ožjo in širjo našo domovino. Pobijal bode socijalistična načela ter čuval, da se pogu-bonosni nagledi socijalističnih idealistov ne ugnezdijo tudi med našimi delavci ter jim uničijo mir in imetek. Ako ostane list zvest svojim v 1. štev. izraženim načelom, moramo ga biti veseli in želimo mu velik uspeh v krogih delavskih, priporočajoč ga ob
enem vsem rodoljubom. Izliaja pa vsako drugo in četrto soboto v meseci in velja do konca leta 50 nove. Naročuje se na-nj: Tipogratia Figli di C. Amati. Via della Zonta štev. 7. Urednik in izdavatelj mu je August Bremic.
Bericht über die am 17. und 18. April 1884 in Laibach abgehaltene Agrar-Enquete. Zusammengestellt von Dr. J. Vošnjak, Landesausschuss-Beisit.zer. Aus dem Slovenischen übersetzt. Laibach 1884. Verlag des krainischen Landesausschusses. Druck der „Narodna Tiskarna". Str. 88 v vel 8°. — Poročilo o kmetWej enketi, ktero smo v zadnjem snopiči naznanili svojim čitateljem, izdal je deželni odbör kranjski v nemškem prevodu. Z veseljem omenjamo to, ker služi vendar enkrat slovenski original v podlago nemškej prestavi.
Grammatika jazyka starobulharskelio (staroslovenskeho). Sepsal B. Po-pelka. Uvodem a. komentovanymi texty opatril Fr. Vymazal. V B r n e. Tiskem Vil. Burkarta. Näkladem vlastnim, 1885. Str. 187 v 8°. — V uvodu se omenjate na kratko pannonskoslovenska in bolgarska bypothesa o staroslovenščini; navajajo se pannonski spomeniki glagolski in cirilski itd. po Miklošičevej knjigi: Altslov. Formenlehre in Paradigmen, in na konec sledijo glagolska in cirilska pismena in jih pomen v primeri z glasovi češkega jezika. Staroslovenske tekste beremo na str. ,'11—92 v prav obilnoin izboru, z dobrim komentarom in tu pa tam 1 latinskim prevodom. Slovnica staroslo-venska se obdeluje na str. 95—187, in sicer najprej oblikoslovje, nato glasoslovje in tvoritev imen. Pisatelj primerja čestokrat grške oblike staroslovenskim, kar je za gymn. učence čeloma pripravno. Čudno se nam pa zdi, zakaj se od str. 117 začenši rabi latinica nam. cirilice v paradigmah. Knjiga se seveda vseskozi na Miklošičeva dela opira, le razdelitev pri imenu je različna od Miklošičeve methode. Pridobila bi pa knjiga za praktično rabo, ako bi se jej namesto latinskega tolmača pod črto pridejal kratek sta-roslovenski rečnik. Sploh nam je pa omeniti, da bode to delo praktičnim potrebam naših čeških bratov dobro služilo, in tudi Slovencem smemo to knjige priporočati.
Slika Josipa Jurja Strossmayerja, 50 cm visoka in 33 cm široka, izšla je ravnokar in se dobiva pri opravništvu „Slovanovem" po 50, po pošti pa po 56 nove. Kdor naroči deset iztisov, dobi ednajstega po vrhu. — Slika tega slavnega rodoljuba in mecena jugoslovanskega diči že dolgo let malo da ne vsako slovanko čitalnico. Ali malo je rodbin slovenskih, kjer bi podoba tega znamenitega moža navduševala naš zarod na delo in trud. Zatorej se nam ne zdi odveč tukaj posebej poudarjati, da je opravništvo „Slovanovo" sliko tega velezaslužnega rodoljuba izdalo ter tako vsakej slovenske] hiši omogočilo omisliti si jo. Mimogrede omenjamo, da prinaša „Slovan" v štev. 36 in sled. temeljit životopis o vladiki Josipu Jurji Strossmayerji iz peresa gosp. Milka Cepeliča.
Bibliografiški pregled na polji slovanske iilologije. 1. Sbornik statej po slavjanovedeniju, sostavlennyj i izdannyj učenikami V. I. Lamanskago po slučaju 25-letija ego učenoj i professorskoj dejatelbnosti. Sanktpeterburg, 1883. XXVIII + 495 str. lex. 8°. Razprave: 1. Uspenskij, F. N. Značenie vizantijskoj i južnoslavjanskoj pronii, str. 1-32. 2. Florinskij, F. D. K voprosu o bogomilach, str. 33—40. 3. Palb-mov, I. S. Pamjatniki kirillo-methodievskoj stariny v Čechii i Moravii, str. 41—56. 4. Grot, K. Ja. Novye trudy po istorii Vengrii, str. 57—98. 5. Zigel, F. F. Istoriče-skij očerk mestnago zemskago samoupravlenija v Čehii i Polbše, str. 99—118. 6. An-nenkov, Ju. S. Mistr Protiva, „novyj" češskij pisatel XV. veka, str. 119—126. 7. Pta-šickij, S. L. Novyja dannyja dlja biografii Nikolaja Reja, str. 127—148. 8. Voskre-s e n s k i j, G. A. V a 1 e n t i n V o d n i k. Očerk iz istorii slovinskoj literatury, str. 149—155. 9. Budilovič, A.' S. leronim Kavanbin, poluzabytyj panslavist načala XVIII. v., str. 156-178. 10. Malinin, V. N. Grammatika Ioanna, ekzarcha bolgarskago, str. 179—195. 11. Annenskij, I. F. Iz nabljudenij nad jazykoin in poeziej russkago severa, str. 196—211.
12. Semenovič, A.G.Ob osobennostjach ugrorusskago govora, str. 212—238. 13. Petrov, A. L. Knjaz Konstantin Bodin. Oeerk iz istorii Serbov XL v., str. 239—264. 14. Pegel, V. E. Ucreditelbnyja gramoty pražskoj oparehii, str. 265—330. 15. Krakau, V. A. Dan-ničeskaja i lennaja zavisimost vostočn. okrain germanskoj imperii v X. i XI. vv., str. 331—341. 16. Syrku, P. A. Neskolbko zametok o dvueli proizvedenijach ttmovskago patriarcha Evflmija, str. 348—401. 17. Sokolov, M. I. Stichotvorenija Jana Botto, str. 402—420. 18. Kujazev, G M. Mavz Vetranič, dubrovnickij poet XVI. stolet, str. 421—419. 19. Sokolov, I. I. Mukačevskaja psaltyr XV. veka, str. 450-468. 20. Brandt, R. E. Ob aoriste K II,Uli, str. 460—474. 21. Istomin, P. M. Po povodu toničeskoj teorii v slav-janskom narodnom tvorčestve, str. 475—489.
2.	Über die Mundart der Marmoroscher Buthenen. (Ein Beitrag zur ruthenischen Dialektologie von J. Werchratskij.) Stanislau, 1883. 5'J str. vel. 8"., velja 50 kr.
3.	0 wazniejszych wlasciwosciach je_zyka ruskiego przez Dra. Emila Ogonow-skiego. Osobne odbicie z X. T., Rozpraw Wydz. filolog. Akad. Umiej. W Krakowie, 1883. 64 str. 8°.
4.	Historya jtjzyka polskiego przez Antoniego K a 1 i n e. Tom pierwszy: Pormy gramatyczne jezyka polskiego do koiica XVIII. wieku. (Praea konkursowa uwienczona nagroda przez redakcya „Biblioteki Waszawskiej".) Lwöw 1883, XXVII -f- 490 str. vel. 8°.
5.	Die albanesischen und slavischen Schriften. Von Dr. Leopold G ei t ler. (Mit 25 phototypischen Tafeln.) Mit Unterstützung d. kaiserlichen Akademie d. Wissenschaften. Wien 1883. XII. + 188 str. vel. 4°. Primeri Jagičevo oceno o tem delu v Archivu f. slav. Phil. VIII. p. 414-479.
6.	Die slovenischen Ortsnamen des Königreichs Sachsen von D r. Gustav Hey, Oberlehrer. (Vierzehnter Bericht über die königliche Realschule 1. Ordnung und Landwirtschaftsschule zu Döbeln.) Döbeln, 1883. 55 str. 4°.
7.	Geogratičeskij slovar zapadnoslavjanskich i jugoslavjanskich zeiael i prile-žaščich stran sostavlennyj Jako vom Golovackim. S priloženiem geografičeskoj karty (masštab 1: 2,000.000). Vilbna 1834, XXXII. + 371 str. 8°. Cena 2 ruh. 50 k. (Veliko recenzijo o tej knjigi najdeš v „Žurnalu ministerstva narodnago prosveščenija " Čast CCXXXIV. 1884. Avgust, str. 298—312 od Ant Budiloviča.)
8.	Očerki iz istorii ruskago jazyka A. Sobolevskago. Čast 1-ja. Kiev 1884. III. + 156 str. vel. 8°. 2 rub.
9.	Imperfekat i aorist s partikulama xtv i av kod Homera i hrvatski kondicio-nal. Napisao prof. August Mušic. (Izvješce kr. vel. gymnasije u Zagrebu koncem školske godine 1883/84.) U Zagrebu 1884, 79 str. 8°.
10.	Übersicht der slavischen Sprachenwelt im Zusammenhange mit den andern arioeuropäischen (indogermanischen) Sprachen. Antrittsvorlesung gehalten an der Universität Dorpat am 6./18. September 1883 von Dr. J. Baudouin de Courtenay. Leipzig T. 0. Weigel 1884 21 str. 8°.
11.	Malorussko nimeckij slovar uloživ Evgenij Želechovskij c. kr. profesor gimnazii v Stanislavi. Vipusk 9. 10 (do besede „nakositi", 480 str.) Lbviv 1884.
(Dalje pride )	B. K.
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.